Zb. gozdarstva in lesarstva, L. 12, štev. 1, s.141-162, Ljubljana-1974 UDK: 674:620.179.11 UGOTAVLJANJE NERAVNOSTI MEHANSKO OBDELANIH POVRŠIN LESA - KRITIČEN PREGLED METOD Tomo BONAČ Sinopsis Podana je terminologija in opisane so značilnosti lesnih površin. Štiri_ osnovne metode (svetlobna, pastni test, kapljična, tipalna) so obravnavane glede na mož- nost razvoja v spločen standard. Pri tipalni metodi je bila posebna pozornost po- svečena določanju minimalnega radija tipala. Izveden je bil poizkus ugotavljanja plastičnih in elastičnih deformacij površin štirih vrst lesa med obremenitvijo 2 p s tipalom radija 35 pm (do sedaj se je uporabljal minimalni radij 60 pm); ugo- tovljena _je bila možnost povečanja natančnosti zapisa površine. Kljub temu pa ima vsaka izmed metod kritično pomanjkljivost, zaradi katere Sf? ne more razviti v splošen standard. Zato bi bila potrebna nova osnovna metoda. ASSESSMENT OF CUT WOOD-SURFACE IRREGULARITIES - A CRITICAL E-VALUATION OF METHODS Tomo BONAČ Synopsis Terminology is presented and wood surface characteristics are described. Four basic methods (light-sectioning, paste test, water drop, stylus-tracing) are dis- rused as possible generally used standard methods, Special effort was dedicated to stylus' minimal radius determination (stylus-tracing method). Plastic as well as elastic surface deformations of four wood species were microscopically exa- mined as surface was loaded with stylus (radlus 35 pm, force 2 p); other papers have reported 6011m minimal stylus radius. It was established that it is possible to improve the accuracy of surface profile recording. However, each of the four methods has its critical impediment due to which they cannot be developed into a generally used standard. Therefore a basically new method is needed. 141 Avtorjev naslov: Tomo BONAČ, dipl. inž. Biotehniška fakulteta v Ljubljani 61000 Ljubljana, Krekov trg 1 Razprava je del raziskovalne naloge št. 404/979-73, ki jo je financiral Sklad Borisa Kidriča. 142 DEFINICIJE POJMOV Efektivna površina: predstava realne površine, dobljena s pomočjo instrumenta. Efektivni profil: kontura preseka efektivne površine z neko ravnino. Hr?pavost: geometrijsko stanje površine, pri kateri so širine dolin majhen mnogo- kratnik globine dolin. Konfiguracija površine: topografija meje med substanco in njeno okolico (običajno zrak). Kot iveri (8'): kot med čelno ploskvijo rezila in pravokotnico na ravnino rezanja. Obdelovalna ravnina: namišljena ravnina, ki vključuje smer rezanja in smer poda- janja. Tolčenje iveri (Chip bruising): napaka pri skoblanju lesa, ki jo povzročajo iveri, ki jih nosi rob rezila in vtisnejo v površino vrsto plitkih vgreznin, Neravnosti: vrhovi in doline realne površine. Privzdignjena površina (Raised grain): skoblana površina, pri kateri je pozni les privzdignjen nad ostalo površino. (12) Raztrgana površina (Torn grain): mehansko obdelana površina, na kateri so vlakna ali skupina vlaken razcefrana ali odtrgana pod obdelovalno ravnino zaradi delo- vanja rezila. Realna površina: površina, ki omejuje telo in ga loči od okoliškega prostora (obi- čajno zrak). Realni profil: kontura preseka realne površine z neko ravnino. Tlačno trganje: napaka pri rezanju furnirja, Zrušitev nastopi