Igor vodi letalski model s TRC-aparaturo

Od letalskega modelarja do pilota

Moj sošolec Igor je Ptujčan. Že v nižjih r s
redih osnovne šole je pridno in vztrajno hc -Ji
v modelarsko sekcijo pri AVIO KLUBU v Ptu l
redni član tega kluba pa je še danes. Prva U t
je spoznaval zanimivosti in posebnosti grad! ji
letalskih modelov. Obenem pa je svoje že
šoli pridobljeno znanje dopolnjeval. Mnogo i
moral vedeti o uporabnosti in lastnostih raz; I
materialov ter o meteoroloških pomembnos il
za prelete letalskih modelov.

Igor je v težavnostni stopnji gradnje letalsi il
modelov postopno napredoval. Od najenost \
nejših letalskih modelov je Igor prešel k n tj
zahtevnejšim. Tudi na tekmovanjih letalskih n c
delarjev je Igor že v višjih razredih osnov n
šole dosegal zavidljive uspehe. Kmalu se j<
uvrstil v sam vrh najboljših letalskih model ir
jev Štajerske. To mu je dajalo novo veselje ii
delal je še bolj vztrajno.

Kot srednješolec je Igor tekmoval že v skup n
radijsko vodenih letalskih modelov. Obenem >i
je sodeloval na tekmovanju v »zračnem boj i<
v republiškem merilu. Uspešen je tako pri n o
delarskem delu kot na tekmovalnih progah >
raznih zvrsteh letalskih modelarjev. Igorje/«
zanimanje za letalstvo nasploh narašča iz leti
v leto. Sedaj kot srednješolec obiskuje te< a
jadralnih letalcev v Ptuju. Navdušuje ga let il
stvo in se zato trudi, da bi osvojil kar najv ;<
znanja na tem področju. Po končanem izob a
ževanju v tečaju jadralnih letalcev pa bo Ico
že lahko poletel v jadralnem letalu ter se ><
obveznih treningih pomeril tudi v preletih a
dralnih letal. Vzporedno bo poizkusil doseči b
vezno potrebno znanje za pilota športnih n o
tornih letal.

VSEBINA PO STRANEH: 385 — Naša pot v deseti letnik ☆ 386 — Nekdo izmed vas ☆ 388 — Petero lutk pripoveduje
# 390 — Nakladalec * 394 — Mala sadna stiskalnica na sleme fr- 398 — Astronomski teleskop fr- 400 — Letalski
jadralni model A-2 fr- 404 — Daljinsko vodenje -fr 408 — Pekač za čevapčiče -fr 411 — Maske iz lubja fr- 412 —
Super laser RC fr- 414 — Timova jadrnica fr- 417 — Merilnik vrtljajev v modelarstvu fr 419 — Voziček za malega
bratca fr 420 — Tok za očala in še kaj fr 421 — Za počitniško razvedrilo fr 422 — Držalo za brusni papir — Pa¬
dalo, ki se vzpenja fr 423 — Kam je izginila bucika -fr 424 — Zvežimo TIM -fr 426 — Mladi radioamaterji -fr 429
— Razgovor z najmodernejšim dvigalom -fr 431 — Timov traktor -fr 435 — Teslin transformator -fr 438_— Timova pošta
•fr 439 — Stroj, ki računa, prevaja in si zapomni -fr 440 — Od fizike do geologije -fr 442 — Rja, naš večni sovražnik
fr 443 — Oj, ta vojaška sablja -fr 445 — Ti, cesta in avto -fr 447 — Srečno pot na počitnice -fr 449 — Sen in resnič¬
nost -fr 455 — Model tovorne ladje -fr 459 — Naredi sam -fr 461 — Mladi fotografi -fr 467 — Zakaj sateliti ne
padejo na zemljo -fr 469 — Povest o živih slikah -fr 471 — O kmetijskih strojih -fr 475 — Svetujemo vam -fr 476 —
Male železnice -fr 479 — Trdi orehi za bistre glave

Naslovna stran: Kolor Tonček, Osn. šola »Karel Destovnik-Kajuh« — Šoštanj

Leto IX.
Maj—junij 1971

TIM — revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine

Izdaja Tehniška založba Slovenije — Urejuje uredniški odbor:
Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Drago Mehora, Tone
Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Tončka Zupančič, od¬
govorna urednica Anka Vesel, oblikovanje in tehnično urejevanje
Božidar Grabnar, akad. slikar. Tim izhaja 10-krat letno. Letna
naročnina 26 dinarjev, posamezna številka 2,60 din. Revijo naro¬
čajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp. 541-X. Tekoči
račun 501-3-156/3 — Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Kočevje.

NASA POT V DESETI LETNIK

Je že tako, da so naše oči obrnjene vedno naprej. Vse, kar je mimo, je že prestano, ne
da se več popraviti, najsi bi to še tako vroče želeli, zato pa preteklost gledamo priza¬
nesljivo. Odpustimo si manjše in večje spodrsljaje, skušamo najti opravičila za neiz¬
polnjene obljube, včasih pa kar zamahnemo z roko, češ, kaj bi tisto,' saj je nekako šlo.
Naš pogled je obrnjen v prihodnost.

Nič koliko črnila smo prelili v tem letniku, da smo se vsak mesec srečali z vami, mar¬
sikatero pot je bilo treba napraviti, da smo si pogledali iz oči v oči, se pogovorili z ne¬
kom izmed vas: od Kopra do Maribora, iz bohinjskega kota tja v rudniške revirje nas
je klicala vaša tehniška ustvarjalnost, vaš bister um in spretne roke. Po napotkih vaših
skupnih prijateljev, mladih timovcev, ste naredili lahko nekaj lepih modelov, lahko se
vozite z go-cartom ali pa se odločate za prijavo na tekmovanje mladih modelarjev. Vaša
neugnana iznajdljivost in domiselnost sta marsikdaj belili glave našim sodelavcem v Izu¬
miteljskem kotičku in ko bi videli sestavljavce tega ali onega načrta, bi ugotovili, da
je tako rekoč iz vaših vrst. TIM se je torej pomladil. •

In to je naš pogled v prihodnost.

Naša revija bo z jesensko in nadaljnjimi številkami naslednjega letnika stopila v deseto
letnico svoje mladosti. Lahko rečemo, da je to njegova mladost, saj je tako rekoč pred
kratkim stopila skupaj skupina ljudi, ki si je zastavila nalogo, osnovati list, ki naj bi
postal svetovalec tehnično usmerjeni mladini, in že se je začel vrstiti letnik,za letnikom.
Ti »očetje« revije so bili sami vneti modelarji, ljubitelji tega ali onega konjička na teh¬
ničnem aii poljudnoznanstvenem področju in marsikdo med njimi je še danes naš sveto¬
valec, sodelavec ali član uredniškega odbora. Morda vas bomo v naslednjem letniku po¬
drobneje seznanili s temi veterani TIMa.

Toda svet stoji na mladih.

Res je starejša generacija bolj izkušena in modrejša in mnogočesa se lahko naučite od
nje. Toda vse, kar raste, je neugnano in neutrudljivo. Tam, kjer moč navade in zanes¬
ljiva trdnost vodita starejše po uhojenih stezah, iščejo mladi tveganje, poskus, novo ste¬
zico. Novo pa je mnogokrat boljše. Gotovo je tudi, da je most med vami samimi bolj
uhojen in nekako bolj domač, razumljivejši. Nemalokrat smo presenečeni nad širino in
globino vašega znanja in poznavanja sodobne tehnike in znanosti. Nič zato, če je to
avtomobilizem — živo ste pač vezani na ta čas in to življenje. A med vami je tudi nekaj
takih, ki jih zanimajo manj vsakdanje in ne le praktične stvari: med vami so mladi ra¬
ketarji, astronomi, fiziki in kdo ve kaj še. Nekaj takih mladih sodelavcev je pisalo torej
že v tem letniku, ki ga ravnokar končujemo. Še več pričakujemo vašega sodelovanja v
naslednjem jubilejnem letniku. Menimo, da bodo »sive glave« pravzaprav le še svetovalci,
voditelji vaših teženj in želja, da bodo popravljali tam, kjer sta širina vašega zamaha in
želja narediti čimveč, nekoliko površno ali na hitro zarisali načrt, model, zamisel.

Zato nas ni strah pogledati v prihodnost. V mislih vidimo kupe pisem, načrtov, predlo¬
gov, zamisli, ki se bodo kopičile na uredniški mizi. Nič zdravega ne bo romalo v koš,
noben dober predlog ne bo ostal brez odziva. S skupnimi močmi bomo oblikovali vse¬
binsko podobo revije in vi boste rasli ob reviji in revija bo rasla ob vas.

Vabimo vas, da med počitnicami ne pozabite na TIM. Ko vas bo vaša domišljija vodila
v svet zamisli in načrtov, in bo vaša spretna roka poskušala spet nekaj novega, zarišite
zamisel na papir, postavite vaš izdelek pred fotografsko kamero in nam oboje pošljite.
V našem uredništvu sploh ni koša.

Mnogo veselih in zadovoljnih dni, obilo smeha in zabave in dogodivščin in vragolij pol¬
ne počitnice vam želim v imenu uredništva, vseh tistih, ki imajo poklicno opraviti s TIM-
om in v svojem imenu seveda!

Urednica

TIM 385

NEKDO IZMED

—► VAS

Anka Vesel

Baracuda je dokaj nenavadno ime, ki ga
redkokdaj slišimo. Tako namreč imenujejo
neko morsko ribo. Baracuda, o kateri bomo
danes govorili, pa je dokaj znana in do¬
mača stvar. Je namreč model motornega
čolna, s katerim namerava njegov lastnik
in tudi graditelj tekmovati. Model po last¬
nem načrtu je kajpak zanimiv za mlade Ti¬
move modelarje, zato se je na naše pova¬
bilo v uredništvu zglasil MATEJ VOZLIČ,
učenec 8. razreda šole Ledina v Ljubljani.
S seboj je prinesel Baracudo in pa še na¬
slednji model, ki je nadvse zanimive oblike
in bomo načrt zanj objavili v naslednjem
letniku revije.

Tvoj model odlikuje mimo originalne oblike
predvsem izredno natančna in lična izde¬
lava. Površina modela je gladka, kot bi bil
iz plastike ali kovine, tudi notranjost je
zglajena. Potemtakem najbrž nisi začetnik,
mar ne?

Z modelarstvom se ukvarjam drugo leto.
Za to delo me je navdušil tovariš pri teh¬

ničnem pouku, saj nas je spodbujal, da bi
z narejenimi modeli nastopili na tekmova¬
nju. Prvi je bil model čolna Biser, Baracu¬
da je druga, tretji pa je še nedokončan in
je prav posebnih oblik.

Kako spelješ svojo zamisel? Ali najprej na¬
rediš podrobni načrt in potem kar začneš
z delom ali se s kom še posvetuješ?

Najprej si naredim skico modela, od strani
in zgornji, nato spodnji del. Potem narišem
načrt. Pri tem mi pomaga starejši prijatelj,
star modelar, saj mi marsikaj lahko svetuje.
Sem tudi član tehničnega krožka v šoh in
tudi tam marsikaj napravimo.

So brodarski modeli tvoj edini konjiček ali
izdelaš še kakšne modele?

Več kot brodarskih modelov sem že nare¬
dil raket. Teh sem spustil gotovo že okoli
trideset. Najprej sem delal s tistimi, ki
jih kupim gotove in imajo že vgrajene mo¬
torčke, zdaj jih izdelujem sam. Po izdelavi
so podobne tistim, za katere ste načrte v
TIMu že objavili, le da gorivo izdelam sam.
V določenem razmerju zmešam kalijev klo¬
rat in sladkor, dodam še malo aluminije¬
vega prahu, za šobo pa vzamem aluminija¬
sto cevko.

Pravkar delam dvostopenjsko, meter dolgo
raketo in upam, da mi bosta start in vzlet
uspela. Druga stopnja se bo vžgala tisti hip,
ko bo zgorelo gorivo prve stopnje, ki na¬
polnjuje to do konca.

Izdelovanje goriva in tudi startanja raket
zahteva precejšnjo mero pazljivosti. Gorivo
je eksplozivno, let rakete pa mora tudi ime¬
ti določen prostor, gotovo ne v mestu. In
kako visoko letijo tvoje rakete?

Pri izdelovanju goriva seveda pazim, pred¬
vsem pa je treba paziti pri vžigu rakete.

TIM 386

Spuščam jih v Poljanski dolini, na prostem,
kamor hodim v počitnicah in prostih dneh.
Nekatere rakete so mi letele kar precej
visoko, ena med njimi celo nad dvesto
metrov. Mislim, da v tem ni prav nič ne¬
varnosti, paziti pa je treba tudi pri drugih
opravilih, na primer pri delu z elektriko.
Tudi na električnih napravah včasih doma
to in ono popravim in pri nepazljivem rav¬
nanju s tem je še več nevarnosti.

Brodarski in raketarski modelar si, v šoli
delaš v tehničnem krožku. Ali ti mimo teh
zaposlitev in dela za šolo, v prvi vrsti se¬
veda, ostaja še kaj časa za razvedrilo ali
kako drugo dejavnost?

Še kar. Obiskujem tudi glasbeno šolo, v
Pionirskem domu pa likovni krožek. Tudi
berem veliko. Predvsem so mi všeč zgo¬
dovinski in potopisni romani, tudi pusto¬
lovske zgodbe mi ugajajo. Tako sem pre¬
bral vse prevode poljskega pisatelja Sien-
kievvicza, Karla Maya tudi, prebral sem tu¬
di nekaj znanstveno fantastičnih romanov
— Planet treh sonc, Skrivnost temnega
planeta in še nekatere.

Potem je še šport. Pozimi hodim smučat,
poleti pa plavam. Veliko tudi kolesarim.

Oglasil si se nam s svojim modelom, torej
TIM najbrž dobro poznaš. Kakšen se ti zdi
in kaj v njem je zate najbolj zanimivo?

TIM naročam tretje leto. Pregledam in pre¬
berem vsega, izdelkov po TIMovih načrtih
pa nisem doslej še delal. Zdaj nameravam
skupaj s prijateljem izdelati naprave za
daljinsko vodenje modelov, o katerih piše
v letošnjem letniku. Zelo mi je bil všeč
brodarski model Manta. Dobri so tudi prak¬
tični napotki za razna dela in postopke,
všeč mi je tudi sestavek Nekdo izmed vas.

Na kakšne težave naletiš pri izdelovanju
modelov?

Predvsem je težko z materialom. Zdaj že
dolgo ni raketnih motorčkov (zato jih de¬
lamo sami), tudi balse ni vedno v trgovini,
res dobri motorčki za brodarske modele se
dobe le v tujini, skratka zdaj ni tega zdaj
onega. Zato je dobro — če imaš denar
seveda — kupiti kar zalogo, da ni treba
sredi dela prenehati. Sreča pa je, da si
pri tehničnem krožku lahko vsaj šobe za

naše rakete izstružimo, kupiti se jih tudi
ne da.

Pred nami je konec šolskega leta in pred
teboj odločitev, kam po končani osemletki.
Gotovo so ti nekateri predmeti že kar pri¬
rasli k srcu, k drugim se pa človek mora
spraviti tudi resno, če naj ima v šoli prav
dober uspeh, kot na primer ti. Kaj bi nam
povedal o vsem tem?

V jeseni bom šel v gimnazijo. Kam po kon¬
čani gimnaziji, je še preveč odprto vpraša¬
nje. Za zdaj me zanima predvsem arhitek¬
tura in morda se bom res odločil za ta
poklic. Tako veliko lahko po svoje narediš
v njem, zdi se mi, da ima arhitekt veliko
možnosti, da razvije lastne zamisli in načrte
in jih potem tudi spelje.

Zdaj pa imam v šoli med predmeti najraje
tehnični pouk, zanimivi sta tudi fizika in ke¬
mija. Posebno kemija se mi zdi privlačna,

saj lahko tu precej eksperimentiramo. Sam
sem naredil že marsikateri kemijski po¬
skus, pa tudi v vsakdanjem življenju in pri
mešanju goriva za rakete na primer brez
kemije ne bi šlo, tako kot ne brez tehnič¬
nega znanja.

Tako nekako mi je pripovedoval o svojem
delu, veselju in tegobah mladega modelar¬
ja Matej. Priznati mu moramo, da so nje¬
govi izdelki vredni zanimanja, saj so izvir¬
ni po obliki in lični po oblikovanju, kar ni
nevažno in kar včasih pogrešamo pri nav¬
dušenih modelarjih, ki bi najraje kar na
mah imeli pred seboj dober, a ne vedno
dodelan model, žal na sliki ali na načrtu
te ličnosti ni mogoče videti, zato pa boste
v jesenski številki TIM-a videli izvirno ob¬
liko Matejevega modela.

TIM 387

PETERO LUTK PRIPOVEDUJE

Kako vam je uspela maketa mostu iz let¬
vic? Katero izmed vezav ste izbrali: tisto
s čepi — mozniki ali tisto z rogljički?
Upam, da ste ga zgradili dovolj trdno in
bo zdržal vašo malo železnico in avtomo¬
bilčke.

Za izdelek ste uporabili smrekove letvi¬
ce. Delo je bilo enostavno in nezahtevno,
saj je smrekov les kljub trdnosti in prož¬
nosti mehek in lahek. Teža, trdota, prož¬
nost, cepljivost in trpežnost so lastnosti,
po katerih les med seboj ločimo. Spoznamo
jih med obdelovanjem z orodjem ter pri
uporabi končnih izdelkov. Lastnosti smre¬
ke delno že poznate. Naj vam za primer¬

javo navedem še nekaj znanih vrst lesa in
rfjihovih lastnosti:

hrast je težak, trd, zelo trden in trpežen;
bukev je srednje težka, trda, lepo cepljiva
in trpežna;

lipa je mehka, lahka, prožna, a ne zelo
trpežna;

gaber je težek, težko cepljiv in trpežen.

Še bi lahko naštevali, a samo z besedo je
težko natančno opredeliti lastnosti. Stro¬
kovnjaki zato označujejo stopnjo teže, trdo¬
te in trdnosti s številkami. Lastnosti lesa
moramo poznati, ko ga izbiramo za okna
ali vrata, za tla ali ostrešja, za podporne
stebre v rudnikih ali za pohištvo.

Pri izbiri lesa za pohištvo bomo zelo po¬
zorni tudi na njegov videz: barvo in risbo
letnic. Žal so lepe vrste lesa zelo redke
in zelo drage. Slikovite vrste lesa zato ža¬
gajo, režejo ali lupijo v tenke plošče. Ime¬
nujemo jih furnir. Z njimi pohištvo samo
oblepijo. Listi žaganega in rezanega furnir¬
ja imajo širino debla, z lupljenjem pa na¬
stanejo posebno velike površine. Lupljen
furnir lepijo med seboj in stiskajo v vezane
plošče. Število furnirjev je vedno neparno.
Lepljeni so križno, tako sta zgornja in spod¬
nja plast obrnjeni v isto smer. Že pri de¬
belini treh ali štirih milimetrov ima veza¬
na plošča izredno trdnost. Za izdelavo po¬
hištva danes uporabljajo panel plošče: med
dve plošči furnirja lepijo lahke smrekove
letve. Seveda vidno stran mizar še prelepi

TIM 388

s slikovitimi žaganimi ali rezanimi furnirji.
Za slabše in cenejše vrste pohištva upo¬
rabljajo tudi cenene iverne plošče. Jedro
iverne plošče je narejeno iz lesnih odpad¬
kov, drobno zmletih, prepojenih z lepili in
stisnjenih. Zgornja in spodnja stran sta
zopet ojačeni z lupljenim furnirjem.

Tudi danes želim, da napravite izdelek. Po¬
trebujete: smrekove letvice in furnir različ¬
nih debelin in kakovosti. Naši izdelki bodo
tako preprosti, da ne zahtevajo posebne
vrste furnirja. Kako boste obdelovali letvice,
že veste, in pripravili si boste orodje kot
zadnjič: rezljačo, strgačo, vrtalnik s sve¬
drom, brusni papir in lepilo. Za rezanje
furnirjev pa potrebujete posebno žagico.
Ker marsikdo te posebne žagice ne pre¬
more, bo prav tako uspešno rezal furnir
s škarjami ali z zelo ostrim nožičem. Laže
boste rezali nekoliko navlažen furnir. In
naloga: maketa domačega kraja. Ne vem,
kakšen je vaš domači kraj, zato moram vso
izdelavo prepustiti vaši domiselnosti. Samo
nekaj splošnih napotkov: na večji list pa¬
pirja narišite tloris tistega dela naselja, ki
ga želite izdelati. Iz tlorisa naj bo razvid¬
no, kje poteka cesta, kje bodo stale hiše
ali drevesa. Hišice označite s številkami in
na posebnem listu napišite za vsako os¬
novne mere: dolžino, širino in višino. Poleg
mere je lahko tudi skica zunanje podobe
kraja. Iz letvic napravite ogrodja za hiše,
kozolce, ograje, naprave na igriščih, iz fur¬
nirja pa stranske stene, strehe in še in še.
Na pomoč vam lahko priskočijo še vsi ma¬
teriali, ki ste jih v celem letniku TIMa
spoznali.

Tudi jaz se umaknem na polico. Od tam
bom sledil vašemu delu in se z ostalimi
veselil vašega uspeha. Še v imenu vseh
peterih bi vam rad rekel hvala za sodelo¬
vanje. Pozdravljeni!

NOŽ ZA ODPIRANJE PISEM
Tončka Zupančič

Počitnice bodo. Prijatelji se bodo razšli na
vse strani in vam pridno pisali pisma. Se
vam je že kdaj zgodilo, da pisma niste
mogli lepo odpreti? Niste imeli pri roki
primernih Škarij, noži so bili umazani, in
razočarani ste vedno odložili umazano in
strgano pisemsko ovojnico. Odločitev to¬

rej ne bo težka: napravite si sami za od¬
piranje pisem nož iz kosti.

Kupite pri mesarju primerno dolgo kost
govejega stegna. Prosite ga, da vam od¬
žaga zgornji in spodnji del. Tako boste
laže odstranili vso maščobo in meso. Ku¬
hajte jo v čisti vodi in maščobo snemajte.
Ko ne izloča več maščobe, jo zavijte v
krpo in počasi ohladite. Z rezljačo izža-
gajte primerno tenek kos in mu dajte ob¬
liko noža. Brusite ga s strgačo in z drob¬
nim steklastim papirjem.

Če želite, da bo nož bel, ga prekuhajte še
enkrat v močnem lugu, dobro izperite in
zavijte ga v krpo ter ohladite. Na suhega
nanesite tenko plast prozornega nitrolaka.

DROBNI ZANIMIVOSTI

Zelo prijetno je plavati po vodi na takšni ladji,
ki jo lahko napihnemo, obenem pa jo zelo lahko
upravljamo. Namesto krmila tule obračamo nos.
(Anglija)

Brez izpuha. Osnovna ovira, zakaj ne uporab¬
ljajo v jamah in rudnikih strojev in aparatov
z motorji z notranjim zgorevanjem, je onesna¬
ženje zraka z izpušnimi plini. Kemični čistilci in
čistilni filtri so slabo učinkoviti ali pa zmanj¬
šujejo moč motorja. Zato so strokovnjaki iz
Zvezne republike Nemčije sklenili, da prede¬
lanih plinov sploh ne bodo več čistili. Na iz-
izpušno cev motorja bodo nataknili posebno šo¬
bo, v kateri naj se plini razredčijo, ohladijo in
spet vsesajo skozi ventilator motorja, zmešajo
z zrakom in usmerijo v zgorevalne komore. Ta¬
ko krožijo in skoraj ne pridejo več v ozračje.

TIM 389

NAKLADALEC

Lojze Kalinšek

Načrt nakladalca je v merilu 1 : 2, tako da
so vsi deli še enkrat manjši. Narejen na¬
kladalec vidite na sliki. Vozilo je samo en¬
krat prebarvano in še nič zakitano, zato
se po sliki da ugotoviti, kako ga je treba
sestaviti.

Izdelava: Načrt se da spremeniti v narav¬
no velikost z ravnilom in kotomerom. Ko
je načrt na vezani plošči, ki je debela
4 mm, izrezljamo vse dele in jih potem
obdelamo s smirkovim papirjem, da so
površine gladke in ravne. Potem sestavne
dele zlepimo z Jubinolom in počakamo, da
se lepilo posuši. Tako dobimo posebej to¬
vornjak, dvigalo, prikolico, dvigalno ročico,
krmilni mehanizem pri prikolici (v dveh
delih) in 12 koles, skupaj 18 delov. Ležaje
še prej prilepimo enega na zgornjo in ene¬
ga na spodnjo ploskev (enega na dno dvi¬
gala in enega na ploščad tovornjaka, pri
prikolici pa eno na spodnji strani dela št. 20
in na zgornji strani dela št. 24). Potem
zvežemo dele, na ležajih z vijaki (tanjši¬
mi) in privijemo tako, da se dvigalo in
prikolica lahko obračata. Vzamemo 7 kon¬
cev debeline 0 1,5 mm in 9 cm dolge, 4
kose za kolesa, 1 kos za združitev krmil¬
nega mehanizma z ročico in 2 kosa 0 1,5
mm in dolžine 17,5 cm za vitle v dvigalu
(skica), potem še 2 kosa 0 1,5 mm in dol¬
žine 5 cm za ležaje pri vitlih in pa še kos
žice na koncu dvižne ročice za oporo le¬
žaju, ki vodi kavelj, mere zadnjega kosa so:
0 1,5 mm, dolžina 2 cm. Ko smo vse lepo
vstavili, montiramo na vozilo še vrvici in
utež nad kavljem — nakladalec je gotov.
Nato vse dele zopet razstavimo in jih več¬
krat prebarvamo, še prej pa pokitamo špra¬
nje, ki so ostale na nepravilno zglajenih

robovih. Ko se barva posuši, dele spet se¬
stavimo in vozflo je gotovo.

V izdelek lahko vgradimo močnejši motor,
ki bo vozilo gnal naprej, luči na srednjem
in zadnjem koncu tovornjaka ter še priko¬
lici na zadnjem koncu, luči v vseh treh dol¬
žinah in še kaj.

Sestavni deli

TIM 390

6 y

MALA SADNA STISKALNICA NA SLEME

Tone Bantan

Načrt naše stiskalnice upošteva vse fizikalne
zakone, ki so osnova delovanju stiskalnic, pa
tudi najmanjše izmere, ki jih morajo imeti po¬
samezni deli, da lahko vsaj polodrasel človek
dela z njo.

Stiskalnica je preprosta in majhnih izmer, je pa
vendarle namenjena praktični rabi, torej sti¬
skanju sadja vseh vrst, grozdja in predvsem
jagodičja.

Zaradi razmeroma velikih pritiskov, ki se po¬
javljajo pri stiskanju, naj bodo vsi leseni deli
stiskalnice iz trdega, zdravega lesa, brez grč
in razpoklin. V opisu navedene mere so samo
približne, morajo pa biti medsebojno tako uskla¬
jene, da se na primer nažagani deli natančno
prilegajo utorom, mozniki izvrtinam, itd.

OPIS SESTAVNIH DELOV:
a) leseni deli

1. Zglavnika sta dolga po 25 cm, s prerezom
vsaj 5x5 cm. Položena morata biti na gladka
in docela vodoravna tla, najbolje na betonski
tlak. Za višje osebe bo delo pri stiskalnici
lažje, če bo imela zglavnike z večjim prerezom,
zlasti višja naj bosta.

2. Podkladje je sestavljeno iz štirih vštric po¬
loženih tramičev, dolgih po 50 cm, s prerezom
5 X 5 cm. Vsi tramiči imajo na eni strani, 5 cm
od obeh koncev, izdolbine, široke po 5,5 cm
(toliko kot znaša širina stebrov) in globoke
po 1,5 cm. Tramiče položimo po dva in dva
z izdolbinami skupaj. Tako dobimo v podkladju

4 izdolbine, dolge po 5,5 in široke skupno po
3 cm, v katere vtaknemo vznožja stebrov sti¬
skalnice. Podkladja in vznožja stebrov prevrta¬
mo s svedrom premera vsaj 0,6 cm, skozi pod¬
kladje in vsak par stebrov pa pretaknemo je-
plena vezna vijaka, premera vsaj 0,5 cm, s
podložnimi ploščicami na obeh koncih. Vijaka
kar mogoče bolje privijemo.

3. Stebri so štirje, dolgi po 75 cm, s prerezom
5,5X4  cm. Na spodnjem koncu so pri dolžini

5 cm na eni širši strani zoženi za 1 cm, na
zgornjem koncu pa pri dolžini 4 cm zoženi na
nasprotni strani za 1,5 cm. Spodaj zožena vznož¬
ja stebrov vtaknemo v izdolbine podkladja, s
sedli navzven, sedla na vrhu stebrov pa morajo
biti obrnjena navznoter. Na stebre nataknemo
slemenika. Višina med podkladjem in slemeniki
je 66 cm, svetli razmak med stebri pa 7 cm.
Od višine nad podkladjem približno 30 cm do
višine 55 cm izžagamo v zadnjem paru stebrov
s širše strani okoli 1,5 cm široko zarezo za
moznik slemena in za bokance. V sprednji par
stebrov pa v višini 30 do 60 cm izvrtamo s
svedrom premera vsaj 1,5 cm izvrtine, z med¬
sebojnim razmakom 7,5 cm.

Pri širini stebrov 5,5 cm je notranji razmak
med sprednjim in zadnjim parom stebrov
29 cm.

4. Slemenika sta dolga po 50 cm, s prerezom

5.5 x 4 cm. Na širših stranicah sta 5 cm od
obeh koncev izdolbena v dolžini 5,5 cm in ši¬
rini 2,5 cm, tako da ostane med pari stebrov,
ko ju plosko nataknemo na štrclje stebrov in
tudi med slemenikoma, še 7 cm razmaka. Sle¬
menika ohranjujeta pravo razdaljo med spred¬
njim in zadnjim parom stebrov.

5. Poveznika sta po 25 cm dolga tramiča, s
prerezom 5,5 X 4 cm. Na spodnjih širših stra¬
nicah sta 3,5 cm od vsakega konca utora, širo¬
ka po 5,5 cm in globoka po 1,5 cm. Širina uto¬
rov se mora skladati s širino slemenikov, na
katera ju poveznemo, da ohranjujeta razmak
med njima, oz. med stebroma istih parov.

6. Sleme je vsaj 75 cm dolgo, v prerezu široko

6.5 cm, visoko vsaj 8 cm. Na tistem koncu,
ki bo vtaknjen med zadnja stebra, ga približno
5 cm od konca prevrtamo s širše strani s
svedrom vsaj 1,3 cm premera. Skozi to izvr-
tino in izžagane zareze v zadnjih stebrih bomo
pretaknili železen moznik, ki pri dviganju in
spuščanju slemena služi za os enokončnega
vzvoda, ki ga predstavlja pri stiskanju sleme.
Tudi moznik, ki ga pretaknemo v ustrezni izvr-
tini sprednjega para stebrov, služi kot os dvo-
končnega vzvoda, v kakršnega se v tem pri¬
meru spremeni sleme: če sprednji konec ob
sprednjih stebrih podloženega slemena dviga¬
mo, se zadnji konec slemena niža in nasprotno.

7. V izžagano režo v zadnjem paru stebrov vla¬
gamo pri stiskanju bokance, po potrebi nad
slemenom ali pa pod njim, in s tem spreminja¬
mo višino zadnjega konca oz. osi slemena.
Bokance naj bodo okrog 20 cm dolge, debele
za kak milimeter manj kot je reža široka, torej
okrog 1,4 cm, širina pa naj bo različna, 3 do
5 cm, da laže izkoristimo vsakokratno prosto
višino reže. Bokane naredimo vsaj 5.

8. Krnica je na podkladje položen uokvirjen pod,
na katerega nalagamo sadje za stiskanje. Ra¬
zumljivo je, da mora biti pod krnice popolno¬
ma vodoraven in docela neprepusten, pa tudi
dovolj močan, da prenese pritisk pri stiskanju.
Zato mora biti narejen iz vsaj 13 mm debelih,
na zgornji strani gladko poskobljanih desk. Ve¬
likost poda na bo, zunaj merjeno, okrog 20 X
X20cm.  Če le mogoče, ga naredimo iz utor-
jenih desk.

9. Ob robu je na krnico pribit obod, zbit iz
približno 2,5 cm širokih in vsaj 0,8 cm debelih
desk. Med podom in obodom krnice seveda
ne sme biti špranj, skozi katere bi se izgubljal
sok.

Na sprednji strani stiskalnice je v obodu krnice
pri dnu izvrtina za odtočno cevko, ki je lahko
aluminijasta, bakrena ali iz druge nerjaveče
kovine, lahko tudi iz plastike ali lesena. Važno
je le, da ima vsaj 1 cm premera.

10. Vlagalni okvir služi za oblikovanje posamez¬
nih vložkov ali plasti, to je pri vlaganju sadja
v prtiče. Velikost je lahko različna, vendar ko-

TIM 394

likor večji je okvir in zato površina vložkov,
toliko manjši bo pritisk na cm 2  njihove povr¬
šine. Recimo, da naredimo okvir z zunanjo
mero 11 x 11 cm, zbit iz deščic, širokih okrog
2,5 cm in debelih 1 cm. Po možnosti naj okvir
ne bo zbit; na notranji strani sme imeti na
vogalih trikotne ojačevalne letve.

11. Rešetke — naredimo jih vsaj 8 — naj
imajo zunanje mere nekoliko večje kot vlagal-
ni okvir, 15 X 15 cm. Zbijemo jih iz dveh navz¬
križno položenih leg letvic, širokih po 1,5 cm
in debelih vsaj po 0,3 cm. Za vsako lego po¬
trebujemo po 7 letvic, med posameznimi pa
puščamo 3/4 = 0,75 cm razmaka. V tem prime¬
ru potrebujemo za eno rešetko 14 letvic, s
skupno dolžino 2,10 metrov, za 8 rešetk torej
16,80 m letvic. Rešetke naj bodo zbite z nerja¬
večimi žebljički.

12. Preklade naj bodo malo daljše kot stranice
rešetk, pri rešetkah 15x15  cm torej na pri¬

mer 16,5 cm. Prerez naj bo kvadraten 2,5 x
X 2,5 cm. Naredimo jih vsaj 12, da bomo lahko
stiskali tudi manjše, to je manjplastne »vloge«.

