Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 194 V govoru, s katerim je nastopil videmski nadškof Alfredo Battisti na zboro- vanju ob stoletnici rojstva Pija Paschinija v Tolmezzu septembra 1978, je predstavil idejo, da bi v spomin nanj ustanovili inštitut, ki bi se posve čal virom in raziskavam cerkvene zgodovine Furlanije. Nadškof je svojo zamisel podkrepil s Paschinijevim »pogumnim prizadevanjem, da bi pomiril nasprotja med izobrazbo in vero«, zlasti pa z njegovim izjemnim prispevkom k raziskovanju za četkov in zgodovine oglejske cerkve. Inštitutu za cerkveno-zgodovinske raziskave ‚Pio Paschini‘ je na slovesen na čin dal nalogo, »da podpre vsako iniciativo, ki bi služila raziskovanju furlanske cerkvene zgodovine od za četkov do sodobnosti, zlasti pa raziskave na podro čju arhivistike in arheologije«. S tem na črtom je predvideval »odprtje dragocenega arhivskega gradiva in knjižnic za vse raziskovalce«, obenem je podprl »sodelovanje med cerkvenimi in lai čnimi raziskovalci.« Nadaljeval je z mislijo, da »ve č kot tiso čletna zgodovina naše Cerkve terja, da postane dokumentarno gradivo, ki ga hranijo arhivi in knjižnice, dostopno za študijsko uporabo in v obtoku. Inštitutu se predlaga odprt dialog med vero in znanostjo. Inštitut naj prispeva k raziskovanju in sodelovanju, zlasti z Univerzo v Vidmu, ki jo je pred tem z zakonom ustanovila italijanska država, in za katero želimo, da bi lahko kmalu delovala v vsej celovitosti z avtoriteto, dostojanstvom in akademsko svobodo«. »Za vse to si prizadevamo«, je zaklju čil, »s pogledom, polnim upanja v prihodnost. Prihodnost, kolikor je odvisno od nas samih, pa je mogo če oblikovati v pozitivno smer samo na podlagi globinske- ga poznavanja preteklosti. Zvestoba preteklosti, iz katere se napaja prihodnost, je še posebej nujna danes, ko se soo čamo z zgodovinsko preizkušnjo, ki jo je potres prinesel Furlaniji in videmski Cerkvi… «. Te misli so bile izre čene v času, ko je bila Cerkev, obenem s civilno družbo, vpeta v vsesplošne napore materialne, družbene in moralne obnove Furlanije, ki jo je zadel potres leta 1976, ko so bila povsem uni čena celotna naselja, obenem pa so bili zravnani z zemljo nekateri njeni najbolj pomembni kulturni spomeniki. Furlanska Cerkev, ki je bila soudeležena v težavnih okoliš činah v času obnove tovarn in ponovne vzpostavitve delovnega procesa, je prek besed svojega nadškofa opozorila, da ljudstvo, ki nima zgodovinskega spomina in je oropano kulture, ne more imeti prihodnosti. Iz tega spoznanja je izhajala popolna podpora novousta- novljeni univerzi v Vidmu, ki jo je država vklju čila v zakon o obnovi Furlanije, Cesare Scalon Inštitut Pija Paschinija za cerkveno zgodovino Furlanije * * Predavanje na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti 23. 5. 2018. Prevedla Rajko Bratož in Ana Jenko Kova či č Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 195 prav tako pa tudi ustanovitev Inštituta za zgodovinske raziskave, ki je, ne brez razloga, nosil ime Pija Paschinija. Pio Paschini, duhovnik in zgodovinar (1878–1962) Pio Paschini se je rodil 2. marca 1878 v Tolmezzu v Karniji. Leta 1895 je stopil v semeniš če v Vidmu, nato je odšel v Rim, kjer je leta 1900 zaklju čil študij kanonskega prava. Po povratku v doma čo škofi jo in duhovniški posvetitvi je pou čeval književnost na gimnazijskem liceju, leta 1906 pa je postal predavatelj cerkvene zgodovine in kanonskega prava v doma čem semeniš ču. Priložnost za usmeritev v zgodovinske raziskave se mu je ponudila, ko