in vzgojni načrtRazredništvo Vzgoja, september 2017, letnik XIX/3, številka 75 25 Moj otrok se reže! Kaj lahko naredi mladostnik sam, starš, vzgojitelj, vsak bližnji, ki zazna mladostnikovo stisko? Kaj se dogaja z mladostnikom, da si sam zadaja poškodbe? Kaj sem kot starš naredil narobe? Zakaj se to dogaja mojemu otroku? S takšnimi in drugačnimi mislimi ter pomisleki se ukvarjajo starši, ko sami ali skupaj z zaposlenimi v Vzgojnem zavodu Veržej zaznajo, da se njihov sin oz. hči reže. Samopoškodbe pri mladostnikih Lidija Balažic, univ. dipl. soc. ped., je zaposlena v Vzgojnem domu Veržej. Je tudi izvajalka DSP v OŠ Miška Kranjca Velika Polana, ima certifi kat šolskega mediatorja, sodeluje na mednarodnih simpozijih, predava staršem, z mladostniki sodeluje na likovnih razstavah. Avtoagresija je bolj razširjena, kot si upamo pomisliti. V naši ustanovi smo se zadnjih pet let izrazito ukvarjali z avtoagresivnim vede- njem. Soočali smo se z različnimi načini in razširjenostjo rezanja. Ta vzorec reševanja stisk oz. težav je šel celo tako daleč, da se je ce- la skupina identificirala kot »skupina rezačic«. Ta destruktivni način reševanja težav se po- javi pri fantih, dekletih, pri uspešnih in manj uspešnih v šoli, pri suhih ali čokatih, pri hitro ali počasi mislečih, starih dvanajst ali štirinajst let, rojenih v popolno ali eno- starševsko družino … Kaj je skupno vsem mladostnikom? Vsi upajo, da bodo s svojim vedenjskim vzorcem poklicali pomoč, da bodo imeli ob sebi iskrenega, čutečega po- slušalca, ki jih bo sprejel z vsemi čustvi, sti- skami in omejitvami. Kaj je samopoškodbeno vedenje? Samopoškodbeno vedenje je namerno po- škodovanje lastnega telesa in ni posledica ne- sreče. Posameznik se poškoduje, da bi zmanj- šal psihološko stisko. Čeprav mladostnik nima namena umreti, se lahko zgodi, da se poškoduje po vitalnih predelih telesa (na pri- mer po vratu) ali pa se rani v stanju omame (na primer pod vplivom alkohola), ki poveča otopelost. S tem narašča tveganje smrti, do katere pa pride le v redkih primerih. Ker sa- mopoškodovanje ni v skladu z družbenimi normami, je označeno kot nesprejemljivo, kar mladostnike privede do tega, da svoje ra- ne in brazgotine skrivajo. Ravnanje vključuje takšne oblike poškodovanja telesa, ki se jih po navadi lahko prekrije. Najpogostejše oblike samopoškodb: • rezanje, • povzročanje opeklin in ozeblin, • udarjanje z deli telesa (roko, glavo, no- gami ipd.) ob ostre in trde predmete, • zbadanje (z iglami, šestilom), • praskanje, preprečevanje celjenja ran, • puljenje las, • samougrizi, • namerni zlomi kosti. Značilnosti mladostnikov, ki se samopoškodujejo Taki mladostniki svoje agresivne impulze zatirajo in jih usmerjajo vase. Mnogi, ki so v preteklosti doživeli boleče izkušnje in trav- me, lahko kasneje trpijo zaradi občutka krivde, bolečih spominov, frustracij, nezno- sne napetosti, močnih občutkov jeze in be- sa ter neobvladljive potrebe po samokazno- vanju. Prežema jih občutek otopelosti, O tej temi bomo v reviji Vzgoja pisali v dveh delih. Tokrat se posvečamo obli- kam samopoškodbenega vedenja, zna- čilnostim mladostnikov in najpogostej- šim razlogom za tako vedenje. V decembrski številki bomo pisali o nači- nih pomoči mladostnikom, ki se vedejo samopoškodbeno. Foto: Benedikt Lavrih in vzgojni načrtRazredništvo 26 Vzgoja, september 2017, letnik XIX/3, številka 75 odtujenosti in nesmiselnosti življenja. Pri mnogih mladostnikih je mogoče zaslediti tudi izrazito nemoč glede učinkovitega re- ševanja problemov in pomanjkljivo zmo- žnost samonadzora ter uravnavanja čustev. V stresnih situacijah jih zlahka preplavijo depresivno stanje, občutenje praznine, sla- bo, razdražljivo počutje in nezaupanje v svoje telesne, duševne in druge sposobno- sti. Nekateri mladostniki se zaradi samopo- škodb odtujijo od prijateljev, sošolcev, zu- nanjega okolja. Zapirajo se v svoje sobe in tako ostajajo sami s svojimi stiskami, saj sa- mopoškodovanje ne ustreza normam druž- beno sprejemljivega oziroma zaželenega, kjer se poudarjata lepota in uspešnost. To- vrstno vedenje mladostnike močno stigma- tizira in pogosto odrine na rob družbe ali v osamo. Manjša skupina mladostnikov si kot odgovor na nesprejetost in nerazumevanje poišče sprejemanje in oporo v sub- kulturnih vrstniških sredinah. Kako pride do samopoškodbenega vedenja? Samopoškodbe so