222
Prirodoslovne stvari.
Zopet dva za kranjsko favno nova polžka.
Pregovor pravi: „zbog samih dreve3 gozda ne vidiš". Te besede bi smei marsikdov meni reči, kajti 7 let in še nekaj čez uže bivam na Senturški gori in v tej lepi dobi prehodil sem vse jarke in grabne tukajšnje okolice, preiskal sem in prebrskal vse kote in kraje, staknil marsikaj zanimivega, a tega, kar imam tako rekoč pred nosom, nisem zapazil; in to je eden tu navedenih dveh polžkov, ki se v domači vasi, kakih 30 korakov od župnijskega poslopja, poleg pota v ograji na mahu, odpadlem Ustji, kleščevji in dračji nahaja. Se ve da človek v domači vasi ne rije rad po ograji, ker brž mu je kak radovednež za petami nadlegovaje ga koj z vprašanjem: bo li to za kako ,,arcnijo ' itd., in če mu poveš resnico, si z glavo majaje natihoma misli, kako so vendar nekateri ljudje prismojeni, da se s takimi stvarmi pečajo.
Memo tega pa ta polžek, kolikor me dosihdobno preiskovanje uči, tudi ni tako razširjen, kakor bi človek pričakoval. Dobil sem ga do zdaj samo na tem, kakih 20 korakov dolgem prostoru; spred in zad ga zaman iščeš in tudi ne dobiš.
Oglejmo si zdaj nekoliko tega polžka , ki živi v družbi s svojim sorodnikom „Pupa pisilla" imenovanim in pa še ,,Helix solaria" in ,,Corycbium minimum".
Polževina (hišica) je valjasta, tumpasta z ozkim popkom, tenko-progasta, skorej gladka, svetla, prozorna, rujavorumena s 7 malo zbočenimi obvoji s precej globokim šivom; prvi trije polagoma rastoči, 5. in 6. nekoliko širja, a med seboj skoraj si enaka, zadnji pa dokaj visi in širji, skorej tretjino polževine obsegajoč. Ustje je polnojajčasto z ostrim robom, brezzobno. Dolgost polževine je 2*5 mm., širokost pa 12 mm.
Jako mala živalica je modrosiva, glava in hrbet temnejša, ob straneh in podplatu svetlejša, okanositelja precej dolga, skoraj valjasta; brez tipaluic.
Temu polžku dal je Draparnaud ime ,,Pupa edentula", Michaud pa „inornata".
Pogledajmo zdaj še po drugem, še bolj ličnem polžku.
Med Senturško goro in Sidrožern steguje se Dobli-ški jarek, po katerem mala rojca, Dob lica imenovana, šumlja. Ta jarek je za prirodoljuba v mnogem obziru jako zanimiv; zlasti se nahaja po njem v neogenih ter* cijarnih nasadih veliko prav dobro ohranjenih okamlje-nih morskih polžev in školjk, nekaj listnih vtiskov in zobje morskega volka (Haifischzahne). Naj le memo-grede opomnim, da sem jih tu in v bližnji okolici uže blizo 100 pasem (špecij) ali pa še več do zdaj nabral in še vedno kaj novega dobivam , in kakor hitro po-zvem imena vseh, nameravam pozneji popisati to okolico ter njih imena razglasiti po ,,Novicah ', se ve, če mi bodo hotele kak predaljček za to odloČiti. *)
Ko neki popoludan zopet po tem jarku stopaje pri-rodoslovnih stvari iščem, naletim prav po naključji na polžka, ki se mi je na prvi pogled prav čisto nov dozdeval; čepel je na trohljivi palici, ki sem jo od tal vzdignil. Kedo zdaj popiše moje veselje! Od same radosti bi bil kmalu zaukal, vsaj bil sem na samotnem mestu in nihče ne bi bil slišal. Ko se ga nekoliko na-gledam, smuknem ga varno v posebno steklenico, potem pa začnem prav marljivo brskati po mahu in prsti, iskaje še drugih in res! posrečilo se mi je, še troje drugih dobiti.    Na istem   mestu   dobil  sem  isti  dan še
—---------------------------_     111 i
*) Prav radi.                                                        Vred.
223
eno „Melanijo" iz predpotopne dobe, podobno zdaj v sladkih vodah živeči „Melanopsis acicularis". — Drugi dan se odpravim zarano zjutraj brž po opravljeni maši na to znamenito mesto, in po dolgem, prav pridnem iskanji naberem jih 6 k prvim trem. Zadnji pot pa dobil sem samo dva in še od teh sem enega zarad nekega ,,Pse!apbida" — Bog vedi kako — izgubil. Pre-iskaval sem potem še mnogo drugih krajev po jarku, prebrskal veliko mahu in prsti, a do zdaj teh polžkov še nisem drugod zasledil. Je pa tudi težavno, dobiti jih, kajti te silno male živalice o lepem vremenu mirno tičijo v prsti pod mahom in le, kedar dežuje, prilezejo na beli dan , plazeč se po mahu ali pa po liatji. Šo pa taki le:
Mala, drobna in šibka živalica je belkasta in prozorna. Nje polževina ali hišica je valjasta, svetla, ru-menorujava, gladka s 5 — 6 malo izbočenimi obvoji, kojih prvi je nekoliko tumpast; šiv globok in kakor z rudečo nitko opasan. Ustje široko-jajčasto, zgoraj malo voglasto; ustni rob od zunaj z rudečo napeto ustnico. Dolga je polževina 2*5—3 mm.; široka 0*9 mm.
Temu lepemu polžku dal je Hartman ime ,,Aeme polita".
Obadva tu popisana polžka sta za našo domačo favno (živalstvo) čisto nova.
Oj, koliko lepega in zanimivega utegne v krilu naše krasne domovine še skritega biti, katero čaka le delavnih rok, ki bi te zaklade spravile na beli dan v pospeh znanstva in korist ljudem. Le škoda, da se našib, s tako bistrim umom obdarovanih mladenčev tako malo peča s prirodoslovjem! Mladina na noge , na delo! Žetve bo obilo, delavcev pa tako malo! Cujte le besede sv. Avguština, ki pravi: „Omnis disciplina sapien-tiae est, Creatorem et creaturam cognoscere". Virgil pa — če se prav spominjam — trdi: Didicisse fideliter artes emplit moreš, nec sinit esse feros.
Na Senturški gori 5. julija.                     S. Robič.