je – z dvema kolegoma (Giuseppe Ellero in Giuseppe Vale) – sodeloval pri jubilejnem zborniku ob tristoti obletnici ustanovitve teološkega semeniš ča v Vidmu (1902). Dve leti kasneje, 1904, v kriznem času modernisti čnih polemik [versko gibanje, ki je poskušalo uskladiti katoliško tradicijo s fi lozofskimi in družbenimi tokovi moderne dobe ter z rezultati nove biblijske eksegeze; obsodil ga je papež Pij X leta 1907, op. prev.], je objavil v prvem zvezku glasila »Rivista di scienze storiche« razpravo z naslovom Sulle origini della chiesa di Aquileia [O izvoru oglejske cerkve]. Znanstveno delo, ki je z zgodovinsko-kriti čno metodo po- stavilo pod vprašaj ve čstoletno izro čilo, po katerem naj bi oglejska cerkev nastala na podlagi misijona sv. Marka, je vzbudilo reakcijo v doma čih tradicionalisti čnih duhovniških krogih, pa tudi pozornost apostolskega vizitatorja, ki ga je poslal Sv. Sedež leta 1906. Ta je obtožil Paschinija in profesorski zbor semeniš ča v Vidmu, da zastopajo »zelo moderne in nevarne« nazore. Samo daljnovidnost tedanjega nadškofa Zamburlinija in naklonjenost novega nadškofa Rossija, ki je leta 1910 nasledil svojega predhodnika, sta prepre čili, da mladi Paschini ni bil odstranjen iz semeniš ča. Njuna prizadevanja so mu tudi odprla možnost, da je nastopil akademsko kariero v Rimu. Okrog trideset objav iz teh let, ki so bile ocenjene v reviji »Civiltà cattolica«, je pripomoglo k temu, da je Paschini postal poznan tudi izven lokalnih meja in da je bil leta 1913 povabljen za docenta na Papeškem velikem semeniš ču (od 1937 pod imenom Papeška univerza v Lateranu / Ponti fi cio Ateneo Lateranense , od 1959 Lateranska Univerza). Po preselitvi v Rim je Paschini vse svoje življenje (1913–1962) preživel tamkaj. Brez prekinitve je od 1913 do 1949 predaval cerkveno zgodovino na Lateranski univerzi, v letih 1932–1957 je bil rektor univerze. V tem času je dosegel prestižne časti in priznanja: bil je svetovalec v Kongregaciji semeniš č in univerz , postal je član Papeške rimske akademije za arheologijo , kot profesor ‚ per chiara fama‘ novoveške zgodovine je predaval na Rimski univerzi (La sapienza ), postal je namestnik varuha na Accademia degli Arcadi (Akademija arkadijcev), bil je glavni urednik Katoliške enciklopedije (1948), postal je ustanovitelj in predsednik Papeškega odbora za zgodovinske znanosti ( Ponti fi cio comitato di scienze storiche ) (1954). Izjemno, ob tem pa tudi neposredno in iskreno pri čevanje Paschinijeve življenjske in znanstvene poti – od let, ki jih je preživel v Vidmu, pa vse do konca njegove kariere kot znanstvenika in duhovnika – je njegova obsežna korespondenca. Njeno objavo je pred kratkim oskrbela Michela Giorgiutti. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 196 Paschinijevo znanstveno delo Paschini je objavil okrog 500 znanstvenih in strokovnih besedil. Ta se nanašajo predvsem na dve tematski podro čji: (1) zgodovino Furlanije in (2) versko zgodo- vino Italije v 16. stoletju. Leta 1951 je objavil knjigo z naslovom Eresia e riforma cattolica al con fi ne orientale d‘Italia [Herezija in katoliška reforma na vzhodni meji Italije], v kateri je združil rezultate štiridesetletnega raziskovanja te tematike. To delo »velike vrednosti, kljub vsem omejitvam, ki se dajo prepoznati v konceptu in zgradbi študije, ostaja trdno izhodiš če pri raziskavah reformacije na ozemlju ‚na drugi strani beneško-avstrijske meje‘. V njem je avtor upošteval beneške, furlanske in vatikanske dokumente, ob tem da je upošteval rezultate predhodne historiogra fi je, zlasti nemške« (Silvano Cavazza). »Študija iz leta 1951 odpira na podlagi uporabljenih dokumentov nove poglede, ki osvetljujejo odnos patriarhata do ozemlja ‚a parte Imperii‘.