Sesalci Slovenije Boris KrvštuEek (C) Boris Krystufek, 1991 Izid knjige je finančno omogočilo Ministrstvo za znanost in tehnologijo. Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 41S-556/91 AV z dne 1. oktobra 1991 je knjig» oproščena davka na promet proizvodov Fotografija na naslovnici D. Tome. CIP - Katalogizacija v knjigi Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 599{497.I2J KRYSTUFEK,Boris Swalci Slovenije t Boris Kryšiufek ; [risbe Boris Krystufek]. - Ljubljana : Prirodoslovni muzej Slovenije, 1991 27570432 Sesalci Slovenije Boris Krystufek Prirodoslovni muzej Slovenije 1991 Kazalo Predgovor 1 Mammals of Slovenia 3 Zgodovina raziskav sejalcev na Slovenskem 7 V^bina ki\jige 11 Sistmiatski pregled 17 Razred: Scsalci (Miunmalia) 25 Red: Žužkojedi (Insectivora) 29 Družina: Ježi (Erinaceidae) ....................................................30 Rjflvoprsi jež - Erinaceus europatus Lmnaeus, 175S........................31 BelopisJ jez - Erinaceus concolor Martin, 1S38............................33 Dnižina: Rovke {Soricidae}..........................................35 Rod: Rdečezobe gozdne rovke (Sarex Linnaeus, 1758)..................36 Gozdna rovka - Sortx araneus Linnaeus, 1758 . - .......................38 Mala rovka - Sorex minujus Linnaeus, 1766 ................................41 Goreka rovka - Sorex aipmus Schinz, 1S37................................42 Rod: RdeCezobe povodne rovke {Neontyx Kaup, 1829)..................44 Povodna rovka — Neomys fodietts (Pennant, 1771) ............ 44 Mocviiska rovka - Neotnys anomabts Cabrem, 1907 ........................48 Rod; Belozobe poljske rovke {Cmcidura Wagler, 1832)................49 Vrtna rovka - Crociäura sttaveolerts (Pallas, ISII)...................49 PolJ&ka rovka - Cmcidura leucodon (Hermann, 1780) , , ........ , Rod: Pritlikave rovke (Suncus Ehrenber^, 1833)..........................53 Btruščanska rovka - etruscus (Savi, 1822)..........................&4 Družina: Krti (Talpidae)......................... . , . 55 Navadni krt - Taipa europaea Linnaeus, 1758 ..............................55 Red: Netopirji (Chiropteni) 59 Dnižinar Podkovnjaki (Rhinolophidae) . ........61 Veliki podkovnjat - Rhinoiaphus ferrumtguinum (Schrrbtr, 1774) . , . , , 65 Mali podkovnjak - Rhinahpfiuji hipposktarix {Bcchstein, ISOO} 66 Južni podkovnjak - Rhinohpkits euryale Blasius, 1853 68 Blasijev podkovnjak - Rfiinolophus blasii Peten, 1866 . 69 Družina: Gladkonost netopiiji {Vespertilionidae).........................71 Rod; Navadni netopiiji (Myotis Kaup, 1829)..............................75 Navadni netopir - Myotic myaiis (Borkhausen, 1797) ......................78 Oslrouhi netopir - ^ofis fefjif/ii (Tomes, 1857)....................80 Obvodni netopir - Myotis datihetttoni (Kuhi, 1819) ..................81 Dolgonogi netopir - Myoiü capacänii (Bonaparte, 1837) .................84 Bitati netopir - Myalb TJiystadmi3 {Kuhl, 1019)............................86 Resasti netopir - Myoiis nattereri (Kuhl.lSlS)..............................87 Vejicati netopir - htyoii% emar^inattu; {Geoffroy, 1806) ...............89 Rod: Mali netopigi (Pipistrellu.^ Kaup, 1829) .............. Mali netopir - Pipislrellus pipisir^llus (Schreber, 1774) ...........91 Nalhusijev netopir - FipiUreUus /iü!/iu.tii (Keyserling et Blasius, 1839) . . 93 Beloitibi netopir - Pipkirelhis kuhli (Kuhi, 1 SI9)..........................94 Savijev netopir - Fipisrmllus savU (Bonaparte, 1837) ......................Ö5 Rod: Severni netopiiji (Eptesscus Rafinesque, 1820).......... . , 96 Poini (sirokokrili) netopir - EplesicuS serotinus (Schreber, 1774) . , , . . 96 Rod: Dvobarvni netopiiji ('\^spertilio Linnaeiis, 17S8) 97 Dvobarvni (ponočni) netopir - V&^erlilh milrinui Linnaeus, 175S .... 99 Rod; Netopirji mračniki (Nycialus Bowdich, 1S25)......................99 Navadni mračnik - toinorpha) 113 Rod: Pravi zajci {Lepus Linnaeus, 1758) . . . ...........................114 Poljski zajec - Lepus europaesis Pallas, 1778 ...............................115 Planinski zajec - Lepus timidus Linnaeus, 1758 ............................117 Rod: Kunci (Oryaolagus Lilljeborg, 1874)..........................118 Kunec - Oryctolagus cutiiculus (Linnaeus, 1758) . ..................119 Li _Kazaio Red: Glodalci (Rudentm) 121 Družina: Veverice (Sciuridae)....................... . . 124 Rod: Drevesne veverice (Sdurus Linnaeus, 175S)........................124 Navadna veverica - 5ci«"(s vnfgarü Linnaeus, 17SS ......................124 Rod: Svizci (Mtirmota Blumenbach, 1779)................................125 Alpski svizcc - Marmota marmeta (Linnaeus, 1758)...............126 Družina: Bobri (Castoridae)...................... , , . . 127 Bober - Castor fiber Linnaeus, 1758 128 Družina: Hrčki (Cricetidae)...................................12& Veliki hrček - Cicetus cricesus (Linnaeus, 1758) ..................120 Družina: Voluharice (Arvicolidae).............................131 Rod: Gozdne voluharice {Clelhrionomys Tilesius, 1850) ...,.,.. 134 Gozdna (rdeča) vol uharica - Clelhrionomys g\aret)ius (Sc h reber, 1780) . . 134 Rod: Pižmovke {Ondatra Link, 1795) ....................................136 Piimovica - Otidmra itbethicus (Linnaeus, 1766) ....................136 Rod: Voluhaiji [Arvicola Lacepede, 1799)................................138 Veliki voluhar - Ar\icola terresiris (Linnaeus, 175S.).............138 Rod: Kratkouhe voluharice {Miavtus Schrank, 1798)....................140 Snežna volühariea - Micmlus nira/is (Martins, 1842) ......................141 Travniška voluharica - Microtus agreslis (Linnaeus. 1761)..................143 Poljska voluharice - hficrotus arvalis (Pallaä, 1779)........................144 Rod: Vrtne voluharice {Firymys Mc Murtrie, 1831)......................14() Vrtna voluharica - Pitymys suhtfrransux ((Je Selys-Longehamps, 1836)....................................H7 Iii reka vol uharic a - Uechlensteitii Wellstein, 1927 . ...............149 Družina: Miši (Muridat) , . . , ...............................................151 Rod: Belonogä tntši {Apodemus Kaup, 1829) ............................153 Rumenogrla miš - Apodfmttsßavicollis (Mckhior, 1S34) ..................155 Navadna belanoga mis - Apodemus sylvaiicus (Linnaeus, 1758)............150 Dimasta (ognjena) mis - Apodemus agrarios (Pallas, 1771)................157 Rod; Pritlikave miši {Micromys Dehne, 1S41)............................159 Prillikava mii - Micromys miiiatus (Padas, 1771) ..........................159 Rod: Podgane {Rams Fischer. 1803)......................................161 Čnia podgana - Raiiits ratius (Linnaeus, 175S) .............. 102 Siva podgana - Raiint nonegkus (Bcrkenhout, 1769)......................164 Rod: Hišne miši {Mas Linnaeus, 1756)................ . . . 167 Hišna mil - Afi» maxulus Linnaeus, 175S ................................167 Družina: Polhi (Gliridae)........................................................170 Rod: Navadni polhi {Ciis Brisson, 1762)....................................171 Navadni polh ~ Gtis gtis {Linnaeus, I76ö) .............................171 Rod: Drevesni polhi {Dryomys Thomas, 1906)............................173 Drevesni polh - Dryomys niieduhi (Pallas, 1779) ..........................173 Rod: Pod lesk i {Muscardinus Kaup, 1829)..................................175 Podlesek - Muscaidinus avellanarius (Linnaeus, 175S) . , ..... , , . , 175 Družina: Neprave podgane (Capromyitiae) ........................176 Nulrija - Myocitaor coypiis (Molina, 17S2) ............... . 176 Red: Kiti uli ribnki (Cetaceu) 179 Družina: Glavači (Physeteridae) .........................180 Clavaä - Physeler calodon Linnaeus, 175S........................182 Družina: Pliskavke ali tlelfini (Delphinidae)..................................183 Rod: Kljunaste pliskavke [Delphmus Linnaeus, 1758)....................184 Navadna pliskavka ali navadni delfin - Delphinus dtipkis Linnaeus, J 758 . 184 Rod: Velike pliskavke (Jhniops Gervais, 1855)..........................184 Velika pliikavka - liitMops nuttcaius (Monlagu, 1821} ....................1S4 Družina: Brazdasti kiti nUS rKymcitiUs (Danford et Alston, 1S77)..............263 Vrtni polh - Eliomys quercinus (Linnaeus, 1766) ...........................264 Brezova miš - Sicista httuUna (Pallas, 1778) ............. . . 264 Priloga 2 265 Pril(«a 3 271 Pri]ütfa 4 275 Polj&ka rovka ~ Cmcidura leucodan .......................................275 Etmščanjika rovka - Suncus aruscus ... ^ .................275 Oslmuhi netopir - Myoih bfyihi ..............................275 Resasti netopir - \iyolis TuUlereri ..................... , 276 Severni nelopir - Epiesicus ntitfOBi ........................................276 Šakal - Caaif aureus........................................................276 Velika podlastica - M uštela erminea ........................................276 Divji prašič - sctvpha..................................................276 Literutura 277 Predgovor »Sesalci Slovenije* so rezultat več kot desetletje trajajočega dela v Zbirki sesalcev Prirodoslovnega muzeja Slovenije, Vesel sem, daje knjiga nastala prav v Prirodoslovnem muzeju, saj dokazuje življenjsko moč te stare ustanove in njen nenadomestljiv pomen pri temeljnih naravoslovnih raziskavah slovenskega ozemlja. Vesel sem tudi zato, ker je pred nami na predvečer 150-letnice izida Freyeijevega popisa na Kranjskem živečih vretenčarjev (Fauna der in Krain bekannten Säugethiere, Vögel, Reptilien und Fische, 1842). Tako se s to knjigo tudi klanjam spominu svojega velikega predhodnika, ki naju je usoda oba postavila za kustosa v istem muzeju. Pri nastajanju dela je sodelovalo veliko ljudi. V Prirodoslovnem muzeju sem hil deležen prijateljske pomoči mnogih sodelavcev, še posebej pa Sava Breliha, Janeza Gregorija in Dareta Šereta. Bogata jnuzejska zbirka sesalcev {več kot 10.000 študijskih primerkov) je plod sodelovanja Številnih zooiogov iz Slovenije, Jugoslavije in tujine, muzejskih sodelavcev, lovcev, prijateljev in znancev, ki so darovali material ali pa me spremljali na terenskih odpravah. Posebej se zahvaljujem dr. Borisu Petrovu, dr. Tonetu Novaku in Borisu Leskovicu. Dr. Kurt Bauer in dr. Friederike Spitzenberger iz Prirodoslovnega muzeja na Dunaju sta mt omogočila delo v Zbirki sesalcev m knjižnici Prvega zoološkega oddelka in mi vet! kot velikodušno pomagala z literaturo. Dr. ivan Horaček je ljubeznivo prebral rokopis in dai več koristnih pripomb. Zahvaljujem se prof. dr. Rajku Pavbvcu in Stanetu Peterlinu, ki sta z razumevanjem podprla zamisel q nastanku te knjige in storila veliko, da je izšla. Ministrstvu za znanost in tehnologijo sem hvaležen za izdatno denarno podporo, ki je omogočila, da je delo izšlo v pričujoči obliki. Posebno zahvalo pa dolgujem ženi Alenki in hčeri Mojci, ki sta potrpežljivo in 2 veJiko rajumevanja prenašali vse težave, kakršne spremljajo tovrstno delo, zlasti moje dolgotrajne odsotnosti od doma. V oddolžitev jima posvečam to knjigo. Ljubljana, 5. avgusta 1991 Avtor Mammals of Slovenia Records of mammals on Slovene territory extend to the 16th and 17th centuries {Mattioli, 1S69; Valvasor, 1689; Steinberg, 1758; Scopali, 1781). In 1842 Henrik Freyer (fig. 1), the curator of the then Camiolian Provincial Museum, today the Slovene Museum of Matural History, published a list of the mammals living in Camiolia with their scientific, Slovene and German names. But studies of mammaEs in Slovenia died out in the second half of the 19th cenhjry. Further activity in this field only reoccured in the late 70's of this century at the Slovene Museum of Natural History. Despite Slovenia's small size {20,251 Icm^), it's topograph is •extremely diversified. This is the meeting point of the Alps with the Dinaric Alps; and it separates the coastal region of the west from the edge of the Pannonian Plain on the east. According to M. Wraber {1969)j we can differentiate six separate phytogeographical units (fig. 2): AL Alpine, DN — Dinaric, PA pre-Alpine, PD — pre-Dinaric, SM — sub-Mediterranean, and SP — sub-Pannonian. With the exception of the suh-Mediterranean, all other regions of Slovenia are continental in nature. In this book 1 consider 94 species of mammals, of which 69 are autochthonous. The distribution of most of them is mapped, and unless otherwise indicated the localities are represented by dots while the distribution areas are shaded. Among the insectivores we recorded two species of hedgehogs (Erinaceus eumpaeus, fig. 9, and E. cuncotor, fig, 10), eight shrews {Sorex araneus, fig. 16; S. minutas, fig. 18; S. alpitius, fig. 20; Neomys fodiens, fig. 23; ff. anomalus, fig. 25; Crocidura suaveolens, fig. 26; C. ieucodon, fig. 28, and Sun-cus etrascas fig, 30) and one moie {Talpa europaea, fig. 31). Sorex araneus is the most common shrew in continental Slovenia, and Crocidura suaveolens in its sub-Mediterranean part. Twenty-five species of bats are currently known in Slovenia. The Blasius's horseshoe bat {Rhinoiophus blasii, not mapped) was reported by Wolf (1934^33) but this record has never been confinned. There are also no other recent reports of Blasius's horseshoe bat along the NE Adriatic coast {compare Krystufek & Petrov, 1989). The greater noctule bat {Nyctalus las'xopterus. fig, 79b) was cited for Slovenia only once by Dal Piaz in 1927. Recently the northern bat {Eplesicus nilssotii, not mapped) was found near the lake of Bohinjsko jezero in the Alpine region. Other bats living in Slovenia are as follows: Rhitiolophus ferrumequmum, fig. 41; Ä/i. hipponiäeros, fig. 42; Rh. euiyale, fig. 44; Afvof/J myotis, fig. 59; Af. blythi, fig. 60; Ki. dauhentoni, fig, 62; A/. einar^inatus, fig. 64a; M. nattereri, fig. 64b; Af. capaccinii, fig. 64c and shaded distributional area; Af. mystacinus, fig. 66; Piphfrellus pipisirellus, fig. 72a; P. nathuxii, fig. 73; P. kukli, fig. 74; /! savii, fig. 72b; Eptesicm semmus, fig. 75a; }^xpertilio murinas, fig. 75b; Nyctalus noctuia, fig. 7S; N. leisleri, fig. 79a; Barbastella barbassellus, fig. 81; Plecotus aurisus, fig. 83a; P. ausTriacas, fig. and Mit\iop{erus schrel-bersi, fig. 85. Two hares are autochthonous to Slovenia. The brown hare (Lepus europaewi) is generally distributed (not mapped) while the mountain hare (L. timidus) populates the Afpine region between 840 m and 2400 m above sea level (fig. 90). There were several uosuccesseful introductions of the rabbit (Oryctolagas cuniculus) to Slovenia. Among rodents, the red squirrel {Sciurus vulgaris; not mapped) is gener;illy distributed, The Alpine marmot (Mamiosa marmota) was first introduced into the Alps in 1953 (fig, 95), The European beaver (Castor fiber} was exterminated in Slovenia, perhaps in the 18th century. Fig. 96 portrays a beaver killed in 1643 near Vurberk along the Drava (Drau) river. The coypu {Myocastor coypus; not mapped) appears occasionally in nature but there is no clear evidence of a stable feral population. The first specimens of the musk rat (Ondatra zibe-fhicuj} were reported in 1934 in NW Slovenia. The directions of the migrations (arrowheads), the years of the finds (e,g. 35 means 1935) and the distribution areas are summarised in fig. 104, Other rodents living in Slovenia are: Cricetus cn'cetus, fig. 97; Clethrioftomys gUireolus, fig. 102; Arvicola terrestris, fig. 105; Micwtus fiivaUs, fig. 108; M. agreslis, fig. 110; Af. arvalis, fig. Ill; Pityrnys suh-terraneus, fig. 114; P. Uechteristeirii, fig. 116; Apodemus ßavicollis, fig, 124; sylvalicus, fig. 125; /4. agrarius, fig. 126; Microtnys minatus, fig. 127; Rattus Tattws, fig. 131; Ä. norvegicus, fig. 132; Mus musculus, fig. (35, a — M. musculus, b — A/. m. domescicus; Glis glis, fig, 137; Dryomys niteduLi, fig. 138; and Muscaniinus avellancirius, fig, 139, Two specie.s of dolphins (Delphirius dclphis and Tarsiops (run-catus) are infrequent vagrants along the S lovene coast. Lai^ger cetaceans appear only excepfionally. There are two such records: one for the sperm whale (Physe-ler catodon) in 1555 of which the original drawing is given in fig, 142 and for the blue whale (Balfnoptera musculus) in 1831. According to Bruno (1976), the monk seal (Monachus monuchus) was still living along the Slovene coast between the 17th and 19th century. It is completely exterminated in the NW Adriatic at present. The populafion of brown bear fVrsus arcioi) is stable; in 1970 288 animals were living in Slovenia (fig. 148: a — area of permanent occurence; b — area of occasional appearence; c — area on Pohoije Mts, between 1952-62 with a currently exterminated population; d — vagrants in the 20th century; e — directions of migrations). The wolf (Canis lupui), although rare and endangered. Mammals of Slovenia is still pr&sent (fig. 154; a — the largest area of pbanje (D L) pri glodafcu (zgoraj) in pri rovki (spodaj), Razžirjenost v Stoveniji; To poglavje je najizvimejše in za razumevanje ter poznavanje sesalcev slovenskega ozemlja najpomembnejše. Večina arealov je predstavljena z ustrezno karto. Če ni drugače oznaieno, predstavljajo pike posamezna konkretna nahajališča, srafirana površina pa hipotetičen areal. Bralec tako lahko vidi, kateri zaključki temeljijo na dejstvih. Na o.snovi gostote pik in njihove razpršenosti po šrafirani površini dobi tudi predstavo, v kolikšni meri je areal vrste pri nas poznan. Nekateri netopijji so bili najdeni v Sloveniji na enem samem ali kvečjemu na nekaj nahajališčih. Pri teh vrstah so v karto pač vrisana posamezna nahajališča brez hipotetičnega areala. Na današnjo razšiijenost veiikih sesalcev je moČno vplival človek. Če je bilo le mogoče, sem poskusil prikazati dinamiko njihovih arealov v 20. stoletju- Ro opisujem razšiijenost vrst, uporabljam bodisi zemljepisna imena bodisi Ij to geografska obmoSja. Rastlinska odeja v veliki meri pogojuje razširjenost živali, zato lahko pričakujemo, da posamezne ö to geografske enote predstavljajo okvire razsiijeoostj tudi za sesalce, Fitogeografska delitev, kot je prikazana na si, 2, je povzeta po M. Wraberjii (1970). Pojem celinska (kontinentalna) Slovenija uporabljani za vse fi to geografske regije z izjemo submediterana. SJika 5: Merjenje koronoidne višine spodnje čeljustnice (KV) pri rovkah. Opis: Praviloma je podan le zunanji opis, opis lobanje in zobovja pa je večinoma izpuščen. Za v.sako vrsto navajam tudi osnovne telesne dimenzije, ki so bralcu lahko v pomoč pri določevanju. Način merjenja telesa je prikazan na si. 3. Kot vidimo, pri meijenjn izpušČamo končne dlake (na uhlju in repu) in kremplje na stopalu. Pri netopiijih merimo že dolžino podlaktnice. Praviloma merimo s kljunatim merilom. Navedena je tudi t.i. kondilobazalna dolžina lobanje. Mišljena je dolžina lobanje od zatilniČnega čvrša do prednjega roba medčeljustnice (si. 4). Pri določevanju rovk nam je lahko v pomoč Še t.i, koronoidna višina, t.j- višina kavljastega podaljška (si. 5). Dimenzije veljajo za odrasle živali. Habitat: Habitat je tisto okolje, v katerem določena vrsta živi. Je torej njeno »domovanje*. Dve ozko sorodni in na videz zelo podobni vrsti neredko živita v različnem habi-tatu. Zato nam je podatek o habiiatu lahko v pomoč pri določevanju. Navedeni podatki veljajo večinoma za slovensko ozemlje. Življenje: Šele opis načina življenja zaokroži predstavo o neki živalski vrsti. V večini pri nas dostopnih knjig dobimo zelo nejasne, včasih pe zastarele ali celo napačne podatke, zlasti o življenju majhnih vrst sesalcev. Poznavanje teh skupin je v zadnjih desetletjih močno napredovalo. Poskusal sem podati kar največ novih, našim bralcem še n^pozniinih podatkov. Kadar izvira podatek £ slovenskega ozemlja, to posebej omenjam. Bralec, ki želi razširiti znanje o življenju evropskih sesalcev, bo našel zgoščeno informacijo z obsežno bibliografijo v Priročniku evropskih sesalcev (Niethammer & Krapp, 1978, 1982, 19S6; doslej so izšli trije deli) in v sledečih virih: Corbet & Southern (1977) in Pucek (1981), Vambilnost in podvrsta; Variabilnost je ena osnovnih lastnosti vseh živali, ki se razmnožujejo spolno. V tem poglavju nas predv.sem zanima geografska variabilnost, torej spreminjanje Živalske vrste v prostoru. Ali so npr. populacije neke vrste iz Slovenskega primoija enake onim iz Prekmuija? V primeru, da obstajajo očitne razlike, prepoznamo takšne populacije kot različne podvrste, Podvrsta je tako skupina lokalnih populacij ene vrste, ki poseljuje del njenega areata, se pa razlikuje od drugih populacij te iste vrste (Mayr, 1970). Dve podvrsti iste vrste ne moreta živeti na istem geografskem območju, pač pa se na stičišču njunih arealov lahko pojavljajo osebki s prehodnimi la.stnostmi, Pudvreto poimenujemo s tremi imeni {tmjoo poimenovanje). Sisiematika se.salcev na nivoju podvrste je v vsej Evropi precej nejasna. Eden od vzrokov (teoretičen) je ta, daje zelo težko postaviti objektivno mejo med dvema podvrstama. Praktičen razlog slabega poznavanja geografske variabilnosti sesalcev pa je v tem, da takšne raziskave zahtevajo ogromno množino študijskih primerkov iz različnih območij areala. Na tem področju je torej ^e polno dvomov in negotovo^jti, kar je tudi ve$ čas razvidno iz teksta. —^.Jai.—---- SiJ.- -vri-i - ...I— T-Vv t -riA jH V fji^jt .. '!.■;>. i c,"* ■-•''Ji., 1 ■ It ■ m'l.tf .f ffliijj -ji lit-IK; 1; .wi««, ' J r > rJf ^ ci i V V; jion ,'/J I -w 4 i ^ t>- • - - i ,»ir ■ »- "T (,Lti*i' i i ■ * pUi.! ii '2 ■ f it tl. . I ".t 'ji I :: > . .1 I h:-_ ' v*Ufr.- ifii1 - I.-; -41, ■ ■t'* ti^in'bi/TiTH U > . !••! - - ' ^jl ji.i-1 k . .1 1 ^.t. 1 ■fl'Hi.iirfii'iw •■!>' ■' Pi .nT ' ■ *■ -*■ ■ '1 V ■ ■ .^-t - J ' .Vtly \13 . t J,^ ' •• •Iti r '' J in- ^ rii'ji [.jp-t.^i I tiiiw'^ Y iJ. IIlilt'"'*. ' i •rl'-'^*. ■ Hiio fi^iq iiy^cin ■. .'i'. ; i "ifl-^f f ;> » ' *■ t-- f.. -t - - ■ . . t r ii"', ''' " .. ■ -I'lr n Hir n- ■ in'" ' i * (■-> '.L; L»' .'- - -JV - ' •■'■■'.H' 1' ' t r ' n t' A > t It ' . I 1- . . ' • 1 .t --i* ■. O »iit-ilvi. v' t V' 'ir.u p ^rt J .. lif ^ i ^KtUDi I i^tol.- M I . T.( ■fT' ' ■ ^ , '1*" i lu OÜ'MM il - ' ■ JI -i >■ -J- ■ H ■' t . J -irl-Vi,!' I 'i v,, t rt ..lpj-' It. i- -nrjni f-ipi ^ u' I-'.( '"v.-t' •-■ ' - I ' I ■ • L-IOJ I'trl.i.rHI - lilcr-,. , Tjrrr.i 'i'i i'. ^ i. j"thL-J«r - ti. <■. . i^, ^It ,JLH' ,1 If .kiT. 1" -J- > I' I " .'i. h - 'nov6« vrste. Sesalci so, evolucijsko gledano, zelo blizu plazilcem, vendar so v razvoju naredili nekaj pomembnih korakov, ki jim dajejo v »boju za obstanek. ätevilne prednosti. Luske plazilcev je pri sesalcih zamenjala dlaka, ki učinkoviteje varuje telo pred oddajanjem toplote. Sesalci so sposobni nadzirati telesno temperaturo in jo ves čas zadrževati v ozkih mejah. Pravimo, da imajo stalno telesno temperaturo, oziroma da so »toplokrvni-n (endotermni), V nasprotju z njimi imajo plazilci nestahio telesno temperaturo in so »mrzlokrvni* (ektotermni). »Toplokrvnost« je bila osnova za nadaljnje razvojne pridobitve v razmnoževanju in delovanju osrednjega živčnega sistema. Plazilci ležejo jajca, v katerih se pri primerni zunanji temperaturi razvije zarodek. Pri sesalcih poteka celoten razvoj zarodka v telesu matere. Ko se mladič skoti, ga mati še nekaj časa hrani z mlekom, izločkom posebnih mlečnih žlez. Veiiki možgani so se pri sesalcih izredno razvili. Najbolj se je povečala skorja velikih možganov, v kateri so asociacij ska središča. Veliki možgani so postali središče nadzora nad vsem organizmom. Vedenje sesalcev je bilo zato vse manj stereotipno, vse veČjo vlogo pa je prevzemalo učenje. Lobanja plazilcev je sestavljena iz velikega ätevila kosti, ki so med seboj precej ohlapno povezane, Pri s(;salciK začno nekatere kosti iiginjati, preostale pa se združijo v močno pnkosteneln lobanjo. Spodnjo čeljust tvori le še sama kost, njen sklep z osiälo lobanjo pa je trden. Zobje sesalcev niso več enotni, ampak so se med seboj izdilerencinili v štiri osnovne tipe: sekalce, podočjiike, predmeljake in meljake (glej prilogi 2 in 3). Obe čeljusti omogočata s takšnim zobovjem učinkovito mehansko obdelavo hrane, s tem pa njeno boljšo izrabo. V začetku kenozoika je razvoj plaeentahiih sesalcev naravnost eksplodiral. Iz preprostih žužkojedih prednikov so se, tako rekoč naenkrat, pričele razvijati posamezne skupine, ki so se prilagodiJe najrazličnejšim življenjskim okoljem. Večina sesalcev je vezanih na kopno, posamezne skupine pa su se najočitneje razšle v prehranfevalnih navadah. Rastlinojedi sesalci so ostali bodisi majhni (gloJalci, zajci), ali pa so zrastU veliki (sodo- in lihoprsti kopitarji). Zveri so se specialiiirale na plenilski riaCin življenja, Netopirji so, podobno kot ptiči, osvojiti zračni prostor, pri tem pa so razvili nekaj enkratnih posebnosti. Kiti so £li v morje. Telo se pm je tako spremenilo, da v njem le stežka prepoznamo sesalca. Postali so podobni ribam, s katerimi si delijo življenjski prostor. Vzgon vodnega okolja in razvojne pridobitve sesalcev omogočajo kitom, da zrastejo tako veliki, kot ni pred njimi 5e nobeno drugo živo bitje. Danes poseljujejo sesalci skoraj celotno površje Zemlje, le notranjost Antarktike je bre? njih. Živijo v vseh mogočih hahitaiih, od ekvatorialnega deževnega gojda, do savan, step, brezvodnih puščav, sredozemskih zimzelenih gozdov, lisitopadnih, mešanih in iglastih gozdov, do tundre ter celo večnega snega in ledu. Srečamo jih ob vseh vodahod majhnih potokov in mlak, do Velikih rek, obalnega morja in odprtih svetovnih morij. Nekateri sesalci vse življenje rijejo pod zem^o, drugi pa si vanjo le skopijajo zatočišča. Mnogi dobro plezajo po drevju ali skalah, se izredno hitro gibljejo po odprtih terenih ali pa spretno plazijo po gosti podrasti. Nekateri sesalci so se privadili živeti skupaj s človekom, še enim sesalcem, ki pa je meti vsem svojim sorodstvom najuspešnejši in najprilagodljivejši. Razred sesalcev delimo naprej na tri skupine. V prvi so sto-kovci (Monotremata), v drugi vrečarji (Monotremata) in v tretji placentalni sesalci (Placentalia). Vsi naši sesalci sodijo med slednje. Placentalne sesalce delimo naprej na 17 redov. V tej knjigi jih omenjamo osem. Določevalni ključi, kakršne bomo sicer ves čas srečavali v kn jigi, bi bdi za prepoznavan je redov precej zapleteni in povprečnemu bralcu le v slabo pomoč. Ker se redovi med seboj večinoma že na prvi pogled jasno razlikujejo, jih tu le na kratko predstavljamo. Bralec, ki bo imel pri prepoznavanju kakšnega reda težave, si bo lahko pomagal tudi s fotografijami in risbami, na katerih so predstavljeni tako rekoč vsi pri rias živeči sesalci. I. Žužkojedi Sem uvrščamo vsem dobro poznana krta in ježa. Tretja skupina, rovke, se bo površnemu opazovalcu zdela podobna mišim. Razlikovalni znaki .so opisani na str. 35. Razred: Sesalci (Nfammalia) 2. Netopirji Med podaljšane prstnice in tilančnice imajo vpeto letalno mreno, po kateri jih med našimi sesalci zlahka prepoznamo. 3. Zajd Naše vrste so zelo podohne vsakemu bralcu poznanemu domačemu kuncu. 4. Glüdulci Od naših sesalcev uvrščamo h glodalcem veverico, svizca, miši, voluharice in polhe. Pomotoma lahko mednje uvrstimo le rovke (glej točko 1). 5. Kiti Značilno ribje oblikovano telo zanesljivo označuje to skupino. 6. Zveri So majhni (podlasica) do veliki (medved) sesalci. Imajo znaEiluo »zversko« zobovje. Navzven je najoSitnejŠi sabljasfo oblikovan podočnik. 7. Plavutonnžci Imajo v plavuti preobražene okončine. Edina vrsta te skupine, ki seje pojavljala ob naši obali, je pri nas že davno iitrebljena, 8. Parkljarji Vsaka noga ima en do dva para roževinastih parkljev. Red:_ Žužkojedi (Insectivora) Žužkojedi so najprimitivnejši plac en talni sesalci. Kot pove že njihovo ime, se hraaijo večinoma z žuželkami, čeprav so nekatere vrste mesojede. So majhne do srednje velike živali, Odi imajo pogosto zakrnele, voh, tJp in $tuh pa so dobro razviti. V moŽgajiih je najbolj razvit vonjalni niženj. Zobni niz je popoln in navadno sklenjen. Žužkojedov ni v Avsiraliji, večini Južne Amerike, na Grenlandiji in Antartiki, sicer pa so splošno razširjeni od puščav do tundre. Prvič so se pojavili koncem krede. Danes poznamo 406 vrst, katere združujemo v 77 rodov in 8 družtn. Med Sesalci so žu^ojedi po številu vrst takoj za glodalci in netopirji. V Evropi živijo tri družine z 8 rodovi in 26 vrstami, V Sloveaiji so žužkojedi zastopani s tremi, morfološko dobit» loCenimi družinami, katere labko prepOinamo s pomočjo določevalnega ključa: a DC Slika 6: Ob tika to banje pri predstavnikih freh družin žužkojedov, a - ježi (Eri-nat^kia); b - krti {Talpidae); c - mvke (Soricklae}. Ni v sorazmerju. 1. a) Konclilobaialna dolžinu lobanje nad 50 mm; na hrbtu igle; oči dobro razvite; lični lok močan (si. 6a)------t Erinaceidae b) Kondilobazalna dolžina lobanje pod 40 mm; kožuh na brbtti b.p.; oči drobne; lični lok šibak ali manjka ->■ 2 2. a) Kondilobazalna dolžina lobanje nad 30 mm; prednje noge lopataste; lični lok razvit (sL 6b); zgornji podočnik veliko veiSji oti l' ---> Talpidae b) Kondilobazalna dolžina lobanje pod 20 mm; prednje noge b.p.; lični lok -» Soric;idae manjka (si, 6c); zgornji podočnik veliko manjši od r Družina: Jezi (Erinaceidae) Ml = SliKa 7; Način meijenja dolžine (D) in višine (V) zgornje če!justnice na iot>anji jaža (Erinaceus) za izračunavanje maksilarnega indeksa (Ml). Približno 15 vrst jeiev, kijih družimo v 7 rodov, poseljuje Afriko, Evropo in Azijo. Najdemo jih tako v stepah in puščavah kot v tropskih gozdovih. Najmanjši ježi so mišje velikosti, največji pa lehtajo do 1,5 kg. Primi-tivnejše vrste, katere uvrščamo v poddružino Ecbinosoricinae, so brez igel, rep pa je navadno dolg. Vsi pravi ježi (podtlružina Erinaceinae), kamor sodita tudi pri nas živeči vrsti, so si po videzu zelo podobni. Pri njih so dlake na hrbtu preobražene v igle, podkožni mišični sloj (panriiculu-i caritosus) paje močno povečan. Te mišice naježijo igle. Najstarejši fosihii ježi so poznani iz oligocena. V Evropi so ježi zastopani s tremi vrstami rodu Enriaceus Linnaeus, 1758. Rod ima sicer pet vrst, ki poleg Evrope poseljujejo äe Azijo in Afriko, Pri nas živita dve vrsti, kateri lahko razlikujemo s pomočjo določevakiega ključa: 1. a) Prsi i^ave; maksilaitii indeks' (si. 7) nav. pod 1,0 (razpon 0,1-1,1); -► E. eUfYipaeus b) Na prsih velika, ostro omejena bela lisa; itiaksilami indeks nav. nad 1,0 (razpon 0,9-1,4); -» E. canmlar Obe vrsti ježev lahko prepoznamo tudi po obliki in strukturi jezične strani spodnje čelju.slnice (si. 8). Slika 6: Oblika in struktura jezične strani spodnje če!justnice pri (a) belopr-sem ježu (Ertnaceus concolar} In (b} rjavo pršem ježu (Erinsceus Bumps^us) (po Wolff, 1976). Znaki, pomembni za razlikovanje oba h vrst. so označeni s puščicami. Rjavoprsi jež ^ Erinuceus mropaeus Linnaeus, 1758 Razširjenost: Zahodna Evropa do črte Tržaški zaliv - ustje Odre na vzhodu. Živi tudi v južni Skandinaviji in širši okolici Leningrada. Razširjenost v Sloveniji (si. 9): V Sloveniji je bil rjavoprsi jež najden edinole v vasi Miren, ki leži 5 km južno od Nove Gorice (Petrov, 19S9). To je tudi edino doslej pijznano nahajališče te vrste v Jugoslaviji. V Sloveniji doseže ijavoprsi jež skrajno vzhodno mejo svoje razšiijenosti. ' makiilimi indeks «doliÜiiä zgornjo čeljustnke -r višina zgornje i^cljualnicc Slika 9: Razšinenost ijavoprsega ježa (Erinsceus europaeus) v Sloveniji in sosednjih delih Furlanije (pc Lapini & Pereo, 1986 in Petrov, 1989). Opis (sL [): ' Zajeten, do 1 kg težak žužkojed. Glavo, hrbet in boke pokriva približno 8400 igel. Spodnje dele telesa porašca redka sčetinasta dlaka. Prsi so navadno ^ave. Rep je kratek, štrcljast. Dimenzije šestih ijavoprsih ježev iz Italije so skdeče: trup z glavo 195-250 mm; tep 24-32 mm; stopalo 38-43 mm; k on di lob a žalna doliina lobanje 52,8-57,4. mm. Ifablt^ih Izbira habitata v Sloveniji ni poznana, verjetno pa živi v podobnem okolju kot ozko sorodni beloprsi jeŽ, V Evropi je qavoprsi jež prisoten v vseh nižinskih biotopih, kjer je dovolj kritja, najpogostnejSi pa je na stičiščih travnikov z gozdom. Živ^joi^je: Rjavoprsi jež je, podobno kot beloprsi, nočna žival. Njegovo zobovje ima zgradbo, značilno za vsejede (omnivore), vseeno pa je v prehrani žužkojed. V Angliji so njegov najpogostejši plen gosenice metuljev, deževniki in hrošči gov-nači (Yalden, 1976). V eni noči zaužije približno 70 g hrane. Parjenje se prične marca, traja pa do julija ali avgusta. Samica nosi 31-35 dni. Na leto skoti enkrat ali dvakrat, v leglu pa sta 2 do 7 mladičev (povprečna velikost skota je med 4,6 in 5,0), Samica tjavoprsega jeia iz Mirna naj bi imela na maternici sledove devetih zarodkov. Mladiči spolno dozorijo v naslednjem koledarskem letu. Zimo prespi v gnezdu, vendar se, vsaj v Angliji, večina živali pozimi prebudi in odide v drugo gnezdo. Med spanjem se mu telesna temperatura spusti na 4C (normalna temperatura je 34C), srce udari 20-krat na minuto (pri budni Živali 190-krat), vdihne pa lO-krat v minuti. Za obe vrsti pri nas živečih ježev je inačiino, da se jež z razpenjeno slino popljuva po bodičastem kožuhu. Vzrok in pomen tega nenavadnega vedenjskega vzorca nista jasna. Jei pres^netijivo dobro plava in pleza. Ob nevarnosti se ivije v kroglo in naježi bodice. Miade in oslabele živali kljub temu lahko uplenijo lisice, jazbeci in psi. Življenjska doba je do 7 let. 60-70% Živali izgubi življenje v prvem letu. Variabilnost in podvrsta: pri ijavoprsem ježu je poznanih več podvrst. V S loveniji se veqetno pojavlja italijanska podvrsta E,e. italicus Barrett-Hamilton, 1900, ki je bila popisana po osebkih iz Siene v Italiji. Be lop rs i jež - Erinaceus concolor Martin, 183 S Razširjenost: Vzhodni deli srednje Evrope do črte Triaäki zaliv - ustje Odre na zahodu, Vzhodna Evropa, Balkanski piilotok, Mala Azija in Kavkaz. Vzhodni rob areala ni dobro poznan. V Jugoslaviji je splošno razširjen. Živi tudi na nekaterih otokih. Stika 10: Razširjenost beloprsega ježa (Efinacsus concolar) v Stovenlil Rjiširjenikst v Slovenci (si- 10): Sploäno razliijen od nižin do približno 1000 m visoko. Opis (si. n): Zelo je podoben ijavoprsemu ježu. Gfavo, hrbet in boke pokriva približno 6500 igel, ki so dolge 17,5 do 22 mm (Kratochvil, 1974). Na prsih je navadno velika bela lisa, ki sega proti trebuhu. Dimenzije 20 beloprsih ježev iz Slovenije so sledeče: teža 880-1180 g; trup i glavo 219-288 mm; rep 2Ü-31 mm; stopalo 40,6-48 mm; uho 22^-30 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 54,6-60,7 mm. Huhitut: Beloprsi jež ima najraje robove listopadnih in meSanih gozdov, vrtove, parke in žive meje sredi polj. Izogiblje se obsežnih gozdov in močvirij. Razmeroma pogosten je (udj v urbanem in suburbanem okolju. V Sloveniji je bilo kar 52% povoženih ježev najdenih v urbanem in suburbanem okolju, 33% ob travnikih, 10% üb poljih in le 5% v gnzduvib (lastna opažanja in rezulalati ankete Prirodo-slovnega dništva Slovenije v naravoslovnih krožkih). Najpogostnejši je v nižinah. V Sloveniji je kar 805ž vseh nahajališč pod 400 metri nadmorske višine. Življenje: Podobno kot gavoprsi jež. Na leto skoti enkrat aH dvakrat, v leglu pa je l-IO (navadno 3-4) mladičev. Ti spolno dozorijo v naslednjem koledarskem letu. Jeseni, ko pade temperatura pod 3-lOC, gredo ježi na prezimovanje, V Sloveniji je bil najden zadnji povožen jež 18. novembra, obstajajo pa tudi poročila o aktivnosti sredi zime. Tako je bil npr. najden jez 21. januarja 1912 v Šiški (Zevnik, 1912), Prvi povoženi ježi so bili opaženi na slovenskih cestah 4. marca. V naravi le izjemoma najdemo jeze starej.se od 6 let. Slabo tretjino v populaciji (na Češkoslovaškem 31,4%; Skoudlin, 1981) predstavljajo istoletne živali. Pomemben ježev plenilec je velika uharica. V slovenski Istri je jež zastopan v njenem plenu kar z 21, 1 % (Lipej, 1988). Vuriuhilm)st in pudvrsbi: V Sloveniji živi podvrsta E-C. roumatiicas Barrett-Hamilton, 1900, kije bila opisana po primerkih iz kraja Gageni v Romuniji. Vanjo sodijo tudi ježi iz nekaterih delov Jugoslavije (razen Dalmacije. Bosne in Hercegovine, Cme gore, južne Srbije in Makedonije). Avstrije, Češkoslovaške, Poljske, Madžarske, Romunije in severnih delov Bolgarije. Opombe; Kot je jež po eni strani zelo samosvoj in ga zlahka ločimo od ostalih evropskih sesalcev, pa sta si rjavoprsi in beloprsi jeŽ po drugi strani tako sorodna in podobna, da je šele v zadnjem času postalo jasno, da gre res za dve vrsti. Poleg morfoloških znakov (glej določevalni ključ) se razlikujeta tudi v obliki nekaterih kromosomov (Kral, 1967), Novejše raziskave encimov obeh vrst ježev iz severovzhodne italije so pokazale, da med njima ne prihaja do križanja (Filippucci & Lapini, 1987), Beloprsega ježa najdemo v starejši literaturi tudi pfid imenom Erhiüctus rouinanicus Barrett-Hamilton, 1900, Družina: Rovke (Soricidae) B Slika 11: Rostrum (A), prvi spodnji sekalec (B) in sklepna površina spodnječe-Ijustnične glave (C) pri {i) rdečezobih gozdnih rovkah (Sonx), (2) rdečezobih povodnih rovkah (Nsomys) in (3) belozobih poljskih rovkah (Croddura). Okrog 200 vrst rovk, ki jih združujemo v 20 rodov, pose-Ijuje večino zemeljske oble z izjemo večjega dela iužne Amerike, Avstralije, Antarktika io nekateriK tihomorskih otokov. Na prvi pogled so podobne mišim, vendar se razi i kujejo po gostejsem žametnem koiuhu, podalj&inem gobčku, drobnih očeh in petih pr-'itih na prednjih no^ah (miši imajo štiri prste). Se očitnejše pa so seveda rnzüke v obliki lobanje in zobovja. Vse rovke so majhne in med njimi srečamo tudi najmanjše sesalce na svetu. Najmanjše vrste so dolge okro^ 35 mm, največje pa so približno podganje velikosti (180 mm). Kožuh je pri vseh kratek in gost. Oči so majhne, tako da je tudi vid šibak. Zob je od 26 do 32. Prvi zgornji sekalec je velik in kavljast. Grbice zgornjih meljskov tvorijo v obliki Črke W oblikovan greben. Lic5na loka manjkata. VeJina vrsl živi v vlažnih habitatib, najdejo pu ^e tudi prave puščavske vrste (npr. turkestanska puščavska rovka Diplomesotfon pulchetluni). Nekatere rovke (npr. rod Neomys) so se prilagodile vodnem okolju. Rovke so se prvič pojavile v oligocenu. V Evropi živi J 7 vrst rovk. Osem pri nas živečih vrst uvrščamo v 4 rodove, katere lahko določimo s pomočjo določevalnega ključa; Slika 12: Levi zobni niz zgornje čeSuslnšce pri (a) belo-zobih poljskih novkahCCroddüraJ in (b) pritlikavih rovkah (&unajs). Oznatenasta pn/f in zadnji enogibičasti zob. 1. a) Temno tjave ali povsem Črne živali; dlake na repu enako dolge, prilegle; v zgornji Čeljustnici 5 enogrbičastih zob (st. 11 Al); Ij s tremi grbicami (si. 11B 1)---------^-► Sorex b) Na repu dolge žtrteče .svetle dlake ali pa greben plavalnih ščetin; v zgornji čeljustnici 3 ali 4 enogrbičasti zobje; I3 z 2 grbicama ali gladek ----1- 2 2. a) Hrbet čm, trebuh nav. srebrno bel; na spodnji strani repa greben plavahiih ščetin; rob stopala obrasel s plavalnimi ščetinami; konice zob rdeče gave (si. 11A2); 1) z 2 grbicama (si. 11B2)------------^ Neomys b) Hrbet ^av, frebuh bel ali siv; rep brez grebena, ima pa dolge šlrleče svetle dlačice; stopalo b.p.; konice zob bele (si. 1 lA3); Ij glaJek, brei grbic (si. 11B3)----------------------3 3. - a) Večje živali, ko nd i lob a za Ina dolžina lobanje nad 15.5 mm, koronoidna višina nad 3.5 mm; v zgornji teljusbiici 3 etjogrbičasti zobje (si. 12a) -k Crocidura b) Majhne živali, kondilobazalna dolžina lobanje pod 14 mm, koronoidna višina pod 3.3 mm; v zgornji čeljustntci 4 enogrbičasti zobje ■ S. araneus b) Četrti enogrbičasti zob v zgornji čeljusJnid večji (si. 13b,c); hipokon na M^ ni pigmentiran; stičišče med levim in desnim 1' kraJko (sL 15b,c); koronoidna višina 4,5 mm Ln manj -- 2 Slika 14: Prvi zgornji meljak gozdne rovke fSonsx aransusj-Hipokon je označen s puščico. 