DVOJNA ŠTEVILKA - LIR 50.—
PuStruna plačana v gotovini	5>ped.	ul	abbon.	post	•	1	Grupp*
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 800
G o r i z i a, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 2.500
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Leto XIII. - Štev. 51 (671)	Gorica	•	četrtek	21.	decembra	1961	-	Trst	Posamezna	številka	L	30
BOŽIČNO
VESELO
OZNANILO
          .
Pred oltarjem združeni pri sveti maši praznujemo Božič in se tako vživimo v resnice, ki jih tako lepo in nazorno oznanja sveti božični praznik.
Kakšen bi bil Božič, če bi tega ne naredili? Poživimo torej v sebi vero v resnice — božje resnice —, ki jih skriva ta sveta in blažena noč. Naredimo to radi, saj želimo, da bi bil letošnji Božič za vse nov vir življenja in sreče, ki je nobena človeška hudobija ne more iztrgati in poteptati. Vse to ustreza skritim željam našega srca in stremljenju sveta po miru in zemeljski sreči, ki služi kot priprava na brezkončno srečo v Bogu in pri Bogu.
Vse to pričakuje od nas tudi Cerkev. Samo poglejte, kako slovesno praznuje Božič! Vsak duhovnik ima lahko kar tri svete maše. Cerkev kar nenehno poudarja važnost in pomen Božiča. Kliče in vabi: Božji vam je rojen Sin; sprejmite ga in imejte ga radi!
Tri svete maše ima Božič. Eno v božični noči, drugo v prvih jutranjih urah, tretjo pa pozneje. Te tri maše so posledica dolgega zgodovinskega razvoja. Kažejo skrb Cerkve, ki na razne načine poudarja, da je človek od Boga in za Boga, in ki z brezmejno materinsko ljubeznijo ponavlja človeku, ki tava v temi zemeljskega truda in življenja, da je na Božič zasijala luč, ki vse razveseljuje, in da se je ta dan prižgal ogenj, ki vse ogreva.
S temi tremi mašami, veselim petjem, domačimi jaslicami in božičnim drevcem je naše verno ljudstvo dolga stoletja izražalo svojo vero v resnico, da je božji Sin postal človek, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal.
Ali bomo za njimi zaostali? Ali bo morda za nas Božič le bajka, ki je sicer lepa, toda vedno le bajka? Ne, tega ne smemo narediti!
zgodovinsko zanesljivo nam sveto pismo oznanja, da je prišel na svet sam božji Sin, ki je postal človek, da bi s svojim naukom, ljubeznijo in žrtvijo dvignil človeka iz te naše solzne doline in ga združil Z Bogom. V stari zavezi so ljudje jokali in dvigali svojo molitev k Bogu. Vi, oblaki, ga rosite ali zemlja naj ga da; ve, nebesa, ga pošljite, skor Zveličarja sveta. Kako bi bilo lepo, če bi mogli kar sedaj prelistati vse strani svetega pisma stare zaveze in iz njih razbrati, kako je Bog izvoljeno ljudstvo pripravljal na prihod Odrešenika. Pred nami bi vstala slika tega pričakovanega Odrešenika, a vstala bi tudi slika božjega Sina, ki je kot človek prišel med nas, da bi mi laže šli k Bogu in k njegovim virom nadnaravnih dobrin.
Odprimo pa samo nekaj strani iz svetega pisma nove zaveze, in sicer iz evangelijev. Preberimo tudi mi odlomke, ki jih Cerkev bere pri božičnih mašah in pričakuje, da se v pomen in smisel teh odlomkov tudi poglobimo.
Sveti Luka takole pripoveduje:
Tiste dni je izšlo povelje od cesarja Avgusta, da naj se popiše ves svet. To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In hodili so se vsi popisovat, vsak v svoje mesto. Šel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem — bil je namreč iz hiše in rodovine Davidove — da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču. V prav tistem kraju pa so pastirji prenočevali pod milim nebom in bili na nočnih stražah pri svoji čredi. In glej, angel Gospodov je pristopil k njim in svetloba Gospodova jih je obsvetila in silno so se prestra-
noc
„Katoliški glas“ vošči svojim sotrudnikom, braleem, prijateljem in vsem ljudem dobre volje obilo božjega miru in blagoslova I
Naši predniki so v Božič verovali. Zato so živeli in res nekaj ustvarili. Danes mnogi v Božič več ne verujejo. Zato pa tudi izumiramo. V času napredka, ko potrebujemo trdnih temeljev, na katerih naj gradimo boljšo bodočnost, je ne-obhodno potrebno, da prisluhnemo klicu božične noči.
Kaj nam more torej povedati
božični praznik?
Nič drugega kakor to, kar nam pove sveto pismo stare in nove zaveze. Preprosto, a temeljito in
šili. Angel jim je rekel: »Ne bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bo v znamenje: Našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.« In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.«
In ko so angeli odšli od njih v
nebesa, so rekli pastirji drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in nam je oznanil Gospod!« In pohiteli so, prišli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno. Ko so to videli, so povedali, kar jim je bilo o tem detetu rečeno. In vsi, ki so slišali, so se čudili temu, kar so jim povedali pastirji! Marija pa je vse te besede hranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili in Boga slavili in hvalili za vse to, kar so slišali in videli, prav kakor jim je bilo povedano.
K temu dostavlja evangelist Matej :
Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji, ob času kralja Heroda, glej, pridejo modri z Vzhoda v Jeruzalem in reko: »Kje je judovski kralj, ki je rojen? Videli smo namreč njegovo zvezdo na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit.« Ko kralj Herod to sliši, se prestraši in ves Jeruzalem z njim. In zbere vse velike duhovnike in pismouke ljudstva iti jih izprašuje, kje bi bil Kristus rojen. Odgovore mu: »V Betlehemu v Judeji; tako je namreč pisano po preroku: In Ti, Betlehem, zemlja Judova, nikakor nisi najmanjši med knežjimi mesti Judovimi; zakaj iz tebe bo izšel vojvoda, ki bo vladal moje ljudstvo Izraela.«
Tedaj je Herod modre skrivaj poklical in jih izprašal o času, v katerem se je prikazala zvezda; in poslal jih je v Betlehem ter rekel:	»Pojdite	in natančno po-
izvedite po detetu; in ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pridem tudi jaz poklonit.«
Ko so ti slišali kralja, so odšli. In glej, zvezda, ki so jo bili videli na Vzhodu, je šla pred njimi, dokler ni prišla in obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so pa
zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in ugledali dete z Marijo, njegovo materjo, in padli so predenj ter ga molili; in odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.
Kdo je bilo to dete? Pastirji hitijo k njemu in ga počastijo, modri ali kralji se mu klanjajo in ga molijo? To je tisto dete, o katerem nam govori božična noč. Kristus Gospod! To je resnica, ki jo oznanja naša vera in brez katere ni Božiča. Božič pomeni prav vero v Boga, ki je postal človek, da bi kot človek po božje človeka odrešil in ga napravil za otroka božjega. Zakaj Bog je svet tako ljubil, pravi sveti Janez evangelist, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, marveč da bi se svet po njem zveličal. Kdor vanj veruje, ne bo obsojen. In Beseda je meso postala in med nami prebivala, in videli smo njeno slavo, slavo, kakor edinorojenega od O-četa, polna milosti in resnice.
To je klic božične noči! Odprimo zato svoje srce božjemu Zveličarju. Za marsikoga to ne bo lahko. Morda je njegova vera že zamrla; morda ga na Božič opozarja še spomin iz preteklosti. Vse drugo je že zdavnaj izginilo v vrvežu modernega hrupa in težav.
Dragi prijatelj! Stopi nocoj k jaslicam, ali bolje pred oltar, in pripogni svoje koleno in priznaj, da je tnalo dete v betlehemskih jaslicah božji Sin in Kristus Odrešenik. Če se tvoj razum temu upira ali pa morda, kar je verjetneje, tvoja volja, navezana na dobrine sveta, noče v Bogu priznati pravega gospodarja našega življenja
in naše sreče, tedaj naj iz dna tvoje duše pride molitev: O božji Zveličar, poživi in utrdi mojo vero!
Božji Sin je poklical k sebi pastirje iz betlehemske okolice in modre z Vzhoda. Vsi so se temu klicu hitro in radi odzvali in njihovo srce je bilo prav zaradi tega napolnjeno z veseljem.
Skrivnost svetega Božiča se obnavlja leto za letom. Isti klic božjega Sina se ponavlja leto za letom. Kako bomo na ta klic odgovorili? Morda Bog preveč od nas zahteva, ko nas k sebi kliče? Prav gotovo ne. Saj to dela v naše dobro, za našo srečo.
Pastirji so prinesli Jezusu svoje darove, modri zopet svoje. In naš dar, ki ga bomo položili pred jaslice, kakšen bo? Dobra volja, čisto srce, pogumno delo, veselje za pravico, navdušenje za dobro stvar, to so le nekateri darovi, ki jih Bog od nas upravičeno pričakuje. Kristus je za nas na svet prišel. Prinesel nam je odrešenje in pravico do otroštva božjega. Največje veselje bomo naredili božjemu Sinu, ako bomo vse to sprejeli in zaživeli življenje, ki je prihranjeno božjim otrokom. To je največji dar, ki ga moremo Bogu dati: da sprejmemo to, kar nam on v svoji brezmejni ljubezni daje.
Kakšno božično voščilo naj vam duhovnik danes izreče? Vesel Božič! je staro običajno naše voščilo. A veselja za Božič ne more biti, če je naše srce zaprto za vse to, kar izhaja iz božje ljubezni. Zato pa želim vsem, da bi vašo dušo napolnil z veseljem prav božji Sin, ki edini more človeka osrečiti, in to za vso večnost. To voščilo velja vam, vašim dragim, pa tudi vsem našim bratom, zlasti tistim, katerim Božič ne govori več o božji ljubezni.	L-	skerl
Ce
zivijtma
Delovanje naših akademikov
MISIJON
V DOBERDOBU
Od Brezmadežne do nedelje 17. decembra so v Doberdobu imeli sv. misijon. Zadnji je bil pred desetimi leti. Letošnjega je vodil č. g. Lojze Luskar, salezijanec s Koroškega. Domači gospod Brecelj je misijon zelo lepo pripravil duhovno in tudi organizatorično. Mislim, da res ni ničesar manjkalo. Posebno lepo je bila ves čas okrašena cerkev zunaj in znotraj in pa gorka je bila, kar je še največ vredno, kajti misijon je sovpadel s posebno slabim vremenom. Na večer pred Brezmadežno je bliskalo in grmelo zaradi nevihte, v soboto pred zaključkom je prav tako pretresalo Doberdob, le da je to delala izredno mrzla burja. Tudi vse ostale dni je bilo vreme dokaj neugodno. Zato pa je bilo v cerkvi prijetnejše na gorkem in ob prijazni misijonarjevi besedi, ki si je od govora do govora osvajala duše in ogrevala srca. Vsi so prišli na svoj račun: najprej otroci, nato pa vsi stanovi, možje, matere, fantje in dekleta. Nekaj stanovskih govorov je bilo v cerkvi, drugi v župnijski dvorani. G. župnik je poskrbel tudi za italijanske vernike, četudi teh ni prav veliko v Doberdobu. Povabil je zanje župnika iz Ronk, g. Virgulina, da je imel stanovske govore za ital. vernike. Tudi v cerkvi so bili zanje posebni govori ob začetku in na koncu, čeprav smo slišali, da jih je bilo v cerkvi morda le deset, in čeprav trdijo, da skoro vsi razumejo slovenski, ker že veliko let bivajo v Doberdobu. Poudarjamo to, da pokažemo, kako bi moralo biti urejeno tudi drugod, kjer gre za slovenske vernike, ki živijo pomešani med Italijani. Ne dajo jim v cerkvi ničesar razen spovedi, češ da razumejo italijanski. Ne gre za to, ali razumejo ali ne, gre za to, da jim v cerkvi nudimo besedo božjo tudi v njih materinem jeziku. To je njih pravica, katere jim dušni pastirji ne smejo kratiti.