« Uporabljena raziskovalna metoda je bila opisana kot: »kriti čno-pozitivisti čna analiza, opustitev vsakršne apologije ter na čelna in dosledna poštenost kot temeljni oporniki, ki se jih [avtor] drži z vso vztrajnostjo in plemenitostjo, ki zbujata ob čudovanje« (Giuseppe Alberigo). »Pazljiva in precizna rekonstrukcija dejstev, ki temelji na analizi virov«, kot nadaljuje Alberigo, je za- mejena z zaustavitvijo »na pragu teološke razprave«. »Vsekakor ostaja neovrgljiv »prispevek metode in še bolj moralne drže ter znanstvena poštenost, ki je zna čilna za Paschinija kot človeka.« Eden od njegovih dopisovalcev, za katerega se zdi, da je še posebej cenil Paschinijev slog in metodo dela, je bil, med drugimi, Angelo Giuseppe Roncalli, kasnejši papež Janez XXIII. Ta mu je v času, ko je bil papeški nuncij v Istanbulu, v pismu z datumom 29. julij 1939 pisal slede če: »O vaši zadnji knjigi [ Ludvik kardinal kamerleng ] Vam sporo čam, da se mi zdi, da bi lahko služila kot zgled zgodovinske raziskave take vrste. Dobra raziskovalna metoda je tukaj upoštevana do popolnosti. Avtor ne predstavlja samega sebe, ne razlaga in še manj pesni: trdno zasnovano vezenino prešije z dokumenti, ki so navedeni skrbno in z ob čutkom za mero, tako da je sama pripoved zmerna, neobložena in privla čna«. Raziskave, ki jih je opravil v treh desetletjih in so bile objavljene v obliki člankov v lokalnih revijah kot »Meromie Storiche Forogiuliesi«, so služile kot de- lovna priprava na Zgodovino Furlanije ( Storia del Friuli , 1934–1936). Po mnenju Carla Guida Mora se delo odlikuje po tem, »da prinaša v jasno napisanem bese- dilu obsežno znanstveno dokumentacijo, ki je vklju čena v logi čno in koherentno podobo celote.« Prikaz življenja in znanstvenega dela Pia Paschinija bi bil nepopoln, če ne bi vsaj omenili njegovega najbolj poznanega in kontroverznega dela z naslovom Vita e opera di Galileo Galilei [Življenje in delo Galileja Galilei], ki mu ga je zaupala Papeška akademija znanosti ob priložnosti tristote obletnice smrti velikega znanstvenika (1642–1942). Paschini je oddal rokopis po treh letih intenzivnega in težavnega dela januarja 1945, skladno z dogovorjenim rokom. Vendar pa je rokopis obležal v predalu celih dvajset let, ne da bi kdorkoli (Papeška akademija, Državno tajništvo ali Sv. Ofi cij) sporo čil avtorju kakršnokoli pojasnilo. Ko je 12. maja 1946 pisal Giovanniju Battisti Montiniju, ki je bil tedaj namestnik v Državnem Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 197 tajništvu, je Paschini povzel argumente, ki jih je izpostavil v predhodnem pogovoru z njim: »Pri vseh svojih objavah sem sklenil, da bom poskušal ravnati povsem nepristransko, zato me je zelo neprijetno presenetil in me zrevoltiral o čitek, da nisem ustvaril ni č drugega kot Galilejevo apologijo. Ta obtožba je o črnila dobro ime mene samega kot znanstvenika in univerzitetnega profesorja. Trdim, da sem se v vsem svojem publicisti čnem in raziskovalnem delu držal na čela, da je potrebno govoriti resnico in da je to treba osvoboditi vseh ovir, ki izhajajo iz nevednosti in pristranskosti.