Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 15 128 Predstavitve in informacije Matej NIKŠIČ Alenka FIKFAK Tomaž PIPAN Arhitekturne tipologije in arhitekturne krajine in regije Slovenije Časovni okvir projekta: 1. 10. 2021–30. 9. 2023 (24 mesecev) Šifra projekta: V5-2111 Financiranje projekta Projekt je bil pridobljen na razpisu za ciljnoraziskovalne programe (CRP) v letu 2021 ter ga sonancirajo Javna agencija za raziskovalno dejavnost Re- publike Slovenije, Ministrstvo za okolje in prostor in Ministrstvo za kulturo. Izhodišča projekta V globaliziranem svetu je poseben zna- čaj prostora, ki ga loči od drugih prosto- rov in dela prepoznavnega, vedno bolj cenjena in želena kakovost. Čeprav se uporabljajo različni termini in oprede- litve tovrstne prostorske kakovosti (kot so prostorska prepoznavnost, prostor- ska identiteta, značaj prostora ipd.), se v sodobnih teoretičnih delih in pri strokovnem delu vedno postavlja isto vprašanje: kako v današnjem izobilju dostopnih materialov in izdelkov, veli- kem pretoku idej in praks, spremenjenih življenjskih slogih, novih tehnoloških zahtevah ipd. usmerjati razvoj tako, da se bo prostorska identiteta ohranjala in nadgrajevala ter kako jo reševati v pri- merih, v katerih je že prišlo do njene degradacije ali popolne izgube. Prostorska identiteta je vezana na narav- ne in ustvarjene prostorske danosti in njihov medsebojni preplet. Skozi stole- tja se je razvijala spontano, brez potrebe, da bi jo načrtno izgrajevali, saj je bila vezana na lokalno dostopne materiale, tehnike in znanja, s katerimi se je načr- toval in (pre)urejal prostor. To je vpliva- lo tudi na obseg in (razmeroma majhno) raznolikost stavbnih tipov, ki so se poja- vljali v določenem območju. V preteklo- sti so se spremembe dogajale, predvsem če je prišlo do pomanjkanja določenega materiala ali če so se pomembno spre- menile družbene in/ali ekonomske oko- liščine, vendar so bile vsaj do 19. stoletja še vedno lokalno pogojene, saj je slaba razvitost transportnih sistemov ome- jevala iskanje novih rešitev na lokalni prostor. Z industrializacijo in razvojem transportnih sistemov so se tovrstne lokalne omejitve začele rahljati. Večji pretok idej in znanja, hiter razvoj no- vih tehnoloških rešitev, dostopnost ma- terialov iz oddaljenih lokacij in razvoj novih materialov so dodatno prispevali k rahljanju navezanosti arhitekturnih ti- pologij na lokalni prostor – regionalno pogojene arhitekturne tipologije niso bile več samoumevne. Kot je leta 1990 ugotovil Michael Ho- ugh, je vprašanje regionalnega značaja postalo vprašanje izbire in torej bolj oblikovanja kot nujnosti. Hough potre- bo po ohranjanju prostorske identitete utemeljuje tudi z ekonomskimi argu- menti, ko pravi, da je bistvo turizma v prepoznavnem in drugačnem. Novi elementi, ki se vrivajo v prostorsko strukturo (naselbinski vzorci, ki se v slovenskem prostoru posebno intenziv- no izgrajujejo že vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja), so v strokovnih krogih velikokrat ocenjeni kot nega- tiven pojav, saj se vrednotijo s stališča predhodnih, tradicionalnih vzorcev ali kot začasen pojav oziroma motnja v sistemu. Pa vendar so postali ti novi elementi marsikje že prevladujoči motiv in so v resnici vzpostavili nov, sebi lasten prostorski pojav. Tega dejstva po Alenki Fikfak (2004) ni mogoče