Udeležba je bila kar dobra, četudi bi lahko bila še boljša, saj je v Doberdobu več mož in fantov kot pa jih je bilo pri sklepu in pri stanovskih naukih. Vendar hvala Bogu za lep uspeh sv. misijona, ki je prinesel toliko dobrega doberdobskim vernikom, kar se je poznalo v nedeljo na obrazu vseh, posebno tistih, ki so se misijona redno udeleževali. Upati smemo, da bo ta uspeh tudi trajal in da bo v tej kra-ški duhovniji zacvetelo duhovno življenje v vsej polnosti.	(r	+	r)
»Na pravo pot««
Dvajseta številka »Knjižic«
Potreba po zanimanju za vprašanja, ki zadevajo človeka in vplivajo na sedanjo družbo, postaja danes vedno večja. Premalo je, če študirajo socialno vprašanje samo nekateri, spoznati ga morajo v večji ali manjši meri vsi in vedeti morajo za njegovo rešitev v luči pravih načel. Družbena vprašanja nekateri razlagajo po zastarelih načelih dialektičnega materializma. Onstran meje je zadnje čase izšel »Vodnik skozi čas in družbo«, ki ponuja našim ljudem to modrost. Kdor take stvari čita, si bo napolnil glavo z zmešanimi nazori. Iz zmot v nauku pa nastajajo zmede v življenju in družbi.
Prof. Avg. Horvat je zbral nekaj važnejših vprašanj in nanje jasno odgovarja: Ali je vseeno, če je človek veren ali neveren? Ali je naša zemlja že res preob-Ijudena? Ali je dovoljeno na umeten način preprečevati rojstva? Kako je z družino in vzgojo otrok? Kaj uči krščanska morala o delu, gospodarstvu, vojni? Kdo resnično dela za mir? Kakšno naj bo sožitje med narodi? Kakšno vlogo ima Cerkev pri obnovi človeške družbe? Ta vprašanja knjižica razglablja in pokaže na pravo rešitev. Čeprav majhna po obsegu je vendar bogata po vsebini.
Knjižica ni tako lahko čtivo. Morda bo za katerega, ki se doslej ni bavil s temi vprašanji, malo težja, a za vsakogar, ki ima resen namen spoznati prave smernice, bo koristna. Treba si je samo vzeti malo časa, knjižico ponovno čitati, da osnovna načela rešitve postanejo njegova duševna last. Samo tisti bo sposoben, da kaj stori za boljši družabni red.
Dr, J. Prešeren
V AVSTRIJI so napravili film z naslovom: »Das Wunder einer Nacht« (Čudež ene noči), tiste noči, ko je nastala najlepša in po vsem svetu najbolj razširjena božična pesem:	»Sfcille Nacht, heilige
Nacht« (Sveta noč, blažena noč). Se nikoli se ni nobena cerkvena pesem tako naglo razširila po vsem svetu in v vseh prilikah kakor »Sveta noč«.
Poslanik sirske republike v Vatikanu
Poslanik sirske republike dr. Hatem Anouar je v petek 15. decembra izročil svetemu očetu poverilna pisma. Sedanji poslanik je že zastopal svojo državo pri Sv. stolici od leta 1953 do 1. 1958, ko je bil imenovan za poslanika Združene arabske republike v Mehiki.
Pomanjkanje duhovnikov v Avstriji
Avstrija zelo občuti pomanjkanje duhovnikov. Manjka jih vsaj 1500. Sedaj pride na posameznega duhovnika skrb za 1600 ljudi.
Dar španskih redovnic
Španske redovnice so za papežev rojstni dan naredile in nakupile veliko mašnega perila in mašne obleke ter svetih posod. Sveti oče se je zahvalil redovnicam za lepo darilo, s katerim bo lahko razveselil mnogo ubožnih cerkva, zlasti v misijonskih krajih.
Katoliške šole v Burmi
Katoliške šole v Burmi prejemajo državno pomoč. Čeprav je državna vera budizem, se je država obvezala, da bo plačevala učitelje vseh katoliških šol, ki delujejo v gospodarsko zaostalih krajih. Plačo prejemajo tudi redovniki in redovnice, če
Letos živi v zavodu blizu 40 prebivalcev. Poleg salezijancev, ki zavod vodijo, poleg šolskih sester, ki skrbijo za gospodinjstvo, je letos v Marijanišču kar 30 gojencev. To je najvišja možna številka; več fantov nismo mogli sprejeti, ker ni prostora, te sedaj spi nekaj fantov v tretjem nadstropju, čeprav ima hiša samo dve nadstropji...
Prošenj za sprejem v zavod je bilo letos 42. To pomeni, da zanimanje za zavod raste, to pomeni, da je na Opčinah dober zrak in to predvsem pomeni, da bomo morali takoj resno misliti in zbirati za nove zidove. Mislimo dejansko že dolgo, treba se bo odločiti in začeti, sicer nas novo šolsko leto zopet prehiti.
Najlepša rešitev bi bila, da povečamo Marijanišče za eno nadstropje in sicer nad sedanjo gledališko dvorano. Tako bi dobili vsaj za prvo silo zadosti prostora in mogli kdaj pozneje zidati drugo nadstropje. To delo še ni sklenjeno in odobreno, vendar je mogoče, da bo novo »Poročilo« tam za pomladne kvatre prineslo že prvo sliko — načrt za novi del zavoda.
Velika potreba po razširjenju Marijani-šča, vedno večje število gojencev, preurejena zunanjost zavoda, vse to so razlogi, da ponovno in ponovno trkamo na dobra srca: pomagajte, da tudi v tem našem času napravimo kaj več za naše katoliške dijake.
Nikdar, predvsem ob smrti nam ne bo žal, kar smo v življenju dobrega storili. Dobra dela pokrivajo množico naših sla-
• Slovenska prosveta v Trstu želi prijateljem in vsem Slovencem vesele božične praznike in srečno novo leto.
Pismo iz Pariza
Pariz, 15. dec. 1961.
Predragi Katoliški glas!
Ze dolgo časa se nismo nič oglasili iz Pariza. Imeli nismo nič posebnega povedati; bili smo na počitnicah in eni so odpotovali po svetu ter nas za zmeraj zapustili, tako da nas je tukaj v Parizu malo takih, ki stanujejo že leta; prihajajo vedno novi, a postanemo hitro prijatelji in je prijetno zbirati se skupaj ob nedeljah pri sveti maši.
Kakor vsako leto, smo imeli tudi letos obisk svetega Miklavža na 10. decembra po sveti maši. Prej pa je bila hitro po maši igra za prihod svetega Miklavža, Miklavžev koš. — Vsi igralci so prav lepo podali svoje vloge, posebno lepo pa je igral mali Božo Korc.. Po končani igri je prišel sveti Miklavž z angelci in darovi, da je obdaroval male in velike. Seveda, hudiček je bil tudi tam, da bi koga dal v svoj koš, če bi ne bil priden; pa smo bili vsi zelo pridni, in tako se je zlodojček hudoval, da se nam je prav smilil.... Ob koncu smo se veselo poslovili od dobrega Miklavža in se priporočili tudi za drugo leto, da bo spet prišel.
Vesel Božič in srečno novo leto želimo prijatelji Katoliškega glasa iz Pariza vsem, ki pri listu sodelujejo in vsem rojakom v domovini.	L.	A.
imajo učiteljsko diplomo. Katoliške ustanove pa morajo skrbeti za šolska poslopja. V Burmi je 181.000 katoličanov. Najbolj poznan je katoliški zavod v Rangoonu, ki deluje že 100 let in ga sedaj obiskuje štiri tisoč gojencev.
V katoliški Italiji pa take pomoči ni mogoče doseči, ker se upirajo določeni laici-stični in levičarski krogi. Ali bodo tem ljudem budisti solili pamet?
Misijonarji po svetu
Londonski katoliški tednik The Tablet je objavil statistiko o številu misijonarjev po svetu. Iz statistike je razvidno, da 40% vseh misijonarjev izhaja iz štirih majhnih držav, in sicer z Irske, iz Belgije, Holandije in Švice. Velike katoliške države, kot Španija, Italija, Francija, so nekdaj nudile mnogo duhovniških poklicev. Zadnja desetletja pa je število občutno padlo.
Duhovne vaje v Južnem Vietnamu
Univerzitetno mesto Dalat v Južnem Vietnamu ima tudi dom duhovnih vaj. V zadnjih petih letih je 9 tisoč ljudi opravilo duhovne vaje, kar je vsekakor lepo število. Prosvetno delo v Južnem Vietnamu se naglo razvija. V šestih letih je število učencev na osnovnih šolah naraslo za 264 odstotkov, na srednjih šolah pa za 352 odstotka.
bih del! Ne vet toliko cvetja in vencev ob pogrebih, ampak rajši več darov v dobre namene, tudi za Marijanišče!
Malo pred smrtjo je pokojna Fani Pelan pismeno sporočila podpisanemu, da so pri Sv. Antonu v Trstu za jesenske kvatre zbrali kar 51.000 lir za Marijanišče in tako presegli vsak dosedanji rekord. Koliko je ta pokojna dobrotnica žrtvovala za slovensko tržaško mladino, to ve samo dobri Bog. Po njenem zgledu, po zgledu tolikih plemenitih src, delujmo vztrajno, veselo tudi mi! Vsem naj nam pomaga Marija Pomočnica kristjanov, h kateri vsak dan molimo za vse dobrotnike v naši marija-niški kapeli.	p.	Š., ravnatelj
Burja in mraz je pozdravila krstno predstavo Joža Pirjevca »Od tu do rimske ceste« v župnijski dvorani v Barkovljah. A kljub temu se je prijazna dvorana napolnila z gledalci, ne samo z Barkovljani, temveč tudi iz Trsta in okolice in še celo iz Gorice. Ko se je dvignila zavesa, nas je že scenarija osvojila, potek igre pa nas je vedno bolj navduševal. Ni brez tveganja predstaviti zahtevni publiki novo delo. To je izjavil po predstavi tudi Pirjevec sam, ko smo mu čestitali za izredno zamisel in njegovo lastno izvajanje na odru v vlogi Edvarda, grofa Audinonta. A s takimi igralci, kakor jih je imel na razpolago režiser Ladi Vodopivec, ni težko postaviti na oder še tako zahtevno delo.
Mlada zakonca Marta in Pavel (Maja Pertot in Miro Opelt) je silno prestrašilo, ko je že tretji večer zaporedoma v gradu, katerega jima je zapustil njun stric, ugasnila luč. Marta se je spravila na mizo, kjer, sedeč na stolici, trepeta od strahu in ob vsakem ropotu histerično zavpije, medtem ko se mož trudi, da bi prišel do stikala. Višek strahu pa doživita oba, ko se iz teme pojavijo že davno umrli predniki v lepih srednjeveških oblekah, ki izjavljajo, da jih je na zemljo poslal njun stric z željo, da bi tu v tem gradu preživeli skupaj tri tedne. Prvemu blaznemu strahu sledi večje zaupanje, ki se končno spremeni v ljubezen. Marto osvoji grof de Audinont, Pavla pa njegova žena Louisa (Marija Offizia). Duh Porfirion, ki ga je mojstrsko odigral Ladi Vodopivec, ima pri sebi čudodelne kapljice za odhod s tega sveta, ali pa za obstanek. To izda zaljubljenim parom; Marta si zaželi z grofom Edvardom do rimske ceste, medtem ko si Pavel želi, da bi z Louiso ostal na zemlji. A nesrečna kneginja Margarita (Gina Pertot) zamenja že pripravljene kozarčke čudežnega napoja in se dogodi prav obratno. Pavel mora odditi v onostranstvo, medtem ko je Marti usojeno, da ostane sama na zemlji. Tedaj se ji zbudi zopet velika ljubezen do Pavla in kesanje, da . ga je ves ta čas varala. Ura že bije polnoč, čas duhov je potekel, tedaj prepričajo Porfiriona, da jim ponovno nalije čudodelne kapljice. Polnoč odbije, na odru
Pretekle dni sem se podal v Trst, da obiščem svoje prijatelje iz mladih let. U-stavil sem se v SKK, ki mu sedaj predseduje mladi, nadarjeni in živahni Jožko Pirjevec. Tu sem izvedel, da so imeli zadnje mesece več lepih kulturnih večerov, ki se jih je udeležila številna dijaška in akademska mladina. Pa tudi drugi naši krožki kažejo opogumljajoče znake nove živahnosti.