« Delo je zagledalo lu č sveta šele leta 1964, že po Paschinijevi smrti, v tiskarni Papeške akademije znanosti. Vendar pa je ta objavila besedilo, ki je bilo »na številnih in klju čnih mestih v o čitnem protislovju z rokopisnim izvirnikom, kot ga je zapustil Paschini« (Paolo Simoncelli). Posege v izvirno besedilo, ki so povzro čili veliko razburjenje med raziskovalci, je odkril bibliotekar semeniš ča v Vidmu mons. Pietro Bertolla in jih zatem predstavil na omenjenem zborovanju ob stoletnici rojstva Pija Paschinija leta 1978. 1 Inštitut za cerkveno zgodovino Furlanije (1982) Od napovedi nadškofa Battistija na zborovanju leta 1978 do ustanovitve Zgo- dovinskega inštituta z imenom Pija Paschinija so pretekla še štiri leta. Ustanovna listina je bila sestavljena v Vidmu v pisarni notarja Nicola Chiumarula 20. decembra 1982, v navzo čnosti manjše skupine raziskovalcev in univerzitetnih u čiteljev, ki so sodelovali pri nastanku inštituta kot njegovi ustanovni člani. Inštitut naj bi se posvetil predvsem naslednjim dejavnostim: (1) Ohranitev, ureditev in znanstveno ovrednotenje arhivov in cerkvenih knjižnic v Furlaniji; (2) Dokon čna sistemizacija in znanstveno ovrednotenje Nadško fi jskega muzeja cerkvene umetnosti; (3) Objava dokumentov, ki se nanašajo na lokalno cerkveno zgodovino in na vire za liturgi čno glasbo v seriji z naslovom »Fonti per la storia della Chiesa in Friuli«; (4) Promocija vseh tistih pobud, ki prispevajo k boljšemu poznavanju cerkvene zgodovine Furlanije. 1 Bibliografska notica: biogra fi jo in bibliogra fi jo Pija Paschinija je leto po zgodovinarjevi smrti objavil Michele Maccarrone, Rivista di Storia della Chiesa in Italia 17, 2, 1963, 181–304. Iz črpno biografsko in bibliografsko geslo o Paschiniju je pripravil S. Piussi, Pio Paschini, Kir- chenhistoriker, Bischof, v: Personenlexikon zur christlichen Archäologie. Forscher und Per- sönlichkeiten vom 16. bis zum 21. Jahrhundert (ur. S. Heid in M. Dennert, Band 2), Ponti fi cio Istituto di Archeologia Cristiana, Roma / Regensburg 2012, str. 994–996. Novi prikaz življenja in dela Pia Paschinija je dostopen v predgovoru k izdaji njegove korespondence: L‘Epistolario di Pio Paschini (1898–1962) , Udine, Forum, 2018 (Fonti per la storia della Chiesa in Friuli, Serie moderna e contemporanea, 2). Predstavitev Inštituta Pia Paschinija je dostopna na spletni strani: www.istitutopiopaschini.org, prav tako na dveh spletnih straneh: www.librideipatriarchi. it in www.dizionariobiogra fi codeifriulani.it. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 198 Dejavnosti inštituta Arhivi: popisi in inventarji Inštitut je v preteklih letih zaklju čil pomembno delo popisovanja in inventa- rizacije arhivov ter knjižnic cerkvenih institucij. Pri tem se je posluževal predvsem znanstvenih kompetenc, ki so dozorele v okviru diplomskih programov ‚Ohranjanje kulturne dediš čine, arhivsko-knjižni čna in umetnostnozgodovinska smer Univerze v Vidmu‘. S fi nan čnega vidika so bila temu cilju namenjena sredstva, pridobljena s strani Ministrstva za kulturo in Avtonomne dežele Furlanija Julijska krajina, prav tako pa tudi s strani Videmske pokrajine in Fundacije CRUP (sedaj Fundacija Furlanija). Med pomembnejšimi deli, ki jih je potrebno omeniti, so: (1) popis župnijskih arhivov nadškofi je Videm v navezi s Škofi jskim uradom za kulturno dediš čino ter s sodelovanjem ‚Uprave za zgodovinsko, umetniško in etnološko-antropološko dediš čino‘ in z ‚Upravo za arhivsko dediš čino Furlanije Julijske krajine‘. Tekom petnajstih let dela so bili popisani arhivi 374 župnij. (2) inventarizacija arhivskih fondov oglejskega patriarhata , shranjenih v Patriarhalnem arhivu v Vidmu, med temi tudi fond oglejskega