13. Podkladnik naj bo enako dolg kot podklade,
pač pa nekaj širši (5—6 cm) in nekaj višji
(4cm). Zgoraj naj bo zaobljen, da sleme brez
ovire naleže nanj v kakršnemkoli kotu.

b) Kovinski deli

14. Stezna vijaka za podkladanje naj imata vsaj
0,5 cm premera, dolga pa naj bosta nekaj cm
več kot je širina podkladja, torej morda 24 cm.
Opremljena morata biti s podložnimi ploščicami
pri glaviču in pri matici.

15.  Jeklena moznika, od katerih enega za stalno
pretaknemo skozi sleme in režo v zadnjih steb¬
rih, drugega pa po potrebi podlagamo pod
sleme skozi sprednji par stebrov, morata biti
toliko dolga, da sprednji za dlan moli iz stebra
na sprednji strani, zato da ga laže izvlačimo in

TIM 395

MERILO H4

prestavljamo, — zadnji pa na obeh stebrih po
nekaj cm; — torej okrog 20 cm, z dovoij
močnim premerom, vsaj 1,3 cm.

16. Okova na sprednjem in zadnjem koncu sle¬
mena preprečujeta razpokanje ali celo razkla-
nje slemena. Širina naj bo vsaj 1,5 cm, debelost
vsaj 0,2 cm, skupna dolžina, vključno presežek
za skovičenje, je za en obroč 33 cm, za oba
66 cm.

17. Jarem za dviganje sprednjega konca sleme¬
na in za obešanje uteži nanj je iz paličnega
železa, s premerom vsaj 0,5 cm, ukrivljen v
obliki črke U okoli sprednje ali pa spodnje
ploskve pri sprednjem koncu slemena, tako da
je počezni del jarma oddaljen od slemena pri¬
bližno 5 cm. Konca obeh krakov sta sploščena
in prevrtana s svedrom vsaj 0 0,8 cm, skoznju
in skozi sleme, 5 cm od sprednjega konca, je
pretaknjen jarmov vijak.

18. Jarmov vijak naj ima premer vsaj 0,7 cm,
naj bo pa za nekaj cm daljši, kot je sleme ši¬
roko, torej okrog 10 cm, in opremljen s pod¬
ložnima ploščicama. Matica naj bo le rahlo
privita, da je jarem mogoče zlahka zasukati
okoli vijaka.

19. Opiati okrog rež v zadnjem paru stebrov
preprečujeta, da bi se stebra pri stiskanju raz¬
klala. Zato morata biti narejeni iz dovolj moč¬
ne (vsaj 1 mm debele) pločevine, segati ustrez¬
no daleč v režo in pod njo, širina pa naj ne bo
bistveno manjša, kot je širina širših stranic
stebrov (5,5cm). Izsekane reže naj bodo istih
mer.

c) Tkaninski deli

20. Vložni prtiči naj imajo vsaj dvakrat tolikšno
dolžino in širino kot vlagalni okvir; pri okviru
11 X 11 cm torej npr. 25 X 25 cm. Tkanina mo¬
ra biti zelo redko tkana in čim močnejša. Na¬
vadno uporabljamo posebno jutovino. Prtičev
moramo imeti vsaj toliko kot rešetk, torej
vsaj 8.

Navodilo za gradnjo in obteževanje slemena

Sleme pri opisani stiskalnici dvigamo ročno,
lahko tudi s škripcem in vrvico, obešenima na
strop, kavelj vrvice pa zataknemo na navzgor
zasukan jarem. Pri stiskanju pa povečujemo pri¬
tisk stiskalnice s tem, da na navzdol zasukan
jarem obesimo na primer močno vedro, v ka¬
terega vlagamo kamne, kose kovin itd.

Ob obtežbi sprednjega konca slemena nastane
na zadnjem koncu stiskalnice velika, sili teže
nasprotna, torej navzgor usmerjena sila, ki
skuša zadnji del stiskalnice dvigniti od tal. Pri
stiskalnicah na sleme moramo torej zadnji del
zavarovati proti dviganju. Velike slemenske sti-

TIM 396

skalnice zavarujejo navadno tako, da vbetoni-
rajo v tlak ob straneh podkladja močna vijaka,
na podkladje, za zadnjima stebroma, pa počez
položijo močno jekleno prečko, ki jo z vijakoma
pritegnejo.

Opisano majhno stiskalnico pa lahko zavaruje¬
mo proti dviganju zadnjega dela že tako, da
postavimo na zadnji poveznik do stropa sega¬
joč opornik.

Dviganje preprečuje tudi obtežitev zadnjega
konca podkladja, na primer z betonskimi bloki,
s kovinami, itd.

Postopek pri stiskanju

Pred stiskanjem moramo sadje spremeniti v
»drozgo«, to je razkosati na kar najmanjše
koščke.

Jagode ribeza, malin, grozdja, češenj in drugih
mehkih plodov v ta namen preprosto pretlačimo
skozi rešetko, ki ima manjše odprtine, kot je
debelost plodov.

Jabolka in druge trše plodove pa moramo pred
stiskanjem na primer zribati na ribežnu za repo,
če nimamo posebnega sadnega mlina.

Pri vlaganju drozge v stiskalnico položimo na
dno krnice najprej rešetko, in sicer čimbliže
zadnjega oboda krnice, če želimo drozgo moč¬
neje iztisniti. Na rešetko položimo vlagalni ok¬
vir, kar se da natančno pod slemenom. Prek
okvira položimo prtič, tako da bo na vseh štirih
straneh enako presegal njegov rob. Nato nade¬
vamo v okvir drozgo do roba, nakar robove
prtiča zavihamo proti sredini in z roko nekoliko
potlačimo. Potem pazljivo dvignemo okvir, na
»vložek« položimo drugo rešetko, seveda tik
nad prvo, položimo vlagalni okvir na to drugo
rešetko, pregrnemo čezenj drugi prtič, ga na¬
polnimo z drozgo, zavihamo robove, dvignemo
vlagalni okvir in tako vlagamo plast na plast
— največ 7 do 8.

Na vrhnji vložek položimo najprej rešetko, na¬
njo pa po celotni širini vložkov, to je po notra¬
nji meri vlagalnega okvira, položimo preklade.
Pravokotno na spodnje preklade položimo nanje
dve prekladi, in sicer tako, da se njuna zu¬
nanja robova ujemata z robovoma vložkov. Po
potrebi položimo pravokotno na drugi par še
tretji, morda še četrti ali celo peti par. Važno
je, da je zgornji par položen v smeri slemena,
ker mora biti podkladnik, ki sloni na zgornjem
paru preklad, položen povprek na smer slemena.
Ko je drozga vložena, spustimo zadnji del
slemena tako nizko, da je njegov zadnji konec
niže kot podkladek, ko se sleme nanj naleže.
V tem položaju zadnji konec slemena tako
utrdimo, da vložimo ustrezno število bokanc v
režo nad slemenom.

Ker je zdaj sleme podprto s podkladnikom, iz¬
vlečemo moznik, s katerim je bilo doslej pod¬
prto v sprednjem paru stebrov.

Teža slemena začne zdaj pritiskati na pod¬
kladnik in prek njega na drozgo, zavito v prte.
Sok začne iztekati skozi luknjice v tkanini ter
po presledkih med letvicami ob zunanjih ro¬
bovih rešetk na pod krnice in skozi odtočno
cev v podstavljeno posodo.

Ko se je sprednji konec slemena znižal že
precej pod višino podkladnika, ga dvignemo in
podložimo z moznikom v sprednjem paru steb¬
rov. Da se bo ob dvigu sprednjega konca
slemena lahko hkrati znižal njegov zadnji konec,
moramo iz reže v zadnjih stebrih prej izvleči
bokance, ki bi to preprečevale. Ko dvignemo
sprednji konec slemena, vtaknemo v režo nad
zadnji konec dodatno število bokanc, izvlečemo
moznik iz sprednjih stebrov — in teža slemena
spet pritisne na podkladnik oziroma drozgo.
Ko je drozga že precej iztisnjena, teža sleme¬
na samega več ne zadostuje in moramo pritisk
povečati s tem, da sprednji konec slemena ob¬
težimo; kako, je že povedano.

Opisana stiskalnica naj bi dosegala pritisk vsaj
do 1 atmosfere, to je pritiskala naj bi na

TIM 397

površino vložene drozge s težo vsaj 1 kg na
1 cm 2 .

Prednost stiskalnic na sleme, tudi naše, je v
tem, da drozga ne pride v stik s kovinami,
pa tudi v tem, da jo lahko izdela vsak nekoliko
spreten mladinec iz materiala, ki ga je dobiti
povsod, če ga že doma ni. Naša stiskalnica
je razmeroma zelo poceni, tovarniška »na navor«
bi stala nekajkrat več.

Pri delu s stiskalnicami na sleme pa je ven¬
darle potrebna previdnost in pazljivost, da se
ne pripeti nesreča, da se na primer zaradi
nepravilnega vlaganja ne zvrne cela naklada
drozge, kar je nevarno zlasti pri začetnikih, in
podobno. Zato morajo biti vsi deli, na katere
deluje pritisk, dovolj močni, konci slemena
okovani, reže v zadnjih stebrih ojačene z opla-
tami, itd.

in še zadnja pripomba: pri stiskanju je nujna
kar največja čistoča! Po vsakem stisaknju iz-

ASTRONOMSKI

TELESKOP

Uroš Mikoš

Za astronome amaterje, ki si žele preprost
in cenen teleskop, smo tokrat pripravili opis
izdelave refraktorja. To je teleskop, ki ima
za objektiv leče namesto zrcala, ki ga ima
reflektor. Na sliki (št. 1) si lahko ogledate
shemo delovanja refraktorja. Leča C je ob¬
jektiv, leča D je okular, žarki prihajajo od
predmeta AB in objektiv C jih lomi ter
ustvarja realno sliko AB. Potem gledamo
sliko AB skozi okular D in zaradi loma
žarkov vidimo povečano in navidezno sliko
AB. V tem primeru deluje okular kakor lupa.
Refraktorji pa imajo to slabost, da ima
slika mavričaste robove. To pomanjkljivost
popolnoma odstranimo le pri objektivih, ki
so izdelani iz večplastnega stekla. Ker so
take leče zelo drage, bomo uporabili na¬
vadno zbiralno lečo za naočnike z goriščno
razdaljo 1 m (dioptrija +1).  Da ne bomo
dobili slike z mavričastimi robovi, bomo
za objektiv (4) vstavili zaslonko (5) s pre¬

stane le 8 ND. Kupite pa jo lahko pri op¬
tikih, ki izdelujejo očala. Za izdelavo tele¬
skopa potrebujete še:

polo šeleshamra formata A (pola stane
1,60 ND),

plastični pokrov od spraya za sneg ali
WD 40,

dve juvidurjevi cevi, ki se tesno prilegata:
notranji premer manjše naj bo 23 mm,
nekaj tankega kartona,
ter seveda modelarsko orodje.

Najprej izdelajte iz šeleshamra tubus
teleskopa z notranjim premerom 52 mm.
Notranja stran mora biti prebarvana s črno
nasvetlečo barvo (uporabite lahko črno
Aero barvo). Ko imate tubus izdelan, se
lotite izdelave nosilca objektiva. Po¬
krovu od spraya odrežite vrh in dobili boste
nosilec, kakršen je na sliki. V nosilec vsta¬
vite zaslonko. Nazadnje vstavite še
lečo. Zatem lahko v tubus vstavite kom¬
pleten nosilec z lečo in diafragmo (zaslon¬
ko) vred. Preostane nam še izdelava me¬
hanizma z okularjem. Iz 6 mm vezane
plošče izdelajte del.

Vanj vstavite juvidurjevi cevi (6, 7). Pre¬
mer notranje naj bo 23 mm. Lahko je ne-

TIM 398

koliko večji, nikakor ne sme biti manjši.
Tak premer smo izbrali zato, ker je stan¬
dardni premer mikroskopskih okularjev 23
mm. Tako boste lahko za okular uporabili
tudi okularje od mikroskopov. S tem so
vsi deli, razen okularja, izdelani. Teleskop
prebarvajte z nitrolakom ali pa ga prelepite
s tapetami.

Preostane nam še izdelava okularja. Kakor
smo že omenili, lahko uporabite okularje
od mikroskopov. Nikar jih ne razstavljajte,
ker jih ne boste več znali sestaviti. Če
nimate na razpolago nobenega okularja,
lahko uporabite lečo od očal s kratko go-
riščnico. Če pa imate primerne leče za
izdelavo okularja, jih vežite več, ker je
potem slika boljša. Goriščno razdaljo take¬
ga lečja boste najlaže dobili tako, da na
soncu izmerite razdaljo med goriščem in
sredino lečja. Goriščna razdalja je pomemb¬
na zato, da boste lahko izračunali povečavo
teleskopa po formuli: povečava P je enaka
količniku med goriščno razdaljo objektiva
in okularja f 2 .

Če boste uporabili okular z goriščno raz¬
daljo 50 mm, bo povečava 20-kratna. Pri
povečavah vas moramo opozoriti, da ne
uporabljate večje od 40—50-kratne, ker bo
sicer slika nekvalitetna.

Zanimalo vas bo seveda, kaj boste lahko
videli s tem teleskopom. Opazovali boste
lahko nebesne objekte do svetilnosti 8,1
magnitude, kar pa je že precej. Pri 40-krat-
ni povečavi se zelo lepo vidi Luna. Vidni
so vsi za Lunino površino značilni objekti:
morja, kraterji ter Lunina gorovja. Sonce
lako opazujete na zaslonu, ki ga postavite
okoli 15 cm za okular. Vidne bodo vse ve¬
čje pege. Venera vam bo ob pogledu skozi
okular kazala mene, podobno kakor Luna.
Ob ugodnih opozicijah boste lahko opazo¬
vali tudi podrobnosti Marsovega površja.
Letos je velika Marsova opozicija 10. avgu¬
sta, ko se bo Mars približal Zemlji na 55
milijonov kilometrov. Planet Jupiter bo lepo
viden s svojimi 12-mi sateliti (vidni bodo
4). Saturnov obroč boste lahko videli že
pri 20-kratni povečavi. Poleg tega bo vaše¬
mu teleskopu dosegljivo tudi veliko meglic
in zvezdnih kopic.

TIM 399

MLADI»-> 0

£ MODELARJI

LETALSKI
JADRALNI
MODEL A-2

Peter Burkeljc

Današnji načrt jadralnega letala ustreza
predpisom Mednarodne letalske organizaci¬
je FAI za kategorijo jadralnih modelov A 2.
Model mora imeti maksimalno nosilno po¬
vršino krila in repa 34 dm 2 , minimalno težo
410 gr, dolžina startne vrvice, obremenjene
z 2 kp, je 50 m.

Načrt je risan v merilu 1 : 10, le rebro
krila (1), rebro vodoravnega repa (2), kri¬
vina krila (3), startna kljukica (4) ter dela
naprave za avtomatsko krmilo (5 in 6) so
risani v naravni velikosti. Ta načrt ni pri¬
meren za začetnike in ne bomo opisovali
orodja ter vseh podrobnosti pri izdelavi.
Začetnik lahko izdela model le pod vod¬
stvom izkušenega modelarja.

Za izdelavo modela potrebujemo smrekove
ali lipove letvice, lipov furnir ali balzov
furnir, kolikor je na razpolago. Izdelavo kri¬
la pričnemo z izdelavo dveh šablon za re¬
bra iz vezanega lesa, vsa ostala rebra pa
izdelamo iz 1 mm lipovega furnirja ali 2 mm
balzovega furnirja. Reber je 38 kosov. Let¬
vice krila so: prednja letvica 5X10 mm
baisa, pomožni nosilec 3X3 mm smreka,
glavna nosilca 3x7 mm smreka, pomožna
nosilca 3 X 3 mm in zadnja letvica 3 X 20
mm iz baise. Rebra so prilepljena z vmesno
razdaljo 50 mm.

Ko smo izdelali vsa rebra in obdelali letvi¬
ce, narišemo krilo na papir v merilu 1:1,
upoštevamo mero v oklepaju za prehod kri¬
la in pričnemo z izdelavo.

Prehod s prilepljeno krivino 3 iz lipovega
furnirja 1 mm ali baise 2 mm prilepimo h

krilu šele na koncu, ko je skelet krila go¬
tov.

Vodoravni rep izdelamo enako kot krilo, le
krivin tu ni, zato moramo končni rebri iz¬
delati iz 2 mm lipovega furnirja ali iz 3 mm
baise. Razdalja med rebri je 50 mm in po¬
trebujemo 11 reber. Letvice so: prednja iz
baise 4 mm, nosilec smreka 3X7 mm, zad¬
nja baisa 3 X 15 mm. Navpični rep izdela¬
mo iz baise debeline 4 ali 5 mm, ki jo ne¬
koliko profiliramo v simetrični profil. Krmi¬
lo odrežemo od repa in prilepimo spodaj
h krmilu; del 5 je izdelan iz vezanega 2 mm
lesa, del 6 pa prilepimo k repu. Glej skico!
Trup lahko izdela vsakdo po svoji zamisli,
paziti morate le na naklonski kot krila, ki
je + 3°, in na razdalji krilo-rep, ki se ne
sme spreminjati.

Za trup potrebujemo smrekove letvice 3 X
X lOmm in ploščico smreke debeline 10
mm za nos, ter lipov furnir debeline 1 mm
ali baise debeline 2 mm za prekritje trupa.
Na izdeian in obdelan trup prilepimo plo¬
ščico vezanega lesa 100 X 160 za pritrdi¬
tev krila ter 30 x 100 mm za vodoravni rep.
Prilepimo še navpični rep in privijemo klju¬
kico (4), izdelano iz 2 mm aluminija.
Model prekrijemo z japonskim papirjem,
navlažimo in trikrat lakiramo z nitrolakom.
Model regliramo najprej s spuščanjem iz
roke in šele nato z visokim startom.

Model mora iz roke leteti približno 14 m
daleč, če po startu iz roke leti strmo proti
zemlji, mu odvzamemo nekoliko svinca iz
nosu, če seveda težišče ne leži točno na
zadnji tretjini krila, drugače pa moramo
nekoliko podložiti rep pod zadnjo letvico.
Če pa se model povzpne z nosom in se
nato prevesi nanj, moramo podložiti pred¬
njo letvico na repu oziroma dodati neko¬
liko svinca v nos, če težišče ni na pravem
mestu.

Ko je model lepo zregliran, preverimo, če
deluje avtomatska naprava za visoki start.

TIM 400

TIM 401

Ta namreč omogoča, da model leti potem,
ko smo ga odklopili, v krogih.

V luknjico startne kljukice privežemo naj¬
lon vrvico, ki jo vpeljemo skozi zakrivljeno
buciko, ki jo vlepimo na navpični rep; vrvi¬
co nato privežemo k delu 5. Na nasprotni
del pa pritrdimo gumico, ki to vrvico na¬
penja (glej skico!). Ko nataknemo startni
obroček na kljukico, se vrvica napne in
premaga silo gumice, krmilo se odkloni od
bucike, ki smo jo zapičili v del 6 in z njo
določili odklon krmila. Ko se startni obro¬
ček sname, gumica potegne krmilo k drugi
buciki, ki določa drugo lego krmila. Tako
lahko določimo odklon krmila po želji.

Z bucikami, ki smo jih zakrivili v zanke,
izdelamo napravo, ki omogoča, da se mo¬
del zaradi zračnega upora spusti počasi na

AEROL-39, TRENAŽNO DVO¬
SEDEŽNO REAKTIVNO LETALO
ČEŠKE KONSTRUKCIJE

Tone Pavlovčič

Čehi so mojstri v konstruiranju in izdelavi
letal, in eden njihovih mojstrskih izdelkov
je vsekakor majhno reaktivno letalo AERO-
39, ki ni samo šolsko letalo, ampak ima
vse odlike malega reaktivnega lovca. Je
dvosed s sedežema v tandemu, to je dru¬
gega za drugim. Je nizkokrilec, zgrajen v
celoti iz kovine, z enim motorjem, ki ima
dve sesalni in eno izpušno šobo. Sesalni
šobi sta postavljeni za kabino, tako da
pilotoma v ničemer ne ovirata razgleda.

zemljo po preteku 3 minut, kolikor se meri
čas poleta.

Dve buciki zalepimo na prednji del vodo¬
ravnega repa, eno pa tako na zadnjo letvico
repa, da gleda čezenj vsaj 10 mm, in eno
na spodnji del trupa. Prednji buciki zveže¬
mo z gumico okoli trupa, zadnji dve pa
z gumico med seboj. Tako je rep pritrjen.
Če vstavimo med zadnjo gumico počasi
goreči stenj, ki gori približno tri minute,
bo, ko dogori, prežgal zadnjo gumico in bo
sila prednje gumice potisnila rep navzgor
z zadnjim delom. Rep se bo naslonil na
izrez v navpičnem repu. Kot med trupom
in repom mora biti tedaj približno 45°, da
bo rep služil kot zavora in bo model pri¬
letel nazaj zanesljivo nepoškodovan. Upam,
da bo dobro izdelan model lepo služil
modelarju tudi na tekmovanjih.

Letalo je namenjeno predvsem šolanju
vojnih pilotov-Iovcev in kot takega ga ima¬
jo v svojih oboroženih vrstah države Var¬
šavskega pakta.

Prvi trije prototipi so poleteli v letu 1968
in ker v ničemer niso razočarali svojih
graditeljev, so letalo začeli tudi serijsko iz¬
delovati.

Ker je letalo izredno lepih oblik, upam, da
bo skica navdušila marsikaterega mladega
maketarja, ki si bo skušal čimprej dopol¬
niti svojo zbirko.

Za maketo so podani vsi preseki, tako da
je treba samo nekoliko bolj uporabljati
šablone, in izdelava bo dokaj lahka. De¬
lajte pazljivo in uporabljajte predvsem do¬
bro suh lipov les. Maketo prebarvajte z
nitroiaki, tako kot je prebarvano pravo le¬
talo: AERO-39 je bele barve, kar je na
skici senčeno, pa je rdeče, razen hrbta
trupa, ki je svetlomodre barve. Napisi so
črni, državni znak pa je modre, rdeče in
bele barve.

Tehnični podatki:

—- dolžina letala 12,11 m

— razpon 9,11 m

— višina 4,38 m

— motor turboreakcijski Ivčenko AI-25 V

— moč motorja 1500 kg potiska

— hitrost letala 715 km/h na 5000 m višine

TIM 402

TIM 403

DALJINSKO VODENJE

PROPORCIONALNI SPREJEMNIK

Jan Lokovšek

Sprejemnik, ki ga opisujemo, je dokaj preprost.
V veliki meri je podoben onemu iz lanskega
letnika TIMa. Je regenerativen tip in kot tak
ima svoje prednosti in slabosti. Gradnja je
enostavnejša, sprejemnik je majhen in lahek;
je pa bolj občutljiv za motnje. Oglejmo si nje¬
govo shematsko sliko (1).

Transistor T1 s pripadajočim vezjem deluje kot
regenerativni detektor. Opis delovanja je podan
v lanskem letniku, zato ga podrobneje ne bomo
obravnavali. Značilno za tak sprejemnik (de¬
tektor) je, da daje na izhodu močan šum, ko
ni vhodnega signala. Vhodni signal v anteni
je enake oblike, kot ga oddaja oddajnik. Signal

Slika 2

TIM 404

je prikazan na sliki 2 a. Na izhodu detektorja
dobimo že drugačen — demoduliran —• signal
(slika 2b). Ta signal ojačimo v ojačevalni stop¬
nji, katero tvorita transistorja T2 in T3 in vezje.
Naš signal še ni primeren za pogon servo-
mehanizma. V želeno obliko ga pretvori poseb¬
na stopnja, imenovana »dekoder«. Glavni deli
dekoderja so transistor T4 in elementi, pred¬
vsem upor 2,7 kQ in kondenzator 3 pF. Iz te
stopnje dobimo že signal prave oblike, ki pa
ga še ojačimo s transistorji T5, T6, T7 in T8.
Tok, ki teče skozi elektromotor servomehaniz-
ma, prikazuje slika 2 c. Diagrami na sliki 2 so
narisani drug pod drugim, tako da lahko vidimo
in razumemo potek spreminjanja signala.

Sprejemnik napajamo z dvema 3-voltnima ba¬
terijama (lahko tudi z 2x2,4 V — NiCd —
OEAC akumulator) ali pa z dvema 4,5 V bate¬
rijama. To je odvisno od servomehanizma sa¬
mega in bomo to obravnavali kasneje. Servo¬
mehanizem priključimo na sponki S in srednji
odcep napajanja. Ker je napajanje sprejemnika
in servomehanizma skupno, je nujno, da so
baterije vedno sveže, polne. Če imate na raz¬
polago dovolj prostora, raje napajanji ločite. Pri
tem pa upoštevajte, da se poveča teža sistema
še za eno baterijo!

Transistorje dobite v naših trgovinah, prav tako
upore in kondenzatorje. Ostale elemente —
tudi servomehanizem — pa si z malo truda iz¬
delate sami. Podroben opis izdelave dušilke in
tuljav je že znan iz prejšnjih številk.

Preureditev enokanalnega sprejemnika

Navaden enokanalni sprejemnik, ki je bil opisan
v že omenjenem letniku TIMa, lahko brez težav
preuredimo za proporcionalno vodenje. V spre¬
jemniku samem ni potrebno ničesar spreminjati,
le dodajamo elemente. Kdor ima sprejemnik z
relejem, bo uporabil vezje, ki ga kaže slika 3.

Slika 3

Opazili boste, da so drugače povezani samo
kontakti releja in napajanje servomehanizma.
Ko sprejemnik deluje in je oddajnik vključen,
rele utripa. Od tod izhaja tudi ime sistema:
angleško Galloping Ghost, po naše torej »peke¬
tajoči« sistem. Napetost baterij je odvisna od
servomehanizma in se giblje od 2x2,4 V pa
do 2 x 4,5 V.

Preureditev sprejemnika brez releja je bolj za¬
motana, zato pa je to vezje zanesljivejše. Tran¬
sistorji preklapljajo neslišno, najvažnejša pa je
življenjska doba. Kontakti releja se ob utripa¬
nju iskrijo in to zmanjša življenjsko dobo re¬
leja, transistorji pa so za to neobčutljivi. Pou¬
dariti pa je treba, da je preklop releja nedvo¬
umen. Ta razlika pa se pokaže šele na velikih
razdaljah, na meji dometa sistema.

Pri gradnji imamo na razpolago dve možnosti.
Lahko naredimo enak ojačevalnik za servomeha¬
nizem, kot ga ima obravnavani sprejemnik (od
točke S’ proti desni). Preprosteje pa je zgra¬
diti enostavnejše vezje (glej sliko 4).

Uporabimo lahko transistorje AC 180, AC142,
OC 76, ipd. Izbira je odvisna od servomehaniz¬
ma, tj., kakšna je obremenitev transistorjev T2
in T3. Omenjeni transistorji so dobri, če servo¬
mehanizem ne zahteva večjega toka od 450 mA.
Seveda pa jih moramo hladiti. Če pa tok ne
presega vrednosti 300 mA, lahko hlajenje celo
opustimo. Omenjeni kriterij velja za napajanje
2x2,4  V do 3 V. Odveč je poudariti, da velja
enako za transistorje T7 in T8 na sliki 1.
Upoštevajte še nekaj. Napajanje je simetrično,
zato uporabljamo dvojno stikalo, tako se bate¬
rije ne trošijo. To je tudi razvidno iz slike 1.
Vezja, kot so ojačevalnik za servomehanizem
(sl. 4), pa zgradimo ločeno in jih lahko dodamo
servomehanizmu, ali pa v isto ohišje kot spre¬
jemnik. Za napajanje pa je najbolje uporabiti
akumulatorje, ker je tako ves sistem zaneslji¬
vejši. Ni-Cd akumulatorji so verjetno predragi
in jih je težko dobiti, zato pa lahko v naših
trgovinah kupimo majhne, zaprte (!) svinčene
akumulatorčke 2 V/0,5 Ah. Če uporabimo 4, tj.
2x 4 V, je ravno prav za omenjeni sprejemnik.

Gradnja proporcionalnega sprejemnika

Sprejemnik, ki smo ga opisali, gradimo v teh¬
niki tiskanega vezja. Najprej v shemi označimo
elemente vezja (glej sliko 5).

Temu vezju ustrezajo povezave na ploščici di¬
menzij 35 mm x 70 mm z oštevilčenimi priključ¬
ki (glej sliko 6).

Elementi, ki so zdaj oštevilčeni, so priključeni
na sponke tiskanega vezja tako, kot to podaja
tabela. V tabeli so tudi označene vrednosti
posameznih elementov in opombe.

TIM 405

TABELA

Upornost

Upor

R1

R2

R3

R4

R5

R6

R7

R8

R9

R10

R11

R12

R13

R14

R15

R16

R17

Transistorji

Transistor

T1

T2

T3

Sponka 1
10
6
22
25
29
32
35

45
43

46
53
68
61
75
77
74
71

15

39

41

Sponka 2
11
8

na C4 oz. dušilko
na C8 oz. C7
27

33

34
36
48a
47
52
64
54

69
76

70
72

20

38

49

13

31

42

Tip

AF 126
SFT 367
SFT 367

Vrednost

4K7

2K2

4K7

6K8

4K7

220K

4K7

1K

470K

4K7

4K7

2K2

1K

150 Q
1K

150 fi
1K

Opomba
masa na 12

TIM 406

Začnimo z gradnjo. Najprej pritrdimo tuljavnik
za L1. Zalepimo ga s kakim dobrim lepilom.
Nato navijemo tuljavo L1 — 8 1/2 ovoja bakrene
žice Cul 0 = 0,5 mm. Tuljavo L2 navijemo kar
prek L1 in sicer 3 1/4 ovoja PVC žice. Pri¬
ključke dobro zaspajkamo v vezje. Nato spaj-
kamo dušilko D, zatem upore in kondenzatorje
in nazadnje transistorje ter priključne žice.

Ko je sprejemnik sestavljen, se lotimo preiz¬
kušanja in uglaševanja.

približno 2 V do 3 V (pri napajanju 4,8 V) in
trepeta (vibrira). Premaknimo ročico v oddaj¬
niku v levo (spremenimo razmerje A/B od¬
danega signala). Temu sledi tudi kazalec V-
metra!

Tako je sprejemnik preizkušen, preskusiti ga
moramo le še s servomehanizmom, ko bo
le-ta gotov.

Proporcionalni servomehanizem

Na razpolago imamo tri možnosti glede na to,
kako bomo sistem za daljinsko vodenje upo¬
rabili.

1. Če želimo upravljati le smer, lahko upora¬
bimo navadni dvokanalni servomehanizem, ki
ima vračanje v nevtralno lego zagotovljeno
z vzmetjo.

2. Za vodenje letalskega modela, za krmiljenje
smeri in višine, si naredimo servomehanizem,
ki ga kaže slika 7.

Uglaševanje sprejemnika

Sprejemnik priključimo na predpisano napaja¬
nje, obenem pa merimo tok. Točko_ oziroma
sponko S pustimo začasno v zraku. Če je tok
manjši od 10 mA, nadaljujemo, sicer pa naglo
izklopimo in še enkrat kontroliramo. Ko je
vse urejeno, priključimo V-meter na sponki S
in O. Instrument mora pokazati skoraj polno
baterijsko napetost. Priključimo visokoohmsko
ali kristalno slušalko na —6 V napajanje in
kolektor transistorja T3. Če sprejemni del do¬
bro deluje, moramo slišati močno šumenje. Nato
vključimo oddajnik, ki naj bo od sprejemnika
oddaljen nekaj metrov. Jedro v tuljavi L1 zavr¬
timo z nekovinskim izvijačem, tako da zasliši¬
mo v slušalki brneč pisk. Če piska ne slišimo
in oddajnik zanesljivo deluje, ponovno preveri¬
mo sprejemno stopnjo in če je v redu zvezana,
malo spremenimo vrednost kondenzatorja C6.
Ko vse to deluje, premestimo sponko slušalk
s kolektorja T3 na kolektor transistorja T4.
Prej smo slišali brneč pisk, zdaj pa samo br¬
nenje. Opazujmo zdaj V-meter. Kazalec kaže

pritrditev el

elektro ~
motor s
prenosom


os sklopka

vzmet

na krmilo

Slika 7

V originalu je bil uporabljen elektromotor
T-03 (s prenosom 15 : 1 ali 60 : 1 tovarne
Graupner), lahko pa uporabite elektromotor
Mehanotehnike s prenosom. Koristno je, če
ga vsaj malo izboljšate tako, da ne bo imel
mrtve lege, če je to le mogoče. Deloma to
naredite z zgiajenjem in centriranjem kolek¬
torja in krtačk. Kot sklopko uporabite vložek
lestenčne sponke, vzmet navijte iz 0 = 0,5
mm jeklene žice, katere en konec pritrdite
na sklopko, drugega pa na osnovno ploščo.
To lahko naredite iz vezane plošče ali pa iz
pleksi stekla. Povezavo s krmilom naredimo
s 0=2mm  aluminijasto palico. Prenos na
krmilne površine vidite na sliki 8.

TIM 407

3. Če pa želimo imeti poleg upravljanja smeri
in višine še krmiljenje režima delovanja mo¬
torja, naredimo nekoliko drugačen servome-
hanizem (glej sliko 9).

V tem primeru uporabimo torzijske vzmeti, za
te vzamemo 0 0,1 mm do 0 0,8 mm jeklene
palice. Hod ročice B ni omejen, ta se lahko
zavrti popolnoma. Pač pa imamo tu dodatek za
krmiljenje režima delovanja motorja, ki ima
dve legi: minimalen plin in maksimalen plin.
Hod te ročice (ročica A) pa je omejen, kot
je razvidno s slike. Povezava na smerno in
višinsko krmilo je enaka, kot jo vidite na sliki 8.
Preklop ročice A kaže slika 10.

področje krmiljenja smeri in
višine

ročicaB,ko
se bliža
skrajni legi

področje krmiljenja

po preklopa
regulaciji
plina motorja

Slika 10

Hod ročice B je razdeljen v dvoje področij, in
sicer v področje krmiljenja smeri in višine ter
v področje krmiljenja režima motorja. Ko pri¬

tisnemo na tipko v oddajniku, pride na elektro¬
motor impulz, ki zavrti ročico B v levo. Ta
preide nato v črtkano lego. Obenem pa preklopi
ročico A v drugo lego, tudi to vidite na sliki.
Če pritisnemo nato drugo tipko, se postopek
ponovi v nasprotni smeri. V skrajnih legah pa
ročico A zadržuje vzmet.