Nato sem se oglasil pri izvoljenem predsedniku slovenskih akademikov trž. univerze, da ga povprašam nekaj o delovanju predstavniškega sveta in da mi prikaže razmere med različnimi akademskimi silami na tržaški univerzi.
Marko Udovič mi je zelo ljubeznivo pripovedoval, da se je udeležil osebno različnih sej in zborovanj, kakor je o tem že poročal naš tisk, da je posredoval zadnje čase tudi na najvišjih mestih za pravice naše slovenske akademske in ostale mladine tudi v sklopu slovenskih delegacij. Dejal je med drugim: »Z največjo smotrnostjo in doslednostjo sem zavzel tudi stališče do proračuna tržaškega tribunata, o-pozoril sem na vidne pomanjkljivosti v različnih postavkah za osnovne socialne potrebe in pretirane izdatke za šport in predstavništvo. Na eni izmed zadnjih sej sem ponovno opozoril akademski svet na koristnost ustanovitve stolice za slovenski jezik na tržaški univerzi. Povedal sem, kdo se je vse že za ustanovitev zavzel ali jo predlagal in kdo je odkrito ali prikrito proti. Organizirali smo v Trstu na pobudo naše slov. akad. liste „Adria” in v okviru „Tribune mlade slov. inteligence” debatni popoldan,na katerem smo z zanimanjem sledili izvajanju dr. Kacina, ki je prikazal vso zgodovinsko ozadje naše šolsko-pro-svetne problematike že v preteklem stoletju s posebnim ozirom na današnjo kričečo potrebo po najvišjem slovenskem učnem zavodu, kjer bi ne samo naši dijaki literati izpopolnjevali svoje jezikovno znanje, ampak bi bila to tudi koristna ustanova za vse naše šolnike, ki bi tu lahko koristno izpolnjevali svoje znanje slov. jezika in slovstva. Upam, da bomo v kratkem tudi lahko objavili izčrpno predavanje prof. Kacina skupno z našim osnutkom, katerega že pripravljamo.« — Slišal sem nadalje, da si tudi v radijskem intervjuju preteklo nedeljo 10. dec. na vprašanje radijskega urednika postaje Trst A pojasnil,
je popolna tema in, ko se spet prižge luč, sedi očarljiva Marta še vedno na stolici na mizi in se prebuja iz spanja, začudena, da ni okrog nje nobenih bitij iz onostranstva, temveč samo Pavel, ki ji ljubeče prigovarja, da bi šla spat. Marta je vso to čudovito zgodbo sanjala.
Navdušeno ploskanje je pozdravilo izborne gledalce ob zaključku tretjega dejanja. Tudi mi čestitamo tržaški mladini, pisatelju Pirjevcu, režiserju in igralcu La-diju ter vsem ostalim igralcem in smo jim hvaležni za prijetno uro veselja. Želimo jim še mnogo uspehov v odrskem udejstvovanju in da bi njihovo pridnost tudi drugi posnemali.
Zvonove vračajo
V Vidmu je razstavljeno veliko število zvonov, ki so jih v letih med zadnjo vojno odpeljali iz raznih cerkva v Istri. Ker jih niso utegnili preliti, jih je sedaj italijanska vlada vrnila nekdanjim lastnikom. — Upamo vsaj, da bo tako in da bodo cerkve zopet prišle do svojih zvonov. Odprto pa ostane še vprašanje tistih zvonov, ki so jih prav tako odpeljali, a so jih prelili, da jih ni več. Znano je, da je italijanska vlada sporočila jugoslovanski vladi, da je pripravljena vse odpeljane zvonove zopet vliti in jih vrniti cerkvam; a do sedaj v Beogradu tega predloga niso hoteli sprejeti. Kako bodo to vprašanje uredili, ni še znano. Pravično bi bilo, da bi cerkve zopet dobile zvonove, ki so jim jih med vojno vzeli. Ali jih vlijejo v Italiji ali v Jugoslaviji, to ni tako važno, da bodo le cerkve zopet dobile zvonove.
Idrijska knjižnica zopet doma
V smislu dogovora o vrnitvi kulturnih vrednot med italijansko in jugoslovansko vlado so vrnili tudi strokovno knjižnico idrijske realke. Knjige so namreč ital. oblasti leta 1926 odpeljale v Gorico, ko so ukinili realko v Idriji. Sedaj so jih pa zopet vrnili prvotnemu lastniku. Nastanili so jih v prostorih nekdanje realke, sedaj gimnazije v Idriji.
kot eden izmed pobudnikov »Tribune mlade slov. inteligence«, njene smeri in cilje. V tem razgovoru mi je pojasnil načrte za bodoče debatne večere, posvečene predvsem socialnim razmeram slovenske mladine.
Vrnil sem se zopet v Gorico z naj lepšimi vtisi in prepričan, da bo potrebno, da tudi naša mladina na Goriškem pričenja bolj aktivno iskati, kar jo žuli in tare, tudi ako to žalost in bolezen povzroča tisti, ki bi moral biti brat, pa se je izneveril svojemu izročilu.
A. M.
• Zveza katoliške prosvete v Gorici želi bratskim društvom na Goriškem, Tržaškem in Koroškem ter Slovencem doma in v tujini blagoslovljene praznike in srečno novo leto.
Kratke novice
Narodni dohodek 1961
Narodni dohodek je letos dosegel v Italiji 19,900 milijard lir, kar znači 6,5 odstotkov več kot lansko leto. Zvišal se je dohodek kmetijstva, in sicer za 5 odstotkov in dohodek industrije za 8,5 odstotkov. Kljub temu se narodni dohodek ne množi tako naglo kot prejšnja leta.
Za prihodnje leto pa predvidevajo izreden porast dohodkov. Italijanske davčne obvezance čakajo nova davčna bremena za okoli 200 milijard lir. Podvojil se bo dodatni davek občinskih podpornih ustanov, ki bo državi prinesel namesto sedanjih 30 milijard 60 milijard lir. 70 milijard lir bo prinesel davek na dohodek (Ricchez-za Mobile), ostalo do 200 milijonov lir pa predvidevajo, da bo prišlo v državno blagajno zlasti še s strožjo kontrolo pri prijavi dohodkov. Državno knjigovodstvo računa za poslovno leto 1962-63 na dohodek v višini 4500 milijard lir.
Adolf Eichmann obsojen na smrt
Zadnje zasedanje na Eichmannovem procesu je trajalo samo 25 minut. Predsednik Landau je, poudarjajoč vsako besedo, prečkal smrtno obsodbo Adolfa Eichmanna »zaradi zločinov napram izraelskemu ljudstvu, vsemu človeštvu in zaradi vojnih zločinov, katerih je kriv.«
Eichmann je mirodušno sprejel vest o smrtni obsodbi. Njegov odvetnik Robert Servatius je proti smrtni obsodbi vložil priziv.
Za sezonske delavce v inozemstvu
Nešteto je naših ljudi, zlasti v Benečiji, ki gredo leto za letom na sezonsko delo v tujino, v Nemčijo, Švico, Francijo, Belgijo itd. Vsem tem sporočamo, da imajo z novim odlokom ministrstva za delo in socialno skrbstvo pravico do brezplačnega povratka v domovino. Ko zapustijo občino, jim bodo delovni center za emigracijo ali uradi za delo izročili posebno poverilnico, ki bo veljala za povratek od meje do občine, kjer imajo rezidenco. Isti organi morajo tudi žigosati potne liste vsakega delavca s potrebnim žigom, da jim je bila izstavljena tozadevna poverilnica.
Smrt velikega matematika Francesca Severi j a
Pred kratkim je umrl veliki matematik Francesco Severi, ki je bil odlikovan tudi z Nobelovo nagrado. Bil je globoko veren mož. Navajamo nekaj njegovih stavkov: Premišljujem čudoviti red v vesolju, neizmerno množico zvezd in meglic, katerih žarki potrebujejo na stotisoče let, da dosežejo druga drugo, čeprav se svetloba premika s fantastično naglico 300.000 km na sekundo. Skušam razumeti nasprotje, ko se užigajo vedno nove zvezde, v nasprotju z zakonom entropije, ki govori, da se energija v vesolju polagoma izčrpava. Končno se moram vdati, da je mogoče vesolje občudovati, ne pa do kraja razumeti.
Ukloni se, o človek; vse, kar si spoznal in zgradil, je utvara, če ne gledaš v tem le poskusa, da bi se približal in razumel realnost izven prostora in časa. Dopusti, da beseda božjega Posredovalca odmeva v tvojem srcu, premišljuj njegov odmev in čakaj, da te nenadna luč razsvetli, ki te ponese s praga skrivnosti na prag večnega Bitja.
Francesco Severi je bil tudi član papeške akademije znanosti in umetnosti.
Med ponarejevalci
Juvelir preizkuša drag kamen, ki ga je dobil v ocenitev. Ko ga dobro ogleda, reče lastniku: »Ta diamant je ponarejen!«
Ne da bi trenil z obrvmi, odvrne lastnik: »Nič zato: saj tudi bankovec, ki sem ga dal zanj, je bil ponarejen!«
Za naše Marijanišče
„Od tu do rimske ceste“
1A/&U S/&CZA
milini  .........minimumi ..
Toplo je dahnila na svet nadnaravna dobrota in ogrela sleherno bitje na božično noč. Z ljubečo roko je šla človeku čez obličje, mu zabrisala skrbi in slednjo bol, zmehčala trpkost ter mu v oči pričarala otroški sijaj. Bog je nocoj Božiček in človek otrok — otrok, ki mu 'duša poje pesem brezmejne radosti. Sama božja ljubezen jo je stkala zanj, da ne omaga pod križom. Kot olje na pekočo rano segajo njeni zvoki v izmučeno dušo.
Marko je preživljal šesti sveti večer v tujini sam. Sam ne toliko iz potrebe, saj je imel svojo -družbo, ki ga je cenila in ljubila, dasi je bil tujec. Bil je mlad, lep, prikupnega značaja in — pošten. Nocoj pa se je hotel iztrgati tujemu objemu. Zaprl se je v sobo. Vedel je, da bodo to noč prišli k njemu v vas spomini. Iz nekdanjih dni bodo prišli, mehko in toplo kakor božajoča roka, in v sobo bo posijal odsvit rodne zemlje, odete v snežno belino. Nad njo bo plavala jasna noč in svetle zvezde bodo blestele v srebrni mesečini. Spokojna kristalno čista noč — v spominu bo pil njeno dehtenje.
Kako jih je ljubil božične spomine!
Otrok je bil kakor drugi otroci. Za ranega jutra ga je advetni čas gnalo hrepenenje k zorni maši. Srebrno jasna noč, ugašajoča v luninem svitu, votli odmevi lesenih cokel po zamrznjeni cesti skozi vas, iz spanja se prebujajoči domovi, nenadni pasji lajež, od suhega mraza po-sineli otroški obrazi in v očeh ogenj pričakovanja ter božičnega koprnenja. V cerkvici tajinstveni polmrak, sveža jutranja voljnost, skrivnostno otožne orgle in adventna pesem. Besedilo se mu je otroku mehanično vtisnilo v spomin, ne da bi ga doumel. Toda napev, ta prekipeva še danes v njegovi duši ter budi hrepenenje po domu.