kapitlja, ki je bil inventariziran v skladu s sporazumom z ministrstvom za kulturno dediš čino, in fonda ‚a parte imperii‘ oglejske nadško fi je. Slednji zadeva poleg obmo čja Poso čja ter vasi v Furlanski nižini tudi kraje, ki so danes na ozemlju Avstrije in Slovenije. V njem se nahajajo tudi zemljevidi, ki zadevajo ško fi je v Istri (na primer Pulj, No- vigrad, Koper) in druge škofi je Svetega rimskega cesarstva, na primer Ljubljana, Briksen, Krka, Salzburg in Trst. Publikacije Izsledki raziskav, organiziranih s strani Inštituta ter v tesnem sodelovanju z univerzami v regiji ter raziskovalci razli čnih provenienc, so objavljeni v seriji publikacij, za čenši z izdajo ‚Oglejskega nekrologa‘ [ Necrologium Aquileiense ] leta 1982, prvim zvezkom zbirke »Fonti per la storia della Chiesa in Friuli« [Viri za zgodovino Cerkve v Furlaniji]. Že iz imena sàme zbirke je razvidno, da znanstveni interes Inštituta obsega predvsem objave virov, pri tem pa niso zanemarjene tudi splošno zastavljene študije Furlanije ter zgodovine oglejskega patriarhata. Tako so poleg zvezkov, kot so I protocolli della cancelleria patriar- cale del 1341 e del 1343 di Gubertino da Novate [Protokoli patriarhalne pisarne v letih 1341 in 1343 Gubertina da Novate] (ur. Giordano Brunettin, 2001), La carte del monastero femminile di S. Maria in Valle di Cividale [Listine ženskega samostana sv. Marije ‚in Valle‘ v Čedadu] (ur. Elena Maffei, 2006), Le lettere di Carlo Michele d‘Attems a Franz Xaver Taufferer [Pisma Carla Michele Attemsa Franzu Xaverju Tauffererju] (ur. Vesna Cunja, 2003), med drugim bile izdane tudi slede če raziskave: Vittoria Masutti, La Zecca dei patriarchi di Aquileia [Kovnica oglejskih patriarhov] (2000), Andrea Del Col, L‘inquisizione del patriarcato di Aquileia [Inkvizicija v oglejskem patriarhatu] (2010), Rajko Bratož, Il Cristia- nesimo aquileise prima di Constantio fra Aquileia e Poetovio (1999, italijanski prevod izvirnika v slovenskem jeziku). Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 199 Leta 2006 je prišlo do notranje preureditve izdajateljske dejavnosti, saj sta bila vzpostavljena dva posebna oddelka zbirke »Fonti«: »Seria medievale« [Iz srednjega veka], ki jo izdaja Italijanski zgodovinski inštitut za srednji vek v Rimu (Istituto storico italiano per il medioevo di Roma – ISIME), in »Serie moderna e contemporanea« [Iz moderne in sodobne zgodovine], ki je bila zaupana založbi Forum Univerze v Vidmu. La seria medievale [Iz srednjega veka] Serija s publikacijami, ki zadevajo srednjeveško zgodovino, je v duhu uspešne poti predhodnih zvezkov zbirke »Fonti« nadaljevala svoje delo v tri raziskovalne smeri: notarski registri patriarhov, nekrologi/mrliške knjige ter »catapan«/knjige obletnic in pa kriti čne izdaje spisov o mu čeništvih ter pridig z obmo čja Ogleja. Trenutno je v pripravi dvajseti zvezek, posve čen notarjem oglejskih patriarhov z naslovom Nicolo da Cividale e Francesco Nasutto da Udine [Nicolo da Cividale in Francesco Nasutto iz Vidma], ki bo zaklju čil serijo izdajanja notic, imbreviatur ter registrov notarjev oglejskih patriarhov vse do konca 13. stoletja. V uvodniku v omenjeno izdajo je Laura Pani poudarila, da »gre za obdobje, v katerem se je patriarhat posluževal prakse ‚dokumentov v knjigi‘ in v katerem je prišlo do defi nicije vloge in funkcije javnih notarjev, bodisi v službi skupnosti, v posebnih primerih pa (tudi) patriarhove kurije«. Izdaja teh virov, dopolnjena z viri iz 14. in za četka 15. stoletja, nudi zgodovinarju poznega