GLASBENA MATICA V LJUBLJANI
V PONEDELJEK 6. MAJA 1929
OB 20. URI
V FILHARMONIČNI DVORANI
KONCERT
BBMWBa ' ’	TmWlMHM—MM«—BW
SLOVENSKE UMETNE IN NARODNE PESMI
KATEREGA IZVAJA OPERNI PEVEC
SVETOZAR BANOVEC
PRI KLAVIRJU: KONSERVATORIST MARIJAN LIPOVŠEK
SPORED:
Osterc Slavko: Osterc Slavko: Kogoj Marij: Lajovic Anton: Skrjanc L. M.: Adamič Emil: Adamič Emil: Pavčič Josip: Pavčič Josip: Leoncavallo R.:
TRI PESMI
PESEM O DEVICI PEREGRINI ČE ME NE MARAŠ . . .
MESEČINA
LIRIČNI INTERMEZZO VEČERNA
POD TVOJIM OKNOM, BERTA . . .
VEČERNA
MLADA PESEM
ROMANCA MARCELLA IZ OPERE „LA BOHEME«
Pavčič Josip:
VENČEK SLOVENSKIH NARODNIH PESMI:
Jaz mam pa konjča belega Trije kovači Ena ptička priletela Takrat u starih cajtih Kaj mi nuca planinca Kedo bo listje grabu Visoka je gora Nocoj pa, ah nocoj
Ribce po vodi plavajo Fantje se zbirajo Zmeraj vesel
Moj očka majo končka dva
Ptičke pojejo
Lepa si, pomlad zelena
Zagorski zvonovi
Pijmo ga, pijmo
1. Osterc Slavko:
TRI PESMI.
(Iz cikla: Obup bednega sentimentalnega poeta. — Sergio Corazzini.)
1. Moje tuge so bedne tuge ko druge.
Moje radosti so bile preproste, o tako preproste, da bi zardel, če bi jih moral izpovedati. Danes mislim na smrt!
Obhajam se s tišino, vsak dan, ko z Jezusom.
In duhovne tišine so hrušči in trušči,
ker bi brez njih ne iskal in ne našel Boga.
2.
3. Oh, zares sem bolan!
in vsak dan malce umrem.
Vidiš: kot vse stvari.
Nisem torej poet, ker vem: za pridevek poet
je treba živeti vse drugačno življenje.
O, moj Bog! le umreti še znam! Amen.
Osterc Slavko:
PESEM 0 DEVICI PEREGRINI.
(Cvetko Golar.)
Vonj rož in klasja in jasno petje	Na	njivi	pšenica	se	je	poklonila.
Šempeter in Pavel gresta čez cvetje. Oj, Peregrina, si se zbudila?
Oj, Peregrina, na pisano polje! Že ptica na polju je Židane volje.
3. Kogoj Marij:
ČE ME NE MARAŠ ...
(Ant. Batagelj.)
Res, res, če me ne maraš, ljubica, na uho povem ti eno: v soboto zvečer pridem pod okence in vstrelim se s puško leseno.
4. Lajovic Anton:
MESEČINA.
Spi jalšina ...
Mesečina tenko tkanje tke ... in med breze riše steze, po njih senja pe.
Na te črne oštre trne sipa svetli cvet, pak te pela v bela sela, v čudni, tihi svet.
Samo v gori tam med bori, kut je mraka pun.
Tam na malih kničnih valih bel se ziblje čun.
čun se ziblje, sam se giblje, srebren mu je trag.
I kad zgine med jalšine, kaj mi je tak drag?!
Tam je bilo dete milo,
koga zdavna ni,
kaj tak zgleda, kaj je bleda,
kaj me ne gledi?!
šaš trepeče, mene vleče
želja tam do nje ...
Spi jalšina, mesečina mrtvo srebro tke ...
5. Škerjanc L. M.:
LIRIČNI INTERMEZZO.
(Heinrich Heine — P. D.)
Ko čudovita je pomlad vse cvetje oživila, tedaj se v mojem srcu ljubezen je rodila.
Ko čudovita je pomlad vse ptičke prebudila, tedaj sem ji povedal, kar duša je čutila.
6.	Adamič Emil:
VEČERNA.
(O. Župančič.)
Metuljčki slovo že jemljejo, utrujene cvetke dremljejo,
V	daljavi tam črni gozd šumi, okrog in okrog prostost šumi,
le vetrček lahen še plava nad poljem... vseobsežna je neizmerna...
v grm ziblje se trava ...
7.	Adamič Emil:
mirno gori zvezda večerna ...
POD TVOJIM OKNOM, BERTA ...
Pod tvojim oknom, Berta, sem šel sinoči. Pozdravili so me na njem cvetovi.
Ah, tvoje cvetke me še poznajo, le ti, le ti me nečeš...
(Cvetko Golar.)
Jaz nimam lepe ljubice, da bi ji zrl v oči, v njih gorko bi odsevala vsa sreča mladih dni.
Jaz nimam lepe ljubice, da bi poljubljal ji kipeče, žarke ustnice od jutra do noči, da bi jo ljubil na večer, oženil ž njo se kedaj!
Oj, bratci vi, kdor dve ima, kar meni eno daj!
O, sreča moja, o življenje!
Torej zares si zapustila moj dom! Tebe ni več, moje ti hrepenenje!
Kaj na srce te stiskal več ne bom?
Glavica nežna, več se ne povrneš, tu na blazini sladko v snu si počivala. Bele ročice, vas na srcu grel sem, usta nič več ne bodo poljubila.
O, pesmi divne, o dnevi ljubezni!
Tja v daljave odmev že vaš beži.
Ta soba je tiha, a strto pa srce za srečo plaka izgubljenih dni!
TISKARNA ..MERKUR", LJUBLJANA 700	29
(O. Župančič.)
8.	Pavčič Josip:
VEČERNA.
(O. Župančič.)  
Metuljčki slovo že jemljejo, utrujene cvetke dremljejo, le lahen vetrček plava nad poljem, v snu ziblje se trava.
V	daljavi tam črni gozd šumi, okrog ih okrog prostost šumi, vseobsežna je neizmerna.
V	daljavi tam črni gozd šumi.
9.	Pavčič Josip:
MLADA PESEM.
10.	Leoncavallo R.:
ROMANCA MARCELLA IZ OPERE »LA BOHEME«.