2. ti) Fj enogrbičast (si. I3c); koronoidna višina 3,6 mm in manj --S. fNifiurus h) I2 dvogrhičast (si. I3b); koronoidna višina 4 mm in več ■-^ 5. alpinus Slika 15: Pfvi par zgornjih sekalcev pri (a) gozdni rovki (Sor&n aran^us), {b) gorski rovki fSorex ai^ffiusj in (cj mali rovki fSomx /njduftysj (po Danr>eiid, 1989). Gozdna rovka - Sorex araneus Linnaeus, 1758 Razširjenost; 0(1 srednje in vzho^lns Evrope do Bajkala. Manjka v večjem delu Francije iti na Pirenejskerfl polotoku {z izjemo Pirenejev), živi pa v Veliki Britaniji. V kontinentalnem delu Jugoslavije je splosno mzšiijena, vendar je v Makedoniji in v primoqu vezana na večje nadmorske višine. Razširjenn.st v Sloveniji (si. 16): Z izjemo suh mediteranskega območja, kjer je bila najdena samo na Slavniku, je splosno razširjena od nižin (145 m) do višine najmanj 19Q0 m. Opis (si. 17): Srtsdnje velika rovka. Hrb&t je temno rjav, boki svetlejši, trebuh pa sivkast, vendar izrazito trobarven kožuh, tako značilen za gozdne rovke iz Skandinavije in srednje Evrope, pri nas redko zasledimo. Barva se tekom leta spreminja. Mlade živali so svetlejše, najtemnejši pa so prezimeli osebki na začetku razmnoževalnega Slika 16: Razšii;jenost gozdne rovke fSorex araneusj v Stoveniji. obdobja. Dimenzije 36 £ozünih rovk z Ljubljanskega baija £o sledeče: teža 7-11.5 g; trup z glavo 65-S3 mm; rep 39-51 min; slopalo 11,9-14^ mm; kondilobazalna dolžina lobanje 18,9-20^ mm; koronoidna višina 4,7-5,3 mm. Habitat: Ni redka v gozdovih, od nižinskih {tudi poplavnih), prek montanskih do subal-pinskih. Živi tudi v ruševju in redko na aIpLnskih pašnikih ter v kameniščih nad gozdno mejo, Zlasti pogostna je v nižinskih gozdovih subpanonskega območja (Prekmurje), v iglastih gozdovih alpskega območja ter v dinarskem bukovo jelovem gozdu. Lokalno jo dobimo tudi v grmiščih in celo na obdelovalnih površinah. V k on tin en ta hi i Sloveniji je najpogostnejša rovka. Življei^je: Aktivna je tekom celega dnfi, vendar ponoči bolj kot podnevi. Obdobja povečane aktivnosti, ki jih je tekom dne približno 10, prekinjajo obdobja mirovanja. Giblje se po ustaljenih stečinah, katere sama napravi v steljo. Pozimi se osem desetin časa zadržuje pod zemljo. Gozdna rovka je sicer pretežno kopenska žival, vendar dobro plava. Je žužkojeda, glavni del prehrane pa predstavljajo deževniki in hrošči. Odrasla žival potrebuje na dan količino hrane, ki usti^za približno 2/3 njene teže. Ob dojenju se ta količina poveča na 1,5-kratno telesno težo. Razmnožujejo se te živali v drugem koledarskem letu življenja. Paijenje se prične zgodaj spomladi (v osrednji Sloveniji v drugi polovici marca). Brejost traja 13 do 19 dni, V Sloveniji je v leglu od 2 do 9 (v povprečju 6.1) mladičev. Gozdne rovke praviloma preživijo največ eno iimo, tako da v populaciji ni živali, starejSih od 18 mesecev. Živali, poleiens v tekočem letu, najlaže prepoznamo po čopu dlake na koncu repa, katerega prclimeli osebki nimajo. Glavni naravni plenilci goz- dne rovke so veijetno sove. V prehrani male uharice na Ljubljanskem baiju je gozdna rovka zastopana le z 0^4% (Tome, 19S8). Zven jo le malo plenijo. Variabilnost in podvrsta; Največje ijojdne rovke živijo v Diaarskem območju (povprečna knndilobazalna dolžina lobanje populacije s Snežnika je 20,8 mm), najmanjSe pa v subpanonski severovzhodni Sloveniji (povprečna kondiJobazalna dolžina lobanje rovk iz Pre-kmuija je 19.0 mm). Živali iz osrednje Slovenije in Alp so po velikosti nekje vmes. Velike gozdne rovke s Snežnika sodijo v podvrsto Sorex araneus eleonorae Wettstein, 1927, kije bila opisana po primerkih s severnega Velsbita. Sistematski položaj ostalih populacij pa ni jasen. Slika 17: Gozdna rovka (Sorsx (Foto M, Andöra.) Mala rovka - Sorex rninutus Linnaeus» 1766 Ruzširjetuist: Vsfl Evropa razen sredozemskega območja, V Aziji seže do Jeniseja na vzhodu in Himalaje na jugu, V celinski Jugoslaviji je splo-^no r4Zliqena, vendar je vzdolž jadranske obaie in v Makedunijt veiana na večje nadmorske višine. Razširjenost v Sloveniji (si. 18): Splošno razšiijena. Gre bhžje k tnoiju kot pa gozdna rovka. V gorah je bila najdena do višine 1665 m. SJika 18: Razširjenost male rovke (Sorsx minutus} v Sloveniji. Opis (si, 19): Majhna rovka z razmeroma dolgim repom. Hrbet je rjav, prav tako tudi rep, trebuh pa je svetlo ijav s sivimi toni. Dimenzije 39 malih rovk iz Slovenije so slede£e; teža 2^-6,5 g; tnip z glavo 48^6 mm; rep 36-47 mm; stopalo 0,9-12 rti m; kondilobazalna dolžina lobanje 15,2-16,5 mm; koronoidna višira 3-3,6 mm. Habitat: Vrsta ima Široko ekološko valenco. Najdemo jo v odprtih habifatih (močJviija, šotna baija) in v različnih tipih gozdov, od nižinskih poplavnih do visokogor$l(ih smrekovih. Živi tudi v suhih kraških gmajnah. Nasploh velja za redkejšo od gozdne rovke, kar pu je morda posledica metodologije terenskega zbiran ja malih sesalcev. Mula rovka se namreč le težko lovi v standardne pasti, s katerimi male sesalce navadno zbiramo. Slika 19: Mala rovka fSonax miliuftjsj. (Foto M. Andöra.) Življeitje: Podobno kot gozdna rovka, s katero si pogosto delita isti habitat. Zanimivo je, da ima tnala rovka večji teritorij kot pa telesno večja navadaa rovka. Spotno zrelost dosege v drugem koledarskem letu, vendar samice izjemoma kotijo že v prvem letu življenja. Verjetno je to povezano s količino razpoložljive hrane. Parjenje poteka od aprila do avgusta, v leglu pa je navadno 4-7 mladih. Vuriahiliiost in podvrsta: Geografska variabilnost je majhna. Naše male rovke sodijo k nominatni podvr-sti S.rn, /Tiinutus Linnaeus. 1766, kije bila opisana po primerkih iz zahodne Sihjrje, Ta podvrsta je razsiijena tudi po veSjem delu Evrope. Gorska rovka - Sorex alpinus Schinz, 1837 Ra/ilrjertost: Gorski masivi osrednje in južne Evrope: Alpe, Jura, Swarzwald, Harz, Maladeta v Pirenejih, gore Češkoslovaške, Sudeti, Karpati in Dinaridi. V Jugoslaviji živi v Alpah in Dinaridih do Tare planine, Kopaonika, Golije (Petrov, 1979) in Kosova (Krystufek, 1983b). Izolirane populacije se nahajajo tudi na Medvednici in v gorah Slavonije (Djulic et al., J985). Razširjenost v Sloveniji («>1. 20): Alpe {vključno s Pohogem), predalpsko hribovje, Dinaridi, Goijatici in Brkini. Višinski razpon nahajališč je od 260 do 1950 m. lelE J r-' 1 ( —.V \ »Okni Slika 20: Razširjenost gorska rovka (SofBx ätpinus) v Sloveniji. Opis (.si. 21): Velika je približno kot gozdna rovka, vendar ima daljši rep. Tako po hrbtu kot po trebuhu je popolnoma črna. Rep je dvobarven, zgoraj čm, spodaj pa bel. Dimenzije 11 gorskih rovk iz Slovenije so sledeče: teia 6-13 g; trup z glavo 64-85 mm; rep 61-79 mm; stopalo 13,4-15,8 mm; kondilobazalna dolžina iobanje IS,6-20,1 mm; koronoidna višina 4-4,5 mm. H^bitdt: Hladni bukovi, smrekovi in bukovo jelovi gozdovi, ruševje, šotna barja, planinski pašniki in kamenišča. Neredko jo najdemo skupaj z malo m gozdno rovko. Gorska rovka je redkejSa, vendar postaja pogostnejša t naraščajočo nadmorsko viäino. Življetije; Slabo poznano, veijetno pa živi podobno kot gozdna rovka. V prebavilih gorskih rovk iz Avstrije so riašii polže, deževnike, pajke, mokrice, strige ter dvokrilce in njihove ličinke. Prav tako v Avstriji so našli prve samice z zarodki 25. maja, zadnje pa 13. septembra. Zarodkov je bilo od 4 do 6, v povprečju 5 (Spitzenber^er, 1978). VürLihilnoüt in podvrsta: Gorske rovke iz zahodnih obmoCij Jugoslavije ne odstopajo od onih iz Avstrije in Nemčije (Djulič et a]., 1985), tako da pripadajo nominalni podvrsti S. a. alpinus Schinz, 1837, ki je bila opisana po primerkih iz Švice. Stika 21: Gorska rovka (Sorex alpinus). (Foto M. Andčra.) Rod; Rdečezobe povodne rovke {Neötnys Kaup, 1829) s tremi vrslajni, od katerih živita dve tudi v Evropi in Jugoslaviji, poseljuje ta rod skoraj celo palearktično Evrazijo. Vse vrste so se bolj ali manj prilagodile življenju v vodi ali ob nji, na kar najocitnejše kaže povečanje plavalne površine nog in repa. Kot pove že ime, so zobne konice prav tako rdeče^HVO obarvane kot pri prejšnjem rodu. V Sloveniji živeči vrsti lahko razlikujemo s pnmočjo določev^lnega ključa: 1. ii) Po vsej spodnji dolžini repa greben plavalnih ščetin; stopalo nad 17 mm -f N.fodiens h) Greben plavalnih SČetin le vzdolž končne tretjine repa; stopalo 17 mm in manj —-——-■---------—---• N. anomalus Po lobanji lahko obe vrsti razlikujemo s pomočjo si. 22. B 4.0 J 3.8 - 3-6 - 3.4 - B 2,4 2.6 2,8 3.0 Slika 22: Razlikovanje rtJečezobiii povodnih rovk s pomočjo odnosa med (A) višino rostnjma In (S) širino prek loilatkinih podaljškov neb nice (po Tv rt kovic idr., 1980). Povodna rovka — Neomys fodiens (Pennant, 1771) RuT^irJenost: Od Piretiejev in Velike Britanije do Bajkala in Jeniseja. Napraj proti vzhodu živ i še v okolici Vladivostoka in na Sahalinu. Na seveiu seže do polarnih območij Skandinavije, na jugu pa di> severne Grčija, Kavkaza in Tjan Šana. V Jugoslaviji je ni v primoiju in večjem delu Panonske nižine. Razširjenost v Sloveniji {$1. 23); Alpsko, predalpsko in subpanonsko območje, kjer živi od nižin (150 m) do gorskega sveta (1377 m). Izolirani populaciji sta poznani tudi iz voda jadranskega porečja: Močilnika, ki je pritok Vipave, in Klivnifca, kije pritok Reke. Slika 23: Razširjenost povodne rovke (Neomys todiens) v Stoven^i. Opis (si. 24): Naša največja rovka. Rep je razmeroma dolg, z iirazitim grebenom na trebušni strani, ki ga tvorijo plavalne Sietine. Robove nog prav tako obrašcajo plavalne ščetine. Diaka je gosta in fina. Hrbet je skoraj popolnoma ^m, trebuh pa večinoma srebrno bel. Meja med obema barvama je ostra. Na sredini trebuha je neredko črna črta. Včasih (pri nas zlasti v vzhodni Sloveniji) so grlo in prsi rdečkaste. Poznani so tudi pov.sem melanistični primerki, ki pa doslej v Sloveniji se niso bili najdeni. Dimenzije 30 povodnih rovk iz Slovenije so sledeče: teža 9,5-22 g; trup z glavo 77-100 mm; rep 58-70 mm; stopalo ]7,3-19,8 mra; kondilobazalna dolžina lobanje 20,7-22,3 mm; koronoidna višina 4 J-5.3 ram. Habitut: Najpogostnejsa ob vodah, od stoječih ali komaj tekočih rečnih rokavov in kanalov v nižinski severovzhodni Sloveniji do deročih gorskih potokov. Bregovi vodnih tokov morajo biti obraščeni. Povodni rovki najbolj ustreza, Če tečejo skozi gozd. Vzdolž 100 metrov vodnega toka je avtor v loškem in polhograjskem hribovju ujel do 5 povodnih rovk. Na Ljubljanskem barju živi povodna rovka tudi stran od vode, npr. v vlažnem visokobaijanskem gozdu Kozlaijeve gošče. Življenje: Povodna rovka je prilagojenu življenju v vodi. Zahvaljujoč plavalnim ščetinam na zadnjih nogah in spodnjem robu repa, ki povečujejo plavalno povrSino, je dober plavalec. Plava po površini vode, se pa tudi potaplja. Pri tem ji zračni mehurčki, Ici so se nabrali med dlakami, ohranjajo kožuh suh. Aktivna je tako podnevi kot ponoči. Hrani se v vodi in na kopnem, pleni pa žuželke in ostale nevretencaqe (pogosto vodne polže), manjše ribe in dvoživke. Spolno zrelost doseže praviloma v drugem koledarskem letu življenja. Brejost traja 20 do 24 dni, v leglu pa je do 11 mladičev. Povodne rovke, ujete v Sloveniji, so imele od 3 do 9 (povprečno 6) zarodkov. Življenjska doba je do 19 mesecev, kajti druge zime ne preživi. Naravni sovražniki so zveri, sove in ribe. Variabilnost in podvrsta: Obarvanost je dokaj variabilna (glej opis). Sicer pa povodna rovka v Evropi ni izdiferenciraU posameznih geografskih ras. Tako tudi naše popu lak.! je uvrščamo k nominalni podvrsti N. f. foiiiens (Pennant, 1771), kije bila opisana po osebkih iz Berlina. Slika 24: Povodna rovka (Neomys fodiens). Vzdolž spodnje strani repa In na robu prednjih in zadnjih tačk so lepo vUne plavalne ščetine. (Foto M. Andšra.) Močvirska rovka - Neoftiys anomalus Cabrera, 1907 Razširjenost: Od Pirenejskega polotoka na zahodu do Krima in Dona na vzhodu. Na severu sein ÜD Nemčije in Belgije, na jugu pa na Balkanski polotok in v severozahodno Malo Azijo. V Jugoslaviji je splošno razäirjena. Slika 25: Razširjenost moCvirske rovke (N^omys anomahjs) v Sloveniji. Razüirjoioät v Sluvenüi 4sl. 25): Močvirska rovka je v Sloveniji verjetno splošno razšiijena. Najdemo jq od nižin (RO m) do vznožja gorskega sveta (1000 mj. Je torej bolj vezana na nižine kot pa prejšnja vrsta. Opis (SL III): Podobna je povodni rovki, vendar Je manj prilagojena življenju v vodi. To je oeitnci po slable razvitem grebenu plavalnih ščetin na repu, Je tudi nekoliko man jša od povodne rovke in ima krajše stopalo. V obarvanosti je prav tako zelo podobna prejšnji vrsti, le da pri močvirski rovki nismo nikoli našli primerkov z rdečkastim trebuhom. Dimenzije 30 močvirskih rovk iz Slovenije so sledeče: teža 8-17,5 g; trup z glavo 73-91 mm; rep 43-55 mmj stopalo 14^-17 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 19,7-21 mm; koronoidna viSina 4,3-4,8 mm. Hahitat: Močvirja in bregovi vodnih tokov, vendar je manj odvisna od vode kot pa povodna rovka- Kadar se obe vrsti pojavljata v istem habitatu, je povodna rovka navadno vezana na najbolj deroče dele vodnega toka, močvirska rovka pa pose-Ijuje mirnejše dele in pü itioČviija. Najpogostnejša je ob gosto naraslih bregovih vodnih (okov na kraških poljih. ŽivUcitJe: O tem, kako močvirska rovka živi v naravi, vemo le malo. V aktivnosti ima očitno dva vrhova, enega zgodaj zjutraj in drugega popoldne. Breje samice so bile najdene le od pomladi do jeseni, V vzhodni Evropi se priČDe močvirska rovka razmnoževati približno pol meseca za povodno. V gnezdu je 5 do 12 mladičev {dve močvirski rovki z Ljubljanskega barja sta oosili 9 in 11 zarodkov). Močvirske rovke dosežejo spolno irebst v drugem letu življenja, druge zime pa praviloma ne preživijo. Variabilnost in podvrsta: Naše močvirske rovke uvrščamo v podvrsto N. a. milleri Mottaz, 1907, ki je bila opisana iz Chesiem v švicarskih Alpah. Proti jugu Balkanskega polotoka postajajo močvirske rovke vse večje in predstavljajo (vsaj v Makedoniji) novo podvrsto, N.a. Joxri V. et E. Martino, 1940, ki je bila opisana po primerkih z obale Ohridskega jezera. Rod; Belozobe poljske rovke (Crociduni Wagler, 1832) Ta rod je v družini rovk največji. Točno število vrst niti ni poznano, nekateri viri pa jih navajajo blizu 200. Evropa je le obrobje njihovega areala, center pa sta Afrika ter tropska in subtropska Azija^ kjer živi tudi največ vrst. Imajo manj zob kot rdečezobe gozdne rovke. Izgubljanje funkcionalno nepomembnih enogrbiČastih zob v zgornji čeljustnici je bil evolucijsko gotovo napreden korak. Kot pove le ime rodu, so konice zob brez pigmenta, bele. Za razliko od rdečezobih gozdnih rovk, katerim ustrezajo hladnejša območja, so st beiozobe poljske rovke prilagodile topUm predelom. V Evropi živi S vrst. Dve od njih najdemo tudi v Jugoslaviji in Sloveniji. Prepoznamo ju s pomočjo sledečega določevalnega ključa: 1. a) Trebuh sivkast, postopno prehaja v sivoijav hrbet; manjše živali, koronoidna višina 4,5 mm in manj -1- C. suaveoleiis h) Trebuh bel, ostro omejen od sivoijavega hrbta; večje Živali, koronoidna višina 4,8 mm in veČ -f C. leucodon Vrtna rovka - Crocidura suawolem (Pallas, 1811) Ra/JSirjenost; Od Pirenejskega polotoka na zahodu do Koreje na vzhodu, od osrednje Francije, južne Poljske, Moskve, Bajkala in Mongolije na severu do seveme Afrike, Iraka in Afganistana na jugu. V Jugoslaviji je splošno razšiijena. Najdemo jo tudi na mnogih jadranskih otokih. Rti/SirJenuNt v Sloveniji (si. 26): Veijetno je spiošno rezšiijena, od morske obale tlo viäitie 1340 m. Pügostna pa je samo v sub mediteranske m območju. so hm Slika 26: Razširjenost vrtne rovke {Crocxöurs sua ve a^a/7sJ v Sloveniji. Opis (si. 27): Majhna rovka z razmeroma velikimi uhlji. Je sivkasto ijava, pn čemer so na hrbtu bolj izraženi ijavi toDi, na trebuhu pa sivi. Barva hrbtni postopno prehaja v barvo trebuha. Rep je neizrazito dvobarven, Dimenzije 29 vrtnih rovk iz Sečoveljskih solin so sledeče: teža 4,5-10 g; trup z glavo 59-75 mm; rep 33-42 mm; stopalo 10,2-12^ mm; kondilobazalna dolžina lobanje 15,9-18 mm; koronoidna višina 3,7^4,5 mm. Hahitdt: V Slovenskem sub med i teranu je pogostna v trstičevju in drugi obvodni vegetaciji, v iivih mejah, vzdolž kamnitih ograd in na obdelovalnih površinah. Živi tudi v gozdovih (npr. puhastega hrasta). V celinski Sloveniji, kjer je redka, jo srečamo v intrazonalnih (bregovi vodnih tokov), azonalnih (močvirja) in antropogerih habitatih (polja, vrtovi). Na njeno razširjenost in širjenje ima, vsaj v celinski Sloveniji, verjetno velik vpliv človek. Živ^eiije: Aktivna je prek celega dne z enim vrhuncem zgodaj zjutraj in drugim sredi popoldneva. Hrani se predvsem z žuželkami in golimi polži, pleni pa tudi negodne mladiče glodalcev. Ob vodah uživa tudi postranice in ličinke dvokrilcev. Razmnožuje se od zgodnje pomladi do jeseni. Samica je breja približno 28 dni, koti pa do trikrat na leto. Vrtne rovke iz slovenskega primoqa so imele od 2 do 4 (v povprečju 3,3) zarodke, ena samica iz Brežic ps je nosila 6 zarodkov. Mladiči sesajo do 3 tedne. Kadar zapuščajo gnezdo (zapuščati ga z&čnOf ko imajo 8 dni), se razvrstijo V karavano, ki jo vodi mati. Vsak mladiS prime z zobmi svojega predhodnika za koren repa. Življenjska doba je manj kot 2 leti. Jeseni sestavljajo največji del populacije živali, poležene v tekočem letu. V srednji Evropi (Praga) osebki, ki so preživeli zimo, v oktobru dokončno izginejo iz populacije (Vohralik, 1988). Naravni sovražniki so sove, ujede in zveri. V slovenski Istri je zastopana v prehrani pegaste sove z 22,7% in lesne sove z 28% (Lipej, 1988). Variabilnost in podvrsta: Poznanih je ved podvrst. Vrtne rovke iz sredozemskih območij in Balkanskega polotoka so večje. V Sloveniji ni nobenih razlik v telesni velikosti, saj znaša povprečna kondilobazalna dolžina pri 11 primerkih iz celin.ske Slovenije 17,2 mm (primerjaj z opisom). Vse nase vrtne rovke lahko tako uvrstimo k nominatni podvrsti Cj. suaveol^tts (Pallas, l&I 1), ki je bila opisana po osebkih s Krima, Slika 27: Vrtna rovka (Crocidura suavBolens). Uhiije ima večje knt npr. gozdna rovka (glej si, 17), z repa pa štrifjo daljše, svetle dlake, (Foto M, Andora.) Poljska rovka - Croddura leucodon (Hermann, 1780) Razširjenost: Od Francije na zahodu prek srednje Evrope, Balkana, vzhodne Evrope in evropskega dela Sovjeteke zveze do Vojge na vzhodu. Morda živi tudi v Mali Aziji- Slika 28: Razširjenost poljske rovke (Croädura leucodon) v Stoveniji, Razširjenost v Slorfimji (sL 28); Veijetoo je splošno razšiijena od morske obale pa do višine 1000 m. Kljub temu, da nahajališča te rovke kar dobro prekrivajo ozemlje Slovenije, pa njeno razŠLijanost le slabo razumemo. Opis (si. 29): Podobna je vrtni rovki, je pa nekoliko večja z razmeroma krajšim repom. Hrbet je sivo ijav, pri čemer je lahko bolj izrazen en ali drug odtenek. Bel trebuh je ostro ločen od barve hrbta. Dimenzije 11 poljskih rovk iz Slovenije so siedeče: teža 6-10,5 g; trup z glavo 67-67 mm; rep 31-40 mm; stopalo 12-14,6 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 18,6-19,9 mm; koronoidna viäina 4,8-5,7 mm. Huhilul: Poljska rovka je bila v Sloveniji najdena v naj razi iČnejših okoljih. Ker pa je vedno in povsod redka, ne moremo oceniti, kakšen tip habitata ji najbolj ustreza. Živi ob robovih polj in na travnikih, tudi zamoČviijenih (npr. na Ljubljanskem baijo). Včasih jo najdemo ob vodnih tokovih. VeČ podatkov je tudi iz gozdov ali večjih jas (najdena je biJa celo v dinarskem bukovo jelovem gozdu). V submeJiteranskl Sloveniji je morda Se najpogos&iejša piav v gozdovih, kjer smo jo našli v zrelem .sestoju črnega bora in pa v primorskem gozdu bukve in ojstrice. Slika 29: Poljska rovka (Croddura leocodan). (Foto M. Andöra.) Živ^enje; Hram se predvstjm z žuželkami, pozimi pa so v njeni prehrani lahko pomembni tudi glodalci. Uničuje tütli zarode na poljih živečih glodalcev. V sili se zadovolji celo z rastlinsko hrano. R aim nože vanje poteka od pomladi do jeseni. Po 31-dnevni brejosti skoti samica 3 do 6 (izjemoma tudi do 10) mladičev. V enem letu koti 2 do 4 krat. Tudi pri poljski rovki se mladiči, ko zapuSčajo gnezdo, povežejo v karavano. V naravi živali ne preživijo druge zime. Glavni plenilci so sove in ujede ter domače mačke. V severovzhodni Sloveniji je bila poljska rovka zastopana v plenu lesne sove kar s 43,2« (Janžekovic, 1986). Variabilnost in podvrsta: V Sloveniji živeče poljske rovke pripadajo po vsem sodeč k nominatni podvrsti Cl leacodoti (Hermann, 1780), ki je bila opisana iz Francije, Proti jugu Balkanskega polotoka postajajo ptilj.iike rovke vse manjše, tako da jih uvrščamo k podvrsti C.i fiurentae ßolkay, 1925. Ta je bilo opisana po primerku iz doline Meretve. Rod: Pritlikave rovke {Suncus Ehrenberg, 1833) Pritlikave rovke so po zunanjem videzu pa tudi po strukturi lobanje zeio podohne belozobim poljskim rovkam, Od njih se ločijo po štirih (namesto treh) enogrbičastib zobeh v zgornji čeljustnici. Rod verjetno ni enotna in torej naravna razvojna skupina. Pribliino 20 vrst pritlikavih rovk poseljuje južno Evropo, Afriko z Madagaskaijem, južno Azijo in nekaj tihomorskih otokov. V Evropi pa tudi pri nas Živi edinole etnjSJanska rovka. Eiruščanska rovka - Smcus einiscus (Savi, 1822) Razširjenost: Sret]oi0mska območja Evrope, Mala Azija in naprej do Taskenta ter Afrika. V Jugoslaviji živi vzdolž jadranske obale, od Trsta do Črne Gore. Od otokov je bila najdena edinole na Krku in Cresu. SDkm Slika 30; Razšitjenost etm^čanske rovke ^Suncys ein/sojs; v Sloveniji. Raz.^irjenüi>t v Slovenci (si. 30): Nižinski deli primorja do cmokalske prelomnice na vzhodu. Najvišje nahajališJe (Hrastovlje) leži 175 m visoko. OpLs: Nas najmanjši sesalec pa tudi eden najmanjših sesalcev nasploh. Sicer pa je po videzu in obarvanosti povsem podobna vrtni rovki. Vseeno so razlike v velikosti med obema vrstama tako očitne, da ju skoraj ne moremo zamenjati. Dimenzije 4 etruščanskih rovk iz Slovenije so sledeče: teža 2,3-3 g; trup z glavo 36-51 mm; rep 27-36 mm; stopalo 8-9,1 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 12,7-13,4 mm; koronoidna višina ram. Habitat: V Sloveniji smo našli etruščanske rovke v sledečih habilatih: trstičevje (v Se-čoveLjskih solinah), suhi primorski travniki in grmi^fe navadnega deraka. podatkov o najdbi te vrste je tudi iz vrtov in celo samega mestnega jedra (Izola). Očitno je dokaj sinantropna. Raziskave v Franciji kažejo, da je etruščanska rovka celo pogosbiejsa od vrtne (Fons, 1975). Življenje; Njeno življenje v naravi je slabo poznano, uspešno pa sojo gojili v ujetništvu, Kijub svoji majhni tele.sni velikosti pleni tako velike žuželke, kot so kobilice. Samica koti po 27- do 28-dnevni brejosti, v lejjju pa je 2 do 6 mladičev. Njeni plenilci so domača mačka (več takšnih opažanj je tudi iz slovenske Istre), mata podlasica, sove, veijetno pa tudi nekateri plazilci in morda ve^ji ptiči pevci. V slovenski Istri je bila etruščanska rovka zastopana v plenu pegeste sove s 4,7 %, lesne sove pa z 2,5% (Lipej, 19S8). Variabilnost in podvrsta: Etruščanska rovka ne kaže v Evropi nobenih znakov geografske variabilnosti. Tako lahko tudi populacijo iz Slovenije uvrstimo k nominalni podvrsti S.e. etm-scus (Savi, 1822), ki je bila opisana iz Pise v Italiji, Opnmhe: Etruščanska rovka je poznana v literaturi tudi pod imenom Pachyura etrusca. Družina: Krti (Talpidae) Dvajset vrst krtov, ki jih združujemo v 12 rodov, poseljuje Evrazijo in Severno Ameriko. So mišje (63 mm) do podganje velikosti (215 mm). Večina vrst je prilagojena življenju pod zemljo, dva rodova {Desmana in Galemys), vsak s po 1 vrsto, pa sta vezana na vodno okolje. Nekateri avtoiji ju uvrščajo v posebno družino vihuljev (Desmanidae). Pri vseh krtih so oči bolj ali manj zakrnele, uhlji pa povsem manjkajo. Dlaka je gosta in kratka. Krti so se prvič pojavili v eocenu. Poleg vihuljev so krti zastopani v Evropi z enim samim rodom {Taipa Linnaeus, 1758), ki ima 5 vrst. Tri vrste živijo v Jugoslaviji, ena od njih pa tudi v Sloveniji. Navadni krt - Talpa europaea Linnaeus, 1758 Razäirjeitost: Evropa in zahodna Sibirija do Oba in Irtiša na vzhodu. Proti severu .seže do južne Skandinavije, na jugu pa do sredozemskih območij. Navadnega krta ni na Pirenej.skem in Apeninskem polotoku ter na jugu Balkanskega polotoka. V Jugoslaviji je splošno razžiijen z izjemo večjega dela obale, otokov (razen Cresa) in zahotine Makedonije. V Makedoniji ga, zahodno od Vardaga, nadomešča sorodna reliktna vrsta Talpa slankvvici V. et E. Martino, 1931. Slika 3t; Razžirienost krta (Tepa avropsea) v Slove ni/i. Razširjenost v Sloveniji (si. 31)t Splošno razšjijen od morske obale do gorskega pasu. Njegovo razŠiijenost omejuje kvaliteta podlage, kar je najbolj očitno v alpskem svetu. Najviäje nahajališče v Julijskih Alpah je 1400 m (K msko jezero), na Pohodu pa 1520 m {Mala Kopa). Opis (sL IV): Vuljast trup je spredaj podaljšan v rilček, zadaj pa se konca s kratkim repom. Očesni veki nista povsem zrasli (kot sU sicer pri dveh, v Jugoslaviji živečih sorodnih vrstah Talpa caeca in T. s:ankovici)^ vseeno pa so oči nefunkcionalne. Uhljev ni. Prednje noge so sploščene v lopatast organ. Dlaka je kratka, gosta in fina, le na repu je daljša in ščetinasta. Barve je £me, vendar jo trebuh nekoliko svetlejši. Dimeniije 15 samcev in i i samic navadnih krtov iz osrednje Slovenije so sledeče: teža 51-96 (samci), oz. 50-69 g (samice); trup z glavo 120-146 (samci), oz. 114-153 mm (samice); rep 31-40 (samci), oz. 27-29 mm (samice); stopalo 17,3-20 (samci), oz. 16,3-19,2 mm (samice); kondilobazalna dolžina lobanje 32»7-36,4 (samci), oz. 31,9-34,1 mm (samice). Samci so v povpttEju za 30% težji od samic. Habitat: Krt je podzemska žival, zato je njegova prisotnost pogojena s kvaliteto zemlje. Najraje ima rahio in vlažno prst, izogiba pa se močno skeletnim in preveč kislim tlem. Najpogostnejši je v vrtovih, na travnikih, pašnikih in v parkih, dobimo pa ga tudi v redkih gozdovih. Zamočvirjena tla ga ne motijo preveč, kajti na Ljubljanskem barju vztraja v svojih rovih se tedaj, ko so ti že povsem zaliti z vodo. V plitvih skletnih tleh ne more živeti, kar tudi omejuje njegovo širjenje v viäje nadmorske lege. Prisotnost krta na nekem območju zlahka prepoznamo po zttačihiih krtinah. Življenje; Večino življenja preživi v podzemskih kanalih, katere je sam izkopal. Ti kanali lahko potekajo tik pod površjem pa vse do globine 70 cm. Zimski tuneli so globlji od poletnih. Zemljo koplje s prednjima nogama, nakar jo z glavo potisne na površje. Njegov radij aktivnostni ni večji od 150 m. Vsak osebek ima svoj sistem podzemskih kanalov. Krt je aktiven preko celega dne. Med do štiri in pol ure trajajočimi obdobji aktivnosti so do tri in pol ure dolga obdobja mirovanja. Čeprav je krt aktiven predvsem pod iemljo, se neredko pojavi tudi na površju. Njegovi ostanki so namreč dokaj pogostni v izbljuvkih sov, Dobro tudi plava. Krije izrazit plenilec. Največji del v prebrani predstavljajo deževniki, mehkužci in ličinke strig. Populacijska gostota je v tesni povezavi z gostoto plena, zlasti deževnikov. Dnevno potrebuje 40 do SO gramov hrane. Jeseni in pozimi jo skladišči v bližini svojega gnezda. V takšnih shrambah so predvsem deževniki, katerim je plenitelj zdrobi! sprednje segmente in jim tako onemogočil gibanje. Krti se parijo ob koncu marca in začetku aprila. V maju ali juniju se skoti 2 do 7 mladičev, ki so ob rojstvu slepi in goli. Mati jih doji 3 do 4 tedne. Spolno zrelost dosežejo v drugem koledarskem letu. Življenjska doba je do 3 leta. Populacije krtov so stabilne in ne kažejo večletnih oscilacij. Na enem hektaru lahko živi do 16 osebkov. Plenilcem so najbolj izpostavljene mlade živali, ki so se že osamosvojile in si iščejo lastnih domovanj, Takrat se največ gibljejo po površini zemlje. Poleg sov jih plenijo tudi podlasice. Domače mačke jih sicer plenijo, vendar jih ne pojedo. Variabilnost in pndvrstu: Na krtovem kožuhu niso redke svetle pege, poznani pa so (tudi ii Slovenije) albini. Velikost je zelo variabilna, V gorah živeče populacije so telesno najmanjše. Povprečna kondilobazahia dolžina lobanje samcev iz Julijskih Alp znaša 33,6 mm (pri samcih iz osrednje Slovenije 36,6 mm), Sisteraatika evropskih krtov je na nivoju podvrste povsem neurejena, zato je težko reči, kam sodijo v Sloveniji živeči krti. Nekateri avtorji obravnavajo majhne gorske populacije kot posebno podvrsto T. e. pancid Martino, 1930, ki je bila opisana po primerkih iz Kraljeva v Srbiji. Po telesnih dimenzijah soji podobni tudi krti iz naših Alp. ML—fi L -y. Ji M- ■ ■. L I-;»-» , tr^ itlttoni f t «it tt.i^. I'v/f^ «i ■ - lo' t'. r-Il. ^ ni*, .'(■nr if i;,« . . (Ji.* 'i * f. -III.- w ' u i^iJin'i ■.VI .1 ti f'- I t- '' 'ii.'; lil .'I t... Us iii rnn '"t/- ' -r ■ , ■'i:. , y i' -i. ii: I ■ . I — ^' ii.t-* J rti fi,. , , t ; . , ,,, (t 4 ?H- | -sfei»;" -ilj. • .. i 1-;, , i I ti"»! }:f lhii!.> I J* :ti ifl* o,, ^ a- , i''■ ■■( > . , ilf »^l i^J'TW r.yitvj 'ijiT ^.vWfJu.I , fi^Tif 'ijT. , ,, > o .1 'i.Vi^i .1'/fj.v Mi^ !•'( ■■ .T- ,' ii (i.. 'dtL-'t/i'r m 'Jt.l«'"^! fcfl ■Vil»>■ U-:= ■■ Ii-''»! IJ 'lili J . i «.^f.^T ti.Jt iiifi.rf-t (jj^YUj» , ■ L t>; -.ri ^^tMfhn' («my'^ML f fijft'yn-jt^n I'«;' ■ j. ' ' ^ ' vJ? .j ( hrtü » ji 'i--' .«T'iil^ t-'-ncO* : q ]■ ' ti -d«' ' ■ ■ ' m ff.'tj J «■ "tÜWvl .'J'^d.il »J v« nt,". . if.i> -Ji t lJUiJb-'m iv itsJfr.ri,«* iL , ji.. . u-i-;- ^ i.it.ii.i . IL^I"' ^tio: '.nt tr-viir-it^. It --Jii^ ffit». ui --fn-. - .^i- w i. •ii.'. ti • 'i , I t ^ ih-ite ucrir, il[. V r J V ; ti< ilJ19JI> ji. • .-nI - J 'iL ^ ii"*-' r' n^+ii-i "ffi-> i« i'^'n ft . I'fvJ M' 11 ijflriy i.4iriii .L'rfi u>. •'] > < ■ .it'i tW,. I JI .---H,..- /f i nf Ij. i'r 'i v(. t;(T ^Ii^i^'t' ■Ii|.i . i||lii > r ( t-L-j ( V i. u IrT J itiaiA' ''-iltj^ ( i '. IVjj? ti - : J (Ar'ijiifitndf?'^ i-ji.it' ■ I'ii.i.ijd • lii' "i. 'f'.'Jj'm * ,■■ t'- l"!! . Ift.-U ' .1 VT r^' iTi ("IT - ■ / n ijiJ-liulK'^.f'-jljll^' *lt> n (tlBt i .-'■■^a». f lil V-i .'/-r 7 Mnun - - n. . f ■ i-'i j i r> pV iR»jT5'iil/ "ifl^iiti» .-itijti - hr Ji^- . .J -f uii^iif^jCjiS^^' . IT üy-' 'a>ir:tr iv-^''-cr/;«T(t ^jtK V 'i ■nilKh-' mkj .1>T1 ■ llbl -i . ftt'yi if?' 'f .csf. 'It ini'afi-MJttH'rtj aii-« ■ i^;-.' r-Jr . \ifti r . If s!" ttiji i-imrr vm.' jt ** . .' .l- -.I^IA fl'^^i 1 ; rJj'^tftit - ' 'h.iH^. - 1. .: s^fiT.i • I ■ ,1 1) ■ 'I JI . ■ . . ' , I . , . p K.ii je r"*-?'' ' I .'I. t* ^■^■^fiiie Ii. .1 - tM 1-1 ( t ' ' - i - •! i. '1. ir '^'fi' *■■■ ' -- • • if- Red: Netopiiji (Chiroptera) Netopirji so edini sesalci, katerim je resnično uspelo osvojiti zračni prostor. Izvirajo neposredno iz žužkojedih prednikov, kar se pri večini vrst Se Vedno odraža v zgradbi ziibovja, Nekatere skupine ueiupiijev so opustile plenjenje žuželk, kar jim je bil prvotni način prehranjevanja, in se pričele hraniti s plodovi, manjšimi kopenskimi vretenčaiji, ribami, pelodom in krvjo vretenčaijev. Ob razmeroma primitivnem zobovju pa so netopi^i do popolnosti razvili organe, ki jim omogočajo letenje in orientacijo v temi. Kosti prednjih okončin so močno podaljšane, kar velja še posebej za dlančnice in prstnice. Med njimi ter zadnjimi nogami in repom je raipeta letalna mrena (si. 32). Od mišic, pomembnih za letenje, je pritrjena na grocinico le prsna mišicup ostale pa imajo oporo na prsnem koäu in lopatici. Zadnje okončine nimajo veS pomena za gibanje, pa£ pa omogočajo oprijem pri mirovanju. Zato so Eapustile položaj, kakršnega imajo sicer pri četveronozcih. Kolčni sklep je pomaknjen proti bokom in se naprej proti hrbtni strani. Druga posebnost netopii^ev je orientacija s pomočjo zvoka, tj. eholokacija. Med letom oddajajo visokofrekvenčne signale, zvok, ki se odbije od ovire, pa prestrežejo z ušesi in tako locirajo objekt. Na istem principu deluje tudi sonar. Frekvenčno območje sluha in oglašanja netoprijev je v ultrazvoku, od 20 do 160 kHz (kiloherzov), Eholokacija je značilna za male netopiije. Visokofrekvenčne glasove proiivajajo v larioksu, oddajajo pa jih skozi nosnici (npr. podkovnjaki) ali usta {npr. gladkonosi netopiiji). Redki orjaški netopirji, ki so Zmožni eholokacije (npr. rod Roaxettus) proizvajajo visokofrekvenčne signale z jezikom, Netopiiji so bili pomembna skupina Že sredi eocena. Netopirjem najbolj ustrezajo tropi in subtropi, kjer tudi najdemo največ vrst. Proti obema poloma število vrst upada. V zmernih klimatih živeči netopirji so morali razviti še nekaj prilagoditev. Prva je zimsko spanje, katero jim omogoča, da kot plenilci žuželk preživijo zimo, ko nimajo na voljo hrane, V Evropi živeči netopirji si poleti in jeseni skladiščijo energijo kot podkožno in telesno tolščo. Ta jim omogoča, da ob bistveno znižani temperaturi okolja preživijo zimo. Dmga posebnost je odložena oploditev. Naši nelopiqi se namreč parijo jeseni, sperma pa prek zime preživi v maternici samice in šele naslednjo pomlad oplodi navadno eno samo jajčece. Nekatere vrste jeseni tudi migrirajo, podobno kot ptiči selilci, na prezimovališča, kjer najdejo ustreznejše klimatske pogoje. Sl^ka 32: Telo netopirja, gtedano s trebuSne stran;. Ek - ektopatagij (dakti-lopatagij): M - mezopatagij; En - endopalagl; M +En -plagiopatagij; P -propatagij; U - ufopatag|; 1,2,3,4,5- prsti; T - pokiopec (tragus); 2 -zastavica (epibtema); O - ostroga (kalkarij^; n - nadlaitet; p - podlahet; k -komolec; z - iapestje. Danes poznamo pribjiino 853 vrst netopirjev, taifo da so po številu vrst takoj tH glodalci. DeJimo jih na dva podredova, na orjaške netopiije (Megachiroptera) in male netopiije (Miciochiroptera). Oijaški netopiiji so z eno samo družino (Pteropodidae) in 149 vrstami razširjeni po tropih in subtropih Starega sveta. V Evropi jih ni. Hi^nijo se s sadjem ali pa nektarjem in pelodom. Kremplji so ohranjeni še na prvem in drujrem prstu prednjih okončin. Večina vrst se orientira s pomočjo vida in samo rod Rousettus je. zmožen eholokacije. vendar proizvaja visokofrekvenčne zvoke z jezikom. Največje vrste velikih netopirjev lahko merijo prek prhuti do 150 cm. Mali netopirji so evolucijsko uspešnejši od velikih. Vsi se orientirajo s pomočjo ultrazvoka, glasove pa proizvajajo v larinksn. Krempelj je razvit le še na prvem prstu. Vsi evropski netopirji sodijo v ta podred. Danes Sivi v Evropi 30 vi?t netopirjev, katere uvrščamo v tri družine. Vse evropske vrste so bolj nI i manj resno ogrožene ^aradt propadanj» gozdov, vznemiijanja in uničevanja na mirovaliSiili ter nenadzorovane in pretirane uporabe hiocidov, V Jugosiaviji živi 29 vrst uetopiijev, med katerimi so zastopniki vseh treh evropskih družin. V Sloveniji smo doslej naSli 24 vrst, ki sodijo v dve drnžint. Družini prepozuamo s pomočjo dobčevaloega ključa: Slika 33: Giava (a) pod-kövhjaka (Rhinol^hidas) in {b) gladkonosega neto-piija (Vssp^miionidae). 1 - anIBragus; 2 - po^lopec (tragus) 1. a) Uho brez poklopca (si. 33a); üb nosnicah komplicirana kožnata tvorba v obliki podkve (si. 33a); lobanja v nosnem delu izbočena; iigomji sekalec nameščen na hmstančasti ploščici med obema medčeljustnicama (si. 34a) --- Rhinolophidae b) Uho s poklopcem (si. 33b); oh nosnicah ni nobene kolnate tvorbe (si, 33b); lobanja v nosnem delu ni izbočena; zgomja sekalca name^ena na medčielju-stnici (si. 34b) -k Vespertilionidae Slika 34: Prednji ttet lobanje (a) potJkDvnjaka (Rhi-nolophus) tn (b) g lad ko no-sega netopii^a {Vespeafä-onidae). Družina; Podkovnjaki (Rhinolophidae) Podkovnjaki so majhni do srednje veliki netopiiji z značilno kompleksno kožnato tvorbo okrog nosnic. Sestoji iz lancete, podkve in sedla {si. 35). Podkev, ki ima dejansko obliko konjske podkve, obkroža nosnici. Sredi nje s£ nad obema nosnicama dviga sedlo, kije na hrbtni strani povezano s zašiljeno lanceto. Pomen te kompleksne tvorbe, ki je značilna za posamezne vrste, ni povsem jasen. Veijetno pa sluzi usmeijanju visokofrekvenčnih glasov, katere oddajajo podkovnjaki skozi nosnici. Uhlji so zašiljeni in brez poklopca. Pač pa je spodnji rob uhlja uvihan navzgor, nastalo gubo pa imenujemo antitragus (si. 33), Letalna opna je Široka, zato Je let razmeroma počasen in frfotajoč. Na lobanji je nosna regija izrazito izbočena. Neznaten prvi gornji sekalec je nameScen na posebni hrustanča^ti ploščici. Zob je 32, meljaki pa imajo za žužkojede živali značilno grbicasto poviiino. Večina vrst je sivih, rjavih ali rdeckastoqavih. Podkovnjaki se zatekajo v jame, votla drevesa in stavbe. Pogosto se družijo v velike kolonije. Vrste, ki prezimujejo, se parijo jeseni. Samica shrani spermo, do oploditve pa pride naslednjo pomlad. Podkovnjaki so se prvič pojavili koncem eocena. Slika 35: Podkvasta kožnata tvoiija na glaui podkovnjakov (RhinolOßhidäö}, gtedana (a) od spredaj in (b) s strani. L - lanceta; S - sedto; P - podkev. Družini ima en sam rod (Rhinolophus Lacepede, 1799), ki z 69 vrstami poseljuje južne dele Evrazije, vzhodno Avstralijo in Afriko. V Evropi in tudi Jugoslaviji živi pet vrst, otl katerih so bile štiri zabeležene za Slovenijo. Razlikujemo jih s pomočjo določevalnega ključa: 1. a) Pod laket nad 51 mm; kondilobaialna dolJma lobanje nad 19 mm; zgornji izrastek sedla je top {si. 36a) -1- Rh. finumetjuinum b) Podlaket pod 51 mm; kondilobazalna dolžina lobanje pod 19 mm -► 2 2. a) Podlakel pod 44 mm; kondilobazalna dolžina lobanje pod 15 mm; zgornji izrastek sedla je top (sL 36b) -fth. hipposiderox b) Podlaket nad 45 mm; kondilobazalna dolžina lobanje nad 15 mm; zgornji izrastek sedla koničast (si. 36c4) -* 3 3. a) Rohpva osnove sedla {gledano od spredaj) ± vzporedna, se le počasi razhajata ($1, 37b); širina podkve {si. 37) pod 7,1 mm; prva prstnica v četrtem prstu krajša od polovice druge prstnice {si. 38); zg. del lobanje (jjledanu od strani) ± raven (si, 39b); PM^ opazno manjši od PM^ (si. 40b) -R}i. euryale b) Robova osnove sedla se zgoraj hitro razhajata (si. 37a); širina podkve nad 7,1 mm; prva prstnica v četrtem prstu daljša od polovice druge prstnice {si. 38); zg. del lobanje izrazito vhocen (.si, 39a); PMj ± enak PM^ (si, 40a) ------T Rk. bUisii Slika 36: Ko ž na ta podkvasta tvorba podkovnjakov, gledana s strani, (a) veliki podkovnjak (Rhinolophüs feirumequinum}; (b) mali podkovnjak (Rh. hipposi-deras); (c) južni podkovnjak (Rh. euryale); (d) Blasijev podkovnjak (Rh. blasii). Slika 37: Kožnata podkvasta tvoita pri (a) Blasijeuem pod-kovnjaku (Fh. blasii) in (b) južnem podkovnjaku (Rhinolop-hus euiyate). Puščica oz na-čuje osnovo sedla. S - način metisnja širine podkve. Slika 38: Položaj prve (P1) in druge prstnice (P2) v 4. pr^ pr^ podkovnjaltili (Rhinaloptius}. Slika 39: ProW kibanje pri (a) Bias jeuem podkovnjaku (F(hi-notopftus blasii) in (b) jufnern podkovnjaku fR/). suryals). Slika 40: Prednji del levega niza zob v spodnji čeljustnici pri (a) Blasije-vam podkovnjaku (Rhinolaiihus bla-sii) in (b) južnem podkovnjaku (Rh. suryale). Veliki podkovnjak - Rhinolophus ferrumequinum (Schreber, 1774) RaiÄirjenost; Južna Evrazija, od Pirenejskega polotoka na zahodu do Japonske na vzhodu. V Evropi seže proti severu do južne Anglije, osrednje Nemčije, Slovaške in južne poljske, Živi tudi v severni Afriki. V Jugoslaviji je sploSno razšiijtn, Razširjenost v Sloveniji (sL 41): Splošno razšiijen v nižinah in hribovju. V gorskem svetu ga veijetno ni, Pojavlja se preko celega leta in fudi koti mladiče. Slika 41: Razšitienost velikega podkovnjaka (Rhinolc^us fermmequinum) v Sk)veniji, OpLs (si, V): Največja vrsta podkovujaka. Dlaka je (ina, svilena, na hrbtu svetlo Tjava, po trebuhu pa bolj sivkasta. V prvem letu življenja je sivka.st tudi hrbet. Letalna mrena je močna in skorsj povsem čma. Prhut je široka in ob konceh prstov zaobljena. Dimenzije 20 velikih podkovnjak o v in Slovenije so sledeče: trup z glavo 53-71 mm; rep 37-44 mm; uho 18,6-24 mm; podlaket 55-59,4 mm; kondilobazalnn dolžina lobanje 19,5-20^ mm. Samci so nekoliko manjši od samtc. Habitut: Pozimi v jamuh, umetnih rovih ali zapuščenih rudnikih, poleti pa lahko tudi na podstresjih. V slovenskih jamah prezimuje na mestih s temperaturo od 4 do 11,8c in relativno vlago 86% (DjuUč, 1959a). Vse najdbe v Sloveniji so iz jam m drugih podzemskih objektov. Življenje; Leta počasi in nizko (največ 13 m visoko), pogosto vzdolž vodnih tokov. Pri mirovanju se obesi za zadnji nogi in prosto visi. Ovije se z letalno mreno. Prezimuje posamič, v majhnih skupinah ali pa v velikih kolonijah. Kolonija z okrog !00 primerki je poznana iz Predjame (Frank, 1970). Najpogostejše so manjše kolonije, ki štejejo do 15 netopirjev, ki pa visijo posamič. V loških jamah je Kiaula (1960) našel le posamezne primerke. Tudi pozimi se veliki podkovnjaki prebujajo, se spreletavajo z enega zitnovališča na drugega in se celo hranijt). Sove, ki gnezdijo ob vhodu v podzemske jame, lahko plenijo velike podkovnjake. Pomemben vzrok povečane smrtnosti pa so vznemiijanja na zim:ivali.^čih. Življenjska doba je 22 let, Variithilnosit in podvrsta: Veliki podkovnjaki iz Slovenije sodijo t nominatni podvrsti Rh.f. ferrumequinum (Schreber, 1774), ki je bila opisana po primerkih iz Francije. Mali podkovnjak - Rhinolophus hipposideros (Bechstein, 1800) Ru/Äirjenost: Zahodna, srednja in južna Evropa, Kavkaz, Turkestan in Kašmir. Živi tudi v sevemi Afriki. V Jugoslaviji je splošno razširjen. Slika 42: Ftazširjenost malega podkovnjaka (Rhinohphus hipposideros) v Sloveniji, Razširjenost v Sloveniji {si. 42): Splošno razširjen od nižin do viSints 1000 m. Pri nas se zadržuje preko celega leta in tudi koti mladiče. Slika 43: Skupina malih podkovnjakov (Rhinolophus hipposideros) na pnezi-movanju v podzemlju. {Foto J. Červenf.) Opis (si, 43); Najmanjši podbovnjak. Po izgledu je zelo podoben velikemu podkovnjaku, od katerega pa je veliko manjši. Dlaka je ravno tako fina in svilnata. Po hrbtu je sivkasto rjav, po trebuhu pa svetlejši. Mlade živali v prvem letu življenja so izrazito sive. Letalna opna je tanka in temna. Dimenzije 49 malih podkovnjakov iz Slovenije so sledeče: trup z glavo 39-50 mm; rep 22—32 mm; uho 13,2— J 7,4 mm; pod laket 35,8-40,7 mm; kondilob&zalna dolžina lobanje 13,5-14,4 mm. Uabitdt: Prezimuje v jamah in umetnih rovih. V Sloveniji smo v jamah zabeležili prve male podkovnjake septembra, zadnje pa maja. Kiauta (i960) jih je našel v loških jamah od oktobra do maja. Jeseni in spomladi se v jamah zadržujejo le posamezni osebki, na večje kolonije {do 100 Živali) pa naletimo pozimi. Tako je zimska kolonija 60 do 100 malih podkovnjakov iz Marijinega brezna štela v aprilu le še 11 živali. Prežimujoči netopiiji se večinoma zadržujejo globlje v notranjosti jame, kjer je klima stabilnejša. Temperatura na prejinjovaliäSu je bila v notranjskih jamah med 3,4 in 11,4C, relativna vlažnost pa med 76 in 83%, Viäje temperature so ugodnejše, kajti v Fiženci je kolonija petdesetih primerkov prezimovala ni mesetih s temperaturo do 1J,4C. V ostalih ddiii jame, kjer je bila temperatura 3,4 do 7,4C, so bile le posameine živali (Djulic, 1959a; Frank, 1970). V maju se mali podkovnjak začne pojavljati na podstreSjih in v cerkvenih zvonikih. V Jelu spominja hü velikega pudkovnjaka, je pa uraejši. Na prezimovališčih, kjer mirujejo podobno kot veliki podkovnjak, se ne zgnetejo tesno skupaj. Posamezni osebki so navadno nekaj decimetrov vsaksebi. Včasih se zberejo v majhne skupine (4 do 8 primerkov}, takšne skupinice pa so potem 5 do 10 m vsaksebi. Po stenah ali na stropu podzemskega objekta visijo od 0,4 do 6 m visoko. Na poletnih mirovaliŠČih se nbešajo za tramove, prav tako v medsebojni oddaljenosti. Poletne kolonije štejejo do nekaj deset osebkov. V Sloveniji kotijo samice v prvi polovici julija. Mladič je en sam. Samci dosežejo spolno zrelost ob koncu prvega leta, samice pa sele po drugem letu. Življenjska doba je 18 let. Mali podkovnjak se prehranjuje z majhnimi žuželkami (hroSči, dvokrilci, metulji) in pajki. Je stacionarna vrsta. Variuhilnuüt in podvrsta: Mali podkovnjaki ii slovenskega primoija so nekoliko manjši od celinskih, Sredozemske populacije iz celotne Evrope so nekdaj pripisovali k podvrsti Rh. h. tnifjimus Heuglin, 1861, ki je bila opisana po primerkih iz Etiopije. Novejše raziskave (Feiten, 1977) pa so pokazale, da mali podkovnjaki iz evropskega Sredozemlja niso identični z etiopskimi. Zato v zadnjem času uvrSčamo vse evropske tnale podkovnjake k nominalni podvrsti RhJi. hip/mideros (Bechstein, 1800), ki je bila opisana po primerkih iz Francije. Južni podkovnjak - Rhinolopfius euryale Blasius, 1853 Ra/iirjenostt Južna Evropa, severna Afrika, Mala Azija, Kavkaz, Turkestan in Iran. V Jugoslaviji poseljuje toplej.