ADAM MICKIEWICZ
GOSPOD TADEJ
Odlomki iz I. speva epa »Pan Tadeusz« Za stoletnico poslovenil Tine Debeljak
Mickiewiczev epos »Pan Tadeusz« spada med največje svetovne umetnine, v tisto vrsto kot Homerjeva Iliada ali — manjša — Goethejeva »Her-mann und Dorothea«, katerima se lahko primerja po klasični preprostosti in čisti pripovedovalni nazornosti, kakor je sicer drugi svetovni epi ne izkazujejo v taki meri. Mickiewicz je napisal ep po svojem begu iz domovine v emigraciji v Parizu pomladi 1. 1834, kjer je istega leta tudi izšel v knjigi. Letos praznujemo torej stoletnico tega najboljšega slovanskega epa. Na Poljskem je letošnje leto poteklo v znamenju te umetnine, ki je tvorila tudi središče zanimanja na vseslovanskem kongresu filologov. Slavisti vse Evrope so se poklonili geniju, ki je rodil to edinstveno »staropoljsko plemiško povest« in še v zadnjem hipu za večno zajel tisto podobo sveta, ki je tedaj tonila.
\J Litva,   domovina, ti si kakor zdravje! Koliko si vredna, tisti le spoznal je, ki te je kdaj izgubil. Zdaj v vsej veličini zrem te in slavim, mroč za teboj v tujini
Devi ca   sveta,   ti obramba Čenstohove,
Ti v Vilnu Ostrih vrat sijaj; Ti, ki zidove
ohranjaš novgorodske, v njih ljud pobožno vdani,
glej: kot vrnila čudežno v mladosti rani
si zdravje mi — (ko z okna pal sem in že mrl,
me mati Tebi izroči in — glej! — odprl
takoj sem mrtve veke — in v cerkev Tvojo sveto
sem šel Boga zahvalit za življenje oteto) —
tako nas čudežno povrni očetnjavi!
Sedaj pa koprnečo   dušo   mi prestavi na te porasle griče, na loke te zelene, široko nad blestečim Njemnom položene, na polja slikovita, z žitom prepletena, s pšenico pozlačena, z ržjo posrebrena, kjer jantarna zlatica, ajda kot sneg bela, kjer detelja v dekliški je rdečici sela,
32
474
kjer se pleto — kot trak zelen — meje drevesne in v njih zatišju mirno zdijo hruške resne.
o red takih polj ob bistrem potočiču,
na nizkem holmcu v brezovem gozdiču
je stal   dvor   plemiški, podzidan zdoli —
podzidek belil se je daleč naokoli
še bolj zbog temnih senc topolov, teh stražarjev,
branečih dvor pred silnostjo viharjev.
Mična družinska hiša ni bila velika,
tembolj pa žitnica in poleg dva senika,
zdaj — ker v skednje ni šlo več — polna žita:
dokaz, da zemlja tu je plodovita.
Dokaz so še kopice vzdolž in všir pobočij
kot zvezde posejane; dokaz plugi, orjoči
na gosto zgodnje brazde preko njiv mogočnih,
pripadajočih k dvoru, črnomastnih, sočnih,
skrbno obdelanih prav kakor vrtne grede:
vse kaže, da obilje v hiši in pa red je.
Široko odprta vrata pričajo pač dosti,
da dom je gostoljuben — vse potne vabi v gosti.
Ta hip v kočiji se dvovprežni na dvorišče
pripelje   mlad   gospod,   zavozi pred stopnišče,
stopi z voza na hodnik; konji, ostali sami,
pašo pred vrati se in kopljejo z nogami.
V dvoru prazno vse je: vrata so s hodnika
zapahnjena z železom, ki ga klin pretika.
Prišlec ni šel klicat hlapcev po pristavi,
razdre zapahe v dom, željan da ga pozdravi.
Že davno ni bil tu: odkar se bil podal je
v mesto daljno v šole, ki jih zdaj končal je.
Vstopi in željno zidove staroslavne
sočutno ogledava kot poznance davne:
prav iste so preproge, iste še tapete,
s katerimi se je igral še kakor dete;
samo vse manjše, manj lepe se zdaj mu zdijo.
