327
Nov mit o Slovencih
KABALA
Delo je 11. februarja letos prineslo članek ZAŠČITA ZA MANJŠINE. Prav vsakdanja, poučna, skopo razložena reč o odnosih med nami in Italijo po beneškem srečanju med Tepavcem in Morom. Skoraj prazna — če ne bi kratkočasila sestava delegacije, ki je spremljala zunanjega ministra.
Bom prepisal iz Dela: »Na jugoslovanski strani so se pogovorov udeležili še pomočnik državnega sekretarja llija Topalovski, naš veleposlanik v Italiji Srdja Priča, šef kabineta državnega sekretarja Aleksander Demajo, posebni svetovalec državnega sekretarja Zvonko Perišič, načelnik politične uprave v državnem sekretariatu za zunanje zadeve Nikola Mindič in drugi«.
Torej   —   in   drugi.   Jah,   očarljivo.
Kolikor vem, se je Tepavac v Italiji med drugim pogovarjal sicer o državnih mejah, pa vendar o tistih, ki potekajo po slovenskem ozemlju. O meji, ki je hkrati meja slovenske republike. O manjšini, ki je —-na italijanski strani — slovenska. Mar ni tako? In ker tako je, se sprašujem: ali ne bi bila (praktična in moralna) dolžnost zunanjega ministra, da vzame v svojo delegacijo tudi Slovence?... Morebiti jih pa pravšnjih nimamo? ... Morebiti je vse vodstvo slovenske republike in vsa slovenska politika dobra in primerna samo za, kaj vem, provincialne, obrobne, neodločilne, nevažne in nezanimive za-devščine? Za to, kak prideluje se krompir najbolji? Morebiti pa smo tolikanj za plotom in po-hlevni, da bi zaškripalo, če bi naši ljudje v tudi naših vprašanjih stopili na diplomatski parket in za diplomatsko mizo?
Prestrašen in ponižno se sprašujem: anti so vsaj šoferji v Tepavčevi dele-gaoiji, ki je razpravljala z Italijani o tudi slovenskih rečeh, bili Slovenci?
Spodobilo bi se.
Hkrati pa se več ne čudim, da so dogodki na Koroškem tolikanj v piko presenetili jugoslovansko diplomacijo. In da so diplomati, zaradi teh dogodkov soočeni z ljubljanskimi študenti, napravili tako strašljiv vtis neinformiranosti, tolikanj — sem slišal — klavrn vtis.
Naša diplomacija se zatrese, se razburi, se požene kakor valjčni mlin, če se zlomi dateljnova palma v ne vem kateri bratski afriški oazi — naši problemi pa so zanjo kot na moč mimogrede. Politični realizem. Seveda. Je zaspanost še politični realizem? In zaskrbljenost — je sentiment? Preveč krvi in čustev je namreč steklo tam ob tistih mejah spričo igric, ki se jih dandanes izvoljenci gredo. Škoda se bo pokazala, kakor zmeraj, jutri zjutraj.
Ko nas bo spet kdo zbudil.
Saša Vuga