Teden pred božičem je Marku prinesel prijetnih skrbi. Kje bo našel mahu? Ob robu pašnika, kjer svet strmo pada, tam bo pod mejo našel zelenega in lepo raslega, da mu ga bodo tovariši zavidali. In hlevček? Novega bo treba zbiti. Lesen bo, kakor lanski, ki ga je bratec — neroda pohodil. In v hlevčku še jasli, sena in slame. Tudi kočo pastirju na planini bo letos prepleskal in odgmjeno ovčko bo zopet ovil v volneni puh: prirasla mu je k srcu, ne dal bi je za novo. Pastirju z zelenim klobukom, tistemu z ovčko okrog vratu, je pri lanskem pospravljanju odneslo roko po njegovi nerodnosti. Živo
se spominja, še tepen je bil za to! Pri Jezuščku, Mariji in Jožefu se je oddahnil. Skrbno je gledal nanje, med vsemi naj-skrbneje. Sedaj je vsa njegova družina iz mavca in lesa čakala previdno zavita v papir v škatli nad omaro, da ni mogla otrokova radovednost do nje. Tja gor je med letom gledal s poželenjem in svetim strahom obenem. Le kadar je bil sam doma, je kdaj pa kdaj primaknil stol k omari, plašno stopil nanj in s trepetajočo roko odkril pokrov na škatli. Toda pastirčki so bili tako hudo zaviti, da si ni upal naprej. Kaj, če se zdaj, zdaj odpro vrata in ga zasačijo? Saj je vedel, da se zavoja na omari nima dotikati. Užaljeno in ponižano je zlezel s stola in ga dal spet na mesto. V srcu je ostalo hrepenenje...
In zdaj bo božični večer in konec hrepenenju. Dobil bo pastirčke in ovčke in Jezuščka, smel jih bo vzeti v roke, jih občudovati, božati, prestavljati; seveda bo pazil, da mu kateri ne pade iz rok in se razbije.
Sredih malih skrbi in velikega pričakovanja je Marko vendarle dočakal svetega večera. Ves dan je že prodajal sitnosti okrog odraslih zaradi pastirčkov na omari.
Le oni so kajpak imeli svoje velike
skrbi in se niso ozirali na njegovo ne-počakanost. »Ni še čas,« je bil odgovor
njegovemu moledovanju. Če je bil le preveč siten, ga je starejši brat celo sunil. Dokončaval je hlevček, pa mu delo kar ni šlo od rok spričo otrokove nestrpnosti. Marku so se ulile solze po licih.
»Iz zavisti, iz same zavisti mi brat noče dati pastirčkov, ker bi jih rad imel vse zase,« so se malemu užaljencu vzbujale maščevalne misli. Vmes je posegla mati, ki je starejšemu bratu velela, naj mu jih že vendar da, te pastirčke in ovčke, da bo enkrat mir. Izza solznih oči je otroku zablestel presrečen smehljaj in z njim odpuščanje ter otroška pozaba.
Marko je dobil zavoj z omare. Namah je postal pravi gradbenik. Stavil je in prestavljal, tuhtal in premikal. Roka odraslih je samo vodila, popravljala njegov načrt in bil ji je hvaležen, kajti vse lepše so stali kipci, ko jih je ona uredila.
Zrasel je drevešček in pod njim hlevček. V hlevčku je na slami ležalo Detece. Marija in Jožef sta ga ljubeznivo varovala. Zadihala sta voliček in osliček, prihajali so pastirčki ter prinašali darove; pred stajo so se radovedno gnetle ovčke, dve sta se prerili prav do Jezuščka na slami, druge so se mimo pasle po pobočju, ki so po njem vodile peščene stezice. Nad hlevčkom je angel v blesteči halji oznanjal ljudem mir. In na dreveščku je
migljalo nič koliko lučk, belih, zelenih, modrih, rdečih, rumenih... Prijetno topla soba je postala Markov in Jezuščkov dom. V njem se je božično dehtenje zlivalo z vonjem po jelki in mahu, po sveže olupljenih pomaračnah, po izgorevajočih svečkah in po kadilu.
Zdajci so z vaškega zvonika zapeli zvonovi. Veselo in slovesno kakor nikoli je šla njih pesem skozi noč. In kot k polnočnici — kot da ni peljala v cerkev, pač pa v sam nebeški raj. Tu lučka pri lučki in prazniški vonj kadila, polni glas orgel in pesem božična, srebrno zvončkljanje in zlasti mašnikov plašč, sveže cvetice na oltarjih in prti snežne beline... Oči so pile nebeški čar.
Sanje, žive in resnične sanje. Od njih mu je ostal silen, vsa čustva osvajajoč spomin.
* * *
Marko je vstal, kakor da je prehodil dolgo dolgo pot. Odpravil se je k polnočnici. V cerkvi je bil v gneči med tujci, toda v sebi je nosil razkošje domačega božičnega večera, ki mu zunanji svet ni mogel narediti sile. Trdno je veroval v božično noč, veroval v tajne miru, ki ga oznanja. In veroval je v dan, ko se bo brat spravil z bratom in bo rodna mati prižela na srce svoje razkropljene otroke.
Gospod je prišel
nja. In to na vseh področjih.
Če dandanes govorijo oblastniki in diplomati, pisatelji in filozofi o človečanskih pravicah, o človeka vrednem življenju, je to vpliv in poseg betlehemskega Deteta v življenje in vrvenje ljudstev in narodov. Ti politični moralisti se največkrat ne zavedajo, da stojijo na Kamnu, ki je Kristus.
To je Kamen, o katerem je govoril prerok Danijel kralju Nabu-hodonozorju in mu razlagal njegovo videnje: Kamen se je utrgal z gore (brez sodelovanja človeške roke). Podrl je velik, pa strašen kip, ki je stal pred Nabuhodono-zorjem. Glavo je imel iz zlata, prsi in roke iz srebra, trebuh in stegna iz brona, piščali iz železa. En del nog je bil iz železa, en del pa iz ila. Kamen je postal velika gora in je napolnil vso zemljo. (Prim. Dan 31-45). Kovine in prst, iz katerih je bila podoba, so razne države, bolj ali manj močne, zidane le na zemeljski modrosti. Kamen je pa Kristus s svojim naukom in delovanjem.
Da je dandanes toliko nemoralnega življenja in krivic, toliko zatiranj in prisilnih taborišč, toliko mučenj in justičnih ubojev, obenem pa da je pri istih, ki doma teptajo vse človeške pravice, taka gorečnost za človečanske pravice v drugih deželah, torej taka hinavščina, je vzrok ta, k e r t e vrste rešeniki človeštva zavračajo betlehemsko Dete . Če bi tem »rešenikom« narodi sledili, bodo postali narodi hudobnejši in nesrečne j ši kot ljudstva pred Kristusom.
Gospoda Jezusa Kristusa ime bi ti »rešitelji« najrajši izbrisali z obličja zemlje, kot nekdaj farizeji. Kot nekdaj Judje niso krščanskega štetja imenovali »po Kristusu«, ampak po »običajnem štetju«, tako sedaj za železno zaveso štejejo leta »po našem štetju«. Toda od kod izvira to »običajno«, oziroma »naše« štetje? Ali ne od Kristusa?
Sveta noč kliče vsako leto: Rešenje je od zgoraj! Brez Boga ni moralnega življenja. Brez Boga ni prave kulture! Brez Boga ni pravega miru!
Vsak pri sebi glej, da mu srce ne bo direndaj betlehemskega prenočišča, pač pa vernost in mir betlehemskega hlevčka!
N. Š.
Angel prebuja pastirje: »Oznanjam vam veliko veselje...«
ročeni so se pa brez sramu razpo-ročali. Tako so rimske gospe svoja leta štele ne po konzulih, kot je bila tedaj navada, ampak po svojih ločenih možeh! Zakonsko nezvestobo so obsojali le, če je bila med poročenimi. Cesar Avgust je bil prisiljen dati postavo (lex Julia et Papia Poppaea), ki je nalagala občutne denarne kazni za zakonce, ki niso hoteli otrok. Homoseksualnost so celo filozofi zagovarjali. Sam imperator Ha-drian (117-138 pr. Kr.) je zahteval, da njegovega ljubljenca, mladega Antinouja, častijo po božje.
V socialnem oziru je bilo žalostno. Skoraj polovica ljudi so bili sužnji. V Rimu so imeli bogataši tudi do dvajset tisoč sužnjev. Imeti po pet sto sužnjev ni bila nobena redkost. Kolikor to-
liko premožen je imel pa najmanj po deset sužnjev. Filozofi, grški kakor rimski, so zagovarjali potrebo suženjstva. Gospodar je sužnja lahko ubil, ne da bi zato bil sodnijsko kaznovan.
V političnem oziru je rimska republika v prvem stoletju pr. Kr. oslabela. Obsegala je ves tedaj znani svet, a je bila žoga v rokah nekaterih vojaških poveljnikov ali pustolovcev. Pojavil se je pa tedaj mož, ki ga smatrajo za najboljšega državnika starega veka — Julij Cezar. V njem so ljudstva videla rešitelja, ki bo o-zdravil rimski imperij in dvignil narode iz nemoralnega močvirja. Ko mu je pa leta 45 pr. Kr. rimski senat zastran njegovih zaslug za državo izročil dosmrtno diktatorsko oblast, so ga nasprotniki
Gospod Jezus Odrešenik ni prišel z mečem, pač pa z božjim naukom. Ni prišel z nasiljem, pač pa z milostjo. Ni prišel z lažjo, pač pa z resnico. Ni prišel zasužnjevat, pač pa osvobojevat.
Poudaril je odliko človekovo. Človek ima neumrljivo dušo. Tudi otrok. Tudi suženj. Zato je človek več vreden kot ves svet. Zato človeka nihče ne sme zlorabljati, zatirati.
Zato je tudi poudaril, da je vsa oblast od Boga. Tako je obsodil vsako diktaturo in vse nasilneže, ki se opirajo na orožje in verige in ječe in gnjavijo kot absolutni vladarji ljudi kot trop živine.
P. F.
Spavaf božje JDete milo
ki si se nocoj rodilo.
Zibelke Ti ne poznaš, v jaslih trdo slamo imaš.
Betlehemsko dekle
Napredek človeštva ni sad le nekega naravnega in nujnega razvoja.
Zgodovina uči, da so nekateri stari narodi, n. pr. Babilonci, Per-žani, Egipčani prišli do precejšnje izobrazbe, pa so začeli propadati na vseh področjih in propadli.
Ko so proti koncu starega veka Rimljani podjarmili tedaj znani svet, niso zato postali bolj izobraženi. Začeli so propadati. V verskem življenju so zašli v še večje mnogoboštvo. Privzeli so bogove podjarmljenih narodov. V Rimu je leta 26 pr. Kr. zgradil
Vipsanij Agripa, sodelavec cesarja Avgusta, Panteon, to je tempelj vseh bogov!
Grški misleci so se v filozofiji pač najvišje dvignili. Toda kljub Sokratu, Platonu, Aristotelu in drugim se Grki niso dvignili do spoznanja, da je le en Bog. Potapljali so se v mnogoboštvo.
Moralno so stali v rimskem imperiju narodi silno nizko. Pri Rimljanih je bil za časa Cezarja in Cicerona (vi. stol. pr. Kr.) naravnost odpor proti poroki. To pa samo zato, da so se taki laže vdajali nemoralnemu izživljanju. Po-
15. 3. 44 pr. Kr., to je že naslednje leto, umorili. Z bodali so mu zadali 23 ran. Narodi so žalovali za njim.
* H« *
Uvidevnejši proti koncu starega veka so bili prepričani, da se ljudstva sama ne morejo rešiti iz tega zmešanega in nemoralnega položaja.
Na splošno so pričakovali reše-nika ne samo Judje, ampak tudi pogani, kar priča tudi svetna literatura.
To hrepenenje oznanja že 750 let prej prerok Izaija: »Rosite ga nebesa od zgoraj in vi oblaki dežite pravičnega; odpre naj se zemlja in rodi zveličarja in pravica naj obenem raste! (Iz 45, 8).
* * *
Ta rešenik je prišel.
Bog je osebno posegel v človeška dogajanja in zemeljske homa-tije.
Gospod sam je prišel kot Odrešenik!
Gospod sam je prišel. Kot malo dete. Ne na bogatem kraljevskem dvoru, ampak v revnem hlevčku. Ni prišel ob ropotanju vojaških bobnov, pozaven, ampak je prišel v tihi noči. Niso mu defilirale armade, prvi so ga obiskali ubogi pastirji.