^ območja. Rit/äirjenost v Sloveniji (si. 44): Bela Krajina in Primorska. Ti dve območji ležita oa robu areala vrste. Južni podkovnjak je bil najden v Sloveniji preko celega leta- Opis (si. VI): Po velikosti se nahaja med prejšnjima vrstama, katerima je tudi zelo podoben. Hrbet je sivo rjav, trebuh pa sivkast. Dimenzije 23 juijiih podkovnjakov iz Jugoslavije so sledeče: teža 9-12,1 g; trup z glavo 49-62 mm; rep 23-32 mm; uho 17,5-21,5 mm; podlaket 46,4-51 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 16-16,S mm. Slika 44: Razširjenost južnega podkovnjaka (Rhinohptius euryah) v Sloveniji. Habitat: Preko celega leta v jamah. V dalmatinskih jamah se poleti zadržuje na mestih s temperaturo 12,8 do 19,5C in relativno vlago 60 do 100% (Djulic, 1961), Prezimuje pri temperaturi 10C in relativni vlagi 90%. Najraje ima območja, porasla z gozdovi. Ž i vrenje: Na milovaliäöih se živali tesno Zgnetejo v velik grozd. Ponekod v Jugoslaviji (npr. Makedonija, vzhodna Srbija) je iahko v koloniji več sto netopirjev. V Sloveniji so bili najdeni le posAmezni osebki aii pa majhne skupine. Pri mirovanju zloži letalno mreno ob telesu in se ne ovije vanjo kot prejšnji vrsti. V jamah se pogosto pomeSa s Blasijevim podkovnjakom in dolgokrilim netopiijem. V Makedoniji izletavtt takoj po sončnem zahodu. Variahilnast in podvrsta; V Evropi živi le nominalna podvrste Rh-i. euryttk Blasius, 1S53, ki je bila opisana iz Milana v Italiji. Blasijev podkovnjak - Rhinolophus blasii Peters, 1866 Ra^irjeiiost: Italija s Sicilijo in Balkanski polotok, jugovzhodna Azija do Afganistana, Maroko, Tunis, Eritreja in južna Afrika. V Jugoslaviji je poznan z 18 nahajališč vzdolž jadranskega primoija, Makedonije in vzhodne Srbije (Krystufek & Petrov, 1989). Slika 45; Blasli'ev podkovnfatt (Rhinalophus bfssii}. (Foto J. Červeti Rayjirjt^noitt v Slüven^ii Za ßlasijevejja podkovnjaka obstaja iz Slovenije en sam podatek: Sežana, Je riše, Runca jama (Wülf, 1934-1^38). Ta najdba tii biia nikoli več potqena. Iz sosednjih delov Italijt sta na voljo dva podatka: Trst in Glinščjca (Gulino Dal Plaz, 1939), la Istro pa ga jl^^ navedel, prvi in poslednji, Blasius (1857). Vsa ta Slika I: Rjavo prsi jež (ErinaceiJS europaeus}. (Foto J. Červeni?.) Slika II: Bekiprsi )ež {Erinäceus concotor). {Folo V. Žgavec.) Slika III: Močvirska rovka (Neomys ano-maijs), (Fqto J. Čer-veny.) Slika IV: Krt (Talpa dufopaea). {Folo J. Četveny.) Slika V: Ve-iiki podkovnjak (Rhi-nolophus fenvmequi-ftom). (Foto J. Čer-uen^.) Slika VI: Južnf podkovnjak (Rhinolop-hus euryate). Na levi podbknici ima kovinski obroček. (Foto J. Öerveny.) Slika VII1 Navadni netopir (Myotis myoHs). (Foto J. Cerveny.) Slika VIII: Brkati netopir (Myo^s tnystad-nus). (Foto J. Čer-veny.) .5:-JStij Slika IX: Vejicati netopir (Myotis emargt-natus). (Folo J. Čer-very.) Slika X: Mali netopir {Pipistrellus pi-pistrelius). {Foto J. G reg o ri.) Slika X!: Belo rob i netopir (Pipistreihs kuhS). {Folo J. Cerveny.) Slika XII: Savijev netopir (Pipistrellus savli). {Foto M. Štangelj.) Slika XIII: Dvobarvni netopir (VespertiHo murinus). (Foto J.Cerveny.) ' ^^ rA - /•'■ jt Slika XIV: Navadni mraCnik (Nycta-Ins noctuSa). (Foto J. G re gori,) stika XV: Veliki mrač-nik (Nyctaiu^ iasiop-taois). (Foto J. Čer-i/eny.) Slika XVI; Širokouhi netopir stete i>arf)aste//i;s/ (Foto J. Čer- veny.} Vv nahajališča ležijo na skrajnem severozahodnem robu areala vrste. Ker novejših podatkov ni, moramo računati z možnostjo, da je Blastjev podkovüjak vzdolž severnega Jadrana že izumrl. Opis 6 d) Podlaket pod 37 mm -► Pipisttvllus b} Podlaket nad 37 mm ------- 7 7, a) Dvobarvne živali (trebuh svetel); konice dlak ižraiito svetle -s- Wtp^rtiUo b) Temne živali (trebuh podobno obarvan kot hrbet, le nekoliko svetlejši); konice dlak niso izrazito svetle ----► Eptesicus Slika 47: Oblika uh ja in poklopca pri (a) navadnih netopirjih (Myotis), (b) malih netopirjih (Pipistrelhjs), (d) severnih netopirjih (Eptesicus), (d) dvobarvnih netopirjih (VasperUBo) in (a) netopirjih mračnikih (Nyctalus). -PM-" Slika 46: Gomjl zobni nJ2 pri (a) navad Dill netopiijili (Myo-is), (b) netDpiijih mnačnil uhatih netopirjih (Plecotus) in (b) do Igo krilih neto pitjih (Miniopterus). PM' M' M' Slika 51: Gornji niz ;ob pri (a) dvobarv-niii netopifjili (VespertilfO) in (b) severnih netopirjih CEprn^rojs;. 3. tt) V spodnji čeljustaici 2 predmeljaka (vsega 5 kočnikov) ->■ Barbaslella b) V spodnji čtljustnici 3 predmeljaki (vsega 6 kočnikov) -* 4 4. a) Lobanja v profilu izrazito vbocena; PM' večji (njegov bočni premer večji od 1/2 premera zgornjega podočnika; si. SOb) -----—^ Miniopterus b} Lobanja v profilu le rahlo vbočena; PM' neznaten (njegov bočni premer manjši od 1/2 premera zgornjega podočnika; si. 50a) -- Plecotus 5. a) V zgornji ^eljustnici 2 predmeljaka (vsega S kočnikov; si. 4Sb) -—^ 6 b) V zgornji čeljustnici 1 predmeljak (vsega 4 kočniki; si. 48c) a) Zajeda med predčeljustnicama gioboka (si. 49e); kondilohazalna dolžina lobanje nad 15 mm-----------------^ Nyaalus b) Zajeda mfcd predČeljustnicama plitA/ejša (si. 49b}; kundilobazalna dolžina lobanje pod 15 mm -^ PipLvtrellus 1. a) Kondilobazalna Jolžina lobanje pi>d 15 mm -^ Pipistrellus b) Kondilobazalna dolžina lobanje nad [5 mm -^ 8 8. aj M^ stisnjen (si. 51b); krone spodnjih sekalcev se strehasto prekrivajo do 1/3 širine; zajeda med predčeljustnicama plitva, se^a do podočnika (sL 52b) -^-1- Eptesfcas b) M^ ni stisnjen (si. 51a}; krone spodnjih sekalcev se le dotikajo (ne prekrivajo); zajeda med predčeljustnicama globoka, sega do PM' (si. 52a) —^ \^sperlilio Slika 52: Zajeda med med-čeijustnicama pri (a) dvobarvnih netopiijih ('ViaspeA tilio) in (b) severnih nsto-plfjih (EptBsicus). Rod: Navadni netopirji {MyoHs Kaup, 1829) Slika 53: Uhelj pri (a) navadnem neto-pJiju (Myotjs myotis) In (b) ostfouhem ne-tüpliju fWyofis bt/ttii). V tein rodu najdemo majhne do srednje velike netopii^e. Hrbet je navadno rjav t, i-defkästimi odtenki, pogosto pa tudi ielo temen, skoraj Čm, So brez zastavice na ostrogi. PokJopec je navAdno dolg in ozek. Zobje 38. Edini meti našimi netopiqi imajo zgoraj in spodaj po 6 kodnikov. Šestdeset vrst navadnih netopjijev poseljuje skoraj celotno zemeljsko površje. Le tia Antarktiki, v arktičnih območjih in na nekaterih ocena-skih otokih jih ni zaslediti. Če izvzamemo človeka, so navadni netopirji bržkone najbolj razšiijen sesalčji rod. V Evropi živi deset vrst. Devet od njih je hilo najdenih tudi v Jugoslaviji in sedem v Sloveniji. Naše vrste prepoznamo s pomočjo določevalnega ključa: Slika 54: Uropatagij pil treh urstah navadnih netopirjev; (a) resasti netopir fM/oirs natlBferi), (b> dolgonogi netopir (M. capacarii/} in {c) obvodni netopir (M. dstibenioni}. M' M' M- Slika 55: Zgornji meljakj pri (a) brkatem netopirju (MyoSs mystacinus) in (b) obvodnem netopirju (M. daubnetoni}. Puščica označuje dodatno grtilco (protokon)- 1, a) Po;ilaket nad 50 mm; kondilobazalna dolžina lobanje nad 19 mm b) PoJlaket pod 45 mm; kondilobazalna dolžijia lobanje pod 16 mm 2 3 2, a) Pod laket na v, nad 59 mm; sprednji rob uhlja izrazito libočen (si. 53 a), poklopec širli {si. 53b); kondjjobazalna dolžina lobanje 21^ mm in več -- M. myotis b) Podlaktt rjav, pod 59 mm; prednji rob uhlja le rahlo izbočen (si. 53b); pokloptc ožji (si. 53b); kondilobazalna dolžina lobanje pod 21^ mm -» M. blythi Slika 56: ur>e| pri (a) vejicatem netopiiju (MyoUs ömarginstis) In (b) resastem netopirju (M. namrsii). Slika 57: Prednji del zobnega niza v desni zgornji čeljustnici pri (a) vejicatem netopirju (Myotis omafginatus) in (b) resastem netopirju (M. nattereri). 3. a) Stopalo dolgo, presega 1/2 goleni {si. 54b,c); ostroga presega 1/2 roba uropa.-tagija (si. 54b,c); zgomji meljaki z dodatno grbico (protokonulom; si. 55b) -K 4 Ö) Stopalo (craiko, enako 1/2 goleni {si. 54a); Ostroga sega do 1/2 roba uropatagija (si. 54a); zg. meljaki brez dodatne grbice (protokonula; si. 55a) -» 5 4. a) Trebušna stran ufopatagija v zgornji polovici poraščena z dlakami (si. 54b); poklopec daljši od 1/2 usesne školjke; podlaket nad 39 mm; kondilobažalna dolžina lobanje nad 14 mm--------► M. capaccinii b) Trebušni del uropatagija poraščen z dlako le ob stegnu in goleni {si. 54c); poklopec krajši od J/2 ušesne školjke; podlaket pod 39 mm; kondilo baza Ina dolžina lobanje pod 14 mm -^ M, daubentoni 5. a) Podlaket pod 37 mm; kondiLobazalna dolžina lobanje pod 134 mm -1- M. mystadnus b) Podlaket nad 35 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 13,5 mm in ve(S--+ 6 6, a) Prosti del uropatagija brez štrleČih dlak; zadnji rub uhlja s pravokotno zajedo (si. 56a); T^ dolg, ozek (si. 57a); I; in Ij se sfrehasto prekrivata (si. 5Sa); zajtiJa med med^eljustnicama sega do sredine podočnika -------------------^ M. emar:^inatux b) Prosti del uropatagija s strlečimi dlakami (sL 54a); zadnji rob uhlja brez pravokotne zajede (sL 56b); širok, kratek (si. 57b); I] in Ij se stikata ali le neznatno prekrivata (si. 58b); zajeda med medČeljustnicama le malo presega črto, ki veže prednja robova podočnika —------—+ M. nattereri Slika 68: Spodnji sekalci pri (a) vejicatem netopirju (Myoüs emaryinatus) In (b) resastem netopitju (M. natteren). Navadni netopir - Myotis myotis (Borkhausen, 1797) RxrJSirjenost: Zahodna, srednja in južna Evropa. Na severu seže do južne Anglije, ni ga pa v Skandinaviji. Na vzhodu živi v Ukrajini, na jugu pa še v Mali Aziji, Libanonu in Palestini. V Jugoslaviji je splošno razšiijen. RuzStrjeiiHst v Sloveniji (sL 59): Verjetno splošno razšiijen. Pri nas se zadržuje preko celega leta, F OpLs (si, Vn): Eden našUi največjih natopiijev. Svetlo tjav hrbet je ostro omejen od sivkasto belega trebuha. Pri mladih živalih v prvem letu življenja je hrbet sivkast, Letalna opna močna, ijava. Uhlji so dolgi. Če jih položimo naprej, navadno sežejo pred nosnici. Gobec je rožnato ijav, uhlji pa rjavi. Dimenzije 30 navadnih netopiijev iz Jugoslavije äti sledeCe; teža 21-34 g; trup z glavo 68-83 mm; rep Slika 59: Razširjenost navadnega netopirja (MyOtis myotis) v Sloveniji. 45-60 mm; uho 21,5-27,6 mm; podlaket 57,6-64,4 min; kontiilobazalna dolžina lobanje 21,7-23,5 mm. Samice so večje od samcev. Habitat; Najbolj mu ustrezajo odprti babitati, porasli z redkim gozdom. V Sloveniji prezimuje v jamah in umetnih rovih üätiuar — april), poleti (junij — september) pa ga najdemo v stavbah (vsi podatki iz Slovenije so iz cerkvenih zvonikov). Sicer pa se navadni netopir lahko zaJriuje v jamah prek celega teta. Živ^eilje: Počivališča zapušča pozno. Leta pogasi do 20 m visoko. Prezimuje posamič ali v majhnih skupinah, najraje pri temperaturi 7 do SC. Poleti se samci družijo v majhne skupine, samice pii v večje porodniške kolonije. V Sloveniji se navadni netopir poleti lahko druži z malim podkovnjakom, Brejost traja 46 do 59 dni. \z Slovenije sta znani dve porodniški koloniji: Jg in Log pri Sevnici. Nedvomno je takšnih koti^č še več. Navadni netopir migrira, največja zabeležena razdalja pa je 260 km, V Prekmu^u sta bila najdena dva navadna netopirja, ki sta bila ofcrročkana v Avstriji. Hrani se skoraj iiključno z žuželkami, ki ne morejo leteti, največ s fcreäici. To seveda pomeni, da lovi predvsem na tfeh. Uživa tudi rastlinsko hrano {Eauerova, 1978), Življenjska doba je do IS let. Znano je, da ga pleni pegasta sova. Vambilnnst in p^dvrstu: V Evropi živi nominatna podvrsta M.m. myotis (Borkhausen, 1797), ki je bila opisana po primerkih iz Thuringije v Nera£iji. Ostrouhi netopir - Myoüs blythi (Tomes, 1857) Razširjcnust: Sredozemska območja Evrope in Afrike prek Male Azije, Kavkaza in Afganistana do Hiitialaje, Izolirana nahajalisia so tudi na Daljnem vz>iodu. V Jugoslaviji je mzŠiijeii v območjih poti vplivom sredozemskega podnebja. srka 60; RazSiqenost ostro uhega netopiria {Myoüs bt^i} v Staven jI Razširjenost v Sloveniji (si. 60): Poznani sta dve nahajališči. Beaux (1929) ga navaja za Predjamo, vendar ta podatek ni bil nikoli po tistem potijen. 28. septembra 1984 je bil ujet samec te vrste v Sečoveijskih solinah, kar je edini zanesljivi podatek o prisotnosti ostro-uhega netopiija v Sloveniji. Na hrvaški strani Čičarijti (Novačka pečina) je bil najden na prezimovanju. Opis (si. 61): Zelo podobtjn navadnemu netopiqu, je pa nekoliko manjši. Uhlja sta krajša in, položena naprej, navadno ne segata prek nosnic. Ušesni poklopec je, zlasti oh osnovi, ožji, gobček pa bolj koničast. Dimenzije 19 ostrouhih netopirjev iz Jugoslavije so sledeče: teža 17-27,5 g; trup z glavo 64-80 mm; rep 5i-6S ram; uho 19,1-24,5 mm; podlaket 54,3-60,8 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 19,7-20,9 mm. HubitJt: Preko celega leta se v glavnem zadržuje v jamah. Najden je bil tudi v stavbah {na severnem robu areala) m v drevesnih duplih. V dalmatinskih jamah ga Sliha 61: Ostro u h i netopir (Myotis blyihi). (Foto J. Cörveny.) najdemo poleti na mestih s temperaturo 13 do 17C ia relativno vlajfo 90 do 100%, pozimi pa s temperaturo 11,3 do 15,SC in relativno vlago 89 do 98% (Djulič, 1961). V Avstriji se ostrouhi netopir zadržuje v toplejših ohitiočjih kot pa navadni (Spitzenherger, 1988). Življenje: Veijetno je podobno kot pri prejšnji vrsti, s katero lahko tvori mešane kolonije, V jamah visi s sten ali stropa. Pri mirovanju tma prhuti zloig0[ii ob tele$u. V toplejših območjih Jugoslavije (npr. v Dalmaciji in Makedoniji) naletimo na velike kolonijCf ki lahko štejejo več lisoč primerkov. VariabiliHKft in piidvrstu: Evropo poseljuje podvrsta M.b. oxygtiathus (Monticelli, 1885), ki je bila opisana po primerkih iz Italije. Obvodni netopir - Myotis daubentoni (Kuhi, 1819) Razširjenost: Palearktična Evrazija od Pirenejskega polotoka do Vladivostoka, Koreje, Kurilo v, Sahalina in Hokaida. V Jugoslaviji je redek, poznan iz nižinske severne Jugoslavije, Dalmacije (Miric, 1971) in Makedonije. Ra/^irjenust v Sloveniji (si. 62): Obvodnega netopirja je za tedanjo Kranjsko navedel že Freyer (1842) pod imenom V^sperrilic? Daubewonii. Ta podatek mora m o seveda jemati z veliko mero previdnosti. Maloštevilni zanesljivi podatki, ki so brez izjeme novejšega datuma, so vsi iz celinske Slovenije. Vrsta je bila najdena poleti in na. preiimov&nju. Slika 62: Poznana natiajališča obvodnega netopirja (Myotis aaubentor?/} v Sloveniji, Opis (si. 63): ManjSi netopir s kratkimi uhlji. Hrbet je ijav do temno ijav, svetlejši trebuh pa sivoijav. Značilno je dolgo stopalo, Dimenzije 6 obvodnih netopirjev it Slovenije so sledeče: teža 6,5-7,5 g; trup z glavo 40-49 mm; rep 37-41 mm; uho 11,912,9 mm; podlaket 34,6-38 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 12,8-13,8 mm. Samice so nekoliko večje od samcev, Hubit^t: Najbolj mu ustreza odprta, z redkimi gozdovi porasla krajina. Miruje v drevesnih duplih, stavbah in v majhnih nišah pod mostovi, prezimiije pa v jamah. Živl,jeiye: Leta navadno nizko in dokaj hitro. Izletava približno pol ure po sončnem zahodu. Na prezimovališčih najdemo le posamezne primerke. Samice se poleti združijo v velike porodniške kolonije (več sto živali), ki se zatečejo v stavbe. Takšnih kolonij pri nas nismo našli. Hrani se z majhnimi žuželkami, katere ulovi v letu. Življenjska doba je tio 18 let. Obvodni netopirje eden redkih, če ne edini evropski netopir, katerih številčnost ne upada, ampak je celo v porastu. Vuriabilnost in podvrsta: Sistematika obvodnega netopirja v Evropi se je zapletla z opisom nove vrste dvojčice Myotif naihuli/tae Tupinier, 1977. Vrsti naj hi se razlikovali predvsem po prisotnosti fdaubentoni) oz odsotnosti (nathaline) sprednje griiice (protokonusa) na prvem zgornjem meljaku. Kasnejše raziskave (Ruprecht, 1981; Hanak & Horaček, 1984) so pokazale, da gre le za veliko individualno variabilnost tega znaka. To seveda pomeni, da v Evropi živeče obvodne netopiije ne moremo razdeliti na dve samostojni vrsti. Tudi pri obvodnih netopiijih iz Slovenije smo našli »nafhalifiae« tip četrtega gornjega meljaka. Sicer pa uvrščamo naše obvodne netopiije k nominalni podvrsti M.d. daubentoni (Kuhi, 1319), kije bila opisana po primerkih iz Hanaua v Nemčiji, t' I ■ i - * il . V M Slika 63: Obvodni netopir (Myoüs daubentoni). (Foto J, Ger*/eny.) Dolgonogi netopir - Myotis capacdnii (Bonaparte, 1837) Raz^irjenoM: Sredozemsku območja Evrope in severne Afike, Mala Azija in naprej proti vzhodu do Imna in Uzbekislana. V Jugoslaviji živi južno od Save in Donave (Mirič, [973}. Slika 64r Poznana nahajališča tr^h vrst navadnih netopirjev v S k) ven ^i; (a) vejicalt netopir (Myotis emarginatus), (b) resast; netopir (M. nattersri) in (c> dolgonogi netopir (M. capaccini!}. Areal dolgonogega netopirja je Sralirarr. Roz^SirJenost v Sloveniji (si. 64): V Sloveniji živi le v dolini Kolpe in na Primorskem. Znan je s štinh nihajalisc (Spitzenberger & Mayer, 1988; Krystufek, 1989): Škocjanske >me; Predjama; Dolenjski Zdenec pri Adlešičih in Zelskejame v Rakovem Škocjanu. Najdenje bil tako na prezimovanju kot pokti. OpU (si. 65): Manjši netopir. Hrbet volnat, rjav, trebuh pa bel s sivimi toni. Stopalo je razmeroma dolgo, golen in letalna mr^na okrog nje pa so porasli z dlako. Dimenzije 68 dolgonogih netopiijev iz Jugoslavije so sledeče: 42-61 mm; rep 32-45 mm; uho 14-17 mm; pod laket 39-43 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 13,9-14,9 mm (Mirič, 1973). Samice so večje od samcev. HuhitaC Vse leto se zadržuje v jamah. V Predjanii je prezimoval v najhladnejših delih jame s temperaturo 3 do 7.4C in relativno vlago 73 do 79% (Djulic, 1959a; Frank, 1970). V Škocjanskih jamah se poJeti zadržuje tudi do 1000 dolgonogih netopirjev (Frank, 1983). V Jugoslaviji gre do 750 m visoko (Mirič, 1973), Slika 6S: Dolgonogi netopir (MyoGs capacdnii). Ta vrsta ima zelo dolgo stopalo, (Folo J. Červeni'.) Življenje: Na prezimovališčih najdemo manjše sfcupine (5 do 7 živali), ali pa posamezne primerke. V jamah se zavlečejo v razpoke. Če so te vodoravne, v njifi ležijo na Irebuhu, Kaže, daje v populaciji več samcev kot samic. Vuriahilnust in podvrsta: V Evropi živ) nominatna podvrsta Mx. capaccinii (Bonaparte, 1837), kije bila opisana po primerkih s Sicilije. Brkati netopir - Myotis mystäcinus (Kvjhl, 1819) Ra/Äirj enlist: Celotna palearkliČna Evrazija, od Irske na zahodu do Japonske na vzhodu. V Jugoslaviji je verjetno splošno razširjen. Slika 66: Nahajališča brkatega netopiija (Myoüz mystäcinus.} v S to ven ^i. Razširjenost v Sloveniji (si. 66): Slabo poznana, vendar je vrsta verjetno splošno razšiijena. OpLs (si. VIII): Kaj manjša vrsta navadnih netopirjev. Hrbet je temno siv, včasih z rdečkastimi odtenii, Mlade živali so skoraj povsem črne. Prhut je ozka, letalna opna pa tanka in temna. Uhlji so razmeroma dolgi, položeni naprej pa segajo pred nosnici. Dimenzije vefjtJga števila brkatih netopiijev iz raznih območij Evrope so sledeče: teža 3-5 g; trup z glavo 35-43 mm; rep 30-43 mm; uho 12-16,5 mm; podlaket 31-37 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 12-13,2 mm. Habit^it: Pri izbiri hubitata veijetno ni izbirčen. Najdemo tako v gozdnati kot odprti krajini. Poleti miruje aa drevju in v stavbah, aa prežimo vanje pa gre lahko tudi v jame. V Sloveniji je bil najden preko celega ieta. Življei^je; Je samotarska vrsta, vendar se samice družijo v porodniške kolonije. Pozimi in spomladi je pogosto aktiven podnevi. Najdaljša zabeležena migracija znaša 1936 km. Hrani se z majhnimi žuželkami in pajki, katere pobira z listov. Dočaka starost prek 18 let. Variabilnost in podvrsta: Evropski brkati netopiiji sodijo k nominatni podvrsti M.m. mystacinus (Kuhi, i S19), kije bila opisana po primerkih iz Nemčije. Resasti netopir - Myoiis mnereri (Ktihi,18I8) Od Evrope (z izjemo Skandinavije) prek Kavkaza in Sibirije do Koreje in nekaterih japonskih otokov. Na jugu seže do Maroka in Palestine. V Jugoslaviji je redek. Razen v Sloveniji je bil doslej najden v jami Vetemici pri Zagrebu, v Baranji, Vojvodini, okolici Valjeva, Dalmaciji in na Skadarskem jezeru. Razširjenost v Sloveniji (si. 64}: Edini primerek tega netopiija v Sloveniji je bil najden 20, oktobra I97S v Zijalki nasproti RibČe peči. OpLs (sL 67): Majhen netopir. Svetlo rjav hrbet je ostro ločen od svetlega, skoraj belega trebuha. Uho je dolgo, položeno naprej sega kakih 5 mm pred gobček. Rob letalne mrene je med zadnjima nogama in repom z 1 mm dolgimi štrlečimi dlakami. Dimenzije 38 resastih netopiijev iz spodnje Šlezije so sledečem tela 5-12 g; trup z glavo 42.6-5S.5 mm; rep 37-46.5 mm; ubo 15-18,3 mm; podlakef 35-42,5 mm; kondiJobaZilna dolžina lobanje 30 primerkov iz Poljske je 14-15,6 mm (Kowalski & Rupreeht, 1981). Samice so nekoliko veČje od samcev. Habitat: Rad ima odprte gozdove. Miruje v drevesnih duplih, stavbah in jamah. Živ^enje: Leta do 16 m visoko, najraje okrog dreves. Prezimuje posamič ali v majhnih skupinah pri temperaturi 6-lOC. Poleti se lahko samice združijo v veJike porodniške kolonije, ki se zatečejo v stavbe. Mladič je vedno en sam. Vse leto se Slika 67: Resasti netopir ("M/otfs nattsreri}. (Foto J. Čeivan?.} 2adržuje v istem okolišu. Najdaljša migracija, ki sojo lasJedili v Evropi (na Nizozemskem) je bila 62 km. Hrani se predvsem z dvokrilci in metulji {Bauerova & ČervenJ, 1986). Živi do 17 ht. Variahitnost in podvrsta; Po vsej Evropi živi nominalna podvrsta M.n. nmtereri (Kuhi, iS 18), ki je bila opisana po primerkih iz Hessna v Nemčiji. Vejicati netopir - Myotis emarginatus (Geoffroy, 1806) Ra7.^irjenost; Od Evrope (Nizozemska, Francija, Nemčija, Italija, Švica, Madžarska, Grčija, Češkoslovaška in Sovjetska Zveza) do Kavkaza, Taškenta in Irana. V Jugoslaviji je bil najden v zahodni in severozahodni Hrvaški (Djuiič, i959b; Djoiič & M trie, 1967), Dalmaciji (ČerveoJ & KryäWfek, 1988), Srbiji z obema pokrajinama (Petrov, 1979), Sloveniji in Makedoniji. Raz.širjt:n(>st v Sloveniji (si. 64): Poznano je eno samo nahajališče: Korančuka, kjer je bil najden na prezimovanju (Krystufek, 1984a). OpLs (sL JX): Majhen netopir. Zadnji rob uhlja ima značilno pravokotno zajedo. Zadnje repno vretence za 1 mm presega uropatagij. Kožuh je gost in volnat. Hrbet je rdečkast. Po.samezne dlake so tribarvne, pri osnovi temne, na sredini svetle in na vrhu rdečkaste. Dimenzije 14 vejicatih netopiijev iz Jugoslavije so sledeče: teža 9-Ji g; trup z glavo 50-63 mm; rep 42,5-48 mm; uho 15,6-17,2 mm; podlaket 36,1-41,7 mm; kotidilobazalna dolžina lobanje 14,6-15,3 mm. Habitat: Miruje v jamah in stavbah. Edini podatek za Slovenijo je iz jame. Življenje: Poleti se samice zberejo v velike kolonije, ki štejejo več sto primerkov. Zadržujejo se na toplih mestih. Prezimujejo v jamah. V prehrani prevladujejo členonožci, ki ne letajo, zliisti pajkovci in ličinke (gosenice) metuljev. Vejicati netopir torej večino plena pobere z listov (Bauerovs, 1986). Vnriabilnost in podvrsta: V Evropi živi nominalna podvrsta M.e. emarEinctlus (Geoffroy, 18t)6), kije bila opisana po primerkih iz Francije. Rod: Mali netopirji (Pipistrellus Kaup, 1S29) v tem rodu srečamo majhne do srednje velike netopiije. Navadno so rjavi, temno ijavi ali skoraj čnii. Uhelj je krajši in širŠi kot pri navadnih netopirjih, pokiopec pa je na vrhu bolj top. Ostroga ima zastavico. Zobje 34, kajti preclmeljaka sta v vsaki Čeljuslnici le še po dva (in ne po trije kot pri navadnih netopirjih). Prvi zg. predmeljak je majhen, pogosto pomaknjen iz zobnega niza, pri Savijevem netopiiju pa včasih celo povsem zakrnel. S tem je že nakazan prehod k naslednjima rodovoma, namreč k severnim in dvobarvnim netopiijem. Sovjetski zooiogi zato priključujejo male netopirje k rodu \kspertiIio, Stirides&t vrst malih netopiqev poseljuje Severno Ameriko, Afriko z Madagaskaqem, Evrazijo, Avstralijo in nekatere tihomorske otoke, V Evropi, pa tudi v Sloveniji živijo štiri vrste, katere lahko razlikujemo s pomočjo določevalne^a ključa: Slika 68: Pradnji del gomjega niza zob pri malih netopirjih: (a) mali netopir (PipistTBlIus pipistrelhjs), (b) Nathusijev netopir (P. nattiusii), (c) Savijev netopir (P. savil} In (d) be Ion: bi netopir (P. kuhlt). a stika 69; Položaj repnih vretenc v ur^patagiju pri (a) Savijevem netopirju (Pi-pistreltüs savii) in (b) Nattiusijevem netopir]ii (P. nathi/sii}. PM Slika 70: Položaj pr^/ega gornjega pred-meljaka v zobnem nizu pri (a) Nathus je-vem netopirju (Pipistrdilus r)aihusii), (b) belo robe m netopirju (P. kuhS) in (c) Savi-jevem netopirju (P. savii). 1. a) Uropatagij, mezopatagij in endopatagij so navzven nav. belo obrobljeni; vrh 1' enogrbiČast (si. 68d) -k P. kuhii b) Uropatagij, mezopatagij in endopatagij nav. niso belo obrobljeni; I' z dvema vrhovoma (si. 68a-c)-------^ 1 2. aj Dlake izrazito dvobarvne, konice svetle; zadnji členek repnih vretenc prost (sL 69a); zgornji podočnik in PM^ se stikata, PM' pomaknjen iz zobnega niza in ni viden z zunanje strani (sL 68c; si. 70c) ali povsem manjka; -^ F. savii bj Konice dlak niso izrazito svetle; zadnji členek repnih vretenc vpet v uropatagij (si. 69b); PM' je v zobnem nizu (viden s strani) in ločuje zgornji podočnik od PM^ (si. 68a,b,d; si. 70a,b) -► 3 3. aJ Podlaket pod 31.5 mm; nižji od zadnje grbice T' (si. 6Sa); PM' napol skrit za zgornjim podočnikom (gledana od strani; si. 68a); Ij in Ij se stikata (si. 71 a)--—-----—P. pipisrreilus h} Podlaket nad 32 mm; višji od zadnje grbice 1' (si. 68b); PM' ni skrit za zgornjim podočnikom, povsem viden s strani (si. 68b); in Ij se ne stikata (si. 7lb) —---------------—---. p. ftathusii I ^^ Sfika 71: Spodnji sekafci pri (a) matem netopirju (Pi- ßisvelhjs pipistrelkis) in(b) Nathusijevem netopirju (P. natfiusii). Mali netopir - PipistreUus pipistrellus (ScVireber, 1774) Razširjenost: Evropa do južne Skandinavije na severu ter Volge in Kavkaza na vzhodu. Živi se v severni Afriki, Mali Aziji, Bližnjem in SreiJnjem vzhodu do Turkestana in Kašmiija. V Jugoslaviji je verjetno splošno razširjen. Razširjenost v Sloveniji {si. 72): Nahajališča so sicer poznan le iz osrednje Slovenije, Primorske in Alp, vendar je veijetno splošno razširjen. Pri nas je bil najden preko celega leta. OpLs {si. X): Eden najmanših netopiijev. Hrbet je ijav do temno ijav, trebuh pa nekoliko svetlejši. Barva je precej variabilna. Mlade živali v prvem letu življenja so temnejše in bolj sivkaste. Letalna opna in uhlji so zelo temni. TJhlji so kratki in Slika 72: Po2nana naha}aiiSča (a) malega netopirja (Pipisffellus piplstrellus) in (b) Savijevega netopirja (P. Savii) v Stovenij^. široki. Dimenzije 22 malih netopiigev iz Slovenije so sledeče; teža 3-6^ g; trup z glavo 38-48 inm^ rep 25-36 mm^ uho 7,3-10 mm; podlaket 28,2-31,2 mm; koTidiloba^alna dolžini lobanje 10,6-11,2 mm. Samci so nekoliko manjši od samic. Habitat: Gletie hihitata ni izbirčen, zato ga najdemo v najrazličnejših okoljih. Pogostem se pojavlja v mestih, kjer se zateka v stavbe. Zlahka se zavleče v drobne razpoke (npr. špranje med zidaki, kjer je odpadla malta, pod strešnike, med dve omari, za sliko itd.}. Živ^enJ«: Leta hitro in pogosto zelo visoko. V Ljubljani vidimo posamezne aktivne osebke tudi pozimi (decembra in januaija). Poleti se združujejo v velike kolonije, ki lahko štejejo ceio do 1000 osebkov (tako vejikih v Sloveniji še nismo našli). V njih samice tudi kotijo mladiče. Ob koocu poletja, avgusta ali septembra, ko kolonija izbira prezimovahšče, se neredko zateče v stavbe. Takšne invazije, ko je nekaj sto malih netopiijev posetito zgradbo, $o poznane tudi iz Ljubljane. Prezi-mujejü v stavbah, drevesnih duplih in jatnah, na temperaturo na prezimovališču pa nt.w zelo občutljivi. Ta lahko niha med -2 in 9C. Hranijo se z manjšimi iuielkami, ki jih lovijo v letu. Brejost traja 44 dni, mladič pa je navadno en sam, redko dva. Življenjska doba je 11 let. Mali netopirje zmožen dolgih selitev. Najdaljša zabeležena migracija je 1150 km. Tako npr. populacija iz osrednje Rusije verjetno prezimuje v Romuniji. Variabilnost in podvrst«; V Angliji BO mali netopiiji iz hladnejših območij nekoliko večji. Sicer pa sodijo vsi, v Evropi živeči mali netopiiji k nominatni podvrsti P.p. pipistrellus (Schrebtr, 1774), ki je bila opisana po primerkih iz Francije. Nathusijev netopir - Pipistrellus nathusii (Keyserling et Blasius, 1839) Razširjenost: Od zahodne Evrope, kjer je redek, do Urala in Kavkaza. V Jugoslaviji je slabo poznan, veijetno pa je sploano razšiijen. Slika 73: Poznana nahajališča NathLisijevega netopi/ja (Pipistreihjs naihusii) v Sk>veniji. Razširjenost v Sloveni,ii (nI. 73}: Poznanih je pet nahajališč: Izola, Vogrsko, Vrhnika, Ljubljana in Dravograd, Veijetno je splošno razšiijen. Najdbe so iz zimskih in poletnih mesecev. Opis: Podoben malemu netopiiju, vendar je nekoliko večji. Hrbet in trebuh sta temno ijava. Dlaka je gostejša in daljša, uhelj pa nakoliko ožji kot pri malem netopirju. Letalna opna, uhlji in gobček so temno ijavi. Dimenzije 7 Nathusijevih netopiijev iz Slovenije so sledeče: teža 4,5-7,5 g; tmp z glavo 48-57 mm; rep 33-41 mm; uho 10,3-11,6 mm; podlaket 33-34,5 mm; kondilobazalna dolÜna lobanje 12,313,4 mm. Hithiüit: Najraje ima gozdove, pogosten pa je tudi v urbanem okolju. Poleti se zadržuje v drevesnih duplih, ptičjih valilnicah in na podstrešjih. Izbira osamljene stavbe na robu gozdov in blizu vode (Hanak & Caisler, 1976). N^i prezimovanje gre prav tako v drevesna dupla in stavbe, v jame pa le redko. V Sloveniji te vrste v jamah se nismo našli. Življei^e: Samice se dn^iijo v porodniške kolonije, ki štejejo 10 do 40 Živali. V njih so lahko tudi posamezni samci. Kotijo v juniju ali juliju. Nathosijev netopir je selilec, Najdaljša poznana razdalja, ki jo ]e preletel, je znašala 1600 km. VariahtJnüSt in podvrsta: Nathusijev netopirje monotipska vrsta, kar pomeni, da niso prepoznane nobene podvrste. Vr^tfl je bila opisana po primerkih iz Berlina. Belorobi netopir - Pipisr/vflus kuhli (Kuhi, 1819) Razširjenost: Južna Evropa, Kavkaz, Mala Azija, Pakistan, jugovzhodna Azija in Afrika. V Jugoslaviji ga najdemo zlasti v idoli obale z otoki in v Makedoniji. Slika 74: Poznana nahajališča be k) ro bega netopltja iPipistreitus kuhii) v Skive nij i. Razširjenost v Sloveniji (si. 74}; Živi ob obali (Piran, Koper, Trst) in naprej proti severu vsaj do Gorice. Jeseni in pozimi je bil najden tudi v osrednji Sloveniji (Ljubljana, Srednje Bitnje pri Kranju), No obali smo ga naSlj tudi v poletnih mesecih. OpLs {si. XI): Podoben prejšnjima dvema vrstama. Hrbet je svetlo do temno ijav, na trebuhu pa pridejo do izraza sivi toni. Nedorasle živali so temnejše. Rob letalne mrene med petim prstom in repom je navadno belo obrobljen. Vendar pa je tak bel rob lahko slabo izražen ali celo manjka. Palec je kratek. Dimenzije 15 belorobih netopirjev iz Jugoslavije so sledeče: teža 4-6,7 g; tnip z glavo 45-52 mm; rep 31-40 mm; uho 9,9-13 mm; podlaket 32-35,6 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 12,2-13,3 mm. Habitat: Drži se človekovih bivališč, Poleti in pozimi se zateka v stavbe, Živ^ei^je: Slabo poznano. Tzletava zelo zgodaj ob prvem mraku. Samice se družijo v majhne skupine (do 15 živali), v katerih junija ali julija skotijo mladiče. Variabilnost in podvrsta: V Evropi živi nominalna podvrsta /^jt. ku/ili (Kuhi, 1819), kije bila opisana po primerkih iz Trsta. Savijev netopir - Pipisrfie/ius savii (Bonaparte, 1837) Rüzsirjenust: Od Pirenejskega polotoka prek južne Evrope, severne Afrike, Krima in Male Azije do Pakistana in osrednje Azije (Horaček & Hanak, 1986). V Jugoslaviji živi vzdolž obale, v Bosni, Makedoniji in Srbiji. Razširjenost v Sloveniji (si. 72): Dal Piaz (1927) ga je navedel za Gorico, ni pa poznano ali je izviral material s slovenske ali italijanske strani meje. Zanesljiva podatka za Slovenijo sta dva: Črni Kal (Krystufek, 1984a) in Škocjanske jame (Spitzenberger & Mayer, 1988). Opis (si. XTI): Je izrazito dvoh&rven netopir. Hrbet je ijav do temno ijav, konice dlak pa so svetlo gave. Trebuh je sivo ijav ali pastelen. Uhlji, gobček in letalna mrena so zelo temni, skoraj Črni. Dimenzije 88 Savijevih netopiijev z jadranskih otokov so sledeče: trup z glavo 40-54 mm, rep 31-42,4 mm; uho 12-15 mm; podiaket 30-36,5 mm, kondilobazalna dolžina lobanje 12-13,6 mm. Samice so nekoliko večje od samcev (Djulic & Mrakovčič, 19S4). Hubitat: Poleti minije v tesnih razpokah strmih skalnatih sten. V takänera ha bila tu je bil najden tudi primerek s Črnega Kala (Krystufek, 1984c). V Alpab gre do 2000 m visoko. Pozimi se zateka v stavbe, posamezni osebki pa se zavlečejo v skalne razpoke, redkeje pa tudi v drevesna dupla. Življenje: Slabo poznano. Poleti se druži v kolonije, ki štejejo 5-12 živali, redko tudi več (20-40). Izletava ob prvem mraku. Sevemej^ populacije se jeseni selijo proti jugu in tam prezitnijo. Vuriiibitnost in podvrsta: V Evropi živi nominalna podvista P.S. savii (Bonaparte, 1837), ki je bila opisana po primerkih iz Pise v Italiji. Opombe: Nekateri zoologi (glej Horaček &. Hanak, 1986) uvrščajo Savijevega netoptga v rod Hypsugo Koleoati, 1856. Rod; Severni netopirji (Eptesicus Rafinesque, 1820) Rod ima približno 30 vrst, ki so razširjene po vseh kootinen-tih. Tesno so sorodni malim in dvobarvnim netopirjem, zato jih nekateri, zlasti sovjetski zoologi, obravnavajo pod rodovnim imenom ^^xpertiiio. V Evropi ia Jugoslaviji živita 2 vrsti, od katerih je bila ena najdena tudi v Sloveniji. Pozni (širokokrili) netopir - Eptesicus sewtifjus (Sch reber, 1774) Riiz^irjenost: Od zahodne Evrope prek južnih delov sovjetske Azije do Himalaje, Kitajske, Tajske in Koreje. Živi tudi v severni Afriki. Djulic in Miric (1967) ga v Jugoslaviji navajala za Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Črno Goro in Makedonijo, verjetno pa je splosno raisirjen. Rji/iirJeiMist v Slovenyi (sL 75): Poznanje s štirih nahajališč (Kryätufek, 1984a). Vse najdbe so s prezimovališč. Opis (.si, 76); Večji netopir z razmeroma dolgimi uhlji. Poklopec, ki je na vrhu top, je krajši od polovice ušesne školjke. Hrbet je temno ijav, skoraj čni, trebuh pa nekoliko svellejsi. Konice dlak so svetlejše, vendar niso bele kot pri dvobarvnem netopirju. Prbut je široka. Prosti del repa štrli kakih 6 mm iz uropatagija. Dimenzije 13 poznih netopirjev iz Jugoslavije so sledeče: teža 19-30 g; trup z glavo 66,5-79 mm; rep 45-60 mm; uho 17-19,2 mm; podlaket 48,5-55,] mm; kondilobazalna dolžina lobanje 19,3-20,5 mm, Slika 7S: Poznana nahajališča (a) poznega netopirja (Epmiojs seroSDus) in (b) dvobarvnega netopirja (VespereSo murinus) v Sloveniji. Hubitat: I^ad ima odprto gocdrtato krajino, V osnovi je drevesna vrsta, pojavJja pa se tudi v slavbah in jamah. Vse najdbe iz naših krajev so prav iz jam, kjer je v ostali Evropi sicer redek, V jamah je pogosten v vzhodni Rusiji. Živ(jH\je: Samice se poleti dražijo v velike porodniške kolonije, ki se zatekajo v drevesna dupla in stavbe. Pozni netopir se hrani z večjimi nočnimi metulji in hrošči, katere ujame v letu, poznano pa je, da pobira pten tudi z listov. Ni selilec, najdaljši poznani prelet je 144 km. Najdaljša zabeležena življenjska doba je 19 let. Variabilnost in piidvrsta: V Evropi živi le nominalna podvrsta E^. sewtinus (Schreber, 1774), kije bila opisana po primerkih iz Francije. Rod; Dvobarvni netopirji {Vespertilio Linnaeus, 1758) Poznane so samo 3 vrste, ki živijo v palearktični Evraziji. Tesno so sorodni malim in severnim netopiijem, tako da je vprašljivo, če so meje med tremi rodovi res naravne, V Evropi imajo dvobarvni netopirji eno samo vrsto. Sfika 76: Pozni netopir f£p(ös/a/s s&mtinus}. (Foto J. Čeivenf.) Dvobarvni (ponočni) netopir - VespeniUo murinus Linnaeus, 1758 Ru/širjenost: Od osrednje Evrope, Balkana in južne Skandinavije, prek Irana, Afganistana in južne Sibirije do Daljnega vzhoda. Iz Jugoslavije je poznanih malo nahajaJiSč, veijetno pa je splošno razšiijen. Razširjenost v Sloveniji (si. 75): Poznani sta It dve nahajališčih Dol pri Hrastniku (Djulic, 1959b) in Ljubljara (Krystufek, 1989). Opis (.si. Xni): Srednje velik ni;topir. Uhlji kratki, sirma približno enaka višini. Letalna opna je ozka. Konica repa štrli 3,5^5 mm \z uropatagija. Hrbet je rjav, zaradi belih konic dlak pa je videti »plesniv«. Bel trebuh je ostro omejen od hrbta. Dimenzije 66 dvobarvnih netopiijev iz Poljske so sledeče: teža 10,7-16,4 g; trup z glavo 47,3-64 mm; rep 29,7-47 mm; uho 12,9-18,8 mm; podlaket 39,6-48,2 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 14~15.7 mm (Kowalski & Ruprecht, 1981). IfuhitDt: Osnovni habitat so veijetno gore in stepe, v zadnjem času pa postaja sinantropna vrsta. Na Danskem se poleti zadržuje v nizkih stavbah sredi polj in v suburbanem okolju, jeseni pa migrira v visoke mestne zgradbe (Baagoe, 1986). Slabo poznano. LtJta hitro in visoko. Se seli, najdaljši poznan prelet pa je 350 km. Plen lovi na odprtem v hitrem letu. Največ se hrani z drobnimi dvokrilci (tudi komarji), metulji, enakokrilci in mladoletnicami (Bauerova &. Ruprecht, 1989). Variabilnost in podvrsta: V Evropi živi le nominalna podvrsta Vm. murinus Linnaeusj 1758, ki je bila opi.'iflna po primerkih s Šved.ske. Opombe: V starejši literaturi je vrsta poznana pod imenom ^ispertiUo discolor Natterer, 1819. Rod: Netopirji mracniki {Nyctalus Bowdich, 1825) Približno 6 vrst tega rodu poseljuje skoraj celotno Evrazijo. Sa fjtednje veliki do veliki netopi^i z odlakano spodnjo stranjo mezopatagija. Navadno so rumenkasto rjavi do temno ijavi. V Evropi živijo 3 vrste, ki so bile najdene tudt v Sloveniji. Razlikujemo jih s pomočjo dolooevahiega ključa: 1. d) Pudlitket nad 63 mm^ kondilobazalna dolžina lobanje nad 22 mm -N. lasiopterus b) Püdlaket pod 55 mm; koodiiobazalna dolžina lobanje pod 20 mm -1 2 2. a) Dlake na hrbtu pri osnovi skoraj črne; podlaket pod 45 mm; kondilobazalaa dolžina lobanje pod 17 mm; PM' v zobnem nizu, vjdeo s strani {si. 77b} --- N. leisleri b) Dlake na hrbtu pri osnovi ijave; podlaket natl 47 mm; kondilobazalna dolžina lobanje nad 17 mm; PM^ pomaknjen iz zobnega niza proti Jezični strani, od strani ni viden {si. 77 a) -- N, noctula SIfka 77: Prednji niz zob v zgornji čsljjstnici, gleda rvo s strani (zgoraj) in z vrha (spotiaj). (a> ria-vadnj mračnik (Nyctalus mctüla}, (b) gozdni mrač-nik (N. leislän). a Navadni mračnik - Nyctalus noctula (Schieber, 1774) Razširjenost: Od Evrope (do južne Skandinavije in Anglije na severu) in severne Afrike, prek Male Azije, Srednjega vzhoda, Himalaje in Kitajske do Japonske. V Jugoslaviji je pogosten in veijetno splošno razSiijen. RaKŠirJennsf v Sloveniji {si. 78); Konkretnih nahajališč je sicer razmeroma malo, vseeno pa lahko domnevamo, da je vrsta splošno razšiijena. Najdena je bila preko celega leta. OpLs (si. XIV); Srednje velik mračnik. Hrbet je rdečkasto ijav, podobno obarvan trebuh pa je nekoliko svetlejši. Gobček, uhlji in letalna opna so temno ijavi, Dimenzije 12 navadnih mračnikov iz Slovenije so sledeče; teža 17-37 g; trup z glavo 70-85 mm; Slika 78: Poznana nahajališča navadnega mračnika (Nyt^kJS noctula) v Sloveniji, rtp 4S-55 mmi uho 12-17,3 mm* poti laket 50,3-54,9 mm- fcondilohaialna dolžina lobanje 17,9-19,1 mm. Samice so nekoliko večje od samcev. Habitat: V&zan na drevje in gozdove. Zateka se tudi v stavbe. Žirljenje: Izletava zgodaj, pogosto še pred mrakom. Dokler je svetlo, leta zelo visoko (do 160 m). Poleti se zateka v drevesna dupla. Samice se družijo v porodniške kolonije, v katerih Je lahko do 100 živali. Samci so poleti v glavnem samotarski. Po 70^73 dnevni brejosti samica skoti v juniju ali juliju enega ali dva mladiča (povprečje na odraslo samico je 1.8 mladiŽa), Mladi se rojevajo samo v drevesnih duplih. Pozimi se z.bere skupaj do lOOO primerkov : Največji predstavnik rodu, pa tudi največji evropski netopir sploh. Sicer pa je zelo podoben navadnemu mračniku, od katerega ga razlikujemo pii velikosti. Dimenzije velikega mračnika so sledeče: teža 41-76 g; trup z glavo 84-104 mm; rep 55-65 mm; uho 21-26 mm; podlaket 63-69 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 2[,9-23,6 rtim (Hanak & Danko, 1975). Hubil:ut: Verjetno ima podobne zahteve kot navadni mračnik in poseljuje predvsem gozdovih. Poleti in pozimi je bil najden v drevesnih duplih. Življenje: Slabo poznano. Najden je bil v mešanih kolonijah z navadnim mračnikom, druži pa se tudi samo s predstavniki svoje vrste. Kolonije so majhne. Brejost traja okrog 40 dni, v leglu pa sta največ dva mladiča. Hrani se z večjimi žuželkami, pogosto hrošči, katere lovi v letu. Morda najredkejši evropski netopir. Variabilnost in podvrsta: Doslej podvrste niso bile prepoznane, Vrsta je bila verjetno opisana po primerkih iz severne Italije. Opombe; Velikega mračnik*' najdemo v starejši literaturi pod imenoma Nyctalus siculus (Mina-Palumbo, 1868) in Nyctalus maximtis (Fatio, 1869). Rod: äirokouht netopirji {Barbastella Gray, 1821) Manjši netopiiji s širokimi uhlji, katerih osnova je na sredini glave zrasla, Omejeni so na Evrazijo, ftod ima dve vrsti, od katerih živi v Evropi ena Širokouhi (mulasti) netopir - Barbastella barbastellus (Schreber, 1774) Ru/^irjenosl: Od Pirenejskega polotoka prek srednje Evrope do Volge in Kavkaza. Na severu seže do južne Skandinavije in Anglije, na jugu pa do Maroka ter Apeninskega in Balkanskega polotoka. V Jugoslaviji poseljuje Slovenijo in Hrvaško, poznano pa je tudi eno i^amo nahajališče iz Makedonije (Djulič &. Mikuska, 1966) Raz.sirjenoüt v Sloveniji (si. S1): Se nedolgo tega je veljal u redko vrsto in šele v zadnjem času je bil najden na več novih nahajališčih (Krystufek, 1984a). V Sloveniji, kjer je morda splošno razširjen, se zadržuje tako poleti kot pozimi. Slika 81: Poznana nahajališča široKoutiega netopirja (Barbastella barbastBl-Ujs) v Sloveniji. OpLs (si. XVI): Manjši netopir. Uhlji široki, poklopec visok in trikaten. Gobček je kratek. Hrbet zelp temen, skoraj čm, konice dlak pa svetle, kar daje kožuhu »piesniv« videz. Trebuh je siva rjav. Dimeuiije 171 primerkov iz Poljske so sledeče: teža 5,6-13,7 g; trup z glavo 45-58 mm; rep 38-52 mm; uho 11,8-18 mm-pqdiaket 31-42,5 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 12,8-U mm (Kowalski & Ruprecht, 1981). Samice so nekoliko večje od samcev. Habitat: Kaže, da ima najraje gozdnate rečne doline. Miruje v drevesnih dupllb, stavbah in jamah. Pozimi se v najhujšem mrazu zateka v podzemske jame. Večina najdb v Sloveniji je prav s prežimovanja v podzemskih jamah in to iz najhladnejših mesecev (od decembra do februaija, najpogosteje januaija). V Predjami in Škocjanskih jamah seje zadrževal na mestih s temperaturo 4-5C in relativno vlago 76-80% (Djulič, 1959a). Življenje: Leta počasi, pogosto nad vodo. Poleti se samice dmžijo v majhne porodniške kolonije, samci pa so samotaiji- V slovenskih jamah so bili najdeni navadno le posamezni primerki. Samci so bili v večini. Žirokouhi netopir je morda stacionarna vrsta. Življenjska doba je nad 18 let. Variabilnost in podvrsta; Vrsta je monotipska, opisana pa je bila po primerkih iz Burgundije v Franciji. Rod: Uliati netopirji [Plecotus Geoffrey, 1818) Uhati netopiiji imajo velike uhlje, katerih osnova je na sredini glave zrasla. Pri mirovanju jih zložijo pod letalno opno. Vsi so majhni, dolgi najveC 70 nun. Pet vrst poseljuje Evrazijo, severno A triko. Severno Ameriko in Mehiko. V Evropi živita dve vrsti dvojčici (Hanak, 1966), katerih razlikovanje je zlasti v Jugoslaviji dokaj te^vno (Djulič, 19SO), Razlikujemo ju po $lede£ib znakih: 1. aj Hrbet nav. sivkast; vrh poklopca nekoliko temnejši; —----1- P. ausiriacus b) Hrbet oav. rjav; poklopec na vrhu oi temnejši----* P. aurirus Pozor: na obarvanost dlake vphva starost (živali v prvem letu so temnejše). Po lobanji lahko razlikujemo obe vrsti s pomočjo si. 82. Rjavi uhati netopir - Plecotus aurifus (Linnaeu&j 1758) Razširjenost: Od zahodne Evrope, do Mongolije, Kitajske in nekaterih japonskih otokov. Na severu seže do Irske in južne Skandinavije, na jugu pa do obal Sredozemskega n:iorja, Krima in Kavkaza, V ,7ugoslaviji je poznan le iz Slovenije, Hrvaške in Bosne (Djulič, 1980). Raxäirjcnost v Sloveniji (si, g3); Slabo poznana. Najdenje bil le na Itirih mestih (Krystufek, 1989), veqetno pa je splošno razširjen. Najdbe so iz poletja in zime. OpLs (si, XVII): Manjši netopir. Uhlji zelo veliki in ovalni, poklopec pa sega do polovice ušesne školjke. Hrbet qavkast, trebuh pa rumenkasto ijav ali bel. Barvi hrbta in trebuha sta vzdolž vratu nejasno ločeni. Mladiči so prvih 6 tednov zelo temno sivo rjavi. Sive tone zadrže do drugega leta življenja. Dimenzije II [javih uhatih netopiijev iz Jugoslavije so sledeče: uho 32,5-37,7 mm; podlaket 38,5-41,5 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 14,5-15,6 mm (DjuIic, 1980), Samice so nekoliko večje od samcev, Hubitjt: Najbolj mu ustreza odprta gozdnata krajina. Zateka se v drevesna dupla, stavbe in podzemske jame, Ž i vrenje: Izletava pozno, ko je že piTr 'n mrak. Let je frfotajoč. Samice se družijo v porodniške kolonije. Na ^jaiemih mirovaliSčih je bila zabeležena temperatura do 59"C. Prezimuje v stavbah, drevesnih duplih in jamah pri temperaturi od -3,5 do lic. V jamah se zadmiif» r^ n.ij hladnejši h mestih. Najpomembnejši plen so mu sovke. Lovi v letu ali pa pobira plen z listov. Samice skotijo enega do dva 3.a 3.4- 3.0- B 4;4 Siika 82: Razlikovanje dveh vrst uhatih netopiflev (Plecxitus} s pcmočjo ocJ-nosa med interorbitalno širino (B) in dolžino bobnCnega mehuila (AJ. Dimenzije so v mm. {Po DJulič, 1980.