Celo po zidih iste slike še visijo:
tu v surki krakovski   Košciuszko,   ki mogočno,
475
gledajoč v nebo, drži meč oberočno,
slavnostno prisegajoč v vznožju oltarjev,
da z mečem tem bo rešil Poljsko treh cesarjev,
če ne — naj pade z njim! — Ob njem R a j t a n pošteni,
ki v skupščini po Poljski razdeljeni
v srce je nož zadri — zija odprta rana,
pred njim opisi Fajdona in Utičana. —
Nato   J a s i n s k i,   tožnolep mladič, odločen,
ob rami   K o r s a k   mu, njegov drug nerazločen,
srčno braneč utrdbe Prage pred Moskali,
sovrage sekajoč, ko vse okrog se pali. —
Celo še staro uro, ki ne igra več arij,
spoznal je na omari, od ure še bolj stari;
z otroško radostjo potegne za nihalo,
da bi čul mazurko »Ni še vse propalo«.
Begal je po hiši, da bi našel sobo,
kjer je pred nedavnem živel deško dobo.
Najde jo in vstopi: z očmi čudeč se leta
s pohištva na zidove — to je stan dekleta!
Kdo neki tu stanuje? Stric še oženil ni se,
in teta v Petersburgu že dolgo let mudi se.
Ni soba gospodinje — glej, tam je fortepiano,
note na njem in knjige — in križem vse zmetano,
brezskrbno in brez reda... O nered ta mili!
Niso stari prstki, ki to so zagrešili!
Glej, tu je belo krilce z obešala vzeto,
pripravljeno za obleči, čez stola roč razpeto.
Cvetlični lončki v oknih, rože v njih dišeče,
naglji, rožmarin in pelargonije rdeče.
Prišlec obstoji pri oknu: novo čudo!
Na bregu — prej zaraslem le s koprivo hudo —
je ograjen vrtič, steza ga vprek prepleta,
v njem živoiskre rože, angleška trava, meta.
Skoz pletene šibe, navzkriž v ograjo zbite,
blestijo se marjetic živobarvne kite.
Pravkar je neka roka gredam prilivala —
kangljica z vodo je tam še vedno stala,
le videti nikjer ni oskrbnice vrta.
476
Ta hip pobegla je; vrata — pravkar zaprta —
se še treso; še vidne na stezi nožic so
sledovi — (bile brez čeveljčkov in nogavic so) —;
na pesku drobnem, suhem — kot na belem snegu —
so vtisnjene stopinje: vidi se, da v begu
jih nagloma pustila nožica je igrava,
tla rahlo se dotikajoč — Bog ve, čigava? ...
Potem je dolgo v oknu stal premišljevaje, z dihanjem cvetic družeč srca tresljaje. Na rožmarinov grm je lice zdaj položil, željno z očmi po vrtu in po stezah krožil in znova nad sledjo nožic jih zadržaval, misleč o njih: čigave? — ugibaval. Tedaj oči povzdigne: pri plotu vrhu brega stoji mlado dekle. Obleka njena sega — krijoe postavo vitko — do polovice grodi, odslanjajoč ramena vsa in vrat labodji. Litvinka taka je samo v jutranji zarji, da tako vidi moški kdo le hip — Bog varji! Čeprav bila je sama, je roki položila na grodi, da z dlanmi je krilo dopolnila. Lasje, ne v slap razviti, v majhne vozle zviti, nasukani in s polžki belimi pokriti, krase glavico nežno in v večerni zarji žare kot na podobah svetniški kolobarji. Le v lice videl ni je: obrnjena od dvora z očmi nekoga išče: vsak čas priti mora. Ta hip zasmeje se, veselo tleskne v dlani, zleti kot ptica bela z vrha po poljani, beži kar čez vrtič, čez plot, čez rože v vrti, in po poševni deski, na steno sobe oprti, nenadno, vsa žareča skoz okno v sobo skoči, vsa bela in lehka kot lunin žarek v noči. Pojoč zagrabi krilo in steče do zrcala — Ta hip zagleda tujca: z rok ji obleka pala, od čuda pobledela, od straha zaječala. Mladeniču je lice zalila barva rdeča, prav kot oblak, če zora jutranja ga sreča:
4?7
oči zapre ponižno in z dlanmi zasloni, hoteč se opravičiti, se nizko skloni, umakne se. Tedaj dekle bolno zajoka , ječeče kot če v sanjali preplašiš otroka. Prišlec se ozre — dekleta ni več bilo — in zmedeno odide; srce pa mu je bilo glasno in sam ni vedel, naj-li se raduje čudnemu srečanju, smeji ali sramuje...