srednjega veka ogromno množico informacij o ljudeh, krajih ter družbenih, ekonomskih in politi čnih odnosih ne zgolj v Furlaniji, temve č na obmo čju celotnega oglejskega patriarhata. Slednji je tedaj vklju čeval tudi Kranjsko in del Koroške. Nekrologi oziroma mrliške knjige so glede na tipološko opredelitev viri dokumentarne narave in kot taki dobro poznani raziskovalcem. Stolne župnije, kapiteljske cerkve, opatije in samostani ter župnije so imeli obilo takih knjig. Predstavljale so sredstvo za ohranjanje spomina na pokojne ter izvajanje dolo čenih cerkvenih obredov, obenem pa so zagotavljale fi nan čne prihodke, ki so iz njih izhajali. Gre za vire, ki so nedvomno zelo zanimivi tako za zgodovino cerkvenih institucij ter ljudske pobožnosti kot tudi za posvetno zgodovino družbe med 13. in 15. stoletjem. Mrliške knjige, ki jih je Inštitut Pio Paschini do sedaj objavil, so številne in zadevajo ne le pomembna središ ča, kot so Oglej, Čedad in Sv. Peter v Karniji, temve č tudi bratovš čine in manjše ruralne skupnosti, kot so Trivignano Udinese (2006), S. Giovanni di Casarsa (2010), Santa Margherita del Gruagno (2014), San Martino al Tagliamento (2016) ter bratovš čine kova čev in Alemanov v Vidmu (2015). Tretja skupina objav srednjeveških virov je posve čena kriti čnim izdajam literarnih virov in izhaja iz kroga raziskovalne skupine Oddelka za zgodovinske in dokumentarne vede Univerze v Vidmu, ki jo vodi Emanuela Colombi, izredna profesorica zgodovine krš čanstva v antiki in srednjem veku. Le passioni dei martiri aquileiesi e istriani [Pasijoni oglejskih in istrskih mu čencev] (izšlo v dveh delih, leta 2008 in leta 2013, ur. Emanuela Colombi) obravnava hagiogra fi jo na obmo čju Ogleja, ki ima svojevrstne karakteristike v primerjavi z drugimi geografskimi in Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 200 kulturnimi obmo čji. Ista raziskovalna skupina, ki je poskrbela za omenjeno objavo, je zadolžila Marianne Cerno, da pripravi novo kriti čno izdajo pridig oglejskega škofa Kromacija ( Sermoni [Pridige], v tisku). La seria moderna e contemporanea [Iz moderne in sodobne zgodovine] Za četek serije predstavlja leta 2014 izdano delo z naslovom Lettere musicali di Giovanni Battista Candotti [Glasbena pisma Giovannija Battiste Condottija] (ur. Franco Colussi), ki prinaša transkripcijo okoli štiristotih pisem enega izmed predhodnikov reforme sakralne glasbe v 19. stoletju. Dodan je tudi register celotne pisemske korespondence (nastala v letih 1826–1876), shranjene v Kapiteljskem arhivu v Čedadu. Drugi zvezek, ki ga je uredila Michela Giorgiutti, bo predstavljen 5. junija, v njem pa je objavljena korespondenca Pija Paschinija med letoma 1898 in 1962. Epistolario di Pio Paschini [Zbirka pisem Pija Paschinija] nam bo tako omogo čala stik z ve č kot šestimi desetletji dejavnosti tega furlanskega zgodovinarja, ki so bile zaznamovane z izjemno razvejano mrežo pisemskih stikov, razvitimi tekom prve polovice 20. stoletja. Založništvo elektronskih izdaj Pri predstavitvi dejavnosti Inštituta Paschini ne moremo mimo dveh ne- davnih pobud s podro čja digitalnega založništva, do katerih je prišlo na Inštitutu v sodelovanju z Univerzo v Vidmu, Ministrstvom za kulturno dediš čino in drugimi prestižnimi kulturnimi institucijami na tem obmo čju. Dizionario biogra fi co dei Friulani »Nuovo Liruti « on-line [Biografski slovar Furlanov »Nuovo Liruti« on-line] Z izdajo zadnjega zvezka s strani univerzitetne založbe Forum se je leta 2011 zaklju čil projekt