Osamela
ročasi vstaja tema iznad Rame . . . Pri mestnih vratih čaka sveti Peter, na kameniti klopi čaka jutra. Navdušene mu prsi polni radost. V veselju takem je na gori Tabor šotore hotel tri postaviti . . . Na strehi prve hiše pa petelin zapoje zori svoj pozdrav navadni; naslika živo v Petrovem spominu njegovo davno, najtemnejšo noč. —  — —
Tam na dvorišču, sredi črne trume, pri ognju roke si je grel premrle; prevroča duša se mu je hladila, prezebali so prejšnji lepi sklepi . . . A iz dvorane sodne krik na krik po dvoru se je širil: »Kriv je smrti!"  — Kot blisk je šinil Petru strah po licih, kot rezek dih prevel mu je vso dušo, oklenil lepe sklepe — v led . . .
Raz smehljajoča ustna vratarice trditev trpka vanj je viknila: „A! Tudi ti si hodil z Nazarencem!" „Verjemi, žena! Jaz ga ne poznam\u Na strehi pa je dvignil izmed perja petelin glavo. Vztrepetal s perutmi in, kakor da mu ni nikamor sila, počasi kljun odpiral in zapel . . .
Apostol se je skril za širen steber. — „Res! Tudi ti si eden izmed onih!" nov, škodoželjen je zapretil glas. „Prisezam ti pri templu, da jaz nisem!" Petelin je med perje vtaknil kljun . . .
Pretesna čustva so nesrečneža pregnala izza stebra do izhoda; a množica mu je zastrla pot: „Da! Ti si ž njim bil! Saj si Galilejec!" „Prokleti jezik vseh nevednežev! Prisezam vam pri vseh prerokih naših: Ne! Jaz človeka tega ne poznam." Petelin drugič zganil je s perutmi, pogledal doli na dvorišče šumno, moči nabiral v vedno širšem vratu, moči nabiral — pomenljivo pel . . .
Oj, ta poredni petelinov klic! Besede ostre . . . rezki kriki . . . vse, vse bi mu v duši s časom onemelo, A kje potihne, kdaj potihne v prsih ta nagajivi petelinov klic!? . . .
In iz dvorane med vsestranskim krikom Najvišji in Najnižji gre uklenjen
mladika.
tam mimo ognja . . . mimo stebrov . . . mimo
Petra . . . „Neznanec" znanca milostno pogleda . . . Kot solnčni žarek po premrli roži, po Petrovi je duši ta pogled z gorkoto in svetlobo in milobo oledenele lepe tajal sklepe, odrevenele blage božal misli . . . In prva kaplja je pritekla z leda, rosila prva solza iz oči. Za njo jih je priteklo sto in sto. — — —
Objokanec je bežal . . . bežal . . . bežal tje na grobove dedov in prerokov. Na oljikove liste — žive strune blažilno mu je mrak zasviral pesem: »Neznani potnik! Mir s teboj Gospodov!" „Kako?! Jaz nisem htel z Gospodom biti, pa naj bi mir Gospodov bil z menoj ?"
Naprej . . . naprej do drage Oljske gore!
V  presilnem begu je zadel ob skalo . . . Moj Bog! . . . Kako mi je naročal takrat v preroškem duhu: „Simon, ti si skala!" Res! V hladnosti sem ves podoben skali, a v trdnosti še kamenček me zmaga.
„ ... in na to skalo ..." O, nikar, nikar! —
Čez goro veter je zapihal vlažen,
kot da bi nosil v sebi tiste solze,
nedavno v smrtnem strahu porošene . . .
Dreves vršički so se zibali,
ob veji se je veja krivila.
In Petru se je zdelo — les šepeče
v vprašanjih samih in očitanjih:
Ti sam, ti sam si se zatekel k nam?!
Kje Njega si, kje Njega si zapustil?
Še včeraj si mu ves goreč obetal
ljubezen, srčnost, vero in zvestobo . . .
O, kolikrat je v senci teh dreves
govoril tebi milo in proseče
o vdanih ovcah, o pastirju dobrem,
o vinski trti, o mladikah njenih . . .!
Ti Peter, ti mladika osamela,
povej nam: kje je vinska trta tvoja?
Odgovora ni mogel najti takrat. A danes Peter lahko odgovarja:
V  višini cvete vinska trta moja; oživljajoča rosa jutranja
rosi krog mene kakor nje sladkost . . . Le poj, petelin! Vzdrami brate svoje! Zapojte vsi, po strehah vseh zapojte: ne dvakrat! .. . večkrat!
Jaz bom več kot trikrat razkril meščanom: kak mi Onje znan. — Le naznanite mestu zlati dan . . .
Silvin Sardenko.