^ mladiča. Spolno zrelost dosežejo v drugem Letu življenja. Življenjska doba je 13 let in več. Rjavi uhati netopirje stacionarna vrsta. Variabilnost in podvrshi: V Evropi živi nominalna podvrsta P.a. auritus (Linnaeus, 1758), kije bila opisana po primerkih s Švedske. Slika 83; Poznana nahajaliSča (a) ijavaga uhatsga netopirja (Placotus suntus) in (b) Sivega uhatega netopiiia (P. austriaais) v Sloveniji. Sivi uhati netopir - Plecoiits austriacus (Fischer, 1829) Razširjenast: Od srednje in Južne Evrope ter severne Afrike prek Kavkaza in Srednjega vzhoda do Himalaje Ln Mongolije. V Jugoslaviji je splosno razšiijen. Razširjenost v Slov^iji (si. S3): Pogoslnejäi od prejšnje vrste, vseeno pa je njegova razšiijen ost le slabo poznana. Najden je bil na 10 nahajališčih in je verjetno splošno razšiijen. V Sloveniji se zadržuje preko celega leta. Opis {si. 84): Zelo podoben prejšnji vrsti, od katere ga le ležko ločimo. V barvi kožuha prevladujejo sivi toni. Dimenzije 14 sivih ubatih netopirjev iz severne in jtižne Jugoslavije so sledeče: trup z glavo 42-53 mm; rep 42-52 mm; uho 33^-39 mm; podlaket 36.6-42^ mm; kondilobazalna dolžina lobanje 15,4-16,7 mm (Djulič, 1980). Hahibit; Podobno kot prejänja vrsta, le da je bolj toploljuben. Prezimuje pri temperaturi od 6 do 8C. Živye[\je: Podobno kot pri prejšnji vrsti. Variabilnost in podvrsLi: V Sloveniji živi nominalna podvrsta P.a. uojtriacus (Fischer, 1829), ki je bila opisana po primerkfli z Dunaja. Jadransko obalo z otoki poseljuje manjša podvrsta (koridilobazaltia dolžina lobaDje 14,8-15,4 mm) F.a. kakimhotovlci Djuiic, 19S0, ki je bila opisana po nhatih netopiijih s Korcule. V dinarskih gorah obe podvrsti prehajata ena v drugo. Veijetno živi takšna mešana populacija tudi na našem Krasu, Slika 84: Sivi uhati netopir fPtecotus Rustriacus). {Foto J. Cervßny,) Rod: Dolgokrili netopirji (Miniopterus Bonaparte, 1837) DolgokHli ttecopitji imajo močno podaljšane dlančnice in drugo pc^tnico tretjega prsta. So srednje veliki netopiiji, rdečkaste, ijave ali ijavo sive barve. Rod ima okrog 10 vrst, ki v glavnem poseljujejo trope in subtrope Evrazije, Afrike z Madagaskarjem in Avstralije z nekaterimi tihomorskimi otoki. V Evropi Živi ena sama vrsta. Nekateri avtorji jih uvrSčajo v samostojno družino Miniopteridae. Dolgokrili netopir - Miniopterus schreibersi (Kuhi, 1819) Razširjenost: Južna Evropa, Kavkaz, Tran, Kitajska, Japonska, jugovzhodna Azija, Nova Gvineja, Avstralija in Afrika, V Jugoslaviji je splošno razsipen. Ru^irjeiinst v Sloveniji (sL 85); Najden je bil na 7 oahajalisčih v alpükero, predalpskem, p red dinarskem, Eubme-diteranskem ifl subpanonskera območju. Pri nas se zadržuje preko celega leta. Slika S5: Poz na r^ nahajališča do Igo kri le ga netopirja (Minloptems sctirsibersi) v Sloveniji. Opis (.-il. XVni): Srednje velik netopir. Kratki in široki uhlji so skoraj povsem skriti v dlaki. Prbut je dolga, ob telesu široka, proti koncu pa zožena in podaljšana na račun dolgih prstnic. Ostroga je dobro razvita^ vendar brez zastavice. Rep je povsem vpet v uropata^ij. Dlaka je gosta in fina, na hrbtu sivo rjava, na trebuhu pa svetlo siva. Dimenzije 24 dolgokriJih netopirjev tz Jugoslavije so sledeče; teža 9,5-13,5 g; trup z glavo 52-68 mm; rep 47,5-60 mm; uho 9-12 mm; podiaket 43-46,9 mm; koridilobazalua dolžma lobanje 43-46,9 mm. Huhitut: Jamska vrsta. V Predjami in v Škocjanskih jamah prezimuje pri temperaturi 3,4^11,8C in relBtivni vlagi 73-77,5% (Djulič, 1959a). Življenje: Dober in hiter lealec, ki lovi predvsem sa odprtem. Poleti in pozimi miruje v jamah, kjer lahko tvori velike kolonije. V podzemlju Pred jame in v Škocjanskih jamab su Štele takšne kolonije več kot lOOO primerkov (Frank, 1970). Možno je, da oba podzemska sistema poseljuje ista kolonija, ki se zadržuje idaj v eni, idaj v drugi jami (Frank, 1982). V koloniji so živali zgnetene v orjaške grozde, ki visijo s stropa. no Variabilnost in podvrsta: Evropo poseljuje nominatna podvrsta M.j. schreibersi {Kuhi, 1819), ki je bila opisAJia po primerkih iz GoLubacke pečine v južnem Banatu (Miric, 19B1). . r 1 , , , i f v rt- jI 1 ■.,■ I I trn Red: Zajci in žvižgači (Lagomorpha) Zajci in zvižgaci so v mnogoteni podobni glodalcem, s katerimi so jih v preteklosti tudi združevali v skupen red. Danes je jasno, da so se zajci razvijali viportdno z glodalci. Podobnosti v zgradbi zobovja so samo posledica prilagoditev na podoben način življenja, namreč na prehranjevanje z nizkokaloriČno rastlinska hrano. V zgornji c^ljustnici imajo dva para dletastih sekalcev (glodaČev). Drugi par je neznaten in pomaknjen za večjega, prvega. Med sekalci in kočniki je velika vrzel (diastema). Podočniki povsem manjkajo. Danes živeče zajce delimo na dve družini, ki se med seboj Ostro razlikujeta. Žvižgači (Oehotonidae) so manjši, s kratkimi uhlji, njihove zadnje noge pa niso prilagojene skakanju. Najdemo jih v gorovjih in stepah vzhodne Evrope, Azije in Severne Amerike. Poznanih je 14 vrst, nobena od njih pa ne Živi v Jugoslaviji. Zajci (Leporidae) so navadno .srednje velike Živali, z dolgimi uhlji in skakanju prilagojenimi zadnjimi nogami. Rep je kratek. Večinoma so samotarji, izjemoma pa živijo tudi v kolonijah. Poselih so skoraj vso zemeljsko oblo razen juga Južne Amerike, večine oceanskih otokov in Avstralije. V Avstralijo, kamor jih je zanesel šele človek, so se novemu okolju dobro prilagodili. Na kratko zajce najbolje označimo kot srednje velike rastlinojede tekaäe. Danes je poznanih približno 50 vrst, katere diužimo v 9 rodov. Predniki zajcev in žvižgačev so se prvič pojavili morda že proti koncu paleocena, družina zajcev pa je poznana šele od konca eocena. V Evropi živita 2 rodova s štirimi vrstami. Oba rodova najdemo tudi v Jugoslaviji, razlikujemo pa ju po sledečih znakih: 1. a) Vrh uhlja črno obrobljen (s!. 86a,h); položen naprej uhelj doseže najmanj konec gobca; širina sapiSča večja od dolžine trdega neba ($], S7b) —^ Lepus b) Vrh uhlja ni čm {si. 86c); položen naprej uhelj ne doseže nosnic; širina sapišČa man jša od dolžine trdega neba (si. 87a) -i- Oryctolagus Razlikovanje med rodovoma je mogoče tudi po sp. čeljustnici (si. 88). Slika 86: Glava (a) poljskega zajca (Lepus suropaeus), (b) planinskega zajca (Lepus Smidus) In (C) kunca (OryctolagtJS cunlcu-lus). Slika a?: Odnos med Širino notranjih nosnic (1) in dolžino trdega neba (2) pri (a) kuncifi (Oryctolagus) In (b) zajcih (LepuS). Rod: Pravi zajci (Lepus Linnaeus, 1758) Okrog 26 vrst tega rodu poseljuje Evrazijo, veČino Afrike in Severno Ameriko. Vse vrste so si med seboj bolj ali manj podobne, tako da jih je pogosto težko razlikovati. Vsi imajo dolge uhlje in dolge zadnje noge. Trup z glavo meri od 40 do 70 cm^ tehtajo pa od 1350 do 7000 g. Hibet je navadno ijav ali siv kasto tjav, trebuh pa svetel ali bel, Spodnja stran repa je vedno bela. Pri nekaterih vrstah se obarvanost sezonsko spreminja. Samiea skoti na površju zemlje že odlakane mladiče. Pravi lajci so v Evropi zastopani s tremi vrstami, V Sloveniji živita dve vrsti, ki ju ločimo s pomočjo določevalnega kljuta; 1, (t) Uhelj daljši, položen naprej močno preseže vrh gobca; rep ovalen, zg. črn; korenina I' ne doseže šiva med medčeljustnico in zgornja Čeljustnico (si. 89b) -—----1 L. eurvpaeiu b) Uhelj krajši, položen naprej doseže vrh gobca; rep okrogel, zg. bel (pozimi) ali siv; korenina doseže šiv med medčeljustnico in zgornjo čeljuslnico (si, 89a) - —---- L. timiilas Slika B8: Oasna spodnja če^ustnica (a) kunca (O/yctafagusJ in (b) zajca (Lb-pus). SI tka 89: Rostrum (a) planinskega zajca (Lepus midos) in po^skega zajca (Lspus evropasus}. Poljski zajec - Lepus eumpaeus Pallas, 1778 R^irjenost: Sistematski odnos med poljskim in ozko sorodnim kapskim zajcem (Lepus capen-sis Linnaeus, 175S) je slabo poznan, zato je tudi nejasna razširjenost ene in druge vrste. Poljski zajec poseljuje Evropo, Malo Azijo ter Bližnji in Srednji vzhod. V Jugoslaviji je splošno razšijjen. RuscSirjenost v Sloveniji: Z izjemo visokogorskih območij alpskega sveta je splošno razsjijeo. V Dinaridih (npr. Snežnik), kjer ni gorskega zajca, živi do samih gorskih vrhov. Lovci so v ne tako odmaknjeni preteklosti kupovali divje zajce in jih spuščali v üvoja lovišča. Prvi podaji so iz leta 1926 (Anonimus» 1926). Po drugi svetovni vojni so zajce iz nižinskih lovišč Slovenije (subpanonska Slovenija, Primorska in okolica Ljubljane) naseljevali v hribovita območja (Cvenkel, 1958/59; Sirle & BusiČ, 1958/59; Marič, 1959/1960). Samo decembra 1959 so v raznih območjih Slovenije odlovili 1209 živih poljskih zajcev. 869 so jih izvozili, 340 pa spustili v raznih območjih Slovenije (Cvenkei, 1959/60). V 60-ih letih so lovci pričeli kupovati zajce v lovskih zadrugah in podjetjih sirom Jugoslavije (Hrvaška, Vojvodina) in jih preseljevati v slovenska loviSČa {Stanič, 1964/65). Od leta 1967 so kupovali zajce tudi na Češkoslovaškem, Podatki so sicer fragmentarni, vseeno pa dovolj nazorni. V lovskem letu 1968/69 so npr, v Slovenijo uvozili 1137 zajcev iz Moravske (Čop, 1968/69). Goriška lovska zveza je poleg tegi nabavila še 850 zajcev iz Hrvaške in Srbije ter 1422 zajcev iz Češkoslovaške (Cvenkei, 1968/69). Po podatkih Kržeta (Krze, 1969/70) je bilo decembra 1968 in januarja 1969 v Sloveniji izpuščenih 2527 zajcev, od tega 1737 iz Češkoslovaške, 622 iz hrvaške Podravine in 168 iz Srbskega Pomoravja. Decembra 1969 so lovci ponovno uvozili 1779 zajcev iz Češkoslovaške (Kržcj 1970/71), Zajce so vlagali v naša lovišča še leta 1975 (Zoreč, 1975/76). Opis (si. XIX): Značilen predstavnik svojega rodu. Hrbet je v srednjem delu ijav. Ker so posamezne dlake trobarvne (spoiiaj svetlo sive, v sredini čme in zgoraj ijave), prihaja na hrbtu do izraza tudi črna barva. Na zadnjem delu hrbta so bolj izraženi sivi toni. Prsi in boki so rdečkasto gavi, trebuh pa povsem bel. Rep je zgoraj Čm, spodaj pa bel. Uhlji so na hrbtni strani beli, naprej uvihan rob pa porašČajo kratke temne dlačice z rumenkastimi konicami. Notranjost uhljev je svetla, bledo rumena in oker barve. V srednjem delu je črna lisa, črno obrobljen pa je tudi vrh. Dimenzije 27 poljskih zajcev iz Slovenije so sledeče; teža do 5 kg; trup z glavo 500-610 mm; rep 80-115 mm; stopalo 135-153 mm; uho 102-140 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 85-92,1 mm. Habitut: Najraje ima odprte predele (polja, travnike, pašnike)j preživi pa lahko tudi v gozdnati krajini. V Sloveniji doseže največjo populacijsko gostoto v nižavju sub pan on.sk eg a in sub mediteranskega s ve la. Živ(jenje: Aktiven je podnevi in ponoči. Je samotar in se vse leto drži svojega teritorija. Dober tekač, ki se predvsem s hitrim tekom rešuje pred plenilci. Hrani se največ z zelenimi deli rastlin, vendar je prehrana močno odvisna od sezone. Z vitamini bogate mehke iztrebke, katere izloča podnevi, ponovno zaužije (koprofagija), Paijenje se prične pozimi. Zajklje se množično gonijo okrog 20. januaija. Erejost trjja 42 dni, v leglu pa je 1 - 6 mladih, ki so že takoj odlalcani. Ob rojstvu tehtajo okrog 150 g. Sesajo 17 dni. Tezo odraslih živali dosežejo po 240 dntil}^ Zajklja koti do 4-krait na leto. Če so bila oplojena jajfeca samo v eni veji maternice, lahko pride še pred porudnm do oploditve jajčec tudi v dfugi veji. Tako nosi zajklja zarodke različne starosti. Pojav, ki je razmeroma redek, imenujemo superfetacija. Življenjska doba je 12 do 13 let, vendar so v naravi redki zajci, starejši od 5 let. Smrtnost je največja pri mladih živalih v prvem letu življenja. Najpomembnejši plenilec je verjetno lisica, mladiče pa plenijo tudi kanje, hermelini in klateSke mačke. Poljski zajec dobro uspeva tudi v ujetništvu. Variahilnnst in pod vrstil: Poznanih je veliko podvrst, ki pa se med seboj pogosto le težko razlikujejo. Zajci primorskih območij so manjši od ttUtisUih. V Sloveniji živi verjetno samo podvrsta L.e. fransiiyivanicus Matschie, 1901, ki je bila opisana po osebkih iz Romunije. Seveda ne smemo pozabiti, da so v Slovenijo v preteklosti naseljevali zajce iz raznih območij Evrope, tako da ne bomo nikoli poznali genetskih in morfoloških značilnosti naših avtohtonih zajcev. Planinski zajec - Lepus timidus Linnaeus, 1758 Razširjenost: Območje tundre in tajge v Evraziji in pas tundre v Severni Ameriki, Izolirane populacije živijo še v Alpah, v Kazahstann, na Altaju, na Škotskem in na nekaterih japonskih otokih. V Jugoslaviji je poznan samo tz Slovenije. Slika 90: Razširjenost planinskega zajca ^Lapi/« Urnidus) v Sbveniji. Ruzfirjenost v Sloveniji (si. 90): Visokogorje Julijskih Alp, Karavank, KamniSkih in Savinjskih Alp, Pohoqa in Kozjaka. Proti jugu seže do Porezna (Razpet, 1981), Jelovice (Kapus, ]938), Ratitovca in Blegoša (Mencinger, 1969/70), Mozirske planine (Predan, 1970/71) in Menine (Vrtačnik, J984). V Triglavskem pogojju živi v višinah od 850 do 2400 m (Hanzlovsky, 1929). Poleti se zadržuje v glavnem nad gozdno mejo, pozimi pa se spušča nižje. Najnižje opažanje iz Slovenije je iz Selnice ob Dravi, 600 m visoko (GotJec, 1911). V pleistocenu so bili planinski zajci na slovenskem ozemlju splošno razšiijeni. Pred holocensko otoplitvijo so se pred približno 10 000 leti umaknili proti severu in pa visoko v gore. Pri nas je planinski zajec torej ledtjnodobni relikt. OpK: Podoben prejšnji vrsti, vendar je manjii in bolj čokat. Uhlji in zadnje noge so krajše. Rep je bolj ali manj enobarven, Poleti je sivo ijav, spodaj sivo bel, pozimi pa povsem bel. Rob uhlja je vse leto čm. Dimenzije S planinskih zajcev iz Alp so sledeče; trup z glavo 570-610 mm; rep 50-65 mm; stopalo 138-148 mm; uho 98-106 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 79,6-84 mm (Miller^ 1912). Habitul: V Alpah planinski pašniki, visoka barja in ruševje, pozimi pa tudi gozdovi. Največji det areala vrste pa se prekriva .s tundro in tajgo. Življenje: Aktiven predvsem ponoči. Teritoriji so dolgi in ozki, potekajo pa od dna hriba proti vrhii. Koplje rove. Planinski zajci so samotarji, vendar se na pasiščih družijo. V Angliji se hranijo predvsem z vrieso in muncem. Zajklja koti do 3-krat na leto, V leglu so navadno 2-3 mladiči, ki dosežejo spolno zrelost v drugem ietu. Življenjska doba je do 9 let. Plenijo ga lisice, planinski orli in občasno podlasice. Variahilnnst in podvrsta; Alpe poseljuje po J vrsta L t. varronu Miller, 1901, ki je bila opisana po primerkih iz Švice. K njej sodi tudi populacija planinskih zajcev iz slovenskih Alp. Rod: Kunci (Oryctohgus LiHjeborg, 1874) Rod ima eno samo vrsto. Za razliko od zajcev, ki se držijo odprtih predelov, se kunci bolje počutijo v sredozemski makiji. Kopljejo rove, v katerih tudi kotijo mladiče. Brejost je krajša kot pri zajcih in traja le okTX>g 30 dni. Mladiči so ob rojstvu goli in nemočni. Kunec - Oryctolagus cunicuJus (Linnaeus, 1758) Razširjenost; Kunec izvira iz severozahodne Afrike in Pirenejskega polotoka. Človek ga je, hote aLi nehote, raznesel po skoraj celem svetu. Danes poseljuje večino Eviope (do južne Skandinavije z ižjemo Apeninskega in večine Balkanskega polotoka), Avstralijo, ZDA, Čile, Novo Zelandijo in številne manjše otoke v vseh morjih in oceanih- V Jugoslaviji ga dobimo predvsem na jadranskih otokih. Razširjenost v Sloveniji: Pri nas je kunec pogostna tlomača žival, divje živečih pa ni. V preteklosti so ga lovci večkrat poskusili naseliti, vendar brez uspeha. Nikašinovic (1924) omenja tovrsten brezuspe^n poskus kneza Jurija na ozemlju snežniške graščine, veijetno ob koncu 1.9. stoletja. Podvrečarju (1952) je bilo poznano, da so kunci podivjali • nekje na Jelovici*. V Lovskem koledarju se v letih 1910 - 1912 (Lovec 1910^ 191 L 1912) omenja kunca za Trst z okolico. Statistika o odstrelu divjačine na Kranjskem (Lovec 1914:155) navaja 6 uplenjenih kuncev za postojnski okraj. Okrog leta 1912 so jih naselili v Lipici (Čemac, 1970/71). Naseljeni so bili tudi na Mariborski (takrat Felbet]ev) otok. 25. decembra 1928 je ob tem otoku vlak enega tudi povozil (Godec, 1929). »V okolici Maribora, zla.sti pa na Ptujskem polju, so se pred leti trudili divjega kunca /.../ udomačiti in s tem razširiti število lovnih živali» (Godec, 1929). L. 1920 je bil kunec ustreljen »na lovu občine Bohova pri Hočah« (Godec 1929). Leta 1932 ali 1933 so spustili 4 pare kuncev ob zidu mimskega gradu (Mirna). Do koča leta so ujeli ie S4 njihovih potomcev. Naselitev pa kljub temu ni uspela (ČemaČ, 1970/71), H ■ . ■ VL 't. J'' r . . I'V., J '-I F-J tl' *. t li I'T^l" . . > .»T*; 17 i-'j-n.' rJnil Pt ' \ ■ i i \ it' i' ift, n - * ■ It ^,1-'.' ■ -..M 1.--v if - .1 ' i J .f^rIlfrtt>i,| i.'i I, J- * h ii' 'I tl- u t - .tl. J Cjivz-I - a 1,1 J - J"' ^nttKž .1' '■■ 'i ^ ,I ' J. i -»Hiti/.iiil J (!•' ' / .»I .iVr,t->L ■ T i i.Ji- tl'i- fL ' y ' ^^ «1,1 ' t,.-r< iht i -* • ^ • '.-f.'V '^i-t ■.^n-lii '' ■ ^.unt/T, .fiii ' \ '"-IrL'.i! 'SI- ■>' - - J>tJ(ti:> ^ Fl^f*'':/i*< f" •t! .ij"- 11 ii^' 1.' "iijj ^ r •jiiT'v " ; i-iv' , , ■■.■' ij, 7, / - ■ t iL tr .''-t- ' If üii j'lT , JIJ '"V-. » . . ' . , (11 I L» • II ' fi-'j! f^;-.-"' • ('- '-1 r ' E'T'iJf' ^ i.'. 1 '' . "pf'J.r rt: V.' i| I '' f ■ T t,uA it, i I rijF v^ii r»' s ■ . II r-. ^ • '.fCvh ^ J ■■i^'-' '■•-i ')u'ii.,ir 't' H • i*.-«str .fl j uf vi'i ?) . ■ IJ y,r i Ji^EJ Ii ---Kr ■ > .1 ■ II ■ ^ III ■I t t 1 ■d ( ■ Red: Glodalci (Rodentia) GJodaIci so največji, najprilagodljivejši iD najuspešnejši red sesalcev. Več kot 1700 vrst poseljuje cel svet z izjemo Antarktike, Nove Zelandije in nekaterih tiho morskih otokov. Pri glodalcih srečamo več življenjskih oblik kot pri kateremkoli drugem sesalskem redu. Vetina vrst živi na tleh. Nekatere so se specializirale za gibanje v dolgih skokih, druge pa so se prilagodile ritju pod zemljo in to tako močno, da so jim oči povsem zakrnele. Mnogi goldalci dobro plezajo in !ahko živijo v drevesnih krošnjah. Nekateri med njimi poskušajo z jadranjem obvladovati ceio zračni prostor Nekaj vrst seje dobro prilagodilo tudi vodnemu življenju. Živijo v tropskem gozdu, savani, stepi, puščavi, gozdovih zmernih klimatov, v tajgi, tundri in visoko v gorah. Za mnoge vrste je značihia visoka stopnja rodnosti, z njo pa so povezane prenamnožitve in večletna populacijska nihanja. Glodalce najbolje označuje njihovo zobovje. V vsaki čeljustnici je ostal le še en sam sekalec. Razvit Je kot dletast in stalno rastoč glodač. Med sekalci in kočniki je vrzel, kajti podoCniki vedno manjkajo. Predmeljake srečamo samo pri nekaterih, navadno primitivnejših skupinah, večina glodalcev pa ima v vsaki čeljustnici le še po 3 meljake. V izjemnih primerih je gla redukcija kočnikov äe naprej, dokler ni ostal v vsaki čeljustnici en sam meljak. Pri nekaterih skupinah so tudi kočniki pridobili zmožnost stalne rasti. Na osnovi izdifiren-eiranosti žvekalnih mišic in s tem povezanih struktur na lobanji poenostavljeno delimo glodalce na tri skupine. Veverice s sorodstvom (Sciuromorpha) imajo še dobro razvito senčno mišico (musculus temporalis} in z njo v zvezi močan kavljast podaljšek. Stranska žvekavka {musculus masseter lateralin) se pričvrsča na lični iok in na rostrum. Srednja žvekavka {musculus m) 3. it) b) 4, a) Med prsti zadnjih nog je plavalna kožica; podočna odprtina zelo velika; kavlja-stega podaljška ni (si. 9Jb); občvrsni podaljšek zeio Jolg (si. 92)(tnjp z glavo nad 400 mm; kondilobazalna dolžina lobanje nad 95 mm) -► Capromyidae Med prsti zadnjih nog ni plavalne kožice; podočna odprtina zelo majhna ali srednje velika; kavljasti podaljšek prisoten (si. 9la); občvrsni podaljšek majhen -^-------------——^-—+ 2 Rep kosat; v spodnji Če !j ustnic i po 4 kočniki Rep gol; v spodnji čeljustnici po 3 kočniki — 3 4 h) 5. iO bj Trup z glavo nad 200 mm; kondilobazalna dolžina lobanje nad 45 mm; lični podaljšek čelnice dobro razvit (si. 93); podocna odprtina majhna; v zgornji čeljustnici 5 kočnikov; zvekalna ploskev kočnikov z grbicami--Sciuridae Trup z glavo pod 200 mm; kondilobazalna dolžina lobanje pod 45 mm; ličnega pfidaljška čelnice ni; podočna odprtina večja; v zgornji čeljustnici 4 kočniki; zvekalna ploskev kočnikov s prečnimi letvami (si. 94d) —----' Gliridae Rep krdtek, štrtljast; kožuh pisan; hrbet rjav, trebuh čm, na bokih svetlo rumene lise; na meljakih dva vzdolžna niza grbic (si. 94&)(tnjp z glavo nad 150 mm, kondilobazalna dolžina lobanje nad 35 mm) -Cricetidae Rep daljši; kožuh ni pisan; meljaki drugačni (si. 94b,c) -► 5 Smrček top; uhlji kratki, nav. skriti v dlaki; rep nav. krajši od J/2 trupa z glavo; površina meljakov s cik-cak vzorcem (si. 94b) -1- Arvicolidae Smrček koničast; uhlji daljši; rep vedno daljši od 1/2 trupa z glavo; površina meljakov z grbicami (si. 94c) -^----------* Muridae Slika 92: Lobania nutr|e {Myo castor coypus}. a - podočna odprtina; b - občvršni podaljšek. Slika 93; Lobanja svizca (Marmota mar-mota). Puščica označuje močan lični poda-Ij^k čelnica. Slika 94: Prvi zgornji me^ak (M') pri (a) hrčkih (Cnceticfaß), (b) voluharicah (A/vico/fdae), (C) mišiH fMundaeJ in fd) polhih fG/irfdael S črno barvo je ozna-čera zobovina (dentin). Družina: Veverice (Sciuridae) Veverice so uspešna in prilagodljiva družina glodatcöv. Poznamo 261 vrst, kijih dmiimo v 51 rodov. Poseljujejo večino zemetjske oble, ni pa jih v Avstraliji, na jugu Južne Amerike, na Madagaskarju in v polarnih območjih. Prilagodile so se iivjjenju na drevju ali pa si v zemljo kopljejo rove. Nekatere, na drevju živeče veverice imajo med prednjimi in zadnjimi okončinami razpeto kožo, ki jim omogoča jadralne polete. Lobanja veveričje v profilu značilno obokana, nad očnico pa je dobro razvit lični podaljšek čelnice. Veverice kažejo več primitivnih znakov. Predmeljaki so še vedno prisotni, tako daje vseh zob 20-22. Podobna odprtina je majhna, kavjjasti podaljšek spodnje čeljustnice pa močan. Veverice so se prvič pojavile v oligocenu. V Evropi so veverice zastopane s petimi rodovi in desetimi vrstami. V Jugoslaviji živijo trije rodovi, vsak s po eno vrsto. Dva rodova najdemo tudi v Sloveniji. Razlikujemo ju s pomočjo dolofevalnega ključa: 1. a) Trop z glavo pod 250 mm; kondilobazaloa dolžina lobanje pod 50 mm; rep daljši od 1Ü, trupa z glavo------——----- Sciurus b) Trup z glavo nad 500 mm; kondilobazalna dolžina lobanje nad 80 mm; rep krajši od 172 trupa z glavo------^ Marmoia Rod: Drevesne veverice {Sciurus Linnaeus, 1758) Večji glodalci z dolgim, košatim repom, S 55 vrstami po-seljujejo Evrazijo in obe Ameriki- V Evropi živita dve vrsti, pri nas pa ena sama. Navadna veverica - Sciurus wlgaris Linnaeus, 1758 Rnzširjenost: Gozdnata območja palearktične Evrazije. Na jugu seže do Sredozemlja, južnega Urala, Altaja, osrednje Mongohje, Mandžurije in Koreje. Od japonskih otokov živi samo na Hokaidu. Z izjemo Vojvodine je v celinski Jugoslaviji splošno razširjena. Razširjenost v Sloveniji: Splošno razSiijena od jadranske obale do pasu ruševja. Opis (si. XX): Veverica je eden naših večjih glodalcev, Prilagojena je življenju v drevju, kar je očitno po razmeroma drobnih kosteh in nesorazmerno dolgih zadnjih nogah. Vsi prsti, z izjemo prednjega palca, so dolgi, z ostrimi kremplji. Poleti je hrbet [javo rdeč, boki rdečkasti, trebuh pa bel. Košat rep je navadno temnejši od hrbta. Zimski koŽuh je podobno obarvan, vendar so boki neredka srebrno sivi. Pozimi zraste na uhljih čop okrog 3 cm dolgih, temnih dlak. Barva je tudi v isti populaciji zelo variabilna. Nasploh so mlade živali temnejSe od odraslih, Dimenzije 9 veveric iz Slovenije so sledeče; teia 300-375 g^ tnip i glavo 222248 mm; rep 170-i92 mm; stopalo 59-62 mm; uho 30-35 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 48-49,4 mm. Hahitut; Gozdna vrsta, Pri nas jo dobimo v vseh tipih gozdov, od iglastih in mežanih do listnatih. Najbolj ji ustrezajo večja sklenjene gozdne površine, Iri merijo najmanj 50 ha. Občasno migrira tudi v pas ruševja. Prilagojena življenju na drevju. Na tleh, kjer se giblje z dolgimi skoki, se ne počuti varno. Dobro pleza in skače. Pri lovljenju ravnotežja si pomaga z repom. Zna tudi plavati. Aktivna je podnevi. Močno deževje zavre aktivnost izven gnezda. Zime ne prespi in brez hrane ne vzdrži dlje kot nekaj dni. li vtij si zgradi gnezdo, ki ima v premem približno 30 cm, Gnezdo namesti v pazduhi veje, najpogosteje S m in vi^je ad tal, oikoli pa nižje od 3 m. Notranji prostor v gnezdu, ki meri 12-)6 cm v premeru, si obloži z mahom, travami in drugim mehkim materialom. Lahko domuje tudi v drevesnem duplu. Domovanje ima polmer do 500 m. V prehrani je predvsem rastlinojed. Uživa sadje, semena in glive, pa tudi zelišča. Živalska komponenta je v prehami slabo zastopana, vključuje pa ptičja jajca, ptiče in žuželke v vseh razvojnih stadijih. Hrano tudi skriva, vendar so večje shrambe redke. Samci so spolno aktivni prek celega leta. Samice se prično pariti februaija. Brfjost traja 36-42 dni, odrasla samica pa skoti civakrat na leto. V leglu je 1-6 mladičev (navadno 3), ki so ob rojstvu goli in stepi. Samica jih doji 7-10 tedno<'. Mladiči postanejo spolno zreli z dopolnjenim prvim letom starosti in le izjemoma že pri starosti 6 mesecev. Življenjska doba v ujetništvu je tO let, v naravi pj 5-6 let. Odrasle veverice pleni le malo plenilcev (kune, divja mačka), mlade pa so pogosto plen lisic, ujed in sov. Vuriuhilnost in podvrsta: Variabilnost barve, ki pri veverici zelo velika, je v Sloveniji slabo poznana. Pri nas razlikujemo d- a barvna tipa, rtieČega in temnega. V osrednji Sloveniji in Dinaridih prevladujejo temne veverice. Morda Si> rdeče obarvane veverice pogostnejäe v nižir ,ki vzhodni Sloveniji, odkoder pa zaenkrat nimamo podatkov. Veverice iz SloV'inije so doslej uvrščali k podvrsti S, v.ßiscvater Altum, 1676, ki je bila opisans'po primerkih iz Šlezije, Z Velebita je bila opisana podvrsta S. k cfva/icus We t (ste in, 1927, Taksonomski odnos med obema geografskima rasama ni poznan, zato tudi ne moremo reči, v katero podvrsto sodijo pri nas živeča veverice. Rod: Svizci (Ma/mota Blumenbach, 1779) Svizci so velike veverice, ki so se prilagodile Življenju v bre-zdrevesni stepi in na alpinskih pašnikih. Skrivajo se v rovih, katere sami izko- pijejo. Ifnajo močne okončine in kratek rep, V Evropi živita dve vrsti, od katerih je bila ena naj^eLjena v Slovenijo, Alpski svizec - Marmorn marmota (Linnaeus, 1758) Razširjenost: Visokogorska območja Alp^ Karpatov in Visokih Tater. Naseljen je bil tudi v Pircneje. V Jugoslaviji živi edinoie v Sloveniji, --■ S ^v SDlinn Slika 95: RazSifjenost alpskega svizca (Marmota marmota) v Slovenci, (po Vidic, 19B5/96). Razširjenost v Slovernji {sL 95); V pleiütocenij je bil sviiec v Sloveniji splošno rasišiijen in, jiodeč po stfcvilu najdb, tudi pogosten. Ob koncu pleistocena ali v začetku holocefla je pri nas očitno izumrl. Vsi svizci, ki danes poseljujejo alpsko območje Slovetaüe, so bili naseljeni iz Avstrije, Italije in Švice. Naseljevanje poteka od leta 1953 oaprej. Svizci so se obdržali v Julijskih Alpah (Mangart, Bavški Grintavec, Km, Triglavsko pogoijej Črna prst), v Karavankah (Trupejevo poldne, Javomiški rovt) in v Kamniško-Saviojskih Alpah (Grintavec, Ojstrica, Kalce). Nekatere naselitve niso uspele. Natančen opis kolonij, njihov izvor in habitat podaja Vidic (1990). OpLs (si. XXD: Ena največjih veveric. Trvp močan, čokat m robusten. Glava je široka, z rahlo izbočenim čelom. Oči so velike, uhlji pa kratki. Okončine so mišičaste, l dolgimi in močnimi kremplji. Rep je kratek. Dlaka je rumenkasto rjava, na hrbtu temnejša. Glava je siva, konica repa pa temna, skoraj črna, Glodači so oranžni. Dimenzije alpskih svizcev so sledeče: teža 3,3-5.7 (8) kg; trup z glavo 470-520. mm; rep 150-200 mm; stopalo 85-95 mm; uho 25-30 mm; kündilobajalna dolžina lobanje 83,8-97,7 min. Habitit: Živi izključno v gorah, v viSinah od SOO do 3200 m. Ustrezajo mu odprti planinski travniki. Življei^e: Dnevna žival. Živi v družinskih skupnostih, ki štejejo 3-15 živali. Ker so mono-gamni, so v takšni skupnosti starša in njuni mladiči, dokler še niso spolno zreli. Meje skupnosti svizci označijo z izločki ličnih žlez in jih branijo pred vsiljivci. Odraščajoči samci se razselijo in na obrobju prejšnjega domovanja ustanovijo novo družinsko skupnost. Tako počasi nastane večja kolonija svizcev. Vendar pa samo kakšni desetini živali uspe, da si ustanovi družino. Vse ostale propadejo, največkrat med zimskim spanjem. Svizci si v zemljo iikopljejo rove, v katerih prenočujejo, preiimijo in sti skrivajo pred plenilci. Brlog leži 2m, lahko pa tudi 5 m pod površjem. Zakloniščni rovi so lahko zelo plitvi. V globljih rovih svizec prespi zimo. Med zimskim spanjem, ki traja 5-6 mesecev, telesna temperatura upade na 4.5°C, število vdihljajev na 1-4 v minuti, število srčnih utripov pa na 2-3 v minuti- V istem brlogu prezimuje več svizcev. Starši so toplejši od mladičev in jim tako pomagajo preživeti dolgo zimo. Če temperatura pade pod se svizci prebudijo in ogrejejo prostor. Parijo se takoj, ko se prebudijo. Samica je breja 34 dni, v podzemskem rovu pa skoti 2-7 (navadno 3-5) golih in slepih mladičev. Porodi samico tako izčrpajo, da v življenju koti največ trikrat. Mladi dosežejo spolno zrelost šele v tretjem letu. Najdaljša poznana življenjska doba je 20 let. V oaravi seveda ne živijo tako dolgo. Plenijo jib p1anin.sIavijo, izvirajo iz kolonije grof» Colloredo-Mannsfelda. On je leta 190S v Dobrišu pri Pragi spiisti 5 pHtoeffcov iz Obaja, dve leti kasneje pa Ro njihovi pobegli potomci že poseljevati osrednjo Češko. RazSirJenojiit v Sloveniji (»I, 104): Leta 1933 je bila pižmovka najdena v avstrijski Radgoni (Antic, 1935), obstaja pa tudi porodilo, da seje tega leta pojavila v Prekmuiju ob Rabi, Zali, Krki, Ledavi in Muri- Očitno je torej prišla v Slovenijo najprej po Mun ali njenih pritokih. Leto kasneje (1934) jo jt opazU v Dravi pri Öolfenku dr. O, Reiser (Antic, 1935). Ker se je na območju Ptuja pojavila šele leta 1937 (P.M., 1939), se je vetjetno širila po toku Drave in ne pioti njemu. Ob Dravinji se je zelo veijetno raisirila do Savinje, kjer se je prvič pojavila leta 1947 (P.D.^ 1947). Porečje Save je podeljevala od vzhoda proti toku. Pri Brežicah so jo prvič opazili v začetku leta 1950 (Iskra, 1949/50). Leta 1951 so se pojavile prve pižmovke v okolici Ljubljane (Domžale; K.B., 1952), naslednje leto v Škofji Loki (J.M., 1952), leta 1954 pa je pižmovka dosegla podnožje Alp (Rus, 1954/55} in s tem tudi mejo današnjega areala. Maja 1954 seje pojavila v Slapu ob Idrijci (Humar, 1954/55} s čimer je dosegla jadransko porečje. Od tod so poročali o pižmovki še za reko Bačo (1978) in Tolmin ((9S5; oboje ustni podatki). Leta 1987 so o njej poročali lovci iz okolice Nove Gorice. Ker pa se pizraovka se vedno ni pojavila v italijanskem delu Soče, je zatlnji podatek vprašljiv. Do leta 1952 so se končali največji in v azijski tokovi, v katerih je pižmovka poselila Slovenijo. Danes živi v subpanonskem, preddinarskem in predalpskem območju. Drži se ravnin in nizkega gričevja. Najviäji podatek za Slovenijo je z višine 650 m. Slikg 104: Današnja razširjenost pižmovke (Ondatra zibeüiicus) v Sloveniji (šratirano). Pužtice označujejo verjetne migfacijskß tokove. Številke pa teta (20. stoletja) prvega pojavljanja pižmovke na nekem območju. Opis; Največja voluharica. Rep je dolg in bočno splošČen, robove zadnjega stopala pa obtäSfäjo plavalne ščetini. Gosto m volnato podlanko polcriva dolga sta dlaka. Uhlji no v dlaj^i povsem skriti. Hrbet je rdečkasto ijav, na sredini temnejši kot na bokih, Trebuh je svetlejši, prevladujeta pa rdečkasta in siva barva. Dimentije pižmovk iz Poljske so naslednje: teža 750-14S0 g; tnip z glavo 270-346 ram; rep 208-280 mm, stopalo 55-74 mm; uho 20-27,4 mm (Hiiprecht, 1974), Kondilobazalna dolžina lobanje 37 pižmovk iz Slovenije je 55,7-64,1 mm. HiihitjE: Vezana na počasi tekoče in stoječe nižinske vode. Življenje: Dober plavalec, na kar kaže že zunanji videz. Pod vodo vzdrži do 12 minut. V bregove vodnih tokov ali stoječih voda si pižmovke izkopljejo podzemno domovanje. Pozimi nanosijo na večjih vodah in v mo^viijih velike kupe trstičevja, pod katerimi imajo gnezda in shrambe. Prek zime so namreč aktivne. Hranijo se predvsem z vodnim in močvirskim rastlinjem, uživajo pa tudi živalsko hrano (nike, školjke in priložnostno ribe), Po 30-47 dneh brejosti skoti samita 2-14 mladičev. Na leto lahko po vrže tri do Štirikrat. Življenjska doba je do 3 leta. Največjih verjetno plenijo lisice. Variabilnost in podvrsta: V Evropo je bila zanesena nominatna podvrsta O. z. zibethicus (Linnaeus, 1766), kije bila opisana po primerkih iz vzhodne Kanade. Potomci naseljenih živali so se novemu okolju hitro odzvali tudi s spremembo telesne velikosti. Tako obstajajo v Evropi velike razlike med posameznimi populacijami. V Sloveniji iiveJe pižmovke so v povprečju manjše od srednje- in vzhodnoevropskih (Kryltufek, 19S5c). Rod: Voluharji lArvicola Ucepede, 1799) Dve vrsti tega rodu poseljujeta palearktično Evrazijo. Obe živita tudi v Evropi, vendar najdemo v Jugoslaviji in Sloveniji eno samo. Veliki voli]har - Arvicola terresths (Linnaeus, 1758) Rjizsirjennst; Večina palearkticne Evrazije. V Evropi ga ni edinole v večjem delu Pirenejskega polotoka, na jugu Balkanskega polotoka in na sredozemskih otokih (razen Sicilije). V celinski Jugoslaviji je splošno razširjen. Razširjenost v Sloveniji (sL 105): Vsa celinska Slovenija, od 170 do 1250 m nad morjem. 138 Slika 105: Razširjenosl voluharja (Arvicola terrestils) v Siovenijf. Opis (sL XXIID; Večja voluharica. Trup je robusten, s kratko in stroko glavo. Uhlji kratki in skoraj povsem skriti v dlaki. Rep je razmeroma dolg. Hrbet je ijav, s sivimi ali rdečkastimi odtenki, trebuh pa sivkast z bolj aLi manj očitnimi oker toni. Rep je navadno temnotjav in enobarven- Dimenzije 23 velikii voluhaijev iz Slovenije so sledeče: teža 58-102 g; trup z glavo 135-175 mm; rep 58-91; stopalo 2427,2 mm; uho 10,2-14 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 32,8-38,4 mm. Habitat: Razni tipi odprtih predelov. Bolj mu ustrezajo vlažni habitati. Pogosten na obdelovalnih površinah (njive, vrtovi), v vijiogradih in sadovnjakih. Življenje: Vsi naši veliki voluharji so prilagojeni življenju pod zemljo. Z naprej pomaknjenimi ßlodaci kopljejo rove, izkopano zemljo pa narijejo na površje v krtinam podobne kupe. Aktivni so predvsem ponoči. Večinoma se hranijo z rastlinami. Hrano skladiščijo za zimo. Samica koti 2-4 krat na leto, v leglu pa je 2-S golih in slepih mladičev. Velike voluharje plenijo ujede, sove ter majhne in srednje zveri. Variabilnost in podvrätuE Veliki voluhaiji so izredno variabilni. Razlikujemo dva morfološka tipa: amtibij-skega in fosorialnega. Prvi, kije telesno večji, je aktiven bolj na površju zemlje, ob počasnih in stoječih vodah. Drugi se je prilagodil življenju pod zemljo. Je manj Si, ima finejšo dlako in naprej usmeijene gomje sekalce (je proodonten). V Sloveniji najdemo le fosorialne populacije velikega voluha^a, ki pripadajo dvema podvrstama: -H. t. italicus Savi, 1839 (opisana po primerkih iz Pise v Italiji), Srednje velike živali (kondilobazalna doliina lobanje 36,9-38,4 mm) z rahlo proodontninii zgornjimi sekalci. Poznani samo s Čavna, -A- t. xcherman (Shaw, 180i),(opisana po primerkih iz Stusburga). Majhne itvali (kondilohazatna dolžina lobanje največ 3G,3 mm) z močno proodontnimi zgornjimi sekalci. Poznani iz Loškega hribovja, z Gorenjske ravnine, s Štajerske in iz Slovenskih goric, Rod: Kralkouhe vol uharice [Microtus Schrank, 1798) Slika 106: UhQ|j (a) poljske volu ha/ic© (Microtvs ervalis} in (b) travnfžke vo^irharice (Müroft/s agrs-sUs). Puščica kaže poktopec. Slika 107: Drugi zgornji mejak (M^) pri (a) poljski voluharici (Microtus an/aSs) in (b) travniški voluhanci (Microtus agreslis}. Rud z ne ravno posrečenim s!ovenskim imenom ima 44 vrst, ki živijo v paleari;tiČni Evraziji in Severni Ameriki. So ozko sorodne z voluhaiji in vrtnimi voluharicami. V Evropi živi sedem vrst, od tega pet v Jugoslaviji. Tri v Sloveniji živeče vrste razlikujemo s pomočjo doloČevalnega ključa: 1. a) Rep dolg pribl. 