zaradi stiskanja lesa pred rezilom. Nastane pod obdelovalno ravnino. Valovitost: geometrijsko stanje površine, pri kateri so širine dolin znaten mnogo- kratnik globine dolin. Vlaknata površina (Fuzzy grain, Woolly grain): mehansko obdelana povrsrna, na kateri so vlakna zaradi rezila privzdignjena in razcefrana, namesto da bi bila gladko odrezana. Zalomljena površina (Chipped grain): mehansko obdelana povrsrna, na kateri je za- radi delovanja rezila les odlomljen pod obdelovalno ravnino, Zrahljana površina (Loosened grain): skoblana površina, na kateri se plasti pozne- ga lesa odluščijo od površine ali pa k temu težijo (12). 143 UVOD S površinami prihajamo neprestano v dotik, zato imajo v splošnem mnogo večji vpliv na naše občutke kot znanje o vsebini, Problemi neravnosti površin tako že od sre- de tridesetih let pospešeno pritegujejo pozornost. Celotno razumevanje in ocenitev geometrijskega stanja površine lesa in lesnih materialov daje bistven tehnični po- datek o sposobnosti premazovanja, o impregniranju in lepljenju ter o tolerancah, prilegih, končnem videzu, sijaju ter o dimenzijskih spremembah pod folijami. Na področju kovin je znanje o površinah še veliko pomembnejše, ker zajema tud_i po- jave, pri katerih površine med seboj drsijo (n. pr. obraba, mazanje itd.). Čeprav je področje ovrednotenja površin tudi pri kovinah relativno novo, pa je na razpo- lago vrsta zadovoljivih metod, merilni instrumenti pa so celo mednarodno standar- dizirani (ISO R 1878, R 1879, R 1880). Za merjenje površin lesa pa še ne obsta- ja nobena zares uporabna natančna metoda, kljub temu, da se je že mnogo razis- kovalcev posvetilo temu problemu (preko 150 tehtnih člankov). Ta neuspeh je pripi- sati posebnostim materiala, vendar subjektivna presoja površin v pogojih moderne proizvodnje ne more več zadoščati. Precizni površinski standardi bi bili v pomoč nabavi, kontroli kvalitete in raziskovalnim oddelkom. Namen tega prispevka je u- gotoviti, kakšne so možnosti že znanih metod in instrumentov za ugotavljanje ne- ravnosti površin lesa in lesnih materialov za razvoj v standardno obliko. l. POJAV IN ZNAČILNOSTI LESNIH POVRŠIN Idealno gladke povrsme ni. Poddeljenje neravnin se lahko nadaljuje vedno do točke, kjer obstaja neka strukturna tekstura. Šele oddaljenost v strukturni mreži krista- lov tvori pri 10-7 mm naravno mejo, pod katero ne moremo v normalnem smislu več govoriti o površinah. Tehnično gladka površina je difinirana kot prerez v rav- nini skozi material. Pri lesu se površine, ki so pripravljene na mikroto,mu, prib- ližujejo tej definiciji, čeprav nepravilnosti površine ostanejo (celični lumni). Konfiguracija mehansko obdelane površine lesa ne kaže samo specifične karakteri- stike delovnega procesa, pri katerem površina nastane, t.j. ni samo rezultat pra- vilnega delovanja orodja in nepravilnosti delovanja stroja, ampak je tudi rezultat anatomske strukture in "delovanja lesa" (17). Nemški standard DIN št. 4760 "Ob- like razredov" predstavlja sistem, v katerega je mogoče vključiti vse naštete vpli- ve (1). Po tem standardu, ki je prirejen za kovinsko področje, je določena vrsta in ne velikost posameznih razredov neravnosti. l. razred predstavlja napako obli- ke obdelovanca, 2. razred valovitosti in 3. do 5. razred hrapavost površine obde- lovanca. 