Tako je že prerok Izaija o njem prerokoval: »Dete nam je rojeno in Sin nam je dan. Na njegovi rami je poglavarstvo. Imenuje se Čudoviti, Svetovalec, Močni Bog, Oče večnosti, Poglavar miru.«
(Iz 9, 6)
Angel je naznanil pastirjem na betlehemski poljani: »Oznanjam vam veliko veselje... Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bodi znamenje: Našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.« (Lk 2, 10 sl).
* * *
Poudaril je zasebno lastnino. Človek, ki ima razumno dušo, je oseba. Sam se mora truditi za večno zveličanje. Zato mora tudi imeti sredstva, lastnino, da se svobodno odloči, da ni igrača v pohlepu nasilnežev, ki mu prepovedujejo častiti Boga, skrbeti za dušo, "živeti po božjem nauku.
Gospod Jezus je poudaril, da je zakon neločljiv. Celo poželjiv pogled je moralno hudo zlo. Obsodil je vsako nečisto misel. Nečisto izživljanje spolnosti je namreč največji sovražnik poštenega življenja in urejenega odnosa do sebe in do bližnjega in do Boga. In je navadno največji vzrok nevere.
* * *
Nasproti sovraštvu je postavil ljubezen, nasproti nevoščljivosti zadovoljstvo, nasproti grabežljivosti dobrodelnost.
Ločil je duhovno oblast od svetne. Ta ločitev je bila do tedaj poganom neznana.
Poudaril je važnost molitve in češčenja božjega. To je pač v ve-den opomin, da smo odvisni od Boga. Veden opomin oblastnikom, da niso najvišji gospodje. Polagali bodo račun Gospodarju nebes in zemlje. Veden opomin vsakemu: Nisi samo za ta svet. Zato živi po božji volji!
* * *
S svojim naukom in nastopom je Gospod Jezus Odrešenik preokrenil tek zgodovine. Drvenje ljudstev v nered in nemoralo ter zmoto je uravnal na pot resnice in pošte-
Zveličarievo rojstvo «Naša lue»
SLAVOSPEV SVETEGA DEVISTVA
Deset let izseljenskega lista
Preblažena Devica Marija se ni ustrašila obiska nadangela Gabriela, saj je gotovo večkrat imela prikazen angelov, bolj kot vsi drugi svetniki in svetnice božje. Prestrašila pa se je vsebine izrednega pozdrava: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena med ženami, ker si deležna milosti, da postaneš Mati Odrešeni-kova.« Prestrašila se je zaradi svoje velike ponižnosti ob misli na toliko dostojanstvo božjega materinstva, a še bolj zaradi svojega Bogu darovanega devištva, ki ga za vsako ceno in vsako izgubo hoče ohraniti.
Ta drugi razlog je bil, da je odločno in kratko odgovorila: Ne poznam moža in ga ne bom nikdar poznala. Bila je sicer že zaročena in v kratkem bo tudi poročena, a je hotela povdariti le, da izključuje vsako sodelovanje, tudi redno in pravilno v zakonu (ali po starem pravu tudi v zaroki) za ohranitev človeškega rodu.
Lahko je torej tako odgovorila, ker je dobro vedela, da je tudi sv. Jožef istih misli in da je tudi on Bogu daroval svoje devištvo. Odgovorila je tako v prejasnem spoznanju vrednosti devištva, ki presega vsako materinstvo. Marija brez madeža izvirnega greha spočeta in brez posledic tega greha, je imela bister neotemnjen razum in Bogu popolnoma vdano voljo, zato se ni mogla motiti in se ni motila.
Presveta trojica je vedela za njen odgovor, ni ga zavrgla, temveč ga je še potrdila. Sveti Duh je prišel nad njo in moč Najvišje-.ga jo je obsenčila. To izjemo, prvo in zadnjo v stvarstvu, je nadangel potrdil z besedami: »Ne boj se, Marija!« Marija je na to odgovorila : »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« In v tem trenutku je spočela na čudežen način svoje in božje Dete in postala Mati božja.
Sveti Duh ni oče Jezusa kot človeka, ker ni nič telesnega svojega dodal za spočetje, saj je zgolj najčistejši duh. Tudi kot Bog je Jezus sin svojega nebeškega Očeta od vekomaj in je z njim ene in iste narave kakor Sv. Duh. Ta narava se ne da deliti, ker je en sam Bog. Jezus torej kot človek nima' očeta in človeške osebe, ki bi ga zastopala, temveč le božjo osebo, a je vendar popoln človek, ker i-ma človeško dušo in človeško telo, popolno človeško naravo.
V tem je skrivnost našega odrešenja. Jezus je trpel le kot človek, a njegovo trpljenje ima neskončno vrednost, ker je bil v eni božji osebi pravi Bog in pravi človek. Tako je bilo odrešenje dopolnjeno — Jezus Bog in človek je naš Odrešenik.
Kako moramo biti vsi Mariji hvaležni, da nam je podala najvišje pojmovanje o devištvu, ki ga je Bog odobril in blagoslovil s čudovitim spočetjem Jezusa Kristusa.
Nadangelov odgovor: »Ne boj
^ogično čudo
Tiho in molče, ob zvonjenju zvonov, stopa starec po snežni poti v sveti noči, polni vseh čudes.
V cerkvi
neka sila — božja milost ga navdaja,
da skesa se pregrešenj, da njegova duša v Luči se zasveti.
In tudi cerkev vsa se zablesti, iz skrivnostne teme tisoč lučic zabrli v spomin angelske noči.
Tudi njemu — starcu se je Dete približalo, ganilo srce mu in dalo mir, mir svete noči, da prerodil se je v tej božični noči.
ALEKSEJ
V božično poezijo odeta cerkev Svete Marije v Tynju na Češkem
se, Marija...!« se ne nanaša le na spočetje Jezusovo, temveč tudi na njegovo rojstvo. Tudi rojstvo Jezusovo mora biti izredna izjema, kakor njegovo spočetje. Marija je ostala devica pri spočetju in bo ostala devica tudi ob rojstvu Jezusovem. Bogu je enako možno eno in drugo. Božja previdnost bo ukrenila vse potrebno, da se izvrši po želji in volji Marije Device glede njenega devištva.
Ko so se bližali dnevi Jezusovega rojstva, so gotovo plemenite nazareške žene obljubile Mariji svojo pomoč. Marija pa je vedela, da te ne bo potrebovala, a njena ponižnost ji je branila razodeti, da je Mati božja. Božja previdnost pa je upoštevala Marijino pojmovanje in uredila vse, da ni prišla Marija v zadrego. Angelova obljuba; Ne boj se, se je do potankosti uresničila.
V tihi samoti betlehemske šta-lice je Marija v zbrani molitvi pričakovala svojega Odrešenika, ki je doslej našel skriti dom v njenem deviškem telesu.
V trenutku zamaknjenosti Marijinem je Jezus neoviran in za Marijo neobčuten, brez njene bolečine in težave prišel na svet, kakor je pozneje iz zapečatenega groba vstal in se pri zaprtih vratih prikazal učencem.
Marijino devištvo je bilo Bogu prijetno in ljubo, zato ga je zaščitil na tako čudovit način.
Podobno si lahko mislijo vse Bogu posvečene duše: ne bojte se, Bog vas bo ščitil in ohranil zvesto Bogu darovano devištvo. Tako morajo upati vsi pošteni mladeniči, ki junaško čuvajo sveto čistost, in vsa nedolžna dekleta, ki gredo raje v smrt, kakor da bi izgubile ta naj lepši biser.
Marija, deviška Mati, je vsem mogočna zaščitnica, za njo pa sveti Jožef, najčistejši, deviški ženin prečiste Device in rednik Jezusov.
Z Marijo in sv. Jožefom pokleknimo tudi mi pred božje Dete ter se mu zahvalimo za mogočne stvari, ki jih je storil On, ki je vsemogočen in čigar ime je sveto.
f Prof. dr. Ivan Tul m 1111111 n 111 m 1111111 ■ m 11111111 in
IZPOVED
i* ycr^čfxc crbictci
Po Wylieju priredila Z. P.
Lucija je bila najlepše dekle v vasi. Ni čuda, če so ji vsi fantje dvorili in hrepeneli po njej. Ona pa se je vsakega kmalu naveličala. Zanimali so jo le tisti fantje, ki se je zdelo, da so brezbrižni za njeno lepoto. Zato je bilo neizogibno, da bo njeno zanimanje prej ali slej obstalo tudi na Jožetu.
Ni bil lep fant. Njegova nizka, močna postava ni imela nič privlačnega. Le iz oči mu je sijala velika dobrota in iskrenost. Bil je krojač, rojen že, kakor so pravili, s škarjami in sukancem. Njegovi izdelki bi lahko dičili najfinejše velikomestne dame.
V prvih pomladanskih dneh je bil v vasi običajni letni sejem. Na predvečer sejma je prišla Lucija k JožeLu. Kupila si je sukanca in ji kar ni dalo, da bi takoj odšla.
»Zakaj ste se zakopali v to neznatno vas, gospod Jože? Vsi pravijo, da ste u-metnik v šivanju. V mestu bi lahko mnogo več zaslužili.«
Ko sem bil pred leti v Franciji, sem prvič videl »Našo luč«, ki je izseljenski list za naše rojake po zapadni Evropi. Tedaj sem tudi opazil, kako je list med izseljenci priljubljen. Neka rojakinja mi je dejala, da pusti tudi kavo na mizi, 'ako ji prav tedaj prinese pismonoša »Našo luč«, kajti ne da jo iz rok, dokler je cele ne prebere.
Ta list je v decembru dopolnil deseto leto svojega izhajanja. Raziskoval sem, v koliko se da primerjati z našimi dosedanjimi izseljenskimi listi. Naj povem nekaj opazk. Rajni pionir slovenskih izseljencev, oče Kazimir Zakrajšek, frančiškan, je ustanovil v Ameriki list »Ave Maria«, ki še vedno izhaja pod okriljem lemontskih slovenskih frančiškanov. Ta list, ki ga imajo širom Amerike zelo radi, je predvsem verski list, če že ne rečemo marijanski list. Ameriški Slovenci imajo tudi nekaj dnevnikov in tednikov. V Argentini je začel rajni g. Kastelic in za njim nadaljeval msgr. Hladnik »Duhovno življenje«, ki bi se v nekem oziru že moglo primerjati z »Našo ljučjo«, tako po vsebini, kot po obliki. Avstralski Slovenci imajo sedaj »Misli«, ki uživajo gotovo takšno popularnost med tamkajšnjimi rojaki kot »Naša luč« med rojaki v zapadni Evropi.
Med te je najprej začel prihajati »Rafael«. To je bilo v tistem času, ko je misi-jonaril med njimi še goreči duhovnik Janez Kalan. Po izhiranju tega je nadaljeval »Izseljenski vestnik«, oba ta dva se po vsebini, če izvzememo poročila, ne moreta primerjati z »Našo lučjo«, ki je brez dvoma mnogo bolj sočna in polna.
Pred izidom »Naše luči« je že par let izdajal g. Nace Kunstelj v Londonu za svoje rojake po britanskih otokih tiskano »Pismo«, ki se je »Naši luči« umaknilo. Zamisel za ta list so dali naši izseljenski duhovniki izpred zadnje vojne. To sta msgr. Grims in msgr. Zupančič. Ko so se na stanovanju msgr. Zupančiča pred desetimi leti zbrali izseljenski duhovniki iz zapadne Evrope, so govorili tudi o potrebi takega lista in iskali poti, kako bi do njega prišli. V povezavi s takrat nastalo Mohorjevo tiskamo v Celovcu je do lista res prišlo. Začetek je bil skromen. Vsak drugi mesec je izšel, a nekaj let nato je že postal mesečnik, dobil lep ovitek in izboljšal vsebino.
V listu je vsega nekaj. Novice iz krajev, kjer bivajo naši rojaki, novice iz domačih krajev, smešnice, uganke, kakšna zgodbica, narodna in nabožna pesmica, pa tudi resni in globoki članki, predvsem to, kar zanima preprostega izseljenca, ki dan za dnem hodi v tovarno ali globoko v rudnik služit svoj kruh.