112 trupa z glavo; hrbet z izrazitimi sivimi toni; na Mi so T6, TI in P P puščičasto oblikovani (si. 10 Ic) - M. nivalis b} Rep dolg pribl. trupa z glavo; na hrbtu ni sivih (onov; na Mj so T6, T7 in PP v obliki deteljice (sL 10 ib)- 2 2. a) Hrbet temno qav; rob poklopca na uhlju izbočen, dlake ob osnovi uhlja segajo skoraj do njegovega vrha (si. 106b); na M^ PZ in 4 trikotniki (si. 107b) ---agrestis h) Hrbet svetlejši; rob pofclopca na uhlju — raven, dlake ob ostiovi ubija sežejo do 2/3 uhlja (sL lOöa); na M^ so PZ in 3 trikotniki (si. I07a) — M. arvalis Snežna voluharica - Micmtus nivalis (Martins, 1842) Razi^irjenost: Gorska obmoSja Evropa, Kavkaza, Male Azije, Palestine in Irana. V Jugoslaviji jo najdemo v apneniskih Alpah, v Dinarskem in Šarsko-Pindskem gorstvu ter gorati vzhodne Srbije. Slika 108: Razširjenost snežne voluharice (Microtus nh^alis) v Sloveniji. Razširjenost v Sloveniji (si. 108): Julijske Alpe, Karavanke, Kamniške in Saviajske Alpe, zahodni deli Dinarskega gorstva in kraška območja slovenskega submedjtetBna. Najnižje nahajališče je 60 m, v gorah pa seže do samih vrhov. Opis fsl. 109): Srednje velika volnharica z dolgo in fino dlako. Med vsemi našimi voluharicami ima na gobčku najdaljše srsti (»brke*). Hrbet je sivo ijav, trebuh pa srebrno siv. Rep, ki je približno enak polovici trupa z glavo, je svetel in nejasno dvobarven. Prednje in zadnje tačke so svetle. Dimenzije 34 sneŽoih voluharic iz Julijskih Slika 109; Snežna voluharica (Microius nrv&lis}. (Foto M. Andöra,) Alp so sledeče: teža 3J-63 g; trup z glavo 116-132 mm; rep 63-82 mm; stopalo 18,9-22,4 mm; uho 13,2-17,2 mm; koitdilohazalna dolžina lobanje 27,3-30J mm. KnblüiL Globoke razpoke med skalami. Nekdaj je veljala za visokogorsko žival, novejše raziskave v severozahodoi Jugoslaviji pa so pokazale, da njeno razsiijenost pogojuje * jamsko okolje* v globokih skalnih razpokah, ne pa nadmorska višina (Krystufek & Kovačic, 1989). Večinoma se izogiba gozda, kar pa ne velja za naš dinarski sveL Aktivna čez cel dan, vendar bolj ponoči. Dobro pleza po skalah. Hrani se z z zelenimi deli rastlin in plodovi. V severozahodni Jugoslaviji smo našli prve samice z zarodki meseca junija, zadnje pa avgusta. V nižjih legah slovenskega submediterana se razmnožuje ludi v decembru. Samice z omenjenega območja so imele 2-5 zarodkov {v povprečju 3,1). Verjetno ne preživijo druge zime, tako da življenjska doba v nam vi ni daljäa od 18 mesecev. Plenijo jih ujede, sove in podlasice. Variahilnu-St in pod vrsta j PopulacJje snežne vo J uharice 5 posameznih gorskih območtj $0 med seboj izo~ Lirane in se morfnloško razlikujeijo. Za snežne voLuharice iz celotne Slovenije je značilen temen hi^bet, Populacija s Snežnika je v povprečju večja od one iz Julijskih Aip. Z^ienkrat pa nam pri snežnih voluharicah iz Avstrije in Jugoslavije še ni uspela jasno razmejiti posameznih skupin populacij in jib poimenovati s pudvrstnipii imeni (KryStufek, 1990). Opombe: Nekateri avtorji uvrščajo snežno voluharico v poseben rod Chiotiomys Miller, 1908. Travniška vol uharica - Microtus agrestis (Linnaeus, 1761) Ra/Sirjenost; Od Pirenejskega polotoka in Anglije prek osrednje Evrope in Skandinavije do rtke Lene. V Jugoslaviji poseljuje celinsko Slovenijo, Gorski Kotar in nižavje vzdolž reke Save in severno od nje vse do Donave na vzhodu (Krystufek idr,, 1989). leiE 50 km Slika 110: Razširjenost Ira^ntšks voluharice fM/crolus agresSsJ v Slovenci, Ruzširjen{)sl v Sloveniji (^1. 110): Kontinentalna Slovenija, ni pa bila najdena v Beli Krajini. Živi od nižin (156 m) do višine 1500 m. Opis (si. XXIV): Značilen predstavnik rodu, s kratkim repom, kratkimi uhlji in drobnimi očmi. Hrbet je temno ijav, trebuh siv, rep pa neizrazito dvobarven. Dimenzije 46 travniških voluharic iz Slovenije so sledeče: teža 30-55 g; trup z glavo tH-140 mm; rep 31-49 mm; stopalo 17,7-20,5 mm; uho 10,3-14,5 mm; kondiiobazalna dolžina lobanje 26-28,9 mm. Hiibitut: V nižinah poseljuje gosto zarasle vlažne in zamočvitjene travnike. Pogostna je v zaraslih izsuševalnih kan a tih in v gostem visokem rastlinju na bregovih počasi tekočih ali stoječih voda. V subpanonski Sloveniji živi se v vlažnih in poplavnih gozdovih. V gorah alp.skega in dinarskega območja jo najdemo tudi na pustih travnikih (volkovje). Življenje: Aktivna preko celega dne, Giblje se po stezah, ki povezujejo vhode v podzemske rove. Travniške voluharice so razmeroma agresivne živali, zato so prt večji populacijski gostoti pogosti pretepi in poškodbe. Hranijo se skoraj izključno z zelenimi deli rastlin, zlasti trav. V Sloveniji traja razmnoževalno obdobje od sredine marca do oktobra, samice pa imajo 2-7 zarodkov (v povprečju 4,1). Razmnoževanje je v Sloveniji intenzivnejše spomladi (v obdobju april-junij je v ieglu povprečno 5,4 mladičev) kot pa v po^nem poletju in jeseni (v obdobju avgust-oktober je povprečno v leglu 3,1 mladic). V obdobju hitre rasti populacije dosežejo mladi spolno irelost že s 3-4 tedni, V naravi ne preživijo druge zime, tako da je največja starost okrog 18 mesecev. Plenijo jih sove, ujede ter manjše in srednje zveri. V plenu male uharice na Ljubljanskem baiju je zastopana z 22,7 (Tome, 1988) do 59,1 % (Krystufeb, 1980a), Variiihitiioi.st in podvrsta; Pri nas živeče populacije travniške voluharice uvrščamo k alpski podvrsti M. a. iiig(fr (Fatio, 1869), kije bila opisana po primerkih iz Žvice. Poljska voluharice - Microtus arvalis (Pallas, 1779) Razširjenost: Od severa Pirenejskega polotoka in otokov v kanalu La Manche do Jeniseja. V Jugoslaviji poseljuje celinska območja Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Čine gore in Srbije. Iz Makedonije, kjer jo v gjavtiem nadomešča vrsta dvojčica Micivtus epirviicus Ondrias, 1966 je poznana le z nekaj nahajališč, Rtiyiiirjenust v Sloveniji (si. Ill): Celinska območja. Morda Je ni v gornjem toku Soče. Najdena je biia od nižin (ISO m) do višine 900 m. Slika 111: Razšiijenost pojske voluharice (Microtus arvalis) v Sloveniji. Opis (si. XXV): Zelo podübna travaiški voLuharici, vendar so v härvj holj jztaženi tnni. Hrbet je rjav, včasih z rumenkastimi toni, trtbuh pa siv, Rep je kratek in neizrazito dvobarven. Dimenzije 13 poljskih voluharic iz Slovenije so naslednje: teža 35-54 g, trup z glavo J17-133 mm; rep 33-44 mm; stopalo 16,3-18^5 mm; uho 9,2-11,9 mm; kondllobazalna dolžina lobanje 25,2-28,3 mm. Habitat: Predvsem odprti predeli (polja, travriiki, pašniki). Ker ima svoja gnezda v podzemskih ravih, je manj odvisni od taraslosti terena kot travniška voluharica-Izjemoma jp najdemo tudi v svetlih nasadih topola, Na njeno širjenje je veijetno močno vplival Človek z izsekavanjem gozdov. Živ^ei^je: Aktivna čez cel dan. Živi v kolonijah, ki jih zlahka opazimo in prepoznamo po izhojenih stezah, povezujočih vhode v podzemske rove. Izrazit rastlinojed, glavna hrana pa so ji zeleni deli rastlin. Samice lahko kotijo skozi celo leto. V Sloveniji smo doslej našli breje samice od aprila do septembra, nosile pa so 3-9 zarodkov (v povprečju 5,8), Brejost traja 19-21 dni, mladi pa zapustijo gnezdo, ko dopolnijo 17-20 dni. Kmalu po tem se lahko razmnožujejo. V odprtih, zlasti stepskih predelih, se poljska voluharica neredko čezmerno namnoži in povzroča vetiko škodo na poljskih kulturah. V Sloveniji takšne namnožitve niso poznane. Življenjska doba v naravi je do leta in pol, v ujetništvu pa do 4 leta. Plenijo jo ujede, sove in majhne ter srednje zveri. V plenu male uharice na Ljubljanskem baiju je zastopana s 44 % (Tome, iPSS). VariubiliUJSt in pndvrstdt V Slov&niji živi po vsej veijetnosti moldavslca podvrsta M. a. levis Miller, 1908, kije bila opisana iz kraja Gägeni v Romuniji. Rod; Vrtne voluharice (Päymys Mc Murtrie, 1831) v sistematskem pogledu je to precej nejasen rod in mnogi avtoiji ga uvrščajo k rodu Microtus. Spet drugi uporabljajo za 11 evropskih vrst rodovno ime Terricola Fatio, 1867. Vse evropske vrtne voluharice so se bolj kot prejšnji rod prilagodile podzemskemu Življenju. V Jugoslaviji iiviji štiri vrste, v Sloveniji pa dve. Prepoznamo ju s pomočjo dolocevalnega ključa: L a) Uhelj nav. daljši od \12 stopala; kondilobazaina dolžina lobanje pod 24 mm - P. subterraneus b) Uhelj nav, krajši od 1/2 stopaia; kondilobazaina dolžina lobanje nad 23 mm - R liecktensteini 10 - u 8 - 1 i ST 14 T 16 18 Slilca 112: Odnos med dolžino uh|a in dolžir>o stopala pri vrtni voluharicl (Pi-tytnys subterraneus) in ilirski voluharicl (Pitymy s liectitenstsini). Skala je v mm. Opomba: pri razlikovanju teh dveh vrst vrtnih voluharic si moramo pomagati s korelogrami (si. 112, 113). Vrsti imata različno število kromosomov: P. subttrrraneus jih ima 52, liechten.\teini pa 46 (Petrov & Živ kovic, 1979). »1 15 14 - 13 SL DL 21 23 —T" 25 Slika 113: Odnos med širino to banje na ličnih loKIh )n konäilo bazalno dolžino lobanje pri vrtni voluharici iPit/mys subtsrran^u^) in ilirskf voluharici (Pitymys li^f^lsn^ts'ini}. Skala je v mm. Vrtna voluharica - Pitymys subterraneus (de Selys-Longchamps, 1836) Razširjenost: Zahodna, srednja in vzhodna Evropa, od Francije do Dona. Na severu seže do Leningrada, na jugu pa dn severne Grčije. V Jugoslaviji je, z izjemo primoija in severozahodnih Dinaridov, splošno razliijena. Razžirjenost v Slovenci (si. 114): Vzhodni in osrednji nižinski deli ter Pohorje in Karavanke. Po vsej verjetnosti manjka v Kamniških in Savinjskih Alpah. Najdena je bila od 150 do 1500 m visoko. Slika 114; fl32SiFienDst vrtne voluharice (Pitymys subferraneus} v Stovenfli- Slika 115: Vrtna volutiartca fP/iy/nys subtprraneus). (Foto M. Andöra.) Opis (si, 115); Majhna voluharica i drobnimi očmi in dolgo, fino dlako. Rep je kratek Ln dvobarven, zgoraj teninejŠi kot spodaj. Hrbet je navadno sivkaslo jjav, trebuh pa srebrno siv, včasih z rjavkastimi toni. Mladiči so temnejSi. Dimenzije 75 vrtnih voluharic Slovenije so naslednje: teža 13-24.5 g; trup z glavo 84-1 OS mm; rep 27-35 mm; stopalo 13,3-15,9 mm; uho 7,3-10 mm; kondilobazahia dolžina lobaojti 21.3-23,9 mm. Hnhitat: Travniki, pašniki, gozdne jase in vrtovi. Redkeje se pojavlja tudi v gozdovih vzdoli nižinskih voda, izjemoma pa v zrelih celinskih gozdovih. Aktivna predvsem ponoči. Močno prilagojena življenju pod zemljo, kjer se pogosto tudi hrani. Je rastlinojeda. V Sloveniji se razmnožuje od aprila do septembra, samice pa nosijo 1-4 zarodke (v povprečju 2,7). Druge zime vetjetno ne preživijo. Pienijo jo isti plenilci kot ostale voluharice. V prehrani male uharice z Ljubljanskega baija je zastopana z 11,5 % (Tome, 1988). Variabilnost in podvrsta: V Sloveniji nista poznana. Ilirska voluharica - Pitymys ikchtensUini Wettstein, 1927 Slika 116: Razširjenost ilirske vol uharice (Pitymys Hgchtenst^ini) v Stoveniji. Raiiir;jein>st: t Od vzhodnih Alp in severozahodnih delov Dinarskega gorstva do planine Tare v Srbiji. Večina areala vrste leži v Jugoslaviji. R»/,sir.jt:nost v Sloveniji (si, 116}: Julijske Alpe, Kamniške in Savinjske Alpe, Dinarsko gorstvo, submeciiteranska Slovenija ter Bela krajina s sosednjimi deli pred dinarskega območja. Najdena je bila praktično od morske obale do višine 1700 m. Slika 117: Ilirska volu ha rlca (Pitymys liecftmstelni). (Foto J. Červenf.) Opis {si. 117): Podobna prejšnji vrsti, vendar je nekoliko večja in ima krajše uhlje. Tudi dlaka je bolj fina. Dimenzije 52 ilirskih voluharic h Jugoslavije so sledeče; teža 14-32^ g; trup z glavo 83-115 mm; rep 27-40 mm; stopalo 14,7-18^ mm; uho 5,7-S,S mm; k on d i lob a litina dolžina lobanje 23-26,1 mm. Habitat: V gorskem svetu gozdovi, jase v njih, ruševje in kameoišČ4, V Be Ji kräjini je bila najdena predv^m vzdolž K-olpe, v suh med ite ran ski Sloveniji pa na kraških pa.^nikih, Slika XVII: Rjavi uhati netopir fPfecotus ay-rihis) se pripravlja r^a večerni polet. Desni utielj je že izprožil, levega pa ima še skrčenega. (Folo J. Čer-veny.) Sfika XVIIfr DolgokritJ netopir (Miniopterus schraiber^i}. {Foto J. Cetveny.) Slika XIX: Poljski zajec fLepus europaeus). (Foto J. Gregorf.) Slika XX; Vaverca fSc/OJVS vulgsris) v zimski dlaki. (Foto J - Černač.) Slika XXI; Svizec (Marmota marmota). (Foto D. Tome.) Slika XXI f: Gozdna voluharica (Clethrionomys gtaraolus). (Foto J. Gregori.) Slika XXItl: Voluhar (Arvicola terrestris). (Foto M, Gogala.) Slika XXIV: Travniška voluharica (Micfotus agresfisj. (Fota J. Csrveny.) Slika XXV; Poljska volutiarica (Microtis an/alis). (Foto D. Toma.) Slika XXVt: Rumenogrla miš (Apodemus flavicoHis). (Foto J. Gregor!O Slika XXVII: Dimasta miš (Apodemus agraiius). (Foto J. Cerveny.) ^ vv Slika XXVIII: Črna podgana ('flartus raftos;; barvni tip «v^artus". {Foio j, Gregori.) stika XXIX: Navadni polh (G!is glis). (Foto J. Čemač ) Slika XXX: Drevesni polh (Dryofnys nits-du/aj. (Foto J. Čer-veny.) stika XXXi: Podlesek (Müscardinus av&tia-naflus), (Foto J. Čer-veny.) Slikg XXXJ{: Rjavi medved (Ursus arctos/ (Foto J. (ier-nač.) Ž i vrenje: Püilobtio kot prejStija vrsta. V Sloveniji smo našli breje samice od marca do avgustflj nosile pa so 2-3 zarodke (povprečno 2,6). V slovenski Istri je zastopana v plenu pegaste sove a 15,1 % (Lipej, 1988). Variabilnost in podvrsta: Razlikujemo dve podvrsti: -P. Hedifenslehu' Wettstein, 1927 (opisana po primerkih s severnega Velebita). Manjše Živali (kondilübazalna iloliina lohaaje največ 24,7 mtn). M' brez zajede na prednjem robu prve pentlje (si, IlSa). Po.. Kakih 10 vrst belonogiJi mi^i poseljuje zmema in subtropska območja paieaTktiČJie Evrazije. V Evropi živi 7 vrst, od katerih jih najdemo 5 tudi v Jugoslaviji. Tri v Sioveniji živeče vrste prepoznamo s pomočjo ključa: 1. a) Na hrbtu 2 mm široka črna vzdolžna črta; na robu čelnice izraziti vzdolžni letvi (si. 12Ia); M^ na zunanji .strani brez grbice t3 (si. 122a) — A. agrarius b) Hrbet brez vzdolžne črte; rob čelnict brez letev (s!. 12Ib); M^ ima na zunanji strani grbico t3 (si. I22b) - 2 2. a) Rep pogosto dalj Ji od trupa z glavii; na grlu neredko sklenjen rumen trak; trebuh snežno bel in ostro ločen od hrbta; stopalo nav. nad 22 mm; uho nav. nad 16 mm; nebna špranja sega do navidezne črte, ki povezuje prednja robova zobnih jamic M' —■----A. ßavicoilis h) Rep pogosto krajäi od trupa z glavo; na grlu nI nikoli sklenjenega rumenega traku; trebuh sivkast ali rjavkast, nav. postopno prehaja v barvo hrbta; stopalo pod 23 mm, uho nav. pod 16^ mm; nebna špranja presega navidezno črto, ki poveruje prednja robova zobnih jamic M' - Ä. sylvaticus Opomba: razlikovanje zadnjih dveh vrst je razmeroma težavno. Rezultati bodo zanesljivejši, če si bomo pomagali s korelogramom (si. 123). B SH FLAVICOLLtS "IT <3 IV" Slika 123: Odnos med dolžino nebne špranje in največjo dolžino gornjega niza zob pri aimenogrli m iS i (Aßoädiniis ftavicxiSüs) in navadni be Id nogi miSi (Apoäemus sy/vaflcusj. Skala ]e v mm. Rumenogrla mi^ - Apoäemusßavicollis (Melchior, 1834) Zahodna palearktika, od severozahoda Pirenejskega polotoka do Urala. Na severu seže do južne Skandinavije, na jugu pa do samega juga Apeninskega in Balkanskega polotoka. Živi tudi v Izraelu. V Jugoslaviji poseljuje gozdnata celinska območja. Slika 124: Razširjenost rumenogrle miši (Apod&mus flsvicotfis) v Stoveniji, Ra/iirjenost v Sloveniji (.sl, 124); Verjetno manjka v samem priobalnem pasu, sicer pa je v Sloveniji splošno raišir-jena. Najdemo jo od nižin do višine 1500 m. Opis (sJ. XXVI): Na£ največji predstavnik belonogih miši> Rep je navadno daljši od telesa. Ima velike oči ter dolge uhlje in stopalo. Snežno bel trebuh je ostro omejen od intenzivno rjavega hrbta. Pri mladih živalih prevladujejo sivkasü toni (tudi na trebuhu). Prek grla seji pogosto vleče sklenjen rumen trak, katerega nima nobena druga hdnnüga mis. Dimenzije 30 rumenogrlih misi iz Slovenije so sledeče: teža 18^-42 g; trup z glavo 90-114 mm; rep 92-122 mm; stopalo 21,9-25,9 mm; uho 15,2-18,8 mm; kondiiobazahia dolžina lobanje 23,1-27,6 mm. Hdbit^it: Predvsem listnati in mešani gozdovi, kjer je neredka najpogostnejši mali sejalec. Pojavlja se še v iglastih gozdovih in v odprtih habitatih. Zlasti jeseni zaide tudi v stavbe. Najbolj ji ustrezajo suhi in topli listnasti gozdovi, zlasti v preddinarskem območju. Življenje: Drži se predvsem gozdnih tal, vendar tudi dobro pEeza. Zato si včasih igradi gnezdo v drevju (ali v ptičji gnezdilnici). Je izredno hitra žival. Aktivna je ponoči. Hrani se pretežno z rastlinsko hrano, zlasti s semeni in plodovi, vendar je v prehrani lahko pomembna tudi Živalska komponenta. Samica je breja 23-26 dni. Razmnoževanje se prične v Sloveniji marca in traja do oktobra. Zelo redko najdemo breje samice tudi pozimi. V Sloveniji živeče samice rumenogrlih miši so imele 2-8 zarodkov {povprečno 4,9). Življ enj.ta. Da se izognejo stalnim konfliktom z dominantnimi Člani klana, se hranijo podnevi- Zato je pri njih smrtnost največja. Zarod samic, katerih položaj v klanu je nizek, ima manj možnosti, da preživi. Skupnost ostro odžene Slika 133: S Sva podgana {"flarnjs norvögicus). (Foto J. Cerveny.) vsakega prišleka. Sploh so sive podgane zelo agresivne živali. So vsejede, vendar jim najboJj ustreza z beljakovinami bogata hrana. Če je hrane dovolj, se sive podgane razmnožujejo preko celega leta. Pri takšnih pogojih je pribtižoo tretjina samic v populaciji ves Čas brejih. V naravi je paijenje omejeno na vegetacijsko obdobje, tako da samice kotijo navadno le 3-krat. Brejost traja 2124 dni. Mladiči, 1-15 (navadno 7-8) po številu, so ob rojstvu goli in slepi. Samice dosežejo spolno zrelost z 11 tedni. Siva podgana lahko živi do 4 leta, vendar so, lafco pri divjih kot pri komenzalnih populacijah, zelo redki osebki, ki so starejsi od 1 leta. V zasičeni populaciji 99 % mladičev propade že v gnezdu ali pa takoj, ko se razkropijo. Nedora.sle brezdome živali plenijo razne zveri, ujede in sove. Ustaljena populacija je varnejša pred plenilci, ki si pogo.sto ne upajo napasti odraslih agresivnih podgan. Domače mačke lahko preprečijo naselitev podgan, ne morejo pa uničiti stalne populacije. Variabilnost in podvrsta: Pri nas živi nominalna podvrsta R. n. narvegicm (Berkenhout, 1769), ki je bila □pisana po primerkih iz Anglije. Opombe: Ekonomsko izredno pomemben glodalec. Neprimerno veC hrane, kot je poje, onesnaži z iztrebki, sečem in dlako. S tem problemom se srečuje ves razviti svet. Tudi v večjem delu Slovenije je siva podgana najpomembnejši sinantropni glodalec. Enako kot čma podgana je Uidi siva pomemben prenagle? bolezni, Mifd delavci na riževih poljih Italije in Španije je npr. prenafalka |eptO!$piroze, Bela ali la bora torij podgana je albinisti^na oblika sive podgane. Prvi je uporabljal albinistične sive podgane kot eksperimentalne živali Crempe v letih 1877-1885. Že pred koncem 19. stoletja pa so jih mnogi raziskovalci uporabljali pri fizioloških poskusih. Bele podgane £ojijo v številnih laboratorijih po vsej Sloveniji. Rod: Hišne miši {Mus Linnaeus, 1758) Ta rod, v katerem je kakih 20 vrst, je v sistematskem pogledu zapleten. Odnosi med vrstami in podvrstami so nejasni celo v Evropi. Nekaj problemov je omenjenih pri hišni mt5i,ki je edina vrsta rodu Mus v Sloveniji. Hišna miš - Mus muscufus Linnaeus, 1758 Slika 134: Rob podočne odprtine pri dveh podvrstah hišnih miši: (a) Mus wascafus dom^siicus in (b) Müs mijscu/l/s muscu-/us. žg - žve kalna g rtiča. Še vedno ni povsem jasno, katere hišne miši vse sploh sodijo pod vrstno ime musculus. Prek Slovenije poteka meja med dvema podvrstama (M. m. rtiu-Tcu/us in Af. m, iiomi^sticusj, ki ju nekateri zoo log i obravnavajo tudi kot samostojni vrsti. Na Bavarskem npr. prihaja med njima do križanja (Kraft, 19S4>, zato se vse bolj uveljavlja pogled, da gre za dve podvrsti ali pa »polvrsti« ('se'mis/Pd'ciesJ. Razlikujemo ju s pomočjo d o ločeval ne ga ključa: 1. a) Rep daljši, na v. nad 90 % tnipa z glavo; rob podobne odprtine raven, $podaj uvihan naprej, ne objema žvekalne grbice (sL 1343) - m, domesticus b) Rep krajci, nav. pod 90 % trupa z giavo; rob podočne odprtine izbočen, spodaj upognjen nazaj in objema žvekalno grbico (sK 134b) M, m, musculu-T Ru/.^irjenust: Poseljuje Evrazijo in severno Afriko, človek pa jo je raznese) po vsem svetu, V Jugoslaviji je ve^elno spioSno razšiijena. SUka 135: RazSiijenost hišne miši (Mus musojlus) v Slovenijf. a - Mus mu-sojlus mu^ajlus: b - Mus musailus domesUcus. Razširjenusl v Siovenjji (si. 135): Splošno razäiijena, vendar gre le isjemoma v višje lege. Njena razšiijenost je pogojena s prisotnostjo človeka. Opis: M. m. musculas: hrbet sivo rjav, trebuh pa siv z rjavimi toni. Pri divje živečih hišnih miših iz subpanonske Slovenije je trebuh lahko povsem bel in dokaj ostro omejen od hrbta. Dimenzije 25 primerkov te podvrste iz Slovenije so sledeče: teža 7-19 gramov; trup z giavo 69-93 mm; rep 60-78 mm; stopalo 15,4-17,5 mm; uho 10,9-14,5 mm; kondilobazahia dolžina lobanje 18-20,6 mm. M. tri, dürriesficus: hrbet podobno obarvan kot pri prejšnji podvrsti, vendar po sredini pogo.sto temnejši, rjavi in rumeni toni pa so manj izraženi. Trebuh je lahko enako obarvan kot hrbet, le da je nekoliko svetlejši, ali pa je sivo oker. Dimenzije 15 primerkov te podvrste iz Slovenije so sledeče: teža 14-23 gramov; trup z glavo 78-94 mm; rep 70-91 mm; stopalo 15,4-19,8 mm; uho 13-14 mm; Icondilohazalna dolžina lobanje 18,7-21,5 mm. Habitat: Izrülitü sinantropna vrsta. Naseli se v človekovih domovanjih, v shrambah, hlevih, skratka povsoJ, kjer je dovolj hrane. V Sloveniji pa naletimo tudi oa divje živeče populacije hišnih miši. Podvrsta M, m. domesticus iivi v trstičevju in na ob-deJovalnih površinah submediteranskega sveta. V naravi lahko tudi preživi zimo. Divje živeče populacije podvrste M. m. musculus najdemo zlasti v subpanonski Sloveniji^ kjer so lahko na poljih zelo pogostne. Živ^orue: V naravi je aktivna pradvsem ponoSi, komenzalne populacije pa imajo tekom dne več obdobij aktivnosti, ki jih prekinjajo z mirovanjem. Če jih človek ne vznemiija, so v njegovi bližini aktivne tudi podnevi. Hišne mili so zelo ume, izvrstno plezajo, sposobne so dolgih skokov in dobro plavajo. Živijo v majhnih skupnostih, ki jih sestavljajo dominanten samec terena ali veS samic. Samec svoj teritorij odločno biaoi pred vrstniki. So vsejede, v prehrani pa lahko prevladuje rastlinska ali živalska komponenta. Odrasla hišna miš potrebuje dnevno 3-4 grame hrane. Brejost traja 20-21 dni, v leglu pa je navadno 4-8 goiih in slepih mladičev. V komenzalnib populacijah kotijo samice prek celega leta, tako da pride na eno samico tudi do 10 skotov nit leto. Mlade živali se hitro razselijo. Spolno zrelost dosežejo z 2-3 meseci, življenjska doba v naravi pa je 18 mesecev. V ujetništvu lahko živijo do 4 leta. V naravi jih plenijo vse manjše in srednje zveri, sove in ujede, V urbanem okolju imajo manj sovražnikov. Domača mačka težko uniči ustaljeno populacijo in pleni predvsem mlajše primerke, ki se razseljujejo. Pomemben plenilec sinantropnih hišnih miši sta gotovo tudi obe podgani. Vuri^ibiEnüst in podvrsta: Kot rečena, živita v Sloveniji dve podvrsti: M. m. musculus Linnaeus, 1758, ki je bila opisana po osebkih iz Upsale na Švedskem in M. m. domeslicus Rutty, 1772, ki je bila opisana po osebkih iz Dublina na Irskem. Prva podvrsta je bita navedena za Slovenijo tudi pod imenom Mus hortuliinus hanutm Mine, I960 {Petrov & Puiic, 1985). Opombe: V laboratorijih po vsej Sloveniji gojijo belo ali laboratorijsko miš, ki je albini-stična oblika hišne miši. Najstarejši zapisi o albinističnih miŠih segajo v antiko, prvi podatek o hišni miši kot poskusni živali pa datira v leto 1664. Pasme belih miši, kakršne danes najdemo v laboratorijih, pa izvirajo večinoma iz začetka oaäega stoletja (Festing & Lovell, 1981}. Družina: Polhi (Gliridae) To je majhna, kakih 15 vrst ubi^giijoč^ družina, katere areal se razteza prek cele palearktične Evrazije in Afrike. V vsaki feljustnici imajo se po en predmeljak, rep pa je pri večini vrst košat. Koža ne repu se hitro posname z repnih vretenc. Vsi polhi pozimi hibemirajo. Slika 136; Del lobanjska osrjove pr^pocftesky (Mascardinus avettanarm) in (b) drevesnem polhu (Dryomys nttsdula). M^ - treiji zgornji mejak; A - khlatkin kave|ček; B - prostor med krilatkinima kaveljčkoma. V Evropi so polhi zastopani s petimi rodovi, od katerih ima vsak eno samo vrsto. Štiri živijo tudi v Jugoslaviji, tri od njih pa v Sloveniji. Rodove prepoznamo s pomočjo d o ločevalnega kljiiča: 1. a) Kožuh oker; dlake na repu kralke; krilatkina kaveljčka blizu skupaj, prostor med njima ozek (si. 136a); število korenin pri posameznih kočnikih; PM"*-ena, M^-pet, M^-Štiri, M^-štiri, M,-tri, M^-štiri, Mj-tri- Mucarditius ÖJ Kožuh siv; dlake na repu dolge; krilatkina kaveljčka blizu skupaj, prostor med njima širši (si. 136b); Število korenin pri posameznih kočnikih: PM''-(Jve, M^-M' po tri, Mi-Mj po dve- 2 2. a) Manjša živali, trup z glavo pod 110 mm, kondilobazahia dolžina lobanje pod 26 mm; ob strani glave se od smrčka prek očesa do osnove uhlja vleče črna proga- Diyotnys b) Večje Živali, trup i glavo nad 14Q mm, koodilobaialna dolžina lobanje nad 30 mm; oči s črnim kolobaijem, vendar ob strani glave ni proge - Clif Rod: Navadni polhi (Glis Brissoii, 1762) Rod i ma eno samo vrsto. V literaturi ga pogosto najdemo pod imenom Afyojuj Zimmermann, 1780, Navadni polh - Glis glis {Linnaeus, 1766) Ru/Jiirjenusl;: Evropa od Pirenejev do Volge. Na severu seŽe do Baltika, na jugu pa do Krete. Živi tudi na Kavkazu in na severu Male Azije. V Jugoslaviji je bolj ali manj splošno razširjen. Poseljuje tudi nekatere otoke. Slika 137: Razširjenost navadnega poJha {Glis gtis) v Sloveniji. Razširjenost v Sloveniji {si. 137): Veijetoo je splošno razšiijen, vendar nimamo nobenih podatkov za nizavje vzhodno od Mure. Najnižje se pojavlja ob morski obali, v gorah pa veijetno seže do zgornjega roba bukovih gozdov. Opis fsl. XXIX): Največji predstavnik družine. Oči velike, obrobljene s črnim kolobaijem. Srsti zelo dolge. Enako memo košat rep je nekako sploščen. Hrbet je srebrno siv, s starostjo pa se pričoo pojavljati na njem ijavi odtenki, Trebuh je bel z ijavkastimi toni. Dlaka je kratka in zelo gosta. Rep je enako obarvan kot hibet, vendar z manj izraženimi ijavimi odtenki. Spodnja stran repa je svetlejša. Dimenzije 23 polhov iz Slovenije so naslednje: teža 64-245 g; trup z glavo 151-192 mm; rep IJ1-160 mm; stopalo 28,4-32,3 mm; uho 14,8-20,7 mm; kondilobazalna dolžina lobanje 35,6-40,5 mm. Habitat: Najraje iina listnate in mešane gozdove na zakraseli podlagi. Zelo pogosten je lahko v apneniških Alpah, Dinarskem gorstvu, v predalpskem in preddinarskem gričevju ter v sub mediteranski Sloveniji. Za dnevno mirovanje in zimsko spanje si najraje izbere manjše podzemske jame ali globoke skalne razpoke, ki vodijo v kraško podzemlje. Pogosto se zateka v človekova bjvaliSfa. Navadno so to stavbe ob robu gozda, vendar pride tudi na periferijo večjih mest, V Kranju se npr. občasno zateka na podstrešja 4 in več nadstropnih stanovanjskih blokov. Življenje: Ponočnjak. Je izvrsten pJezalec, ki se na tleh ne počuti dobro. Dan prespi v kraškem podzemJju, drevesnem duplu ali pa v ptičji valilnici. Prezimuje v zemlji (kraško podzemlje, rovi pod koreninami velikih dreves). Pri nas gredo polhi na preiimovanje s prvimi slanami, prebudijo pa se najbri aprila. Med spanjem (hibemacjjo) izgubijo 35-50 % telesne teze. Hranijo se s plodovi in semeni, občasno tudi glivami in živalsko hrano. Poznano je, da glodajo lubje. V naših razmerah je uspešnost prezimovanja vet^etno odvisna od plodnosti hrasta, bukve in gabra. Na račun želoda, žira in oreškov gabra si pothi naberejo zadostno količino podkožne tolšče. Hrane ne sklaiiiščijo. Samice kotijo samo enkrat na leto, vendar je obdobje rojevanja razvlečeno čez celo poletje- V leg Ju je 27 mladih, ki se po vsej veqetnosti priČno pariti šete v tretjem Jetu življenja. Življenjska doba je do 5 let, v populaciji pa prevladujejo mlade živali, ki se niso spolno aktivne. Plenijo ga kune, ki ga lahko zalezejo tudi na prezimovališču, največji sovražniki pa so mu veqetno sove. V prehrani velike uharice iz slovenske Istre je polh zastopan kar s 36,4 % (Lipej, 19S8), v prehrani lesne sove iz okolice iga pa z 20,S % (Krystufek, l9S0a). Populacijska gostota polhov v Sloveniji skozi leta niha. Eden od vzrokov teh nihanj je gotovo letna produkcija plodov in z njo povazana rodnost (nataliteta) na eni ter smrtnost med hibemacijo na dnjgi stranf. Vendar pa je to samo eden možnih vzrokov, Vgriubilnost in pfldvrsta: Naši polhi sodijo v podvrsto G, g' postuj Montagu, 1923, ki je bila opisana po primerkih iz Gorskega Kotarja. To je ena največjih podvrst sploh. Opombe; Na slovenskem ozemlju je bila znamenita tradicija lova na polhe, ki skoraj nima primsirt v ostali Evropi, Prvo pričevanje o takšnem !ovu in uživanju polhov sega pri nas v leto 1240, polšji lov tlačanov pa se prvič omenja za Senožeče (1460) in Vipavo (1499). Lov je bil Že takrat obdavčen. O tem pišeta kasneje tudi Valvazor in Steinberg. Polšji lov, kije bil za kranjskega tlačana nedvomno pomemben vir beljakovin, maščob in postranskega zaslužka (prodaja kožic), je ostal obdavčen vse do leta 1S48 (Baš, 1984). Polhe so lovili na različne načine: s šibo aii dimom so jih izganjali iz dupel oz. »polSin« ah pa so jim nastavljali pasti. Tradicija lova na polhe je živa Se danes. Domača obit še vedno izdeluje tradicionalne pasti, ustanavljajo pa se tudi društva, katerih cilj je ohranjanje polharskega izročila. Vraža, da polhe pase hudič, je znana na Sloven&kem že od 17, stoletja, v nekaterih območjih pa se je obdržala vse do let po drugi svetovni vojni {Ba$, 1984). Rod: Drevesni polhi {Dryomys Thomas, 1906) Rod ima dve vrsti, ventlar živi v Evropi samo drevesni polh. Drevesni polh - Dryomys nitedula (Pallas, 1779) R^lTŠirJenoNl: Od vzhodnih Alp, juga Apeninskega polotoka in Balkanskega polotoka do Moskve in Kavkaza. Izolirane populacije živijo Se v Mali Aziji, na Srednjem vzhoduj v Iranu, Afganistanu, Turkestanu in na Tjan Šanii, V Jugoslaviji poseljuje Alpe, Dinarsko gorstvo, celotno Makedonijo in vzhodno Srbijo do Djerdapa na severu. Višinski razpon nahajaliSČ v Jugoslaviji je od 60 do 2000 m (Kiystufek, IQSSa), Slika 138: Razšitjenost drevesnega polha (Dryomys nitedula) v Skiveniji. Razširjenost v Sloveniji (si. 138): Celotne Alpe in Dinai^ko gorstvo. V Sloveniji je bil najden od 490 do 1780 m visoko. Opis (si. XXX): Podoben navadnemu polhu, vendar občutno manjši. Ob strani glave se mu prek oči vleče črna proga, ki sega od smrčka do osnove uhlja. Hrbet je siv z rjavkastimi ali nimenkastimi odtenki, trebuh pa bel ali rumenkast z izrazitimi sivimi toni. Košat siv rep je zgoraj temnejši kot spodaj, dlacice na njegovem vrhu pa so bele. Dimenzije 10 drevesnih polhov iz Alp in severozahodnih delov Dinarskega gorstva so siedete: teža 21,5-303 g; trup z glavo 90-101 mm; rep 82-87 mm; stopalo ]9,3-22,1 mm; uho 12,3-15^ mm; kondilobazalna dolžina lobanje 23,8-25,8 mm (Kryätufek, 1985a). Huhitat: Listnati, mešani in iglasti gozdovi v gričevju in v gorah, ruševje in kamenišča. Živyer\fe: Nočna živaL Dober plezalec:, vendar se zadržuje tudi na odprtem (npr. gozdne jase). Je vsejed, Zimo prespi 30-60 cm globoko v zemlji (npr. pod koreninami starega drevesa). V Jugoslaviji smo našli drevesne polhe od aprila do oktobra. Samice kotijo le enkrat na leto, v Sloveniji julija. V leglu je 2-6 mladičev (2 samici iz Slovenije sta imeli 2 in 4 zarodke). Spolno zrelost dosežejo v dnigem letu življenja, dočakajo pa starost 4 leta. Četrte zime ne preživijo. Variabilnost in podvrsta: V Sloveniji živi tirolska podvrsta D. n. intermedins (Nehring, 1902), ki je bila opisana po primerkih iz okolice Lienia na Tirolskem. Na območju od Bosne do Kosova ta podvrsta postopno prehaja v podvrsto D. rt. ravijojia P a spa lev, Martino et Pechev, 1952, kije bila opisana na osnovi drevesnih polhov iz zabodne Makedonije. Opombe: Prvi je navedel drevesnega polha za Siovenijo Freyer (1842) pod imenom Myoxus mfella. To ime p4 je danes v sinonimiki vrtnega polha EliOftjy^ quercinus (Linnaeus, 1766). Freyerjev primerek drevesnega polha (bilje iz okolice Ribnice) je kmalu potem preiskal K. Dežman in ugotovil, da gre za drvesenga polha. De-žman je zanj uporabil ime Myoxus dryas (Deschmann, 1866). Kljub temu pa se je Freyeijevo napačno uporabljeno ime trdovratno obdržalo v strokovni literaturi. Tak{i še danes ponekod beremo, da živi vrtni polh v Sloveniji, za kar pa ni nobenih dokazov (glej tudi pnlogo 1). Rod: Podleski (Muscaräinus Kaup^ 1829) Rod ima eno samo vrsto. Podlesek - Muscardinus aveUanarius (Linnaeus, 1758) RdrairJcrtOütr Evropa, od Francije in Južne Anglije do Volge. Na severu seže do južne 5 vedske, na jügu pa do Sicilije in Pelnponeza, Živi tudi v Mali Aziji, V celinski Jugoslaviji je aploSnü razširjen. Slika 139: Razšiijenost podieska (Muscardinus av^ltanarius) v Sloveniji. Razširjenost \ Sloveniji (si. 139): Splošno razširjen, od morske obale do višine najmanj 1500 m. OpLs (sL XXXr): Naš najmanjši polh. Ima mmenorjav hrbet in podobno obarvan, vendar svetlejši trebuh. Trebuh je lahko tudi be!, Kratko odlakan rep je podobno obarvan kot hrbet, je pa proti koncu temnejši. Dimenzije 10 podleskov iz Jugoslavije so naslednje: teža 13-17 gramov; trup z glavo 73-81 mm; rep 66-76 mm; stopalo 14,7-17,4 mm; uho 10;2-[2,B; kondilobazalna dolžina lobanje 19,2-22,3 mm. Hubitut: Živi v vseh tipih gozdov, od nižinskih do ruševja. Neredko ga najdemo tudi v trstičevju (npr, v Sečoveljskih solinah in na Ljubljanskem baiju). Življenje; Aktiven v glavnem ponoči, čeprav ga včasih vidimo tudi podnevi. Kot dober plezalec se le redko giblje po tleh, Iz listja, lubja, trav in cvetov si naredi okroglo grjeido, ki ima V premeru do 15 cm. Gnezdo je navadno v grmovni plasti, lahko pa tudi viäje (do S m) od tal. Pogosto nahaja tudi v ptičje valilnice. Zimo prespi (hiheniira). Med spanjem, ki (raja od oktobra do aprila, se večkrat zbutii. Tako večtedensko spanje prekine z nekajdnevno aktivnostjo. Hrani se s semeni, jagodami in lešniki. Samice kotijo 1-2-krat na leto. Brejost traja 22-24 dni, v leglu pa je 1-7 mladičev, ki so ob rojstvu goli in slepi. Spolno zrelost dosežejo v drugem leiu življenja. V ujetništvu dočaka lest let, v naravi pa štiri, Smrtnost je veijetno največja med hibemacijo, bodisi iaradi izčrpanosti ali pa zaradi plenjenja (lisice, jazbeci ipd.). Sove v glavnem niso pomembni plenilci, vendar je bil v plenu lesne sove iz okolice Iga zastopan kar s (KryStufek, I980a), Vunabilnost in pndvrsUi V Sloveniji živi norainatna podvrsta M. a. iiveUanarius (Linnaeus, 1758), ki je bila opisana po primerkih s Švedske. Družina: Neprave podgane (Capromyidae) Južnoameriška družina z S rodovi in 15 vrstami. Trije od teh rodov, vsi so živeli na Karibskih otokih, so izumrli po Kolumbovem odkritju Amerike. Pri nas občasno naletimo edinole na nutrijo, ki je edini predstavnik svojega rodu. Človek jo je kot kožuhovinaija raznesel v razna dele sveta. Nutrija - Myocüstor coypus (Molina, 1782) Ra7Nirjf!nust: Nutrija je doma v tropskih in zmernih območij Južne Amerike: južne Brazilije, Paragvaja, Urugvaja, Ar^gentine in Čila. Divje živeče populacije najdemo danes tudi v Severni Ameriki (največ v Luisiani), Sovjetski zvezi, Keniji, Izraelu in v Evropi (Veliki Britaniji, Nemčiji, Nizozemski, Danski, Skandinaviji, Franciji, Češki, Slovaški in Romuniji). Večina teh nutrij izvira iz živali, ki so pobegnile s farm. Prve farme nutrij so se pojavile v Evropi ob koncu 19. stoletja (S tub be, 1982). Ruz^^irjenost v Slovenci: V Sloveniji le občasno naletimo na posamezne živali, ki so pobegnile s kožubo-vinarskih farm. Pobegle nutrije so bile najdene: 1. 1937 v Pobrežju pri Mariboru, pobegnile pa so s farme Seifrid-Reiter (Anonimus, I937a), 1. 1936 v Žabovcih, v Stojncih, na Hajdini in v Bukovcih (Anonimus, 1937b) ter 9. februaija 1988 v Polšniku pri Litiji. Za leti 1989/90 obstajajo ustna poročila o divje živečih nu-trijah pri Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju, leta 1990 pa sojo opazovah tudi v Rižani pri Bertokib. Opic: Zajeten in trsat glodalec. Rep Je okrogel in krajši od telesa. Med prsti zadnjih nog je plavalna kožica. Potllanka je siva, dolga 2-2^5 cm, pokriva pa jo temno ijava, 3,5 cm dolga resasta dlaka. Farmske nutrije so pogosto drugače obarvane. Dimenzije nutrij so naslednje: teža 7-10 kg; tmp t glavo 430-635 mm; rep 255-425 mm; stopalo v povprečju 135 mm. Samci sd nekoliko večji od samic. Habitat: Nutrija je vodna žival. V Evropi je vezaoa predvsem na ob-^fežna mo5viija in trstišča. Življeiye; Hrani se skoraj izključno z rastlinsko hrano (najraje ima sage, trst, rogoz in ježke), le občasno pa seže tudi po mehkužcih, V ugodnih pogojih se pari tekom celega leta. Brejost traja meseca, povprečna velikost legla pa je 5,3 mladiča. V Sloveniji so se na Ljubljan.skem baiju pobegle nutrije morda razmniiževsle, V Veliki Britaniji je številčnost nutrij močno upadla ob ostrih zim ab (Gosling, 1977). Življenjska doba je 6-8 let. V Evropi jih plenijo hermelini, psi in lunji, morda pa tudi lisice in čaplje. Odnasta nutrija lahko napadalca, velikega kot pes, v obrambi amrtno rani. Variabilnost in podvrsta: Jz Južne Amerike je poznanih 4 do 5 podvist. Na farmah gojijo le potomce podvrste M, c. boiuirieiwh (Commerson, 1805), ki je v prvotni domovini najbolj razšiijena (Argentina, Urugvaj, Paragvaj, južna Brazilija). ___- - - _ vu P'ii'»I -e■ ( 1-. .. J. rosi . I , , . it Sli: IJ J t- .'i- 1- ' ■. ' nJ 4iT i;IR;H iC^ -r'^j V tfiri , -.t ^ • . .. ' - J'. i T.' 1 Ü, ............. . ,rif -i". ftl tr>* Ii i'- - i^-^t' t:} ..r . --, i- .»; / l.it'i.^- rti J-IVT 1 Vt^ .i-iij jti^ , -iH r.jf'.ii -T-^ -,1' .ii'Js' r S 'ii'.JiV'i i ' Ti ii'j ' «1"' v -i J (flc^.ij -TT, -, ■ . .. n > .r, ' L , r«j(U'.T 'l<'f'J. ifj.H. ■ li.-^pr tii'^ ' n ' -r^-F ■■ ^'mc.jii.i JjitM' f'rii' - * Y " i.p'f'iT '. 1- , ff.,r ^ i lt;iil d' 1 4 iMl TK 'f! lit - ' ,' S T. I. ■ • k, ■ _ : ■ «r; tijT^nlv-. ...Ul r. It _ ► .- , ij. ,■>,', . ^ilLr" ' - >, t H' - r i- . . „4 Iii,..-. - ' V'imjjoq <"if"ii;.ft1 i>* i i-ir't ' '■ t H; ; .'.'. i'^'j'* I ■ .»('■■ "i'■!-ir, 'i -- : -rt- ij -i - f - .1 ■ t i I* -I , f , - .lU -o.- u'i 1 -. '.il .1 -.i,- .JI: - ' ■ r ■ ij'i'-. i . .'' in' S il.>. J " . . ■ f ■ r. Red: Kiti ali ribaki (Cetacea) Kiti nam kažejo, podobno kot netopiqi v drugi skrajnosti, kako neveijetoo prilagodljivi so sesalci. Nobena vretenčarska skupina, razen rib, ni namreč do takšne popolnosti osvojila vodnega elementa kot kiti. Telo je hidrodinamiČno. Prednje okončine so se spremenite v vesJaste plavuti, zadnje pa so povsem zakrnele, tako da njihovi ostanki nimajo več nobene povezave z osnim skeletom. Pač pa seje na koncu telesa razvila repna plavut, kije pri kitih borizonialna (ribe imajo vertikalno plavut). Koža je v glavnem gola in dlake se pojavljajo le izjemoma. Spremenila se je tudi lobanja. Soda ali liha nosna odprtina je poti.snjena na teme. Večino lobanjske strehe tvorita medčeIjustnici in čeljustnici {primeijaj z lobanjo zveri na str. 270-272), zadnji del lobanje pa gradi zatilnica. Edinole dihanje s pljuči kitom onemogoča, da bi postali povsem neodvisni od povrSine voda. Predniki kitov so se prviČ pojavili sredi oligocena. Današnje kite delimo na dve veWki skupini, na vosate kite (Mystieeti) in na zobate kite (Odontoeeti). Zobati kiti imajo v če Ij ustnicah majhne enostavne zobe. Navadno jih je ielo veliko {pri velikih pliskavkah npr- 72-104), v izjemnem primeru pa v zgornji čeljustnici povsem zakrnijo, v spodnji čeljustnici pa je le še en zob. Veijetnu so vsi zobati kiti zmožni eholokacije. Vosatim kitom visi iz zgornje čeljustnice niz roženih plošč, katere delujejo kot sito. Z njimi precejajo drobne, v moiju lebdeče živah, s katerimi se hranijo. Eholokacije ne puinajo. Med vosate kite sodi tudi sin ji kit (Buknopfera muscutusj, ki je s svojim do 160 tonami težkim telesom največje bitje, kar jih je kdaj živelo na zemlji, Vosati kiti imajo 10 vrst, zobati pa 74, Številni kiti so resno ogroženi, V evropskih morjih živi 28 vrst kitov. Ob jugoslovanski obali je bilo doslej zabeleženih osem vrst. Za štiri od njih lahko z gotovostjo rečemo, da so se pojavile tudi v slovenskem morju. Število vrst je seveda majhno, vendar ne smemo pozabiti, da »Jadransko moije /.„/ le majhen, plitev zaliv Sredozemskega moija, to pa je spet samo majhen in plitev zaliv oceana, Tako utesnjene vode nudijo ugodne življenjske razmere edinole pliskavkam, medtem ko velike vrste kitov (v prvi vrsti vosati kiti) zaidejo k nam res izjemoma. Zdi se nam, da se za te živali neomejenih oceanskih prostranstev takšna pot rada konča nesrečno, saj jih po prehodu Otrantskih vrat čakajo številne zahrbtne plitvine, kjer nasedejo.