6. razred zajema neravnosti zaradi zgradbe mreže snovi. Zaradi posebnosti lesnega materiala sta PAHLITZSCH in DZIOBEK (20) predlagala nekoliko drugačno poimenovan.je razredov neravnosti (tabela I). šesti razred je za- radi nepomembnosti izločen, ker velikostno pade v območje mrežnih razdalj snovi in s tem pod konfiguracijo, ki velja pri površinah lesa za idealno gladko. Nadalje je pri lesnih površinah smotrno posamezne razrede neravnosti velikostno omejiti, Neravnosti iste vrste lahko namreč nastopajo v zelo različnih velikostih. Tako so lahko neravnine v konfiguraciji površine zaradi anatomske strukture enako velike, 144 če ne večje kot neravnine zaradi mehanske obdelave. V tabeli I so razredi velikost- no omejeni s širinami dolin neravnin. Tabela I razred vrsta neravnosti primeri tipa neravnin širina dolin (mm) 1 . napaka oblike krivost, neokroglost 50 2 valovitost · veliki valovi 5 3 hrapavost majhni valovi 0,5 4 vlaknatost sledi brušenja, pore, gube laka 0,05 5 2oroznost struktura laka, najfinejše pore 0,05 Les s svojo vlaknato strukturo, raznoliko celično razporeditvijo, dimenzijsko ob- čutljivostjo na vlago, heterogenostjo in kemičnimi lastnostmi postavlja čisto dru- gačne pogoje prodiranju rezila kot skoraj homogene in izotropne kovine kristalin- ske strukture (5, 17), Mehanizma mehanskega odrezavanja kovin in lesa se zato bistveno razlikujeta. Pri kovinah nastaja nova površina kot posledica združitve za- radi striženja in natezanja kristalov v strižni ravnini, ki poteka poševno od roba rezila proti površini obdelovanca. Les pa se lahko samo pri elementarnem pravo- kotnem rezanju z ostrim rezilom zruši na šest različnih osnovnih načinov, od ka- terih se da samo eden primerjati z zrušitvijo kovine. Nova površina lesa nastane namreč tudi zaradi prekoračenja cepilne, tlačne in natezne trdnosti. Pri tem se zrušitve pogosto lahko širijo tudi pod obdelovalno ravnino. Posledica razlik v mehanizmu rezan.ta se kaže v drugačni konfiguraciji nastale po- vršine. Površina kovine, ki je obdelana z odrezavanjem, lahko kaže po DIN 4761 naslednje neravnosti (2): brazde žlebiči igloji pokline raze kotanje - prisiljeno povzročene sledi zaradi poti orodja - slučajne, grabnasto oblikovane sledi obdelave zaradi delovnega procesa ali pa s poškodbo povzročena ostra zvišanja površine - mestoma omejena ločitev strukture materiala majhne širine toda pogosto znatne dolžine in_ globine - slučajne žlebaste poškodbe - skledaste poškodbe Pri obdelavi lesa se pogosto pojavljajo napake, ki vplivajo na stanje povrsme. Pri rezanju proti rasti in v okolici grč se pojavlja zalomlJena površina. Vlaknato površino pa običajno. povzroči topi rob rezila ali pa prisotnost tenzijskega lesa. Obrabljenost rezila je lahko, poleg napačnih pogojev obdelave, vzrok za nastanek raztrgane površine. Pri skoblanju lesa je običajna napaka tolčenje iveri, ki pa lahko nastopi tudi pri ostrem rezilu. Pri rezanju furnirja je zelo značilna napaka obdelave tlačno trganje, ki se pojavi zaradi premajhnih kotov rezanja, velikih de- belin furnirja in toposti roba rezila. Pri skoblanju preveč vlažnega lesa (več kot 12%) se rani les stisne, če je pod poznim lesom, ter s tem po spremembi vlaž- nosti