¦v
/je solnce k zadnjim mejam neba se je sklonilo,
močno manj kot za dne, široko bolj svetilo,
vse v žaru kakor lice zdravega orača,
ki po končanem delu s polja se povrača
domov počivat truden. Že krogla potlačena
v vrhe se borom spušča; že tema meglena
se v krošnjah zbira in ob vejah rase;
že gozd je ves povezan v mrak, zlit vase,
strmi v črnini kot ogromne stavbe zidi,
nad njim krvavo solnce kot požar se vidi,
toneč v prepad... Za hip še skoz veja ožine
kot sveča skozi špranje oknic tenko šine —
in mrkne, — Nehali so srpi v žitu peti
po senožetih grabi je nehale polzeti.
Sodnika- gospodarja vodi to načelo,
da z dnem prestane tudi vsako poljsko delo:
»Vladar sveta že ve, doklej je delati treba!
Ko solnce — delavec Njegov — odide z neba,
tedaj je tudi čas, da kmet se s polja spravi.«
Tega je mnenja gospodar, a kar on pravi,
to izvršiti mora oskrbnik pošteni.
Zato voz zadnji snopja z vrhom naložen ni,
še praznega napol peljo ga v stoge k dvoru
in voli čudijo se lahkemu tovoru.
Zia Gospodarjem šlo vse z njiv, s polja, z gozdov z livad in pašnikov se vračalo domov je. Meketajoč se tu ovac preriva tropa in dviga oblak prahu; tam spet počasi stopa telic tirolskih čreda, zvone ubiti zvonci,
4?8
tam z loke pokošene konji beže pokonci,
k vodnjaku vsi teže, kjer vselej vzvod zaškriplje
pri dviganju vode, ki jo v korito vsiplje.
Sodnik, čeprav utrujen in čeprav med gosti,
pa gospodarske pustil v nemar ni dolžnosti:
stopi še v hlevnjak, pač prilika edina,
da vidi gospodar, kako mu kaj živina.
Že tretja jed na WSti. V tem Komornik Steri
nalije vina v čašo gospodični Dari,
mlajši pa postreže s krožnikom salate,
rekoč: »Postreči moram jaz vam, hčere zlate,
čeprav sem star, neroden.« Hipoma skočilo
mladeničev je par in damam poslužilo.
Sodnik pri tem ošine Tadeja izpod veke,
z roko si še popravi plašč iznad obleke,
nalije vina si in de: »Zdaj smo v navadi,
da hodi v mesto v šole naraščaj naš mladi,
in ne tajim, da sini naši, naši vnuki,
več knjižnega vedo kot stari mi neuki,
opažam pa vsak dan, da takih šol edino
še ni, ki naj uče, z ljudmi živeti mladino.
Nekdaj se je dečak v gosposki dvor podajal —
mene osem let je Vojvoda bil vzgajal,
oče Komornikov pokojni, mož pošteni,
(pri tem spoštljivo objame Komorniku koleni).
On za življenje javno me je skrbno pripravil,
strogo, dokler iz mene človeka ni napravil.
Spomin njegov bo vedno svet pri mojem rodu,
vsak dan za pokoj duše molimo h Gospodu.
Če niso toliko koristili nasveti
njegovi mi — ki orjem zemljo zdaj med kmeti —
kot drugim, ki so bolje zgled njegov sledili
in položaje si najvišje osvojili,
vsaj to pridobil sem, da nihče v mojem domu
mi še očital ni, da morda proti komu
sem bil nevljuden kdaj. Trdim namreč oddavna,
da vljudnost veda je velika in težavna!
4?9
Težavna, ker se ne konča s tem, kako noga
se spretno dvigne, kako pozdravlja bogvekoga
s koketnim smehom se. Ta vljudnost nove dobe
ni staro poljsko žlahtna, je trgovske robe.
Vsak mora biti vljuden, na svoj način seveda:
celo otrok ljubezen ni misliti brez reda;
v razmerju žene do moža, sveta, graščaka
do svojih slug: v vsem vljudnost je, različna vsaka.