Vsi opisani servomehanizmi imajo dve priključ¬
ni žici — sponki elektromotorja. Te priključi¬
mo na sponki S in —3 V (—2,4). Samo delo¬
vanje krmiljenja letalskih modelov boste bolje
razumeli, če si še enkrat preberete uvodni
članek o proporcionalnih sistemih v TIMu.

SPLOŠNA NAVODILA ZA UPORABO OPISANEGA
PROPORCIONALNEGA SISTEMA

Nujno upoštevajte tele napotke:

1. Naj ne bo sprejemnik nikoli vklopljen, kadar
je oddajnik izključen.

2. Ko je sprejemnik na koncu dometa, ali pa ko
je oddajnik izključen, gredo ročice servome-
hanizmov 1) in 2) v skrajne lege. To ni
kritično za ladijski model, ker ta le kroži;
letalski model pa pade v spiralo ali pa v
vrij, tj. se potem razbije. Ročica servomeha-
nizma 3) pa preletava vse možne lege, mo¬
del po zraku »pleše«; ročica za motor gre v
skrajno lego.

3. Glede na te lastnosti imejte vedno nekaj
dometa v rezervi, posebno če gre za letalski
model.

4. Baterije naj bodo vedno v najboljšem stanju,
posebno če imata sprejemnik in servomeha-
nizem isto napajanje.

Koristno je kontrolirati, koliko je motenj v
zraku. Ker je danes že veliko naprav za daljin¬
sko vodenje, še več pa prenosnih sprejemno-
oddajnih postaj »Handy-Talky«, je lahko včasih
vodenje modela zelo tvegano. Pomagamo si
tako, da si naredimo priključek za slušalko
(sponki na kolektor T3 in —6 V napajanja).
Tako najprej izključimo servomehanizem in od¬
dajnik, vklopimo sprejemnik in poslušamo. Če
je v slušalki samo šum, je vse v redu. Kadar
pa ujamete govorjenje ali ton, je bolje, da
vozite le v največji bližini, še bolje pa, če se
vožnji za ta trenutek odpoveste.

Vedno naredite vsaj nekaj osnovnih kontrol,
tako bo manj nepredvidenega kopanja in raz¬
bitih modelov. Želim vam mnogo uspeha pri
gradnji in užitka v vožnji!

PEKAČ ZA ČEVAPČIČE

Stane Perko

Načrt je narisan v merilu 1:1,  na njem
vidite tri sestavne elemente: prečko-nogo,
prečko in nosilec. Prečka-noga in prečka sta
narisana skrajšano, nosilec pa je narisan

tako, da se vidi, katere luknje je treba iz¬
vrtati le do globine 5 mm in katere docela
skozi nosilec. Za dodatno pojasnilo pa je
pekač narisan (samo 1/4) v narisu in v
tlorisu, iz česar naj bi bilo razvidno, kako
so posamezni sestavni elementi sestavljeni
oziroma povezani med seboj.

Ni treba posebej povedati, da je pekač te
vrste zelo preprost in bo izdelava v pravo

TIM 408

zabavo. Pa tudi drag ne bo, služil pa ne
bo prav nič slabše kakor tisti iz trgovine ali
s tržnice. V marsikaterem pogledu je še
bolj prikladen; nožiče se dajo namreč iz¬
takniti iz nosilcev ter tako zasukati, da
nastane ena sama ploskev, kar je za pre¬
našanje vsekakor boljše kot nerodne škatle
ali pa kopica sestavnih delov, pri čemer
bi skoraj potrebovali priročnik za sestav¬
ljanje.

oba s finim smirkovim papirjem in končno
pekač sestavimo.

Sestavljanje bo zahtevalo precej spretnosti.
Dela se lahko lotimo na več načinov. Pri¬
poročamo takole: vstavi enega izmed obeh
nosilcev tako v primež, da so luknje obr¬
njene navzgor. Vtakni v drugo in predzad¬
njo luknjo prečki, nato natakni na prečki
drugi nosilec (v predzadnjo in drugo luk¬
njo). Nato previdno vstavljajmo prečke,

KOSOVNI SEZNAM

ORODJE

Kovinsko merilo, začrtovalna igla, kovinski
kotnik, namizni primež s čeljustmi 60 mm,
električni vrtalni stroj z držalom, spiralni
sveder za kovino 0 3 in povrtalo ali pa
spiralni sveder za kovino 0 8, fina in gro¬
ba pila za železo in nekoliko boljšega smir¬
kovega papirja ter manjše kladivce.

IZDELAVA

Najprej iz elektrod za varjenje nažagamo
14 kosov natančno 294 mm dolgih paličic
(pri nakupu elektrod se prepričajte, da je
njihova debelina natanko 3 mm!). Vse je
treba na obeh koncih nekoliko vkoničiti, da
bodo pri sestavljanju laže zdrsnile v luk¬
njico. Za prečki-nogi ni treba narezovati
posebej kosov, ker so njune mere hkrati
mere elektrod. Obdelali jih bomo tedaj, ko
bomo pričeli sestavljati, a o tem nekoliko
kasneje. Na vrsti je izdelava obeh nosilcev.
Nažagajte iz profiliranega železa (8X8
mm) dva kosa po 190 mm in na njiju načr-
tajte oznake za vrtanje. Vrtalnik s 3 mm
svedrom naravnajmo najprej tako, da bo
vrtal le 5 mm v globino in šele nato izvr¬
tajte skozi na mestih, kjer je to označeno.
Nato zamenjajte sveder s povrtalom ali
debelejšim svedrom in povrtajte po eni
strani vse luknje na obeh kosih, vendar ne
pregloboko: največ milimeter. Najprej z

grobo, nato pa še s fino pito obrusimo
krajišča nosilcev pod kotom 45°, zgladimo

drugo za drugo, vendar samo v tiste luk¬
njice, ki so 5 mm globoke in vsako sproti
nekoliko z roko upognemo ter jo vtaknemo
še v luknjico zgornjega nosilca. Pri upo¬
gibanju pazite, da se prečka ne bi skrivila
in takšna ostala. Vsakokrat pa po zgornjem
nosilcu nekoliko potolcite s kladivcem, da
se bo prečka vsedla v zgornjo in spodnjo
luknjico. Ko so prečke vstavljene, dobro
potolcite zgornji nosilec, ali pa kako dru¬
gače stisnite oba nosilca drugega proti
drugemu, tako da bodo vse prečke prišle
do dna luknjic v obeh nosilcih. Zatem skozi
prvo in zadnjo luknjico vstavimo prečko-
nogo, tako da bosta konca, ki molita ven
iz nosilcev, enaka. Potem ju zakrivimo tik
ob nosilcu za kot 90° na obeh krajih. S
tem pa je najtežje opravljeno. Ni se več
bati, da bi se pekač razsul, saj ga bosta
vezali prečki-nogi. Le-ti pa moramo še za¬
kriviti, kakor kaže načrt, nazaj proti nosil¬
cema in skrajne dele (kakih 10 mm) še
enkrat, tako da se bodo dali vtakniti v tiste
luknjice, ki smo jih zvrtali na obeh koncih
obeh nosilcev med tretjo in četrto luknjico.
S tem so nožiče tako pritrjene, da pekač
lahko samostojno stoji na trdi podlagi. Po
uporabi seveda lahko nožiče iztaknemo iz
teh luknjic ter jih tako obrnemo, da zav¬
zema pekač čim manj prostora.

Tako, prva plat medalje za vaš trud je ob¬
delana, drugo si boste omislili sami — v
naravi, s svojimi tovariši, ob čevapčičih.
Dober tek!

TIM 410

Seznaniti se moramo le še z lastnostmi
lubja, ki so skupne vsem — to je, da se
ob sušenju zvijajo navznoter. To nam je
do neke mere zelo po volji, vendar ceva¬
sto zvitega lubja ne moremo rabiti. Odbra¬
li bomo zato le takšno, ki je ravno ali pa
polkrožno zvito, ter ga z notranje strani
oblepili z močnim ovojnim papirjem.

Ko pričnemo z izdelovanjem, si bomo naj¬
prej na papir iste velikosti, kot je predvi¬
dena maska, polagali vse, kar bomo ra¬
bili in kakor smo si zamislili. To ima dvoj¬
ni namen: prvič, tako laže uresničujemo
vse domislice, in drugič bomo lahko posa¬
mezne dele že prej namazali z lepilom,
kajti pri obeh vrstah lepila moramo čakati
vsaj 10 minut, da bo z lepilom namazana
površina dobro prijela. Elementi, ki sestav¬
ljajo masko, pa so: oči, nos, usta, zobje,
lasje, brada in obrvi; lahko tudi ušesa.

Za vse te elemente odbiramo tiste plodo¬
ve, s katerimi lahko te posameznosti naj-

še danes poznajo in izdelujejo mnogi pre¬
prosti narodi svoje obredne ali bojne ma¬
ske edino iz tega, kar jim nudi narava v
njihovem okolju — predvsem iz najrazlič¬
nejšega rastlinja in plodov. Tudi maske ku¬
rentov iz okolice Ptuja so podobne in ne
bo torej težko najti sorodnosti z maskami,
ki jih želimo oblikovati sami; le da bodo
imele te povsem okrasni značaj.

Izdelovali jih bomo iz borovega, smrekove¬
ga ali hrastovega lubja, ki naj bo vsaj
35 cm dolgo in 25 cm široko. Razen te os¬
nove potrebujemo še tole: želod, divji in
pravi kostanj z ježicami, lešnike, orehe,
majhne in večje borove, smrekove in ma¬
cesnove storže, hrastove šiške, koruzna
zrna, koruzni cvet, laske in ličje, fižol, buč¬
ne peške, trstiko in rafijo. Za lepljenje bo¬
mo potrebovali samo močno lepilo, ker je
površina skorje zelo hrapava — neravna.
Primerno je Super SP ali Syntelan lepilo
v tubah.

MASKE IZ LUBJA

Sonja Šegula

TIM 411

NIZANJE RAFIJE

r\

i_j-, (.

1 j vrvica

I ! rafija

boljše izrazimo. Tako bomo vzeli za oči:
razpolovljene lešnike, orehe ali želod, že¬
lodove kapice, prerezan divji kostanj in
v kolobar narezano trstiko. Za obrvi lahko
vzamemo koruzne laske ali zrna ter luske
velikih borovih storžev. Nos oblikujemo
lahko iz smrekovih aii borovih storžev, iz
večjih razpolovljenih želodov ali orehov.
Usta lahko sestavimo na dva načina: uokvi¬
rimo jih v oglato, okroglo ali elipsasto ob¬
liko s koruznimi zrni ter dodamo zobe iz
razpolovljenega belega fižola, bučnih pešk
in arašidov, v eni ali v dveh vrstah. Brki
in brada bodo iz koruznih laskov ali cveta,
narezanega ličja, drevesnih lišajev ali ra¬
fije. Sedaj smemo maski dodati še polju¬
ben okvir ali zaključek. V ta namen so kosta¬
njeve ježice, posamezne velike luske bo¬
rovih storžev — tistih iz Primorja, ali lič¬
je, izrezano v trikotne oblike in razvrščeno

okoli vse maske. Isto lahko naredimo tudi
iz rafije, ki jo nanizamo kot rese na vrvi¬
co v dolžini obsega maske in to nalepimo
ob robu.

Tako bi bila maska gotova — sedaj ji le
še nalepimo na notranji strani vrvico, da
jo bomo lahko obesili, če ste upoštevali
napotke, potem je gotovo tudi lepa in lah¬
ko jo boste uporabili kot okrasek na steni
ali kot zaslon za majhno žarnico ob televi¬
zorju. Taka maska-zaslon bi prišla seveda
v poštev le, če je dovolj velika in dovolj
ukrivljena, ker sicer žarnica ne bi imela
dovolj prostora in bi se notranjost na ta na¬
čin lahko ožgala. Električno napeljavo vam
mora seveda napraviti strokovnjak - elek¬
tričar in končno se še posvetujte s starši,
kam bi se maska najlepše podala.

Ali nam boste 'poslali posnetke vaših uspe¬
lih mask?

»SUPER LASER«. RC

MODEL ZA LETALSKE MODELARJE
Tone Pavlovčič

Tudi letošnjo jesen bo v Lescah tekmo¬
vanje z RC letalskimi modeli. Morda bo
naše mlade modelarje zanimalo, kaj je v
modelarstvu novega v sosednji Italiji.
Tvrdka Aviomodelli je dala na tržišče mon¬
tažno škatlo zares dobrega modela za RC.

V škatli so vsi deli že izgotovljeni, deloma
pa pripravljeni za izdelavo. Tako so v škatli
kolesa, rezervoar — 300 ccm, izgotovljeni
sta obe polovici trupa, vsa lepila, priprave
in vzvodi za komande, pripravljen je ma¬
terial za krila in rep.

V škatli, ki stane 22.000 Lir (v Italiji seve¬
da), so vsi sestavni deli, tako da je treba
kupiti le še motor in naprave za daljinsko
krmiljenje.

Model, ki ima razpon krila 165 cm, je
opremljen z 10 ccm motorjem in lahko iz¬
vaja še tako zahtevne like. Trenutno je
eden najboljših tekmovalnih modelov in
zato se nam je zdelo kar prav, da tudi na¬
šim vrhunskim modelarjem vsaj pokažemo
skico tega odličnega modela.

Pogled v montažno škatlo

TIM 412

ZA VASE POČITNICE NA VODI -
»TIMOVA JADRNICA«

Tone Pavlovčič

Ta mala jadrnica lahko marsikomu olepša
počitnice, za tega ali onega pa bo seveda
lahko zelo trd oreh. Z našimi načrti pa
želimo vsakomur pomagati pri delu in zato

smo v vsaki številki objavili vsaj po en
bolj ali manj zahteven načrt. Počasi smo
vas uvajali v vse zahtevnejše naloge. Zato
upamo, da bo marsikdo izmed vas kos iz-

TIM 414

delavi naše jadrnice, ki je dolga kar 2,20 m.
Mere za rebra so podane, vsako rebro po¬
sebej pa je treba povečati v naravno ve¬
likost. Izdelajte jih tako, da na vogalih spo¬
jite šest cm široke in 2 cm debele letve s
kosom vezane plošče. Na vogalih napravite
utore za vzdolžne letve 3 X 3 cm.

Jadrnica je na vrhu popolnoma ravna in to
samo zaradi lažjega dela. Na tla v delav¬
nici ali v garaži ali v skednju narišite pra¬
vilno razdaljo med rebri, nato pa kar v tla
pribijete narobe obrnjena rebra, vsako na
svoje mesto, tako da gleda vrh rebra nav¬
zgor. V tem položaju pritrdite na rebra 5
cm široko in 3 cm debelo letev, ob stra¬
neh pa po dve letvi 3x3cm.  Prek teh
letev in prek reber prilepite z RIViKOL le¬
pilom lesonit plošče, nato jih pritrdite še
z vijaki.

Vse to naredite, dokler je še pritrjeno na
tleh. Nato počakajte vsaj en dan, da se
lepilo dobro osuši. Ko je suho, vse stične
robove dobro zgladite. Z zunanje strani je
korito gotovo, zdaj ga lahko odbijete s tal.
Z notranje strani boste privili na korito ko¬
bilico, ki ste jo izžagali iz 2 cm debele de¬
ske, in jo postavili na zunanjo stran ko¬
rita. Ta kobilica bo za protiutež jadru in
prečki, obenem pa bo jadrnici pomagala
držati smer.

Med drugo in tretje rebro pritrdite z no¬
tranje strani 20 cm široko desko, v katero
ste naredili 3 cm luknjo. V to luknjo vtak¬
nete jambor. Na dnu korita pritrdite leseno
rinko, vanjo se bo namreč ujel jambor.

MALI OGLASI

Prodam lokomotivo, 5 vagonov, 16 krivih tirnic,
10 ravnih tirnic, 1 križišče, 1 kretnico in škatlo
za baterije. Vse po sistemu N za 150,00 din.
Franci Jereb

61217 Vodice 93 nad Ljubljano
Kupim 1. letnik TIMa.

Cvetko Avsec, Tržaška c. 14, 61360 Vrhnika

Prodam češkoslovaško zračno puško znamke
JUNIOR TELY za 100,00. din, Pionirja in Ku¬
rirčka (letnik 1969/70) za 20,00 din in 25 Zvito¬
repčevih romanov za 15,00 din. Vse skupaj pro¬
dam za 125,00 din.

Anton Pogačar

Dvor 9, 61355 Polhov Gradec

Prodam vlak po sistemu N, Mehanotehniko št.
4 in Mikroskop pionir.

Hočevar Mitja
Smledniška 120, 64000 Kranj

Za jambor je najboljša aluminijasta cev,
debela 3 cm. Če nimate aluminijaste cevi,
lahko uporabite tudi okroglo palico iste
debeline. Dolžina jambora je 3 m in ni pri¬
trjen z nobeno vrvjo, je samo vtaknjen v
korito in se v njem prosto vrti. Za bum
zadostuje smrekova letev 2x2 cm, dolga
140 cm.

Jadro si izdelajte iz kakršnegakoli platna,
če bo jadrnica lepo izdelana, bo mama
morda odstopila kakšno dotrajano rjuho, saj
končno to ne bo tekmovalna jadrnica, pač
pa samo barčica za vaše počitnice.

Krmilo lahko izdelate iz debelejše vezane
plošče, v rabi bo le takrat, kadar boste
čolnič uporabljali kot jadrnico. Izrez na
zadnjem rebru vam pove, da na mesto kr¬
mila lahko postavite oziroma pritrdite iz-
venkrmni Lamo motor.

Vse lesene dele dobro in večkrat premažite
z vročim firnežem, tako da bo les dobro
prepojen. Prek firneža lahko jadrnico pre¬
pleskate z oljnato ali s tesaroi barvo.
Kjerkoli že boste pluli s TIMovo jadrnico,
ne pozabite »ovekovečiti« svojega izdelka
s sliko, vsaj kako med njimi pa pošljite
v naše uredništvo.

V 6. številki TIMa je zaradi pomanjkanja
prostora izpadla sestavna risba Počitniške
hišice T. Pavlovčiča. Morda se bo kdo med
vami lotil izdelave šele v počitnicah, pa
mu bo ta sestavna risba nekoliko olajšala
izdelavo, zato jo objavljamo v tej številki.

Uredništvo

TIM 416

MERILNIK VRTLJAJEV V MODELARSTVU

Jernej Bohm

Minili so že časi, ko smo se modelarji za¬
dovoljili le z zanesljivim delovanjem eksplo¬
zijskega motorčka. Danes je na tekmovanjih
že zelo važno, da je moč motorja do skraj¬
nosti izkoriščena. Na žalost pa je malo ta¬
kih modelarjev, ki jim je dano, da po po¬
sluhu pravilno nastavijo delovanje motorč¬
ka. Kaj pa ostali, smo že naprej obsojeni
na neuspeh? Da, to velja za tiste, ki si ne
znajo ali pa si nočejo pomagati. Zaupajmo
tudi tokrat elektroniki: že majhno elektron¬
sko vezje utegne namreč odločujoče izbolj¬
šati naš uspeh. Mimo cenene rešitve bo
treba seveda še marsikaj presoditi. Odlo¬
čili se bomo, da si izdelamo napravo za
merjenje vrtljajev eksplozijskega motorčka.
Pravilno delovanje motorčka ugotovimo ta¬
krat, ko model drsi po vodni gladini. Toda
takrat motorček le slišimo, število vrtlja¬
jev osi motorčka ugotovimo lahko torej s
primerjanjem »hrupa«, ki ga ustvarja že
omenjeno elektronsko vezje. To vezje (mno¬
gi so že prepoznali multivibrator) ustvarja
impulze električne napetosti, ki nato ojače¬
na premika membrano majhne slušalke. Ni¬
hajoča membrana seveda ustvarja zvok ozi¬
roma hrup, nekoliko podoben tistemu, ki ga
povzroča eksplozijski motorček. S poten¬
ciometrom oziroma z vrtenjem gumba spre¬
minjamo število pokov v slušalki. Potrebno
je le nekaj posluha in tega vsakdo nekaj
ima, in že lahko določimo neznano število
vrtljajev osi motorčka. Gumb na napravi
namreč toliko časa vrtimo, da sta osnovni

frekvenci zvoka približno enaki. S skale
pod gumbom pa lahko odčitamo vrtljaje.
To skalo boste seveda sami narisali in ume¬
rili. To bo tudi največja težava, ker potre¬
bujete za to NF generator ali osciloskop,
ali še bolje kar primeren frekvencmeter.
Rešitev bomo našli pri sosedu-radiotehniku
(danes velja tudi: sosed = servis). Toda
najprej morate vedeti, kaj pravzaprav ho-

co

PRITRDITEV VEZJA

TIM 417

čete. Torej »sosed« bo izmeril frekvenco
električnega nihanja na slušalki in to na več
mestih skale. Delo si čim bolj olajšate ozi¬
roma poenostavite s tem, da narišete kot¬
no skalo na napravo samo. Pomagajte si tu¬
di s priloženo tabelo. Torej sosed mora
v tabelo vpisati kote, pri katerih so zaže¬
lene frekvence. Sami boste delo previdno
dokončali doma. Zvezo med vrtljaji in frek¬
venco določite takole:

Znano količino pa ustvarimo z našim meril¬
cem. Samo prej ga moramo še umeriti.

In naj prišepnem še na koncu: pri uporabi
resonančnih dušilcev na modelih je takšen
ali drugačen merilec vrtljajev nujno potre¬
ben, le tako boste dosegli popoln uspeh.

N = 60 X f

N ... štev. vrtlj. v obr./min.
f ... frekvenca v Hz

Frekvenci 50 Hz odgovarja kar 3000 vrtlja¬
jev na minuto.

Dosti smo v TIM-u že pisali o izdelavi ve¬
zja samega. Na nekaj pa moram le opo¬
zoriti: kondenzatorja za 0,1 pF morata biti
temperaturno čim manj odvisna!

Naj še enkrat ponovim: neznano veličino
spoznamo tako, da jo nekako primerjamo
z znano (v trgovini opravijo to tehtnice).
V našem primeru je neznana veličina šte¬
vilo vrtljajev osi eksplozijskega motorčka.

SEZNAM ELEMENTOV

TIM 418

TABELA

VOZIČEK ZA MALEGA BRATCA

Drago Mehora

Takle lesen voziček (lahko je tudi prikoli¬
ca) boste naredili kar mimogrede malemu
bratcu ali sestrici v veselje. Zanj potre¬
bujete le 1 cm debele deščice iz kakršne¬
gakoli lesa, okroglo paličico za osi in dvoje
starih vretenc od sukanca. Deščice urežite
po načrtu (seveda mere lahko po želji spre¬
menite) in jih dobro zgladite z raskavcem.
Na sliki so sestavni deli. št. 1 je dno vo¬
zička, št. 2 sprednja in zadnja stranica, št.

3 obe stranski deski, št. 4 pa je prečni
prerez, ki kaže hkrati sestavo vozila. Vseh
pet deščic zlepite v obliko škatle, lahko
pa še zabijete nekoliko žebljičkov. Vzdolž¬
ni stranici voza imata v podaljšku že kar
nosilce za os in kolesa. To bo pač treba
bolj pazljivo izžagati. Luknje izvrtajte s
svedrom. Luknje naj bodo tolikšne, da se
bodo osi v njih zlahka vrtele. Kolesa na¬
šega voza se namreč ne vrte na osi, pač

1 2

3

TIM 419

pa z osjo vred. Kolesa dobite, ako odžaga¬
te srednja dela dveh večjih vretenc. Os
naj bo po možnosti stružena paličica iz
trdega lesa takšnega premera, da bo tesno
tičala v luknji kolesa. Morda bo paličica
od lizike kar pravšnja, če ne, jo boste mo¬

rali obdelati iz primerne letvice. Os zabij¬
te in zalepite v kolo, nato jo pretaknite
skozi obe luknjici v stranicah in nabijte
nanjo še drugo kolo.

Voziček nazadnje lahko prebarvate z olj¬
nimi barvami ali z lakom.

TOK ZA OČALA IN SE KAJ

Drago Mehora

Morda imate doma aktovko, ki je že tako
zdelana, da je samo še za v smeti. No, le
počasi. Iz materiala, iz katerega je aktov¬
ka, najsi je to naravno ali pa umetno us¬
nje (skaj), je mogoče še marsikaj korist¬
nega narediti. Na sliki vidite tok ali etui
za očala. Prav nič težav ne bo z izdelavo,
še posebno zato ne, ker je iz enega same¬
ga kosa. Risbo v mreži povečajte na kos
kartona in izrežite. Povečajte toliko, da bo
tok meril po dolžini okoli 16, po širini (zga¬
njen) pa okoli 7,5 cm. Izrezan karton po¬
ložite na usnje in ga občrtajte s kako je¬
kleno konico. Ko ste tok izrezali s škar¬
jami, ga preganite in spnite z nekaj spon¬
kami za spise, da se ne bo nevšečno
premikal, potem pa prebijte z jeklenim luk¬
njačem ob robu lepo ravno vrsto luknjic.

Razdalje med luknjicami naj bodo kolikor
mogoče enake. Sedaj potrebujete le še pri¬
merno dolg ozek usnjen trak. Pretaknite ga
skozi luknjice, kot kaže slika, in na koncu
dobro zavozlajte, če nimate usnjenega
traku, bo šlo prav tako dobro tudi s poli-
vinilsko vrvico, ki jo za mal denar dobite
v trgovini.

Na podoben način boste lahko naredili tudi
tok za glavnik, za žepni nož, za žepno zr¬
calce, za povečevalno steklo, za nalivno
pero in še kaj drugega.

Prepričan sem, da boste znali toke za
takšne drobne predmete sami ukrojiti in
sešiti. Uporabili boste tudi razne usnjene
ostanke ali pa dosluženo mamino ročno
torbico.

TIM 420

ZA POČITNIŠKO RAZVEDRILO

Drago Mehora

Streljanje v tarčo je vedno bilo in še bo pri¬
ljubljena zabava. To pot ne gre za kako drago
puško ali športni lok, pač pa imamo v mislih
preprosto strelsko pripravo, ki je nekak križa¬
nec med pračo in pištolo. Po obliki je pištola,
po gumi, s katero strelja, pa prača ali frača.
Važno je, da si jo lahko vsakdo sam in brez
stroškov izdela.

Slika pove pravzaprav vse, zato le nekaj na¬
svetov: pobrskajte v svojem malem skladišču
ali pa med odpadki mizarske delavnice, pa
boste gotovo našli gladko, centimeter debelo
deščico, po možnosti gostega, ne pretrdega
lesa. Iz nje izžagajte dve popolnoma enaki ob¬
liki pištole. Sedaj pride na vrsto edino malce
zahtevnejše delo: izdolbsti je treba v vsako
polovico 1 cm širok in 1/2 cm globok raven
žleb. Najprej narišite v gornjem ravnem delu
srednjico, odmerite levo in desno od nje pol
centimetra in potegnite obe črti, ki omejujeta

žleb. Žleb najprej v grobem dolbite z nožem ali
s primerno oblikovanim dletom, dokončno pa
ga izoblikujte z okroglo pilo. Ako sestavite
obe polovici, imate pravilno okroglo cev pre¬
mera 10 mm. Obe polovici pištole zlepite in
stisnite. Če imate dobro lepilo, so žebljički
odveč. Zlepljeno pištolo dobro zgladite s ste¬
klastim papirjem. Pri tem lahko ročaj bolj
okroglo obrusite.

Sedaj je treba izdelati še »udarno iglo«. To
je ravna, primerno debela palica, ki ste jo od¬
rezali v kakem grmu in dobro posušili. Obde¬
lajte jo tako, kot kaže slika. Del paličice, ki
tiči v cevi, naj bo okrogel in raven, debel pa
približno toliko kot svinčnik. Ko pritrdite na
pištolo in na paličico 10 do 15 mm širok gumi¬
jast trak, je »orožje« gotovo. Za strelivo ne
boste v zadregi; okrogli kamenčki bodo kar
uporabni.

TIM 421

Streljanje boste lako vežbali tako kot junaki
z Divjega zahoda, ki jih poznate iz filmov. Ne¬
kje na prostem zapičite v zemljo kak poldrug
meter visok kol, nanj pa postavite večjo kon-
servno dozo. Prav lepo bo zazvenelo, če jo

boste zadeli in sklatili s kola. Ako vas bo več
s takimi »pračopištolami«, boste lahko organi¬
zirali kar strelsko tekmo.

Nekoliko previdnosti seveda tudi pri tej zabavi
ne bo odveč.

DRŽALO ZA BRUSNI PAPIR

Drago Mehora

Če ne premorete brusnega koluta na mo¬
torni pogon, morate pač ročno brusiti in
gladiti les z brusnim papirjem. To ni po¬
sebno priročno, ker roka med delom kaj
rada zdrkne s papirja na les. Svetujemo
vam, da si naredite iz lesa držalo, kakrš¬
nega vidite na sliki. Iz dveh desk, od kate¬
rih naj bo debela ena 2 cm, druga pa 1 cm,
izžagajte enaka pravokotnika. Mere dolo¬
čite po svoji želji in potrebi. Držalo naj ne
bo premajhno, ker ne bi dosti zaleglo, pre¬
veliko pa tudi ne, ker ga ne bi mogli dobro
držati v roki. Sodim, da bi bila dolžina 12
do 15 cm in širina 8 do 10 cm kar pravšnja.

Debelejšo spodnjo deščico obdelajte z ra-
špo in raskavcem na obeh koncih v lepo
zaokroženo obliko. Gornja deščica naj bo
lepo zaobljena na vseh gornjih robovih. Se¬
daj si priskrbite vijak s krilno matico in
podložko. Steblo vijaka naj meri v premeru
kakih 5 ali 6 mm. V obe deščici izvrtajte
ustrezno luknjo, ki jo na spodnji deščici
poglobite, kolikor to zahteva vijakova gla¬
va. Ako je glava polokrogia, bo okoli nje
nekoliko praznega prostora. Tega izpolnite
z mavcem. To je vse. Primerno odrezan
kos raskavca vpnete med obe deščici in
držalo je pripravljeno za delo.

PADALO,

KI SE VZPENJA

Res nenavadno padalo! Namesto da bi pa¬
dalo, kakor se spodobi, in v nasprotju s
tem, kar bi po pravici lahko pričakovali od
njega, se bo naše padalo, na široko od¬
prto kakor vsa druga, dvigalo v zrak. Se¬
veda so za to potrebne posebne okolišči¬
ne. Poizkus je izvedljiv samo ob mirnem
in toplem poletnem vremenu.

Iz tankega svilenega papirja izrežite krog
s premerom 25 cm. Na njegovem obodu
naredite deset luknjic, skozi boste nape¬
ljali deset lahkih, okoli 30 cm dolgih svile¬
nih niti. Da bi bile luknjice čim manjše,
je najbolje, če uporabite zelo tenko šivan¬
ko. Na koncu vsake niti boste naredili
dvojni vozel, ki bo onemogočil, da bi se nit
zmuznila iz luknjice. Druge konce vseh niti
pa zadrgnite v skupen vozel in privežite
nanje še droben, lahek plutovinast zama¬
šek. Tako, zdaj je vaše padalo narejeno.
Prislonite ga k zidu. Glejte, kako se bo po¬
časi začelo vzdigovati — sčasoma bo pu¬
stilo za seboj celo najvišje nadstropje.

TIM 422

Noben čudež ni to! Padalo se ne vzpenja
samo, neka sila ga vleče kvišku. Prav go¬
tovo! Saj padalo tudi ne pada samo od se¬
be: proti zemlji ga vleče težnost, zračni
upor pa zavira njegovo gibanje. Toda kaj
dviga naše padalo?

Dviga ga zračni tok. Sončni žarki segre¬
vajo hišni zid in ob njem se močneje se¬
greje tudi zrak. Tako segreti zrak se dviga.
Topli zračni tok, ki nastaja v poletnih dneh
pri zidu, nese tudi nenavadno padalo.

Topli zračni tokovi se kdaj pa kdaj raz¬
krijejo tudi našim očem. Ko v vročih polet¬
nih dneh gledamo predmete skozi plast gi¬
bajočega se zraka, se nam zdi, kot da bi
migljali.

Topla zračna plast, ki v vročem poletju
leži ob zemeljskem površju, omogoča ne¬
navaden pojav, ki vam je znan pod ime¬
nom fata morgana. Topli zrak, ki leži nad
razbeljenim puščavskim peskom, ima to
lastnost, da kakor ogledalo odbija svetlob¬
ne žarke, ki prihajajo iz višjih in gostejših
plasti: trudnemu popotniku se zdi, da vidi
vodno gladino in v njej sliko daljne palme.
Vroča zračna plast ga je zapeljala v zmoto.
Kako je vendar mogoče, da topli in red¬
kejši zrak leži pri tleh, ko bi se moral po
vseh pravilih dvigati?

Saj se vzdiguje, toda zrak, ki vdira tja,
se sproti segreva ob vročih tleh.

KAM JE IZGINILA BUCIKA?

Zabodite buciko v ploščat plutovinast za¬
mašek, kakor kaže slika. Zamašek položite
na vodno gladino, in sicer tako, da leži
bucika v vodi.

Kaj pa je to? Mar res ne vidimo bucike
več? Saj zamašek ni tako širok, da bi jo
nam zakril.

Vaše oko jo bo iskalo. Pogledali boste tudi
od spodaj, približno v višini mize, na ka¬
teri je kozarec. In glejte, bucika se bo pri¬
kazala nad zamaškom! Ko pa jo boste po¬
novno skušali videti od zgoraj, je ne bo
nikjer.

\

Kako je torej s to stvarjo?

Svetlobni žarki, ki izhajajo od bucike in
gredo mimo zamaška, zadevajo ob vodno
površino zelo poševno, pa zaradi tega ne
prodro v zrak, temveč se odbijajo zopet v
vodo, in sicer pod enakim kotom, kakor
so vpadli na mejno ploskev vode in zraka.
Ta mejna ploskev jih odbija enako kakor
zrcalo, zato ne dospejo v naše oko, če je
više od kozarca, če pa pogledamo od spo¬
daj, ujame oko v vodi odbite žarke, da vi¬
dimo buciko v podaljšku svetlobnega sno¬
pa; njena navidezna slika je nad plutovina¬
sto ploščico.

Ta pojav imenujemo popolni odboj svet¬
lobe.