povzroči privzdignjeno površino. Če se krčenje in nabrekanje lesa ponav- lja, plasti poznega lesa celo težijo k ločenju od površine. To napako, ki se ime- nuje zrahljana površina, lahko povzročijo tudi preveliki pritiski pri brušenju ali skoblanju lesa. 145 ,_ Slika 1. Posnetki obdelanih površin bora (Southern Pine) z rasterskim elektronskim mikrcsko- pom (50 x). Od zgoraj navzdol so površine obdelane s tračno žago, krožno žago in bru- šene. Levo: obdelava prečno na vlakna, desno: vzdolž vlaken (fotografija iz FOREST PRODUCTS JOURNAL), 146 Lesna površina ne kaze samo sledi orodja, razpoke, in slučajne poškodbe zaradi nakapk, ampak ima še to posebnost, da na njej vedno nastopajo poškodbe celične zgradbe (slika 1). Grobe obdelave lesa kot n, pr. žaganje na jermeniku, tračni ža- gi ali. krožni žagi povzročajo težke poškodbe lesnih vlaken. Na taki površini je mo- goče opaziti deloma ali popolnoma iztrgane celice, ki so zmečkane in močno defor- mirane (29). Včasih se iztrga kar cel snop celic, ki je lahko celo več mm dolg, Snop lahko vsebuje mnogo celic, ki so običajno ločene vzdolž celičnih sten. Celo pri površini, obdelani z brušenjem je opaziti lasaste, iztrgane dele celičnih sten. Pri finejših obdelavah lesa (skoblanje, rezkanje) sicer ni več opaziti iztrganih de- lov, vendar so robovi celič~ih sten še vedno deformirani, Še najboljše stanje kaže površina, obdelana z ročnim skobeljnikom, 2, PREGLED OBSTOJEČE METODOLOGIJE UGOTAVLJANJA NERAVNOSTI POVRŠIN Kakšne metode so uporabljali različni avtorji pri ugotavljanju neravnosti površin lesa, kaže tabela II. Tabela II avtor metoda radij konice tipa la pritisk tipala Lutz, 1952 svetlobni odboj Forster aparat, 1952 tipalo 50.:60 pm o, 3-2 p Talysurf inštrument tipalo štiristranska piramida 0,1-? p (Taylor-Hobson), 1952' 900, širina konice 2,5pm Flemming, 1957 pastni test Hann, 1957 tipalo 3175 ,um ? Kikata, 1958 tipalo 310 ,um, 540 ,um 65, 20 p Suzuki, 1958 kapljica vode Rinkefeil, 1962 tipalo 25 )lm, 450 ,um l::_0,2p Maxey, 1964 tipalo 25,4 pm, 112,um 5-10 p Peters-Mergen, 1971 tipalo 25,4 ~m, 198, 5 ~m ? Za ugotavljanje neravnosti povrsrne lesa so torej na razpolago štirje osnovni nači­ ni: svetlobni odboj, pastni test, kapljična metoda in tipalo. 2. l. Metoda svetlobnega odboia Aparati, ki izkoriščaio za meritev svetlobni odboj, so lahko takšne vrste, da pro- jicirajo na površino tanko senco ali pa pošiljajo tanek trak svetlobnih žarkov. Prve- ga so razvili v Forest Products Laboratory predvsem za merjenie površinske ne- ravnosti iverk (7, 8). Ostre sence se pri tem instrumentu projicirajo na površino tako, da se na dve napeti žici debeline O, 6 mm, ki sta 25 mm narazen, pod ko- tom usmeri ploščat snop močne svetlobe, Odmiki senc, če iih gledamo v smeri pravokotno na površino, kažejo povečano sliko vertikalnih neravnin. Povečava ie 147 odvisna od vpadnega kota žarkov. Neravnine je mogoče izmeriti na fotografskem posnetku tako osvetljene površine, na katero je položeno merilo. Instrumenti te vrste se uporabljajo predvsem tam, kjer so neravnine tako velike, da ni potrebna horizontalna povečava. Aparat, ki deluje po metodi svetlobnega traku, je izpopolnjen že do komercialne oblike. Pripomoček je podoben mikroskopu in ga je zasnoval