Umirajoči labud.
W                        (Po nemškem.)
Na ribnjaku po valovih Siv labud vesla kalno,
V vodnih ujčka se bregovih, Cesto si brazda mokro.
Sončno že bliši žarenje, Ko za božjo milost gre,
In on čuti omedlenje,
Čut' — ločit' da mora se.
Solza mu oko zaliva,
Njega je serce bolno , —
Val, ki mu solze popiva,
Mnogo priča, kak je blo!
S pers se mu glasov števila Z niskih glohocin dero,
Gl^si, k' moč jih je zakrila, Ko bolezni še ni blo.
In on toži, britko poje
Zadno pesem žalostno,
Pretečene dneve svoje
Milva, al — begnile so.
K smerti sivi pevec joka, Jek doneč nazaj šumi,
Ino v krogu — tesnem stoka, Trudno miglejo oči.
Vzdignit hoče še vmiraje Petja glasopolno moč,
Žila vzadnič še ciplaje
Dan oberne v smertno noč.
Njega pesem je zdonela, Stari pesnik je končal,
Smertna roka ga objela, On ob petji je zaspal.
In valovi tih1 nesejo
Pevca nemega naprej ,
Žalostno glave nagnejo U zavetji terstnih mej.