TIM 423

ZVEZIMO TIM

Drago Mehora

Posamezne številke revije se kaj rade poraz-
gube, pa še v napoto so, zato vam priporoča¬
mo, da bi ob koncu letnika TIM sami zvezali.
Vezan letnik boste z zadovoljstvom uvrstili v
svojo nastajajočo knjižnico kot knjigo trajne
vrednosti. Knjiga res ne bo tako vzorno vezana
kot so tiste, ki prihajajo iz velikih knjigoveških
podjetij, ki imajo stroje in vse druge pripo¬
močke, zagotavljam pa vam, da boste z uspe¬
hom lahko popolnoma zadovoljni, če se boste
le malo potrudili.

Pri amaterskem vezanju knjig smo doslej na¬
vadno šivali posamezne pole oziroma zvezke na
trak, sešito knjigo pa so obrezali in jo vlepili
v že pripravljene platnice. Šivanje na trak je
precej natančno in zamudno delo, potrebno pa
je tudi posebno stojalo, ki drži trakove v nav¬
pični legi. Opisali bomo način, kako zvežete
zvezke v knjigo brez šivanja, samo z leplje¬
njem, kar je dosti enostavneje in hitreje, pa
prav tako dobro in čvrsto.

Vseh devet številk revije natančno poravnajte
in jih stisnite v ročno knjigoveško stiskalnico.
Ovitkov ni treba odstraniti, še celo žične spon¬
ke lahko pustite kjer so, ker ne bodo nič v
napoto, seveda pa jih lahko tudi odstranite.
Nič hudega, če nimate knjigoveške stiskalnice.
Zvezke boste prav tako uspešno stisnili z
dvema močnima deščicama in dvema jeklenima
malima svorama, kot vidite na sliki. Hrbti zvez¬
kov naj bodo vsi v isti višini in naj le za nekaj
milimetrov segajo nad robove obeh desk. Z
jekleno ščetko, kakršno uporabljajo za čiščenje
pil, potegnite nekajkrat prečno prek hrbtov zvez¬
kov. Celotna ploskev knjige bo s tem postala
bolj ravna, hkrati pa tudi toliko scefrana in
hrapava, da bo lahko vsrkala zadostno količino
lepila. Z navadno žago (lisičji rep) vžagajte
v hrbet tri jarke ali utore, dva do tri milimetre
globoko. Ves hrbet dobro namažite z lepilom.
Utori naj bodo dobro napolnjeni z lepilom. Naj¬
primernejše lepilo za knjigoveška dela je Li-
brokol, ki hitro prime in čvrsto drži. S topim
nožem vtisnite v utore tri kose navadnega,

1 cm širokega traku, tako da bo na vsaki strani
hrbta ostalo še kakih 5 cm traku. Ti konci bodo
služili za vlepljenje v platnice. Čez ves hrbet
nalepite še trak iz platna v širini hrbta. Upo¬
rabna je tudi kakršnakoli tanka in močna tka¬
nina. Zlepljen zvezek sedaj lahko vzamete iz
stiskalnice. V nekaj urah bo popolnoma posu¬
šen. Med tem pa se lotimo platnic.

Za platnice vzemimo srednje debelo lepenko.
Oba kosa lepenke naj bosta za nekaj mili¬
metrov širša in daljša od zvezkov TIM-a. Iz
enake lepenke urežite še hrbet, ki naj bo prav
toliko širok, kot je hrbet zlepljenega letnika.
Zdaj pa urežite platnen hrbet, ki je precej širši.
Ako nimate pravega knjigoveškega platna, lah¬
ko uporabite tudi kako drugo močno tkanino,
ki pa mora biti toliko gosta, da ne bo *prepu-
ščala lepila. Platneni hrbet položite na ravno

podlago, namažite ga z lepilom in položite nanj
obe platnici in lepenkasti hrbet, vendar v pri¬
mernem razmiku, da se bodo platnice lahko za¬
pirale in odpirale. Oba konca platna zapognite
čez lepenko.

Sedaj je treba platnice še »obleči« v kak lep
papir. V ta namen lahko vzamete navaden
vzorčast knjigoveški papir, ki je dokaj poceni.
Lepše papirje si lahko izdelate sami. Nekaj pol
belega papirja dobro namažite s škrobovim le¬
pilom in v še moker papir vnašajte z večjim
čopičem različne vodene ali lužne barve. V
mokrem lepilu se bodo barve lepo zlivale med
seboj, še posebno, če boste zraven še »risali«
vzorce in vijuge s koščkom gobice, papirja ali
lepenke ali pa kar z velikim čopičem. Takšne
papirje uporabljamo tudi za oblačenje škatel,
map, albumov ipd.

Ko ste nalepili papir na zunanjo stran platnic
in ga zapognili na notranjo stran, so gotove.
Tudi zlepljeni TIM se je med tem posušil.
Preidemo na tisto delo, ki je bilo največkrat
vzrok, da se amaterji niso radi lotevali vezanja
knjig, namreč obrezovanje. Ako imate dobre
zveze v kaki knjigoveški obrtniški delavnici, bo
stvar preprosta. Knjigovez vam bo knjigo obre¬
zal s strojem, kot bi mignil. Če pa te možnosti
nimate (zlasti na podeželju so takšne delav¬
nice dokaj redke), morate tudi to sami opraviti.
Obrezovanje z nožem pri tako debeli knjigi ne
pride v poštev, četudi bi imeli še tako oster
nož. Svetujemo vam uporabo obliča ali pa rašpe.
Nikar se ne smejte — mislim resno. Zvezek
vpnite spet med dve deski, tako kot je bil vpet
med lepljenjem, potem pa vzemite mali oblič,
znan po imenu »David«, pri katerem rezila
lahko izmenjujete, in vse tri obreze potrpež¬
ljivo, brez večjega pritiska oblajte v vzdolžni
smeri. Delo je precej počasno, ampak obreza
bo nazadnje kar zadovoljiva. Hitreje gre z na¬
vadno lesno rašpo. Z njo rašpamo obreze po¬
vprek. Kar hitro boste gotovi. Obreza ne bo tako
gladka, kot če bi jo odrezal stroj, kar pa naj
vas nič ne moti. Tudi nekoliko raskava obreza
je lepa, morda celo lepša kot gladka.

To »hudo« delo je torej opravljeno. Sedaj bomo
knjigo vlepili v platnice. Knjigo postavite pra¬
vokotno na hrbet platnic, konce trakov porav¬
najte in jih z istim lepilom nalepite na platnici.
Preostane le še nalepitev sprednje in zadnje
ščitne pole. Obe poli urežite iz močnejšega
belega pisalnega papirja točno v velikosti knji¬
ge. Polo položite med prvo platnico in prvo
stranjo Timovega ovitka, levo polovico pole na¬
lepite na platnico, desno pa le_v 1 cm širokem
pasu na ovitek prve številke TIM-a. Prav tako
naredite z zadnjo polo, ki pride med zadnjo
stran zadnje številke revije in med zadnjo plat¬
nico. Pri tem pazite, da se bosta poli dobro
skladali s stranmi obrezanega TIM-a.

To bi bilo vse. Ako vprašate v knjigoveznici,
koliko bi stala vezava enega letnika TIM-a, se
boste verjetno odločili za domačo vezavo, ki
vas ne bo stala skoraj nič. Ko se boste neko¬
liko izurili, boste v enem samem popoldnevu
brez težav vezali tri letnike TIM-a ali pa kake
druge revije. Mnogo uspeha!

TIM 424

MLADIM-0-RA

DIOtAMATERJI

TELEVIZIJA

V. Ivkovič
(Nadaljevanje)

Slika 44

Postopek modulacije povzroči, da se am¬
plituda nosilnega vala spreminja glede na
jakost zvoka

Televizijski signal I — Črno, belo, sivo

Z izrazom signal označujemo moduliran
nosilni val, kakršen je odposlan iz oddaj¬
ne antene in ga je ujela sprejemna antena.
Modulacija posreduje sprejemniku vse po¬
datke o obliki električnih impulzov, ki so
potrebni za pravilno delovanje signala. Po
domače bi lahko rekli, da modulacija »uka¬
zuje« sprejemniku. Če je sprejemnik do¬
ber, natančno »uboga« te ukaze in tako do¬
bimo zvesto reprodukcijo vsega, kar še do¬
gaja v studiu, če gre za zvok, je postopek
zelo enostaven, ker sta (spet po domače
povedano) potrebna samo dva ukaza: spre¬
jemniku je treba ukazati, s kakšno hitrost¬
jo mora zanihati konus zvočnika, da bi pra¬
vilno reproduciral višino zvoka, in s kakšno
močjo mora zanihati, da bi dobili zvok toč¬
no določene jakosti.

Ukaz, da konus zvočnika vibrira z večjo
ali manjšo močjo, da bi reproduciral mo¬
čan ali slab zvok, sporoči oddajnik spre¬
jemniku z velikostjo sprememb amplitude
nosilnega vala (gl. sliko 44). Pri šibkem
zvoku se hribi in doli nosilca dvigajo ozi¬
roma spuščajo le malo nad normalno ra¬
ven in pod njo. Zelo močan zvok pa povzro¬
či velike spremembe v amplitudi. Kadar
pade nosilec na ničlo zaradi učinka dola,
ki izhaja od najmočnejših zvokov v studiu,
(gl. sliko 44 b), pravijo, da je nosilni val
stoodstotno moduliran.

Televizijski signal mora sporočiti sprejem¬
niku ukaze čisto druge vrste. Kot je bilo
tudi pričakovati, ima njegova modulacija
čisto drugačne oblike. Televizijski signal
mora v prvi vrsti povzročiti točno določe¬
no svetlobno jakost svetle pike za anali¬
ziranje na ekranu sprejemnika, in sicer v
vsakem trenutku. Televizijska slika je na
naših ekranih črnobela. Med črnim in be¬
lim pa je v senčenju še neskončno število
nians (odtenkov) od najtemnejšega pa do
najsvetlejšega sivega tona. Če hočemo
imeti na ekranu popolno sliko, mora biti
vsak od tisočev elementov, ki sestavljajo
sliko, v ustreznem odtenku. Kadar je pika
za analiziranje zelo svetla, dobi gledalčevo
oko vtis čiste beline. Ko pika ugasne,
vidi gledalec popolnoma črno barvo. Vsi
vmesni toni med čisto belim in čisto črnim
nastanejo na ekranu s spreminjanjem svet¬
lobe pike, ki se giblje od največje svetlo¬
be do popolne potemnitve.

V katodni cevi je mrežica, na katero
se prenaša v obliki spremenjenih napeto¬
sti tisti postopek pri moduliranju, ki mu
je poverjeno določanje svetlobe analizator-
ske pike. Spomnite se, da mrežica urav¬
nava gostoto elektronskega curka, ki ustva¬
ri piko. Če je mrežica bolj pozitivna, do¬
vaja večjo gostoto curka, s tem pa tudi
večjo svetlobo. Bolj negativna mrežica
zmanjšuje elektronski curek, kar ima za po¬
sledico manjšo svetlobo. Ko je mrežica v
tolikšni meri negativna, da preprečuje pre-

TIM 426

tok elementov, je pika popolnoma temna
(ugasla).

Slika 45 kaže osnovne principe TV modu¬
lacije. Amplituda nosilnega vala se spremi¬
nja skladno z osenčenjem, na katero na¬
leti analizatorska pika v studiu v vsakem
trenutku, ko prehaja prek predmeta. Čista
belina pušča nosilca v njegovi normalni
amplitudi, popolnoma črna mesta pa zmanj¬
šujejo normalno amplitudo nosilca za 30
odstotkov. V televizijskem jeziku pravimo,
da ustreza belo 100%, črno pa 30% no¬
silcu. Vsak odtenek med črnim in belim
spremeni amplitudo nosilca za ustrezni
znesek med 30 % in 100 %. Na sliki vidite,
da modulacija, označena z a in b, ustreza

Osnovni princip TV modulacije. Zaradi laž¬
jega razumevanja je narisan samo bočni
pas

čisti belini, pod c in d pa popolni črnini.
Točke e, f, g, h označujejo različne stop¬
nje sivine.

Televizijski signal il — sinhronizacija

Med najvažnejša sporočila, ki jih mora pre¬
nesti TV signal, spada zagotovitev pravil¬
nega delovanja časovne baze v katodni ce¬
vi sprejemnika. Ta proces imenujemo sin¬
hronizacija, impulze, ki ga povzročajo, pa
sinhronizacijske impulze.

Če malo pomislimo, bomo spoznali, da je
nekaj bistvenih pogojev, ki vplivajo na gi¬
banje svetle pike, ko le-ta analizira vrsto,
in da morajo biti ti pogoji izpolnjeni, če
želimo doseči zvesto reprodukcijo tega, kar
oddaja TV studio. Svetla pika na ekranu
mora pričeti svoje gibanje v istem trenut¬
ku kot svetla pika za analiziranje v studiu.
Če se to ne zgodi, bo vsa vrsta premak¬
njena. Obe piki morata tudi istočasno skle¬
niti vrsto in preleteti nazaj.

Uravnavanje časa mora biti natančno. Tu
gre za mikrosekunde, celo za polovice mi¬
krosekund. O polovicah mikrosekund, ki so
važne v televiziji, bi si težko ustvarili
kakršnekoli predstave. Le za primerjavo:

Slika 46

Poenostavljena blok shema TV sprejemnika

TIM 427

ura, ki bi dnevno prehitevala za polovico
mikrosekunde, ne bi nikdar dosegla cele
sekunde prehitevanja, ker bi se gotovo prej
pokvarila. Da bi prehitevala sekundo, bi
namreč potrebovala nad pet tisoč let.

Televizijski sprejemnik

Slika 46 prikazuje zelo poenostavljeno blok
shemo TV sprejemnika, ki vsebuje dele za
zvok in sliko. TV sprejemniki ali televizorji
so najrazličnejših oblik, kar je odvisno od
prodajne cene in zamisli posameznih kon¬
struktorjev. Tip sprejemnika na naši sliki
predstavlja »direkten« ali uravnan spre¬
jemnik tako za zvok kot za sliko. Sprejem¬
na antena lovi oba signala, namreč signal
za zvok in signal za sliko ter ju oddaja na
določena mesta v TV sprejemniku.

V splošnem se zvočni sprejemni del TV
aparata ne razlikuje mnogo od navadnega
radijskega sprejemnika, vendar, če je spre¬
jemnik za zvok in zvočnik v aparatu prvo¬
vrsten, potem sprejem zvoka daleč preka¬
ša najboljše radijske sprejemnike na sred¬
njih valovih.

Oglejmo si sedaj tisti del TV sprejemnika,
ki daje sliko.

Sprejemna antena celo v bližini oddajnika
ujame le neznatno energijo, potrebno je
torej ojačenje visoke frekvence, še preden
signal toliko okrepi, da more dajati ukaze
različnim delom sprejemnika. Za tem pride
detekcija, s katero se odklanja nosilni val
in bočni val, tako da ostane signal v ob¬
liki, ki jo kažeta slika 47 in 48. Signal pa
je še vedno prešibak, da bi bil takšen, kot
mora biti, zato je potrebno še nadaljnje
ojačenje.

Slika 47

Izhod iz ojačevalnika frekvence

Izhod iz ojačevalnika za frekvenco slike
vodi vzdolž obeh poti, ki stojita pred njim
in peljeta do mrežice katodne cevi in sin-
hroseparatorja. Del, ki je po izhodu iz oja¬
čevalnika za frekvenco slike priveden na
mrežico, še nima po svoji obliki tiste do¬
vršenosti, ki je potrebna, da bi mogel toč¬
no izpolniti svojo nalogo. Slika 47 prika¬
zuje to shematsko. Tu vidimo, da obstoji
videosignal na tej stopnji iz različnih, vča¬
sih pozitivnih, včasih negativnih napetosti.
Da bi katodna cev pravilno delovala, se
morajo napetosti spreminjati od ničle do
pozitivne vrednosti, a ne smejo imeti ne¬
gativnih vrednosti. Ves videosignal je po¬
stal pozitiven z eno od stopenj, ki jo ime¬
nujemo enosmerni tokovni generator in ka¬
terega izhod vidimo na sliki 48.

Signal po prehodu skozi enosmerni tokovni
generator

Brez enosmernega tokovnega generatorja
svetla in temna mesta ne bi imela kontra¬
sta. Napetost na mrežici katodne cevi bi
bila premalo pozitivna in zato bela mesta
ne bi bila dovolj bela. Videti bi bila ble¬
do siva.

Napetosti, ki padajo od ničle k negativne¬
mu, ne vplivajo na svetlo piko, ki jo je uga¬
snila ničelna napetost.

Drugi del izhoda iz ojačevalnika za fre¬
kvenco slike vodi v sinhroseparator, kate¬
rega dolžnost je odrezati videosignal (sli¬
ka 47) in prenesti samo sinhronizirane
vrste na dva generatorja časovne baze.
Kako se to naredi? Nekatere elektronske
cevi je mogoče tako vezati, da je njihova
aktivnost ohromljena, kadar je vključena
pozitivna napetost, zato na to napetost ne
reagirajo. Po drugi strani pa so cevi aktiv¬
ne, kadar je nanje priključen zmeren del
negativne napetosti. Kadar na takšno cev
priključimo spremenljivi del napetosti s

TIM 428

slike 48, cev odklanja pozitivni del in rea¬
gira samo na tisti del, ki se nahaja na ne¬
gativni strani od ničle. Z drugimi besedami:
cev odreže videosignal, reagira pa na sig¬
nale vrst in okvirov ter daje izhodni impulz,
prikazan na sliki 49.

Slika 49

Izhod iz sinhroseparatorja v generator ča¬
sovne baze

Dobro si oglejte sliko 49. Izhodni signali so
pozitivni, čeprav smo dovedli negativne.
Tudi to je ena od lastnosti elektronskih ce¬
vi. Če dovedemo na cev pozitivne signale,
jih cev obrne in imamo na izhodu nega¬
tivne, in narobe. Za sinhronizacijo obeh

generatorjev časovne baze potrebujemo po¬
zitivne impulze in smo jih zato obrnili.

V nadaljnjem procesu je treba kratke sin-
hroimpulze vrst in okvirov predati (izro¬
čiti) na pravem mestu. Izročitev mora biti
zanesljiva, v primeru napake bi nastala v
sprejemniku cela zmešnjava. To dosežemo
z uporabo posebnih filtrov. Nekateri iz¬
med filtrov prepuščajo samo visoke fre¬
kvence in zadržujejo nizke, drugi pa pre¬
puščajo nizke in zadržujejo visoke. Ime¬
nujemo jih filtri za prepuščanje visokih ozi¬
roma filtri za prepuščanje nizkih frekvenc.
Kljub dokaj zamotani naravi vsega, kar se
dogaja v notranjosti TV sprejemnika, ka¬
dar je vključen, pa je ta aparat glede rav¬
nanja eden izmed najenostavnejših elektron¬
skih aparatov. Sodobni TV sprejemnik ima
že manj gumbov od navadnega radijskega
sprejemnika, če bo avtomatika še napre¬
dovala, bo kmalu zadostovalo samo stikalo
za priključitev aparata na električno omrežje.

KONEC

RAZGOVOR Z
NAJMODERNEJŠIM DVIGALOM

V. Ivkovič

Osebno dvigalo je pravzaprav že precej
stara naprava, toda v najnovejšem času so
tudi dvigala doživela neverjeten napredek,
ki ga je omogočila vsemogočna elektroni¬
ka. Ultramoderna dvigala upravljajo elek¬
tronski možgani. Gibljejo se z veliko brzi-
no in ne potrebujejo več strežaja (liftboya).
Brž ko vstopite v takšno dvigalo, se začno
dogajati za nas nevidna elektronska čuda,
ki kar nič ne zaostajajo za čudesi v kakem
ultramodernem reaktivnem avionu.
Poslušajmo, kako je potekal razgovor med
Andrejem, Dušanom in ultramodernim dvi¬
galom.

»Prosim, vstopite — mudi se nam!« se je
začul glas iz kabine ultramodernega dvigala.
Andrej in Dušan, ki sta stala pred kabino,
sta se spogledala. Hitro sta vstopila v ka¬
bino. Med tem, ko sta presenečeno pre¬
mišljala o skrivnostnem pozivu, je mala
elektronska tehtnica, nameščena pod po¬

dom kabine, avtomatsko stehtala vse potni¬
ke in takoj neverjetno hitro obvestila elek¬
tronske možgane:

»V kabini št. 5 je nekoliko potnikov, katerih
skupna teža znaša 455 kg. Teža je dovo¬
ljena.«

Slučajno so bili vsi potniki prvič v avto¬
matskem dvigalu. Vsi so razmišljali o gla¬
su, ki jih je pozval, naj vstopijo. Ultra-
moderno dvigalo je vljudno počakalo nekaj
sekund, potem pa je glas ponovno opozoril
potnike:

»To je avtomatsko dvigalo. Prosim vas, pri¬
tisnite gumb, ki označuje nadstropje, do
katerega želite potovati.«

Potniki so se malo zdrznili in začeli pri¬
tiskati na gumbe za I., III. in XIX. nadstrop¬
je. Andrej in Dušan sta se samo spogle¬
dala. Nameravala sta se peljati do konca
in nazaj, kar tako, da bi se pač vozila.

TIM 429

Nato so se vrata dvigala avtomatsko zaprla.
Dvigalo je steklo. Po nekaj trenutkih vožnje
se je ustavilo in spet se je zaslišal skriv¬
nostni glas:

»Prvo nadstropje — v tem nadstropju so
pisarne podjetja »Sadje-zelenjava«, direkci¬
ja PTT in Biro za delo.«

Eden od potnikov je izstopil, pogledal oz¬
nake na hodniku in odšel v levo.
Ultramoderno dvigalo je stalo v nadstropju
z odprtimi vrati. Prav v trenutku, ko so se
vrata zapirala, je pritekel nov potnik. Vrata
kabine so neverjetno hitro obstala, se po¬
novno odprla in nato čez kako sekundo
zaprla.

»Tretje nadstropje. Zasebna stanovanja,«
reče glas iz kabine.

Izstopila je starejša žena z veliko torbo. Še
preden so se vrata za njo zaprla, je Du¬
šan, ki je stal blizu vrat, vtaknil nogo med
vrata, misleč: »Le kaj se bo sedaj zgodilo?«
Ultramoderno dvigalo je malo počakalo, po¬
tem pa se je spet zaslišal glas:

»Umaknite se od vrat, nam se mudi. Čas
je dragocen.«

Vsi potniki so se ozrli v Dušana, ki je
zardel od zadrege. Zardel pa je tudi Andrej,
ki je ves čas opazoval Dušana. Dušan je
hitro umaknil nogo in dvigalo se je pre¬
maknilo.

Med nadaljnjo vožnjo je neki potnik nehote
pritisnil na rdeč gumb z napisom Alarm,
»če ste slučajno pritisnili na rdeči gumb,«
je rekel glas, »ga potegnite nazaj. Lahko
pa takoj govorite s hišnim mehanikom ali
s hišnikom skozi mikrofon.«

Gumb je bil pritisnjen slučajno. Potnik ga
je izvlekel in se opravičil ostalim.
»Devetnajsto nadstopje. Hotel Palače — re¬
stavracija, bar in buffet. Hotel ima proste
sobe za prenočišče.«

Tu so izstopili vsi potniki razen Andreja in
Dušana, ki sta želela potovati dalje. Čez
kratek čas se je kabina ustavila.

»Zadnje nadstopje. Observatorij in terasa.
Terasa je zaprta zaradi popravil. Čez deset
sekund se bomo vrnili v pritličje.«

Andrej in Dušan sta se hitro sporazumela.
Andrej bo ostal v nadstropju, Dušan pa se
bo peljal dol, potem pa se bo peljal An¬
drej, Dušan pa bo počakal zgoraj. Dušan
je torej ostal v kabini, Andrej pa je hitro
izstopil. Ampak dvigalo se ni premaknilo,
pač pa je spet spregovoril glas iz kabine:

»Otrokom pod desetimi leti brez spremstva
ni dovoljena vožnja z dvigalom. Prosim,
dečko, izstopi!«

Andrej se je hitro vrnil v kabino. »Kaj pa
sedaj? Ali bova šla peš doli?« Pa ni bilo
treba. Nevidni Iiftboy je spet spregovoril:
»Hvala za spremstvo. Gremo.« Vrata so se
zaprla in dvigalo se je pričelo spuščati.
Šele pozneje sta Andrej in Dušan razumela,
zakaj je dvigalo speljalo. Dokler je bil v
kabini samo Dušan, je tehtnica kazala maj¬
hno težo, kar je v elektronskih možganih
sprožilo opozorilo »Otrokom pod desetimi
leti ...« Ko je vstopil še Andrej, je bila
teža zadostna in dvigalo je steklo. Otroka
sta bila zadovoljna, ker sta tako »goljufala«
elektronske možgane.

Vidite, tako je potekala vožnja z ultramo-
dernim dvigalom in »razgovor« v njem.
Razume se, da so takšna dvigala vgrajena
le v nebotičnikih, ki imajo nekaj deset nad¬
stropij. V takšnih stavbah so po veleme¬
stih hoteli, pa razni uradi in poslovni pro¬
stori, v katerih dela nekaj sto, da ne re¬
čemo tisočev ljudi. Tu je kar po več ek¬
spresnih ultramodernih dvigal. Ne smemo
jih enačiti z dvigali za dve, tri osebe, ki
jih uporabniki upravljajo s pritiskom na
ustrezne gumbe. V ultramodernih dvigalih
se vozijo tudi ljudje s podeželja, ki morda
še nikdar niso bili v dvigalu.

Prva osebna dvigala so se pojavila že leta
1894. V teh dvigalih je veljal zakon »kdor
prej pride, prej melje«. Dvigalo je namreč
ubogalo tistega, ki je preje prišel do plo¬
šče z gumbi in pritisnil na svoj gumb. V
sodobnih ultramodernih dvigalih pa vlada
demokracija. Uporabo kontrolirajo elektron¬
ski možgani, ki vedno bliskovito hitro naj¬
dejo najboljšo odločitev.

Elektronski možgani, ki upravljajo »bateri¬
jo« dvigal, so pravzaprav elektronski kal¬
kulator. Le-ta sprejema osnovne podatke, ki
jih uporablja za svoje odločitve. Osnovni
podatki so denimo: teža potnikov v posa¬
meznih dvigalih, število in smer pozivov
iž posameznih mednadstropij, položaj vsa¬
kega dvigala v vsaki sekundi, čas čakanja
na dvigalo, ipd. Če se dvigalo vrača prazno,
vozi s pospešeno brzino, da bi tako skraj¬
šalo čas čakanja.

Na osnovi teh podatkov elektronski kalku¬
lator določa svoj »vozni red« na način, ki
je najprimernejši v danih okoliščinah. Na-

TIM 430

vadno poznajo takšna dvigala šest osnov¬
nih tipov voznega reda za šest osnovnih
možnosti:

1. večina potnikov se vozi navzgor {zjutraj,
ko prihajajo uradniki v službo);

2. večina potnikov se vozi navzdol (ob kon¬
cu delovnega časa);

3. promet je zelo majhen (ponoči, ko se
vozi zelo malo ljudi);

4. normalen promet s tendenco navzgor
(povečevanje števila);

5. normalen promet s tendenco navzdol
zmanjševanje števila potnikov);

6. popolnoma normalen promet (približno
enako število potnikov v obe smeri).

V okoliščinah po točki 1. začne dvigalo
voziti, brž ko je kalkulator sprejel od elek¬
tronske tehtnice podatek o skupni teži pot¬
nikov. Medtem je vsak potnik pritisnil na
gumb nadstropja, v katerega želi. če se
večina potnikov vozi navzgor, ukažejo elek¬
tronski možgani dvigalu, naj vozi brez po¬
stanka v najvišje nadstropje (od izbranih
nadstropij), se potem vrača in na povratku
»iztovarja« potnike v njihovih nadstropjih.
Takšno je torej sodobno dvigalo. Kako pa
je bilo nekoč?

Osebna dvigala so bila najprej grajena ena¬
ko kot današnja tovorna dvigala. Pozneje
so jih znatno izpopolnili, vendar niso bila
preveč zanesljiva za potniški promet. Po¬
tem je neki ameriški izumitelj konstruiral
napravo, ki je preprečevala padec dvigala.
Ta svoj izum je dramatično in hrupno po¬
kazal na razstavi v New Yorku leta 1954.
Dvignil se je z dvigalom kakih 20 m, potem
pa je s sekiro presekal nosilno vrv. S tem
je dokazal zanesljivost svoje naprave.

Prva dvigala so bila za današnje pojme kaj
nenavadna, da ne rečemo smešna. Znan
je model dvigala, ki se je dvigalo s po¬
močjo vijaka. Vijak je bil visok kot stavba,
v kateri je bilo dvigalo vgrajeno. Kabina
je imela na stropu in pod podom pritrjeno
matico, na podstrešju pa je stal parni stroj,
ki je vrtel vijak, tako da se je kabina pola¬
goma dvigala ali spuščala (ta reč je bila
sicer počasna, toda zanesljiva, saj se ka¬
bina ni mogla utrgati).

Drugi model dvigala spet je poganjala voda.
Kot protiutež je imelo dvigalo vedro, na¬
polnjeno z vodo, ki je prek sistema koles
oz. škripcev dvigalo kabino. Vedro se je
polnilo iz rezervoarja na podstrešju.

Timov traktor, model 71

Tone Pavlovčič

Počitnice, ta najlepši čas v letu, bo mar¬
sikdo preživel pri delu na kmetiji ali pa
pri stricu v mestu, morda daleč od morja.
In če bo ob kakšnem deževnem dnevu ko¬
mu preveč dolgčas — TIM v roke in veselo
na delo! Ta mali traktor bo kot nalašč zato,
da vam prežene dolgočasje. Izdelajte ga
pazljivo in poleg veselja z igračko boste
od vseh želi pohvalo za ličen izdelek.

Torej velja: na počitnice boste vzeli s se¬
boj TIM in jeseni se boste lahko pohvalili,
da so bile počitnice v njegovi družbi pri¬
jetnejše. Vezan les debeline 5 mm dobite
pri vsakem mizarju in že odpadki bodo za¬
dostovali za izdelavo Timovega traktorja.
Vsi deli so risani v merilu 1 : 1, kar pome¬
ni, da jih je treba le prerisati in pazljivo
izžagati. številka, ki označuje kos, pove
tudi vrstni red sestavljanja. Kako se kosi
med seboj ujemajo, je razvidno s sestavne
risbe, na kateri je v celotnem sklopu trak¬
torja označen položaj vsakega kosa posebej.
V kosovnem seznamu boste razbrali, ko¬
liko posameznih kosov je treba izdelati.

Za os volana in osi koles uporabite želez,
no varilno žico, debeline 4 mm. Na načrtu
je tudi os volana, narisana v merilu 1:1,
žico ja potrebno zaviti le na spodnjem kon¬
cu, da bo enaka načrtu.

Prednja prema je gibljiva in je praktični
primerek ene izmed nalog Izumiteljskega
kotička, v katerem ste kar pridno sodelo¬
vali.

Kolesa vam bodo morda delala nekoliko
težav. Njihova velikost na načrtu ni poda¬
na, dovolj je, če povem, da imata prednji
kolesi premer 50 mm in debelino 13 mm.
Zadnji kolesi pa imata premer 90 mm in
debelino 20 mm. če nimate na voljo struž¬
nice, na kateri bi lahko izdelali lepo okrog¬
la kolesa, si pomagajte tako, da zlepite
skupaj več koles, izrezanih iz 5 mm debele
vezane plošče. V šesti številki naše revije
je v tehnični domislici lepo prikazan po¬
stopek, kako na kolo, ki ste si ga sami iz¬
delali iz lesa, prebarvate gumijasti del.
Lepilo, ki ga uporabite za lepljenje sestav¬
nih delov, je že dobro znano RiVIKOL le¬
pilo za les. Dan po lepljenju lahko vse
dele lepo zgladite in traktor prebarvate.

TIM 431

20  22

KOSOVNI SEZNAM ZA TIMOV TRAKTOR MODEL - 71

TESLIN TRANSFORMATOR

Boštjan Novšak

Naš veliki rojak NIKOLA TESLA je kot elektro-
inženir daroval človeštvu 700 iznajdb, ki so
omogočile nadaljnjo razvojno pot elektrotehniki.
Premnogi ljubitelji elektrotehnike bodo z vese¬
ljem segli po najenostavnejšem načrtu tako
imenovanega TESLINEGA TRANSFORMATORJA.
Nikola Tesla je s tem svojim izumom proizvajal
visokofrekvenčne tokove. Prav s temi boste
lahko sami napravili nekaj zanimivih poskusov.
Za izdelavo Teslinega transformatorja potrebuje¬
mo lakirano bakreno žico debeline od 0,20 mm
do 0,25 mm. Potrebujemo tudi jedro mrežnega
transformatorja 0 (presek) 5 cm 2 . Pločevinaste
lističe bomo razrezali s škarjami za pločevino,
kot kaže skica številka 1. Te lističe v obliki
črke U (večje dele) bomo nato pravilno se¬
stavili, kot kaže skica 2, in jih pritrdili z ustrez¬
nimi vijaki. Skica 3 pa nam prikazuje izdelano
tuljko, ki jo napravimo iz prešane lepenke.
Ovijemo jo okoli debelejšega dela jedra, tako
da se tesno prilega stenam. Zalepimo rob z

lepilom SVNTELAN ter počakamo, da se dobro
posuši. Vsekakor moramo tuljki dodati na zgor¬
njem in spodnjem koncu še 5 mm, da bomo
lahko prilepili nanjo mejne ploskve (skica 3).
Na skici 3 vidite, da sta na zgornjem delu pri¬
trjena pločevinasta lističa (železna, medenina¬
sta, bakrena, nikakor pa ne aluminijasta) A in B.
Tako urejeno in izdelano tuljko lakiramo s
šelakom, nitrolakom ali pa prepojimo s para¬
finom. Nato na osušeno tuljko, ki je trdne
oblike, navijamo bakreno žico 0,20 mm do 0,25
mm do 4000 navojev. Če pa tuljka nima trdne
oblike, jo potisnemo na večji krak jedra in
tudi tam navijamo, da ne izgubi svoje oblike.
Med vsak sloj navite žice pa moramo polagati
dodatno izolacijo iz papirja, prepojenega s šela¬
kom, lakom ali parafinom. Ko dosežemo 4000
navojev, ponovno izoliramo celo tuljavo in to
nekoliko izdatnejše. Za uspešen poskus potre¬
bujemo še VVagnerjevo stikalo, ki ga bomo na¬
pravili takole (glej skico 4):

TIM 435

VVagnerjevo stikalo

Na pertinaks-ploščo debeline 2 mm, velikosti 60
mm x 60 mm pritrdimo kotvico 4a, ki jo pri¬
trdimo z vijakom M3 (4b). Delovanje stikala
omogoča drugi vijak (4c), katerega matico
prispajkamo na kovinski listič (4d). Oglejte si
skico 4! Kovinski listič je iz enake pločevine,
se pravi iz železa, medenine ali bakra, nikakor
pa ne iz aluminija. Vijak 4d se v prispajkani
matici lahko vrti. Ploščica 4d je trdno pritrjena
z utori v pertinaksu (razvidno na skici), tako
da spodnji rob na nasprotni strani pertinaksa
upognemo. Kotvica 4a je lahko iz izvodila nega¬
tivnega pola 4,5 V baterije. Na spodnji strani
pa ima prispajkan železen listič, kot kaže skica
4a. Podložka 4e je izdelana iz pločevine, ki ima
debelino 0,25 mm (ne iz aluminija) in je pri¬
trjena z vijakom 4b na pertinaks-ploščo. Na isti
pertinaks-plošči zvrtamo še dve luknji C in D,
v kateri vtaknemo kovinski kovici (ne alumini¬
jasti). Naslednji luknji izvrtamo tako, da se
ujemata z luknjama v kovinskih lističih, pri¬
trjenih na jedru (skica 5). Razdalja kotvice
VVagnerjevega stikala od tuljave je 2 mm. To
višino reguliramo z vijakom 4c (skica 6). Ce¬
lotna pertinaks-plošča pa naj bo oddaljena 6 mm
od jedra tuljave. Ožji krak jedra privlači že¬
lezno ploščico na kotvici. S tem se prekinja
tok, ki teče med 4e in 4d. Ta prekinitev pa
deluje na principu večine električnih zvoncev.
Na kovicah C in D je prispajkano primarno na-
vitje transformatorja, ki naj bo iz bakrene žice
debeline 2 mm s PVC (polivinil klorid) izola¬
cijo. Navitje ima 0 65 mm in sestoji iz petih
ovojev (skica 6). Na pertinaks-ploščici zveže¬
mo podložko 4e in kovico C. Nadalje zvežemo
A z žico, pripravljeno za priklop na omrežno
napetost (220V). Drugo kovinsko ploščico tu¬
ljave z oznako B povežemo s kovinsko ploščico
4d. Med kovinsko ploščico 4d in kovico D pa
prispajkamo blok—kondenzator s kapaciteto
47.000 pF (pikro Faradov). Na kotvico 4e pri¬
spajkamo drugi del žice, pripravljene za priklop
na omrežno napetost A1 — primarni krogotok
(skica 7).