prof. Schmaltz. Se- stoii v bistvu iz dveh mikroskopov, projekcijskega in okularnega, ki sta postavlje- na tako, da njuni osi ležita v ravnini, ki je pravokotna na površino, ki jo preisku- jemo. Projekcijski mikroskop meče senco ravne linije na površino pod kotom 45°. Skozi. okularni mikroskop, ki je nameščen pod enakim kotom, pa je mogoče opazo- vati odmike od ravne linije zaradi neravnosti površine. Mikroskop poveča 60 do 520 krat in ker je kot projekcije 45°, skoraj enaka povečava zajame razdalje vzdolž in pravokotno na površino. Pri največji povečavi je n. pr. mogoče zato opazovati samo O, 3 mm dolžine površine. Neravnost površin se po tej metodi navadno izra- ža z Rmax profila (glej sliko 3a), 2. 2. Pastni test Pastni test po Flemmingu izkorišča za meritev prostor med realno površino pre- izkušanca in "idealno površino" (18). Po tej metodi z injekcijsko brizgalko nanese- mo na površino, ki jo želimo meriti, določeno količino paste (n. pr. vodno razto- pino natrijevega silikata) in nanjo položimo folijo, ki jo pritisnemo ob površino z gumijastim valjem. Iz obeh znanih podatkov, volumna paste in površino vtisnjene paste, lahko približno izračunamo Ru (glej sl. 3a). 2. 3. Kaplična metoda Kapljica kapljevine zdrsne z neke povrsme, če se ta zadosti nagne. Kot, pri kate- rem se to zgodi, se imenuje prekucni kot in ga je mogoče določati dokaj natančno z zelo preprosto pripravo (slika 2). Da površina lesa kapljevine ne bi vpila, jo je treba impregnirati s 5% koncentraciJo silikona. Prekucni kot je po Suzukiju odvi- sen od Rmax ter tudi celo od oblike površinskega profila in predstavlja zato šte- vilčno vrednost neravnosti površine (28). kaplji'ca vode " Slika 2 Shema priprave za merjenje prekucnega kota 148 2.4. Metoda s tipalom Tipalo je navadno stožčasta konica, ki je na vrhu krožno oblikovana ter se hori- zontalno premika po površini, tako da pri čim manjšem pritisku na površino ver- tikalno niha. Ti premiki se nato ustrezno povečajo in vodijo v registrator profila površine ali pa naravnost v elektronski analizator profila. Za povečavo, ki je več­ ja v vertikalni smeri je na razpolago več možnosti. Lahko se doseže z mehanskim prenosom (10), ki pa izvaja velike pritiske na površino. Forsterjev aparat uporab- lja za povečavo sistem leč, ki povečajo snop žarkov, ki se odbijajo od zrcala, povezanega s tipalom. Profil se registrira s fotografiranjem. Ta sistem je nepo- trebno kompliciran in poleg tega ne omogoča avtomatičnega ovrednotenja krivulj. Največjo skupino tipalnih naprav predstavljajo elektromehanični aparati, ki so lah- ko takšni, da ustvarjajo električni potencial ali pa takšni, da modulirajo nosilno napetost. Prvi imajo tipalo povezano z mehanizmom, ki ustvarja električni potenci- al v odvisnosti od gibanja tipala. Potencial je odvisen od hitrosti pomika in ampli- tude tipala. Na perfektno gladki površini tipalni mehanizem ne posreduje nobene nape- tosti. Pri modulacijskih napravah pa vertikalni položaj tipala, medtem ko se ta pomika po površini, mehansko modulira nosilno napetost instrumenta in nastane signal, ki se vodi v ojačevalec in registra tor. Signal je torej (v določenih mejah) neodvisen od hitrosti pomika in zato je to ugodnejša varianta. Najzahtevnejši del metode predstavlja ovrednotenje