Gotovo je ta list pomagal tudi k nastanku »Rodne grude«, ki jo danes izdajajo v Ljubljani pri Izseljenski matici. Ta list seveda razpolaga z državnimi fondi, a razen slik, ki sikušajo biti zelo nevtralne, izseljenci v njem ne dobe kaj zanimivega. Saj je popolnoma podoben vsem listom in lističem vzhodnoevropskih republik, ki samo hvalijo, kaj in koliko se dela. Je reklama za sedanji režim, ki izseljence silno vabi domov, da bi mu dali deviz in denarja.
»Naša luč« je skušala biti vseskozi v službi rojakov, katerim je namenjena. Mislimo, da je to nalogo častno izpolnila in predstavlja na primer njenih deset letni-I lil 111111111111111 m i h i n 111111111111111
»To, kar imam, mi zadostuje.«
»Nobene samozavesti nimate,« mu je skoro s prezirom vrgla v obraz.
»Nespametno je hrepeneti po tem, kar si človek ne želi, ali pa me more doseči.«
»In kaj bi si vi želeli?«
Jože je nadaljeval s šivanjem in ji ni odgovoril.
Nenadoma ga je Lucija veselo vprašala:
»Ali bi me hoteli spremiti jutri na sejem?«
Vsak drug fant bi to ponudbo z navdušenjem sprejel, Jože pa ji je le mrzlo odgovoril :
»Zelo bom tega vesel, gospodična.«
Na sejmu je Jože zadovoljil vsem muhastim željam svoje spremljevalke. Ko ga je prosila, da bi jo še na vrtiljak spremil, je odklonil: »Saj nisem več otrok,« ji je z nasmehom odgovoril. Lucija pa je bila, zato je šla in Jože je obstal v prvi vrsti gledalcev.
Tako je Lucija spoznala Roberta. Jahal je konjiča zraven nje in jo spretno ujel, da ni padla, ko se je nagnila, da bi pozdravila gledalce. Potem sta se smejala oba in prijateljstvo je bilo sklenjeno. Roberta je Lucija spoznala samo po imenu. Imel je sorodnike v vasi in je prišel sedaj ob sejmu na obisk. Bil je dober mladenič.
kov pisano kroniko življenja slovenskega človeka na evropskem zapadu. Ako pomislimo, s kako bornimi finančnimi sredstvi razpolaga, da je to pravzaprav list, ki ga vzdržuje dobrota delavcev, vdov in siromakov, mnogokrat bolnih, potem ugled lista še zraste.
Pri listu sodelujejo predvsem naši izseljenski duhovniki, saj vidijo, koliko dobrega more ta mesečnik narediti. Želimo jim, da pogumno nadaljujejo. Naj ta list še dolgo sveti rojakom v temi tujine in jih vodi k resnici in k sreči!	I.	š.
Friderik Baraga
Med velike misijonarje, za katere pričakujemo svetniške časti, smemo prištevati tudi škofa Friderika Barago, ki je umrl v Severni Ameriki leta 1868. Iz ljubezni do duš se je odpovedal svoji nevesti in udobnemu življenju, zapustil domače, slovensko domovino in šel med Indijance. Da bi laže reševal njihove duše, se je naučil njihovega težkega jezika, jim sestavil slovnico in jim v njihovem jeziku pisal molitvenike.
Kot misijonar je imel trdo in težko življenje, polno žrtev in izrednih naporov, pa se je Bogu zanj vedno zahvaljeval. In tako se mu je odpiralo vedno večje polje bogatega apostolskega dela.
Kako srčno je želel rešiti čim več poganskih duš, priča pismo, ki ga je poslal sestri, ko je v Saint Claru čakal na odhod h Gornjemu jezeru: »O da bi imel peruti, da bi mogel poleteti čez trdo zamrzlo jezero in biti čim prej pri poganih! Upam, da se jih bo tam mnogo spreobrnilo; pa saj če se tudi en sam ali dva spreobrneta ali zveličata, se misijonarju splača iti k njim.«
Sestra Amalija je bila zanj v skrbeh, ker je moral prenašati toliko mraza, pomanjkanja in nevarnosti. On pa jo je zavrnil: »Če bi se misijonarji ozirali na mraz, vročino, lakoto in žejo, na trud, nevarnosti in podobne težave, bi še ne bili pripeljali toliko poganov v Kristusovo stajo. Ako se trgovci ne ogibajo nobenega vremena, nobenih težav in nevarnosti, da si pridobe samo nekaj časnega dobička, ki ga morejo uživati samo do konca svojega kratkega življenja: bi li mar vse to moglo motiti mene, ki nimam drugega namena kakor pridobivati duše za nebesa?«
Da bi mogel čim več duš rešiti, je Baraga zelo prosil molitve in denarne podpore. Tudi potem, ko je postal škof, je sam živel v velikem uboštvu. Vse, kar je imel in prejel, je porabil za dušni blagor Indijancev. Ko pa mu je bolezen zrahljala telesne moči, je reševal duše Indijancev z molitvijo, trpljenjem in žrtvami.
Ali skušamo tudi mi reševati vsaj duše svojih bratov z besedo, molitvijo, trpljenjem in žrtvami? Ali kaj molimo, da bi Bog škofa Barago poveličal s svetniško častjo?
Začetek sodnega leta Rimske Rote
V sredo je začelo novo sodno leto najvišjega cerkvenega sodišča, ki se imenuje Sacra Rota. Sveti oče je imel za člane sodišča pomemben govor, v katerem je poudaril, da morajo braniti nespremenljivi božji zakon.
'li! I’ II lili II I I II I I I I lili I I I I I I I I I I III III I I!
poznan trgovec in prekupčevalec z vinom.
Mogoče je nemirno srce mlade deklice videlo v Robertu edino priliko, da zbeži enoličnemu življenju podeželja, mogoče, je res čutila do njega nagnjenje; ko jo je čez nekaj tednov zvestega dvorjenja poprosil za roko, mu ni odrekla. Povedal je, da je namenjen v Ameriko in da bi ne šel rad sam. Starši so, čeravno s težkim srcem, privolili. Vesela novica se je takoj raznesi a po vsej vasi in ko je zanjo zvedel tudi Jože, se je napotil k Lucijinim staršem in se ponudil, da bo on Luciji sešil poročno obleko. Ker so bili starši ubogi in jih ni hotel užaliti, je takoj dodal, da bo to njegovo poročno darilo. In tako je Lucija skrbno spremljana vsak dan hodila k Jožetu. Jože je meril, popravljal, rezal in ko je bila obleka izgotovljena, Lucija kar ni mogla verjeti, da je to njena.
Na poročni dan je bila presrečna. Hiša je bila nastežaj odprta vsem in veselila in prepevala je vsa vas. Samo Jožetova hiša je bila zaprta. Nihče ni vedel, kam je izginil. Lucija v svoji veliki sreči tega niti opazila ni.
Naslednji dan sta novoporočenca odplula proti Ameriki.
V začetku je bil njihov zakon srečen.
ROMANJE V BETLEHEM
Betlehemski pastir
Od Jeruzalema do Betlehema je dobro poldrugo uro hoda. A že dolgo nihče ni hodil po tej poti.
Od ustanovitve Izraela je meja odsekala novi del Jeruzalema od starega in presekala cesto v Betlehem. Vzdolž meje se preko Žičnih ovir srepo gledajo Judje in Arabci, opazovalci Združenih nabodov v belih jeepih pa nadzorujejo premirje. Nova cesta se zvija v velikem ovinku po dragah in preko pustih skalnatih gričev, da bi se izognila izraelskemu ozemlju. Zdaj je predaleč, da bi šel iz Jeruzalema peš v Betlehem k polnočnici in se pelješ z avtom. A pobožen Irec mi je odsvetoval, da bi šel v Sveto deželo za praznike. P'r-vič je zelo težko dobiti prenočišče, ker so hoteli in romarski domovi dolgo vnaprej rezervirani. Drugič pa je bil mož neprijetno presunjen, ko se je v gnečo pri polnočnici vmešalo nekaj krajevnih pijancev, tako da so morali jordanski orožniki delati red.
Ko se bližaš Betlehemu, se mno-Že terase na pobočjih gričev in oljke ublaže puščobo. Končno se odpre pogled na raztegnjeni skalnati hrbet, na katerem leži mesto Davidovo. Prevladujejo visoki ka-meniti zidovi samostanov^ zavetišč in sirotišč. Vodič ti kaže med Zidove, ki zakrivajo baziliko Rojstva. Tam na koncu grebena proti levi, kjer se razprostirajo polja, so po izročilu čuli pastirji pri svojih čredah, ko so se prikazale trume angelov in prepevale slavo Rogu na višavah in mir ljudem na zemlji. Pastirji so tekli vkreber, vsaj četrt ure, predno so našli Dete, v jasli položeno.
Votlino Rojstva so krajevni kristjani ohranili v spominu skozi stoletja preganjanja, tako da so v Konstantinovem času brez obotavljanja sezidali baziliko na svetem kraju. Pod Justinijanom, 200 let kasneje, so sezidali novo cerkev, katero so popravili križarji In je preživela tudi dolga stoletja pod muslimani, čeprav se je ohranilo malo prvotnega okrasja. Čuvaj ti z velikim ključem odpre Poklop v podu cerkve, ki pokriva mozaik s tal prvotne Konstantinove bazilike. V sedanjo baziliko
                                    n
Kupila sta si lično hišico v njujorškim Predmestju in Bog je njun zakon osrečil Z dvema deklicama, ki sta imeli materino lepoto in ljubkost. Lucija si je prva leta redno dopisovala s starši, potem je izbruhnila vojna in vse vezi z domačo zemljo so se zabrisale. Še spomini so oblo deli. Lucija je samo enkrat še pomislila ha Jožeta. Bilo je takrat, ko je spravila Poročno obleko. Prišla je že iz mode, a svila je bila še vedno lepa in neizpreme-njena. Mogoče jo bo kdaj še rabila.
Toda sreča Robertove družine je začela Počasi zahajati, prav kakor sonce, ki se Počasi potaplja v morje. Trgovina je pešala in ko je Robert obolel, ga je podjetje ■odslovilo. Iskal je dela drugod, a bil je htoralno uničen in skrušen. Upniki so neprestano trkali na vrata in Robert jih ni mogel več zadovoljiti. Znova se mu je Povrnila prejšnja bolezen in Lucija je porabila vse prihranke, da bi možu rešila življenje. Ni se ji posrečilo. Mož je umrl in jo pustil samo z nedoraslimi deklicami v velikem tujem mestu. Prodala je hišico in si najela sobo v mestu. Sebe in otroke je preživljala s tem, da je dajala lekcije angleščine svojim ljudem, ho so prihajali v Ameriko. Le s težavo Se je preživljala. Po cele noči jo je več-
stopiš skozi nizka vrata v debelem zidu, tako da se moreš prikloniti do pasu in še butneš z glavo v kamen, če ne paziš. Ta vrata so srednjeveška iznajdba, ki je nevernikom preprečevala, da bi pognali konje v cerkev, in ki je vsakogar prisilila, da se je priklonil, ko je stopil v božji hram. Cerkev je večkrat menjavala gospodarje, kot se je menjavala politika carigrajske Porte. Končno je ostala v pravoslavnih rokah in zdaj je vsa razobešena s svetilkami na olje.
grlo, ko stopiš v votlino. A ko sem se razgledal po polmračni votlini, je žalost premagala vse druge občutke. Kajti na žalost prostor pred cerkvijo prvotni votlini sploh ni več podoben. Zazidali so prvotni vhod in votlino razširili, tako da je podobna podolgovati kapeli, v katero prideš skozi stranska vrata, ki so jih izdolbili iz skale. Pravzaprav se mi je zdelo, da sem stopil v teman šotor, ker so stene zagrnjene z zakajenimi azbestnimi pregrinjali. Zakaj so pregrinjala potrebna, mi ni jasno; a dokler ni menda Napoleon III. poklonil sedanja iz azbesta, so se pregrinjala večkrat vnela. S stropa visi cel gozd oljnih svetilk na sestavljenih škripcih. Na stenah je obešenih nekaj izrazito neumetniških slik. Edini prostor, ki ni izmaličen in kjer sploh opaziš, da si v skalni votlini, je pri katoliškem oltarju, ki zavzema mesto, kjer so po izročilu stale jasli. Skozi stoletja so divjali hudi prepiri med Cerkvami, komu naj pripade kak del votline. Končno je prišlo do tega, da oltar nad mestom Rojstva pripada pravoslavnim, ki pa ne smejo odstraniti latinske zvezde, a katoličanom oltar pri jaslih, kjer frančiškani vsak dan berejo mašo.