« (Krystufek & Lipej, 1985). To velja sö posebej za naš kos obale. Slika 140; Vos vosatega kita. Levo je zunanji rob. Kiti, ki so se pojavili v našem motju, sodijo v tri družine. Prepoznamo jih s pomočjo doiocevalnega ključa: 1. a} Brez zob, v ustih so rožene ploSče (vosi; si. 140); dve nosni odprtini ——- i ----Balenopteridae b} V ustih zob je; ena nosna odprtina ---------- 2 2, a) Trup daljši od 8 m; brez hrbtne plavuti ($1- 141a); zobja samo v spodnji čeljusti - Physeteridae b) Trup krajSi od 5 m; hrbtna plavut prisotna (si. 141b,c); zobje v zgornji in spodnji čeljusti - Delphinidae Družina: Glavači (Physeteridae) Družina ima dva rodova, od katerih zaide v Jadran edinole glavač (Phyxeter catodon). Glavač je tudi edini predstavnik svojega rodu (Phyxeler Linnaeusj 1753). Družina seje prvič pojavita v začetku miocena. Slika 141: KKi iz severnega Jadrana. Po dolžini črt, ki so pod njimi, lahko razberemo razm^ne dolžin, a - glavač (Physeisr catodon); b - navadna pli-skavka (Datphinus delphis); c - velika pliskavka {Tursiops truncatus); d - sinji kit (Baienoptsra mi/sajlus). Glavač - Physerer catodon Linnaeus, 1758 Razširjenost: Najpogostncjši je v toplih ekvatorskih moijih, odkoder stari samci odplavajo proti večjim geografskim širinam, vse do polarnih morij. V Jadranu se je pojavljal razmeroma pogosto. Biusina (1889) je vedel za 24 primerkov^ ki so nasedli v letih 1713, 1715, 1750f?), 1764, 1767, 176S, 1775, 1805, iSlO, 1S37, 1S45(?), 1S53, 1874, 1879 in 18S5. Leta 1S53 je pri Novem Gradu v Istri nasedlo 6 približno enako starih samcev, katere hrani prirodoslovni muzej na Dunaju. I ( J'- j-j- |<1». i;'.-^ 1.1 «i _ I 'ivrni^- .«-'Jri /--'- JSK, -v- Irti iijv^ (fr.i »r;, > F.wf y -.r i ^ L A -T'fs^y Slika 3: Risba kila glavaCa (Physetar catedon), ki je 1. junija 1555 nasedel v Sečoveljskih solinah. Dokument hrani Piranski arhiv. (Foto L, Lipej.) Ra/Sirjcnost v Slo veni ji r Poznanje en sam podatek, L junija 1555 je v Sečoveljskih solinah (pri močvijju Fontinige) nasedel samec, dolg 12.4 m. Izvirni zapis o dogodku hrani Piranski arhiv, objavil pa ga je Pucer (1984), Opis kita. Iti ga spremlja tudi risba (si. 142), je tako kvaliteten, da brez težav določimo vrsto (Kiystufek & Lipej, 1985). OpK: Največji zobati kit. Samci so dolgi 15-1S m in težki 35-50 ton, samice pa dosežfijo 9-10 m v dolžino. Hrbtne plavuti nimajo. Glava je zelo velika, spodnja čeljust pa razmeroma kratita, Na vsaki strani spodnje čeljusti je 20-30 zob. V zgornji čeljusti $o vdolbine, v katere se prilegajo spodnji zobje. Navadno so temno modro sivi. Trebuh Je svetlejši, lahko tudi bel. V tropskih vddaji se druÜjö v jate, ki Štejejo lS-20 živali. Hranijo se predvsem ■L gjilvonožci, manj pa z ribami. Lovijo v velikih gäobinah. Plavajo počasi, redko hitreje od 6 vozlov (11 km/h), Brüjost traja 12-16 mesecev, mladič, ki je en sam, pa meri ob rojstvu 3,7-3^ m. Samica ga doji pol leta. Življenjska doba je do 60 let. Družina: Pliskavke ali delfini (Delphinidae) Kar 32 vrst kitov sndi tned pliskavke. Fosilni ostanki družine so poznani že iz začetka m točena. Danes poaeljnjejo vse oceane, gredo pa tudi v ustja rek in navzgor po vodnih tokovih. V Jadranu so bile zabeležene štiri vrste, od katerih sodi vsaka v svoj rod. S slovenske obale sta poznana dva rodova. Prepoznamo ju s pomočjo določevaLnega ključa: Slika 143: Obris lobanje (a) navadne ptekavke {De^pninus öephts) In (b) velike pliskavke (Tunloßs tmncatus). R - rostrum 1. a) Na hokit svetle valovite proge; rostrum dolg (si. 143a); v zgornji čeljustnici 40-60 zob; premer zoba pod 5 mm - Delphinus b) Bok brez svetlih prog; rostrum krajci (si. 143b); v zgornji čeljusmici do 26 zob; premer zoba 10 mm in več- Himops Rod: K^unastc pliskavke {Delphinus Linnaeus, 1758) Poznani sta dve vrsti, od katerih živi v evropskih vodah le navadna pliskavka. Navadna pliskavka ali navadni delfin - Delphinus delphis Linnaeus, 1758 Ru/^irjenost: Splošno razsiijen v zmernih in toplih moijih. V Jadranu je pogosten. RaJ^irjenosI v SloTeniji: Brusina (1889) ga omenja za Žavlje pri Trstu. Glede na to, daje v Jadranu pogosten in da se pojavlja v TrzaiSkem zalivu, ne more biti nobenega dvoma, da pri potovanjih prečka tudi slovenski del moija. Opis; Manjša pliskavka, dolga do 2,4 m. Pri dveh metrih dolžine tehla 114 kg. Je vilkega in lepo oblikovanega telesa. Gobec, ki je jasno omejen od ostalega telesa, je ozek in dolg. Hrbet in hrbtna plavut sta temno ri^va ali skoraj črna, trebuh pa bel. Po bokih se vlečejo sivi, beli ali nimenkasti valoviti vzdolžni pasovi. Okrog oči je čm kolobar. V vsaki čeljuKtnicj je 40-60 zob. HahiUt: Moija, občasno pa gre tudi v sladke vode, ŽivEjenje; Druži se v jate, ki lahko štejejo do več sto primerkov. Plava s hitrostjo 4-6 vozlov (7.5-11 km/h), doseže pa do 25 vozlov (45 km/h). Glavna hrana so ribe in glavooožci. Brejost traja deset mesecev, mladiči pa se kotijo poleti io jeseni. Dočaka 30 let. Variabilnost in podvrsta: V Sredozemlju živita dve podvrsti: D.d. delphis Linnaeus, 1758, kije bila opisana po primerkih iz »evropskih morij«, in D.d. potaicus Bambash, 1935, ki poseljuje Črno moije. V Jadranu se veijetno pojavlja nominalni podvrsta. Rod: Velike pliskavke {Tursiops Gervais, 1855) Dve vrsti velikih pliskavk poseljujeta vsa morja in oceane. Bolje je poznana edinole vrsta, ki se pojavlja tudi v Jadranu. Velika pliskavka - TUrsiops truncatus (Montagu, 1821) Riizäirjenosl: Severni Allantik in Sredozemlje. V Jadratju se redno pojavlja. 184 J t:. SliJ Opis: Vedja in robuslntijsa od prejänje vrste. Dolga je do 3,7 m, tehta pa do 400 kg. Gobec je debelejši in postopno prehaja v trup. Hrbet je sivkast ali svetlo ijav. trebuh pa bel ali svetlo rožnat. Žival, ki je nasedla na obalo, hitro potemni. V vsaki čeljuslnici je 18-26 zob s preraerom 10-13 mm. S starostjo zobje izpadajo. Samec, kije nasedel v Ankaranu, Je bil dolg 288 cm in težak 270 kg. Repna plavut je bila široka 70 cm. Zobe, kijih je bilo le še 16, je imel samo v spodnji čeljusti. To kaže na zelo staro žival. Habitat: Morje, zaide pa tudi v sladke vode. Rad se drži v plitvinah. Življenje: Samotar, med paijenjem pa se druži v manjše jate. Je počasnejši od navadne pliskavke. Hrani se z ribami in glavonožci. Brejost traja 12-13 mesecev. Spolno zrelost dosežejo z dvanajstim letom, življenjska doba pa je 30 let. Populacije iz severnega Atlantika se selijo. Zelo inteligenten. V delti na rijili imajo večinoma to vrsto. Variabilnost in podmta: Leta 1867 je profesor Steenstnip kupil v Trstu kožo in skelet pliskavke iz Jadranskega morja. Na osnovi tega primerka je Van Benden leta 1886 opisal novo vrsto Tursiops pan4manus. Od velike pliskavke naj bi se ločila po manjšem telesu, manjših zobeh (oboje kaže, da je šlo morda za mlado žival), v prednjih okončinah pa je najdaljši tretji prst (pri veliki pliskavkl je najdaljši drugi prst). Ellermann in Morrison-Scott (1966) sta označila sistematski položaj tega delfina kot negotov {»incertae sedi s*). Čeprav ni verjetno, da bi bila jadranska pliskavka (ime je za T pnrvUmnus Vpeljal Brusina, 1S89) samostojna vrsta, pa vse nejasnosti v zvezi z njo le še niso pojasnjene. V Sredozemlju živita dve podvreti velike pliskavke: T.t. trun-catus (Montagu, 1821), kije bila opisana po primerkih iz Anglije, in T.t. ponticus Bobrinskii, 1944, ki poseljuje Črno moije. Pri nas se veijetno pojavlja nominatna podvrsta. Družina: Brazdasti kiti (Balenopteridae) Dva rodova brazdastih kitov s šestimi vrstami bomo našli v vseh morjih in oceanih. V Jadran so doslej zašle tri vrste brazdastih kitov, ki pripadajo enemu samemu rodu, to je Balenoptera Lacepede, 1804. Sinji kit - Balenoptera musculus (Linnaeus, 1758) Ra^irjenosl: Živi v vseh moijih in oceanih, V Jadranu, kamor zaide le izjemoma, je nasedel dvakrat: leta IS31 v Miljah pri Trstu i« leta 1862 na Pagu (Brusina, 18S9). Razširjenost v Sloveniji: V knjigo je vključen na osnovi Bnisinove navedbe za Milje (Brusina, 1889). Opts; Največja žival, kar jih je kdaj živelo. Doseže dolžino celo do 30,5 m (navadno ne prek 28 m). Samci so manjši od samic» dolgi do 24 m. 27-me(Tska žival tehta 120 ton, Glava je ze!o veliia, saj odpade nanjo kar četrtina celotne dolžine. Koža je lemno modra s številnimi belimi lisami na bokih in trebuhu, Temni vosi so kratki in široki- Živfjettje: Hiter plavalec, ki doseže do 30 vozlov (55 km/h). Poleti se zadržujejo v toplih vodah, kjer kotijo mladiče, pozimi pa odplavajo v polarne vode in se tam hranijo. Živijo predvsem od planktonskih rakov. Brejost traja 6-7 mesecev, mladič pa je eJen ali redkeje dva. Samica koti vsako drugo leto. Spolno zrelost dosežejo v osmem do desetem letu, življenjska doba pa je 80 let. Kitolov je to vrsto že skoraj povsem jitrebil. Opombe: Nekateri avtorji uvrščajo sinjega Icita v rod SibbaMus Gray, 1864. r ••ir-'J j,nbi. '■i' 1 "isj Ti -L.y' jij-ffi| J >1 Vil,,,!'". Uvft . Ä " in 'T fi ■ J .-I t . (tu-! Jf/j i-i H.I1- i ,(ii * ' .:(ji ■ ^n I^'ItiT I'I'j* Ij • tf:* I. 1.1 »11^(1 (.oi- t <■■ t- fJ^'. -) l!-' .1 ■ ■ ^'.f; i.'IÜl i'.;" ■ I a.i.Tt^ .jl -j irrjii .-.'if i .-rrr j| . n y . > . h ■ V,, . ■ * CUi'jj »y.'if.ii' ijiW .>.'.1,:: J y v.iS'ij .V tjjJll fijjjiitn jt (i; TP fli - hi jf il' iT V ifi^; t «q.fOTs: < ni^ •si)|i"/ ■ M ä tiiiF'<1 '»■''■I*! 'f 'a '.itt^f ( Lf •'^Ü-ji-, 'ii'--^- '■isi-vr- '> i)*-'-» " I't /f .cM .1 , LI. ^ > I '/vfTr.ii > J ij t}^ [ .Jjl> i/i'i:: iv .L'-t H ■t 't': .VI- I ■ ' t ■ I. • ' J ' t * H h , It, ■IX-' 'li/t. i.ii, ill 1 itl. - »(..itn ' j I- i '^ ; : ! I - .-Ip t-jf-' ' '■ H' Red: Zveri (Carnivora) Obsežna skupina sesalcev, ki se je prilagodila plenilskemu načinu življenja. Predniške zveri so se prvič pojavile Že v začetku paleocena. li teh primitivnih kreodontov (podred Creodonta) je šel mzvoj v dveh sttiereli. Iz skupine, ki je ostala na kopnem, so se razvile vse zveri, kakršne potnamo danes. Druga skupina je sla v moije, iz oje pa so izäli današnji tjulenji, mroži in morski levi, z ene bes-močje stalne poseljerosti; b - območje občasnega, vendar dokaj rednega pojavljanja: c - araal danes Iztrobljerw pohorske populac|e v letih 1952-62; d - posamezni klateški osebki v 20. stoletju; e - migracijske smeri, OpU (si. XXXII): Največji predstavnik zveri. Telo je močno m £okato. Pri hoji stopa po celem podplatu, zato pravimo, daje podplatar (plantigrad). Oči so drobne, uhlji kratki in zaokroženi, rep pa prav tako kratek in skrit v kožuhu. Barva je v osnovi ijava, vendar pa dokaj spremenljiva. Kožuh je lahko tudi svetel z rumenkastimi toni, v drugi skrajnosti pa temen, čmo ijav. Telesna dolžina karpatskih medvedov je sledeča; samci 161-257 cm, samice 120-200 cm. Po Švigljevih podatkih (Svigel), 1961) je najtežji medved iz Slovenije tehtal 24S kg. Kondilobazalna dolžina pri iS samcih iz Jugoslavije je 257,8-353 mm, pri 3 samicah pa 253,5289,4 mm. Samci so večji in močnejši od samic. Hihitat: Listnati, iglasti in mešani gozdovi v nižinah in v gorah. Proti severu seže celo v tundro, V Sloveniji je najpogostnejši v bukovo-j elovih gozdovih dmarskega vjsoko;>orskega krasa. Na izbiro hahitata seveda močno vpliva čtovek. Pri aas najde imjholjstj pugnje v višinah med 400 in 1200 m. Življei^e: V prvi vrsti je nočna žival, čeprav ga neredko vidimo tudi podnevi. Giblje se v hodu ali dmcu. Čeprav je na videz neokreten in počasen, lahko zelo hitro teče. Je dobtr plavalec, mlajše (in lažje) živali pa tudi dobro plezajo. Vid je šibak, dobro pa sta razvita sluh in v«h, Počiva v podzemskih votlinah, kakršnih je na našem dinarskem krasu dovolj. Glede brloga medved ni preveč izbirčen, Včasib mu zadostuje že zavetje pod podrtim drevesom ali gost sestoj mladega drevja. Zimo prespi, vendar to ni pravo zimsko spanje (bibeinacija). Spanje je rahlo, medved pa tudi pozimi pogo.sto zapusti brlog. Medvedka meti »zimskim spanjem« celo koti. Telesna temperatura se zmanjša k Zä. 2''C, kar je še vedno v mejah telesne temperature budnega medveda. Opazneje se upočasni srčni utrip. Miruje več mesecev, zunanja temperatura pa je lahko ves čas pod zmrziSčem. Visoko telesno temperaturo medved vzdržuje samo z živahno presnovo, pozimi pa ne pije in se ne hrani. Ker se tudi ne iztreblja, se mu v telesu kopičijo strupeni produkti presnove, zla.(;ti sečnina. Dušika, kije vezan v sečnino, ne izloča s sečjo, temveč ga vgrajuje v beljakovine, ki se odlagajo v sokrvici. Pri »zimskem spanju-^ medveda gre torej za posebno obliko stradanja z zmožnostjo navtraliziranja strupenih produktov presnove. MetJved je vsejed. Hrani se z glivami, gozdnimi plodovi, podzemskimi organi rastlin in njihovimi zelenimi deli, ne vretenčarji, glodalci in mrhovino. Parkljarje labko ujame edlnole v visokem snegu. Priložnostno pleni tudi domačo živino. Medvedi se parijo med aprilom in junijem. V tem Času se medvedka 2- do 3-krat goni. Breja je 7-9 mesecev. Skoti pozimi (december - februar), praviloma v brlogu, 1-4 mladiče, V Kočevskem Rogu je v leglu povprečno J,7 mladiča. Ker medvedka koti med »zimskim .spanjem«, ko se ne hrani, so mladi ob rojstvu presenetljivo majhni. Spolno zrelost dosežejo z 2,5-4 leti, življenjska doba pa je 30-40 let. Pri nas medved skorajda nima naravnih sovražnikov. Variabilnost in podvrsta: Tako v obarvanosti kot v telesni velikosti je medved zelo variabilen. Razmejevanje podvrst je zato neredko težavno. Nase medvede uvrščamo k nominatni podvrsti U.a. arctux Linnaeus, 1758, ki je bita opisana po primerkih s Švedske. Družina: Psi (Canidae) Približno 40 vrst psov poseljuje skoraj celotno zemeljsko površje, od tropov lio polarnih območij. V Avstralijo, kjer jih prvotno ni biio, je človek zanesel dinga (Canis dingo). Gobec je pri psih koničast, uhlji trikotni, rep košat, noge pa navadno precej dolge. Hodijo po prstih (so digitigradi). Zob je še veliko, vsega skupaj 42. Psi so se prvič pojavili ob koncu eocena. V Evropi so psi zastopani s štirimi rodovi in sestLmi vrstami. Tri pri nas živeče rodove, ki imajo vsega štiri vrste, prepoznamo s pomočjo določevalnega ključa: 1. n) Prek oči čma maska; zadnji rob nebnice se^a prek navidezne črte, ki povezuje zaJnja robova zobnih jamic M^ (si. 149b); na spodnji ce!justnici je spodnje-čeljustnični kot nekako privzdignjen, pred njim pa je nepravi kot* (si. iSOb) ----------------- l^ctereutes b) Prek oči ni nobene maske; zadnji rob nebnice ne preseže navidezne črte, ki poveiuje zadnji robova zobnih jamic M^ (si. K9a); na spodnji čeljustnici je spodnječeljustnični kot b,p. (st. I50a) - 2 2. a) Vččje Živali, konditobazalna dolžina lobanje nad 138 men; rep krajši od 1/2 trupa z glavo; zenica okrogla; hrbtna stran uhlja obarvana kot hrbet; zgornji podočnik kratek, v laprtem gobcu z vrhom ne sega do spodnjega roba spodnječeljustoičnega telesa (si. 151 a) - Cflflü' Slika 149: Spodnja Stran kibanje (a) lisice (Vulpes vo^es} in (b) rakunasiega psa (Nyc^föum pfocyonoides), N - nebnica; puSfilca oztiačuje tijen zadnji rob. b) Manjše živali, kondilobazalna dolžina lobanje pod 150 mm; rep daljši od 1/2 trupa z glavo; menica ovalna; hrbtna stran tiblja črna; zgornji podočnik doJg, v zaprtem gobcu z vrhom preseže spodnji rob sp od njeČelj ustnic nega telesa (si. I51b) - VSi^s —sk S^ika 150: Zunanja siran spodnje čeljustnice (a) lisice fVu^es vy^pesj in (b) fakunastsgapsafWyctefeutesprocyonKtesJ. sk- spodnjefieljustničnikot; nk-- nepravi«' kot. Rod: Psi {Canis Linnaeus, 1758) Osem vrst psov posetjuje Evrazijo, Afriko in Severno Ameriko. Večinoma plenijo parkljarje, zato so dobri in vztrajni tekači. V Evropi, pa tudi pn nfiii, živita dve vrsti. Prepoznarno ju s pomočjo določevalnega ključa: 1. a) Manjše živali, trup z giavo pod 100 cm, kondilobazalna dolžina lobanje pod 170 mm; prednji dve blazinici na prednjih in zadnjih nogah sta v zadnjem delu zrasli (si. I52b); prednji del nosnice je v sredini izbočen (si. 153b); zunanji rob zobne krone M' je močan - C. aureus b) Večje Živali, trup z glavo nad 110 cm, kondibbazaltia dolžina lobanje nad 200 mm; prednji dve blazinici prosti (sl. 152a); prednji del nosnice v sredini vbočen (sl. 153a); lunanji rob zobne krone M^ b-p. - C. lupus Slika 151: Pogled na sprednjo gobčno stimn lobanje (a) volka (Canis lupus) In tb) lisice (Vu^es vutpes), Slika 152: Spodnja stran šape (a) volka fCanrs lupus) In šakaEa (Canis au-musj. Slika 153: Spmdnji del nosnice pri (a) volku (Canis lupus) In šakalu (Csnis aureus). Volk - Canis lupus Linnaeus, 1758 RazSErjendst: Prvotno je posdjevaJ večino Evrazije do Indije in Kitajske na jugu. V Evropi je danes bolj ali manj iztrehljen, najdemo pa ga še v Skandinaviji in sosednjih delih Sovjetske zveze, v Poljski, Češki, Slovaški ter na Balkanskem, Apeninskem in Pirenejskem polotoku. Živi tudi v Severni Ameriki (kjer je prav tako močno razredčen) In na Grenlandiji. V Jugoslaviji je omejen na Dinarsko in Šareko-Piodsko gorstvo, vzhodno Srbijo in Makedonijo, Severno od Save iit Donave živi jamo v Deliblntski pešc&ri (Bojovit & Čolovic. 1975), Riizširjenust v Sloveniji (^1. 1S4); V Sloveniji ni bil nikoli povsem iztrebljen, tako da predstavlja sedanja populacija ostanke avtohtonega volka. V začetku 20. stoletja je bil na slovenskem ozemlju žaradi stalnega preganjanja zelo redek. Volkove so močno zatrli po letu 1880 (Sajovic, 1919), zaradi česar je deželna vlada Kranjske leta 1909 odpravila nagrade za pokončane volkove (Anonimus, 1923). Nedvomno so imeli velik vpliv na slovensko populacijo zimski migranti s Hrvaškega, ki so prečkah mejo med Snežnikom in Brodom na Kolpi, Po koncu prve svetovne vojne so volkovi na Kočevskem in Snežniškem postajati spet vse pogostaejši. Pred letom 1940 so bili bolj ali manj stalni na Rogu, v Kočevski gori, Gateniški gori. Veliki gori in na Snežniku, pojavljali pa so se tudi na Javomikih. Volk je bil stalen tudi na območju Krima in Rakitne. Občasno ^ je pojavljal v Brkinih, kamor so ga privabile velike črede drobnice. Zadnji veliki pogon na volkove je bil v Brkinih leta 1925 (Zupančič, 1973/74). Klateži so padli 1. 1929 v Topolju nad Škoflo Loko (Anonimus, 193la) in 1. 1934 pn Makolah (A- S., 1935). Po nekaterih pričevanjih (Mišic, 1936) so se volkovi pojavljali tudi na Pohoiju. Pred letom J940 je številčnost volkov v Sloveniji močno nihala. Tako je npr. leta 1921 samo na Kočevskem padlo 13 volkov (Ruiič, 1922), v letih 1932 in 1933 pa ni bil uplenjen niti en sam. Zato se je celo domnevalo, da je že iztrebljen (Sivic, 1935). Slika 154: Razširjenost volka fC^/ii^ AvpusJ v SkiveniJI. a - največje območja stalne poseljeriosti; b - območje občasnega pojav^anja; c - klateži. Po drugi svetovni vojni je volk vse do sredine 60. let siril svoj areal. Priklatil naj bi se celo do Prekmiijja (Baligač, 1947). Poselil je Belo Krajino in Gorjance (Pižmoh, 1954/55). V letih 1953-1957 seje po Pohoiju klatil trtip 6 volkov (Fajmut, 1956/57), kije bil seveda iztrebljen. Od leta 1945 naprej so volkovi pogosto migrirsli tudi do loškega hribovja, Jelovice in Pokljuke, V letu 1952 so v Sorici celo kotili mladiče (Pintar, 1952), Zadnji volk na Jelovici naj bi padel leta 1956 (Mencinger, 1969^70). Se naprej so se pojavljali v Brlfinih (Zupančič, 1973/74). Iz tega obdobja obstajajo poročila p posameznih klatežih tudi za območje Kuma (1949; Anonimus, 1952), Celjsko kočo (1953; Anonimus 1953), Vodice nad Kamnikom (1948; Anonimus, 1948) ter območje Olševe, RaJuhe in Urülje gore (Čemač, 1956/57), Zaradi sistematičnega uničevanja, ki je bilo najbolje organizirano na Kočevskem {npr. Švigclj, 1954/55), pa je začel volk vse bolj izginjati. V letih 1945-1956 je v Sloveniji padlo 12S volkov (C.Kr., 1956/57), tako da je bil volk ob koncu 50. let ie razmeroma redek in je veljalo, da so »slovenski gozdovi /.../ v glavnem že očiščeni volkov«(P., 1960/61), Stanje pa se je še naprej slabšalo, saj je Lovska zveza leta 1960 zvišala nagrade za pokončane volkove, ki so sicer obstajale ves čas od konca vojne, leia 1962 pa je celo uvedla nove stimulacije (Cvenkel, 1966/67), Simontč (1972) je za konec 60. let dopuščal možnost, da je volk v Sloveniji že povsem irtrebljen. V tiüj boljše m primeru naj bi se skotilo še kakšno leglo v odmaknjenih območjih Snežnika in Javomikov, Po njegovem so bili v Sloveniji ubiti volkovi (leta 1969 jih je npr. padlo 10) prišleki iz Gorskega Kotaija in Like. V zadnjih treh desetletjih je volk vseeno ostal bolj ali manj stalno prisoten na kočevskem in snežniškem območju. Leta 1965 so se volkovi pojavili na Nanosu (Cvenkel, 1968/69). Odtod so se razširili na Trnovski gozd, kjer so hilf v 70, letih redno prisotni (Mikiiletic, 197S). Leta J978 je padd volk tudi na samem južnem robu Ljubljane (Bavec, 1979). Opis (si. XXXI11): Volk je največji predstavnik družine psov. Gobec je koničast, oči poševne, uhlji pa mzmeroma veliki in pokončni. V vrat in prsa je zelo močan. Rep je krajši od polovice trupa z glavo, nosi pa povešenega. Kožuh je rumeno rjav s sivim nadihom. V zimski dlaki so sivi toni bolj izraženi, Za razliko od psa ima na podlakti 10 cm dolgo in 2 cm široko £mo progo. Telesne dimenzije volkov s Poljske so naslednje; trup z glavo U3-134 cm, rep 40-48 cm, stopalo 25-26^ cm, uho 12-13 cm, kondilobaialna doljina lobanje 230-257 mm (samci), oz. 228-241 mm (samice), Poljski volkovi tehtajo 30-72 kg (samci), oz. 32-65 kg (samice; Buchalczyk, 1981). Slovenski volkovi tehtajo v povprečju 38,9 kg, voJkoije pa 34,2 kg (Brancelj 1988). Hiibitut: V Evropi so volkovi vezani predvsem na gozdnata območja. Sicer pa lahko preživijo tudi v arktični tundri, v močviijih, stepi in polpuščavi. V Sloveniji so vezani na gozdove bukve in jelke, ki poraščajo obsežna gorska območja dinarskega krasa. Življenje: Volkovi živijo v tropih s strogo določeno hierarhično lestvico. Najmanjši teritorij, ki ga posamezen volk potrebuje za preživetje, naj bi meril 25 km^. Sezonska razširjenost je pogojena z migracijami plena. Gibljejo se, Če je le mogoČe, po lahko prehodnem ozemlju. Zato so tudi v Sloveniji njihove sledi pogoste na gozdnih (kamionükih ali traktorskih) poteh (Brancelj 1986). Pri iskanju hrane lahko naenkrat prepotujejo 40-70 km, poznano pa je, da so v eni noči premagali razdaljo 160 km. Volk je plenilec velikih parkljarjev, katere izčrpa v dolgem pogonu. S takim načinom lova ujame predvsem živali, ki so v slabši telesni kon-diciji. Zato je volk izredno pomemben selektor velikih parkljaijev. V Sloveniji pleni v glavnem jelenjad in srnjad. Hrani se tudi z mrhovino in priložnostno napada vse vrste domačih živali (pse, konje, govedo, drobnico). Naenkrat lahko konzumira celo do 10 kg hrane, po drugi strani pa lahko dolgo vzdrži brez nje. Pojjenje poteka od decembra do marca. Volkulja nosi 62-64 dni, mladiče pa skoti v brlogu. V Sloveniji je največ skotov aprik. V leglu je najpogosteje 5-8 mladih, ki so ob rojstvu slepi in porasli s kratko, temno dlako. BrJog začno zapuščati po osmih tednih, spolno pa dozorijo z 22 meseci, Samci v populaciji prevladujejo (Brancelj, 1988). Od 40 do 50 % volkov propade v prvem letu Življenja. Življenjska doba je 12-16 let. Naravnih sovražnikov volk skorajda nima, znani pa so primeri kanihalizma. Volk se lahko okuži tudi s steklino. Človeku volk ni nevaren, Vari;ibilii()St in podvrsta: Geografska variabilnost je pri volkovih močno izražena. V hladnejših območjih so večji, v toplejäih pa manjši. Njihova sistematika na nivoju podvrste je v Jugoslaviji se nejasna. Avtorji navadno prepoznavajo dve podvrsti: C.l. lupus Linnaeus, J75S naj bi poseJjeval Slovenijo, Hrvaško in Vojvodino, C.i. kurjak Bolkay, 1925 (opisan je bi! po primerkih iz Bosoe), pa Bosno, Hercegovino, Srbijo in Makedonijo. Slednja podvrsta naj bi bila večja, z močnejšim zobovjem in širšo lobanjo. Ker jia so volkovi zmoini dolgih migracij, je malo verjetno, da bi bili na tako majhnem ozemlju, kot je Jugoslavija, prisotni dve jasno izraženi geografski rasi. Veijetneje sodijo vsi nasi volkovi k nominatni podvrsti C.L lupus Linnaeus, 1758, ki je bila opisana po primerkih s Švedske, Opnmhe: Volk je neposredni prednik p. 77^-94 cm; rep 20-28 cm; stopalo 153-178 mm; uho 72-85 mm. Tehtajo do 16,4 kg. Kündilübaialna cJnlžina. 15 daJm^tinsfcih šakalov je 138-163,2 mm (Krystufek & Tvriküvic, 1990), Hahitat: Topla mediteranska, stepska in polpušcavsfca območja. V severni Dalmaciji po-seljuje predvsem z makijo zarasle predele. Življenje; Šakali živijo v tropih, ki v Dalmaciji lahko štejejo tudi 20 do 30 živali (Kapitan, 1919), V prehrajii so oportunistj jo vsejedi. Plenijo manjše živali do velikosti ovce, seždjrt pa tudi po mrhovini (tudi (isti, ki jo naplavi morje) in rastlinski hrani (fi^e, grozdjti, koruza, olive itd.)> Samica koti aprila ali maja, v leglu pa je 4 Jo 7 mladičev. Po nepotijenih podatkih naj bi se šakati v Dalmaciji parili tudi s psi (Jtjričevic, 1952). Življenjska doba je do 15 let. Naravni tekmec šakala je volk. Širjenje dalmatinske populacije šakala je tako verjetno posledica razredčenja voika (KryStufek, 1984Č). Človeku šakal ni nevaren. Variabiliii)i.st in podvrsta: Dalmatinski šakali, iz katenh brez dvoma izvira slovenska populacija, naj bi bili potomci iz AtVike zanesenih živali (Kühn, 1935). Na Kor^ulo (odkoder jih zapiski prvič omenjajo že leta 1491; Jeričevič, 1952) naj bi jih v 15. stoletju zanesli Benečani, da bi tako škodovali dubrovniški republiki. Morfološka analiza pa ne potrjuje afri.^kega izvora dalmatinskih Šakalov (Krystufek & Tvrtkovič, 1989). Verjetneje so naselili Balkanski polotok ob koncu pleistoeena prek Bosporskega mostu (Hosey, 1982) ali pa so bili morda tu prisotni že celo v pleistocenu (Ma-lez, 1986). Lobanja dalmatinskih Šakalov kaže več posebnosti, katerih ne zasledimo pri šakalih z ostaiega Balkanskega polotoka in Male Azije (Krystufek & Tvrtkovič, 1989), zato je možno, da jih bo potrebno uvrstiti v samostojno podvrsto C. n, rfnJWiJiffWüJ Wagner, 1841. V to podvrsto bi potem sodili tudi šakali, ki so poselili slovensko primoije. Opombe: Razlikovanje šakala od psa je včasih težavtio. Prvi zgornji meljak (M') ima pri psih enak zunanji rob zobne krone kot pri volku (glej določevalni ključ na str. 195). Rod: Rakunasti psi {Nyctereuies Temminck, 1839) Rod Lma eno samo vrsto. Rakunasti pes ali enok - Nyctereutes procyonoides Gray, 1834 Ruziiirjenoüt: Rakunasti pes je avtohton na Daljnem vzhodu, kjer žtvE na severu do reke Usuri, proti jugu pa prek Mandžurije, Koreje in vzhodne Kitajske do severne indokine. Poseljuje tudi japonsko otočje. Leta 1934 so enoka začeli naseljevati v Sibiriji, osrednji Aziji in v evropskem delu Sovjetske zveze. Od tod se je širil proti zahodu in poselil Finsko,. Norveško, Švedsko, Poljsko, obe Nemčiji, Avstrijo, Romunijo, Češko in Slovaško, Madžarsko in Jugoslavijo. V Jugoslaviji je pade! prvi eni)k 20, febniaija 1978 pri Negotinu (Srbija), kjer pa je bil veijetno prisoten Že lep čas pred tem, Nadaljnjega slqenja v Jugoslaviji si ne znamo razložiti, kajti enük se je pojavljal daleč stran od Negotina, na vmesnem območju pa ni o njem äe vedno nobenih podatkov. Tako so ga npr. leta 1979 ujeli v Gottijt Vitini, zaselek Bmjica (Bosna in Hercegovina). Ruzsirjenost v Sloveniji: Prvi in doslej edini enok v Sloveniji je padd 25. decembra 1980 v lovišču LD Gaberk-Divada {Rebec, 1981), kije na Primorskem, Kako je prišel tja, ni jasno. Kasneje je bilo še nekaj ustnih podatkov o pojavljanju enoka pod Nanosom (L9S2) in v okoUci Kočevja (1931), ki pa so ostali vse do danes nepotijeni (Krystufek, 198S). Glede na njegovo razšiijenost v Avstriji (Bauer, 1986) lahko z vso gotovostjo pričakujemo, da se bo prej ali slej pojavil v Prekmujju. Opis; Enok je razmeroma majhen pes, saj je manjši od lisice. Rep je kratek in košat. Dlaka, zlasti zimska, je dolga in dokaj groba. Na licih je podaljkna v nekakšno »brado*. Osnovna barva je rumenkasto rjava s sivimi vzorci. Na vsaki strani glave je čma lisa, ki tvori značilno obrazno masko. Dimenzije 18 rakunastih psov s Poljske so sledeče: trup z glavo 49-68,5 cm; rep 13,5-20 cm; stopalo 10-13 cm; uho 4,3-6,3 cm, k on d ilo baza In a dolžina lobanje 110-125 mm (BuchaEczyk, 1981). Poleti tehta 4-6 kg, pozimi pa 6-10 kg. Približno ena tretjina (30-35 %) zimske teže gre na račun podkožne toišče. Habitat: Na Daljnem vzhodu Živi predvsem v svetlih listnatih in mešanih gozdovih z gosto podrastjo. Je nižinska žival. Kjer je bil naseljen, daje prav tako prednost listnatim in mešanim gozdovom, izogibSje pa se obsežnih iglastih sestojev in barij, Rad se zadržuje ob bregovih vodnih tokov in jezer. Življenje: Enoki so samotaiji, aktivni pa so predvsem ponoči in v mraku, Skoplje si svoj bring ali pa zasede opuščeno jazbino oz. lisičino. Je vsejed. Hrani se 2 glodalci, dvoživkami, ptiči, plaziki, žuželkami, mehkužci, mrhovino in rastlinami (čebulice, korenje, semena kulturnih rastlin, orehe, buče, melone, paradižnik itd.). Enoki so monogarnoi, pari pa se oblikujejo pred začetkom zime. Pagenje poteka od februaijft do konca apriJa, samica pa nosi 61-70 dni. V leglu je oavadtio 6-7 (izjemoma celo do 16) mladičev. Življenjska doba v naravi je 6-7 let. Naravni sovražniki enoka so volk, pes, ris, lisica, orli in velika uharica. Med psi je enok posebnež zaradi neke vrste zimskega mi-rovanjji (>spanja«), pri katerem se močno znižata telesna temperatura in s tem presnova. Variabilnost in p4>dvrsta; Evropski enoki izvirajo iz podvrste N.p. us^une/isis Matschie, 1907, ki živi v vzhodni Sibiriji. Pri aklimatizaciji je ponekod priäio do morfoloških sprememb. Rod: Lisice (Vulpes Oken, 1816) Osem vrst lisic poseljuje Severno Ameriko, Evrazijo in Afriko. Vse imajo izrazito koničast gobček, dokaj velika koničasta ušesa in košat rep. V Evropi Živita dve vrsti, v Jugoslaviji in Sloveniji pa ena sama. Lisica - Vu/pes vulpes {Linnaeus, 1758) Razširjenost: Evrazija razen Indije in Jndokine, severna Afrika in Severna Amerika do 30*^ severne širine na jugu. Okrog leta 1B50 je biJa naseljena v Avstralijo. V Jugoslaviji je splošno razširjena. Dobimo jo tudi na nekaterih otokih. Razširjenost v Sloveniji: V Sloveniji je splosno razšiijena od morske obale do Prekmuija. V gorah seže do gozdne meje, občasno pa gre se višje, do 2500 m visoko. OpLs (si, XXXIV): Telo je vitko, počiva pa na razmeroma kratkih nogah. Rep je daljši od polovice trupa z glavo. Hrbet je navadno rdečkasto ijav, trebuh pa umazano bel. V zimski dlaki so izrazitejši sivi toni- Hrbtna stran uhljev je vedno čina, konica repa pa bela. Dimenzije 56 lisic s Poljske so sledeče: teža 4,7-7,3 kg; trup z glavo 5590 cm; rep 27,5-49 cm; stopalo 11,4-18 cm; uho 7-11 cm (Buchalczyk, 1981). Kondilobazalna dolžina 29 lisic iz Slovenije je 122,5-145,3 mm. Samci so večji od samic- Habitat: Zelo prilagodljiva vrsta. Poseljuje gozdove, obdelovalne površine in suburbano okolje, najbolj pa ji ustreza mozaičen preplet gozdičev Ln odprtega terena. V Veliki Britaniji se vse bolj prilagajal življenju v velikih mestih, V Bristolu je npr. povprečna gostota 1,82 lisičje družine n^ km^ (Harris, 1981). Življenje: Je predvsem nočna žival, zlasti jeseni in pozimi pa jo lahko vidimo tudi podnevi, Počiva v brlogu (lisičini), ki si ga sama izkoplje, ali pa zasede opu^eno jazbino. Čeprav je na nizkih nogah, urno teče in deta dolge (3-4 m) skoke. Je dokaj dober plavalec, po položnejših deblih pa lahko tudi pleza. Življenjsko območje meri od 2,5 do 15 km^. V prehrani je oportunist in vsejed. Večino hrane predstavljajo glodalci (do 90 uživa pa še zajce, ptiče, mrhovino, ribe, žabe, rake, polže, žuželke in njihove ličinke ter sadje. Dnevno potrebuje 500 g hrane. Parjenje poteka od januarja do marca, brejost pa traja 52-53 dni. V skotn je l-lO (navadno 4-7) golih in slepih mladičev, ki tehtajo ob rojstvu 60-150 g. Mladiči začno zapuščati brlog, ko itnajo 4-S tednov, pri petih mesecih pa so že samostojni. Življenjska doba je do 12 let, V populaciji so samci številčnejši. Naravni sovražniki lisice so volk, podivjani psi, ris in planinski orel. Mladičem sta nevarna še kragulj in velika uharica. Lisica je glavni prenašalec stekline. S to smrtonosno virusno boleznijo lahko okuži tudi druge sesalce in človeka. S steklino je danes okužena praktično vsa Slovenija. Viiriiihilnost in podvrsta: Velikost in obarvanost lisice sta zelo spremenljivi. Lisice iz toplih območij so manjSe, imajo pa tudi temnejši trebuh. Slovenske lisice uvrščamo k srednjee-vrop-ski podvrsti Vv. crucigera (Beehstein, J 789), kije bila opisana po primerkih iz Thunngije v vzhodni Nemčiji. Rod: Polarne lisice {Alopex Kaup, 1829) Rod ima eno samo vrsto. V Sloveniji le izjemoma naletimo na primerke, ki pobegnejo s kožuhovinarskih farm. Polarna lisica - Alopex lügopus (Linnaeus, 1758) Polarna lisica je cirkumpolama vrsta, ki poseljuje celotno območje tundns z arktičnimi otoki. Zaradi velike komercialne vrednosti kožuha jo gojijo sirom sveta, pa tudi pri nas v Sloveniji. V prosti naravi se občasno pojavljajo primerki, ki so pobegnili iz ujetništva. Tako je bil npr, 26. marca 1989 ustreljen samec polarne lisice pri Verjah, Medvode. Pobegle polarne lisice v naših razmerah zagotovo ne bodo mogle razviti divje živečih populacij, veqetno pa je, da bomo v pnhodnosti še vedno priče pobegom iz ujetništva. Družina: Kune (Mustelidae) z okrog 70 vrstami so kune ena največjih zverskih družin. Razen Avstralije in nekaterih otokov so splošno razšigeoe, vendar so pogostnejSe na severni polobli, PrviS so se pojavile v začetku oligocena. Po videzu in zgradbi so pestra družina, različne pa so si tudi v načmu življenja. Kune in podlasice so plenilci majhnih vretenčaijev, zlasti sesalcev, vidra je izrazito ribojeda (ihtiot'agna)j jazbec pa se hrani % nevretenSaiji in se Že nagiba k vsejedstvu. Pestri so tudi vzorci razmnoževanja. Pri nekaterih vrstah, ki Živijo v zmernih in polarnih abmo£jih, lahko naletimo na t.i. odloženo implantacijo. Gre za pojav, ko s« £ačetni stadij zanidka (bla^tocista) vgnezdi v matämico š^Ie po določenem odbobju mirovanja, Pri kunah z odloženo implantacijo traja brejost 172-365 dni, V Evropi živi enajst vrst avtohtonih kun, katerim se je pridružil še iz Amerike zaneseni mink (Mustela vison), V Jugoslaviji najdemo deset, v Sloveniji pa setlem vrst. Pri nas živeče kune uvrščamo v štiri rodove. Prepoznamo jih s pomočjo določevalnega ključa: Slika 157; Spodnji zobni niz pri (a) jazbecu fMefes m&te$), (b) vidri (Lutra lutra), (e) kuni zlatici CMartes ma/ies} in (d) dihurju (Musteta putorius). I. a) Med prsti je plavalna kožica; uhlji zelo majhni; lobanja splošČena in široka; PM' potisnjen iz zobnega niza navznoter (si. 157b); ------ Lutra h) Med prsti ni plavalne kožice; lobanja - zaobljena; PM' je v zobnem nizu ali pa manjka (sL 157a^,d); - 2 2, a) VeJike živa Ji, tnip z giavo nad 600 mm; kondilobaza[na dolžina lobanje nad 100 mm; na glavi jasen čmo-bel vzorec; hrbel siv; gornji derač (PM'') trikoten (si. I57a) -------------—--Metes b) Manjše živali, trup z glavo pod 600 mm; k on d ilo baza Ina dolžina lobanje pod J00 mm; glava ^ava, brez izrazitega vzorca; hrbet tjav; gornji deraä (PM'*) v obliki črke Y (si. I57b,c)- 3 3. nrj Večje živali, kondilobazalna dolžina lobanje nad 75 mm; na grlu in prsih rumena ali bela lisa; v obeh Čeljustnicah še po 4 predmeljaki (zgoraj 5, spodaj 6 kočnikov)- Martes b) Manjše živali, kondilobazalna dolžina lobanje pod 75 mm; na grlu in prsih ni lise (ves trebuh je lahko bel); v obeh Čeljustnicah po 3 predmeljaki (zgoraj 4, spodaj 5 kočnikov) - Mustela Rod: Podlasice ali kune smrdJjivke (Mustela Linnaeus, J75S) Približno 15 vrst podlasic, dihuijev in nork poseljuje obe Ameriki, Evrazijo in severno Afriko. Vse so manjäe živali z dolgim trupom na niikih nogah. V Evropi Živi pet avtohtonih vrst, od katerih dobimo v Sloveniji tri. Poleg tega lahko naletimo še na zanesenega severnoameriškega minka. Vrste razlikujemo s pomočjo določevalnega ključa: 1. a) Hrbet in trebuh ij^va; ustnice {vsaj spodnja) belo obrobljene; kondiiobaiialna dolžina lobanje nad 53 mm; notranja robova bobnjčnega mehu^a se proti zadnjemu koncu lobanje razhajata (si. I58b); razdilja med jugulamima odprtinama veliko večja od polovične dolžine bobničnega mebuija (si. hSSb) - 2 b) Hrbet ijav (pozimi pri nekaterih bel), trebuh bel; ustnice niso belo obrobljene; kondilobazalna dolžina lobanje pod 53 mm; noii^nja robova bobničnega mehurja - vzporedna (si. 158a); razdalja med jugulamima odprtinama približno enaka polovični doliini bobničnega mehuija ali pa je manjša (si. 158a) — 3 2. ^ a) Širina lobanje v območju bobničnih mehurjev veliko večja od 1/2 kondiloba-zalne dolžine lobanje; postorbitalna širina (si. 158) nad 16 mm - M. putoriux b) Širina lobanje v območju bobničnih mehurjev — enaka 1/2 kondilobazalne dolžine lobanje; postorbitalna širina pod 13 mm --—--M. vison 3. a) Zadnja tretjina repa s črnim čopom; podočna odprtina večja od premera zg. podočnika; indeks hobničegH mehurja ^ 3,2-3,3 -- A/, ermhiea h) Rep enakomerno obarvan (lahko ima črne dlačice na samem vrhu); podočna odprtina manjša od premera zg. podočnika; indeks bobničnega mehuija^ 3,03,1 - M. nivalis ^Indeks bobnič Hefa mehuija ^kondilobazalnn dotziiu lobanje — dolžina bobnifne^a mehu^a 208 Slika 158: Spodnja s1ra;i lobanje pri (a) veliki podlasici (Musisla srminea) in (b) dihurju (Mustela putorius), jo - jugu lama odprtina; bm - bob nič ni mehur; pš - način mefjenja postortilalne širine. Velika podlasica (hermelin, kepen) -Musfela eminea Linnaeus, 1758 Razširjenost: Evrazija in Severna Amerika od polarnih območij na severu do Pirenejev, Alp, južnega oboda Panonske ravnine, Kašmiija, Kalifornije in Virginije na jugu. Človek gaje naselit tudi na Novo Zelandijo. V Jugoslaviji se južna meja njegove rBlsiijenostl v grobem pokriva z reko Savo (Mirič, 197S). Ra/üirjenost v Sloveniji (si. 159): Slabo po^an^. V celinskih delib je verjetno splošno razšiijen, očitno pa manjka v submedrteranskem območju Slovenije. V gorah gre do višine najmanj 2000 m. Slika 159; Raz^irienost velike podlasice afi hermelina (Musteta erminea) v Sloveniji, Opis: Trup je dolg, vitek in gibčen. Noga so nizke, gobček razmeroma kratek, uhlji pa dokaj veliki. Stopala so poleti skromno, pozimi pa gosto odlakana. Rep je navadno daljši od ene tretjine dolžine trupa z glavo. Pod korenom repa je smradna zadnjična žleza, ki izloča snov z neprijetnim vonjem, Dlaka je kratka in gosta. Hrbet je rjav, trebuh, ki je ostro omejen, pa bel. Zadnja tretjina do zadnja polovica repa je vedno črna. Pozimi je hermelin popolnoma bel, le zadnji del repa ostane čm. Dimenzije 12 samcev in 6 samic velike podlasice ii Poljske so sledeče: teža 194-247 (samci), oz. 95-155 g (samice); trup z glavo 255279 (samci), oz, 209-260 mm (samice); rep S7-105 (samci), oz. 76-95 mm (samice); stopalo 43-48 (samci), oz, 35-42 mm (samice); uho 17-24 (samci), oz. 15-20 mm (samice); kondilobazalna dolžina lobanje 44,9-51,6 (samci), oz. 41,9-48,5 mm (samice) (Buchalczyk, 1981). Samci so večji od samic. Habitat: Ni izbirčen, zato ga najdemo povsod, kjer ima zadosti kritja in hrane. Poseljuje nižinska poljedeljska območja, travnike in pašnike, močvirja, barja, gozdove in v gorah kamenisČfl. Pri nas je pogosten v vlažnih nižinskih habitatih, npr. na Ljubljanskem baiju. Življenje: Aktiven je podnevi in ponoči. Giblje se v skokih, dolgih 30 do 100 cm. Dobro pleza in plava. Gnezdo si naredi v drevesnem duplu, skalni razpoki ah podzemskem rovu. Vid je dobro razvit. Morda celo razlikuje barve. Velikost teritorija je odvisna od gostote piena, navadno pa meri 10-200 ha. Samci imajo večje teritorije kot samice. Hrani se največ z gloda[ci, manj pa s ptiči. Radarje populacijska gostota gLodalcev nizka, uživa tudi deževnike, žuželke, plazilce, dvoživke in jagudičevje. Samec patrebuje dnevno okrog 55 gramov hrane, samica pa 33 g. Lovijo posamič, samici pa se lahko pridružijo mladiči. Razmnoževanje je precej nenavadno. Samci so plodni od sredine maja do sredine avgusta. Sproščanje zrelih jajčnih celic sproži pri samici pa^enje (kopulacija). Implantacija je odložena, tako da pride do rje -šele marca naslednjega leta. Potem traja razvoj še 21-2S tini. V skotu je 6-12 mladih. Ko imajo samice 5 tednov (oči odpro v 5, ali 6. tednu!), jih starejši samci ie lahko oplodijo. Hermelin živi do 7 let, vendar je v naravi življenjska doba le do 1-1,5 leta. 60-90 % osebkov izgubi življenje v prvem letu. Plenijo jih vecje ujede, sove io nekatere zveri. Populacijska gostota velike podlasice močno niha, odvisno pač od razpoložljive hrane (glodalcev), Variabilnost iii podvrsta: Pri nas živi podvrsta M. e. aesiiva Kerr, 1792, ki je bila opisana po primerkih a Nemčije. Mala podlasica - Mustela nivalis Linnaeus, 1766 Razširjenost: Večina palearktične Evrazije in Severne Amerike. Na sever seže do polarnega kroga, na jug pa do severne Afrike. V Jugoslaviji je splošno razširjena. Živi tudi na nekaterih jadranskih otokih. Raz. kuni belici (Msms foina) )n e; d - migracijske smeti (deioma po Čopu, 1990). so se pojavili prvič teta 1982, Na jugu so prodrli globoko na Hrvaško (Čop, 19S3). V iačetku osemdesetih let so se risi že pojavili ob vznožju Aip, odkoder prodirajo naprej proti severu in severozahodu. Klateški primerki so vseiej samci (Čop, ustno), 11. decembra 1979 je padej ris pri Prevaljah (ČemaS, 1980; Čop, 1983). Ta ris je moral priti z avstrijske Štajerske ali Koroške, kamor je bil naseljen iz Karpatov v letih 1977^79 (Spitzenberger, 1988). Leta 1989 je bil en ris ustreljen na Košuti v Karavankah (Vester, 1989), drugi pa v Koprivni (Čop, ustno). Tudi ti dve živali sta nedvomno priäli iz Avstrije (Čop, ustno). Opis tsL XXXIX): Naš ris ima vse značilnosti svojega rodu: kratko in široko glavo, uhlje s čopki, visoke noge in kratek rep. Kožuh je gost z dolgo in fino dlako. Rdečkasto siv hrbet je posut z i]avimi pegami. Pegavost je močno variabilna. Konec repa je čm, trebuh pa belkast. Na licih je dlaka podaljšana v "brado". Dimenzije risov s Poljske so sledeče: teža 18-34 kg (samci), oz. 16-26 kg {samice); trup z glavo S5-136 cm (samci), oz. 80-100 cm (samice); rep 13,5-22,S cm (samci), oz. 12-22 cm {samice); stopalo 19-26 cm (.