registriranih krivulj, ki so funkcije slučajev (slika 3a). Izčrpno se jih lahko opiše z dvema funkcijama ver- jetnosti: statistično distribucijsko funkcijo f(x) (slika 3b) in avtokorelacijsko funk- cijo Rxx (A), (slika 3c), ali njeno Fourierjevo transformacijo - energijskim spekt- rom Sx ('4.J) (slika 3d). Za ovrednotenje profila so na razpolago parametri funkcije f(x), ki se navadno u- porabljajo v praksi: aritmetična sredina odklonov od mx Ra (CLA, AA), standard- ni odklon x (RMS, Rs) in razmak Rmax• "" Ra = J (x - mx) f(x) dx -ao-~-------- 6x J / f -mx) 2 f(x) dx v-~ Ti parametri pa še ne dajo zadostne informacije o konfiguraciji površine. Dodat- ne informacije nudi oblika statistične distribucijske funkcije f(x). Če je veliko majhnih ordinat, postane distribucija levo asimetrična in obratno. Vertikalno od- mikanje od normalne distribucije pa pomeni večjo ali manjšo pogostost okoli sred- nje vrednosti distribucije mx• Stopnji asimetričnosti in sploščenosti distribucije bi bili lahko izčrpni dodatni informaciji k Ra in d x, vendar problemi z instrumenti še zavirajo ekonomično rešitev. Vidimo, da vsi ti parametri ovrednoti.to samo vertikalne lastnosti površine, zato v praksi zadoščajo samo v posebnih primerih, in sicer za primerjavo površin, ki so pripravljene na dani način in na določenem materialu._ Pri razvrščanju ordinat, ki ne upošteva vrstnega reda, ampak samo vertikalnost, se namreč izgubijo lastnosti profila v abscisni smeri. 149 xll!~ Ru Rmax m,~ ~=•~ o -- . -~-- ~~M l a frxJ b C UJ d Slika 3 a - profil površine, b - distribucijska funkcija f(x), c - avtokorelacijska funkci- ja Rxx (.l), d - energijski spekter Sx (t.:>) 150 Metoda, s katero je mogoče zajeti horizontalne lastnosti povrsrne, uporablja avto- korelacijsko funkcijo Rxx (,L ), ki jo je mogoče izračunati iz profila, predstavlje- nega v digitalni obliki, tako da so ordinate med seboj oddaljene za razmak ,l (21): N-,1, Rxx (A) = N =,l L x (li) x (li +,\. ) i - 1 N = skupno število ordinat /l = razmak med dvema ordinatama, potreben za izračun korelacije funkcije Numerično se s pomočjo avtokorelacijske funkcije površina ovrednoti s korelacij- sko dolžino;\ 0 ter s korelacijsko valovno dolžinoA.= (glej sliko 3c). Oblika kore- lacijske funkcije kaže slučajen in periodičen delež, ki ju vsebuje površina. Ker je potek funkcije mogoče aproksimirati z e-funkcijo, je tako mogoče definirati slu- čajni delež površine. Včasih se za karakteriziranje profila povrsrne uporablja tudi Fourierjeva transfor- macija korelacije funkcije t. im, variančni spekter ali energijski spekter Sxx ~), ki kaže, s katero frekvenco se obračajo variance profila. Sxx (w) = ~ Jixx (A) cos..,l d).. o o.;,= 21/'f - kotna frekvenca v periodah/cm f = frekvenca v periodah/cm Pomanjkljivost takšne frekvenčne analize pa je v tem, da ni možnosti za določi­ tev pomembne korelacijske dolžine. V novejšem času so bili razviti še aparati, s katerimi se da določiti nove para- metre profila: R 8 in ~ naklonskega kota profila. Posebno pomemben je standard- ni odklon naklonskega kota, ki odraža obnašanje avtokorelacijske funkcije, tako da loči različne oblike profila, čeprav _je G x konstanten. 