Sekundarno navitje transformatorja je sestav¬
ljeno iz kartonaste tuljke, dolge 3 dm in 0
40 mm. Kartonasto tuljko prelakiramo s šelakom
ali nitrolakom, lahko pa premažemo s para¬
finom ter nanjo navijemo 2.000 do 2.500 navojev
(lak-žica, debeline 0,20 mm do 0,25 mm). Na
vsaki strani tuljke napravimo luknjico, v ka¬
tero pritrdimo začetni E oziroma končni F del
žice (skica 8). Na oba konca E in F prispaj¬
kamo žico poljubne dolžine (pletenica).

Celotno sekundarno navitje vtaknemo v pri¬
marno navitje (skica 8). Sedaj, ko smo vse to
pripravili in uredili, lahko pričnemo s posku¬
som:

1. poskus:

Za ta poskus potrebujemo leseni stojali. Na
vrhu prvega pritrdimo kovinsko ost iz poljubne
kovine (8a). Ost spojimo z žico, priključimo
na konec žice E sekundarnega navitja. Drugo
stojalo naj bo oddaljeno od kovinske osti pr¬
vega stojala 1 dm. Na drugem stojalu je kovin¬

ska oglata ploščica, ki ima enega od vogalov
priključenega na drug, še prosti del žice F
sekundarnega navitja. Potem celotni transfor¬
mator priklopimo z delom A in A1 na omrežno
napetost. Tedaj moramo slišati tresenje kotvice
nad elektromagnetom (skica 6). Če tega ne
slišimo, potem uravnavamo oddaljenost kotvice
od jedra tuljave z vijakom 4c. Sedaj mora
preskakovati iskra med vijakom 4c in kotvico
v kratkih časovnih presledkih.

2. poskus:

Za ta poskus potrebujemo žarnico žepne sve¬
tilke (3—4V). To žarnico prispajkamo na ba¬
kreno izolirano PVC žico, ki smo jo že potre¬
bovali za primarno navitje. Ta žica ima 3 ali
4 ovoje (skica 9). Enak poskus lahko napra¬
vimo s fluorescenčno cevjo. Tedaj pa cev ali
žarnico približamo sekundarnemu navitju, ki
je v tem primeru brez obeh pletenic (E in F).
Sedaj žarnica zasveti ali zažari fluorescenčna
cev.

3. poskus:

Pri tem poskusu lahko uporabimo iste priprave
kot pri prvem, le da med ost in kovinsko plo¬
ščico damo papir ali celo svojo roko. Pri tem
bodo iskre potovale še vedno od osti na ko¬
vinsko ploščico in seveda skozi postavljeno
oviro.

4. poskus:

Pri tem poskusu primemo konce žice E in F
sekundarnega navitja z golimi rokami. S tem
povzročimo preskoke isker, obenem pa se z
njimi pojavijo tudi TESLOVI TOKOVI, ki organiz¬
mu ne škodujejo, četudi je pri tem napetost
nekaj tisoč voltov. TESLOVI TOKOVI povzročijo
le prijeten občutek toplote v organizmu (UKV
obsevanja).

Vsi gornji poskusi so izrazito vidni vsaj v pol¬
mraku ali pa če enega izmed koncev sekun¬
darnega navitja (E ali F) ozemljimo (to je pri¬
klopimo na vodovod, plinovod ali varnostno
vtičnico na ničelni vod). Dolžina in jakost isker
sta odvisna tudi od kapacitete blok-kondenza-
torja.

Ob gornjem pa bomo upoštevali in spoznali še
nekatere zanimive fizikalne zakonitosti:

pri 1 . poskusu:

V tem primeru preskače iskra skozi zrak. Na¬
stane podoben položaj kot pri blisku med
oblakoma, kjer pa je nastal pojav tako imenova¬
ne influence.  Napetost se skuša izenačiti!
Vmesni prostor oziroma snov (lahko tudi zrak)
med poloma (pri oblaku med negativnim delom
enega oblaka in pozitivnim delom drugega ob¬
laka) imenujemo d i elektrik.  To snov pa
iskre prebijejo.

pri 2., 3., 4. poskusu:

Pri 2. poskusu je pojav indukcije:  magnet¬
ne silnice, ki se menjajo v ritmu nihanja kot¬
vice pri VVagnerjevem stikalu. Te silnice sekajo
navitje pred žarnico ali fluorescenčno cevjo.
TESLINI TOKOVI zaradi visoke frekvence niso
nevarni organizmu!

TIM 437

TIMOVA POŠTO. *^nxi

Franc Rifelj iz Ždinje vasi 12 nam piše:
V tretji številki TIM, letnik 1969/70 je bila
objavljena shema sprejemnika s tremi tran-
sistorji OC71. Tam piše: »Če teh transi-
storjev nimaš, uporabi podobne«. To je za
začetnika zelo težko, ker ne ve, kateri so
podobni transistorji.

Francu in ostalim, ki jih to zanima, nudimo
tabelo, ki kaže, kateri transistorji so ekvi¬
valentni ali enakovredni.

Primerjalna tabela ekvivalentnih transistorjev

Primerjalna tabela nekaterih ameriških in ev¬
ropskih transistorjev

USA tip Približno ustrezen evropski tip

CK 721 GFT21, OC 34, OC71, OC 130,

OC 604, TF 65 zeieno-vijoličasto

MALI OGLASI

Prodam dva albuma s tisoč znamkami za 100
ND, album s 600 znamkami za 60 ND in album
s 400 znamkami za 40 ND. Kdor kupi dva albu¬
ma, dobi še 300 dodatnih znamk.

Mali Stane

Valburga 27/a, 61216 Smlednik

Prodam malo rabljeno zračno puško Slavija 620,
plašilko znamke Slavija in popolnoma novo mi¬
niaturno železnico tempo — Atlas z regula¬

torjem, z 2 dodatnima vagončkoma in 20 trač¬
nicami, ali zamenjam za magnetofon. Kupim
gokart z okvaro.

Smode Igor

Ul. 2 prekomorskih brigad 62, 66000 Koper

Prodam letalski motor, popolnoma nov, Velra
glav 1,7 3  za 150 din.

Janko Malovrh
Celjska 15, 63320 Velenje

TIM 438

STROJ, KI RAČUNA,
PREVAJA
IN Sl ZAPOMNI

V. Ivkovič

Kakšen stroj so pravzaprav elektronski mo¬
žgani, kakšno delo opravljajo in zakaj no¬
sijo to ime? Ali morda res opravlja funk¬
cijo človeških možgan, za katere vemo,
da znajo misliti, presojati, sklepati in
pomniti?

Dolgo časa so ljudje menili, da stroj lah¬
ko nadomešča človeka le pri ročnem delu;
odkar pa so se pojavili elektronski mož¬
gani, se je to mnenje pokazalo kot zmotno.
Ta stroj opravlja veliko število umskih na¬
log, ki jih je do sedaj lahko izvrševal samo
človek s svojimi možgani. Stroj rešuje vse
mogoče matematične naloge, od štirih os¬
novnih računskih operacij do najbolj zamo¬
tanih računskih operacij iz višje matema¬
tike; stroj celo prevaja strokovne spise
iz enega jezika v drugega, poje in odgo¬
varja na postavljena vprašanja iz katerega¬
koli področja znanosti. Stroj izračunava tire
raket in umetnih satelitov in opravlja še
najrazličnejše druge naloge. Vse to nare¬
dijo elektronski možgani v neverjetno krat¬
kem času. Poglejmo samo en primer: v
eni sekundi, torej v času, ko izgovorite
besedo »petindvajset«, stroj sešteje 200
večmestnih števil. Poskusite izračunati, ko¬
liko časa bi potreboval človek za to delo.
Morda se vam je sedaj utrnila misel, kako
imenitno bi bilo, imeti takšen strojček pod
klopjo pri matematični ali angleški šolski
nalogi. Žal iz tega ne bo nič, saj je stroj
prevelik, da bi ga lahko skrili pod klop.
Nekateri elektronski možgani so tolikšni,
da bi jih komaj namestili v šolsko učilnico.
Pa vendar — zakaj se je stroja prijelo ime
»možgani«? Zato, ker ima tudi spomin. V
času ko opravlja zamotano računsko ope¬
racijo, si zapomni množico rezultatov iz
prejšnjih operacij in jih v pravem trenutku
vključi v celotno operacijo. Stroj si zapom¬
ni tudi veliko število drugih podatkov, ki
mu jih je na določen način posredoval člo¬
vek, in jih uporabi pri svojem delu. Vendar

pa elektronski možgani ne morejo samo¬
stojno misliti niti ne morejo samostojno
sklepati. Stroj lahko le rešuje naloge, ki
mu jih zastavlja človek, pa tudi to le, če
je prejel vse za rešitev potrebne elemente.
Saj tudi vi ne bi mogli rešiti računske na¬
loge, za katero ne bi vedeli, kaj je treba
deliti in s čim, za katero število je treba
izračunati kubični koren, itd. Približno tak¬
šne pa seveda tudi mnogo bolj komplici¬
rane elemente morajo ljudje dati stroju, da
bi mogel izračunati to, kar ljudje od njega
zahtevajo. Brez njega bi stroj ne mogel
ničesar izračunati, saj si ne more ničesar
izmisliti. Tudi najpopolnejši stroj je navse¬
zadnje le stroj.

Nimamo namena podrobno obrazložiti prin¬
cipa dela elektronskih možgan niti našte¬
vati delov tega kompliciranega stroja; po¬
vemo naj le, da so v njem vgrajeni tisoči
transistorjev, tisoči kristalnih diod, relejev
in drugih delov in da stroj pri svojem delu
porabi kar precej električne energije.

DROBNI ZANIMIVOSTI

Jadro na aerostatu. Jadrnic še niso odpisali.
Toda kaj bi storili, če bi burja podrla jambor?
Francoski iznajditelj Pierre Chardin predlaga,
da bi v takem primeru nadaljevali vožnjo brez
jamborov: na vrvici bi dvignili v zrak majhen
aerostat, nanj pa pritrdili jadro. To idejo bi
lahko uporabili tudi takrat, kadar veter piha
v smeri vožnje: da bi povečali hitrost, bi mo¬
rali razpeti več jader, na jamborih pa že tako
ni dosti prostora — zato naj pomaga jadro na
aerostatu.

Enosedežni helikopter je bil senzacija na eni
izmed bolgarskih tehničnih razstav. Motor z
močjo 40 KM razvija hitrost 100 km na uro. He¬
likopter se dvigne do višine 2000 m.

TIM 439

OD FIZIKE A ;(
DO GEOLOGIJE

SVINEC, CINK
IN ANTIMON

Mario Pleničar

Svinčeno in cinkovo rudo dobimo pri nas naj¬
več v triadnem apnencu in dolomitu ter v skri¬
lavcih in peščenjakih. Največji rudnik svinca in
cinka v Sloveniji je Mežica. Tam kopljejo svin¬
čeni sijajnik ali galenit, ki ima modrikasto ko¬
vinski sijaj in rjavkasto cinkovo svetlico ali
sfalerit. Prvi je spojina svinca, drugi pa cinka
z žveplom.

V preteklem stoletju, ko so bile zahteve po mi¬
neralnih surovinah manjše, so kopali te rude
tudi drugod po Sloveniji, kjer jih dobimo v
manjših količinah. Taki opuščeni rudniki svinca
in cinka so v Knapah pri Škofji Loki, v Kna-
povžah v Polhograjskih dolomitih, v Sitarjevcu
pri Litiji, v Galiciji pri Vel. Pirešici blizu Ve¬
lenja, v Ajdovskih jamah pri Mokronogu, v Tr¬
žišču blizu Mokronoga, v Podljubelju, v Puharjih
pri Šoštanju, pri Trebeljevem na Dolenjskem,
v Logu pod Mangartom (Sančetova ruda), na
Bohorju in končno tudi blizu Ljubljane v rudniku
Pleše pri Škofljici. Na vseh teh nahajališčih so
že v preteklem ali pa v začetku tega stoletja
izkopali po več raziskovalnih rovov.

Nahajališč je torej res mnogo in verjetno bi se
še kje drugje dobili sledovi teh rud. Nekatera
od naštetih nahajališč oziroma opuščenih ru-
dišč si bomo pobliže ogledali. Predvsem se
bomo ustavili pri tistih nahajališčih, kjer še
danes lah’ko najdemo na površini sledove gale-
nita, ki ga prav lahko spoznamo po bleščeči
kovinski barvi.

Če se peljemo iz Šoštanja po novo asfaltirani
cesti proti Gorenju, bomo opazili pri vhodu v
sotesko Pake na levi strani ceste staro rumeno
hišo. Hiša stoji tik pri cestnem mostu čez
Pako. Z zadnjo stranjo se naslanja na pobočje
hriba, zgrajenega iz črnega ploščastega apnenca
s tanjšimi vložki dolomita in dolomitne breče.
Če se povzpnemo tik za hišo v hrib, bomo na¬
leteli že v višini strehe na vhod v opuščen rov.
To je star rudniški rov, ki je pri vhodu še vedno
podprt z lesenimi stojkami. Tako si lahko ogle¬
damo enega izmed rovov starega cinkovo svin¬
čenega rudišča Puharje. V rovu samem pa ne
bomo našli nič zanimivega, tudi če bomo imeli
s seboj luč. V notranjosti je že delno zasut in
na tem delu je že tudi nevarno hoditi, da se

kaj ne zaruši. V Puharjih so izkopali razen tega
rova še štiri druge in en jašek. Ostali rovi
so tudi pri vhodu že zarušeni. Leta 1954 so
obnovili 737 m rovov in 9,5 m jaška. Po oprav¬
ljenih raziskovalnih delih so se tudi obnovljena
dela zarušila.

Bolj zanimiv za nas je nekdanji dnevni kop
desno od hiše, precej više v pobočju. Še pred
nedavnim so bila tam raziskovalna dela in našli
bomo sledove, ki kažejo, da se je tod vrtalo.
Morda bomo našli še kak kos izvrtanega jedra.
Dnevni kop je bil opuščen že pred več deset¬
letji. Precej je že poraščen z grmovjem. V
dolomitu, ki se tu in tam vidi na obrobju kopa,
pa bomo kljub temu še našli tanke žilice ga-
lenita. Če bomo imeli srečo, bomo odkrili še
kak lepši kos. Kladiva nikar ne pozabite vzeti
s seboj! Na podlagi novejših raziskav naj bi
apnenec in dolomit pripadala permu, to je pe¬
rioda, ki pripada že staremu zemeljskemu veku.
V apnencu so našli okamnele alge, ki so uspe¬
vale v takratnem morju. Orudenitev je nastala
morda pozneje v zvezi z vulkanskim delova¬
njem. Pri vrtanju so našli v jedrih tudi sledove
vulkanskih kamnin.

Če smo že na Štajerskem, si lahko tam blizu
ogledamo še eno nahajališče svinčeve in cln-
kove rude. To je Galicija. Iz Puharja se peljemo
nazaj v Šoštanj in dalje v Velenje, nato pa po
cesti proti Celju. Še pred Arjo vasjo, takoj
za gostilno Ferluga, zavijmo z lepe asfaltne
ceste na levo proti Železnemu. Po dveh ali
treh kilometrih bomo naleteli na preprost kaži¬
pot, ki kaže na desno v Galicijo in Zavrh.
Treba bo prevoziti krajšo dolino, nato se pot
povzpne v breg in kmalu bomo prišli do kme¬
tije, kjer se prevozna cesta konča. Od tam ima¬
mo še dve ali tri minute peš do starega ru¬
darskega odkopa, ki je bil v zadnjih letih
obnovljen. Takoj bomo opazili kose rjavkaste
kamnine, preprežene z galenitnimi žilicami. Po¬
leg galenita je še sfalerit, vendar ga bomo
zaradi njegove manj izrazite barve teže opazili.
Orudenitev je v apnenčevi breči, ki leži v
magmatski kamnini.

Tudi v Galiciji so v zadnjih letih precej raz¬
iskovali in vrtali, vendar so tudi tukaj dela
začasno prekinili. Večjih zalog rude pač niso
odkrili.

Sledove galenita dobimo tudi pri Mokronogu
na Dolenjskem. V Ajdovskih jamah in pri Tr¬
žišču so kopali rudo še v tem stoletju. To so
zelo stara rudišča. Rudo dobimo v spodnje-
triadnih skladih. Čeprav so Ajdovske jame za¬
nimive, je vendar bolje, da po njih preveč ne
šarimo, ker se lahko zgodi nesreča. Bolje je,

TIM 440

da si ogledamo lep izdanek galenita na povr¬
šini blizu Martinje vasi. Tam dobimo v dolo¬
mitu tik ob Mirni žilice galenita.

Svinčeno rudo vidimo na površini še pri vasi
Trebeljno. Severozahodno od vasi se nahaja na
pogozdenem pobočju star dnevni kop velikosti
10 X 10x 6m v spodnjetriadnem dolomitu na
meji s peščenjakom in skrilavcem. Na zahodni
strani dnevnega kopa je zelo zdrobljen dolo¬
mit. Med drobci dolomita, ki je preprežen z
rjavim železovcem, opazimo pol do centimeter
debele žilice galenita. Poleg galenita dobimo
tudi rumenkaste cinkove oksidne minerale.
Zanimivo si je ogledati tudi staro rudišče na
Bohorju. Rudišče leži okoli 10 km severovzhod¬
no od Sevnice na južnem pobočju Bohorja v
nadmorski višini okoli 850 m. Rudišče je tik
pod Malim Javornikom (950 m), ki tvori z Ve¬
likim Javornikom (1023 m) in Velikim Kopriv¬
nikom (990 m) najvišji greben Bohorja. Orude-
nenje svinca in cinka je v srednjetriadnem do¬

lomitu. Kose rude bomo našli na starih odvalih
blizu nekdanjih vhodov v rove.

V Sloveniji pa imamo poleg svinčenih in cin-
kovih nahajališč še dvoje nahajališč antimonove
rude. Prvo nahajališče je pri Trojanah v paleo-
zojskih skrilavcih in peščenjakih, drugo pa pri
Lepi njivi blizu Mozirja. To drugo nahajališče
velja obiskati že zato, ker si na njem lahko
naberemo nekaj vzorcev rude, zato si ga bomo
nekoliko bolje ogledali.

Tik pred Mozirjem, če se pripeljemo iz Celj¬
ske kotline, se odcepi cesta proti Lepi njivi.
Po petih kilometrih stoji na levi strani ceste
mlin, mimo katerega pelje pot v hrib. Pri zgor¬
nji kmetiji nam bodo pokazali pot do nekdanjih
rudarskih del na strmem gozdnem pobočju. V
razpokanem dolomitu, v katerem je precej kre¬
menovih vložkov, bomo opazili žile antimoni-
ta, ki kristalizira v obliki dolgih, igličastih, žar-
kasto razporejenih kristalov. Antimonit se lepo
kovinsko sveti in ga lahko razločimo v dolo¬
mitu. Kemična sestava je Sb 2 S 3 , torej gre za
antimonov sulfid.

V pretekli zimi je voda odnesla precej hu¬
musa in tako so se nam odprli novi izdanki
dolomita, v katerem vidimo žile antimonita.
Če bomo vztrajni in bomo imeli količkaj sreče,
si bomo lahko nabrali nekaj prav lepih kosov
za našo zbirko. Ne pozabimo pa vzeti s seboj
primernih škatlic in svilenega papirja, da ne
bomo lepih kristalov zdrobili v torbi že na
poti v dolino.

Svinčene, cinkove in antimonove rude nam bodo
obogatile in popestrile našo mineralno zbirko.
Če se odpravimo na Štajersko na nahajališča
v bližini Šoštanja, Velenja in Mozirja, ki ležijo
razmeroma blizu drug drugemu, bomo hitro na¬
brali dovolj lepih primerkov.

DROBNE ZANIMIVOSTI

Samokolnica na zračni blazini —• tako bi pač
lahko imenovali tole napravo, ki so jo skon¬
struirali v Angliji. Na farmi bo prišla prav za
prevoz tovorov, v vrtu ali sadovnjaku in parku
— odvisno od zamenljivih delov opreme — pa
za razna opravila. Samokolnico porivajo z ro¬
kami.

Vodne odbijače, ki naj ublažijo trčenje avtomo¬
bilov, zdaj preizkušajo v ZDA. Narejeni so iz
sintetičnega filma. Ob udarcu vdre iz vodne

komore skozi majhne luknjice voda pod pri-
skom in zmanjša učinek udarca.

Nevidni blagajnik. Na posnetku ne vidite navad¬
nega televizijskega gledalca in tudi ne snemal¬
ca industrijske televizijske naprave. Pred vami
je — blagajnik v angleški banki. Čeprav ga
stranka ne vidi, pa lahko on sam stranko opa¬
zuje, ji izdaja ali pa od nje sprejema denar
prek tekočega traku. Lažje delo? Ne, preprosto
varnostni ukrep — roparjev je pač preveč in
najbolje je, če smo od njih čim dlje, zadaj za
oklopno steno.

TIM 441

RJA - NAS VEČNI SOVRAŽNIK

Janez Perkavac

Rja nam vedno povzroča mnogo sitnosti.
Žre in napada ravno tam, kjer si najmanj
želimo. Tudi predmeti, ki rjavijo, so na¬
vadno taki, da jih, ko so že zarjaveli, tež¬
ko očistimo in zavarujemo pred nadaljnjim
rjavenjem. Klasičen način zaščite pred rjo
je takle: predmet najprej temeljito očistimo
rje oziroma nastalega železovega oksida,
ki je tako porozen, da prepušča zračni ki¬
sik in s tem rja prodira v globino predmeta,
nato pa predmet premažemo z minijem in
ko se ta posuši, ga še primerno pobarvamo.
V tem sestavku pa si bomo ogledali še
dva drugačna načina zaščite pred rjo. Ka¬
dar nam na primer zarjavi vijak, je nemo¬
goče, da bi ga očistili rje s stekelnim pa¬
pirjem ali s krtačo, pri tem bi namreč po¬
škodovali navoj. Pri matici pa sploh blizu
ne pridemo. V takšnem primeru pa upora¬
bimo reakcijo med železovim oksidom —
rjo in fosforno kislino (H 3 P0 4 ). Nastane
gost železov fosfat, ki ne pusti več kisiku
do železa in rjavenje se ustavi. Delamo
tako, da predmete potopimo ali pa prema¬
žemo s fosforno kislino, ki smo jo 'raz¬
redčili z vodo (1 del kisline in 2—3 deli
vode). Tak način dela, ki mu pravimo fos-
fatiranje, uporabljamo takrat, kadar je pred¬
met že rjav. Rje ne odstranjujemo, mini-
ziranje ni potrebno, pa tudi barvanje pred¬
metov v nekaterih primerih ni potrebno.
Na primer: šoferji imajo vedno preglavice
z avtomobilskimi verigami, ki po zimski
uporabi prek poletja zarjavijo. Zelo prepro¬
sto je, če jih spomladi, namesto da bi jih
premazali z oljem, kar fosfatiramo.

Tudi čiščenje zarjavele ograje okoli hiše
je dostikrat zelo nehvaležno delo. če ni
toliko rje, da bi se luščila v plasteh, tudi
to lahko fosfatiramo: najprej jo s čopičem
premažemo z razredčeno fosforno kislino,
pustimo, da se posuši, takrat bo postala
sivo črna, ter pobarvamo.

če pa vseeno želimo odstraniti rjo, pa so
predmeti hudo nerodno oblikovani in to ne
gre, nam je na voljo še en neobičajen na¬
čin.

Pripravimo si solno kislino (HCI), ki smo
jo z vodo razredčili v razmerju 1:4.  To
pomeni, da smo dali na 1 del koncentrirane
solne kisline štiri dele vode. S tako pri¬
pravljeno kislino napravimo testo iz Luce-
lina. Lucelin je karboksimetil-celuloza in
ima to lastnost, da ob primerni količini vo¬
de nabrekne v vazelinasto maso. Dobimo
ga v trgovinah, ki prodajajo potrebščine
za soboslikarje, kilogramski zavitek pa sta¬
ne 12 do 13 din. Ko je po določenem času
nastala iz Lucelina in razredčene kisline
masa, ki je podobna vazelinu (če je prego¬
sta, ji dodamo še tekočine), namažemo to
na predmet, ki ga želimo očistiti rje, pusti¬
mo nekaj ur, da kislina opravi svoje. Potem
temeljito operemo z vodo premaz s pred¬
meta, nato ga skrbno posušimo. Predmet
je pripravljen za barvanje.

če se boste v počitnicah ozrli okoli hiše,
boste našli veliko stvari, ki jim z običajnim
načinom dela niste bili kos, tako kot smo
opisali, bo pa mogoče šlo. Pa veliko uspe¬
ha pri delu!

DROBNE ZANIMIVOSTI

Lubje v koristne namene. Pri lesni industriji je
lubje navadno odšlo med odpadke. Poljski inže¬
nir Leopold Gorski pa je izdelal tehnologijo iz¬
delovanja plošč za zvočno izolacijo iz lubja, smo¬
le in rastlinskega kleja. Te plošče so trdne, lepe,
lahke in jih uporabljajo pri najrazličnejših kon¬
strukcijah.

Televizijske kamere, pritrjene na drevesa ali
visoke drogove, so učinkovito sredstvo za od¬
krivanje gozdnih požarov. Preizkuse za to so
začeli na dveh gozdnih gospodarstvih na Polj¬
skem. Kamere se vrtijo in nadzirajo področje s

polmerom 15 km. Odkrijejo vir požara tudi ob
slabem vremenu. Ob vsem tem pa iskanje po¬
žarov s takšno aparaturo ni tako zelo drago,
kakor je doslej v rabi iskanje požarov z viso¬
kih opazovalnih stolpov, za katere je treba kar
precej betona in jekla.

Tiska — zrak. Iznašli so pnevmatični pisalni
stroj. Vse mogoče vzvode in vzmeti so zame¬
njali z veliko ploščo iz plastične mase, ki je
polna zračnih kanalov. Ko strojepiska udari s
prsti po tipkah, s tem pokrije določeni kanal.
Zrak obrne pisalno glavico in pritisne potrebno
črko na trak. Novi stroj bo po mnenju iznajdi¬
telja cenejši in trpežnejši od električnega.

TIM 442

OJ TA VOJAŠKA
^....  SABLJA

NAJNAVADNEJŠA ZAŠČITNA MASKA

Ivo Tominc

Vsak vojak ima v svoji opremi tudi zaščit¬
no masko, ki naj bi ga zaščitila pred de¬
lovanjem strupenih plinov. Mimo teh lahko
sovražnik uporablja tudi radioaktivno orož¬
je, to pa ustvarja radioaktivni prah. Za¬
ščitna maska ščiti ljudi pred delovanjem
strupenih plinov in tudi radioaktivnega
prahu.

Bolj zato, da se preizkusite v spretnosti
kot zaradi kake resnične potrebe vam po¬
dajamo načrt, po katerem si lahko izdelate
zasilno zaščitno masko. Varovala bi pred
strupenimi plini in radioaktivnim prahom
vsaj za krajši čas prav tako kot tista, ki jo
izdelajo v tovarni.

Slika 1

Oglejmo si, kakšna je ta najenostavnejša
zaščitna maska.

V celoti jo boste izdelali iz blaga in še
tega ne bo treba veliko. Mora pa biti čisto
novo, če naj bi zares ščitilo pred strupe¬
nimi plini in radioaktivnim prahom.

Naša zaščitna maska je sestavljena iz sed¬
mih delov, ki jih vidite na sliki 2:

Slika 2

1. ovratnik

2. podloga prednjega dela

3. zaščitni vložek

4. lice kapuce

5. prozorni plastični material

6. lice prednjega dela

7. trak za zavezovanje.

Ovratnik boste izdelali iz popelina ali po¬
steljnega platna, ta pokriva in ščiti vrat.
Podloga prednjega dela je iz sintetične svi¬
le, lanenega platna ali tiskanine. Podlogo
všijete v masko pod zaščitni vložek. Le-ta
je lahko izdelan iz kockastega blaga, dveh
plasti vatelina ali pa iz dveh plasti fla-
nele, ki dobro prepuščata zrak in ga ob¬
enem čistita. Prozorni plastični material
mora biti dolg vsaj 20 in širok 7 cm.

TIM 443

Sprednji del izdelate iz redke volnene tka¬
nine, velurja ali sukna in ga z zunanje
strani pokriva zaščitni vložek. Trak za za¬
vezovanje je lahko iz poljubnega materiala;
dolg je meter, širok pa dva centimetra.
Za izdelavo zasilne zaščitne maske potre¬
bujete še meter dolg in dva cm širok le¬
pilni trak, s katerim se zalepijo in prekrije¬
jo šivi na prednjem delu maske.

To je vse.

Na sliki vidite vse sestavne dele zaščitne
maske, po velikosti pa ustrezajo devet do
dvanajst let staremu otroku. Za starejšega
bodo ti deli nekaj večji, za manjšega pa
seveda manjši.

Kako takšno masko delamo in sestavljamo,
kažejo naše slike: Na sliki 3 vidite prednji
del maske, ki ga sestavljajo lice, podloga,
aktivni vložek in prozorni plastični material,
spojen pa je s kapuco na čelnem delu.

Slika 3

Prednji del zasilne zaščitne maske je že
popolnoma zalepljen. Ko boste sestavili še
kapuco in na ovratnik zašili trak, je zaščit¬
na maska gotova takšna, kot ste jo že videli
na prvi sliki. S|jka 4

5 / ' ::.i

TIM 444

TI, CESTA

111


POPELJIMO SE
SKOZI KRIŽIŠČE

(Nadaljevanje)

Znaka, ki označujeta
stransko cesto, sta trikotnik z rdečim robom
in praznim rumenim poljem (sl. 7), kar po¬
meni »Pozor, križišče s cesto s prednostjo«,
drugi pa je okrogel (sl. 8). Ima vrisan rdeč

SLIKA 7  SLIKA 8

trikotnik, v njem piše »STOP«, pomeni pa:
ustavi! Ta znak je torej nekoliko ostrejši,
strožji kot prejšnji in je postavljen na ne¬
varnejša, nepregledna križišča. Tako smo
spoznali oznake na križišču. Preostane nam
torej samo še vprašanje, kdo ima prednost
in kako bomo peljali skozi križišče. Najprej
si oglejmo križišče dveh cest enake veljave
in nekaj možnosti v teh križiščih. Če že¬
limo peljati naravnost skozi križišče, mo¬
ramo dati prednost vozilom, ki prihajajo z
desne strani, in šele ko je desna stran
prazna, se zapeljemo vanj (sl. 9). Prednost
vožnje ima v tem primeru motorist. To
pravilo imenujemo »desno pravilo«. Vendar
tega pravila ne smemo jemati za edino
zveličavno. Če se nam z leve strani pribli¬

IN AVTO

žuje vozilo z veliko hitrostjo, kar seveda
ni prav, ali je to vozilo že zelo blizu kri¬
žišča, tedaj pazimo, ker lahko pride do

izsiljevanja prednosti — in nesreča je tu.
Če želimo zaviti v levo, mora biti poleg
že opisanih praznih cest tudi leva polovica
naše ceste na nasprotni strani prazna. Za¬
vijemo takrat, ko ne bomo nikomur sekali
pot ali izsiljevali prednosti (sl. 11). Pred¬
nost v vožnji ima avtobus.

Oglejmo si križišče prednostne ceste z
neprednostno. V tem primeru imajo vozila
na prednostni cesti prednost. Vozila na
stranskih cestah pa morajo počakati na
ugoden trenutek, ko bo križišče prazno,
in takrat zapeljati v križišče (sl. 10). Pred¬
nost vožnje ima motorist. Pri znakih, ki
nam omejujejo prednost, moramo paziti,
kako se približujemo križišču. Pri znaku, ki
nam napoveduje križišče ceste s prednostjo,
se v počasni vožnji pripeljemo do križišča
in po potrebi ustavimo. Pri drugem znaku,
ki ukazuje, da se ustavimo, se pač mo¬
ramo  ustaviti in šele, ko nam razmere
dovoljujejo, zapeljemo v križišče. Pri za-

TIM 445

I

vijanju na teh križiščih veljajo ista pravila
kot prej, samo takrat seveda, ko sta levi
in desni priključek res prazna in varna za
prečkanje ali zavijanje.