zanikati. Prav tako ocena novega stanja ni mogoča le s pomočjo tradicionalnega vrednostnega aparata. V novih in starih strukturah lahko razberemo pozitivne/negativne razvojne usmeritve in jih postopoma izoblikujemo v nove, kakovostne pove- zave s prisotno prostorsko identiteto: večplastne oblike poselitvenih vzorcev, v katerih se bodo mozaično prepletale različne naselbinske strukture. Pri tem se je smiselno usmerjati k razvoju novih oblik, ki sicer upoštevajo temeljne zna- čilnosti lokacije, kot so relief, podnebje, Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 15 129Predstavitve in informacije vegetacija, naravna prehodnost ozemlja, hidrologija, stabilnost ekološkega siste- ma in regionalna arhitekturna tipolo- gija, hkrati pa iščemo nove odgovore na vprašanja sodobne vsebine in orga- nizacije v prostoru, nove tehnologije gradnje, materiale, nove oblike bivalne kulture in podobno. Cilj teh prizadevanj mora preseči dana- šnjo stihijsko rast naselij in jo nadome- stiti s smotrnim strukturiranjem nove zazidave v poselitvena jedra oziroma nove prostorske oblike v odnosu do obstoječe grajene strukture, ki je del kulturne krajine. Tovrstna prizadeva- nja se ne smejo omejiti na raven na- selbinske strukture kot celote, ampak obsegati tudi druge ravni arhitekturno pogojene lokalne identitete – od ume- ščanja objektov v prostor do njihove osnovne prostorske pojavnosti (npr. vo- lumni, oblikovanje streh) in detajlnega oblikovanja (na primer obdelava fasad, arhitekturni členi). Kot ugotavljata Di- mitrovska Andrews in Nikšič (2005), je prav ta raven obravnave v reurbani- zacijskih procesih urane rasti navznoter bistvena za dolgoročno ohranjanje oz. vzpostavljanje prepoznavne prostorske podobe. Prepoznavnost naselij in krajine in kre- pitev prostorske identitete sta na de- klarativni ravni med cilji prostorskega razvoja Slovenije, ki jih kot pomembne opredeljuje tudi Strategija prostorskega razvoja Slovenije. V zadnjih tridesetih letih je bilo na tem področju pripravlje- nih več strokovnih podlag, med njimi so pomembnejše Arhitekturna tipologija (Fister idr., 1993a, 1993b), Regionalna razdelitev krajinskih tipov v Sloveniji (Marušič idr., 1998) in Izjemne krajine (Ogrin, 1997). Za razumevanje tradi- cionalne identitete slovenskega poseli- tvenega prostora, ki se je skozi stoletja vzpostavljal z arhitekturnimi posegi v prostor, je poleg del Fistra idr. (1993a; 1993b) pomembnih več drugih strokov- nih del (Mušič, 1947; Grabrijan, 1959; Melik, 1960; Pust, 1984; Durjava, 1986; Ivanšek, 1988; Stritar, 1990; Lah, 1994; Drozg, 1995; Gabrijelčič, 1997; Pogač- nik, 2000; Deu, 2001). Kljub kakovo- stnim temeljnim raziskavam, ki so že bile opravljene v preteklih desetletjih in bi morale biti osnova za usmerjanje so- dobnega razvoja arhitekturnih tipologij v skladu s tradicionalnimi značilnostmi, se prepoznavna regionalna arhitekturna tipologija in posledično prepoznavnost prostora hitro izgubljata. Upoštevanje značilnosti regionalno pogojene arhi- tekturne tipologije je v izvedbenih pro- storskih aktih premalo dorečeno in ga v izvedbeni (arhitekturni) dokumentaciji pogosto ni. K temu delno prispevajo ne- razviti nadzorni mehanizmi, ki bi pre- verjali uresničevanje že tako ohlapnih strateških deklarativnih usmeritev, ki poudarjajo pomembnost ohranjanja re- gionalnih arhitekturnih