151 __ ../ 3. DISKUSIJA Mehansko obdelana povrsma lesa torej izkazuje bistveno drugačno konfiguracijo v primerjavi s kovinsko. Pri ocenjevanju sposobnosti posameznih metod za številčno ovrednotenje take konfiguracije pa je treba upoštevati še eno posebnost lesne povr- šine. Pri kovinskih površinah je prečna neravnost navadno mnogo večja kot vzdolž-. na (prečna neravnost se meri pravokotno na smer sledi orodja, vzdolžna pa v sme- ri orodja). Nasprotno pa je pri lesnih površinah vzdolžna neravnost pogosto celo večja od prečne (25)*. Pri tistih kovinskih površinah, ki imajo izrazito usmerjene neravnine, zato navadno zadoščajo dvodimenzionalne meritve, pri lesnih površinah pa bi takšne meritve lahko privedle do napačne ocene površine, Trodimenzionalne meritve so pri lesnih površinah zato nujne, Prednost svetlobnih aparatov za ocenjevanJe povrsme je v tem, da nedestruktivno delujejo na površino in bi torej lahko z njimi merili tudi dvignjena vlakna, Ugoto- vitev točne meje med svetlim in temnim delom površine pa je izpostavljena hudim subjektivnim napakam (18, 22). Te napake nastopajo zaradi presvetlitve koncev vlaken lesa in zaradi barve lesa, ki je v primerjavi s kovinami zelo svetla. Do- datna pomanjkljivost Schmaltzovega aparata je še v tem, da zajema zelo ozko ob- močje površine ter v tem, ker je zaradi poševnega projiciran.ia profil površine po- pačen, posebno če se opazujejo anizotropne površine. Glavni razlog, da se ta na- čin ni nadalje razvijal v smislu standardne metode pa je v tem, da meritev prak- tično ni mogoče mehanizirati, tako da bi posredovale številčno stanje površine. Pastni test je edina od naštetih metod, ki zajema trodimenzionalno meritev. Ven- dar tu nastopajo težave zaradi upora toka kapljevine, še bolj pa zaradi absorbcij- skih pojavov, ki otežujejo meritev pa tudi primerjavo med vrednostmi zelo raz- lično poroznih vrst lesa. Kapljična metoda je videti na prvi pogled uporabljiva, vendar je Suzuki ugotovil, da je prekucni kot odvisen od kontaktnega kota O(. Kontaktni kot pa je odvisen od velikosti kapljice in se s povečanjem ali zmanjševanjem velikosti kapl.i_ice celo hi- sterezno spreminja. Težave, ki nastopajo pri doziranju kapljice in nepoznavanje razmer, ki vplivajo na kot o< (površina lesa je običajno prevlečena s tankim filmom umazanije, kar vpliva na velikost kontaktnega kota) tako omejujejo uporabnost te metode, Daleč največje je število avtorjev, ki priporocaJo metodo s tipalom, zato je tej metodi vredno posvetiti največ pozornosti (3, 4, 1 O, 14, 16, 22, 24, 26). Med prednostmi metode izstopa udobno avtomatsko ovrednotenje posnetih krivulj, Pri tem pa se postavljajo naslednja vprašanja: 1, Ali je mogoče ustrezno povečati merilno območje? 2. Ali konica tipala poškoduje površino lesa in je zato zapis popačen? * SIEMENSKl je za ocenjevanje neravnosti uporabil parameter Rm, ki je aritme- tična sredina diferenc nivoja med posameznimi vrhovi in sosednjimi najnižjimi točkami profila. 152 3. Ali je konica tipala res sposobna registrirati vse značilnost( lesne površine? 4. Al1 je tipalo sposobno registrirati površino tudi trodimenzionalno? 5. Ali je mogoče najti ustrezen matematični sistem, ki bi omogočil okarakterizira- nje površine z eno samo vrednostjo? ad l. Pri površinah mehansko obdelanega lesa se Rmax giblje v dosti večjem razponu