Pri križiščih, kjer ureja promet miličnik, je
stvar lažja, saj nam da znak, kdaj naj za¬
peljemo v križišče ali zavijemo. Treba ga
je samo gledati in pravilno razumeti nje¬
gove znake. Če nam kaže prsi ali hrbet,
velja, da je naša smer zaprta (sl. 12).
Prednost vožnje ima tovorni avtomobil, če
ima eno roko iztegnjeno navzgor, pomeni,
da se mora križišče izprazniti (sl. 13). Nato
se miličnik obrne in vam pokaže boke.
Vaša smer je sedaj odprta. V križišče lah¬
ko zapeljete že prej, če vam to nakaže,

npr. za zavijanje v desno. Vsa ta pravila
odpovedo, če v križišče prihaja vozilo na
nujni vožnji, to so vozila s prednostjo: mi¬
lica (vojna in civilna), gasilci in reševalci,
če imajo vključeno sireno ali vključeno
modro luč. Poznamo še posebno kategorijo
vozil, ki jih imenujemo vozila s spremstvom.
Ta vozila so označena z modro in rdečo
utripajočo lučjo. Prednost imajo pred vsemi
in tudi pred temi, ki smo jih pravkar ome¬
nili.

Problem križišča je z današnjim člankom
rešen. Vsaj upamo tako. če se pojavijo
pri vas kakšna vprašanja o prednosti v po¬
sebnih primerih, vprašajte starejše, izkuše¬
ne voznike, ali pa pišite na uredništvo TIM.

TIM 446

SREČNO POT NA POČITNICE

Marjan Metljak

Šole bo vsak čas konec. Poletje je že skoraj
tu in pred vami so počitnice. Kako preživeti

prosti čas, res ni velika skrb. Pred vami so

različni načrti, toda gotovo boste največ časa
doma. Igrali se boste po ulicah, se kopali in
počenjali to in ono. Prav gotovo pa boste pre¬
živeli največ časa na cestah, kjer je pač največ
prostora. Ko tam že zdaj nabijate žogo, pona¬
vadi pozabite na to, da se igrate pravzaprav
na cesti in da to še zdaleč ni igrišče. Saj je

res, da vse ceste in ulice niso enako promet¬

ne, toda ravno navidezna neprometnost je naj¬
bolj nevarna. Navdušeno se podite po cesti v
dobri veri, da ste na najlepšem in najbolje ure¬
jenem igrišču, ko pripelje avto, in nesreča je
lahko tu. Voznik misli, da se boste umaknili, vi
ga pa sploh ne opazite. Tako se pogosto doga¬
ja in ne konča se vedno tako, da otrok zadnji
hip odskoči. Včasih prepozno odskoči ali pa se
spotakne, in kaj potem? To si ni težko misliti.
Pa tudi če vas ne zadene, ni prijetno, saj je
tudi strah neprijeten. Rešitev pred takimi ne¬
ljubimi, predvsem pa nevarnimi dogodki je, da
se ne igrate na cestah. Najbrž se ne odpoveste
lahko tako obširnim in prostranim igriščem.
Toda igrišče ne more biti neskončno Veliko in
ima svoje meje; ta meja je lahko tudi cesta.
Zato obstaja nevarnost, da se zapodite pod
kak avto, medtem ko se lovite ali igrate no¬
gomet. Vedno in povsod pazite na promet, tudi
tam, kjer mislite, da ga ni in da to ni potrebno,
kajti lahkomiselnost se drago maščuje. Posebno
pozorni bodite na križiščih, najsi bodo ta mo¬
derna, opremljena s semafori, ali pa ne. Nikar
ne hodite čez cesto takrat, ko je smer zaprta,
čeprav se je šele zaprla ali pa pričakujete, da
se bo vsak čas odprla. V križišču so namreč
vozila, ki so pripeljala vanj zadnji hip, zdaj ga
zapuščajo. Na križiščih pazite tudi na tiste,
ki zavijejo v levo in desno, kajti teh največkrat
niti ne opazite. Skratka previdnost na vsakem
koraku!

Poleti boste hodili na daljše in krajše izlete
ali na kopanje. Najbolj preprosto prevozno sred¬
stvo je seveda kolo. Najbolje bo, da si ga takoj
po končanem pouku dobro pregledate in ure¬
dite. Poskrbite za zavore, luči, dinamo, zvonec,
odbojna stekla (ta morajo biti tudi na pedalih)
ter pritrdite vse dele, da vam kolo ne bo ropo¬
talo med vožnjo. Še enkrat si oglejte prometne
predpise in ponovite prometne znake. Ko se
vozite na kopanje, ne vozite po sredini ceste,
temveč po skrajnem desnem robu ali pa po
kolesarskih stezah, če so. Tudi ne vozite v sku¬
pini, razvrstite se v kolono drug za drugim.
Pri zavijanju vedno poglejte nazaj in pravočas¬
no nakažite smer. Zelo je razširjena tudi na¬
vada, da vozite ne da bi držali krmilo. To
je seveda zelo nevarno, saj se ne morete
izogniti raznim jamam ali pa ljudem, ki prečka¬
jo cesto. Huda nesreča je lahko kmalu tu. Kolo
je vozilo za eno osebo, pa čeprav bi se na

njem rada peljala vsaj dva. To ni le prepovedano
in nevarno, tudi kolesu prav nič dobro ne de.
Vozilo težko vodite in zato vijuga sem ter tja,
kar je lahko usodno pri srečanju z avtomobi¬
lom. če vozite ponoči, vedno skrbite, da vam
gori luč. Brez odbojnih stekel je kolesarja tudi
težko opaziti, še posebej, če vozi šofer s pri¬
žganimi kratkimi lučmi.

Bliža se konec šolskega leta, razpoloženje je
tudi sredi ceste zelo živahno.

Večina TIMovih naročnikov živi na deželi in
zato jim velja posvetiti precej pozornosti. Mor¬
da na podeželskih cestah ni toliko kolesarjev,
motoristov, avtomobilistov, avtobusov in tovor¬
njakov, zato pa so traktorji, vprežni vozovi in
končno tudi živina, ki jo lahko ženete po cesti.
Promet tu ni tako gost kot v mestih, je pa bolj
neurejen. Na splošno so vsi na stranskih ce¬
stah manj pozorni in manj disciplinirani kot na
glavnih. To pa je seveda napak. Le poglejmo,
koliko je nevarnosti, ki so vsakdanji pojav na
cestah: ceste so največ makadamske, marsikje
slabo vzdrževane, ozke, ovinki so nepregledni,
prometnih znakov je malo, poškodovani so ali
pa jih sploh ni. Na cestah se pojavlja še cel
kup ovir: kmečki vozovi, traktorji z raznimi po¬
ljedelskimi priključki, domače živali, neprevidni
kolesarji, mopedisti in še mnogo drugih. Da
bo promet brez nezgod, pa je treba biti disci¬
pliniran in upoštevati prometna pravila. Kolesar
mora biti pozoren na vozila, ki mu prihajajo
nasproti, še posebej pa na tista, ki ga prehi¬
tevajo. Lahko se namreč zgodi, da se hoče
izogniti kakemu kamnu ali luknji in zavije na¬
ravnost pod prehitevajoči avtomobil.

Med počitnicami boste morali nekateri poma¬
gati doma in na polju. Med taka opravila spada
tudi paša živine. Zjutraj boste zgodaj vstali,
opravili živino, jo gnali na pašnik in tam pasli.
Pašnja sicer nima dosti zveze s prometom, se
pa vseeno lahko kaj zgodi, ko živino gonite
po cesti ali pa ko vam med pašo zaide nanjo.
Živino ob cesti bi morala vedno goniti vsaj
dva. Eden spredaj, ki vodi, in drugi zadaj. Ta

TIM 447

naj pazi, da se živina ne sprehaja svobodno po
sredi ceste. Tudi ne sme zavzemati pretežnega
dela ceste in hoditi mora po desni strani.

Kolo je na vasi precej priljubljeno prevozno
sredstvo. A na žalost je po navadi v precej
slabem stanju in tehnično nepopolno opremljeno.
Zavore slabo prijemljejo, zvonca ni, luči tudi
ne in še marsičesa drugega ne. S takimi ko¬
lesi se seveda sploh ne bi smeli voziti. O kole¬
sarjenju smo že pisali in zato tega ne bomo
ponavljali. Le nekaj: nekateri vozijo s seboj
na polje cel kup orodja. To je že kakorkoli
pritrjeno na kolo ali pa ga imajo kar na ramah.
Seveda je to velika ovira za kolesarje, zlasti
pri kakem nepredvidenem dogodku.

Promet v teh dneh je mnogo bolj živahen, kot
smo ga pričakovali.

Poglavje zase so kmetijski stroji. So potrebni
in koristni, vendar pa so na cestah nerodni in
neokretni. Pomislite le na traktorje vseh veli¬
kosti z raznimi priključki, kosilnice, mnoge
druge stroje in celo mlatilnice. Po navadi zav¬
zemajo vsaj polovico ceste in se zelo težko
umikajo prihajajočim vozilom. Samim vpregam
pa velja še posebna pozornost. Večkrat so
vozovi naloženi tako, da zavzemajo še enkrat
več ceste, kot bi jo, če bi bili prazni. Zato je
treba paziti, kako jih nalagate, če le imate pri
tem kaj besede. In tudi na vozu, polnem sena,
se je lepo peljati, a se lahko tudi z njega pade.
Voznik bi moral vedno stopati ob konjih ali
volih in jih voditi, pa tudi umiri jih laže, če se
splašijo zaradi avtomobila. Ponoči, v megli in
v mraku pa morajo vprežna vozila imeti pred¬
pisano svetlobno odbojno opremo: vprežno vo¬
zilo mora imeti ponoči in v mraku na zadnji
strani vozila odbojni stekli, na levi strani vo¬
zila v smeri vožnje pa belo luč, da jo vidijo
vozniki, ki prihajajo nasproti, oz. rdečo luč za
voznike, ki vprego dohitevajo. Vprega ima po¬
noči ali v mraku na levi strani vozila lahko
eno samo luč, ki je prirejena tako, da v smeri
vožnje oddaja svetlobo bele barve, za vozilom
pa svetlobo rdeče barve. Vsa svetlobna telesa
morajo biti vedno popolnoma čista.

Tudi traktorji zavzemajo precejšen del ceste.
Nedopustno je, da se na traktor, kjer je pro¬
stor le za eno osebo, spravi cel kup ljudi,
ki sedijo na blatnikih, na raznih priključkih in
drugje. To je prepovedano in tudi zelo nevarno.

Turisti, ki potujejo po naših cestah, dostikrat
opazijo otroke, ki prodajajo razno sadje, rože
in spominke. Ti otroci često stojijo na povsem
neprimernih krajih. Šofer se ustavi, ker bi
hotel kaj kupiti, drug pa se za njim nenadoma
pripelje izza ovinka in se zaleti vanj. Zato mo¬
rajo tisti, ki kaj prodajajo, stati vedno ob par¬
kirnih prostorih ali pa na izogibališčih, da
šofer lahko zapelje s ceste, nikakor pa ne na
odprtih cestah, brez pravih prostorov za ustav¬
ljanje.

Avto v jarku. To ni krivda voznika, ampak pešca-
otroka, ki se mu ni znal pravočasno izogniti.

Mnogi izmed vas, najbrž predvsem mestni otro¬
ci, bodo potovali s starši z avtomobilom na
morje. Pri tem odpade vsa skrb za potovanje
na starše, največkrat na očeta, ki vozi. Toda
tudi vi lahko malo poskrbite za varno vožnjo.
Voznik je zaradi dolge vožnje, gostega in ne¬
varnega prometa, pa tudi nepoznane ceste utru¬
jen in živčen. Če dodamo še vaš živžav na
zadnjem sedežu, najbrž ni prijetno voziti. Zato
je najbolje, da se še pred odhodom pozani¬
mate, kod in kje boste potovali, z raznimi
vprašanji pa raje »osrečite« mamo.

Vožnja bo trajala lahko ure in ure. In prav zato
se boste med potjo tudi dostikrat ustavljali. Vi
boste gotovo skakali okoli, verjetno stekli tudi
čez cesto na drugo stran v motel ali v kako
restavracijo. In prav tu čaka past. Na počitnice
potujejo ponavadi po avto cestah, kjer je po¬
leti promet najbolj gost in hiter. Vozniki so
zaradi dolge in enolične vožnje utrujeni in zato
manj pazljivi. Ko nestrpno stečete tik pred njim
čez cesto, reagirajo prepozno ali pa napačno
— in nesreča je tu. Zato se pri postanku držite
čimdlje od ceste in jo po možnosti čimmanjkrat
prečkajte, posebno če za to ni nujne potrebe.
In ko srečno prispete v kraj, kamor ste na¬
menjeni, seveda ne pozabite na vso previdnost.
V letoviških krajih je promet ponavadi manj
urejen, ljudje pa se bolj sproščeno gibljemo.
Čeprav so počitnice, rie hodite kar po sredi
ceste, in ko greste na plažo, si ne oprtajte
vseh potrebščin tako, da boste komaj hodili
in skoraj nič videli. Pa tudi tisti, ki ne boste
šli na morje ali kam drugam, ravnajte kar se
da previdno. Le tako boste počitnice preživeli
lepo in brez nezgod ter se pripravili in spočili
za novo šolsko leto.

TIM 448

SEN IN RESNIČNOST

Uspeh ameriških astronavtov, ki so poleteli »Ognjeni steber (izstreljen iz ogromnega
na Luno, se sprehodili po njej in se že dru- topa) se je usmeril naravnost proti nebil.
gič srečno vrnili na Zemljo, je seveda Zemlja se je s strašno močjo stresla, ko
uspeh vsega človeškega rodu, ki je že je projektil z velikansko hitrostjo poletel
pred stoletji sanjal o tem, da bi zapustil navzgor sredi zaslepljujoče, kot strela urne
rodni planet in se napotil v neznane glo- svetlobe,« opisuje vzlet vesoljske ladje
bine vesolja. Toda uspehi vesoljcev so za razlikuje veliko od slike, ki si jo je zamislil
nami in zdaj čakamo, kaj bo novega pri- prodorni pisateljev duh.

TIM 449

nesla naslednja pot na Luno. Morda pa
vendarle ne bo odveč, če se pri tem spom¬
nimo na človeka, ki je več kot pred stoletjem
opisoval prve človekove dogodivščine v ve¬
solju, in ki ga vsaj nekateri med vami
poznajo po romanih za mladino, ki jih je
napisal kar celo vrsto. Najbrž ste uganili
njegovo ime: Jules Verne kajpak in njegovi
Otroka kapitana Granta, pa Skrivnostni otok
in Sedem tednov v balonu in še in še. V
dveh svojih povestih je opisoval polet na
Luno, in sicer v romanu »Od Zemlje do
Lune« ter »Potovanje okoli Meseca«. Prav

neverjetno je, kako natančno je določil pot
za srečanje vesoljske ladje in njene po¬
sadke s tem nebesnim telesom. Izračunal
je, da je potrebna hitrost okoli 40.000 kilo¬
metrov na uro, da bi raketa ušla vplivu
Zemljine težnosti. Ta hitrost je zelo blizu
tisti, ki jo je dosegel Apollo 8 — 38.720 km
na uro.

Predvideval je silen mraz v vesolju in pa
pomanjkanje kisika za vesoljce, zato je

svojo posadko opremil z napravami za gret¬
je in dihanje, svojo vesoljsko ladjo pa je
oskrbel celo z retroraketami, da bi upo¬
časnil pristajanje.

Vse ostale težave, ki še spremljajo vzlet
in pristanek rakete, je zelo podrobno in
naravnost preroško predvidel na dokaj skopi
osnovi znanstvenih podatkov in dognanj, ki
jih je imel na voljo I. 1865. Le tako in ne
na podlagi poskusov je prišel do izredno
razumnih in logičnih sklepov. Njegova pred¬
videvanja in tehnične rešitve so tako pre¬
roške in obenem točne, da slike iz njego¬
vih knjig mirne duše lahko primerjamo s

»Pritisnil je na stikalo na majhni električni
bateriji. V istem trenutku se je zaslišal
top, pridušen odmev v daljavi... Skozi ok¬
no je ugledal dolg, tanek blisk, ki je v tre¬
nutku izginil.« Start Appola je prav gotovo
»dvojnik« risbe, ki ni stara nič manj kot
sto let.

TIM 450

»Projektil... je, prepuščen valovom, mirno
lebdel na vodi. V morje so spustili čolne.
Na projektilu se je nenadoma odprla lina.
Zaslišali so jasen in radosten vzklik.« Tako
popisuje Jules Verne radostno srečanje med
vesoljsko posadko, ki je pristala na morski
gladini, in presrečnimi Zemljani, ki so spre¬
jeli povratnike z Lune. Mar ni enako pote¬
kalo tudi srečanje v resnici?

fotografskimi posnetki resničnih dogodkov,
podpise k slikam njegovih dveh knjig pa
lahko uporabimo tudi kot podpise k tem
posnetkom, ki so dokumentarni, se pravi
resnični.

Zanimivo je tudi, kje je ta tako s fantazijo
kot treznim razumom obdarjeni pisatelj
predvidel kraj za izstrelitev vesoljcev. Po
njegovem je bil vesoljski center v Tampi na
Floridi, vzletišče samo pa na nekem hribu
jugovzhodno od tod. »Mesto, s katerega
bo vzletela vesoljska ladja, mora biti v
državi, kjer je 28 stopinj severne zemlje¬
pisne širine in 28 stopinj južne zemljepisne
širine .. . Nekje pod Cape Canaveralom je
natanko tisto, kar potrebujemo.« Isti Cana-
veral, ameriška vesoljska baza, ki so jo
preimenovali v Cape Kennedy, je komaj
224 km oddaljena od vesoljskega centra Ju-
lesa Verna.

Na koncu naj še povemo, da je daljnovidni
pisatelj predvidel tudi, kateri narod bo iz¬
vedel to prvo človekovo potovanje v ve¬
solje — to naj bi bili Američani. Takole
v kratkem opiše značilnost tega podviga:
»Ti trije ljudje so nesli s seboj v vesolje
vse zaklade umetnosti, znanosti in indu¬
strije. S takim bogastvom zmore človek
veliko.«

TIM 451

»To je bilo veličastno delo, mojstrovina,
dokaz velike tehnične veščine in je v vsa¬
kem pogledu bilo v čast ameriški industri¬
ji.« Skorajda se moramo pridružiti sodbi
velikega jasnovidca, saj je vesoljska ladja
zares gigantsko delo, za katerim stojita trud
in znanje tisočev in tisočev učenih mož in
strokovnjakov-praktikov.

»Zakaj se ne moremo gibati v vesolju?
Kakšna neizmerna sreča in zadovoljstvo bi
bilo lebdeti v etru, srečnejši od ptic bi bili,
saj morajo te uporabljati krila, dase lahko
obdržijo v višavah.« Vesoljski popotniki
Julesa Verna so se morali še odreči tej za¬
misli, saj si znameniti »oče« teh junakov
še ni izmislil naprav, s kakršnimi so ame¬
riški astronavti dihali na svojem »spreho¬
du« po vesolju.

»Čutili so, da so njihova telesa popolnoma
brez teže. Roke se niso več spuščale ob
telesu in glave so jim negotovo bingljale
na ramenih, noge pa ^iiso nič več počivale
na tfieh.« (levo)

! J*

'W.



TIM 452

DROBNE ZANIMIVOSTI

Smuči na kolesih bicikla je iznašel Francoz La-
palle. Z njimi se lahko peljete tudi s hitrostjo
do 60 km na uro.

Nevidne mreže. Japonci so začeli izdelovati ri¬
biške mreže iz prozornih najlonskih niti. Koefi¬
cient lomljenja svetlobe pri najlonu in vodi je
skoraj enak, zato so takšne mreže za ribe ne¬
vidne in je lov za nekajkrat bogatejši. Zlasti
pa lahko prevara ribe mreža, kjer je obod na¬
paden — neprozoren, sama mreža pa prozorna.
Kanadske oblasti so se ustrašile, da bodo rib¬
je zaloge kmalu’ opustošene, zato so prepo¬
vedale japonskim ribičem loviti z nevidnimi mre¬
žami na krajih, kjer se drstijo lososi. Komisija
OZN za živalstvo in kmetijstvo priporoča rabo
takšnih mrež v deželah, kjer ima ribiško ladjev¬
je pretežno majhne ladje z mahnimi mrežami.

0,0001 sekunde! Tako. natančno izmeri reakcijo
živčnega sistema na učinkovanje različnih draž¬
ljajev instrument, ki so ga skonstruirali mad¬
žarski inženirji. Uporabljajo ga lahko pri dolo¬
čanju poklicne sposobnosti šoferjev, letalcev in
predstavnikov drugih poklicev, kjer je potrebna
posebno hitra reakcija.

Odkod dim? V mestu Duisburgu v Zvezni repu¬
bliki Nemčiji se vzpenja proti nebu več_ kot 150
tovarniških dimnikov. Le-ti ponoči spuščajo pra¬

ve dimne stebre: industrijci pod zaščito teme
izključijo čistilne naprave, da bi privarčevali pri
električni energiji. Mestne oblasti iz Duisburga
so sklenile, da se bodo borile proti kršilcem
predpisov s posebnim lasersko-televizijskim lo-
katorjem. Laser pošlje proti dimu snop svetlo¬
be, televizijska kamera pa ujame »odmev«, če
je ta močnejši od dovoljenega, če se je torej
odbil od gostejšega stebra dima, tedaj ugotovijo
kršilca.

Avtomobil iz leta 2000 je bilo mogoče videti
na ulicah Pariza. Model prihodnosti ne dela kon¬
kurence sodobnim »cestnim križarkam«. Njego¬
va hitrost je le 45 km na uro. Zato pa je zelo
okreten, in zavzame malo prostora. To pa je rav¬
no tisto, kar potrebuje jnestni avtomobil prihod¬
nosti. Avtomobil upravljajo z gumbi.

Z ultrazvokom sušijo premog. V pol minute iz¬
tisnejo iz premoga tretjino vode, ki je v njem.
Napravo so iznašli angleški iznajditelji.

TIM 453

Elektronske orgle na dlani, ki niso večje od
transistorskega sprejemnika, pa vendar čisto
pravi instrument in ne igrača. Na teh orglah
igrajo tako, da se tipk dotikajo z »elektronsko«
paličico.

Sod za eno uro. Avstrijski inženirji mislijo, da
je najudobneje prevažati bencin in nafto od
rafinerije do črpalk v polietilenskih sodih. De¬
lajo jih v isti tovarni, kjer predelujejo nafto.
Proces izdelave sodov je,tako preprost in po¬
ceni, da jih uporabijo samo enkrat. Ko jih pri¬
peljejo na črpalko, jih izpraznijo in takoj zažgejo.
Saj pepel zavzame veliko manj prostora kot sod
in ga je tudi laže odpeljati.

Z žogo po plastični masi. Na asfalt so pripeli
preprogo iz plastične mase z nizko »travo«, vi¬
soko le 12 do 15 mm, in tako dobili igrišče. Na
umetni travi so nogometaši dobili veliko manj
udarcev in poškodb. To se je zgodilo v Zahodni
Nemčiji.

»LARSTOP« — tako se imenuje nova snov, ki
so jo izdelali v znanstveno-raziskovalnem inšti¬
tutu usnjarske industrije na Madžarskem. Ta
snov naredi obutev nepromočijivo, ob tem pa
usnje ne izgubi svoje mehkobe ali poroznosti,
pa tudi nobenih drugih lastnosti. »Larstop« nam¬
reč ovije vlakenca usnja vsako posebej in ne
zamaši presledkov med njimi. Ko pa pride v
stik z vlago, ustvari oljno emulzijo, ki zamaši
vse presledke in ne pusti, da bi voda vdrla
vmes. Z novo snovjo obdelujejo usnje v suro¬
vem stanju in že gotovo obutev.

Televizor pod lupo. Ekran tega japonskega mi-
nitelevizorja je velik le 25 X 35 mm. Kako pa
naj gledamo oddajo? S povečevalnim steklom
seveda.

Kanada vodi v proizvodnji »snowbilov«. Moda
snovvbilov — avtomobilov, ki se premikajo po
snegu — ima iz leta v leto več pristašev. Še
pred kratkim so s snovvbili organizirali ekspe¬
dicijo proti Severnemu tečaju. Eskimi uporab¬
ljajo to prevozno sredstvo za lov ali pa poto¬
vanja po tundri. Celo kanadska kraljevska poli¬
cija je presedlala v snovvbile, češ da so bolj
praktični od konj in pasjih vpreg. Mednarodna
zveza za proizvodnjo snovvbilov namerava proda¬
ti še leta 1971 kar 380.000 teh voz, družba
»Bombardir«, ki je pionir na tem področju, pa
170.000, kar je za 50% več kot leta 1969.
Tvrdka izdeluje 14 modelov, nekateri tipi so po¬
sebej določeni za športna tekmovanja. Družba
»Snow Jet« izdeluje 4 tipe z reaktivnimi mo¬
torji z močjo od 12,5 do 35 KS.

TIM 454

MODEL TOVORNE LADJE

Marsikdo med vami bo del svojih počit¬
nic preživel ob morju. Kopanja in plavanja
'bo kajpada na pretek in kar nehote bo po¬
gled uhajal tudi v bližnjo luko ali se bo
ustavljal na ladjah, ki bodo plule mimo.
Mimo počitniških boste videli tudi tovorne
ladje, ki vlačijo tovor. Za kratek čas in pa
za zgled vam podajamo načrt tovorne la¬
dje, ki si jo lahko zgradite. Morda boste
kake drobne spremembe sami dodali po
vzorcu, ki ga boste videli v luki. To pre¬
puščamo vaši domiselnosti. Prav tako pred¬
lagamo, da si sami zgradite vlačilec, kajti

tovorna ladja, ki jo imamo v mislih, nima
pogonskega stroja, po vodi jo vleče vlači¬
lec. Dobro si oglejte katerega od njih, si
narišite načrt in poskušajte po njem na¬
rediti model. Prepričani smo, da bo načrt
marsikomu uspel, saj časa bo dovolj, pri¬
pravljenosti za delo pa menda tudi, kajne?
Če se vam bo načrt in model zares po¬
srečil, ga pošiljite našemu uredništvu (na¬
črt namreč). Radi ga bomo objavili.

In sedaj k načrtu naše ladje. Izbrali smo
najpogostejšo tovorno ladjo, kakršnih pač
največ lahko vidite. Služi za prevoz premo¬
ga, peska in drugih razsutih tovorov.

TIM 455

Material in orodje

Za izdelavo modela tovorne ladje potrebujemo
naslednji material:

1 kos lipovega furnirja 350 x 120 X 5 mm;

1 kos vezanega lesa 400 x 400 x 2 mm;

1 kos lipovega furnirja 400 x 400 x 1 mm;

1 smrekovo letvico 100 x 5 x 5 mm;

1 kos lipovine s premerom 10 mm in dolg 20
mm.

Mimo tega zahteva gradnja našega modela še
nekaj acetonskega lepila, ki ga bomo uporabili
za lepljenje, pa nekaj brezbarvnega nitrolaka
in nitro razredčila za lakiranje ter nekaj črne¬
ga in belega nitrolaka, da bomo z njima lahko
model lepo prebarvali.

Naštejmo še orodje, ki ga bomo potrebovali
pri delu. To je žaga rezljača s priborom, rav¬
na deska, na kateri bomo gradili model, pa
fina in groba pila, fin, grob raskavec, oster nož
ali žiletka, nekaj bucik, kladivo, klešče, risalni
pribor in kopirni papir.

Izdelava modela

Kot smo že omenili, moramo najprej s po¬
močjo mreže prerisati načrt, da bo ta ustrezal
razmerju 1:1.  Ko je načrt prerisan, se lotimo
gradnje.

Na dobro očiščeno, 5 mm debelo lipovo dešči¬
co najprej prerišemo del 1 a. Pri tem moramo
upoštevati, da je na načrtu narisana samo leva
stran tega dela in da moramo na deščico se¬
veda narisati tudi desno stran. Isto velja za del
1 b, ki je narisan samo na desni strani in
moramo kajpak izrisati tudi levo polovico.
Ko smo del 1 a izžagali tudi na notranji strani,
ga moramo očistiti z raskavcem. Nato izžagamo
še del 1b (iz 2 mm debele vezane plošče).
Pri tem natančno prerišemo tudi črtkaste črte.
Slednje nam kažejo mesta, kamor bomo prilepili
rebra.

Rebra 1 d-g izrišemo na 2 mm debelo vezano
ploščo, nato pa jih izžagamo in seveda očisti¬
mo z raskavcem. Rebra sedaj že lahko prilepimo
na del 1 a. Paziti pa moramo, da jih zalepimo
točno nad črtkaste črte in da stojijo res pra¬
vokotno na dno modela. Ko se lepilo posuši,
prilepimo še del 1 b, ki nam bo služil za pa¬
lubo. Nato vstavimo sprednjo in zadnjo letvi¬
co 1 c oziroma 1 h, ki ju izrežemo iz smrekove
letvice 5 X 5 mm. Ko smo to opravili, stranici
čolna dobro očistimo z raskavcem ter ju konč¬
no prekrijemo z lipovim furnirjem. Spet počaka¬
mo, da se lepilo posuši, potem pa z ostrim
nožem obrežemo furnir prav do roba palube
in dna. Z 1 mm furnirjem prekrijemo še dno
čolna. Končno rob dna lepo zaokrožimo.

Izdelava palube in jaškov za tovor

Kabino 3 sestavljajo dve stranici 3 b, sprednja
stena 3 a, zadnja stena 3 c in streha 3 d. Vse
pravkar omenjene dele izžagamo iz 2 mm de¬
bele vezane plošče. Na ustrezno mesto ladje
(glej načrt!) jih prilepimo šele potem, ko smo
jih z raskavcem dobro očistili.

Sedaj potrebujemo še dva jaška za tovor. Iz
2 mm debele vezane plošče izžagamo štiri kose
dela 2 a in štiri kose dela 2 b, ki jih nato zle¬
pimo v okvir, prek okvira pap rilepimo pokrov.
Vse skupaj dobro očistimo in sedaj jaške že
lahko vstavimo v ustrezne odprtine. Del 4, ki
ga prilepimo na model, izrežemo in izpilimo
iz 20 mm debelega kosa lipovega lesa s preme¬
rom 10 mm.

Model nato še v celoti očistimo z raskavcem,
končno pa ga pričnemo lakirati.

Dokončna izdelava modela

Najprej premažemo model vlačilca s tremi pre¬
mazi prozornega nitrolaka, ki ga razredčimo z
nitro razredčilom. Po vsakem premazu model

TIM 458

KORITO

POKROV JAŠKA ZA TOVOR

Prekrijte z lipovim furnirjem

dobro očistimo s finim raskavcem, tako da od¬
stranimo ves odvečni lak. Po tej obdelavi ga
prelakiramo še s črnim nitrolakom, in sicer vse
dele razen kabine, ki jo prelakiramo z belim
nitrolakom. Seveda pa moramo s prozornim
nitrolakom dobro prelakirati tudi notranjost od¬
prtin za tovor in notranjo stran pokrova.

Model je sedaj narejen in že ga lahko s tanko
vrvico privežemo na vlačilec. Vrvico, ki je dol¬
ga 250 mm, privežemo na del 4. Na koncu
mora imeti vrvica zanko, ki jo zataknemo za
kavelj vlačilca.

NAREDI SAM

Ko pritisne A na starter, se bo prižgala lučka
pri B. Ko bo to opazil, bo tudi sam pritisnil na
starter in luč se bo prižgala pri A in tako bo
A lahko oddajal v Morsejevi abecedi.

A

Slika 1

P

e

Ko bo pritisnil A na starter, bo pri B zagorela
luč in zvonec bo zazvonil, da ga B prej sliši
in narobe in potem B lahko izklopi zvonec, da
bo bolje spremljal signale.

Ivan Vučina, Kravjek št. 7, p. Loče pri Poljčanah

TIM 459

PRED POČITNICAMI OBIŠČITE CENTROMERKUR

Pri koncu šolskega leta smo in naša
ekipa, ki skrbi za kar najbolj učinko¬
vito obveščanje mladine, kako in kje
naj si priskrbi opremo za taborjenje,
izlete in šport v prihajajočih počitni¬
ških dneh, je obiskala Veleblagovnico
Centromerkur v Ljubljani, na Turbarje-
vi 1. Trgovina že dolgo slovi kot ena
najbolje opremljenih na področju pro¬
daje rekreacijskih in športnih artiklov.

V tretjem nadstropju smo si ogledali
opremo za vodni in podvodni ribolov
(mimogrede naj omenimo, da je ravno
v tem času odprt tradicionalni ribiški
sejem), glede na ceno, ki ni nepo¬
membna za šolsko mladino in kvalite
to pa priporočamo camp opremo —
šotore; stole in ležalnike Kurz, uvože¬
ne iz Nemčije, italijanske in madžar¬
ske zračne blazine ter kovinske rošti-
Ije Makuba. Cena zadnjih je precej
visoka, vendar jih zelo priporočamo,
ker so napravljeni za pečenje mesa v
vseh oblikah in imajo vgrajeno na¬
pravo na baterije za samostojno vrte¬
nje.

»Kaj pa posebnosti, ki ste jih pripra¬
vili za letošnjo sezono? »smo vprašali
na oddelku za šport.

V maju bomo imeli zelo dober izbor
taborniške in športne opreme, ker so
artikli že na poti. Posebno pozornost
pa zaslužijo krogle za balinanje — za
rekreacijo iz plastične mase, za tek¬
movanje pa bronaste — znamke Fa-
bratorino, ki jih poznovalci izredno ce¬
nijo, na našem tržišču pa jih še ni
bilo.«

Dragi mladinci, priporočamo vam to¬
rej, da si pred odhodom na počitnice
priskrbite potrebno opremo in sami

ogledate, kaj vam nudi podjetje Cen¬
tromerkur, saj zaradi obilice artiklov
ne moremo opisovati posameznih.