identitet. Namen, cilji in vsebina projekta Danes na arhitekturni ravni nastajajo večinoma generični objekti, ki ne upo- števajo lokalnih oz. regionalnih arhitek- turnih značilnosti. Tudi na urbanistični ravni prihaja do velikih odstopanj od v strokovnih raziskavah prepoznanih kakovosti tradicionalnih vzorcev oz. ureditev – morfološka zasnova naselij in novi morfološki vzorci večinoma ne sledijo tistim, ki so se v slovenskem prostoru vzpostavili skozi večstoletni razvoj, ampak sledeč sodobnim funkci- onalnim in ekonomskim zahtevam po- gosto, ne da bi si prizadevali upoštevati in nadgraditi kakovost tradicionalnih vzorcev, vzpostavljajo generične rešitve, ki niso lokalno oz. regionalno opredelje- ne. Tak primer so t. i. spalna predmestna naselja enodružinskih hiš, ki so že v času povojne industrializacije močno zazna- movala predmestni in obmestni prostor. Novejša pojavna oblika so trgovske, obr- tne, poslovne ali logistične cone, ki so se razvile predvsem na prometno do- bro dostopnih lokacijah. Ker tovrstna območja in novi objekti tudi številčno oz. po obsegu močno presegajo tiste, ki tvorijo tradicionalno naselbinsko strukturo, je prostorska prepoznavnost posameznih delov slovenskega prosto- ra, ki se vzpostavlja skozi arhitekturno tipologijo, glede na tradicionalno moč- no spremenjena ter potrebna novega ovrednotenja in usmerjanja prihodnje- ga razvoja. Treba je razviti mehanizme, ki bodo usmerjali arhitekturno podobo novih objektov in tudi objektov, ki bodo podvrženi prenovi. Za razvoj in implementacijo primernih mehaniz- mov je predhodno treba opraviti anali- zo stanja (ne)ohranjenosti arhitekturne identitete na vsaj dveh ravneh: na ravni naselbinske strukture in na arhitekturni ravni. Cilji raziskovalnega projekta so: • opraviti revizijo obstoječih raz- iskav in drugih dokumentov na področju ohranjanja in krepitve arhitekturne identitete; • oceniti stanje oz. ohranjenost in prisotnost tradicionalnih arhi- tekturnih tipologij v sodobnem prostoru; • prepoznati ključne (generatorje) spremembe v arhitekturni identi- teti v zadnjih desetletjih in prepo- znati sodobne trende, ki vplivajo in bodo v prihodnje vplivali na oblikovanje arhitekturne identi- tete; • na podlagi obstoječih klasikacij arhitekturne tipologije, prepozna- nih ključnih sprememb v zadnjih desetletjih in prepoznanih trendov revidirati oz. na novo opredeliti arhitekturne tipologije, njihove značilnosti in njihovo prostorsko distribucijo (revizija arhitekturnih regij oziroma krajin); • opredeliti ukrepe za zamejitev degradacije in poslabšanja prepo- znavnosti arhitekturnih krajin na občinski in državni ravni. V skladu z glavnimi cilji raziskovalnega projekta so organizirane tudi projektne dejavnosti oz. delovni paketi. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2022, št. 15 130 Predstavitve in informacije Partnerji v projektu in člani projektne skupine V projektu so partnerji Urbanistični inštitut Republike Slovenije (UIRS), Fakulteta za arhitekturo (UL FA – vo- dilni partner) Univerze v Ljubljani in Biotehnična fakulteta (UL BF). Vodja projekta je prof. dr. Alenka Fikfak (UL FA), vodja raziskovalcev UIRS je doc. dr. Matej Nikšič, vodja raziskoval- cev na Oddelku za krajinsko arhitektu- ro UL BF je doc. dr. Tomaž Pipan. V raziskovalnem projektu sodelujejo še ti sodelavci: • asist. dr. Janez P. Grom (UL FA), • asist. Kristijan Lavtižar (UL FA), • asist. Marko Lazić (UL FA), • izr. prof. dr. Tomaž Novljan (UL FA), • doc. dr. Domen Kušar (UL FA), • izr. prof. mag. Polona Filipič Go- renšek (UL FA), • dr. Damjana Gantar (UIRS), • Nina Goršič (UIRS), • Simon Koblar (UIRS), • Aleš Švigelj (zunanji sodelavec). Doc. dr. Matej Nikšič, univ. dipl. inž. arh. Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana E-pošta: matej.niksic@uirs.si Prof. dr. Alenka Fikfak, univ. dipl. inž. arh. Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljublja- ni, Ljubljana E-pošta: alenka.fikfak@fa.uni-lj.si Doc. dr. Tomaž Pipan, univ. dipl. inž. arh. Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana E-pošta: tomaz.pipan@bf.uni-lj.si Viri in literatura Deu, Ž. (2001): Stavbarstvo slovenskega pode- želja: Značilno oblikovanje stanovanjskih hiš. Ljubljana, Kmečki glas. Dimitrovska-Andrews, K., in Nikšič, M. (2005): Vloga urbanističnega oblikovanja pri notra- njem razvoju naselij. Urbani izziv, 16(1), str. 21–28. Drozg, V., idr. (2001): Poselitvena območja ter usmeritve in merila za razvoj in urejanje naselij. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor. Durjava, M. (1986): Načela oblikovanja slo- venskih kmečkih naselij in ljudske arhitekture. Maribor, Mladinska knjiga. Fikfak, A. (2004): Evolucijske konstante na- selbinske kulture v prenovi z aplikacijo na Slovenskem primorju – Goriška brda. Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo. Fister, P., Boh-Pečnik, N., Deu, Ž., Lah, L., Kavčič, M., in Debevc, L. (1993a): Arhitekturne krajine in regije Slovenije. Ljubljana, Ministr- stvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Zavod Republike Slovenije za prostorsko planiranje. Fister, P., Boh-Pečnik, N., Deu, Ž., in Lah, L. (1993b): Glosar arhitekturne tipologije. Lju- bljana, Ministrstvo za okolje in prostor Repu- blike Slovenije, Zavod Republike Slovenije za prostorsko planiranje. Grabrijan, D., Grabrijan, N., Didek, Z., in Didek, S. (1959): Kako je nastajala naša sodobna hiša. Ljubljana, Mladinska knjiga. Gabrijelčič, P., Fikfak, A., Zavodnik Lamovšek, A., Šolar, H., in Gregorski, M. (1997): Urejanje prostora z vidika razpršene gradnje: Gradivo 1., 2., 3. in 4. faze raziskovalne naloge. Ljubljana, Univerza v Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo. Hough, M. (1990): Out of place: Restoring identity to the regional landscape. New Haven, London, Yale University press. Ivanšek, F. (1988): Enodružinska hiša : Od prosto stoječe hiše k nizki zgoščeni zazidavi. Ljubljana, Ambient. Lah, L. (1994): Prenova stavbne dediščine na podeželju – Kras. Novo mesto, DZ. Marušič, J., Ogrin, D., in Jančič, M. (1998): Metodološke osnove: Uvodni zvezek. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor RS, Urad RS za prostorsko planiranje. Melik, A. (1960): Slovensko Primorje. Ljubljana, Slovenska matica. Mušič, M. (1947): Obnova slovenske vasi. Celje, Družba sv. Mohorja. Ogrin, D. (1997): Slovenske krajine. Ljubljana, DZS. Pogačnik, A. (2000): Urejanje prostora za tretje tisočletje. Ljubljana, Študentska Založba. Pust, V., idr. (ur.) (1984): Aktualni problemi stanovanjske gradnje v Sloveniji. Revija AB, 68/69. Stritar, A., Stritar, I., in Oset, F. (1990): Krajina, krajinski sistemi: Raba in varstvo tal v Sloveniji. Ljubljana, Partizanska knjiga.