Resnične jaslice...
Tam, kjer bi po naših cerkvah vodila vrata v zakristijo, se spuščajo ozke in temne stopnice v votlino pod cerkvijo, kamor sta se zatekla sv. Jožef in Marija, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču. To je bil prvotni hlevček naših božičnih pesmi. Še danes opaziš po Palestini, da uporabljajo votline na pobočju hriba pod skalnimi previsi za preproste hleve, kjer so privezani osli ali pa se gnetejo ovce. Hladno je v takih hlevih in le v najglobljem kotu je nekaj zavetja pred vetrom. V takem najglobljem kotu te votline je v marmornata tla vložena srebrna zvezda z latinskim napisom, da se je tukaj rodil Jezus Kristus.
Vsi spomini Božičev iz mladih dni, vsi občutki izpred jaslic in z božičnih maš se zgoste in te kljub svetni trdi koži primejo za škanska cerkev, iz katere vodijo stopnice v nekaj povezanih votlin. m 1111111111111111111111111 m 11 m ii ii i krat mučila misel, kaj bo z otroki, če ona oboli.
Velikim skrbem za obstanek so se pridružile še druge. Mala Lučka bi morala tisto leto k prvemu svetemu obhajilu. Bil je to njen prvi važen korak v življenju.
»Mamica, kakšno obleko bom imela?« je v velikem pričakovanju izpraševala.
Lucija je razumela, kaj se skriva za tem vprašanjem. — Ali naj se tudi tisti dan sramuje svoje revne, ponošene obleke?
Tedaj se je Lucija spomnila svoje poročne obleke. Ležala je v predalu bleščeče bela in mehka, kot bi bila nova. Čudno, da je pozabila nanjo. Začela jo je takoj parati, da bi jo prikrojila po Lučkini meri. Ko je parala rob, je s presenečenjem našla skrbno upognjen listič. Z lepo, markantno pisavo je bila na njem napisana izpoved, ki je nanjo čakala skoro petnajst let: »Vedno te bom ljubil!«
Lucija je obsedela z lističem v roki. Sedaj šele je zagledala v pravi luči prcd-seboj tisto močno postavo in zagorel o-braz. Pomislila je na njegovo tiho, globoko naklonjenost, ki ji jo je vedno izkazoval, ne da bi se ona zavedala.
Premagana od ganotja, s srcem polnim žalosti in samote, se je Lucija razjokala.
Tisti večer je pisala pismo v domovino.
Vhod v votlino z napisom: »Hic Verbum caro factum est«
Razmišljanja
Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo.
(Luka 12, 49.)
Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu. (Janez 12, 24.)
Tvoje rojstvo
prineslo je boj:
med ljubeznijo in sovraštvom.
Videl sem tisoče in tisoče, milijone in še več, bednih in revnih, brez zemlje, brez doma, raztrganih, bosih, opljuvanih, pregnanih, ki s krvavečimi rokami so si utirali pot, ki pelje mimo življenja — v smrt.
A tu se je začelo.
Njih smrt je življenje, ki daje rasti novim rodovom, umitim s krvjo mučenikov,
žejnih pravice; še v poslednjem dihu šepečejo molitev za svoje krvnike, ki hodijo v temi.
Dopuščaš,
da močni zmagujejo v krvavem smehu poželjivih oči, pijani sovraštva podirajo Tvoje svetinje, ker veš,
da zmaga je Tvoja.
Takrat
zmagoslavno se vrneš, groza, strah in jok zatemnita nebo, da sij Tvojih pravičnih otrok, tisočev in milijono\>, zablesti v soncu Tvoje ljubezni.
Aleksej
Tik zraven bazilike je franči-V vsaki fe oltar, a sicer so votline ostale kot svoje dni. V eni od teh je sv. Hieronim prevajal sv. pismo in se spokorno tolkel s kamnom na prsa, kot ga vidimo na slikah. Le zakaj niso votlino Rojstva o-hranili v prvotni preprostosti, si misliš. A nek pater je pripomnil, da je prava vrednost itak v duhu in ne v posvetni navlaki. Kljub vsemu in kljub trdi koži obisk v votlini le napravi vtis. Čudno me je presunilo, ko me je na vrhu stopnic, ko sem se vzpenjal iz votline, čakal zajeten pravoslavni pop s pladnjem za prispevke, ki mi ga je pomolil pod nos.
PEREGRIN (Klic Triglava, 10 dec. 1960)
iiii in 11111111 nitmi 111 mn ■ 111 im i im
Bilo je naslovljeno na moža, ki je lahko bil že mrtev, ah pa je gotovo že pozabil nanjo. A Lucija mu je kljub temu morala pisati, da mu je povedala o odkritju lističa in mu izrazila svojo hvaležnost za naklonjenost, katere ni bila vredna.
Omenila mu je, da ji je mož umrl, vse ostalo pa je zamolčala.
Minili so tedni, ne da bi prejela odgovor. Končno ga niti pričakovala ni. Mala Lučka si je nadela svojo belo obleko in bila je najsrečnejša deklica vsega razreda. Ko jo je Lucija gledala, kako se bliža oltarju, se je v srcu zahvaljevala Jožetu, čigar dobrota je bila kakor plo-donosna trta, ki nikoli ne odreče svojih sadov.
Nekega večera, ko se je Lucija vračala domov, je v temni veži zapazila moža, ki jo je čakal. Ni ga takoj spoznala. Močna ramena so bila nekoliko upognjena in lasje, nekoč temni, so osiveli. Potem je zaslišala njegov glas: »Lucija, še vedno je res!«
Čeravno mu ona ni nič omenila revščine, v kateri se je nahajala, je Jože uganil njen položaj, ker jo je ljubil. Prišel je, ker je vedel, da ga potrebuje.
In lucija je v njem našla najboljšega moža in očeta svojih otrok.
MISEL ZA BOŽIC
Kmalu potem, ko je dalekomdni Janez XXIII., »Pastor et Nauta«, zasedel Petrov prestol, je bilo slutiti, da se Cerkev pripravlja na velike dogodke. To je po eni strani potrdila napoved o vesoljnem cerkvenem zboru, po drugi strani pa prizadevanja za zbližanje med krščanskimi Cerkvami. Ne zdi se le naravno, ampak prav nujno, da krščanske Cerkve formirajo skupno »božjo fronto«, ko prvič v zgodovini človeštva stojimo pred dejstvom, da so se združili kar celi narodi v svojem sovraštvu do Boga, kot je pred kratkim dejal liverpoolski nadškof msgr. Heenan. V takem globalnem okviru je needinost Cerkva nedvomno sramota najhujše vrste in težko se je upirati misli, da je sub speciae aetemitatis morda prav komunizem bič božji zaradi te sramote.
Čeprav je jasno, da ni mogoče na hitro odstraniti vseh razlik, ki že stoletja dele Cerkve, je vendar treba iz vsega srca pozdraviti vsako pobudo ali dejanje v tej smeri, pa naj gre potem za ustanovitev vatikanske komisije za pospeševanje krščanske edinosti, za obisk anglikanskega primasa pri papežu ali pa za tako drobno delo, od človeka do človeka, ki ga tudi med slovanskimi emigranti v Angliji opravlja Apostolstvo sv. Cirila iti Metoda.
Reševanje težavnih teoloških vprašanj, ki v prvi vrsti delijo krščanske Cerkve, sicer ni v domeni nas laikov, toda prav mi, vsak v svojem okolju lahko z ljubeznijo, razumevanjem in predvsem molitvijo podiramo kitajske zidove, ki se že stoletja in stoletja dvigajo med kristjani. »Naj bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jat v tebi; da bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal...«
Klic Triglava, 10. XII. 1960
Slovenska narodna pesem
Slovenci imamo v svoji narodni pesmi neizčrpen zaklad lepote. Slovenska narodna pesem je tako edinstvena, tako samonikla, v njej najdemo tako izredne umetniške prvine, da nam mnogi narodi upravičeno zavidajo ta naš narodni zaklad. Je vekotrajen izraz kulturne in nravne višine naših pradedov. Če je slovenska narodna pesem pretežno lirična, je to dokaz, da je naš narod kljub strašnim krivicam in izkoriščanju, ohranil vso srčno
t
dobroto in izlil v pesem žalost in trpljenje, upanje in hrepenenje.
Narodna pesem je, ki jo je narodno občestvo, po ustnem izročilu s petjem iz spomina sprejelo za svojo, jo je daljšo dobo pelo po svojem okusu, razpoloženju in slogu. Slovenska narodna pesem se je porajala v tisočih srcih in dokler živi, je del poezije in narodne duše.
Prisluhnimo katerikoli slo\>enski narodni pesmi in jo skušajmo analizirati. Kako ljubka melodija, kako preprosta, pa vendar globoka ornamentika! Vedno spremlja melodija besede, ki so sicer preproste, toda resnično umetniško doživete in izražanje. Bodimo ponosni tta našo slovensko narodno pesem, neponarejeni izraz slovenske narodne duše in srca iz stoletja v stoletje. Zato:
Beseda naša, o zvončkljaj, nebes ljubezen v tebi diha, ti meni si vsa sreča zdaj, ponos, skrivnost sanj mojih tiha.
Sveta noč, blažena noč ...
Napoved vesoljnega cerkvenega zbora
Na Božič ob 9. uri dopoldne bodo prebrali papeško bulo o sklicanju vatikanskega cerkvenega koncila II. Slovesnost se bo izvršila v atriju bazilike sv. Petra, nakar bo sledila slovesna sv. maša.
Spoznavajmo socialni nauk Cerkve
Poročilo o IX. slovenskem socialnem dnevu
Letos — dne 12. novembra — so slovenski socialni delavci v Argentini, M se zbirajo okoli Družabne Pravde, imeli že deveti socialni dan, ki je odlično uspel. Geslo letošnjega socialnega dne je bilo: Spoznavajmo socialni nauk Cerkve!
Socialni dan se je začel s sv. mašo, ki jo je daroval direktor dušnih pastirjev g. Anton Orehar. V cerkvenem govoru je razvijal misli o pomenu socialnih dni in pokazal, kako je Cerkev vedno dajala pobude za pravično ureditev odnosov in pravično razdelitev materialnih dobrin med ljudmi.
Takoj po sv. maši se je v dvorani Slovenske hiše začelo zborovanje. Uvodne besede je spregovoril predsednik Stalnega odbora socialnih dni g. Avgust Horvat. V svojem nagovoru se je zahvalil dosedanjemu predsedniku Stalnega odbora g. Janezu Majoršiču za petletno vodstvo tega odbora. — Po kratki utemeljitvi, zakaj je potrebno, da tudi mi zamejski Slovenci spoznavamo socialni nauk Cerkve, je prešel k izvolitvi predsedstva zborovanja. Na predlog g. Erjavca so bili izvoljeni za predsednika g. Aleksander Majhen, za člana predsedstva pa gdč. Mija Markož, g. Maks Osolnik in g. Stane žužek.
Ko je predsedstvo zasedlo svoja mesta, je začel s svojim referatom g. France Pemišek, ki je podrobno orisal vsebino nove socialne enciklike »Mater et Magistra«. V izčrpnem referatu se je zlasti pomudil pri vprašanjih zasebne pobude v gospodarstvu, socializaciji, delavski plači, pravičnemu ustroju podjetja. Obširno je tudi obdelal vprašanje zasebne lastnine in o socialnih dolžnostih, ki potekajo iz zasebne lastnine. Orisal je papeževo skrb za razvoj poljedelstva in rešitev problemov, ki so s tem v zvezi. Dalje je obdelal tudi tisti del okrožnice, ki govori o tem, da morajo bogate dežele nesebično pomagati gospodarsko zaostalim deželam.
