IVAN BILC (1974-1939)
Čebelarski strokovnjak in inovator
Družina Bilčevih je v Ilirski Bistrici znana in stara, cenjena domača družina. Predniki so v začetku 18. stoletja prišli iz Zagorja
na Pivki. Družina se je udomila v "Gura-njem kraju", kot pravijo domačini staremu delu Bistrice. Danes poznamo dvojne Bil-
čeve. Na Levstikovi ulici št. 32 in na Bilče-
vi	poti št. 4. Družina Bilčevih je dala ob našem čebelarju Ivanu, še dva posebno pomembna moža: pesnika, jezikoslovca in duhovnika Franca Bilca (1786-1828) in pesnika, popisovalca Bistriške doline, duhovnika in trnovskega dekana Janeza Bilca (1839-1906).
Tudi Ivan Bilc se je rodil v Ilirski Bistrici, in sicer pri gornjih Bilčevih. Ljudsko šolo je obiskoval v bližnjem Trnovem, na Reki pa trgovsko šolo. S čebelarstvom se je srečal doma, verjetno tudi pri Antonu Žnideršiču, ki je bil njegov vrstnik po letih in sošolec.
Življenje ga je zaneslo v Dolenjske Toplice, kjer je odprl trgovino z mešanim blagom, čebelarsko opremo in zgradil razmeroma velik čebelnjak.
Leta 1907 je Anton Žnideršič uresničil večkrat izraženo pobudo, da na Slovenskem postavi opazovalnice, ki bi vsak mesec zaznavala vse posebnostih v zvezi s čebelarjenjem. Prvo takšno mesečno poročilo preberemo v Slovenskem čebelarju, str. 107, letnik 1907. Preberemo lahko poročilo prvih dveh "opazovalnih postaj" v Ilirski Bistrici (Anton Žnideršič) in Podgorju pri Kamniku (Nikolaj Sallath). Že naslednji mesec je bilo objavljeno tudi poročilo tretje opazovalne postaje iz Krške vasi na Dolenjskem. Ob tem poročilu preberemo tudi sporočilo našega Ivana Bilca iz Toplic, ki pravi: "Rojev sem imel precej in vse velike. Gestungovci so z malo izjemo vsi rojili. Nekaj mladcev tehta čisto že nad 33 kg. Izvrstno leto!" Anton Žnideršič dodaja: "A tudi v bistriškem okraju so vsi panji polni "božjega blagoslova". Ves neuspeh zadnjih dveh let, nadomestilo je sedaj trojno!" Očitno je Anton Žnideršič pridobil svojega rojaka Ivana Bilca tudi za pomembno opazovalno delo pri čebelarjenju.
Da se je Ivan Bilc dodobra poglobil v čebelarstvo, priča njegova inovacija potovalnega voza za prevoz panjev na pašo. Voz je Ivan Bilc razstavil na 53. shodu av-stro-ogrskih in nemških potovalnih učiteljev in sočasni čebelarski razstavi, ki je bila od 8. do 12. avgusta 1908 v Dunajskem Novem mestu. Za svojo inovacijo je dobil veliko srebrno državno medaljo in častno darilo Dunajskega Novega mesta. V
"Slovenskem čebelarju" o tem preberemo urednikov pripis, da je Ivan Bilc dobil za svoj voz najvišje priznanje v svoji skupini. Na tej razstavi je srebrno medaljo Šlezij-ske kmetijske in gozdarske družbe iz Opave dobil tudi Anton Žnideršič, ki je razstavil dva svoja panja živih čebel.
Ivana Bilca so čebelarska priznanja vzpodbudila pri njegovem čebelarskem delu. Vrnil se je v Bistrico in v sodelovanju z Antonom Žnideršičem prilagodil svoj potovalni voz za prevoz AŽ panjev, ki so v tem času dobili dokončno obliko. Čebelaril je tudi sam in imel čebelnjak na bregu na sončni strani stare Bistrice.
Leta 1910 se je Ivan Bilc poročil s Hani-ko Krebelj in imel tri otroke: Albina, Milovana in Ivanko. Oba sinova je uspešno uvedel v čebelarstvo.