«samci), oz. 17-25 cm (samice; Buchalczyk, 1981), Kondilobazalna dolžina skandinavskih risov je 131,8-148 mm (samci), oz. 120,5-140,2 mm (samice; Andersen &. Wüg, 1984). Samci so večji in močnejši od samic. Habität: Poseljuje obsežne nižinske in gorske gozdove z obiljem starih in tudi podrtih dreves, V Sloveniji je vezan zlasti na območje dinarskega gozda bukve in jelke. Življenje: Razen v času parjenja je samotar. Njegovo življenjsko območje jneri 10- do 60,000 ha. Ris je visoko specializiran plenilec, ki lovi iz zasede. Pri lovu se zanaša na vid in sluh. Na Kočevskem so bili plen risa snijad, jelenjad, muflon, damjek, divji prašič, gams, jazbec, zajec, divja mačka, gozdni jereb, od domačih živali pa pes, mačka in ovca. 75 % prehrane je predstavljala srnjad (Čop, 1988), Pozimi lahko potuje daSeč, da pride do plena, Paijenje se prične febiuaija ali marca (izjemoma januarja). Po 70-74 dnevni brejosti stoti risa 2 do 3 {izjemoma do 5) mladiče. Življenjska doba je 14-17 let. Naravnih sovražnikov nima. Variabilnost in podvrsta: Risi severnih območij so večji. V Slovenijo naseljeni risi izvirajo iz kaipatske podvrste (t. L carpiiihicu.\- Kratochvil & S tollmann, 1963), kije še posebej velika. t" i-"-''JL^jI^ Slika XXXI11: Volk (Canis lupus). (Foto A. Brancej.) C"' ...... ^ % ■ Slika XXXIV; Lisica f^^u^ses vu^s). (Foto J. Čemač.) Slika XXXV: Mala podtasica (Mustela nivalis). (Foto D. Toma.) S Ii to XXXVi: Kuna zlatica fMariss martesj. (Foto J. Černač.) Slika XXXVII: Kuna belica {Martes foina). (Foto J. Červen^,) Slika XXXVIII; Jazbec (Meies meles). (Foto D. Šere.) Slika XXXtX: Ris (Lynx lynx). {Folo J. Cernač ) Slika XL: Divji prašič (Suš scropha). (Foto J, Čemač.) Slika XLI: Navadni je-ten fCen/us eteprtusj, samec. (Foio J. Čer-naa.) Slika X LI I: Navadni jelen (Cervus elaptius), samica (kušuta) z mladičem). (Foto J. Černač.) J SlikaXLIII; Damjek {Cervus dama), samec, (Foto J. Černai.) Slika XLIV: Srnjak (Capmolus capmotus). Razvoj rogovja se ni povsem končan. (Foto J. Černač.) r.-.-Mi,,-- »vfli- Slika XLV; Gams (Hupicapra rupicapra). (Foto D. Tome .) Slika XLVJ: Alpski kozorog (Capra iöex). Spredaj je samica, zadaj samec. (Foto J. Gregori.) Slika XLVII: Muflon (Oi^^s ammon müs/-mon), samec (oven). (Foto J. Černač) Red: Plavutonožci (Pinnipedia) Kot smo omenili v uvodu k prejšnjemu poglavju, so plavutonožci, ki so st prvič pojavili v miocenu, le ena od razvojnih vej zveri. Vse posebnosti v tiilesni zgradbi so vrhunske prilagoditve na življenje v vodi. V pn-meijavi s kopenskimi zvermi so plavutonožci veliki, saj tehtajo od 90 do 3600 kg. Zajetno telo vzdržuje stalno telesno temperaturo z relativno nižjo presnovo, kot to počne majhno telo. Tako je povečanje telesne teže plavutonožcev prilagoditev na Življenje v hladnih morjih. Telo je hidrodinamično. Prednje in zadnje okončine so veslaste plavuti. Prsti so zrasli, rep in uhlji pa zakrneli, Plavutonožce delimo na tri družine, od katerih sta v Evropi zastopani dve: tjulenji (Phocidae) in mroži (Odobenidae). Mroži (poznana je ena sama vrsta Odobenus rosmarus) žive vzhodno od Skandinavije, včasih pa kakšen zaide do Atlantskih obal zahodne Evrope. Tjulenji imajo v Evropi sedem vrst. Večina jih živi v Atlantiku in Severnem morjn. V Sredozemlju najdemo eno samo vrsto, sredozemsko medvedjico. Je ena od treh vrst rodu medvedjic (Monachus Fleming, 1822), ki je med tjulenji izjemen tudi zato, ker poseljuje le topla in tropska mOija- Vse medvedjice so resno ogrožene, karibska medvedjica {Mot\achwi tnipkalis) pa je morda celo ie iztr^bljena. Sredozemska medvedjica - Monochus monachus (Hermann, 1779) Prvotno je Živela po vsem Sredozemlju in v Črnem moiju, na Madeiri in na Kanarskih otokih ter ob atlantskih obalah Maroka. Danes je praktično povsod iztrebljena. Zadnja zatočišča je našla še ob turški in bolgarski obali, zlasti pa v Maroku, kjer Živi največja razmnoževalna kolonija. V Jadranu je bila splošno razširjena (Bruno, 1976), danes pa je, če že ne iztrebljena, na robu propada, Draganovic {1979) jo npr. omenja za leto 1979. Bnino (1976) navaja, da seje medvedjica še med 17, in 19, stoletjem pojavljala v okolici Trsta in tudi v Kopru. Danes je na slovenski obali seveda popolnoma iztrebljena. H . i' C v ' ! ' ^ d J * -U iflrf-ii^jA^jjjU' -'«nfffTt" . . 'i-. ' > fi ir. V /, i , • -i IlJ < v ^i^fTi''; .jLi t, U r / M-flii ' ... : . . -iP WIO^.J- O'i?: fi'I- tUri bp i-fli > ] u ijfc^ "^f-t; >j) j^v-iiä'^f J-■ VA-.j- -TT ■ itn* .-i a . (i •■■'tIvi'-' Viir . J t. 'j: t ■ • "k" "•Jltil'.. J," 'j Tj,.!*! (f-riiJrtS itff'iT ' I ' . fr» 11 («T .i . .. fi w l.rilfl Ht l^fcl, t(p "■-f-- f'I'.Ml. ■■ rr ( ' Hi- ■- I ^ t". > 1 i. i.u*-- 'i..* V J , , . 4' , i ? ' iT^L Jjlfi: > (»-rt'i H.*- II.H' I "i ' <1 ^T! T ti'' I i"' 1. -iT"'Wi» 'V-'ili'Jtl' ''1' '' 'Jii'W-':.,:'! ■ '' ^ . ( t' It ''•ji*'' • u^ I- 'It e frv ■ ,, ^ J'.) J hI lu-n-:-' t .i* ■ |1' Til; t 1. , J , ' « Red: Sodoprsti kopitarji ali parkljarji (Artiodactyla) Najpomembnejša skupina kopitaqev, ki vključuje pribiiioo 170 živečih vmt. Za parkljarje je značilna zgradba noge. Glavna os poteka meil 3, in 4, prstom (noga je paraksoni£na), tako da telesna teža počiva na teh dveh prstih, Prvi prst vedno povsem manjka, 2- in S. pa sta bolj alt manj zakrnela. OkcmCnine, zlasti njihovi končni deli, so večinoma močno podaljšane in tako prilagojene hitremu načinu gibanja (teku), Prosti Členek prsta je obut v roŽevinast parkelj. Gobčni del lobanje je navadno dolg, predmeljaki pa so po obliki podobni meljakom (so tijolarifonnni), Parkljaiji so večinoma izraziti rastlinojedi, priraitivnejSi predstavniki pa so tudi vsejedi. Sistematsko delimo parkljaije na dve veäiki skupini (podre-dova): na prašiče in sorodstvo (Suina) z družinami praäi^ev, pekarijev in povodnih konj ter prežvekovalce {Ruminantia) s kamelami, pritlikavimi piŽmaijii jeleni, žirafumi, vilorogi in votlorogi. Pri nas Živijo predstavniki treh družin, katere prepoznamo s pomočjo določevalnega ključa: 1. (i) Gobec podaljšan v rilec; rep na koncu s čopom; sekalci tudi v gornji čeljusti; podočniki močno razviti, uvibani navzven (okli); očnica zadaj odprla (si. 17U)- Suidae b) Gobec brez rilca; rep brez čopa na vrhu; zgornja čeljustnica brez sekalcev; podočniki neznatni ali manjkajo; očnica zadaj zaprta (si. 17Ib) -- 2 2. tt) Rogovje koščeno, brez roženega tulca; nosni odprtini narazen; pred očesom solzno ilezno polje; solznica ima na jobu očnice 2 odprtini (si. 172a); med nosnico, Čelnico in zgornjo ^eljustnico velika solzna odprtina (si. i72s); krone kočnikov niso višje od zobnih korenin (s!, 173a)- Cervidae b) Osrednji koäceni del roga pokriva rozevLnast tulec; nosni odprtini blizu skupaj; pred očesom ni solznega ileznega polja; solznica ima na robu očnice 1 odprtino (si. I72b); med nosnico, čeJnico in zgornjo čeljustnico ni solzne odprtine, ali pa je ta zelo majhna (si. n2b); krone kočnikov nekajkrat višje od zobnih korenin (si. ]73b)- Bovidae 1 C Slika 171: Lobanja (a) divjega prašiča (Sns scropha) in (b) jelena (Csnfus elaphus). I - sekati; C - podočnik; O - očnica. Družina: Prašiči ali sviiye (Suidae) Osem vrsl prašičev živi le v starem svetu, kjer poseljujejo stepe in savane ter gozdove zmernega in tropskega pasu. Vsi imajo radi vodo. Podočniki so razviti kot veliki in ostri čekaai, tako da predstavljajo nevarno orožje. Kočniki so nizki, njihova površina pa grbičava. Prašiči so vsejedi. V primeijavi s prežvekovalci so slabi tekači, čeprav dosežejo nekatere vrste do 47 k m/uro. Pri nas pa tudi nasploh v Evropi živi ena sama vrsta, ki pripada rodu prašičev (Swj Linnaeus, 1758). PraSiČi so se prvič pojavili v oligocenu. Divji prašič, divja svinja - Sits scropha Linnaeus, 1758 Razširjenost: Prvotno je poseljeval stepska in gozdnata območja Evrazije in severne Afrike, od Britanskega otočja na zahodu do Japonske na vzhodu. Na severu gre do 55-60 severne zemljepisne širine, na jugu pa vse do Indije in Sri Lanke. Živi tudi na Sardiniji in Korziki. Danes je v mnogih območjih iztrebljen, nekdaj sklenjeno območje razširjenosti pa je večinoma razdrobljeno v majhne izolirane populacije. Sodoprsti kopLtani ali patkljaiji (Artiodactyla) Slika 172: Del lobanje pred otnico pri (a) jelenu (Cervus Btapfms) In (b) alpskem kozorogu (Capra ibax}. N - nosnica; Z - zgornja čeljustnica; Č - čelnica: S - solznica; O - očnfca; so - sobna odprtina; po - predočnična jamica; oštevilčene puščice označujejo odprline r\a robu očnice. Slika 173: Meljak (a) jelenov/ (Csrviüm) In (b) votlo rogov (Bovidae). Prekinjena črta razrrwjuie korenino (zgoraj) od zobne krone. Človek ga je naselil v severno Ameriko, na mnogih oceanskih otokih pü so naseljeni domači prašiči, ki so potomci divjih, podivjali. V Jugoslaviji je bolj ati manj splošno razširjen, ni pa ga na jadranskih otokih. Slika 174: Razširjenost divjega prašiča fSus scropha) v Sloveniji, a - obora grotä Gorianyja na Rjpenčvrliu leta 1913; b - prekmurska populac|a do približno leta 1920: C ' ozemlje, poseljeno do leta 1920; d - nazšitjenost do leta 1940; e - razšifjenost do let 1955-T960; f - ozemlje, ki so ga praSiči poseiili po letih 1955-1960. Ruzžirjenost v SloTenyi (sU 174): Za zgndovino divjega prašiča na Slovenskem je bistvenega pomena odredba cesarice Marije Terezije iz leta 1770, po kateri je bilo ukazano divje prašiče v prosti naravi povsem zatreti. Po tem obdobju je bila divja svinja v naših krajih praktično iztrebljena. Kronika gozdne uprave kneza Karla Auersperga v Kočevju ne izkazuje nobenega odstrela divjih svinj že od leta 1768 pa vse do 1918 (Šavelj, 1933). To nam da celo misliti, daje bil divji prašič že sredi 18. stoletja na Kranjskem redek, če ne celo iztrebljen. Prayer (1842) v popisu sesalcev na Kranjskem omenja enega samega divjega prašiča, ki je bil ubit leta 1835 tia Tujjaškem. Brez dvoma je žival zaäla k nam s HrvaŠkega. Takšnih klatežev je bilo kasneje še nekaj. V Prekmuiju, kije pripadalo Ogrskemu kraljestvu, so se divje svinje po vsem sodeč zadržale v okolici Hodoša Ln ob Muri do začetka dvajsetih let tega stoletja (Pire, 1958/59), ko so bite verjetno iztrebljene med revolucionarnimi vrenji. Leta 1912 se je pojavil na veleposestvu Ruperčvrh (severno pobočje Gorjancev)f katerega lastnik je bil graščak Herman Goriany, velik merjasec. Goriany j^ ob tem prišel na misel, da bi poizkusil s ponovno naselitvijo, divjih prašičev. Od tvrdke Julij Möhr iz Ulma ob Donavi je leta 1913 kupil staro svinjo s štirimi mladiči. Že ob izpustu v oboro je svinja takoj pobegnila. Naslednje leto je v gozdovih Radohe po vrgla devet mladičev. Približno ob tem času so oboro preskočile se preostale živali. Odtlej so se divje svinje vse pogosteje pojavljale v Beli Krajini, okolici Novega mesta in v Mali gori (Danko, 1922, SoJopi^li Xopita^i ali parkljaijj (Aitjodactyla) Šašelj, 1911). To območje so do koncu 20. let tudi povsem poselile, prodirale pa so še naprej (si. 213). KLateži so se pojavi)! celo v SkaruSni (Eeta 1907; S., 1929) in na Boču (leta 1913; Dr.R., 1913). V naslednjih dvajsetih letih so se divji prašiči razširili na Snežnik, Kočevsko, Zasavje, okolico Celja, Haloze in na Boč. Leta 1926 so se pojavili tudi na Pahorju in leto kasneje na Kozjaku (Paitler, 1927). Posamezni klateži so prišli do Ljubna pri Bohinju (leta 1931; Anonimus, 1932b), okolice Vipave (leta 1933; Tavčar, 1954/55) in KoČne (leta 1937; Medven, 1937). Še naprej so se stalno pojavljali v Skamčni in Rasici- Koncem štiridesetih let so se divje svinje pričele redneje pojavljati na Krasu in Tolminskem, v začetku petdesetih let pa tudi v Julijskih Alpah. V petdesetih letih so postajale vse pogostnejše in rednejše tudi v vzhodni Sloveniji razen Prekmurja. Ozemlje na levem bregu Mure naj bi po mnenju lovcev poselile z Madžarske (M.S., 1956), morda kot posledico odstranitve obmejnih minskih polj (Marič, 1976/77), Danes poseljuje divja svinja, bodisi stalno bodisi občasno, celotno ozemlje Slovenije domala do same obale. Opis (.si. XL): Zajetno telo je na kratkih in močnih nogah. Prsti so še štiije, vsi pa so s parklji. Prednji del telesa je posebej močan. Dolga, klinasta glava se postopna zožuje v koničast rilec. Kratek rep se konča s čopom dlake. Oči so razmeroma majhne, uhlji pil kratki, široki in pokončni. Telo pokriva močna ščetinasta dlaka, kije sivo ^ava do temno rjava. Mladiči so svetlo ijavi, s temnimi vzdolžnimi progami. Pri odrdijiib Živalih üo posamezne dlake tudi bele. Po sredini hrbta je dUka dalj^, na trebuhu pa gostejša in volnata. Zobni nižja bolj a!i manj popoln, vsi zobje pa izrastejo v tretjem letu. Velike podočnike, ki se izvihajo navzven, poznamo pod imenom Čekani. Pri samcih so močnejši kot pri samicah. Kočniki imajo nizke krone in grbiČave površine. Dimenzije 35 samcev in 113 satnic divjih prašičev iz zahodnih Karpatov so sledeče: trup z glavo (samci) 139-178 cm, (samice) 131-167 cm; rep (samci) 15-29 cm, (samice) 14-30 cm; stopalo (samci) 26-37 cm, (samice) 21-35 cm; teža (samci) 60-153 kg, (samice) 45-12S kg. Kondilobazalna dolžina divjih .svinj iz Mecklenburga je 263-379 mm (Herre, 1986). Samci so večji od samic. Hubitiit: Pri nas poseljuje listnate in mešane gozdove, ustrezajo pa mu (udi obsežnejša močviija. V gorah gre do gozdne meje. Življei\fe: Previdna, razumna in napadalna žival. Aktiven je največ ponoči. Je vsejed, večino v prehrani pa sestavljajo podzemski deli rastlin. Po zemlji rije za nevre-tenčaiji, rad pa seže tudi po mrhovini. Samice in mlade živali se družijo v krdela, ki v naših krajih štejejo 10 do 30 osebkov. Odrasli samci so samotaijj. Krdelu se približajo le v času paijenja (bukanja), to je od novembra do januaija. Svinja nosi 10S-120 dni, skoti pa 3-10 mladičev. V tem obdobju zapusti skupnost in zgradi iz rasllinskega materiala in podlanke gnezdo. Živali ob rojstvu že vidijo in so odlakane. Matijih d«ji poldrugi do poltretji mesec. Samice so spolno zrele v 8-10, mesecu, samci pa nekoliko kasneje. Življenjska doba je 8-10 let. Najpomembnejši naravni sovražnik je volk, ki jim je še posebej nevaren v visokem snegu. Iz naäih krajev so poznani primeri, ko jih je v visokem snegu lovil tudi medved. Variabilnost in podvrsta: Kromosomsko število variira od 36 do 38. Iz Jugoslavije so poznani osebki z diploidnim številom kromosomov 2n =38 (Živkovič idr., 1971). Velikost je pri divjih prašičih zelo variabilna. Največje osebke dobimo proti severu in v gorah, najmanjše pa na Sardiniji in Korziki. V Sloveniji živeče divje svinje veijetno lahko uvrstimo k nominalni podvrsti S.s, scropha Linnaeus, J758, ki je bila opisana po primerkih iz Nemčije. Divji prašič je zarodnik domačega. Začetki udomačevanja segajo v jugozahodno Azijo ali pa morda zahodno Tndijo, v 9. in 8. tisočletje pred n.š, DomaČi prašiči imajo po 38 kromosomov. Križanci med domačimi in divjimi prašiči niso iijema. V Sloveniji so poznani iz okolice Trebelnega, Jesenic na Dolenjskem, Črnomlja in Konjiške gore. Praviloma divji veper zaskoči domačo svinjo. Križancev je seveda največ v območjih, v katerih se domače svinje prosto pasejo. Glede na to, da je hlevska reja prašičev mlada in sega v začetek 19. stoletja, je bilo v preteklosti križanja vet. Tako imajo veijetno vse evrop.ske divje: svinje v sebi gene domačih. Divjega in domačega prašiča railiküjemo tudi po lobanji; I. n) Nosnica in čelnica (v profilu) ravni ali le rahlo vbočeni; višina očnice manjša od njene dolžine; dolžina solznice najmanj 2-krat večja od največje širine; dolžina nosnice približno 4-krat preseže največjo širino - divji prašič h) Med nosnico in čelnico je {v profilu} izrazita vboklina; višina očnice večja od dolžine; dolžina soJznice enaka ali manjša od največje širine; dolžina nosnice 2,5- do 3-krat preseže največjo Širino- domači prašič Družina: Jeleni (Cervidae) Jeleni poseljujejo obe Ameriki, Evrazijo in severno Afriko, človek pa jih je raznesel še v mnoga druga območja. Poznanih je 37 vrst, prvič pa so se pojavili v začetku oligocena. Najmanjši predstavnik, mošus, tehta okrog 10 kg, los kot največji pa do 800 kg, Samci imajo na glavi razvejano rogovje, ki požene na nastavkih čelnice. Rogovje vsako ieto odpade, na njegovem mestu pa zraste novo, večje. Rast rogovja uravnava moški spolni hormon testosteron, tako da so samice brez rogovja (mulaste). Edinole pri severnem jelenu sta rogata oba spola. Zobje jelenov imajo nizke zobne krone. Zgornja podočnika sta navadno bolj ali manj zakrnela, spodnja pa sta po obliki podobna sekalcem (sta incisiviformna). Sodoprsti kopitaiji ali park]jaiji {Artiodactyla) Prebavilo Je močno specializirano za prehranjevanje z nizko-kaloriČno in težko prebavljivo rastlinsko hrano. Želodec je štiridelen, kar je značilno za vse prežvekovalce. Hrana najprej potuje v vrečast vamp. Ko prežvekovalec kže k počitku, gre hrana v kapico, kjer se sprime v kepe, katere potujejo po požiralniku nazaj v usta. Žival hrano sedaj dobro prežveči in pre-mesii s slino. Ta redka hrana potuje po požiralniku nazaj v tretji del želodca, imenovan devetogub, odtod pa v sirišcnik, ki šele izloča prebavne sokove. Zaradi takšnega načina prebavIjanja se prežvekovalci manj časa zadržujejo na paši, kjer so izpostavljeni plenilcem. Rastlinje na hitro popasejo in shranijo v vampu, temeljito pa ga prenieljejo (prežvečijo) v skrivališču. Srnjad porabi npr. četrtino dneva za paŠo, druyo četrtino pa za prežvekovanje. M m ' M i K ^ SliKa 175: Izrez spodnjega defa lobanje pri (a) srni (Capfeohjs capreolus} in jöletiu fCer/iys e/apftus;. 2 - zgornja Celjusinica; N - nebnlca. Jeleni imajo pri nas dva rodova, kiju prepoznamo s pomočjo določevalnega ključa: 1. a) Manjäe živali^ pledna višina pod 70 cm; rep zelo kratek, dlake ga prekrivajo; največja debelina glavne veje rogovja pod 3 cm; kondilobazalna dolžina lobanje pod 22 cm; predočnična jamica plitva; prednji rob nebnice sega pred M' (si. 175a) - Capreolus t>) Večje živali, piečna vi&ina nad 90 cm; rep daljSi od 10 cm,, sega nad dlake; največja debelina glavne veje rogovja nad 3 cm; kondilobazalna dolžina lobanje nad 22 cm; predočnična jamica nav. globoka; prednji rob neb nice ne seže do M' (si. 175h) - Cervus Rod: Navadni jeleni {Cervus Linnaeus, 1758) Slika 176: Prednji del tobanje pri (a) navad[>6m jelenu CCe/vüs slaphus) in (b) damjeku fCervus dama). P - predčeljustnica; Z - zgornja če|u-stnka; N - nosntoa; S - solznfca. Pribbino 17 vrst navadnih jelenov poseljuje Severno Ameriko, Evrazijo in severno Afriko. Sistematska razmejitev proti sorodnim rodovom je umetna. Tako nekateri avtoiji obravnavajo damjeke in čitale kot samostojna rodova, drugi pa le knt pod rodova navadnih jelenov. Druga in peta dlančoica sta pri navadnih jelenih skoraj povsem zakrneli, njuna ostanka pa sta vidna na sprednjem delu sprednje piščali {piesiometakarpalno stanje noge). V Evropi živijo 4 vrste jelenov, od katerih pa sta dve naseljeni. Pri nas dobimo 2 vrsti, ki ju prepoznamo s pomočjo do ločevalne ga ključa; 1. a) Piečna višina nad 120 cm; odrasle živjli nikoli pegaste; rogovje na vrhu ni lopatasto razširjeno; kondilobazalna dolžina lobanje nad 30 cm; spodnji mb nosnice raven (si, 176a); Ij v zgornjem deiu ni izrazito širok, ostala sekalca in spodnji podočnik niso izrazito tanki (si. 177a); zgornji sekalec na v. prisoten pri obeh spolih - C. eiaphus b) PEečna višina pod 100 cm; telo dsv. pegasto; rogovje na vrhu nav. lopatasto razširjeno; kondilobazalna dolžina lobanje pod 28 cm; spodnji rob nosnice je pred solzno odprtino upognjen navzdol (si. I76b}; ![ zgoraj pahljačasto razširjen, ostala sekalca in spodnji podočnik izrazito tanki (si. I77b); zgornji sekalec nav. manjka - C. dama Slika 177; Spodnji s^ks^ci $ podočnikom pri (a) navadnem j@ianu (Gervus e/ap/iusj In (b) damjehu fCe/vus da/naJ, Navadni (rdeči) jelen - Cervus eiaphus Linnaeus, 1758 Ra/äirjenost; Listnati in mešani gozdovi palearkticne Evrazije od Anglije do Daljnega vzhoda. Na jugu seže v severno Afriko, na Sardinijo in Korziko, v Malo Azijo in na Kavkaz. Na severu ga dobimo do Skandinavije. Živi tudi v Severni Ameriki, kjer je poznan pod imenom vapiti (Cervus eiaphus canadensis). V mnogih območjih ga je človek iztrebil, zato danaänja razsiqenost ni sklenjena. V Jugoslaviji poseljuje predvsem severne nižinske pokrajine. Na manjše, večinoma naseljene populacije naletimo v mnogih loviščih, vse do Makedonije na jugu, Riizžirjenost v Sloveniji (sL I78)i Avtohtona jelenjad jt; bila na Slovenskem v 19. stoletju praktično iztrebljena, Zadtiji jeleni naj bi padli v laškem okraju fe leta 1736 (Anonimus, 1936), na Gflrjancjh leta 1S23 (ŠaSelj, 1929), v Trnovskem gozdu leta 1826 (Mikuletiü, 1978), na Kočevskem leta 1852 (Sajovic, 1919) in na Snežniku leta 1865 (Va-lentinčič, 195S/59) aÜ pa kta 1875 (Anonimus, 1912). Vprašanje pa je, ali je bila ta jelenjad v drugi polovici 19. stoletja res povsem iztrebljena. Po vsej verjetnosti so se jeleni obdržali vsaj v gozdovih Javomikov in Nanosa. V Predjamskem muzeju so razstavljena rogovja jelenov z Javomikov z letnicama 1884 in 1885 (er Slika 178: Razšif)enost navadnega jelena (Cerws elaphvs) v Sloveniji, a - obore 5 konca prejšnjega in začetka tega stoletja; b - razšiFjenost do leta 19B5; C - razširjenosl do leta 1980. z Nanosa i letnico 1878. Avtohtona jetenjad je preživela tudi v jugovihodnem delu Prekmuija, kjer pa so jo uničila revolucionarna vrenja po letu 1918. Konec 19. stoletja so na Kranjskem in Štejerskem postavili nekaj ohtir, ki so bistveno vplivale na nadaljnjo zgodovino je len ja d i na Slovenskem, O bore so bile sledeče: 1. Kokra, obora postavljena 1891- Lastnik Gilbert Fuchs je nabavil jelenjad na Koroškem, Ogrskem in v Sptidnji Avstriji. 2. Jelendol (tedaj Putertiof) pri Tržiču, oboro je postavil baron Julij Bom v letih 1891-1894. Jelenjad je nabavil na Poljskem (26 živili). Madžarskem <22 živati) in na Cromjem Štajerskem. Kasneje je dodal äe nekaj vapitijev {glej opombe). Pri Sv. Ani, kije v neposredni bližini Jelendola, je leta 1891 postavil manjšo oboro tudi ruski konzul Vetter. 3. Graščina Planina, obora postavljena leta 1895. Jelenjad so nabavili s Karpatov in kasneje äe iz Avstrije. Leta 1904 so oboro opustili, jelenjad pa seje raztspla po notranjskih gozdovih- 4. Leskova dolina na Snežniku, obora postavljena leta i899, Jelenjad je izvirala iz raznih dežel, največ pa iz Mecklenburga. Lastnik knez Schönburg^ Waldenburg je ogrado leta 1907 podri, v njej pa je bilo tedaj 74 glav jelenjadi. 5. Lokanje na Pohoiju, obora postavljena vegetno 1900. Lastnik knez Windrs-chgraelz je leta 1912 oboro podri in izpustil iz nje 6 glav jelenjadi. Mimo Lahko ref emo, da sedanja jelenjad izvira v veliki večini iz teh o bor. Do druge polovice tega stoletja je jelenjad že poselila Karavanke ili del Kamniških in Savinjskih Aip» Pohoqe in pa kočevski in snežniški dinarski kras. Manjši populaciji sta živeli na Jelovici in Mežaklji. V tridesetih letih so postavili obom pri Zasipski dolini v Krmi. Jelenjad, ki so jo pripeljali iz Belja, pa se ni dobro obnesla. Leta 1936 je hiio v njej največ živali, namreč 36 glav. Do začetka 2. svetovne vojne je ta jelenjad propadla, največ soje postrehli. Po šestdesetih letih se je jelenjad hitro širila na nova, še ne-poseijena ozemlja. Danes je redka ali pa manjka le v večjih odprtih ravnicah, v visokogoiju Julijskih Alp in pa na sami obali. Na jelenjad v Prekmuiju gotovo vplivajo prišleki z Madžarske, Zgodovino naše jelenjadi so opisali Bevk (1954/55), Fabjan (1956/57) in Valentinčič (1958/59), razšiijenost v Šestdesetih in sedemdesetili letih pa Simonie (1958/59, 1964/65). OpLs: (si. XLI, XLII) Naš največji jelen, kije v plečih visok do slab poldmgi meter. Glava je dolga, uhlji pa veliki in koničasti. Rep je daljši kot pri smjadi in meri 15 cm. Dlaka je dolga in krhka, poleti rdeče rjava, pozimi sivo ijava. Samci imajo na vratu daljšo in temnejšo dlako. Zadnjica je bela. Mladič je lisast, nejasno izražene lise pa lahko ostanejo vzdolž hrbta vse življenje. Samec ima na čelu razvejano rogovje, samica (košuta) pa je brez njega (je mulasta). Mlademu samcu se že z osmim mesecem pojavijo na čelnici nastavki za bodoče rogovje. Prvo rogovje, ki začne fasti pri starosti 12-J 4 mesecev, še ni razvejano. Odpade aprila, na njegovem mestu pa začne rasti novo, ki je vsako leto večje in bolj razvejano. Največje rogovje ima ^elen pri približno desetih letih. Staro rogovje odpada marca ali aprila, čiščenje novega pa se razvleče od julija do decembra. Mladi jeleni čistijo rogovje kasneje kot stari. Rogovje odraslega jelena sestoji iz dveh vej z odrastki (parožki). Odrastki na vrhu veje tvorijo t.i, krono. Veji merita največ 120 cm, na njima pa je po 7 ali celo več odrastkov. Leva in desna veja s pamiki sta si bolj ali manj zrcalno simetrični. Pri odraslih jelenih iz vzhodne Nemčije meri trup z glavo 181-210 cm (jeleni), oz, 152-1S2 cm (košute; Bützler. 1986), Nasi jeleni tehtajo do 250 kg, košute pa do 150 kg. Kondilobaialna dolžina lobanje 10 košut s Snežnika je 317-361 mm, Huhitat: Predvsem gozdovi, od nižin do gornje gozdne meje. Najbolj mu ustrezajo stičisča gozdov in odprtih (obdelovalnih) površih. V Sloveniji Živi največ jelenov v dinarskih bukovo jelovih gozdovUi in njihovih spremenjenih, zlasti zasmrečenih sestojih, V Alpskem gorskem svetu žive jeleni v mešanih in smrekovih gozdovih, v nižinski vzhodni Sloveniji pa tudi v poplavnih gozdovih. Za natančen opis hahitatov glej Simoniča (Simonič, 1958/59), Živ^jei^je: Aktiven zlasti v mraku in ponoči. Podnevi počiva v zavetju dreves, z mrakom pa gre na pašo. Jeleni so družabne živali. Ponekod v Evropi so že zabeležili ^eststoglave črede. Kolute z mladici se družijo med sabo, samci pa tvorijo svoje trope ali pa so samotarji. Tropi jelenov razpadejo v začetku paqenja, to je septembra, ko si v medesebojnih bojih poskušajo pridobiti 5im več košut. Merjenje moči traja vse do januaqa. Košuta nosi 230-240 dni, maj» ali junij« pa skoti navadno le enega mladica. Mati ga doji približno 3 mesece. Mladiči spiilno doiore v drugem (samice) ol. v tretjem letu življenja ven5i. a - naselitve {letnica v oklepaju); b - približna danaSnja razširjenost. poti s severa. Že leta 1931 so se pojavili pr^i na Goijancth {Jordan, 1934), okrog druge svetovne vojne pa na Boču in Rogatcu (Kovač, 1976/77; Koser, 1981). V zadnjih desetletjih so se sputili z območij nad gozdno mejo v z gozdovi zaraslo sredogorje, tako da so danes pogostni tudi v hribovju predalpskega sveta. Opis tsl. XLV>: Manjši vottorog, visok v pleSih do 75 cm. Poleti je umazano nimöno ijav do T^imeno siv, pozimi pa temno rjav do lemno siv. Zimska dlaka je daljša od letne, lato je videti gams poleti vitek, pozimi pa robusten in čokat. Na vsaki strani glave se mu vleče prek oči vse do vrha gobca široka temna prog» (*vajeti*). Notranja stran uhljev je bela. Na čelu so pri obeh spolih razviti rogovi, imenovani roglji. Ti so smolnato črni, v spodnjem delu ravni, na vrhu pa zakrivljeni. Samci imajo debelej.se rtiglje, ki so na vrhu bolj kljukasti. Rogovi zaSno rasti v prvem letu življenja, v višino pa zrastejo do 20 cm. Starejši gamsi imajo na rogljih smolnate obloge, ki so veijetoo nastale zaradi drgnjenja ob smrekovo in macesnovo vejevje. Odrasli gamsi merijo v dolžino 70-M cm, rep je dolg 7-8 cm, uhelj pa 10-12 cm. Tehtajo 35-40 kg. Kondilobasahia dolžina lobanje gamsov z avstrijske Štajerske je 181,5-195,5 cm {Sägesser & Krapp, 1986), Samci so približno za desetino večji od samic. Hahitat: Gams je vrsta odprtih skalnatih predelov nad gozdno mejo. Praviloma se gamsi poleti zadržujejo nad gozdno mejo, pozimi pa se spuščajo nižje. Vseeno številni gamsi vztrajajo vse leto na visokogorskih pašnikih. Poseljujejo tudi pas ruševja. V tem stoletju so gamsi poselili pas gozdov v sredogorju in hribovju. To eks- panzijo verjetno lahko pripišemo iztrebljenju plenilcev, zlasti volka. Gams že od nekdaj živi tudi v strmih skalnatih soteskah v nižjih legah, pri nas npr. v soteski Iške, v Zagoiju ob Savi, v dolini Kolpe itd. Življenje; Poleti so gamsi aktivni zjutraj in zvečer, pozimi pa ritem aktivnosti ne kaže izrazitih pravihiosti. So družabne živali in le stari samci so samotaiji. Največje irope tvorijo koze z mladiči, spolno zreli kozli pa se družijo med seboj, Kolli pridejo h kozam Le v času paijeoja, to je novembra in decembra. Brejost traja 25-27 tednov, V maju skoti koza enega ali dva (izjemoma tri) mladice. Po dveh urah se mla^ii Že postavijo na noge. Zarod doji do konca koledarskega leta. Samice dosežejo spolno zrelost $ tremi, sanici pa s tremi do štirimi leti. Življenjska doba je do 24 let. Koze žive dlje. Naravna sovražnika odraslih gamsov sta le volk in ris. Celo onadva sta jim nevarna edinole pozimi. Mladičem so nevarni tudi planinski orli. Največjo smrtnost pa zakrivijo med gamsi padci prek sten in pa plazovi. Leta 1909, ko je plaz odnesel v Vratih Aljažev dom, so v treh severnih triglavskih dolinah plazovi pokončali do 400 gamsov {Sušteršič, 1947). Pomemben vzrok smrtnosti so tudi zajedalske bolezni, največ kužna gamsja slepota (povzročitelj nepoznan, veqetno pa so mikoplazme) in gamsje gaije {povzročajo pr^ice vrste Sarcoptes rapicaprae). V nažih Alpah so gaije že nekajkrat zdesetkale gamsje trope. Velika epidemija je bila v letih 1976-77, Gams se največ pase po travnikih, pozimi pa tudi objeda iglavce. Vuriabilnost in podvrstd: Areal razširjenosti gamsov je t.i. otočnega tipa. Populacije, ki so med seboj že dolgo izolirane, so se razvile v ločene geografske rase. V Sloveniji živi nominalna podvrsta R.r. rupicapra (Linnaeus, 1758), kije bila opisana po primerkih iz Švice. Ta podvrsta poseljuje večino Alp. Pri nas so lovci nekdaj ločevali dva tipa gamsov: goščavarja in goličavarja. Prvi naj bi bili težji, živeli pa naj bi v gozdnem pasu. Goličavar naj bi bil višji in lažji, vse leto pa naj bi se zadrževal nad gozdno mejo. Taksno razlikovanje vetjemo nima resnične osnove. Rod: Koze {Capm Linnaeus, 1758) Pet vrst koza živi po skalnatih, pogosto gorskih območjih Evrazije (od Pirenejskega polotoka do Mongolije) in severovzhodne Afrike, Pri nas živi le kozorog, pogosto pa naletimo tudi na udomačene koze. Lobanji teh dveh vrst razlikujemo po obliki rožnice v prečnem prerezu. Pri kozorogu je ta štirioglata s širokim in ravnim prednjim robom (si. 182a),pri domači kozi (enako kot tudi pri njeni zarodnici bezoarski kozi) pa Je prednji rob zožen in oster {si. lS2b). r V Slika 162: Rožnica (a) alpskaga kozoroga {Capra ib0x} In (b) domačo koze v prečnem prerezu. Prednja stran je zgoraj, bočna pa levo. Alpski kozorog - Capra ibt^ Linnaeus, 1758 Razširjenost: Vrsta, jo obravnavamo v ožjeiti pomenu besede, poseljuje edinole Alpe. Vsi danes živeči alpski kozorogi izhajajo Iz narodnega parka Grand Paradiso v ifa-lijanskih Alpah, kjer je v 19. stoletju preživela edina avtohtona populacija. V Jugoslaviji živi alpski kozorog edinole v Sloveniji. ioktn Slika 183: Razžiijenost alpskega kozoroga (Caprs ibex) v Slovenji. Razširjenost v Sloveniji (si. I S3): Nobenih trdnih dokazov ni, ki bi govorili o prisotnosti avtohtonega alpskega kozoroga na Slovenskem po koncu ledenih dob. Rakovec (1975) edinole omenja, da okostje kozoroga, izkopano v gradišču nad Pivko pri Naklem, veijetnd sodi v »dobo preseljevanja narodov«. Večina piscev sicer domneva, da so bili pri nas kozomgi iztrebljent v 16. stoletju (npr. VaJentinčič, 1974), Njihovi zaključki temeljijo po vsem sodeč na poročiJu o obisku ce&aija Maksimiljana leta 1514 na Kranjskem. Cesarje odšel lovit gamse v Triglavsko pogorje m pa v Kamniške planine. »Iz poročila pa ni razbrati, če je pri tem šio tudi za lov na kozoroge, katerih hi, po tem sklepano, tedaj več ne bilo.* (Šusteršič, 1947). Zaenkrat ni tako nobenih dokazov, da bi bil pri nas kozorog avtohtnna vrsta. Kozoroge je na Slovenskem naselil baron Julij Bom v letih 1890-1896. Za svoje posestvo v Karavankah nad Tržičem je pri neki tvrdki v Lausannu kupil 20 kozorogov, ki jih je sprva držal v posebni obori pri Sv. Katarini pod Košuto, Leta 1908 jim je dodal še 5 bastardnih koz (križancev med kozorogi in domačimi kozami), katere je kupil v zverinjaku nadvojvode Leopolda. Po smrti J. Borna (leta 1902) je njegov sin Friderik izpustil kozoroge v 1355 ha veliko lovišče na zahodnem pobočju Košute, na Korošici in na Begunščici. V letih 1897-1912 so koloniji stalno dodajali nove živali. Sredi leta 1916 je bilo v naselbini 50 do 60 kozorogov. Kot posledica vojnih operacij z obmejno Koroško je v zimi 1918^19 to število upadlo na 6 do S živali, ki so se zatekle v nedostopne fieri na Begunjščici. Do zime 1925/26 se je število kozorogov povečalo na 17 živali (Šivic, 1926), 1, 1931 pa jih je bilo 30 do 40 (Anonimus, 193tb). Leta 1932 seje en kozorog, očitno iz Btimove kolonije, pojavil tudi na jeseniški planini (Anonimus, 1932t)), Tudi med drugo svetovno vojno je karavanska kolonija moJno trpela. Prtiivelo je le kakih LO živali. V letih 1953, 1956 in 1970 so populaciji dodali 14 kozorogov, kupljenih v Švici in Zahodni Nemčiji. Leta 1975 je bilo na Begunjščici 60 kozorogov (Fabjan, 1977/78). Druga na.selitev je bila leta 1953 v Kamniški Bistrici, kjer so spustili 3 iz Švice pripeljane živali. Temu oiajhnemu tropn, ki seje zadrževal na Brani, so v letih 1961 in 1965 dodali še po 4 kozoroge. Leta 1975 je bilo na Brani 35 kozorogov, V Julijskih Alpah so bili kozorogi prvič naseljeni leia 1965 v dolini Zadnjice, Živali so izvirale iz TUlije, V letih 1965-1975 je bilo izpuščenih se 54 kozorogov, tako da je ta populacija štela leta 1976 že 160 živali (Fabjan, 1977/78). V osemdesetih letih je tudi lovska družina Bovec naselila v svoje lovišče kozoroge iz Grand Paradisa (Čeme, ustno). Po cenitvi iz leta 1989 živi v Sloveniji 237 kozorogov. OpK fsl. XLVI); Močna, tršata in postavna koza. Čokat, poldrugi meter dolg tmp je na močnih, razmeroma kratkih nogah. Rep je kratek, na zadnjici pa je belina. Poieti je dlaka rdečkastosiva, pozimi pa lumenkastosiva. Rogove imata oba spola, vendar so pri kozln veliko daljši m močnejši, njihova prednja površina pa je močno grbava. Koza. ima rogove doJge do 30 cm, kozeJ pa do 95 cm. Dimenzije 12 alpskih kozorogov so naslednje: trup z glavo 121-154 cm; rep 22-29 cm; uho 9,5-12 cm; teža 26-92(115) kg; kondiiobazalna dolžina lobanje 20,2-27,1 cm (Nievergelt & Zingg, 19S6). HiibiUif: Odprti skalnati predeli nad gozdno mejo- Gre višje kot pa gams, dp 3200 m visoko. Zaradi pomanjaknja hrane se pozimi spusti tudi do gozdov. Življenje: Kozorogi se družijo v Impe, stari samci pa so samotarji. Podnevi počivajo, zjutraj in zvečer pa ßredo na paso. Večji del v prehrani tvorijo trave in razna zelišča (ivokaličnic. V skalnatem svetu se giblje neveijetno zanesljivo. Z mesUt lahko skoči 2 m visoko, z zaletom pa do 4 m. Kozorogi se parijo pozimi, ud konca decembra do januaija. Po 20 tlo 22 tedenski brejosti skoti koza 1-2^ včasih celo tri mladiče. Življenjska doba je do 17 let. Naravnih sovražnikov pri nas skorajda nima. VanubiJnust in podvrsta: K alpskemu kozorogu navadno prištevamo tudi kozoroge s Kavkaza, Hindukuša, Pamirja, Tjanšana, Altaja, Sinaja, južnih in zahodnih delov Arabskega polotoka, zahodnega Egipta in severne Etiopije. Posamezna gorska območja imajo samosvoje podvrste, nekaterim od njih pa včasih pripisujemo tudi sistematski rang vrste. V Alpah živeči in torej tudi k nam naseljeni kozorogi pripadajo nominatni podvrsti C.i. ihtLt Linnaeus, 1758, ki je bila opisana pii primerkih iz Švice. Opombe: Alpski kozorog se uspešno pari z domačo kozo. Bezoarska koza - Capra aegagrus Erxleben, 1777 Danes živi se na nekaterih Egejskih otokih in Kreti, v Omanu, v gorah Male Aiije, Kavkaza, Kopet Daga, Afganistana in Sinda. Kretsko podvrsto (C.ae, creticn Schinz, IS3S) so koncem preteklega stoletja naselili tudi na Slovensko. Leta 1899 je kočevska graščina kupila 13 koz v parku nekega M. Wbiteheada na Reki (Rijeka), ta pa jih je leta 1896 nabavil na Kreti (Božič, 1934). Živali so izpustili v strme čeri nad Čabranko in Kolpo pri Osilnic« ter na skalnate obronke Borovca na Kočevskem. Naselitev ni uspela. Zadnje primeil^e naj bi videli leta 1904 (Sivic, 1926), po nepotijenifa poročilih pa naj bi živele na obeh straneh Kolpe Se v tridesetih letih (BoiiČ, 1934-), Bezoarska koza je nesporni prednik domače koze, katero najdemo v literaturi pod znanstvenim imenom Capra hircus Linnaeus, 175S. Do udomačevanja je priSlo v jugozahodni Aziji, pred 8000 do 10000 leti. Nekaten avtoiji domnevajo, daje pri nastajanju domače koze sodelovala tudi vijeroga koza ali markor (Caprn fatconeri Wagner, 1839) iz Kašmira, Uzbekistana, Tadžikistana in Pakistana, Domačo kozo je človek razselit po vsem svetu. Ponekod so njihovi potomci podivjali in jih se danes srečamo kot divje živeče živali (npr. Wales in Škotska, mnogi otoki v Sredozemlju, mnogi oceanski otoki itd.). Rod; Ovce [Ovis Linnaeus, 1758) Šest vrst ovac poseljuje Severno Ameriko in paiearktično Evrazijo. Najraje imajo suha višavja in gorska območja. Pri nas živi edinole muflon, ki gaje naselil človek. Muflon, argali - Ovis ammon (Linnaeus, 1758) Razälrjennst; V številnih podvrstah poseljuje obsežna območja osrednje Azije, Oman, Ciper, Sardinijo in Korziko. Evropskega muflona s Sardinije in Korzike je človek naselil na mnogih mestih v Evropi. Naseljen je tudi v Jugoslavijo. Slika 184: Razšiijenost muftona fOv/s ammon mv^imon) v SkjvenijL a - naselitve: b - migracija muflonov iz Železne Kaple v zgornjo Savinjsko dolino od leta 1958 naprej; c - današnja tazSifjenost. Ra/iirjenost v Slnvenyi (si. 1S4); Muflone so na slovenskem ozemlju gojili kot lovno divjad morda že v preteklem ütoktju, vendar ni o tem zanesljivh podatkov (Boiic, 1934). V sezoni 1934/35 so lovci naselili na Banjisko planoto tri živali, ki so jih dobili s Sardinije. Oven je bil ubit pred 2- svetovno vojno (Ličen, 1960/61), katere ta majhna skupina očitno ni preživela. Prva povojna naselitev je bila leta 1953 v dolino Kokre. Štirje mufloni so bili dobljeni iz Avstrije, Plaz naselitev pa st je začel leta 1961. Muflone so naselili v Vrsnik nad Kobaridom <1961), Bohinj (1964), na Mežakljo (1968), Žmohor (lad Laškim (1965), Rog (1967), PodefO« P" Slovenj Giadcu (1966), Most na Soči (1970), okolico Ško^e Loke (1970), okobco Kranju (1970), Polhov Cridec (1971), Trnovski gozd (1972, 1973), Boč (1972) in Tolmin (1973; Simonič, 1967/68; Krže, 1975/76). Muflone so nabavljali na Brionih, v Avstriji in v Italiji. Navadno so jih spuščali neposredno v prosto naravo (brez predhodnega zadtievanja v oborah). Nekajkrat so mufloni tudi migrirali. Tako so se živali, naseljisne v Kokro, razteple po Gorenjski vse do Šmarne gore na jugu. Mufloni, naseljeni v Vršnem, so se odselili v Bohinj. Leta 1958 so se v zgornji Savinjski dolini pojavili prvi mufloni iz kolonije v Železni Kapti (Vr^nik, 1959/60). Iz teh in nadaljnjih prišlekov seje v naslednjih leijh razvila mo£na kolonija. Opis (si. XLVII): Zelo podoben domači ovci, s katero je v bližnjem sorodstvu, vendar je manjši. Glava je v profilu izbočena, uhlji in rep so razmeroma kratki. Poleti so samci (ovni) rdečkasto ijavi do temno ijavi s sivkastimi odtenki. Hrbet je temnejji. Gobec, trebuh, zadnjica in notranja stran nog so beli. Na hrbtu je svetla lisa v obliki sedla. Zimski kožuh je temnejši. Samica (ovca) je svetlejša od ovna in enakomemeje obarvana. Oven ima vedno polžasto zavite roge s številnimi prečnimi žlebovi. Rogovi začno rasti pri 7-10 mesecih. S starostjo so vse daljši in merijo po obodu do 70 cm. Rogovi lahko poženejo tudi samicam, vendar niso nikoli daljši od IS cm. Ovce s Korzike naj bi bile navadno rogate, s Sardinije pa mulaste (Miller, 1912). Dimenzije muflona so sledeče: trap z glavo 110-130 cm; rep 6-10 cm; uho okrog 7 cm; teža 35-50 kg (samci), 30-40 kg (samice); največja dolžina lobanje 22,6-24,5 cm (Rohrs, 1986). Hnhitat: Gosti gozdovi na i^kalnäti podlagi. Pri nas najpogosteje v gorah in hribovju. Kadar se počuti varno, je muHon aktiven čez cel dan, sicer pa gre na pašo šele v varstvu teme. Hrani se skoraj izključno s travami in zelišči, pozimi pa objeda še brstje na nizkem drevju in grmovju. Mufloni so čredne živali, le stari ovni so samotaiji. Parijo se oktobra in novembra, Po 22-tedenski brejosti skoti ovca marca ali maja enega do dva mladiča. Dojenje traja 4 do 5 mesecev. Življenjska doba muflonov je do 20 let. Naravni sovražniki so volk, ris, klateški psi in tudi lisice. Variabilnost in podvrsta: K nam je bila naseljena sardinjska podvrsta O.a, tnusimon (Pallas, 1811), kije bila opisana po primerkih s Sardinije. Ni nemogoče, da so mufioni s sredozem^ skih otokov, tudi s Sardinije in Korzike, podivjani potomci napol udomačene maloazijsko-perzijske podvrste argalija Ovis ammon orientalis Gmelin, 1774, ki naj bi bila v preteklosti naseljena na te otoke (Corbet, 19S4). Opombe: Argali je prednik domaČe ovce, katera pogosto najdemo pod znanstvenim imenom O. anes Linnaeus, 1758. Udotnačevanje sega v jugozahodno Azijo, v čas najmanj 5000 let pred n.