Dizionario biogra fi co dei Friulani , imenovan Nuovo Liruti , ki se je rodil v krogu Univerze v Vidmu v sodelovanju z Furlanskim društvom za lokalno zgodovino ( Deputazione di storia patria per il Friuli ). V naslednjih letih je Inštitut Pio Paschini v dogovoru z institucijami, ki so spodbudile izdajo, ter s fi nan čno pomo čjo nadškofi je, Videmske pokrajine in Fundacije Furlanija prevzel pobudo za izdelavo digitalne izdaje istega slovarja. Okoli 2700 gesel, ki jih prinaša devet zvezkov tiskane izdaje, je sedaj dostopnih v pravem elektronskem biografskem slovarju (www.dizionariobiogra fi codeifriulani.it). Komurkoli z dostopom do sve- tovnega spleta je sedaj omogo čen dostop do temeljnih referen čnih del za raziskave furlanske zgodovine in kulture. Omogo čeno je tudi tako imenovano »nad-besedilno« branje (v sàmo besedilo so vstavljene spletne povezave, ki na ta na čin ozna čujejo posebej zanimive nadaljnje vsebinske povezave). Poleg tega prinaša spletna izdaja ve č možnosti uporabe, saj vklju čuje raznolike na čine navigacije po vsebini. Ob uveljavljenem na činu iskanja gesel po abecednem vrstnem redu ponuja tudi iskanje po že predlaganih tematsko zaklju čenih sklopih ter ustvarjanje novih sklopov v skladu s potrebami uporabnika. Trenutno je v teku vklju čitev suplementa na spletno stran, ki bo vseboval tista gesla, ki so v tiskani izdaji umanjkala. Obenem bodo dodane tudi biogra fi je tistih osebnosti, ki so umrle v zadnjih petih letih. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 201 I libri dei patriarchi [Knjige patriarhov] Namen projekta I libri dei patriarchi [Knjige patriarhov] je bila rekonstrukcija pro fi la pisne kulture srednjeveške Furlanije s posebnega zornega kota: projekt je vklju čeval rokopisne knjige, ki so bile napisane ali že v obtoku v srednjem veku na tem obmo čju. Veliko knjig je na sre čo še zdaj ohranjenih v nekaterih prestižnih lokalnih knjižnicah, precej pa jih je bilo tekom časa razpršenih po knjižnicah širom Evrope, v novejšem času pa tudi po knjižnicah Združenih držav Amerike. Natan čna znanstvena raziskava, izvedena v krogu Univerze v Vidmu, je omogo čila dolo čitev in vnovi čno vzpostavitev, če tudi samo na virtualnem nivoju, izredne dediš čine, ki je bila predstavljena v katalogu I libri dei patriarchi , ki ga je uredil Cesare Scalon in je bil izdan s strani Inštituta Pio Paschini ter Zgodovinskega društva za Furlanijo leta 2014. Tudi v tem primeru je izkazano zanimanje za delo, ki je izšlo pod patronatom predsednika Republike Italije (Alto Patronato del Presidente della Reppublica Ita- liana) in pod patrocinijem Ministrstva za kulturno dediš čino, spodbudilo Inštitut Pio Paschini za pripravo spletnega portala z naslovom » I libri dei patriarchi 2.0. Un Percorso multimediale nella cultura scritta del Friuli medievale « [Knjige patriarhov 2.0. Multimedijski vpogled v pisno kulturo srednjeveške Furlanije]. Portal omogo ča spodbuditev veliko širše javnosti v primerjavi s tisto, predstavljeno od omejenega kroga raziskovalcev in specialistov s tega podro čja (www.librideipatriarchi.it). V skladu z dogovorjenim programom dela, ki je bil sklenjen leta 2014 med Inštitutom Pio Paschini in nadško fi jo Videm, metropolitskim kapitljem, ob čino San Daniele del Friuli, Upravo za zgodovinsko, umetniško in antropološko dediš čino Furlanije Julijske krajine ter Univerzo v Vidmu so bili v omrežje kot integralni deli dodani tudi dolo čeni kodeksi z edinstvenim zgodovinskim, dokumentarnim in umetniškim pomenom. Gre na