Učiti moraš dolgo se, da se ne zmedeš
in proti vsakemu da se pristojno vedeš!
Učili so se stari: plemiči edino,
razpravljali med sabo so poljsko zgodovino
in vasi domačih važnejše dogodke.
Le tako poznali svoje so izrodke,
ki so jih trpeli, ne pa spoštovali.
Nekdaj so plemiči na svoj ponos kaj dali!
Zdaj ne vprašuj človeka: Kaj? Kako? Kdo oče?
Kaj delal? S kom živel? — Vsak pride, kamor hoče,
samo, da revež ni in pa — špijon cesarja.
Kot tisti Vespazijan, ki vohal ni denarja,
vseeno mu bilo iz kakšnih rok in krajev:
tako ni važna vednost zdaj rodu, običajev,
samo, da resen si in da pečat se vidi.
Prijatelje love sedaj kot pare Židi.«
Sodnik   konča in goste redoma pogleda.
Čeprav je pametno govoril, se zaveda,
da nestrpna je mladina v zadnjem časi
in vsak jo — tudi dober — govor dolgočasi.
Nasprotno: vse prevzela žlahtna je beseda.
Sodnik Komornika vprašujoč pogleda,
ki pa s pohvalo govora motiti noče
in le kima je z glavo odobrava vroče
in tiho »naj le nadaljuje«, pridoda še.
Zato Sodnik nalije njemu, sebi čase
in nadaljuje: »Vljudnost res ni karsibodi.
Ko človek prav vrednote svojih bližnjih sodi,
spoštuje starost, plemstvo, rod, nrav, običaje —
tedaj šele sam sebi pravo ceno daje:
480
prav kot na tehtnici: če hočeš težo znati moraš v skodelo drugo drugih težo dati! Za vas ta vljudnost vredna zlasti je pozora, ki fant do nežnega jo spola imeti mora, predvsem če plemištva in pa bogastva vrednost obdaja z bleskom še prirojen čar in čednost. Tod pot je do ljubezni, le tako nastaja sorodstvo slavnih hiš — in tega običaja so predniki bili...« Tedaj Sodnik obrne k Tadeju se z glavo in ga z očmi ošvrne — vsem jasno: na njegov slučaj se zdaj povrne.
DR. IVAN GRAFENAUER
O POKRISTJANJEVANJU SLOVENCEV IN POČETKIH SLOVENSKEGA PISMENSTVA
II
In zdaj si hočemo ogledati, kako se strinja s temi verskokulturnimi razmerami stališče, ki ga zavzema nasproti skromnim ostankom verske pismenosti iz te misijonske dobe slovenske zgodovine m kulture univ. prof. dr. France Kidrič v svoji Zgodovini slovenskega slovstva.
V 1. snopiču tega dela našteva avtor, ko govori o začetkih slovenske pismenosti, najprej vrsto kapitularjev Karla Velikega in sklepov pokrajinskih cerkvenih zborov, ki so pospeševali »nemški cerkveno-knjižni repertorij« (1. izd., 1929, str. 6., 2. izd., str. 2.). Takoj nato pa razlaga, da ti kapitularji pri Slovencih niso imeli skoraj nobenega vpliva, ker so bila središča cerkvene administracije in kleriške vzgoje zunaj slovenskega ozemlja. V 8. stl., trdi K., doba krščanskih domačih knezov problema slovenskega pisanja in slovenskega posnemanja smernic za upoštevanje živega jezika, ki so jih vsebovali kapitularji Karla Vel., sploh še ni mogla dozoriti (1. izd. 6—7, 2. izd. 2—3). O dobi 9. in 10. stoletja pravi v 1. izd. (8—9): »Edini ohranjeni slovenski odmev določil v karolinških kapitularji h iz te dobe in obenem prvi ohranjeni slovenski literarni spomenik sta napisala okoli 1000 dva duhovnika v latinski homila-rično-liturgični rokopis freisinškega škofa, ki je imel bogata posestva ter cerkveno in posvetno oblast v delih slovenske zemlje (n. pr. ob Vrbskem jezeru, Škof jo Loko s široko okolico, Zgornje Koroško): prvi  si  je   zabeležil  po 975 obrazec splošne izpovedi, kakršnega