najpogosteje spodbujene in prežete z močnimi čustvi, kot so jeza, bes, razdraženost, razdvojenost, strah, nemoč, brezup, brezizhodnost in (samo)sovraštvo. Mladostnik lahko čuti, da je na meji eksplozije. Manjkata mu samospo- štovanje, ljubezen do samega sebe. Kasneje lahko samopoškodovanje postane globoko usidran vzorec re- ševanja notranje napetosti, kar kaže na njegov zasvojljiv značaj. Pride do neustavljive potrebe po samopoško- dovanju, ki nudi trenutno pomiritev. V trenutku samopoškodovanja mla- dostnik čuti olajšanje, zadovoljstvo in pomiritev. Bolečine pogosto ne občuti. Po samopoškodbi sledi poplava ne- prijetnih čustvenih stanj, kot so sram, jeza in bes, ker v obremenjujoči situaciji ni zmogel ravnati drugače. Razlogi za samopoškodbe so sicer raznoliki. To je lahko odraz življenjske krize, ki je po- sledica bolečih dogodkov in travm v prete- klosti. Vedno pogosteje pa predstavlja odziv mladostnikov na vsakdanje stresne dogodke in težave, značilne za obdobje odraščanja. Včasih se mladostniki poškodujejo zato, da bi se uveljavili v vrstniški skupini, vzpostavi- li stike ali utrdili prijateljske vezi. V redkih primerih se lahko razvije duh skupinskega samopoškodovanja, v katerem spodbujajo in učijo drug drugega novih metod ali tek- mujejo v številu in resnosti samopoškodb. Navajamo najpogostejše razloge, ki vodijo v samopoškodovanje (Nixon in sod., 2002: 1337). Ob razlogih so navedeni deleži vpra- šanih, ki so se opredelili za določen razlog. Skupaj je bilo v raziskavo vključenih 42 mladostnikov (N = 42): • obvladovanje depresivnega občutja 83,3 % (35), • ublažitev neznosne napetosti 73,8 % (31), • obvladovanje živčnosti/strahu 71,4 % (30), • izražanje frustracij 71,4 % (30), • izražanje jeze/maščevanja 66,7 % (28), • občutenje bolečine na drugem mestu, če je neka bolečina neznosna 61,9 % (26), • odvračanje pozornosti od neprijetnih spominov 59,5 % (25), • samokaznovanje, ker ima mladostnik ob- čutek, da je slab, ima slabe misli 50 % (21), • prekinitev samomorilnih misli/poskusa samomora 47,6 % (20), • prekinitev občutenja osamljenosti in praznine 42,9 % (18), • želja po nadzorovanju situacije 40,5 % (17), • prekinitev občutenja otopelosti/odtuji- tve 40,5 % (17), • ni določenega razloga/preprosto se zgo- di 33,3 % (14), • samokaznovanje zaradi dobrega poču- tja 26,2 % (11), • drugi razlogi 19 % (8), • sprememba telesnega videza 16,7 % (7), • želja po pozornosti ali skrbi drugih 9,5 % (4), • doživeti nekaj razburljivega 7,1 % (3), • pripadati skupini 2,4 % (1). Kako ga prepoznamo? Pogosti znaki samopoškodbenega vedenja: • nepojasnjene oz. pojasnjene poškodbe (ureznine, modrice, zlomi ipd.), • posedovanje ostrih predmetov (pogosto nošenje ostrih predmetov v peresnicah, torbah, žepih hlač, jakni ipd.), • izogibanje druženju oz. osamitev, • nošenje majic z dolgimi rokavi in dolgih hlač, četudi je vroče, • izogibanje aktivnostim, v katerih je vi- dno izpostavljena večja površina kože (kopanje; situacije, ko je treba preobleči oblačila, npr. pri športni vzgoji), • prekrivanje ran na zapestju s 'teniškimi trakovi', rutami ipd. Literatura • Kaliman, Manca; Knez, Tadeja (2009): Telo kot sredstvo sporo- čanja in premagovanja stisk mladostnikov. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. • Knuf, Andreas; Tilly, Christiane (2008): Borderline: das Selb- sthilfebuch. Bonn: Balance buch + medien verlag. • Nixon, Mary K.; Cloutier, Paula F.; Aggarwal, Sanjay (2002): Affect regulation and addictive aspects of repetitive self-injury in hospitalized adolescents. Journal of the American Academy of Child & Adolescent Psychiatry 41, 11: 1333–1341. • Otroci in mladostniki s hudimi motnjami vedenja − analiza stanja. Pridobljeno 13. 3. 2012 s http://www.mddsz.gov.si/file- admin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/otroci- hude_motnje_vedenje-porocilo-20-6-11.pdf. • Vzgojni zavod Planina. Pridobljeno 24. 3. 2012 s http://www. vz-planina.si/index.php. • Žorž, Bogdan (2002): Razvajenost, rak sodobne vzgoje. Celje: Mohorjeva družba. Nekateri mladostniki se zaradi samopoškodbenega vedenja odtujijo od prijateljev, sošolcev, zunanjega okolja. Zapirajo se v svoje sobe in tako ostajajo sami s svojimi stiskami, saj samopoškodovanje ne ustreza normam družbeno sprejemljivega oziroma zaželenega, kjer se poudarjata lepota in uspešnost. Foto: Nataša Pezdir