primer za Čedajski evangelijar iz 5./6. stoletja, Egbertov psalter ter Psaler sv. Elizabete (hrani ju Arheološki muzej v Čedadu) in Sakramentar iz Fulde, ki ga hrani kapiteljski arhiv v Vidmu. Nova izdaja Svetega pisma v furlanskem jeziku Vse od konca 16. stoletja so dokumentirani delni prevodi svetopisemskih bese- dil, ki pa so bili namenjeni predvsem ljudski pobožnosti. Do za četka sistemati čnega dela na prevodu Svetega pisma v furlanski jezik je bilo potrebno po čakati do se- demdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat je prišlo do ve č iniciativ, ki so zadevale predvsem prevod evangelijev ter Nove zaveze, poleg tega pa tudi Knjige psalmov in Knjige prerokov. 20. februarja 1979 sta dva furlanska duhovnika, Francesco Placerani in Antonio Bellina, podpisala z založbo Chiandetti pogodbo za prevod celotnega Svetega pisma, ki je nato izšlo v osmih zvezkih med letoma 1984 in 1993. Belina je naknadno (Placerani je umrl leta 1986) s pomo čjo biblijsko-teološke komisije besedilo pregledal ter ga popravil. To razli čico, ki jo je odobrila tudi Ita- lijanska škofovska konferenca (Conferenza episcopale italiana – CEI), je objavil Inštitut Pio Paschini. »Pomembno dejanje za Cerkev,« so poudarjali ško fi regije pri predstavitvi zvezka, in obenem tudi »kulturno dejanje edinstvenega pomena za prebivalce Furlanije, ki so se vedno borili, da bi bila priznana njihova etni čna, Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 202 zgodovinska in jezikovna identiteta«. Gre za izdajo, ki je kljub enemu ponatisu že razprodana in ki jo je Inštitut Pio Paschini ponovno dal v tisk s fi nan čno podporo Avtonomne dežele Furlanija Julijska krajina. Zaklju čki Nedavna sprememba statuta, do katere je prišlo leta 2012, je speci fi cirala prednostni cilj dejavnosti Instituta, kot se je izkazalo v preteklih letih. Institut je na temeljih dotedanjih dejavnosti nadaljeval s poudarkom na prepoznavanju znanstvene vrednosti arhivov in cerkvenih knjižnic skozi raziskave, izdajateljstvo dejavnost in širjenjem virov ter študij o zgodovini Cerkve v Furlaniji »vse od za četkov oglejske cerkve«. Nedvomno gre pri tem za zgodovino, ki je ni mogo če omejiti z nacionalni- mi mejami in zaradi tega statut predvideva odpiranje za »sodelovanje s kulturnimi in znanstvenimi institucijami obmo čja starega patriarhata in metropole v Ogleju« ter za »sodelovanje s kulturnimi, cerkvenimi in univerzitetnimi institucijami, ki se ukvarjajo« z zgodovino krš čanstva in cerkva na obmo čju Ogleja. »Prepri čan sem«, je ob tej priložnosti napisal Rajko Bratož, »da viri za vzhodni del bodo čega oglejskega patriarhata (ve činoma obmo čje današnje Slovenije) pomenijo obogatitev vedenja o za četkih krš čanstva na obmo čju/v okolju oglejske cerkve in isto časno odkrivajo številne skupne poteze v zgodovinskem razvoju in v nadaljnji kulturni tradiciji« (uvod k Il cristianesimo aquileise prima di Constantino fra Aquileia e Poetovio , Udine-Gorizia, IPP-ISSR, 1999, 1). Bratož je predstavljeno mnenje potrdil tudi v svojem zadnjem delu Med Italijo in Ilirikom: slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki (Ljubljana 2014). Posledi čno je Inštitut Pio Paschini ocenil kot zelo pomembno, da je italijanska javnost seznanjena s tem in drugimi deli, saj predstavlja poznavanje in izmenjevanje trenutnih in nadaljnjih raziskav med italijanskimi in slovenskimi kulturnimi institucijami s podro čja humanistike klju čen prispevek k vzajemni obogatitvi delovanja na podro čju kulture in družboslovja.