TIM 460

mladi  jgfc

® FOTOGRAFI

SNEMANJE
Z BLISKOVNO
LUČJO

Oskar Dolenc

Pri dosedanji tehniki snemanja smo vedno
upoštevali dnevno svetlobo. Zgodi pa se,
da moramo snemati ponoči ali v prostoru.
Takšno je portretiranje v zimskih mesecih,
ko je zunaj prehladno, da bi lahko napra¬
vili kakšne »študijske« posnetke. Enako je
s spominskimi posnetki ob raznih obletni¬
cah, itd. Za vse to nam običajna tehnika
snemanja za dnevno svetlobo ne zadošča.
Najpripravnejši pripomoček za kar najbolj
neodvisno snemanje takih dogodkov je vse¬
kakor bliskovna luč (fleš), ki nam omo¬
goča tudi izredno kratke osvetlitve. Njego¬
va prednost pred reflektorji in raznimi dru¬
gimi viri svetlobe je v tem, da je prakti¬
čen, da omogoča fotoamaterju prosto gi¬
banje in je neodvisen od električnih pri¬
ključkov.

Danes poznamo dve glavni vrsti bliskovnih
luči:

a) bliskovne žarnice (Vacublitz) in

b) elektronske bliskalice.

Bliskovne žarnice so samo za enkratno upo¬
rabo in moramo za vsak posnetek vložiti
v posebno napravo z reflektorjem novo žar¬
nico. V novejšem času so se uveljavile
posebne bliskovne žarnice v obliki kocke.
Na spodnji strani kocke je vrtilni kontakt,
vsaka bočna stranica pa je samostojna žar¬
nica. Tako lahko z eno žarnico osvetlimo

štiri posnetke. V reflektorju elektronske
bliskalice je tako imenovana Preslejeva cev;
to je nitka, ki v plinu ksenonu, s katerim
je žarnica napolnjena, zažari v trenutku bli¬
ska. Svetilke so različne in lahko različno
dolgo trajajo: od 2000 do 20000 bliskov.
Hitrost, s katero lahko prižgemo naslednji
blisk, ni pri vseh bliskalicah enaka in je
odvisna od velikosti kondenzatorja v elek¬
tronski bliskalici. Pri manjših bliskalicah
lahko naslednji blisk prižgemo čez 15 do
20 sekund, pri večjih pa že po 5 do 6 se¬
kundah.

Bliskalice so različnih jakosti, zato tovarne
v prospektu podajo točne podatke v obliki
»vodilnega števila«. Iz tega števila vedno
lahko izračunate ustrezno zaslonko za vsak
posamezni primer.

Vodilno število — zaslonka X razdalja v
metrih, torej je zaslonka = vodilno števi¬
lo : razdalja v metrih!

Za manjše bliskalice uporabimo kot vir
električnega toka običajno žepno baterijo,
pri večjih bliskalicah pa uporabljajo mokre
ali suhe akumulatorje. Akumulatorje polni¬
mo v omrežju, za kar imajo bliskalice po¬
sebne priključke.

Na sliki 1/a, b, c, d imamo bliskalice na
bliskovne žarnice, na sliki 1/e, f pa elek¬
tronske bliskalice.

Poznamo dve metodi snemanja z bliskali-
co: z odprtim zaklopom in s sinhronizira¬
nim zaklopom. Po prvi metodi najprej na¬
stavimo osvetlitveni čas na »B« ali kak drug
čas, daljši od 1/25 sekunde, takoj zatem
sprožimo bliskalico in slednjič zapremo za¬
klop. Danes za vse to poskrbi avtomatika,
tako da je v času bliska zaklop maksimalno
odprt. Osvetlitveni čas nastavimo na 1/25
ali 1/50 sekunde (pri zavesnih zaklopih paz¬
ljivo preberite navodilo o snemanju z bli-
skovno lučjo).

Slika 2 nam prikazuje elektronsko bliskali¬
co BRAUN F 290, montirano na kameri.

TIM 461

Slika 1

Snemanje barvnih diapozitivov

Barvna fotografija in barvni diapozitivi da¬
nes niso nobena redkost. Skoraj ni ama¬
terja, ki ne bi posnel vsaj enega barvnega
filma. Kvaliteta teh posnetkov pa je lahko
mnogo bolj raznolika kot pri črnobeli foto¬
grafiji. Vzrokov za to je več, naštejmo ne¬
kaj najvažnejših. V četrti številki TIMa ste
že spoznali barvne filme in njihove glavne
karakteristike. Prednost diapozitivov pred
fotografijami na papirju je v tem, da imajo
pravilno posneti in dobro projicirani dia¬
pozitivi desetkrat večji svetlobni obseg kot
fotografija. Svetlobni obseg je razmerje

Slika 2

barvnega odtenka na najsvetlejšem in naj¬
temnejšem mestu na posnetku in je pri
fotografiji na belem papirju največ 1 : 30,
pri diapozitivih pa 1 : 300. To pomeni, da
lahko vidimo na fotografiji med najsvetlej¬
šim in najtemnejšim mestom le 30 odten¬
kov. Zato se nam lahko pogosto zgodi, da
na fotografiji ni vsega, kar se nam je vtis¬
nilo v spomin. Diapozitiv to razmerje de¬
setkrat izboljša in se približa tistemu, kar
naše oko v naravi razločuje.

Pomanjkljivost diapozitivov pa je, da kljub
vedno boljšemu materialu barve sčasoma
zbledijo. Propadanje pospešuje prepogosto
projiciranje, daljše osvetlitve diapozitivov
in nepravilno shranjevanje. Najbolj pogosti
velikosti diapozitivov sta: 24 X 36 (imeno¬
vani 5x5 cm) in 6X6 centimetrov (z
okvirčki 7 X 7 cm). Tehnika snemanja barv¬
nih diapozitivov se skoraj ne razlikuje od
tehnike snemanja črnobele fotografije. Pri
črnobeli fotografiji smo navajeni, da se nam
vsaka barva odraža v svojem sivem tonu.
Tu so pred nami prave barve, to pa je
včasih pri sami kompoziciji lahko zelo ne¬
varno. Zapomnimo si naslednje pravilo:
barvno fotografirati ne pomeni: pisano fo¬
tografirati! Poleg vseh kompozicijskih pra¬
vil, ki jih bomo spoznali v nadaljevanju član¬
ka, moramo nujno upoštevati kompozicijo
barv. Po možnosti skušajmo naš posnetek
čim bolj umiriti in predvsem paziti na to,
da imamo ravnotežje med hladnimi in to¬
plimi barvami. Katere barve so to? Tople

TIM 462

barve so barve ognja — torej rdeča, oran¬
žna in rumena, hladne barve pa so barve
ledu — torej modra in zelena.

Nadalje moramo vedeti, da se barva sve¬
tlobe med dnevom spreminja. Tako so po¬
snetki, ki so bili posneti zjutraj in zvečer,
toplo obarvani (oranžno ali rdeče). Zato
po običajnih navodilih za pravilno osvetljen
diapozitiv snemamo poleti pri soncu od 8.
do 11. ure in od 14. do 17. ure, pozimi pa
od 10. do 15. ure. Za čase zunaj teh mej
pa potrebujemo za normalne posnetke po¬
sebne korekcijske filtre, ki jih določimo s
posebnim svetlomerom barvnih temperatur.
Običajno za barvna tvariva ne uporabljamo
filtrov; razen pri snemanju v gorah in ob
morju uporabljamo zaradi velike količine
ultravioletnih žarkov filtre, ki te žarke za¬
držujejo. Imenujemo jih kratko UV-filtri. Za
preprečevanje morebitnih stranskih žarkov
je zelo priporočljiva uporaba sončne za-

Slika 3

slonke (tudi v oblačnem vremenu). Pri
barvni tehniki je zelo važna pravilna osvet¬
litev in uporaba dobrega električnega svet-
lomera je skoraj nujna.

Posneti film damo čimprej razviti. Ko je
razvit, ga pripravimo za projekcijo.

Film razrežemo na posamezne sličice. Za
okvirčke lahko uporabimo klasična stekelca
z masko ali pa plastične okvirčke s stekli
ali brez njih. Na sliki 3 imamo načrt pre¬
proste priprave za pomoč pri lepljenju dia¬
pozitivov. Napravico si lahko naredite sami
iz kovinske ploščice, lesenega tulca, vzme¬
ti, cevke in koščkov gume. Na sliki 4 vidi¬
te okvirčke in razne pripomočke za monta¬
žo — na sliki 5 pa razne škatle za shra¬
njevanje diapozitivov (dobite jih tudi v
naših trgovinah s fotomaterialom).

Pripravljene diapozitive lahko s posebnimi
kukali gledamo obrnjene proti svetlobi, še
lepše pa je, če jih projiciramo na steno ali
na posebno srebrno platno. Stena ali obi¬
čajno platno odbijata sliko v kotu 120°, bi¬
serno platno samo v kotu 35°, toda skoraj
trikrat močneje. Srebrno platno odbija
vpadlo svetlobo le 20° široko, zato pa kar
4,5 krat močneje kot mavčna stena.

TIM 463

Danes je na voljo veliko različnih projek¬
torjev. Tu bi opozorili le na to, da za avto¬
matične projektorje potrebujemo diapoziti¬
ve v enako debelih okvirčkih, če hočemo
imeti nemoteno projekcijo. V nasprotnem
primeru kupite raje klasičen projektor, kot
ga vidite na sliki 6. Slika 7 pa nam prika¬
zuje novejši projektor na saržerje z mož¬
nim daljinskim upravljanjem. Škatle z dia¬
pozitivi moramo hraniti na suhem in hlad¬
nem prostoru, ki ima približno stalno tem¬
peraturo. Vlaga in pogosto spreminjanje
temperature škodujeta diapozitivom.

ZGRADBA DOBRE SLIKE

Danes tehnično popolna kamera ni več red¬
kost, saj vsebuje vse več pribora (daljino-
mer, svetlomer), možno je menjati objek¬
tive, itd. Žal pa so še vedno redke dobre
fotografije. Kamere pač ne morejo same
izbirati motivov oziroma določati najugod¬
nejši zorni kot ali ustrezno globinsko ostri¬
no glede na to, kaj slikamo.

Velikokrat si ogledujemo slike znancev. Ne¬
katere že po bežnem pregledu odložimo,
pri drugih pa nehote obstanemo in sliko
z zanimanjem opazujemo, čeprav ne pozna¬
mo ne krajev ne ljudi. Vzrok za tako raz¬
lično zanimanje je v človeku, ki je to ali
ono sliko posnel. Prvi je samo dvignil ka¬
mero k očesu in pritisnil, drugi je motiv
tudi videl.

Slika 5

Slika 6
Slika 7

TIM 464

Naj še dokažemo, da ni najvažnejša kame¬
ra, ampak človek, ki stoji za njo:
vsi objektivi rišejo relativno ostro (obi¬
čajno absolutna ostrina niti ni nujna),
modra ali »bela« optika — danes imajo že
najnavadnejše kamere modro optiko,
bliskovna luč — od kdaj sonce sije slabše,
kot je sijalo,

dragocena kamera — ali niso tudi nekoč
dobivali avtorji nagrade in to s kamerami,
ki jih danes še pogledamo ne.

Torej je važen človek, njegov okus, talent
in ne nazadnje izkušnje.

Za začetek si oglejmo nekaj glavnih pravil.
Vse naše slike so četverokotne. Glejmo
prazno polo papirja in opazili bomo, da si
oko poišče najprej levi spodnji kot, ki ga
diagonalno poveže z desnim zgoraj, potem
pa potuje še po drugi diagonali slike. Ta¬
koj opazimo, da ima diagonala izredno važ¬
no vlogo pri gradnji slike. Diagonala daje
dinamičnost, najsi bo format podolžen ali
pokončen.

Razdelimo si sliko na devet enakih delov.
Sečišča pokončnic in vodoravnic nam dajo
točke zlatega reza, te točke pa so istočasno
glavne točke našega zanimanja in tako no¬
silke kompozicije (slika 1). Tu lahko upo¬
rabimo to delitev za prvo pravilo:

-*—— -1-i

Slika 1

Ravne črte naj ne prerežejo slikovnega po¬
lja na polovico. Prijetnejša je razdelitev
robu po zlatem rezu, ali približno 2/3 : 1/3.
Po istem pravilu postavimo v sliko tudi
predmete (slika 2).

Večkrat se težko odločimo za format slike
oziroma kako bomo obrnili kamero; po¬
konci ali po dolgem. Za poudarjanje višine
bomo izbrali pokončni format (nebotični¬
ki, cerkveni stolpi, visoki vrhovi). Podolž¬
ni format skuša vzbuditi občutek miru, ši¬
rine, ta občutek še stopnjujejo vodoravne
črte (pozor na prvo pravilo!). V ta format
bomo zajeli morje, polja, skratka panoramo.
Podrobnosti dostikrat več povedo kot pre¬

natrpana slika — zato velja pravilo: moti¬
vu se čim bolj približajmo, da slika ne bo
prenatrpana s predmeti.

Človek opazuje svet okoli sebe običajno z
višine oči, zato tudi posnetki, posneti iz te
perspektive, dostikrat niso nič posebnega
— slika napravimo zanimivejšo tako, da ne
snemamo iz običajne, ampak iz ptičje ali
žabje perspektive.

Pravilna uporaba globinske ostrine: če sne¬
mamo portret, poudarimo ostrino oči, zato
pa bo ozadje mehko, neostro. Pokrajina —
velika globinska ostrina, poudarimo plastič¬
nost globine posnetka s kompozicijo (slika
3). Pri snemanju pejsaža si lahko pomaga¬
mo z raznimi oblikami kompozicijskih linij
(slika 4).

Slika 3

Izogibajmo se možnosti, da nam nekdo
»gleda iz slike«, še posebno ob robu slike.
Svetloba je izredno važen dejavnik plastič¬
ne fotografije. Po možnosti naj pada svet¬
loba nekoliko s strani. Na sliki 5 lepo vi¬
dimo vpliv različnega položaja sonca na
podobo pokrajine.

TIM 465

Slika 4

Slika 5

Vsak motiv (objekt) zahteva posebno osve¬
tlitev in samo s pravilno izbiro svetlobnega
izvora in njeno jakostjo bomo dobili tisto,
kar smo želeli prikazati na fotografiji.
Sklep:

— slika mora sama govoriti, ne razlaga je
naslov

— posebnost vsakega predmeta kaže nje¬
gov položaj na sliki v primerjavi z osta¬
limi predmeti v motivu

— položaj objekta, ki ga želimo poudari¬
ti, moramo določiti smotrno in s pre¬
mislekom, da se pozornost osredotoči
na glavne točke kompozicije.

Vsebina je važna tudi pri spominskih sli¬
kah, ki romajo v družinski album. Edino
slike z določeno vsebino bodo pritegnile
pozornost tudi pri tujih ljudeh. Če že ni
zanimiva po vsebini, skušajmo to nadome¬
stiti z izvirno obliko.

Za dobro sliko moramo še pred posnetkom
razmisliti glede motiva: kar zagrešimo pri
snemanju, moramo popraviti pri povečanju

izreza slike. Predvsem si moramo sliko
ogledati z estetske in fototehnične plati.
Pomagamo si s takšnim premislekom:

Estetski pretres slike:

1. Vsebina (razgibana ali mirna, vsakdanji
ali nenavadni motivi, itd., negativna).

2. Oblika a) osnovna zamisel kompozicije

(poudarjena diagonala, krog,
trikotnik, kontrasti, ritem sli¬
ke),

b) izvedba zgradbe slike (ali se
je posrečilo uskladiti kompo¬
zicijo z vsebino slike).

3. Ali sta vsebina in oblika na sliki res
eno?

Fototehnični pretres:

1. ostrina slike (globina ostrine, ostrina gi¬
bajočih se predmetov, namerne in opra¬
vičene neostrine v sliki),

2. razsvetljava in osvetlitev,

3. perspektiva,

4. izrez in izbira najprimernejšega papirja
pri povečavanju,

5. izbira negativnega materiala (namerna
zrnatost, grafike).

Še nasvet: opazujte oziroma preučujte slike
v dobrih revijah in almanahih. Tudi tako se
boste naučili gledati z očmi pravega foto¬
grafa.

Naj končam z izrekoma dveh slavnih mož:

»Ko obdelujete svoj motiv,

morate biti občutljivi kot filmska emulzija.«

HENRI CARTIER-BRESSON
»Fotografija nas uči, da gledamo, odkrivamo
in razumemo svet.«

LEON LEVINSTEIN

TIM 466

ZAKAJ SATELITI NE PADEJO NA ZEMLJO?

Tomaž Kalin

Ha, boste rekli. To danes ve že vsak otrok.
Centrifugalna sila jih drži tam visoko gori.
Narobe in še narobe! Pobrskali boste po
možganih in se poskušali spomniti, kaj ste
se pravzaprav naučili o tem v šoli. Da .. .
centrifugalna sila ali sredobežna sila, sre-
dotežna sila ali centripetalna sila ... kadar
sta enaki... »Kaj ga pa tale lomi,« si mi¬
slite. Da ne bi besedičili še naprej, začni¬
mo kar od znanega (napačnega) stavka:
»Obe sili, centrifugalna in centripetalna, sta
enaki; sredobežna sila je usmerjena stran
od zemlje in premaga težnost, to je sredo-
bežno silo, ki je usmerjena proti Zemlji,
zato telo kroži.«

Da bi izvedeli, kakšna je posledica, kadar
dve enaki in nasprotno usmerjeni sili de¬
lujeta na telo, si moramo zamisliti primer,
kakršnega najdete v vsakem učbeniku, fi¬
zike. Ne! Tako pa ne, saj so mi naročili,
da tale sestavek sploh ne sme dišati po
šolski knjigi. No, pa vzemimo drugačen
primer:

Veliki artist, ki so ga lepaki oznanjali kot
»Najmočnejši mož na svetu« in pa »Pridite
in strmeli boste«, je z zobmi zagrabil vrv.
Drugi konec vrvi je bil privezan za avto.
Cirkuška godba je udarila tuš, ki ga je pre¬
glasil ropot motorja. Pomočnik v avtu je na
vse pretege poskušal povleči silaka. Kolesa
avtomobila so se vrtela v žaganju, s katerim
je bila posuta cirkuška arena. Toda zaman.
Vrv se ni premaknila niti za centimeter.
Ste že uganili, kam cikam. No, saj je jasno.
»Najmočnejši mož na svetu« je vlekel vrv
nazaj z enako veliko silo, s kakršno je avto
vlekel naprej. Rezultat: ničla. Razen v bla¬
gajni cirkusa, seveda. Z dvema enakima
nasprotnima silama že ne bomo mogli raz¬
ložiti, saj smo videli, da je vsota dveh
takšnih sil nič, saj se ni nič zgodilo. »Že,
že,« bi kdo rekel, »ampak satelit se že
giblje, takrat je drugače!«

Res je, takrat je vse čisto drugače. Naj
opišem, kaj sem doživel lani pozimi. Sne
žilo je po malem ves dan. Na cestah je bil
zbit sneg, gladek kot led. Že prvi ovinek me
je opozoril, da bo treba bolj paziti kot po¬
navadi. Srečal sem veliko takih, ki niso pa¬

zili. Tako je celo avtobus pristal v jarku.
Tedaj pa sem ob cesti, ki tam naredi rahel
ovinek, zagledal kakšnih 15—20 metrov od
ceste v globokem snegu rdeč NSU. Avto
je bil nepoškodovan, okrog njega pa sta
gazili dve ženski, ki sta prav nesrečno gle¬
dali. Seveda, kako spraviti avto nazaj na
cesto?

Kaj se je zgodilo? Cesta naredi ovinek.
Voznica hoče prav tako narediti ovinek,
takrat pa pride na posebno gladek del in

na avto ne deluje nobena sila, saj trenje
skoraj ni, no skoraj nobenega, če težnost,
ki tu ni važna, odštejemo. V tem trenutku
avto leti, kakor hočete, to je naravnost na
polje. Avto se hoče gibati naravnost in ga je
treba prisiliti, da gre v ovinek. Ko obrnemo
prednja kolesa, se odrinejo od površine ce¬
stišča in porinejo avto v ovinek, v krože¬
nje, saj je ovinek del kroga. Upam, da po¬
časi začenjate verjeti, da za kroženje naj¬
prej potrebujemo gibajoče se telo, ki ga
potem s silo pravokotno na smer gibanja
prisilimo v kroženje. Potrebujemo sredo-
težno ali centripetalno silo, da iz premočrt¬
nega gibanja dobimo kroženje. Takoj ko
prečna sila izgine, pa najsibo zato, ker
obrne voznik kolesa naravnost, ali pa za¬
to, ker zapelje na led, se avto giblje narav¬
nost, v večje ali manjše veselje lastnika.
Kje pa je centrifugalna sila? No, čisto za-

TIM 467

nikati je ne moremo. Vendar pa nima nič
zaslug za kroženje Lune. Preselimo se spet
v naš avto in jo poskušajmo opazovati. Če
nimate avta, je tudi avtobus dober, pa tu¬
di vlak bo v redu. Smo pred ovinkom. Šo¬
fer zasuče kolesa v ovinek. Zato se pojavi
prečna sila, ki spravi avto v krožno gibanje.
Avto bT sicer hotel naravnost zaradi vztraj¬
nosti, vendar ga kolesa le potiskajo v ovi¬
nek. Sedaj smo na vrsti mi. Tudi vaše telo
se hoče gibati naravnost, vendar vas avto
z vrati ali stransko steno potisne v krožno
pot skozi ovinek. Vi pa imate občutek, da
vas nese in potiska ob vrata. Toda občutek
nas velikokrat vara. Ste že kdaj sedeli v

vlaku in čakali na odhod? Nenadoma se je
sosednji vlak začel premikati, najprej po¬
časi, nato pa hitreje in hitreje. Tedaj ste iz
tresljajev ugotovili, da se premika vaš vlak
in da ste imeli le občutek, da vozi oni
drugi vlak.

Podobno je tudi pri centrifugalni sili, vrata
nas potiskajo, mi pa občutimo reakcijsko
silo in mislimo, da nas nese ven. Morate
priznati, da je moja razlaga bolj logična.
Le malo premislite, pa boste videli.

Torej lahko pozabimo na centrifugalno silo
in se vrnimo k satelitu. Približno si pred¬
stavljamo, da bi satelit letel naravnost in
odletel stran od Zemlje, če nanj ne bi de¬
lovala sredotežna sila, sila teže. Vendar
še ne vemo, zakaj ne pade na zemljo.

Naredimo v mislih tale poskus. Splezajmo
na Mount Everest, saj veste, to je tista
najvišja gora na svetu. Vzemimo s seboj
še fračo in velik top. Sedaj pa si natakni¬
mo vesoljsko obleko, ki smo jo tudi prinesli
s seboj. Zakaj? Zato, da se ne zadušimo
brez zraka, kajti sedaj si bomo odmislili
še vse ozračje. V roke vzemimo sneg, na¬
redimo kepo in jo vržemo. Vidimo, kako
leti in pade tam globoko v sneg. Vrzimo
močneje, kepa odleti še dlje. Ker močneje
ne moremo vreči, vzemimo fračo in še hi¬
treje bo odletel kamen, ki smo ga Seveda
morali prinesti s seboj. Letel bo daleč da¬
leč, saj ni zraka, da bi zaviral. Toda to še
ni dovolj. Vzeti bomo morali top. V cev
potisnemo kroglo in nato smodnik. Nič
si ni treba mašiti ušes. Nič ne bo počilo,
saj ni zraka. Ustrelimo. Proti jugo-vzhodu.
Čez nekaj minut nam sporočijo, da je gra¬
nata padla v Pacifik, blizu Polinezije. Slabo!
Vzeti bomo morali še več smodnika. Na¬
slednja granata preleti južno Ameriko in
pade v Atlantik in to tik pred Afriko. Do¬
volj teh preizkušanj, saj vse granate po¬
padajo v morje. Zemljina teža jih pritegne.
Izdam vam tajno, da bo šlo hitreje. V top
moramo dati toliko smodnika, da bo imela
krogla v trenutku, ko bo izstopila iz cevi,
hitrost 7,9 km na sekundo. Ustrelimo in se¬
daj imamo mnogo časa. Čez približno de¬
vetdeset minut _pa le pozor. Top prestavi¬
mo raje drugam, mi pa lezimo na tla. Vi¬
dite tisto piko, veča se, tu je, se oddaljuje,
je že ni več ... Da to je bila naša granata.
Postala je umetni zemeljski satelit. Imate
dovolj časa? Čez eno uro in pol spet pre¬
leti mesto, od koder smo jo ustrelili.

Kaj smo videli? Granate so toliko časa pa¬
dale na Zemljo, dokler ena od njih ni imela
dovolj velike hitrosti. Aha! Granata ali sa¬
telit zato ne pade na Zemljo, ker se gib¬
lje dovolj hitro. Če ne bi bilo teže, bi se
gibala premočrtno in bi se kmalu izgubila v
vesolju. Zemljina privlačnost sicer ukrivi
tirnico, vendar nikoli tako močno, da bi sa¬
telit padel na Zemljo. Lahko rečemo, da
satelit ves čas pada na Zemljo, vendar pa¬
de mimo nje in tako se zgodba ves čas
ponavlja, toda le zaradi dovolj velike hi¬
trosti satelita in ne zaradi kakšne skriv¬
nostne sile.

TIM 468

POVEST O ŽIVIH
SLIKAH

Drago Mehora

Gotovo mi boste pritrdili, če rečem, da je kino
danes že kar nepogrešljiv del našega vsakda¬
njega življenja. Na platnu lahko vidimo v barvi in
zvoku dela znamenitih pisateljev, ki jih oživljajo
veliki umetniki in režiserji; vidimo tudi dogodke
iz sodobnega življenja, dosežke znanosti in teh¬
nike, daljne tuje dežele, podvodni svet, vsemir-
ske polete in še marsikaj, kar nas zanima in
nam razširja obzorje. Film že davno ni več zgolj
razvedrilo, ampak služi vzgoji, izobraževanju in
znanosti.

V svojih začetkih film seveda ni bil to, kar je
danes. Ob svojem rojstvu še ni bil niti umet¬
nost niti velesila, bil je le ceneno, skorajda sej¬
marsko razvedrilo za preproste ljudi.

Nedavno je star mož, ki je kot deček živel v
Parizu, rojstnem kraju filma, pripovedoval, kako
so se gledalci od srca smejali »Politemu zalival-
cu rož« in še drugim nekajminutnim šaljivim pri¬
zorom, ki sta jih posnela in predvajala brata
Lumiere. Videl je tudi enega prvih Lumierovih
filmov »Prihod brzovlaka«. Na platnu je bilo vi¬
deti vrvež na peronu železniške postaje. Nena¬
doma se je daleč v ozadju pojavila lokomotiva,
postajala je vse večja in večja ter drvela — na¬
ravnost proti gledalcem. Resnično so nekateri
preplašeni planili s sedežev, ker se jim je zde¬
lo, da jih bo vsak hip povozil. To je bila prva
javna kino predstava in sicer 28. decembra 1895
v Parizu, v Veliki kavarni (Grad Cafe). Ta datum
so sprejeli za uradni začetek kinematografije, ki
je potemtakem nedavno doživela lep jubilej —
tričetrt stoletja.

Kaj rado se zgodi, da pomembni dogodki ne
vzbudijo zaslužene pozornosti. Tudi ob prvih ki¬
no predstavah se ljudje večinoma še niso zave¬
dli, da se je rodilo nekaj velikega, tako imeno- ,
vana »sedma sila«.

Pomudili se bomo le pri tehnični plati kinema¬
tografa v njegovem najstarejšem obdobju. Brez
tehnike in znanosti tudi kina ne bi bilo. Izumiti
je bilo treba leče in fotografijo, pa snemalno
kamero, projektor in še marsikaj, šele potem
je film lahko postal umetnost in velesila. V teku
let je otrok zrasel v velikana. Takšna je njegova
pot:

Prvi poskusi oživitve negibne slike segajo tja v
trideseta leta prejšnjega stoletja. Thaumatrop iz
leta 1826 je bil preprosta okrogla plošča iz le¬
penke z risbo na vsaki strani. Ob naglem vrte¬
nju s pomočjo dveh vrvic sta se obe sliki v člo¬

veškem očisu zlili v eno (ptica in kletka, plesa¬
lec in plesalka in pod.). Ta igračka še ni bila pra¬
va živa slika, vendar pa je bila pobuda za nadalj¬
nje izume v tej smeri. Belgijski fizik Plateau je
leta 1833 izdelal obod iz lepenke z navpičnimi

režami. Na notranji strani so bile narisane
figure v posameznih fazah gibanja. Če ste na
navpični osi postavljeni obod zavrteli, so se
gibi strnili v gibanje. Mrtva slika je oživela.
To je bila prva pot do filma. Anglež Horner
je uporabljal vrsto slik na traku iz lepenke.
Avstrijskemu generalu Franzu Uchatiusu je leta
1853 uspelo, da je združil okrogle nazobčano
ploščo s sličicami s projektorjem, in sicer z
že dolgo znano »laterno magico« (čarobno sve¬
tilko) . Vanjo je vstavil premično lečo in oja¬
čil vir svetlobe. S tem aparatom je lahko pro¬
jiciral žive slike na platno. Lahko rečemo, da
je bila ta priprava pravi zarodek filmske risanke.
Toda do fotografske žive slike je bila še dolga
pot. Fotografijo so v tistih časih že poznali, ven¬
dar je bil negativni material tako slabo občut¬
ljiv, da niso bili mogoči hipni posnetki. Za prvo
Niepceovo fotografijo »pogrnjene mize« leta
1823 so potrebovali za osvetlitev kar 14 ur. Leta
1839 je bilo treba osvetliti še vedno pol ure,
leta 1840 pa dvajset minut. Šele z uporabo mo¬
krih koloidnih steklenih plošč se je skrajšal
osvetlitveni čas na nekaj sekund, toda za film¬
sko snemanje še vedno preveč. Prve trenutne
posnetke je izdelal Anglež Muybridge po letu
1872 v San Franciscu. Zanimivo je, da so že ta¬
krat skušali uporabiti fotografijo za posnetek gi¬
banja, tj. žive fotografije. Posneli so konjske
dirke na dokaj nenavaden način. Ob dirkalni
stezi so postavili v vrsto štiriindvajset kabin
(temnic) s fotografskimi aparati. Čez progo so
bile napete vrvice in povezane s sprožilci ka¬
mer. Dirjajoči konji so v teku potegovali za vr¬
vice in tako sami sebe fotografirali.

Toda ta pot seveda ni vodila naprej. Uspeh tak¬
šnega »snemanja« je bil večkrat le kup potrga¬
nih vrvic in prevrnjene kamere. Za uporaben
film so potrebni zelo kratki hipni posnetki v eni
snemalni kameri na filmskem traku. Znanstveniki
so že ugotovili, da potrebuje človeško oko nekaj
časa, da zazna sliko in da slika tudi nekaj časa
ostane na očesni mrežnici, preden zbledi. Vsa¬
ka filmska sličica sme v projektorju mirno ob¬
stati le eno šestnajstinko sekunde, potem pa jo
mora nadomestiti naslednja sličica, ki se spet
vtisne na mrežnico. Le tako dobi gledalec vtis

TIM 469

nepreirganega povezanega gibanja. Z aparatom
je treba torej posneti in prav tako s projektor¬
jem predvajati po šestnajst slik v sekundi (da¬
nes štiriindvajset).

Tem zahtevam takratni aparati niso ustrezali. Hi¬
pni posnetki so postali mogoči šele, ko so pri¬
šle v promet suhe steklene plošče z želatinsko
oblogo, v kateri so bila zrnca svetlobno občut¬
ljivega srebrovega bromida. (K temu izumu je
prispeval tudi Slovenec Janez Puhar.) Glavni po¬
goj za filmsko snemanje je bil izpolnjen šele, ko
je ameriška tovarna Eastman-Kodak začela pro¬
izvajati celuloidni filmski trak. Leta 1888 je Ma-
rey predvajal francoski Akademiji znanosti prve
žive posnetke na filmskem traku. Približno v
istem času sta v Angliji Le Prince in Friese-
Greene projicirala v laboratoriju svoje perfori-
rane filmske trakove na platno. Perforacijo (luk¬
njice na traku) je uporabljal tudi Charles Rey-
nod, stvaritelj prvih dobrih filmskih risank.
Reynod je leta 1892 prirejal prve javne pred¬
stave barvnih risank na celuloidnih trakovih, ki
jih je projiciral na platno. Risal je posamezne
faze gibov in pri tem uporabljal prozorne liste
papirja. Poznal je tudi razne trike, skratka: teh¬
niko filmske risanke, kakršna je v bistvu še da¬
nes.

Nekako v istem času je veliki izumitelj Edison
ustvaril filmski trak širine 35 mm z luknjami ob
robovih, kakršen je tudi še danes v rabi. Edison,
izumitelj fonografa, je delal tudi poskuse z go¬
vorečim filmom, ki pa takrat še niso uspeli.
Svoje filme je prikazoval v notranjosti velike
škatle, v katero je bilo mogoče gledati skozi
majhno okence — torej kino za enega gledalca.
V tem ohišju se je lahko odvilo 17 m filmskega
traku.

Tiste čase so si mnogi izumitelji v raznih deže¬
lah prizadevali, da bi filme uspešno projicirali
na platno. Izpopolnili so mehanizme, ki trak sun¬
kovito premikajo mimo projekcijskega okenca
svetilke. Največ so v ta namen uporabljali znani
malteški križ in ekscentrik. Včasih posamezni
izumitelji niso vedeli drug za drugega, kar je
povzročilo spore in prerekanja zastran prvenstva
pri iznajdbi filma. Tu in tam so tudi prikazovali
filme, vendar pravega uspeha ni bilo, vse dokler
se nista pojavila brata Auguste in Louis Lumie-
re.

