L I S T E K f Fran Megla. Prijatelju in tovariš« v spomin. Ko smo Te, dragi prijatetj, spremljali dne 13. septcmbra t. 1. v veliki družbi domačinov, znancev, prijateljev in tovarišev Tvojih iz vseh krajev tje gor na mirni hribček pri Sv. Lenartu k večnemu počitku, mi je uhajal spomin daleč nazaj v ono dobo, ko sva se pred okroglo 50 let: šolala v Mariboru. Nisva bila sicer v enem in istem razredu, ker si bil Ti 3 leta pred menoj, a združena sva bila v dijaškem društvu »Zborček«. To je bilo tajno društvo, torej brez potrjenih pravil, kjer smo se mladi uoiteljiščniki navduševali za narodne ideje ter skušali nadomestiti v maternem jeziku to, kar se je na zavodu takrat glede gojitve slovenščine zancmarjalo. Petdeset let je od one dobe, torej pol stoletja, a živo sc šc spominjam besed, 'katere si, dragi pokojnak, povodom nekega predavanja v »Zborčku« izrekel. Učitelj bodi z ljudstvom, a ne nad ljudstvom, ako hoče, da bo njegovo delo v šoli in izven šole imelo uspeh! Učiteli bodi z ljudstvom! To Ti je bila deviza, to Ti je bilo geslo, katerega si se ves čas svojega dolgoletne^a službovanja kot učitelj držal. Povsod, bodisi pri Sv. Tomažu, pri Sv. Bolfcnku na Ko_ju, prr Sv. Janžu, v Svetinjah in pri Sv. Lenartu, v svojem rojstnem kraju, si bil vedno z ljudstvom in ne nad njim, zato Ti je l.iudstvo tudi zaupalo, zato Te jc tudi ljubilo. Spom:.njam se tukaj samo Sv. Bolfenka, kjer si, dragi pokojnik, pri ondotnem ljudstvu še dandanašnji v tako dobrem in hvaležnem spominu, da je tamkajšnja — sedaj že tretja generacija — prenesla to ljubezen in zaupanje na Tvojega sina Milana, ki je pred par leti tamkaj služboval in se je prebivalstvo na mah na njega privadilo in se ob slovesu težko ločilo od njega. Prav ob njegovi 70-letnici ga je zrušila smrt. Spet se je razredčila vrsta stare garde. iki ji je bila narodnost stožer vsega hotenja in delovanja. Ker pokojni svojega prepričanja ni skrival pred nikomcr, ker je smatral za svojo učiteljsko dolžnost, da vkljub vsemu orientira prebivalstvo svojega šols'kega okoliša proti jugovzhodu, zato ni čuda, da je ob izbruhu vojne romal uklenjen v Gradec. —Avstrijska justica je iskala rrirzlično svoje žrtve in našla jo je v" učitelju-idealistu, ki je bil prenaiven. da bi se znal izviti fe strašnih krempljev. Obsodli so ga na štirinajst mesecev. Skrb za ljubljeno in mnogoštevilno rodbino, ki je ostala brez rednika, bi ga ubila, da ni našel utehe v elitni družbi sotrpinov, o katerih je govoril vsekdar z največjim ponosom. Pokojni je bil tipičen intclektualcc prete'kleaa stolctja. Razpolagal jc z naravnost ogromnim znanjem. Njegova gostoljubna hiša je zbrala prav pogosto vesel krog mlade inteligence, ki je pod njegovim vodstvom razpravljala o vsem mogočem. Čc je debata postala preburna. je poznal dva preizkušena rccepta. Ali je segel v svojo bogato založeno knjiižnico, s priznano avtoriteto zaključil razpravo, ali pa je kot strasten ljubitelj petja napeljal prekipevajočo bojevitost v mirno vodo sladke muzike. Kot učitelj je bil rojen metodik. S prenapolnjenimi razredi je dosegel odldične uspehe. Celo pokojni Končnik se je divil njegovi didaktiki in sodelovanju slčhernega učenca v razredu, ki je štel 80 glav. Svojcem je bil skrben oče in pri vsej svoji miselni bojevitosti neizmerno mehkega srca. Največja uteha v dneh bolezni mu je bilo njegovih devet vnukov in vnukinj ter zavest, da se je njegovo življenjsko delo zrcali_o v •jospodarskem in kulturnem napredku ljubljenega šolskega okoliša Sv. Lenart pri Veliki Nedelji. Na prelepem griču, kjer leži pokopališče, se je strnilo okrog groba polcg ogromne množice domačinov učiteljstvo ormoškega okraja. Ko so se razlegali preko naših goric zadnji akordi poslovilne pesmi, ko so nežne rokc nametale cvetja grobu do vrha, tedaj so priča.le solze na obrazih mož in žena — njegovih bivših šolarjev — in na obrazih tovarišev: Umrl je mož! Ko smo se vračali vsak v svoj kraj, nam je tožno miscl sladila zavest: Tovarištvo vendar ni prazna beseda! Dragv tovariš! Nad 20 let si služboval v svojem rojstnem kraju. Poznal si svoje ljudstvo in ljudstvo je poznalo Tebe. Tukaj med ožjimi svojimi roja'ki boš užival večni mir. Uverjen sem da se bo ob obisku njive božje vsak bivših Tvojih učencev rad pomudil pri Tvoji gomili in se spomnil s hvaležnim srcem, da si mu bil dobrohoteč učitelj. Počivaj. dragi prijatelj in tovariš, v miru po težki življenjski borbil A Kosi. _ X.