Po poroki se je znova selil v Dolenjske Toplice in se ukvarjal s trgovino in čebelarstvom. Domov se je vrnil šele pred 1. svetovno vojno. Med vojno je bil mobiliziran in se je vojskoval v Tirolih. Po končani vojni je v domači hiši "pri Bilčevih" odprl gostilno. V kriznih letih 1928-29 je doživel finančni polom, in to ga je zelo prizadelo.
Prijatelj in čebelarski tovariš Anton Žnideršič se je tedaj odselil v Ljubljano. Njegovo tovarno PEKATETE s čebelnjakom sta kupila Viktor Tomšič in Saša Ličan, ter nadaljevala z obema utečenima dejavno-stima. Za delo s čebelami je Viktor Tomšič najel čebelarskega strokovnjaka Gregoriča iz Gorice, pri katerem se je za čebelarja izučil tudi Bilčev starejši sin Albin, ob njem pa tudi mlajši Milovan. Dne 16. novembra 1937 je tovarna PEKATETE pogorela. Lastnik Tomšič se je odločil, da opusti proizvodnjo testenin in na istem prostoru razvije lesno industrijo. Na nekdanjem Ko-šomatovem vrtu s čebelnjaki in številnimi opazovalnimi panji je zrasla velika sušilnica furnirja, s čimer je za vedno prenehala čebelarska dejavnost na tem prostoru.
Milovan Bilc, sin Ivana Bilca, zdaj živi v Kopru, nam je prijazno predstavil dejavnost svojega očeta. Iz očetovega pripovedovanja se spominja, da je bil očetov potovalni voz za prevoz čebeljih panjev tedaj velika posebnost in da je Anton Žnideršič prav po tem vozu določil velikost svojih novih AŽ panjev. Sam tudi hrani očetove
čebelarske medalje. Spominja se, da so pred drugo vojno imeli v Ilirski Bistrici večje čebelnjake tudi Milan Ličan in Saša Ličan (po 80 panjev), Kazimir Kranjc v Trnovem 60 panjev, sami pa da so imeli le še 20 ameriških panjev, ki sta jih po očeto-
vi	smrti leta 1939 z bratom Albinom zamenjala z AŽ panji. Po nekaj panjev pa so imeli tudi še nekateri drugi. Po drugi vojni sta sinova Albin in Milovan od bistriške čebelarske zadruge dobila v najem stroj za izdelovanje satnic. Stroj je imel dva valja,
Srebrna medalja, ki jo je prejel Ivan Bilc na mednarodni razstavi v Dunajskem Novem mestu sredi avgusta 1908 za svoj čebelarski potovalni voz.
Poročna slika Ivana Bilca in Hanike Krebelj, 1910. Zadaj nevestina sestra Pepica Krebelj, desno Ivanov brat Albert Bilc, znan sokolski odbornik in vaditelj.
jeklenega in kositrnega. Prvi valj je vosek oblikoval v satni list, drugi pa je vanj vtiskal satne forme. Izdelane satnike sta izročala zadrugi, ki jih je prodajala čebelarjem. Delo jima je šlo dobro od rok in dajalo zadovoljiv zaslužek, čeprav je bilo le sezonsko delo, sta čez zimo predelala v satne liste kar nekaj stotov voska. Delo sta opravljala še tja do sredine petdesetih let.
Brat Albin se je pozneje izučil za kinooperaterja, se redno zaposlil v domačem kinu in v šestdesetih letih opustil čebelarjenje.
Na očetovo pomembno čebelarjenje spominjajo le še tri lepe medalje, ki jih hrani sin Milovan: srebrna in zlata medalja Osrednje avstrijske čebelarske zveze za udeležbo na mednarodni čebelarski razstavi na Dunaju ter velika srebrna medalja Šlezijske kmetijske in gozdarske družbe iz Opave (Troppau), ustanovljene leta 1862. Žal je po podatkih iz "Slovenskega čebelarja", 1908, dokumentirana le prva medalja.
Čebelar
Ljubezen do čebel mora imet', kdor hoče čebele imet'.
Vztrajen mora bit', če prinesejo kaj ali nič.
Zadovoljen mora bit', kdor hoče pravi čebelar bit'!
(Jože Iskra, 1997)