Louis Lumiere je vodil s svojim očetom in bra¬
tom v Lyonu tovarno fotografskih proizvodov.
Brž ko so se pojavili v Franciji prvi filmi, je
tudi sam zgradil svoj kronofotograf, kakor so
takrat imenovali filmski aparat. Pozneje pa je dal
izdelati drug aparat, imenovan kinematograf (ci-
nematographe), ki je bil hkrati snemalni, pro¬
jekcijski in kopirni aparat. Vsekakor pa je bil
mnogo boljši od vseh dotedanjih. Kmalu je dobil
sodelavce in začeli so izdelovati in javno pred¬
vajati kratke filme, ki so trajali le po nekaj mi¬
nut. Lumiere je posnel precej resničnih prizorov
iz življenja, pa tudi več kratkih komičnih filmov.
Pozneje so posneli tudi daljše prizore, filmske
komedije pa tudi novice in celo dogodke iz zgo¬
dovine, v katerih so nastopali maskirani in ko-
stumirani igralci. Za takšne prizore so postavili
na oder dekoracije (kulise), prav tako kot v, gle¬
dališču. Pred odrom je stala takrat še nepremi¬
čna snemalna kamera in snemala prizor na od¬
ru. Snemali pa so tudi na ulicah in trgih. Na¬
stali so prvi prizori iz vsakdanjega življenja, tudi
reportaže in potopisi, filmske novice in dokumen¬
tarni filmi. Sčasoma so znali narediti tudi tako
imenovane vozeče posnetke in posnetke iz bli¬
žine (prvi plan). Skratka flim je začel svoj zma¬
goviti pohod v svet. Kamera se je že zavrtela
(panoramski posnetki), snemali so z vlaka, z
žičnic in balkonov, celo z dvigala v Eifflovem
stolpu. Že leta 1896 so gledalci lahko videli ru¬
šenje zidu narobe ali skakalca v vodo, ki se je
dvignil nazaj iz vode in zaplaval nazaj na od¬
skočno desko.

Film je kaj kmalu prispel tudi v naše kraje.
Film Politi zalivalec rož so že leta 1898 predva¬
jali v Ljubljani. Pol leta po prvih javnih pred¬
stavah v Parizu so javno predvajali Lumierove
filme v Beogradu, in sicer 7. junija 1896, v no¬
vembru istega leta pa je bila prva javna filmska
predstava tudi v Ljubljani v salonu hotela »pri
Maliču«.

Prvi slovenski snemalec filmov je bil ljutomerski
odvetnik dr. Karl Grosman, ki je leta 1905 in
1906 posnel nekaj kratkih filmov in sicer Sejem
v Ljutomeru, Prizor pred cerkvijo v nedeljo in
nekaj posnetkov iz družinskega življenja. Filmi
so se ohranili in pričajo o tem, da smo tudi
Slovenci kaj hitro sledili velikim svetovnim do¬
gajanjem.

TIM 470

O KMETIJSKIH

A 5 * STROJIH

KMETIJSKI
PRIDOMNI
STROJI IN
NAPRAVE

Tone Bantan

1. Stroji za pridomno premeščanje
pridelkov in drugih snovi

Ni še tako dolgo tega, ko smo prenašali
v kmetijstvu pridelke in druge snovi le z
vilami in lopatami, pa s koši in košarami,
z jerbasi in ponjavami, z brentami in ke-
blicami; težja bremena sta nosila na no¬
silih po dva. Od prevoznih sredstev pa smo

Doslej smo opisali nekatere izmed najvaž¬
nejših skupin tistih kmetijskih strojev in
orodij, ki jih uporabljamo pri obdelovanju
zemlje ter pri pridelovanju in spravljanju
pridelkov — torej na poljih, travnikih, v
nasadih. Vse te stroje imenujemo s skup¬
nim imenom: zemljiški ali terenski, neka¬
tere tudi poljski stroji.

V drugo veliko skupino pa štejemo tiste
kmetijske stroje in orodja, ki jih uporab¬
ljamo bodisi na kmečkih domačijah ali pa
na družbenih gospodarstvih. Imenujemo jih:
pridomni ali stacionarni stroji, orodje in
naprave.

V to skupino spadajo na primer stroji in
naprave za premeščanje pridelkov in dru¬
gega blaga z mesta na mesto, nadalje stro¬
ji za dodelavo pridelkov, to je za mlačenje,
čiščenje, razbiranje, sušenje, pripravljanje
za odpremo ali skladiščenje itd. Pravzaprav
spadajo v to skupino tudi stroji za prvotno
predelavo kmetijskih proizvodov, na primer
drobilniki, rezalniki, stiskalniki itd. Sem
štejemo tudi mojizne stroje in naprave, pa
tudi raznovrstne stroje in naprave za oskr¬
bovanje domačih živali: za krmljenje, či¬
ščenje, za odstranjevanje gnoja iz hlevov,
itd.

Pridomnih strojev in naprav je danes že na
stotine vrst, našteli bomo le najvažnejše.

Slika 1 Puhalnik odnaša krmo v stolpni silos

Slika 2 Spravilo krompirja z vozov v skladišču
s transportnimi trakovi

TIM 471

v kmetijstvu uporabljali le samokolnice in
dvokolnice ali cize.

Danes že na večini naših kmečkih gospo¬
darstev spravljajo krmo in žito z motorni-
nimi puhalniki (slika 1) na skednje in pode
ter silose, brezkončni transportni trakovi
tudi v kmetijstvu niso nobena redkost več
(slika 2), v večini kmečkih domačij vode
ni treba več prenašati, temveč teče v hišo
sama ali pa s pritiskom črpalke. Celo za
kidanje gnoja z gnojišč na vozove so na
voljo že različni žerjavi in druge naprave.

2. Stroji za ločitev pridelkov od drugih
delov rastlin

Sodobni spravljalniki za spravljanje posa¬
meznih vrst pridelkov imajo skoraj vsi že¬
tvene priprave že združene (kombinirane
— odtod ime kombajni) s pripravami za lo¬
čitev pridelka od drugih d^lov rastlin. Za¬
to mlatilniki, robkalniki, luščilniki in drugi
tovrstni, stroji vse bolj izgubljajo pomen.
Ena izmed izjem so sodobni stacionarni
obiralniki hmeljskih kobulic, ki zadnja leta
v vse večji meri nadomestujejo zamudno
in drago ročno obiranje hmelja v hmelji¬
ščih.

3 .  Stroji za čiščenje in razbiranje
pridelkov

Sodobni žitni kombajni hkrati žito požanje-
jo in omlatijo, obenem zrnje tudi že oči¬
stijo plev in večine primesi. Za dokončno
razbiranje žitnega in drugega zrnja pa so
dandanes na voljo najsodobnejši razbiralni-
ki (sortatorji), in odbiralniki (selektorji);
celo taki, ki zrnja ne ločijo samo po debe¬
losti, teži in obliki, temveč celo po barvi:
vsako posamezno zrno pregledajo z elek¬
tronskimi očesi in izbirajo kakršnokoli zrnje
bolj natančno kpt kmečke gospodinje fižol
za seme. Prav tako izpopolnjeni kot za zrnje
so sodobni razbiralni ali sortirni stroji za
druge kmetijske proizvode, na primer za
sadje in druge.

4. Stroji in naprave za sušenje pridelkov

Včasih so krmo sušili kar na tleh, sadje
pa na pečeh in v preprostih sadnih sušil¬
nicah, ki so jih uporabljali tudi za sušenje
lanu.

Na sodoben način pa sušimo navadno z
vročim zrakom ali s plini; to so v bistvu

velike, vrteče se valjaste peči (slika 3),
skozi katere nenehno prehaja blago, ki ga
sušimo: detelja, zrnje, sadje, pesni rezan¬
ci, itd. Lahko so to velike sušilne naprave,
zgrajene navadno kot stolpi, v katerih pre¬
haja sušeče se blago z ene sušilne rešetke
na drugo od vrha navzdol (slika 4).

Valjasti sušilnik za detelje in trave Slika 3

Celična univerzalna sušilna naprava v prerezu;
(črne puščice označujejo smeri prehajanja su¬
šeče se snovi, črtkane puščice pa smeri pre¬
toka vročega zraka); številke pa označujejo;
1 — mesto vmetavanja presnega blaga, 2 —
smer dviganja presnega blaga, 3 — razdelje-
valna (dozirna) naprava, 4 — sušilne rešetke,
5 — rahljalna in obračalna naprava, 6 — pol¬
žasto odnašalo posušenega blaga v elevator
(7a) in polnilnik vreč (8a) ali v drobilnik (7b)
in odtod v zbiralnik (8b) za polnjenje vreč;
s št. 9 je označen prostor za odlaganje napol¬
njenih vreč, s št. 10 so označene celice z (raz¬
lično) vročim zrakom, s št. 11 pogled v sušilni
prostor in s št. 12 oddušnik za odvajanje vlaž¬
nega toplega zraka iz sušilne celice (komore).

TIM 472

Dosušujemo pa napol suho krmo tudi tako,
da s posebnimi ventilatorji vpihavamo zrak
v kup nametane .krme, hkrati pa seveda
izpihavamo iz nje vlažnejši zrak.

5. Stroji za pripravo pridelkov za odpremo
ali skladiščenje

Te stroje uporabljajo na veljkih kmetijskih
gospodarstvih. Z njimi izboljšujejo trpež-
nost ali vsaj videz pridelkov, skrajšajo pot
pridelkov na trg, si olajšajo skladiščenje
in pri tem tudi prostor.

Na primer: sadje se v shrambi dlje časa
ohrani sveže, če mu s strojem prepojimo
kožo; lepšo zunanjost dobi, če ga s stro¬
jem še zleščimo; embalirni ali omoto-
valni stroji so danes na voljo že celo za
odpremljanje sadnih in drugih sadik.

Za lažje vskladiščenje zlasti steblaste kr¬
me, slame itd. so k sodobnim kombajnom
ali pa k mlatilnikom priključeni navadno
že .tudi stiskalniki, ki stisnjene svežnje od¬
metavajo ali pa jih odnašajo na tovornjak
ali pa skedenj.

6. Stroji za prvotno predelavo pridelkov

Sadje deloma pojemo sveže, veliko pa ga
predelamo v sadjevec; pri grozdju pa večji
del predelamo v vino in v sokove. Za to
predelavo uporabljamo sadne in grozdne
mline ter stiskalne naprave za iztiskanje
soka in drozge. Do nedavnega smo poznali
samo polnilne ali vložne (šaržne) stiskal¬
nice za grozdje in sadje.

Sodobni sadni in grozdni stiskalniki pa so
stroji, ki delujejo nenehno ter imajo navad¬
no priprave za razkosavanje plodov že
priključene. Seveda je zmogljivost teh
stiskalnikov neprimerno večja kot vlož¬
nih. Sadnim in grozdnim mlinom so po na¬
činu dela podobni rezalniki za razkosava¬
nje krmnih okopavin, ki so zamenjali nek¬
danje ročne »ribežne«. živinorejci uporab¬
ljajo najrazličnejše motorne krmoreznike,
ki zrezano krmo sproti odpuhavajo, presno
v silose za kisanje ali pa v sušilno napra¬
vo, suho pa. na skedenj. •

Sodobni drobilniki za zrnje so navadno uni¬
verzalni, z ustreznimi menjavami delov je
mogoče z njimi drobiti tudi koruzne storže
in steblovje, deteljo in še kaj.

7. Molzni stroji in naprave

Naše prababice, babice in tudi še matere
so molzle z rokami v golido, marsikje de¬
lajo tako še danes.

Toda že tudi tu izpodrivajo ročno molžo
stroji in naprave, ki jih je veliko zvrsti in
še več znamk. Molzne naprave so lahko
prevozne ali instalirane v hlevu (slika 5).
Sama molzna priprava pa je v bistvu po¬
dobna pri vseh molznih strojih in napravah:

Molzišče za strojno molžo Slika 5

kravi nataknemo na vse štiri seske gumi¬
jaste molzne nastavke s cevkami, ki se
združujejo v skupnem molznem priključku.
Posebna priprava v rednih presledkih spre¬
minja zračni pritisk v molznih nastavkih:
iz nadpritiska v podpritisk in nazaj v nad-

Slika 6

Veliki kokošnjaki s številnimi »baterijami«

TIM 473

pritisk. Ob času podpritiska se izsesava
mleko iz vimena v seske in nato iz seskov
v nastavke ter dalje po ceveh v priključene
zbiralne posode.

8. Naprave za krmljenje živali

Kako razdeljevati krmo po jaslih v sodob¬
nih družbenih hlevih z več sto ali celo
tisoč govedmi? Dvoje možnih rešitev je:
ali naj si neprivezana žival pri »odprti reji«
krmo sama jemlje, kadar in kolikor hoče,
ali pa krmo pripravlja, odmerja in razdelju¬
je posameznim živalim v jasli stroj, krmil¬
ni avtomat, človek pri takih pripravah sa¬
mo pritiska na gumbe, — če celo čas za
krmljenje ni že naprej naravnan. Avtomat¬
ske krmilne in napajalne naprave se niso
uveljavile samo v govejih hlevih, temveč
tudi v velikih svinjakih, perutninarstvih —
sploh pri rejah na veliko vseh vrst doma¬
čih živali (slika 6).

9. Stroji in naprave za čiščenje živali

Tudi tu je napredek tehnike očiten: danes
z motornimi čohali in krtačami, celo v naj¬

modernejših »kopalnicah«, operejo in oči¬
stijo živali, ki gredo skozi čistilni hodnik.
Tudi osušijo jih s suhim in toplim zračnim
tokom.

10. Naprave za odstranjevanje gnoja
iz hlevov

V sodobnih velikih hlevih imajo za izkida-
vanje gnoja posebne strojne naprave, ki s
posebnimi strgali ob določenem času str¬
gajo in odvlačijo gnoj izpod živine na gno¬
jišče; z nekaterimi napravami pa je mogoče
spravljati tudi steljo do stojišč.

V zadnjih letih pa so začeli graditi hleve,
v katerih stoji živina namesto na podu na
stojiščih iz rešetk, ki so nekoliko dvignje¬
ne nad betonski tlak.

Gnoj in gnojnica padata skozi rešetko, se
pod njo zmešata v »gnojevko«, ki se pola¬
goma odplavlja iz hleva v veliko jamo; iz
te gnojevko občasno izčrpavajo in odvažajo
z gnojničnimi vozovi ali pa po posebnih
cevovodih s črpalko potiskajo naravnost do
zemljišč, ki jih želijo pognojiti.

SaP SaP SaP

CICIBANI — PIONIRJI — MLADINCI — IN DIJAKI!

Vaš svetovalec in izvajalec prevozov s
sodobno opremljenimi avtobusi na šolske
in poučne izlete, skupinska potovanja v
okrevališča, počitniške kolonije in domo¬
ve, taborjenja, športne prireditve oz.
ogled kulturnih, zgodovinskih in naravnih
znamenitosti, je PROMETNO PODJETJE
SAP LJUBLJANA s svojimi poslovalnica¬
mi v BREŽICAH, CERKNICI, IDRIJI, KO¬
ČEVJU, LJUBLJANI, TRBOVLJAH, TRŽIČU
in ZAGORJU ob Savi.

Za navedene prevoze, ki se opravljajo
na podlagi obrazca 4,1, priznava podje¬
tje poleg obveznega 30 % popusta še
posebne popuste, ZATO NE POZABITE:
NAJCENEJE, NAJUDOBNEJE IN NAJVAR¬
NEJE BOSTE POTOVALI Z AVTOBUSI
SAP LJUBLJANA.

Vožnja s SAP-ovimi avtobusi predstavlja
prijetno, nepozabno doživetje.

SaP SaP SaP

TIM 474

SVETUJEMO VAM

NAGAJIVA ZAMAŠENA

KOLESARSKA LONČENA PEČ

ZRAČNICA

Franc Mlekuž

Gotovo se je tudi vam že zgodilo, da vam
je zračnica, za katero ste menili, da je ne¬
poškodovana, vendarle počasi popuščala,
tako da se sploh niste upali na pot brez
zračne črpalke. Gotovo ste sklenili, da jo
boste doma natančno pregledali. Sneli ste
jo s kolesa, jo napolnili in potopili v vodo.
Natanko ste opazovali, vendar — niti naj¬
manjši mehurček se ni dvignil na površi¬
no. To je dokaz, da zračnica nikjer ne pu¬
šča. Zadovoljni ste prav pazljivo montirali
zračnico in plašč na kolo iri se odpeljali.
Glej ga šmenta! Po enem dnevu ali celo po
nekaj urah je bila zračnica spet mehka. To
pomeni, da zračnica vendarle pušča, če¬
prav skozi tako drobceno luknjico, da niti
ne iztisne mehurčka. »Tu pač ni pomoči,«
ste si mislili. Pa vendarle je tudi za to bo¬
lezen zdravilo. Takole sem naredil: skozi
odprtino ventila sem spustil v zračnico za
dobro žlico z vodo razredčenega lepila Li-
brokola. Med vožnjo se je raztopina lepo
vlegla po vsej notranji površini zračnice in
zaprla luknjice, tako da zračnica ni več pu¬
ščala. Najlažje boste spravili tekočino v
cev s plastično stekleničko, ki ima v po-
klopcu koničasto cevko (primerna je oljni¬
ca iz plastične mase).

Neka revija svetuje raztopino sladkorja z
dodatkom nekaj kapljic salmijaka. Poskusite!

Franc Mlekuž

Pri vse večjem številu modernih oljnih peči
imamo vendarle še marsikje v stanovanjih
lepe, visoke lončene peči na premog. Pri
takšnih pečeh je dimna cev v notranjosti
speljana v več vijugah zaradi boljšega
gretja. Kaj rado pa se zgodi, da se naredi
v kolenu dimnega kanala, navadno spodaj,
zamašek iz saj in pepela, ki povzroči slabo
vleko ali celo izhajanje dima in plina. Hitro
in brez dimnikarja očistimo dimni kanal
z navadnim sesalnikom za prah. Iz vezane
plošče, iz lesonita, za silo celo iz močne
lepenke izrežimo ploščo, ki se bo natanko
prilegla v okvir vratc pred kuriščem. V sre¬
dini plošče izžagajmo prav tolikšno luknjo,
da bomo lahko vanjo potisnili kovinski del
gibljive sesalnikove cevi. Cev priključimo
na sesalnik na tistem koncu, kjer piha ven
in poženemo sesalnik. V kratkem času bo
dimna cev očiščena.

Na tak način lahko očistimo cev tudi takrat,
ko v peči gori, le da moramo v tem pri¬
meru uporabiti ploščo iz pločevine.

TIM 475


MALEW»y

ŽELEZNICE

MAKETIRANJE

Slavko Paraker

v točnem merilu, hribi, polja, reke, potoki,
jezera, itd. pa pač prosto po zamisli.

Gradnja hribov

Železniška proga in miniaturni vlaki na ma¬
keti polno zaživijo, šele ko izdelamo lepo in
po naravi povzeto pokrajino. O tem, kakš¬
no pokrajino bomo ustvarili na naši ma¬
keti, smo že govorili, zdaj bomo opisali,
kako izdelati posamezne elemente makete.
Miniaturne železnice so zdaj izdelane v do¬
ločenem merilu, zato bi morala biti tudi
pokrajina izdelana v istem merilu. Na ža¬
lost to ni mogoče. Izračunajte samo, ko¬
liko dolga bi morala biti maketa, če bi ho¬
teli razdaljo med dvema postajama, ki sta
v naravi oddaljeni druga od druge le 5 ki¬
lometrov, prenesti v merilu 1 : 87 na ma¬
keto. Razdalja na maketi bi bila 57 me¬
trov. Tega si na naši maketi ne moremo
omisliti. Zato moramo pokrajino graditi po
občutku in ne v merilu. Pri gradnji naj
velja tole pravilo: vsi deli narave in ob¬
jekti, ki so tik ob progi, naj bodo izdelani
v merilu, ostalo pa samo približno. Postaje,
hišice, predori, ljudje in drevesa naj bodo

Hribe lahko izdelamo na več različnih na¬
činov. Opisali bomo tiste, ki so najbolj pri¬
merni.

Hribi iz starih škatel. V hiši se sčasoma
naberejo škatle raznih velikosti in oblik
(škatle od čevljev, srajc, raznih past itd.).
Postavimo jih drugo na drugo in jih sku¬
paj tako zlepimo, da dobimo osnovno že¬
leno obliko hriba (slika 1). Vsekakor je

Slika 1

treba predvideti vhod v predor, zato na¬
redimo na škatlah primerne izreze. Vse
škatle potem zalepimo na osnovno ploščo,
na mesto, ki je predvideno za hrib. Ko smo
jih tako postavili, da dajo osnovni obris
našega hriba, postavimo in zalepimo tunel¬
ske portale. Tunelske portale moramo po¬
staviti in pritrditi pred tem, ko izoblikuje¬
mo hrib (slika 2). Lepite lahko z navad-

T1M 476

nimi lepili, kot so karbofiks, OHO, UHU,
neostik FALLER-kolofix itd., portale iz pla¬
stike pa le z lepili, ki ne topijo-plastike, kot
so UHU-plast FALLER PC-505, itd.

Slika 2

Nato začnemo hrib prekrivati. Za to po¬
trebujemo nekoliko trši papir, na primer
ovojni papir ali trd krep papir. Zelo dober
je papir, ki ga tovarne uporabljajo za zavi¬
janje izdelkov, kot so pralni stroji, elek¬
trične peči, itd. Papir namažemo z lepilom
in ga položimo prek prilepljenih škatel,
nekoliko ga pomečkamo, da se vleže na
škatle, robpve zlepimo in pribijemo s krat¬
kimi žebljički na osnovno ploščo. Žebljički
naj bodo 8 do 10 mm dolgi, s široko gla¬
vico.

Osnovna oblika hriba je tako gotova, hri¬
bu moramo dati le še dokončno podobo.
To delo zahteva nekoliko spretnosti, ven¬
dar bo z nekoliko truda tudi šlo. Ne jezite
se, če vam prvič ne uspe, vaja dela moj¬
stra. Končno oblikovanje hriba naredimo z
mavčno kašo. Pripravimo jo iz mavca, ki
mu dodamo nekoliko kleja in barve v pra¬
hu. Barvo izberemo takšno, da bo ustrezala
barvi pokrajine na tistem mestu, kamor bo¬
mb mavčno kašo nanesli. Razmerje med
mavcem, barvo in klejem naj bo približno
10:1. Ko smo te sestavine zmešali, doda¬
mo vode in vse ponovno dobro zmešamo.
Kaša ne sme biti gosta, ampak bolj redko
tekoča, da Jo bomo že nanešeno lahko ob¬
likovali. Na naš »hrib« jo nanašamo z lo¬
patico, z nožem ali s posebno leseno lopa¬
tico (slika 3). Pri tem ne poravnamo tistih
mest, na katera bomo pozneje postavili hi¬
šice. Še preden se mavec strdi, moramo
z buciko prebiti luknjice, v katere bomo
pozneje »zasadili« drevesa.

Slika 3

Posušena mavčna kaša, predvsem na ve¬
likih površinah, zaradi neenakomerne vla¬
ge in toplote v prostoru rada poka. Že
primešani klej zmanjša možnost pokanja,
če pa to ne zadostuje, moramo mavčni
kaši dodati še malo peska.

Poleg mavčne kaše imamo tudi druga, bolj¬
ša gradiva za oblikovanje pokrajine. Tako
proizvaja tovarna FALLER maso »Hydro-
zell«. Masa je v prahu in jo je treba me¬
šati z vodo. Uporabljamo jo lahko kot sa¬
mostojno gradivo, lahko jo tudi mešamo z
mavcem v razmerju 1:1,  Tovarna FALLER
še celo priporoča mešanje z mavcem, ker
se tako pripravljena masa hitreje suši, po¬
sušena pa je trda kot kamen.

Delo z mavčno kašo je precej umazano.
Pri tem opravilu boste precej beli, ravno
tako bo umazana tudi maketa. Ne smejo
pa se umazati tiri. Pred nanašanjem kaše
pokrijte tire s časopisnim papirjem.
Drugi, bplj čist in manj zahteven način je
izdelovanje hribovja z nalepljenim časopis¬
nim papirjem. Ta način je danes zelo v
rabi, pravimo, da papir kaširamo. Postopek
je zelo preprost. Potrebujemo le časopisni
papir in lepilo. Časopisni papir najprej na¬
mažemo z lepilom. Pole namazanega pa¬
pirja trgamo na pasove, široke 3 do 5 cen¬
timetrov in jih polagamo na ovojni papir.
Ko položimo prvo plast, počakamo, da se
posuši, nato položimo drugo plast. Tako
položimo drugo na drugo, 3 do 4 plasti pa¬
pirja. Čim več plasti položimo, tem trša
bo maketa. Za lepilo lahko vzamemo mizar¬
ski klej, belo mizarsko lepilo, neostik itd.
Hribi iz vezane plošče. Bolj zahtevna, traj¬
nejša in trša izvedba hribov je iz vezane
plošče. Po načrtu makete zarišemo na os¬
novno ploščo profil predvidenega hriba.
Profil razdelimo po dolžini na enake raz¬
dalje, približno na 15 do 20 cm in si za-

TIM 477

rišemo na osnovno ploščo ravne črte. Iz
vezane plošče izrežemo osnovne profile
predvidenega hriba. Zaradi stabilnosti in
trdnosti vzamemo vezano ploščo debeline
3 do 5 mm, tanjše plošče se tudi krivijo.
Če je pod hribom predor, moramo v os¬
novne profile izrezati ustrezne odprtine
(slika 4). Osnovne profile prilepimo in pri-

osnovni lesene

profil  /Zefw'ce\^J553^s.

Slika 4

bijemo. Vezana plošča je sorazmerno tanka
zato postavite ob njej leseno letvico, ki
vam bo olajšala postavljanje osnovnih pro¬
filov, celotna konstrukcija hriba pa bo trd¬
nejša. Tako postavljene osnovne profile po¬
vežemo med seboj s prečnimi vezmi. Preč¬
ne vezi izrežemo iz debelega kartona, ki ga
narežemo vsaj na 2 cm široke trakove ali
iz tenkih lesenih letvic, širine 1 do 2 cm.
Tako pripravljene prečne vezi lepimo na os¬
novne profile v poljubnih razdaljah. Ko
opravimo to delo, imamo osnovno okostje
bodočega hriba. Zdaj ga moramo še pokri¬
ti in izoblikovati. Za pokrivanje hriba upo¬
rabljamo ali ovojni papir ali juto ali žično
mrežo. Žična mreža mora biti iz kovine,
ki ne rjavi, na primer bakrena, sicer se bo
čez nekaj časa cela mreža orisala na po¬
vršje hriba. Ovojni papir ali juto prema¬
žemo z lepilom in položimo na izdelano
okostje hriba. Žične mreže seveda ne bo¬
mo lepili, ampak pritrdili z malimi žebljički
na osnovne profile. Hrib dokončno obliku¬
jemo po enem od že opisanih načinov (lep¬
ljenje papirnih trakov ali nanašanje mavč¬
ne kaše). Ko se zgornja plast narejenega
hriba dobro posuši, ga še pobarvamo in
posujemo s posipom. Okostje hriba, izde¬
lanega iz vezane plošče zelo lepo vidimo
na sliki 5.

Nekateri maketarji izdelujejo hribe le iz
kovinske mreže. Žična mreža ima svoje

Slika 5

prednosti in pomanjkljivosti. Prednost je
v tem, da odpade dolgotrajno lepljenje,
oblikovanje pa je veliko lažje, nedvomno pa
je trdnost in varnost hriba veliko večja.
Kako izvedemo gradnjo takega hriba, nam
kaže slika 6. Žal pa žična mreža rada rjavi.

Rja sčasoma prebije skozi zgornjo plast in
se pojavi na zunanji strani, lahko celo uni¬
či celo maketo. Moderna tehnologija nudi
danes veliko boljši material. To je mreža
iz plastike ali žična mreža, prevlečena s
plastično maso. Takšno mrežo lahko upo¬
rabimo brez premišljanja.

Hribi iz plastike. Končno naj omenimo še
verjetno najenostavnejši način izdelave hri¬
bov iz STIROPORA ali POLIURETANA; več¬
je kose stiropora ali poliuretana postavimo
drug na drugega in jih zlepimo in že imamo
hrib. Pri STIROPORU je treba uporabljati le
lepila, ki plastike ne topijo, POLIURETAN
pa lahko lepite z vsakim lepilom. POLI¬
URETAN je tudi zelo hvaležna masa za ob¬
delavo. Lahko jo režete, lomite, oblikujete
s smirkovim papirjem itd.

Opisali smo nekaj osnovnih načinov izde¬
lave hribov. Mislim, da bo vsakdo lahko
začel z gradnjo makete in z malo volje in
spretnosti izdelal lep in trden hrib.

TIM 478

Pavle Gregorc

V posamezno polje vpiši po en zlog zahte¬
vane besede, ki ima lahko eno, dve, tri ali
štiri črke. V vseh kvadratih vodoravno in
navpično:

PRVI KVADRAT: 1. velikost ploskve v geo¬
metriji, 2. orodje za ščipanje, 3. naložena
dolžnost.

DRUGI KVADRAT: 1. puščica, 2. skupina sed¬
mih vulkanskih otokov v Tirenskem morju
severno od Sicilije, dva od njih — Strom-
boli in Vulcano sta še delujoča ognjenika,
3. največje mesto v Turčiji na evropski stra¬
ni Bospora, Istanbul.

TRETJI KVADRAT: 1. neomejena črta v geo¬
metriji, 2. industrijsko mesto v severni Ita¬
liji, gospodarsko središče Padske nižine, 3.
veliki italijanski kipar (Antonio, 1775—1822;
zadnji zlog je -VAj.

ČETRTI KVADRAT: 1. vezilo, dar, 2. ilustra¬
torka, 3. pitje v dolgih požirkih.

SREDNJI KVADRAT: 1. bakrov (ali cinkov,
kobaltov, nikljev itd.) sulfat, ki ga uporablja¬
mo kot škropivo, 2. del železarne, kjer vli¬
vajo kovine, 3. velika država v Severni Ame¬
riki z glavnim mestom Ottavva (angl).

MISELNI PROBLEM »STAROST BRATOV«

Na travniku ob domači hiši so se igrali
štirje bratje: Dušan, France, Gregor in Lado.
Mimo je prišla vaščanka z drugega konca
vasi. Poznala jih je le po imenih, zanima¬
lo pa jo je, koliko so stari. Prekinila je
njihovo igro in jih vprašala:

— Kdo med vami je najstarejši?

Fantje so bili jezni nanjo, ker jih je zmo¬
tila med igro. Hitro so se domenili, da nih¬
če ne bo povedal po resnici in takole od¬
govorili:

Lado: Jaz sem drugi.

France: — Jaz sem mlajši od njega.

Gregor: — Dušan je starejši od mene.
Dušan: — Gregor je najmlajši.

TIM 479

Soseda, ki je vse to slišala, se je razje¬
zila:

— Kaj se norčujete! Gospa vendar dobro
ve, da je Lado starejši od Dušana!

Kako so si bratje v resnici sledili po sta¬
rosti?

Za reševanje gornjega miselnega problema
ni potrebno imeti nobenega poprejšnjega
znanja. Do rešitve pridete le z logičnim
sklepanjem.

REŠITVE IZ 8. ŠT.:

NAGRADNA SKANDINAVSKA KRIŽANKA. Vo¬
doravno: kalo, test, rman, opal, Mezopotami¬
ja, aba, Aero, rek, rarog, ar, akt, pita, Edo,
pomp, pleskar, obla, rame, sklad, uvajanje, eta,
SA, arest, Kir, plug, kal, TN, amil, NK, IS, Aga-
dir, kosilnica, Luna, mat.

REBUS: množenje — M nož; [samo) en (znak)
je (ostala dva sta črtkana).

PREMEŠANE ČRKE: meglo, Ero, to = meteoro¬
log.

DODAJANJE ČRK: kalcij, samarij, baker, lan-
tan, argon, kripton. Končna rešitev: ksenon.

TIMOVI NAGRAJENCI

Izžrebanim nagrajencem bo podelila nagrade
tovarna igrač Mehanotehnika Izola.

1. Švigelj Franc, Dolenja vas 106, 61380 Dolenja
vas pri Cerknici

2. Rajko Krivec, Spodnja Idrija 54, 65281 Spod¬
nja Idrija

3. Žitko Jože, Borovnica 153, 61353 Borovnica

PREBERITE IN SODELUJTE!

SATOVNICA

Besede začni vpisovati v polju s puščico,
naprej pa tečejo v smeri kazalca na uri.

1. geometrijsko telo, katerega osnovna plo¬
skev je krog, 2. krhka nekovinska prvina
svetlorumene barve, 3. zvezda premičnica,
4. sol ocetne kisline, 5. maščoba, 6. ljudski
izraz za vodnjak, 7. moški v letih, 8. račji
samec, racman, 9. okamenela raznobarvna
smola iglavcev iz terciara, ki se pri trenju
močno naelektrizira.

Da bi TIM v naslednjem letniku kar najbolje prilagodili vašim željam in
potrebam, vas vabimo; da sodelujete v nagradni TIMovi anketi. Izpolnjeno
anketo izrežite, nalepite na dopisnico in pošljite na naslov: UREDNIŠTVO
TIM, 61000 LJUBLJANA, LEPI POT 6, pp 541. NAJKASNEJE DO 10. VI. 1971.
MED TISTIMI, KI BODO ODGOVORILI NA ANKETO, BOMO IZŽREBALI 25
NAROČNIKOV, KI BODO PREJELI LEPE NAGRADE — Uredništvo

JZ

a)

£

"n

Q_

C

«15

E

<5 >

o 5

8  |

c n

TIM 480

S številkami od 1 do 17 označi po vrstnem redu

področja, ki .te najbolj zanimajo:

letalsko modelarstvo

brodarsko modelarstvo

modeli avtomobilov in drugih vozil

modeli strojev

praktični in uporabni izdelki

raketarstvo, astronavtika in astronomija

makete

male železnice
radiotehnika in televizija
izumiteljstvo in konstruktorstvo
fotografija

naravoslovje (fizika, kemija, biologija, geologija)

članki s področja tehnike in znanosti

Timova pošta

Timov vseved

uganke inkmanke

Katere^ž*ftb^^i v TIM-u pogrešal

..*%Y.

(s ipKian ' J

SKANDINAVSKA KRIŽANKA

KONČNO TIMOVA ZNAČKA

Obljuba dela dolg. V prvi številki letošnjega TIM-a smo napo¬
vedali TIM-ovo značko, za katero smo menili, naj bi krasila vse
izdelke po načrtih iz naše revije, in vseskozi smo se zavedali,
da moramo to obljubo našim naročnikom izpolniti. To bomo
storili zdaj, morda res nekoliko pozno, a ne prepozno. Vaši iz¬
delki gotovo še čakajo, da jim daste skupni razpoznavni znak,
in kdo ve, če se ta ali oni med njimi ne bo pojavil na razstavi
TIM-ovih izdelkov, ki jo nameravamo ob desetletnici revije pri¬
rediti v Ljubljani. Toda o tem kaj več v prvi številki naslednjega
letnika!

Še kratko navodilo: odrezano značko z Jubinolom prilepite na
izdelek, premažite najprej s firnežem, nato pa še z nitrolakom.
Tako bo značka odporna proti vlagi, tekočini in drugim zunanjim
vplivom.

Ali imate dvanajst izdelkov za dvanajst značk?