š. Evropski muflon se uspešno križa z domačo ovco. Rod: Govedo {Bos Ltitnaeus, 1758) Danes icita rod še 5 vrst, ki živijo samo v Aziji. Edini evropski predstavnik, tur, je iitrebljen, Tur - Bos primizenim Bojanu s, 1827 Tur, ki je zarodnik domačega goveda (Äoj murus Linnaeus, 1758), je danes iztrebljen. Nekdaj je živel po vsej Evropi do južne Skandinavije, v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Zadnje^;a so ubili leta 1627 v kraju Jaktorow v Mazowiecki nižini na Poljskem (Pucek, 19S1), V nas seznam ga uvrščamo na podlagi RakovČevega zaključka (Rakovec, 1975), daje »Kraj Tuijak dobil ime od tura, čigar glavo so imeli stari Tuijačani v svojem grbu. Iz tega lahko sklepamo, da so se turi zadržali tu vsaj do prihoda Slovanov«. Rod: Bizoni {Bison Smith, 1827) Rod ima dve vrsti, od katerih je bizon Binon bvion (Linnaeus, i758j preživel v Severni Ameriki, zober pa v Evropi. Nekateri zooiogi smatrajo severnoameriškega bizona in zobra za isto vrsto. Zober - Bison bonasus (Linnaeus^ 1758) Rakovec (1975) meni, sklicujoč se na poročilo langobardskega zgodovinarja Pavla Diakons, *da so bizoni (t.j. zobii) živeli v pragozdovih med Vipavsko in zgornjo savsko dolino še takrat, ko se je leta 568 selil langobardski kralj Alboin s svojo vojsko in prebivalstvom iz naših krajev v Italijo*. Zaključuje, da so »Turi in bizoni 1..J izumrli pri nas bržkone še v srednjem veku, sicer bi se jih Žiga Herberstein prav gotovo spomnil v svojih 'Moskovskih zapiskih'«. Diakonovo poročilo je dokaj nezanesljivo. Citirajmo ga; ko je kralj Alboin prišel s svojimi ljudmi »do skrajne meje Italije, seje vzpel na goro, ki se tam dvjga /,../ Zato se ta gora, kakor pravijo, odtlej imenuje Kraljeva gora (mo}\s Regis). Na tej gori baje živijo divji bizoni (bisontes fer brkatem netopirju (Af. mysfac/nus/ Brandtov netopir, ki Je zelo podoben brkatemu, ima na me-fjakih se dodatno grfiico (prolokon). Ruzlifcovabiih znakov je se veČ. Pri Brand to vem netopirju ima P^ spredaj na zunanji strani grbico, bifcati netopir pa je brez nje (si. 185), To grbico lahko vidimo tudi pri živi živali. Drugi zgornji predmeljak (P^) in drugi spodnji predmeljak (Pj) sta pri Brandtovem netopiiju višja (si. 186). Samce razlikujemo tudi po obliki penisa (si, 1&7). Mogoče je razlikovanje po dimenzijah spodnje Čeljustnicfi (si, 188). Slika 187: Penis (gledano s strani) pri Brandtovem netopiiju fWyuds brän-dä) in brkatem netopirju (M. mystad-nus}. Veliki navadni netopir - Myotis bechsreini (Ktihi, 1818) Ta netopirje v Evropi, čepiBV redek, dokaj razšiijen, V okolici Slovenije Je bil najden na Hrvaškem in v Avstriji, zato ga zanesljivo lahko pričakujemo tudi prt na&. Vezan je na obsežne gozdove, pozimi pa se zateka tudi v jame. Veliki navadni netopir je majhen do srednje velik, Podlaket meri 39-45 mm, kondilobazalna dolžina lobanje pa 15,9-I6,ft mm (Miric, 1970). Uho je daljše od ]/2 podlakti (meri nad 22 tJitn). Po dolgih uhljih ga lahko B 11-1 10^ Slika 1BS: Razlikovanje Brandtovega netopir^ (Myolis brandti) od sorodnega brkatega netopiqa (M. mystadnus) s pomočjo dimonz* spodnje če j ustnice. zamenjamo z uhatimi netopirji (rod Plecvfus). Vendar pa &Li pri uhatih nßtopiijih uhlja pri osnovi zrasJa, pri velikem navadnem netopiiju pa vsaksebi. Stopalo in ostrogo ima razmeroma kratko (podobno kot npr, vejicati in resasti netopir), prav tako pa je tudi brez dodatne grbice na zgornjih kočnikih. Močvirski netopir - Myotis dasycneme (Boie, 1825) Močvifski netopir je eden naj redkejših evropskih netopiijev. Porodniške kolonije so pognane iz Nizozemske in doline Tise {Horaček & Hanat, 1989), prezimujoči osebki pa se pojavljajo tudi proti jugu. Tako je bil nekajkrat zabekžen v Panonski nižini Jugoslavije. Možno je, da bi se pozimi pojavil kak klateški primerek tudi pri nas. Stopalo in ostroga sta pri močvirskem netopiiju daljši (podobno kot pri dolgonogem in obvodnem netopiqü), prav tako pa imajo tudi zgornji meljaki dodatno grbico. Močvirski netopir pa je večji od dolgonogega in obvodnega netopiija. Podlaket je daljša od 42 mm, kondiloha^alna doliina lobanje pa od 16 mm- Poleg tega je drugi predmeljak potisnjen iz lobnega niza proti notranjosti, tako da ga tfetji predmeljak (gledano z zunanje strani) delno pokriva. Severni netopir - Epresicus nilssoni (Keyserling et Blasius, 1839) v Jugoslaviji je severni netopir eden najredkejših netopirjev, saj je bil najden ie dvakrat na Hrvaškem, Poznana so še nahajališča iz sosednjih delov Italije (Paolucci, 1987) in Avstrije (Spitzenberger, 1986b), zato ga z vso gotovostjo pričakujemo vsaj v gorskih območjih Slovenije. Rad se zateka v stavbe, kjer pa se zavleče v špmnje, tako da ga težko najdemo. Pozimi gre tudi v jame. Severni netopirje podoben ši roko kri leni u netopiiju (Epte-sicus nervtiHus), vendar je od njega veliko manjši. Podlaket je krajša od 42 mm, konJilobazalna dolžina lobanje pa od 15,4 mm. Dolgorepi netopir - Tadarida tenions (Raflnesque, 1814) Dolgorepi netopir je edini evropski predstavnik istoimenske družine (Molossidae). V Jugoslaviji živi v Dalmaciji in Makedoniji. Povsod je vezan na visoke prepadne stene, v katerih prespi dan. V Sloveniji smo ga brez uspeha iskali v steni nad Ospom. Dolgorepega netopiije zlahka prepoznamo po repu, katerega zadnja polovica ni vpeta v uropalagij (ta ciel repa je torej prost). Je večji netopir, saj meri podlaket 58-63 mm, kondilobaiaJna dolžina lobanje pa 23-23,8 mm. Dinarsita voluharica - D'maromys bogdanoVi (V. et E. Martino, 1922) Reliktna dinarska voluharica je poznana edinole iz dinarskega in šarsko-pindskega gorstva Jugoslavije, od Velebita na severu do Galičice na jugu. V pleistocenu je živela tudi na ozemlju današnje Slovenije (Petrov & Todorovic, 1982). Glede na to in pa na bližino poznanih nahajališč ni povsem izključeno, da bi jo našii kje na Snežniku ali njegovi okolici. Slika 189: Tretji zgornji meijalt (M^) pri (a) dinarski voiuharici (Dlnaromys bogdanovi} in snežni voiuharici (Mi' crotus nivalis). PZ - prednja zanka: T3 - tre^i trikotnik. Ta vrsta je zelo podobna snežni voiuharici, od katere pa je Stopalo je daljše od 23 mm, koodilobazalna dolžina lobanje pa od 32 mm. V dlaki so bolj izraženi sivo srebrni toni, rep pa je svetlejši. Na M' je T3 povezan s prednjo zanko. Pri snežni voiuharici je dentinsko polje T3 zaprlo (si. iS9). Dinarska voluharica živi v takšnem habitutu kot snežna. Kraška miš - Apodemus mysfacinus (Danford et Alston, 1877) To je a n atol sk o-bal kan ska vrsta, ki ob jadranski obali seže najdlje proti zahodni Evropi. Dobimo jo le v okolici Opatije. Obstaja veijetnost, ki sicer ni velika, da bi jo našli tudi na golem krasu našega Primotja (morda ob Čmokalski prelomnici ali pa na južnih pobočjih Snežnika). Slika 190: Prednji del ki banje pri (a) k/fiški m iS i (Apodamus mystadnus} in navadni telo nog i mišf (Apodemus sylvaScus}. PuSčica oznaCuje predriji rob podoCne odprtine. Kraška mišje največja vrsta belonogih miši. Hrbet je siv, ostro omejen trebuh pa bel. Rep je dvobarven in vedno daljši od telesa. Ima več^je oči m dape uhlje kot o.stale belonoge miši. Trup z glavo meri 100-130 mm, rep 102-140 mm, stopalo 24-27,7 mm, uho 17,3-21,4 mm in kondilobazaina dolžina lobanje 25,5-30 mm (Mine, 1966), Zgornji del prednjega roba podoČDe odprtine je zaobljen in tako drugače oblikovan kot pri ostalih vrstah naših belonogih miši (si. 190a). Vrtni polh - Eliomys quercinus (Lintiaeus, 1766) o vrtnem polhu smo ns kratko spregovorili že v poglavju o njegovem sorodniku drevesnem polhu (Dryomys nitedula). V Evropi se je areal razliqenosti vrtnega polha krčil, tako da so ponekod ostale samo izolirane populacije. V Jugoslaviji poseijuje obalni pas od Reke (Rijeke) do Neretve. Pri nas bi morda lahko živel v skalnatih habitatih na južnih pobočjih Snežnika ali pa v podobnem habitatu nad Kolpo. Slika -(91 : Rep vrtnega polha CE(i-omys qusrdnu^). Pogled z vrtia. Vrtni polh ima prek oči podobno masko kot drevesni polh, nd katerega pa je veCjj (stopalo ve^je od 20 mm, kondilobazalna dolžina lobanje nad 30 mm). Ima tudi inaŠilen rep s črnim in belim čopom na koncu (&1, 191), Po tem ga brez težav razlikujemo od vseh naših sesalcev. Brezova miš - Sicism bemlim {Pallas, 1778) Brezova miš je vezana na pas tajge. Proti jugu se v Evropi pojavljajo le posamezne izolirane populacije, ki jih najdemo tudi v avstrijskih Alpah. Ni povsem izključeno, da bomo našli brezovo miš tudi v slovenskih Alpah, čeprav smo jo doslej brez uspeha iskali po Pohoiju. Najbolj ji ustrezajo vlažne gozdne jase, porasle z visoko travo. Brezova miš sodi v družino skakačic fZapodidae). Od naših sesalcev se dobro razlikuje že po zunanjem videzu. To je drobna miška s zelo dolgim repom. Trup i glavo meri 50-75 mm, rep 76-109 mm, stopalo 14.1-18 mm in kondilobazalna dolžina lobanje 17-18,S mm {Pucek, 1982), Prek hrbta se ji vlisče črna proga. Podobno progo ima tudi dimasta miš iApodentus agrarius), ki pa je veliko večja, rep pa ima vedno krajši od telesa. Poleg tega dimasta miä ne živi v gorah. Priloga 2 Lohanja ima v sistematiki sesalcev velik pomen. Vzrokov za to je seveda več. Lobanja je pokostejiela, zato jo je razmeroma lahko ohraniti, pri prepariraitju pa ne menja svoje oblike. Studijske zbirke sesalcev, ki lahko štejejo na tJesetine ali celo stotine tisoČev primerkov, v prvi vrsti vsebujejo prav lobanje. Otä izumrlih sesalcev so se pogosto ohranili le deli njihovega skeleta. Najzanimivejša je lobanja ali pa vsaj tijenl deli z zobovjem. Razvoj sesalcev in sorodstvene odnose živečih vrst lahko tako spoJnavamo edinole prek proučevanja lobanje in zobovja, Lobanja je zelo zapletena struktura, zato najde raziskovalec na njej veliko število znakov, ki razmeroma malo variirajo. Ker lobanjo in njene dele pogosto omenjamo v tekstu, je v tej prilogi podan anatomski pregled lobanje volka (Ctmis lupus). Na sliki 192 je pogled na lobanjo z vrha (Norma dorsalis), na si. 193 pogled od spodaj (Norma ventralis) in na si. 194 pogled s strani (Nortiia kiieralis). Slovensko poimenovanje je povzeto po Slikovnem priročniku anatomije domačih živali (Rebesko idr., 1966). 1 - sekalci (iftcisivi) 2 - p red Čelj ustnica, m ed če Ij ustnica (os incisivttm) 3 - sredmedčeljustnični rov (canalis irtrerincisivurn) 4 - zgornji podočnik (ca/ihiux maxillaris) 5 - nebna äpnin ja (pssara palatina) 6 - sprednji podaljšek nosnice (os naxak, processus rostrale) 7 - nebni podaljšek medčeljustnice (os incisivum, processus palatinus) 8 - nosni podaljšek medčeljustnice (processus nasalis ossis incisivi) 9 - nosnica (os namte) 10 -- med nosnic ni šiv (sutura hnernasalis) 11 - zgornja če Ij ustnic a (as maxilla} 12 - pudoČnu odprtina (foramen iiiß-aorbitale) 13 - nosni del Čelnice (os fritn/ale, pars nasalis) 14 - čelni podaljšek zgornje čeJjustnice (maxitla, processus fivntalis) 15 - solzna odprtina (fonunen lacrimaie) 16 - solzni C a (os ktcritmiie} 17 - ličnica (os Tygomaticum) 18 - nadočni roh (matgo mprmrbitalis) 19 - očnica (orbita) 20 - čelnica (as frontale} 21 - medčelnični šiv (sutura interfrotUaiis) 22 - čelni podaljšek ličnice (os xygommicum, processus ßomalis} 23 - senčni podaljšek ličnice (os zygomaticum, processus lemporalis) 24 - lični podaljšek senčnice (os temporaig, processus zygomaticasj 25 - lični podaljšek če In ice (as ßvn/ale, prvcessus zysomaticas} 26 - senčna črta (Unea femporaiis) 27 - čelnajama (fossafrontalis) 28 - temenično-čelnični šiv (sutura parietofrontalis) 29 - senčna jama (fossa lernporalis} 30 - temenično-senčnični äiv (.-miura pariefotmparalis) 31 - temenica (os parietale} 32 - zunanji puščic ni greben (crista sagittalis ej;ferna) 33 - bradavičnikov podaljšek (processus mastoideum) 34 - med te me niča (os interparietale} 35 - tilnikov greben (crista nuchae) 36 - temenično-zadlnični šiv (sutura parieioocčipifaliv) 37 - zatilnica (os occipitale) 38 - nebni podaljšek medčeljuslnice (prvcesius paiatinus ossis incisivi) 39 - preünieljaki (derites praemolarvs) 40 - nebni podaljšek zgornje Čeljnstnice (rtiaxilta, processus palatinus) 41 - zobišČni p o dalj Sek zgornje čelj usta ice (maxiUa, processus alveoiaris) 42 - nebni žleb (sukas palatinus) 43 - večja nebna odprtina foramen paiatinum majus) 44 - nieljaki (dentes molares) 45 - nebnično ~ zgomječeljustnični šiv (sutura palatomaxillaris) 46 - središčni šiv (sutura palatina mediana) 47 - sap išče (choana) 48 - krilatkin podaljšek nebnice (os paiatinum, processus pteryo^oideas) 49 - neb nie a (os palatinum) 50 - lemežnica (vomer) 51 - navpična plošča neb o ice (os puUainum, lutnina perp^ndicularis) 52 - krilatkin kaveljček (homulus pterygoidetis) 53 - sprednja za gozd niča few praesph^noidale) 54 ~ k rila tka (os pterygoideum) 55 - krilna odprtina (foramen alare) 56 - zadnja za gozd niča (os basisphenoidale) 57 - jajcasta odprtina (foramen ovale) 5S - mišična hrgica (tuberculum muscutare) 59 - za sklepni podaljšek (processus retroarticularis) 60 - k a rot Id o i rov (canalis catoticus) 61 - spfjdnječeljustnična jama (fossa mandibularis) 62 - zunanja slušna odprtina (porus ncusticus externus) 63 - konično bradavična odprtina (foramen stylomastoideum) 64 - skal nič no zatilniCna špranja (^sura peirooccipitalis) 65 - bobniini ineKur (bulla cympatiica) 66 - (Ineoi Jel zntilnice (os occipitale, pars basilaris) 67 - ivr^na jama (fossa condylaris) 68 - zatjJnifni cvrs (cotidylus occipitalis) 69 - obCvrsni podaljšek fpmcessus paracondylaris) 70 - jugularaa odprtina foramen Jugulare) 71 - velika lina (foramen magnum) 72 - Ulna grbica (taberculum nuchale) 73 - za til nična luska (squama ocdpitaUs) 74 - luskasti del senčnice (os temporale, pam squamosa) 75 - vidntkov rov (canalis opiicus) 76 - senčna ploskev čelu ice (os frontale, facies temporalis} 77 - očnična špranja (J\ssura orbitalis) 7S - spodnji podočnik (caninus mandibularii) 79 - bra d na odprtina (foramen mentale) SO - spodnječeljustnično telo (corpus mandibulae) & I - jama za zunanjo žvekavko ffbssa masseterica) 82 - kotni podaljšek (processus angularis) 83 - spodnječeljuEtniCna glava (caput mardibuUie) 84 - spodnjeČeljustniSna iareca (incisura mandibulae) 85 - kavljasti podaljšek (pntcessu.y coronaideus) - 27 Slika 132: Lobanja volka luptjs} gledana od zgoraj (hittna stran). Slika 193: Lobanja volka fCar/s tupus} gledana od spodaj {trebušna stran). 2a 77 28 30 3? 32 34 Slika 194: Lobanja vol^ (Canis lupus) gledana s strani (bočno). Priloga 3 Zobja sesalcev se delijo v sekalce, podočnike, predmeljake in muljike-. Govorinvo, tla vmajo sesalci hftterodonbio lobovje (v aaapiotju s plazilskimi predniki, ki so homodontni). V življenju sesalcev imajo zobje izraden pomen. Že po enem samem zobu lahko pogosto prepoznamo rod ali celo vrsto, ali pa vsaj ugotovimo, kako se je lastnik znba prehranjeval, Iz tega pa spet lähko sklepamo na njegov zunanji videz in način življenja sploh, Zobovje je pomembno tudi pri prepoznavanju rodov in vrst. V temle pregledu so podane t.i, zobne formule p o sam faznih sesal^jih rodov. Oznake zob, kakršne smo uporabljali ves čas v tekstu, so: 1 - sekalci C - podočniki PM - predmeljaki M - meljaki Položaj zob v nizu označujemo s številkami, ki jih pišemo kot indekse (spodnji nii zob) ali potence (zgornji niz zob). PM^ pomeni drugi zgornji predmeljakj PMi pa prvi spodnji predmeljak, Najkrajij zapis zobnega niza je zobna formula. Zobno formulo volka (glej prilogo 2) npr, zapišemo: ^=42 3143 Volk imu torej v vsaki zgornji in spodnji čeljustnici po 3 sekalce, I podočnik in 4 predmeljake. V zgornji čeljustnici ima 2 meljaka, v spodnji pa 3. Skupaj torej 42 zob. 3 13 3 Ježi (Erinacaeus) - - =36 A i ^ J RdeČezobfi gozdne rovke (Sorex) y ^ ^ ^ =32 3 12 3 Rdečezobe povodne rovke (Neomys) ^-j ^ ^ -30 Betozobe poljske rovke (Crocidura) ^ | ] ^ =2S Pritlikave rüvke (Suttcas) ^ j ^ ^ =30 3 14 3 Krti (Taipa) yTTT 112 3 Podkovnjaki (Rhinvhphus^ 2 13 3 ^^^ Navadni netopiiji (Myotic) ^ ^ ^ ^ =38 2 12 3 Mali netopirji fPipisrreitus) =34 rrrr 2 12 3 Netopirji mračniki fNyctalus) ^ =34 2 113 Severni netopigi (Epiesicus) Zill Dvobarvni „e,opWi .|ii4 =32 J I i -J 2 12 3 Sirokouhi netopirji ßarbaslella) 3~\ 2 3 ^^^ 2 12 3 Uhati netopiiji (Plecotus) ^ ^ ^ ^ =36 2 12 3 Dulgok rili netopiiji (Miniopterus) ^ ^ ^ ^ =36 . . . 2 0 3 3 Pravi s^ajct (Lepus) 10 23 10 2 3 Drevesne veverice fSdurus) ^ j ^ =22 Svizci (Marmota) | ^ ^ ^ -22 Veliki hrčki fCricetus) | ^ ^ ^ =16 Gozdne voluharice (Ciethrionomys) j ^ =16 Voluharji (Arvrcoia) | ^ ^ ^ =16 Pižmovke (Ondatra) | ^ ^ ^ =16 Vrtne voluharice (Pitymys) j ^ ^ ^ =16 Kratkouhe voluharice (Microtus) j ^ ^ ^ =16 Belonijge miši (ApiiJernujr) j ^ ^^ =16 Pritlikave iniSi (Micn?mys) ^ =16 Podgane (Rturux) | ^ " ^ = 16 Hišne miäi (Mux) | ^ ^ ^ =16 Navadni polhi (Glis) j ^ | ^ =20 Drevesni polhi (Dryotnys) | ^ | ^ =20 Pod lesk i (Muscanlirius) | ^ -j- ^ =20 Nu trije (Myocasior) j ^ -j-^ =20 Glavači (Phyaetef) ^^ ^ ^^ =40-54 Kljunaste pliskavke (Delphinu.y) ——^ =160 — 240 40 - 60 1 fi Velike pliskavke (Tiirxhps) ^ ^^ =72 - 104 1S -- 26 PM =42 3 14 2 Rakunasti psi (Nytierrules) ^ , . ^ =42 3 14 3 3 14 2 Lisice (Vul/Jesj , , , , =42 3 14 3 3 [ 4 2 Polarne lisice (Alopex) --—- =42 3 14 3 3 14 2 Pravi meiivedi (Ursus} -—— =42 3 14 3 3 13 1 Podlasice (Musiela) ^ —^ ^ =34 3 14 1 Prave kune (Marfci) ^ l" 4*2 Jazbeci (Mekx) ^ ^ ^ ^ =38 3 1 4 2 3 14 1 Prave vidre (Lurra) - =36 Matkb (Felis) 3 13] 3 12 1 = 30 Risi (Lynx) 3 12 1 3 12 1 =2S Prašiči (Sus) 3 14 3 3 14 3 =44 Navadni jelen (Cervus) 0 13 3 3 13 3 = 34 Srnjaki fCapmolus) 0 0 3 3 3 13 3 =32 Gamsi (Rupicapra) 0 0 3 3 3 13 3 =32 Koze (Capra) 0 0 3 3 3 13 3 = 32 Ovce (Ovis) 0 0 3 3 3 13 3 = 32 Priloga 4 Rokopis »Sesalcev Slovenije* je bil koačm in pripravljen za tisk ie poleti 1990. V dohrem letu dni, kolikor je odtlej minilo, je avtor dobil več novih pomeinbnih podatkov o sesalcih slovenskega ozemlja. Da bi delo ne bito zastarelo že ob samem izidu, so v tej prilogi podani dopolnilni podatki za 8 vrst in 5 novih referenčnih virov. Konec leta 1990 je izšel tudi «trti zvezek »Priročnika evropskih sesalcev* (Niethammer, J. & F. Krspp (1990) Handbuch der Säugetiere Europas, Band 3/1, str. 1-523, Aula Verlag Wiesbaden), ki obravnava žužkojede sesalce. Poljska rovka - Crodäura leucodon Po mnenju avtorjev omenjenega zvezka * Priročnika evropskih sesalcev« seže neretvanska podvrsta (C, 1. narenrae) na severu vse do Avstrije. Tako moramo k njej pripisati tudi poljske rovke z ozemlja Slovenije. Od nominalne podvrste se razlikuje po svetlejši barvi hrbta. Etružčanska rovka - Suncus etruscus Jeseni 1990 je biolog Bogdan Macarol v Dutovljah našel primerek etruščanske rovke, januarja 1991 pa še enega. Najdba je zanimiva, saj kaže, da živi ta najmanjša rovka tudi na Kraški planoti (nadmorska višina Duta-velj je 320 m). Pričakujemo lahko, da etruščanska ruvka seže proti severu vse do Gorice in Vipavske doline. O Stroit h i netopir - Myoiis blyihi Ob terenskih raziskavah netopirjev kraškega roba sta dr. [van HotaČek s praške univerze in avtor te knjige julija 1990 našla v PodpeSi pri Črnem Kalu tri samce ostrouhega netopitja. Gre torej za drugo zanesljivo najdbo z ozemlja Slovenije. Resasti netopir - Myotis mite re ri Tekom omenjenih raziskav netopi^ev Kraškega roba julija 1990 smo na dveh mestih našli tudi resastega netopirja. Nahajališči sta Osp nad Koprom in Podpeč pri Črnem Kalu. Izgleda, da vrsta v sub mediteranski Sloveniji sploh ni redka. Sevenii netopir - Epfesicus mlssoni Julija 1990 je Dr. Jaroslav ČervenJ iz Prage našel mrtvo samico severnega netupiqa pri vasi Lepence blizu Bohinjske Bistrice. Imela je dobro razvita seska kar pomeni, daje verjetno dojila. To je prva najdba severnega m^tapJija na ozemlju Stoventje pa tudi prvi podatek iz Jugoslavije po letu 1909. Objava najdbe je v tisku (Červen^, J. &, B. Krystufek: First Record of Eptestcus Keyserling et Blasius, 1S39 (Cbiroptera, Mammalia) in Slovenia. Btol. vestn.). Šakal - Canis aureus o šakalu, ki je bil 14. februarja 1990 uplenjen v loviiču Ljubljanski vrh, je poročal Blaž Krže (Krže, B. (1990) Zopet uplenjeni šakal. Lovec, 78 (4)' 121-122). V letih 1987-89 so se šakali pojavljali tudi na avstrijskem Štajerskem irt v Spodnji Avstriji {Hoi-Lainer, M. & E. Kraus (1989) Der Goldschakal, Cmiis aurtus (Linnaeus 175&), in Österreich (Mammalia austriaca 17), Bonn. zool. Beitr., 40 (3-4): 197-204). Te najdbe samo potrjujejo, da gre Zü obsežno prostorsko ekspanzijo vrste. Velika podlasica - Musfela erminea Dr. Luc a Lap in i iz Furlanskega prirodoslovnega muzeja v Vidmu je obvestil avtorja te knjige, da velika podlasica živi v okolici Trsta. Tako jo lahko pričakujemo tudi v slovenskem submediteranu. Divji prašič - Sus scropha Konec maja 1990 seje v okolici Ankarana pojavil divji prašič, kar je bil prvi podatek o njegovi prisotnosti na slovenski obali. 29. julija istega leta so lovci žival ustreliJi (Pucer, E. (1990) Divji prašič ob mofju. Lovec, 78 (10): 297). Literatura Abnlentsev, V.l. ()9G8) Fauna Ukrajini. Tom 1. Naukova Dumka, Kijev. Adamič, M. (1972) Smo spel »bogatejši« za novo vrsto divjadi? Lovec, 55: 169. A.F. (19S3) Podlasica lik pod vrhom Malega Triglava, Lovec, 36: 187. AnderSj M.. L Horaček (1982) Poznavame naše savce. Mlada frontji, Praga. Andersen, T., 0. Wiig (19S4) Growth of the skull of Norwegian lynx. Acta theriol., 29: 89-110. Anonimus (19iOa) Premije (talije) za pokončevanje zveri. Lovec, 1: 12-13. Anonitnus (1910b) Vidre. Lovec, 1:71. Anonimus (1912) Jeleni na Snežniški graščini, Lovec, 3: 21-24, 41-44, 63-65. Anoninius (1923) Lov na volkove. Lovec, 10: 111-115. Anonimus (1926) Lov.ska zadruga. Lovec, 13: 28. Anonimus (1931 a) Kaj je prav za prav z volkovi? Lovec, 18: 154. Anonimus (193 Ib) V koloniji kozorogov. Lovec, 18: 383-388. Anonimus (I932a) Kaj pravite. Lovec, 19: 30, Anonimus (1932b) Divji pr&Ji£i na Gorenjskem. Lovec, 19: 105, Anonimus (1933) Vidre, Lovec, 20: 72-73. Anonimus (1936) Jeleni v laškem okraju. Lovec, 23: 269-270. Anonimus fl937a): Redek lovski plen. Lovec, 24: 75, Anonimu-s (1937b): Moävirski bobri v ptujski okolici. Lovec, 24: 451. Anonimus (1948) Volkovi v vodilkem okraju. Lovec, 31: 161-162, Anonimus (1952) Volkovi v okolici Kuma. Lovec, 35: 90-91. Anonimiis (1953) Volkovi. Lovec, 36; 139, Anonimus (t960/61) Volkovi in kovinski zvok. Lovec, 49: 12-14, Anonimus (1976/77) Jubilejna brošura o LD Jelovici in LD Križevci. Lovec, 59: 251-253, Antič, S. (1935) Ameriška piimovka na Pohoiju. Proteus, 2: 97-99, A.S. (1935) Volkovi tudi v območju mariborske podružnice? Lovec, 22: 151152. Baagae, H J. (1986) Summer occurence of \kspeniUo murinus Linne-1758 and Eptesicus serotinus (Schreber-1780) (Chiroptera, Mammalia) on Zealand, Daa-mark, based on records of roosts and registratjons with bat detectors. Ann. Nalurhist. Mus. Wien, 8S/89, B: 281-291. Baligač, M. (1947) Iz Prekmuija. Lovec, 30: 229-300. Barle, D. (1919) Jeleni v Pardovcu, Lovec, 6: 158. Baä, A. (1984) Polšji lov na Slovenskem. Traditiones, Ljubljana, 10-12: 35-60, Bauer, K. (1969) Die Säugetiere des Neusiedlersee-Gebiete s (Österreich). Bonn. ZdoI. Beitr., 11: 141-344. Bauer, K. (19E6) Der Marderhund Nyciereuies procyonoides (Gray, 1834) in Österreich - erste gesicherte Nachweise (Mammalia Austriai:a 9). Ann, Na-turhist. Mus. Wien, 87 (B): 131-136. Bauer, K., J, Wirth (1979) Dio Rauhbautfiedermaus Pipitttellus rwihasii Keyserling & Blasius, 1839 (Chiroptera, Vespeitili on id ae) in Östenreich- Mamitialia austriaca 2, Ann. Naturhistor, Mus, Wien, 82: 373-385, Bauerova, Z, (1978) Contribution to tfie trophic ecology üf Myptii tnyotit. Folia Zool., 27(4): 305-316. Bauerova, 2. (1986) Contribution to the trophic bionomics of emargmatus. Folia zooI„ 35(4); 305-310, Bauerova, Z., J, Červen^f (1986) Towards an understanding of the trophic ecology of Myotis nntletvri. Foli» Zool., 35(1): 55-61, Bauerova, Z., AX. Ruprecht (1989) Contribution to the tnowledge of the trophic ecology of the pa rti-coloured bat, M;spertilia murinux. Folia Zool., 38(3): 227232. Bavec. F. (1979) Volkovi v Loški dolini. Lovec, 61: 157-158. Beaux, O.De (1929) Mammiferi raccolli dal Museo Regionale di Storia Naturale in Trento durante Tanno 192B. Stud. trentini, 8(3): 187-202. Bevk, S. (1930) Divja mačka. Lovec, 17: 49. Bevk, S. (1954/55) Jeleni na Gorenjskem. Lovec, 37: 477-47S. Bevk, S. (1957) Vretendaqi Slovenije. Kmečka knjiga, Ljubljana. Bittner, F. (1970/71) Naselitev in raimnožitev gamsov na Nanosu. Lovec, 53: 234-236, Blasius, LH. (1857) Naturgeschichte der Säugetiere Deutschlands und der angrenzenden Länder von Mitteleuropa. Braun schweig. Bojovič, D., D. Čolic (1975) Wolves in Yugoslavia (with special reference to the period from 1945-1973). V: D.H. Pimlot(ed.): Wolves. lUCN publ. new series, 43. Božič, C. <1934) O naselitvi tuje divjadi. Lovec, 21: 3-7, 42^45. Brancelj, A, (1986) Po volčjih sledeh. Lovec, 4: 105^108. Brducelj, A, (1988) Volk Canis lupus Linnaeus, 1758. V: Krystufek, B. et al.: Zveri, medvedi, psi, mačke. Lovska zveza Slovenije, Ljubljana, str 89-141. Brelih, S. (1955) Šakali (Cctnts aureus L.) na ozemlju Slovenije. Biol. vestnik, 4: 56-58. Brence, M. (1989) Nekaj zanimivosti in utrinkov iz zgodovine lovstva na Štajerskem. Lovec, 72: 341^345, Bruno, S. (1976) Considerazioni sulla foca monaca mediterranean Storia, distri-buzione e stato di Monticfius monachus (Hermann, 1779) oe] mare Adriatico (Mammalia, Pinnipedia, Phocidae). Scritti in memoria tli Augusto Toschi, 7: 91-110- Brusina, S. (1889) Sisavci Jadranskog mora. Rad JAZU, Zagreb, 15(10): 78177. Bufon, Z. (1965) Henrik Freyer, naravoslovec in rodoljub. Proteus, 2S; 1-18. BuFon, Z. (1971) K ütopetdesetletnici Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Argo, Ljubljana, 10; 164-200. Buchalczyk, T, (1981) Order: Carnivores Carnivora. V; Z. Pucek 4B: 315-316. Möhr, E. (1954) Die Freilebenden Nagetiere DeuL-shiands und der Nachbarländer, VEB Gustav Fischer Verlag, Jena, Montagu, L (1923) On some mammals from Yugoslavia. Proc, Zpol. Soc. London. 57: 865-870, M.Š. (1956) Divji prašiči v Prekmuiju. Lovec, 39: 376. N.B. (1952) Pižmovka pri Ljubljani. Lovec, 35: 330. Niethammer, J., F. Krapp (1978) Handbuch der Säugetiere Huropas. Band 1/1, Nagetiere 1. A kad. Ve rl a g sge se he ha ft Wiesbaden. Niethammer. J., F. Kiapp (1982) Handbuch der Säugetiere Europas. Band 2/1, Nagetiere iL A kad. Verla gsge sel sc ha ft Wiesbaden. Niethammer, J,, F. Krapp (1986) Handbuch der Säugetiere Europas. Paarhufer. Aula Verlag Wiesbaden. Nievergelt, B., R. Zingg (1986) Capra ibex Linnaeus, 1758 - Steinbock. V: J. Niethammer, F. Krapp (eds.) Handbuch der Säugetiere Europas. Paarhufer, Aula Verlag Wiesbaden, str. 384-404. Nika.sinovič, V.N. (1924): Snežnik. Lovec, 11: 283-291, Njegovan, B. (1986) Rovinj. ZOV, 3(43): 12. Paitler, J. (1927) Divje svinje na Pohoiju, Lovec, 14: 307-308. Paolucci, P. (1987) 11 se ro lino d i nil s son, Epiesicus nilssoni (Keyserling &. Blasius, 1839)(Chiroptera, Vespertilionidae) nuove segnalaiioni per Tltalia. Lavori, Venezia, 12: 127-131. P.D. (1947) Pižmovke v spodnji Savinjski dolini. Lovec, 30: 462-463. Perat, J. (1956/57) Medved in človek. Lovec, 39: 197-200. Pemat, H, (1962^3) Pri Lovrencu na Pohoiju je padel prvi medved. Lovec, 45: 339-340, Petkovšek, V. (1977) J.A. Scopoh, njegovo življenje in delo v sfovensfcem pro-štoru. Razprave S A ZU, 8D/2: 92-104, Petrov, B. (1967) The distribution aS Myotbi mystacinus Kuhi, 1819 (Chiroptera, Mammalia) in Yugoslavia. Arhiv. biol. nauka, 19: 9P-10P. Petrov, B. (197 1) Einige Fragen der Tajtonomie und die Verbreitung der Vertreter der Gättung Talpa (Insäctivora, Mammalia) in Jugoslawien. Symp. Theriolo-gicum 2, pp. 117-124. Praha. Petrov, B. (1979) Pregled faune sisara SR Srbije i glavni zadaci njenog istraži-vanja. Arhiv biol. nauka, 29(3/4): 113-129. Petrov, B, (1989) Erinaceus eurtipaeus Linnaeus, 1758 - new species m the fauna of mammals in Yugoslavia. Glasn, Prir. muzeja Beograd, b, 43/44: 205-207. Petrov, B,, A, Ružic (1935) Taxonomy and distribution of members of the genus Mus (Rodentia, Mammalia) in Yugoslavia, Zboinik ndova o fauni SR Sibije, 3: 209-243. Petrov, E„ M, To do ro vie (1982) Pinatvtnys bogdanovi (V. et E. Martino, 1922) - Berjjmaus. V: J. Niethammer, F. Krapp (eds.) Hanbuch der Säugetiere Europas. Nagetiere IL Akad, Verlagsgeselschaft Wiesbadenj str. 193^208. Petrov, B,, S. Živ kovic (1979) Present knowledge on the systematics and distribution Pirymys in Yugoslavia. Biosistematika, 5(1): 113-125. Pintar (1952) Volkovi v Sonci nad Ško^o Loko. Lovet, 35: 381. Pire, A.S. (1958/59) ielen je hodil v vas. Lovec, 41: 9-11. Pižmoh (1954/55) Volkovi v Goqancih. Lovec, 37: 490-491. P.M. (1939) Pižmovke v ptujski okolici. Lovec, 26: 198. Podvrecar, T. (1952) Kunci. Lovec, 35: 37-41. Pohar, V. (1984) Favnistični ostanki mezoiitske postaje na prostem Breg - Škofljica pri Ljubjjani. Poroč. o ra2isk. paleol. neolit. in eneolit. v Slov., 12: 7-27, Ljubljuna. Predan, D. (1970^1) Na planinske zajce. Lovec, 53: 269-270. Primožič, M. (1951) Uplenitev damjeka. Lovec, 34: 40-41. Pucek, Z. {19S1) Keys to vertebrates of Poland, MammaJs. PWN Wsrszawa, Pucek. Z. (1982) Sicisia hemiinn {Pallas, 1778) - Waldbirken maus. V: J, Niethammer, F. Krapp (eds,) Handbuch der Säugetiere Europas, Nagetiere [L Akad. Verlagsgeselschaft Wiesbaden, str. 516-538, Pucer, A. (1984) Morsko čudo v Piranu. Primofske novice, 31, avgusta, it. 70. Rakoše, J. (1958/59) To in ono izpod Goijancev. Lovec, 41: 274. Rakovec, L (1955) O ostankih evropskega losa v Jugoslaviji. Geol. anal. Balk. ptiluo,st,, 24: 1-14, Beograd. Rakovec, 1. (1958) Bobri iz mostisčarske dobe na Ljubljanskem baiju in iz drugih holocenskih nahajališč v Sloveniji. Razprave S AZU, 4: 211-267. Rakovec, L (1975) Razvoj kvartarne sesalske favne Slovenije. ArheoJ. vestnik, Ljubljana, 24: 225-270. Razpet, A. (1981) Porezen. Lovec, 64; 191-193. Rebec, M. (1981) Prvi enok ali kunji pes uplenjen v SR Sloveniji. Lovec, 64: 50-51. Rebesko, B., L. Rigler, M. Zobundžija, Ž. Jankovič (1986) Slikovni priročnik anatomij«! domačih živali, Državna založba Slovenije, Ljubljana. Rtjmžgar, S. (1989) FavnistiSnj popis in ekologija malih sesalcev v okolici Kočevja. Diplomsko delo, Ljubljana. Remžgar, S. {1990) Mali sesalci okolice Kočevja. Biol. vestn., 38(2): 55-66. Reumer, J.W.F, (1986) Note on the spread of the black rat, Rartus rams. Mammalia, 50(1): 118-119, Rohrs, M. (1986) Ovis ammon musimon (Pallas, 1811) - Mufion. V: J. Niethammer, F. Krapp (eds,) Handbuch der Säugetiere Europas. Paarhufer. Aula Verlag Wiesbaden^ str. 435-449. Rosicky, B. (1958) O vyskit^ nekterych drßboych savcu ve SJovinsku ve svetle dosavadnich znalosti o jejich arealech rozsireni. Zaprivy mammal, sekce, Praha, 1(3): 37-48. Ruprecht, A.L. (1974) Craniometric variation in central European populations of Ondatra zibethica (Linnaeus, 1756). Acta tberiol., 19: 463-507. Ruprecht, A.L. (1981) Variability of Daubenton's bat and distribution of the nathalinae morphotype in Poland. Acta theriologica, 26: 349-3S7. Rus, J. (1954/55) Pižmovka v hribih. Lovec, 37: 157. Ružič (1922) Odbor za pokončevanje roparic v Ribnici, Lovec, 9; 203. Ružič, A. (1976) Neke osobenosti bibemacjje hrčka {Cricetm cricetas L.) i njihov značaj za suzbivanje ove ätetocine. Zaätita bilja, 27(3/4): 397-417. Ružič, A. (1978) R a spro Stranje nje i brojnost hrčka {Crketus cricetus Linnaeus, 1758; Rodentia, Mammalia) u Jugoslaviji. Biosistematika, 4(1): 203-208. S. (1929) Josip Riedl Lovec, 16: 432-433. Säblina, O.V., J. Zima, S.L Radjabli, B. Krystufek, F.N. Golenisčev (1989) New karyotype variation in the pine vole, Pliymys subsermneus (Rodentia, Arvico-lidae). Vest. čs. Společ. zool., 53: 295-299. Sagesser, H., F. Krapp (1986) Rupicapra rupicnpm (Linnaeus, 1758) - Gemse, Garns. V: J. Niethammer, F. Krapp (eds,) Handbuch der Säugetiere Europas. Paarhufer, Aula Verlag Wiesbaden, str, 316-348. Sajül, K. (1985) Damjeki v Posavju. Lovec, 47: 259-261. Sajovic, G. (1919) Jelen in volk v kočevski okohci nekdaj in sedaj. Lovec, 6; 126-127. Savič, LR. (1960) Tok rasp rostra njen ja ondatre {Ondatra zibethica L,) u Jugoslaviji. Arh. bioL nauka, 12(3/4) 83^88, Siivonen, L. (1968) Nordeuropas däggdjur. P.A. Norstedt & Söners föriag, Stockholm. Simonie, A. (1958/59) Jelenjad v Sloveniji. Današnja razšiijenost jelenjad i v Sloveniji. Lovec, 41: 34-44, Simonič, A. (1964/65) O naši jelenjad i. Lovec, 47: 38-40, 72-75, 105-108. Simonie, A. (1965) Lovstvo Ln varstvo narave. Varstvo narave, 4: 17-32. Simonič, A. (1967/68) Na.teljevanje muflonov v Sloveniji (Ovü ammon mu^imo/t). Lovec. 50: 325-329. Simonič, A. (1972) Varstvo prostoživeCih živali, posebno divjadi v Sloveniji. V: S. Peterlin (ed.) Zelena knjiga o ogroženosti okoJja v Sloveniji. Prirodoslovno društvo Slovenije, str.: 147-160. Simonič, A, (1976) Srnjad, biologija ia gospodaijenje. Lovska zveza Slovenije, Ljubljana. Sladek, J., A. Mosansky, J, Palasthy (1971) Die Variabilität der Schädelkapazitat bei Westkarpatefi Population der Wildkatze, Felis silvesttis Schreber, 1777. 2üü[. Iisty, 21; 23-37. Spitzßnberger, F. (197S) Die Alpenspitzmaus {Sorex alpinus Scbinz) - Mammalia austriaca 1. (Mamm., Insectivora, Soricidae). Mitt. Abt. Zool. Landesmus. Joanneum, 7(3): 145-162. Graz. Spitzenberger, F. (IPSO) Sumpf- und Wasserspitzmaus (Neomys anomalus Cabrera 1907 und ^L'üttiys faifiens Pennant 1771) in Österreich - Mammalia austriaca 3. Mitt. Aht. Zool. Landesmus. Joanneum, 9(1): 1-39. Spitzenberger, F. (1982) Der Reisenabendsegler (Nyctalus lasiopterus) in Afrika nachgewiese. Z.f, Saugetierkunde, 47(2): 115-116. Spitzenberger, F. (1984) Die Zweifarbfledermaus (Ikxpertilio /nurinus Linnaaus, 1758) in Österreich - Mammalia austriaca 7. Die Höhle, 35(3/4): 263-276. Spitzenberi'er, F. (1985) Die Weisszahnspitzmäuse (Crocidurinat;) Österreichs. Mammalia austriaca S (Mammalia, Insectivora). Mitt- Abt. Zoo L Lande-smus. Joanneum, 35; 1-40, Spitzenberger, F. (1986a) Die Zwergmaus, Micrvmys minutus Pallas, 1771. Mammalia austriaca 12 (Mamm., Rodentia, Muridae). Mitt. Abt. Zool. Landesmus. Joanneum, 39: 23-40. Spitzenberger, F. (1986b) Die Nordfledermaus {EpresUits nilssoni Keyserling & Blüsiusj IS39) in Österreich. Mammalia austriaca 10 (Mammalia, Chiroptera), Ann, Naturhist. Mus, Wien. 87(B): 117-130. Spitzenberger, F. (1988) Grosses und Kleines Mausohr, Myotis wyotix Borkhausen, 1797, und Myotix blythi Tomes, 1857 (Mammalia, Chiroplera) in Österreich. Mammalia Austriaca 15. Mitt. Abt. Zool. Landesmus. Joanneum, 42; 1-68, Graz. Spitzenberger, F., ed. (1988) Artenschutz in Österreich, Bundesmmisterivim für Umwelt, Jugend trnd Familie, Wien. Bd. 8: 1-335. Spitzenberger. F., K. Bauer ({987) Die Wimperfledermaus, Myoris emarginaius Geoffroy, 1806 (Mammalia, Chiroptera) in Österreich. Mammalia austriaca 13. Mitt. Abt, Zool. Landesmus. Joanneum, 40: 441-64. Graz. Spitzenberger, F. & A. Mayer (1988) Aktueller Stand der Kenntnis der Fieder-maust'auna Dsttirols und Kärntens; zugleich Mammalia austriaca 14 {Myotis capacci/iii Bonaparte, 1837, Pipistrellus kahli Kuhi, 1819 und Pipistrellus savii Bonaparte^ J837). Ann. Naturhist. Mus. Wien, 90(B): 69-91. Stanič. B, {1964/65) Velika akcija. Lovac. 47: 360. Stažid, A. (1984) Čagalj. Lovački vjesnifc, str. 132-133. Sirlt. F-, S, Busič (1958/59) Gojitvena akcija. Lovec, 41: 368-369. Stubbe, M. <1982): Myocastor coypus (Molina, 1782) - Nutria. V: J. Niethammer, F. Krapp (eds.) Handbuch der Säugetiere Europas. Rodentia 11. Akad. Verlagsgesellschaft "Wiesbaden. Str.: 607-630. äasalj. J. (1911) Divje zveri nekdaj v Beli Krajini. Luvec, 2i 133-J34. Šašelj, J, (1929) Kdaj je bil ustreljen zadnji jelen v Goijancih. Lovec, 16: 191. Šavelj, A. (1933) Divja svinja v kočevskih pragozdih. Lovec. 20: 22-30, 60-67. Šivic, A. (1926) Naselbina kOiorogov v Karavankah. Lovec, 13: 169-175, Sivic, A. (193S) Lovska statistika Dravske banovine za leto 1934. Lovec, 22: 340-360, Skoudifn, J. (1981) Age structure of Czechoslovak populations of Erimtceus eu-ropaeus and Erinaceus concolor (Insectivora: Erinaceidae). Vest. cs. Společ, zool., 45: 307-313. Šmidhofer, J. (1953) Medved na Poboiju. Lovec, 36: 281. Štrumbelj, C. (1974/75): Ris zopet na Slovenskem - prve ugotovitve. Lovec, 57: 200-201. ŠusterSiS, M (1947) Gozd in lov v triglavskem pogorju, Lovec, 30: 55-64, 103-109, 158-165, 192-199, 242-248,302-309, Švigelj, L. (1954/SS) Volčja Jegla na Kočevskem. Lovec 37: 242-250. Švigelj, L. (1957/58) VolJji skot pri Krokarjevem studencu. Lovec 40: 73-80. Švigelj, L. (1961) Medved v Sloveniji. Mladinska knjiga Ljubljana. Tavčar, J. (1954/55) Ko so se na Vipavskem prvič pojavili divji prašiči. Lovec, 37: 488-490. Tome, D. (1988) Prehrana male uharice na Ljubljanskem baiju, v odvisnosti od kvalitativne in kvantitativne sestave plena v njenem lovnem habitatu. Diplomska naloga, Ljubljana. Tvrtkovič, N. (1976) The variability of the po ste ro-ex te m al supplemental tubercle (T I j) on the first and second upper molars in the species Apodemus sylvati-cus (Linne, 3758) and j^odenms flav'tcollU (Melchior, 1S34) from western Yugoslavia. Period, biol,, 78: 91-100. Tvrtkovic, N. (t979) Razlikovanje i odredjivanje morfološki sličnih vrsta podroda Ognev & Vorobiev 1923 (Rodentia, Mammalia). Rad JAZU, Razred za prirodne znanosti, 18: 15j-lS6. Tvrtkovič, N., B. Djulic, B. Kiystufek (1979) O razlikovanju Pitymys Hecktenste-ini Wettslein, 1927 i Pitymys subterraneus de Selys-Longchamps, 1836 (Mam- mal Ja, Rodentia) i njihovo in rasprostranjenju u sjeverozapadnoj Jugoslaviji. BiosisttJinaliU, 5(2): 201-214. Tvrtkovič, N., B. Djulic, M. Nfrakovčic (1980) Distribution, species characters, and variability of the southern water-shrew, Neomys anomalus Cabrera, 1907 (Insectivora, Mammalia) in Croatia. Biosistematika, 6(2): 187^201. VaJentinčič, S. (1958/59) Iz zgodovine naše jelenjad t. Lovec, 41: 2-5. Valentinčic, S. (1974) Lovsko živaloslovje. V; Slovenski lovski priroSnik. Lovska zveza Slovenije, Ljubljana, str.: 9-17S, Vesmanis, [, (1976) Vergleichende morphometrische Untersuchungen an der Gartenspitzmaus aus Jugoslawien. Acta theriol., 21(35): 513-536. Vester, J. (1989) Prvi ris, uplenjen na Gorenjskem. Lovec, 72: 360, Vidic, J, (1985/86) Alpski svizec. Proteus, 48: 188-192. Vidic, J. (1990) Alpski svizec (Marmotu marmota L. 175S) kot primer naseljene alohtone vrste v Sloveniji. Magistrsko delo, Ljubljana. Vohralik, V. (1975) Postnatal development of the common hamster Crkem crice-tus (L.) in captivity. Rozpravy Českosiovenske Akademie ved, S5(6); 1-48, Vohralik, V. (L988) Age determmation and the population structure in Crocidura sua^role».'! (Mammalia, Insectivora) in Prague, Czechoslovakia. Vest, cs, Spol. zooL, 52: 63-74. Vrbnik, S, (1956): Bobri in fazani ob izviru Rižane. Lovec, 39: 295-296. Vršnik, F. (1959/60) Mufloni na Soliavskem, Lovec, 42: 84. Vrta^nik, A, (1984) Dejavnost LD Gomji Grad, Lovec, 47: 295-296, Werdlin, L. (1981) The evolution oflynxes. Aon. Zool, Fennici, 18: 37-71. Wolf, B. (1934^1938) Animalium Cavemarum Catalogus. Berlin, Wolff, P, (1976) Unterscheidungsmerkmale am Unterkiefer von Erinaceus eum-/Jrtffj-v L, und Erinaceus concolor Martin. Ann. Na tu rh i st. Mus, Wien, SO: 337-341, Wolft', P., B, Herzig-Straschil & K. Bauer (1980) Äflffu-t ruttus (Linne 1758) und Rartu.^ Hifrvegicus (Berkenhout 1769) in Österreich und deren Unterscheidung an Schädel und postcranialem Skelett, Mammalia austriaca 4. Mitt. Abt. Züol. Landesmus, Joatineum, 9(3): 141-188. Wraber, M. (1970) Pflanzen geographische Stellung und gliederung Sloweniens. Vegetatio, 16: (76^199. The Hague. Wraber, T,, M. Gogala, J. Gregori, F. Adamič (1990) Rastline in živali iz Slovenije v Valvasorjevi grafični zbirki. Proteus, 52: 343-356, Zelen, J. (1912) Lovski spomini. Lovec, 3: 11-13. Zevnik, J. (1912): Zgodnji jež. Lovec, 3: 36. Zoreč, Č. (1975/76) Življenje in delo Lovske družine »Jost-*. Lovec, 58: 25-26. ZupanCi;, S. (1973r74) Volkovi v Brkinih. Lovec, 56: 216. Živkovič, S., V. Joviinovic, I. Isakovid, M. Milosevic (1971) Chromosome complement of the European wild pig {Sus sctopha L.>. Ejtperientia, 27; 224-226. Živkovič, S., D. Rimsa, A. Ružicj B. Petrov (1975) Cytogenetical characteristics, taxonomic status and distribution of the voles with 46 and 54 chromosomes of the Microtus arvalis group in Yugoslavia (Rodcntia, Mammalia). Arhiv bioK nauka, 26(3/4); 123-134. Yalden, D.W. (1976): The food of the hedgehog in England. Acta theriol., 21{30):40l-424. SESALCI SLOVENIJE Boris Krystufek * Strokovni pregled akad. pri>f. dr. Matija Gogala Stane Peterlin, prof. biol. Jezikovni pregled (sJov.) dr, Miran Hladnik Jecikovni pregled (an g L) dr Veronika Cankar Risbe Boris Krystufek Urednik Marko Čibej Stavek Makalu Tisk Tiskarna Dan Založba Prirodoslovni muiej Slovenije Naklada 1000 izvodov E K H A T Ü « alika ti: Seloprsi jei (Erinaceus coticdIot-) . {Foto M. Andera}. SXHtl XV in XVI stB i«*enjaiii, pripisi p^ astute jo na. svojih aestih.