Kot drugi referent je nastopil univ. profesor dr. Ignacij Lenček, ki je imel predavanje z naslovom: Cerkev nas uči in mi jo moramo poslušati. V tem, skrbno Sestavljenem, globokem predavanju je dokazal in utemeljil pravico, dolžnost in avtoriteto Cerkve, da tudi na gospodarskem in socialnem področju uči in avtoritativno razsoja, ne kaj je gospodarsko pravilno, pač pa, kaj je v gospodarstvu nravno pravilno, nravno dobro, v skladu s pravičnostjo in ljubeznijo. Nato je predavatelj prikazal, kako je Cerkev vedno to nalogo vršila in jo še vrši. Ni samo zgradila splošno teorijo pravičnosti, ampak jo skuša aplicirati na vedno se menjajoče časovne in krajevne potrebe in razmere.
Tretji referat je imel g. Rudolf Smersu. Njegov kratek govor je imel naslov: Živimo po socialnem nauku Cerkve! Osnovna misel njegovega govora je bila: Vse poznanje socialnega nauka Cerkve nam nič ne koristi, ako ne bomo po tem nauku živeli. Za obnovo sveta niso potrebne dolge diskusije, potrebna je socialna akcija in dejansko izvajanje socialne pravičnosti in ljubezni.
Z zborovanja sta bili nato poslani pozdravni pismi predsedniku Narodnega odbora za Slovenijo dr. Mihi Kreku in bue-nosaireškemu nadškofu kardinalu Caggia-nu. Nato pa so bile prečitame in sprejete naslednje
RESOLUCIJE DEVETEGA SLOVENSKEGA SOCIALNEGA DNE:
1. Reševanje socialnih in gospodarskih problemov zavzema v sodobnem življenju izredno važno mesto. Na tem področju se danes odločajo boji med različnimi
svetovnimi nazori, ki so idejna podlaga konkretnih rešitev.
2. Načelna rešitev osnovnih socialnih problemov je samo ena, kot je resnica le ena. Pot do nje nam kaže Cerkev.
3. Cerkev ima pravico in dolžnost učiti vernike tudi na socialnem in gospodarskem področju, zato so verniki dolžni poslušati njen nauk, prevzeti ga in se ravnati po njem.
4. Katoliška Cerkev je za reševanje socialnih problemov že veliko storila. Nova socialna okrožnica papeža Janeza XXIII. »Mater et Magistra« je ponoven dokaz za to.
5. Ne more biti sodobnega katoličana, ki ne bi poznal socialnega nauka Cerkve. Poznanje tega spada nujno k izobrazbi sodobnega katoličana.
6. Slovenci v izseljenstvu bomo zato v bodoče še bolj smotrno študirali socialni nauk Cerkve in skušali nadomestiti, v kolikor je bilo morda zamujenega v zadnjih letih.
roča, da ustanovijo posebne stalne krožke za študij socialnega nauka Cerkve in sodobnih socialnih problemov. Kjer to ni mogoče, naj se organizira vrsta predavanj, ki bodo obravnavala ta vprašanja.
8. Posebno skrb posvečajmo socialni vzgoji mladine. Zato mladinskim organizacijam še posebej priporočamo, da se zanimajo za socialni nauk Cerkve, ga študirajo in širijo med članstvom in v okolju.
9. Vsem članom slovenske skupnosti priporočamo, da so naročeni vsaj na eno revijo ali časopis, ki redno obravnava socialno vprašanje v luči socialnega nauka Cerkve.
10. Slovenske časopise, revije in knjižne založbe prosimo, da objavljajo tudi članke in razprave socialne vsebine, oziroma da socialoška dela vključijo v vrsto svojih izdan j.
11. V nobeni družinski knjižnici naj ne manjkajo socialne okrožnice papežev in knjige, ki obravnavajo katoliški socialni nauk.
7. Organizacijam in društvom se pripo-  ....
Trideset misijonskih Božičev
*************** zzzzzz ************ * * *
Le preštejte zvezdice tule zgoraj na desni strani lista. Toliko sem do zdaj v Indiji doživel Božičev. Trideset. Več kakor pa v »stari deželi«, kjer sem bil rojen. Štiri na himalajskih pobočjih, dva v velemestu Kalkuti (ki sta bila še najmanj »poštenemu« Božiču podobna), deset na misijonski postaji v Ragapurju (ob jaslicah prijatelja o. Janeza Jauha, S. J., ki je nekaj Božičev preživel ob ričetu za republikansko mrežo v raju tam čez lužo), deset v Khariju, tri pa V Čandemagorju, kjer bom — po vseh človeških računih — obhajal tudi letošnji, svoj enaintrideseti indijski Božič.
Božič na podeželskih misijonskih postajah bi še najlaže primerjal tistemu prvemu v Betlehemu, med pastirci in njihovo preprostostjo. Nikdar ne pozabim tistih prelepih Božičev v Ragapurju, čeprav fizično tako napornih, da sem bil redno vsako leto na sveti dan popoldne bolan. Eden — med zadnjo svetovno vojno — je imel nekaj herodsko tragičnega: padale so bombe in sestreljena japonska letala. Pa smo vseeno imeli polnočnico za zastrtimi okni med pokanjem ack acka... Vsako leto se mi je na novo zazdelo, kot da se ponavlja prva božična noč. Jaslice v kotu so le spominjale na tisto, kar se je resnično dogajalo med mojimi preprostimi bengalskimi ovčicami. — Na misijonski postaji v Khariju je bilo isto: nič ni moglo izbrisati čara božične noči. V Ragapurju deset, v Khariju deset: dvajset nepopisno lepih, ker pač revnih in betlehemsko preprostih svetih dni in noči pod čistim bengalskim zvezdnatim nebom...
čandernagor je poglavje zase. Njegov Božič bi prispodobil stanju Jeruzalema ob obisku sv. Treh kraljev: izginil je čar božične noči, prenehala je revna preprostost hlevca, približalo se je ozračje negotovosti s tropom radovednežev, ki jih od Betlehema loči strah »višjih sil« in pa nezaslišana duhovna letargija, potopljena v tisočletja starodavnih družabnih spon. So to ljudje, ki jim je bolj ali manj znan evangelij, znana jim je vesoljnost Cerkve, vedo za pomen božične noči (otrok take družine me je, poslan od staršev, prišel vprašat: »Ali ne bo jutri v vaši cerkvi rojen Jezus?« — »Mi bi tudi radi prišli!« In prišli so in ostali v cerkvi, dokler nismo vrat zaprli), pa so zaverovani v svoje po-
zemsko, družinsko, družabno življenje (»Vse vem, sem bil v misijonski šoli, pa nimam časa za to,« se mi je izgovarjal mo-gočnjak)... V trumah pridejo za Božič, ki je državni praznik širom Indije, in v tem posekajo Jeruzalemčane: gledat, občudovat, največ iz gole radovednosti in pa ker jih zadnje dve, tri leta v cerkev vabi bajno razsvetljeno pročelje. Je pa to »zveličavna« radovednost. Ce se ji pridruži še milost, bo betlehemski Jezušček kmalu imel mnogo ljubečih obiskovalcev. To milost jim lahko pridobite Vi z gorečo molitvijo.
Koliko indijskih Božičev je še v mojem nebeškem koledarju, ne vem. Rad bi pa doživel tistega, ko bo ves Čandernagor na Božič zbran okrog jaslic. Vem, da ga ne bom doživel na zemlji, pač pa — kot u-pam — v nebesih. No, nekaj backov bomo pa le še porinili tja proti hlevcu, in nekaj pastirskih »viž« zapeli z novim pastirskim »pevskim zborom« — saj je še nekaj sape ostalo. Da je bo več in krepke, za to boste pa tudi Vi in pa prav radi poskrbeli, kajne? Bog Vam povrni!
Ko že o sapi govorim, naj pa še povem, kako mi je bila potrebna, ko sem v začetku novembra imel predavanje na vseuči-liškem kolegiju (B.T. College) v sosednem mestu Hooghly, in sicer o problemih mladinske vzgoje in o možni rešitvi perečega vprašanja. Solil sem pamet več kot sto profesorjem in profesoricam, še na magnetofonski trak je bil posnet več kot enourni govor. Predavanje sem sprejel zato, ker mi je dalo krasno priliko, da obrazložim problem z edino pravega vidika, s posebnim poudarkom na duhovno plat. Navdihe sem povzel iz Fultona Sheena, James Kellerja in F. Ourslerja. Komunizem (bil sem prepričan, da je bilo med poslušalci nekaj rdečih) sem si bil z »gusto« privoščil. Pod-ravnatelj največje čandemagorske gimnazije (ki je bil zraven) me je kasneje prosil za kopijo govora. Kor sem se šele pred kratkim prikazal iz »džungle« (in bi prav rad spet v njej izginil), mi je priprava vzela precej časa, no, prilika je bila izredna in tudi uspeh tak, kot je prav. Hvala Bogu!
STANKO PODERŽAJ, S. J. - Indija
I. Pengov: K polnočnici
Božična romanca
In upata je, da doma izpolni se čas radostnega pričakovanja; a je prišto povelje od cesarja Avgusta, ki od doma ju priganja.
Od Nazareta tja do Betlehema je dolga pot in tudi ne prav vama; lahko se loti ju kak hudodelec, morda napade kje žival nevarna.
»Bog čuval bo,« Marija ga tolaži,
»in v Njega varstvu bodemo vsi varni!« »To upam sam,« ji reče Jožef dobri,
»a dnevi so že mrzli in viharni!«
Zaprla duri sta, se napotila na daljno pot do mesta Betlehema.
Bogu lepo sta se priporočila, a vendar tesno je bilo obema.
Osliček stopa varno in počasi, kakor bi čutil nenavadno breme; ob njem koraka Jožef v noč z gorjačo in prisluškuje v tihoto teme.
\
Prišla sta v Betlehem vsa trudna, prašna, iskala sta po mestu prenočišče; pri znancih sta iskala, po gostiščih, a vse zaman, povsod ga Jožef išče.
Vlada je sprejela vrsto zakonov
Na vladni seji dne 6. decembra so sklenili, da bodo povišali mesečne plače nekaterim kategorijam državnih nameščencev. Povišanje gre od najmanj 10.000 lir za vajence do 63.000 lir za generalne ravnatelje. Država bo morala za to izdati okrog 30 milijard lir. Ministrski svet je nadalje odobril znesek v višini 100 milijard v okviru 10 letnega načrta za izboljšanje in ustanovitev novih šol v Italiji. Odobrili so zakonski osnutek o ratifikaciji in uveljavljenju sporazuma med Italijo in Jugoslavijo glede vrnitve kulturnih spomenikov in listin. Na predlog finančnega ministra so odobrili progresivno povišanje davka na dohodek, ki presega 3 milijarde lir in sioer 26 odstotni davek do 10 milijonov lir dohodka, 22 odstotni do 50 milijonov, 23 odstotni do 100 milijonov, 24 odstotni do 500 milijonov in
Premeril vsak ju je od nog do glave, uganil, ni denarna družba mata; če bi pri njej slutil zlate novce, bi prenočišče ji gostišča dala.
In kaj 'sedaj, rodi se mu vprašanje, in tujcu reče, ki ga Jožef sreča:
»Veš li za prostor, kjer bi nočevali? Zasedla je gostišča vsa že gneča.«
»Težko bo kaj!« ta Jožefu odvrne.
»Če te ni sram, tam prostor je pod skalo! ni kdo ve kaj, a vendar nočevati, bi se za silo tudi tamkaj dalo.«
In tujec vodil Jožefa je h skali, pokazal prostor mu in se poslovil.
Zahvali se Marija mu in reče:
»Bog tvoj bo dom in tebe blagoslovil!*
Prišla je noč, se Dete rodilo in angelci nebeški so zapeli:
»V višavah Bogu hvala in mir onim, ki v dobri volji bodo res živeli!«
Dva tisoč let od takrat bo minilo, odkar so angelci tako zapeli; kaj mar so mnogim Detece, ubožec, brez teh dveh radi mnogi bi živeli.
J. E. POLAK
Iv
sl,
Qi
SVl
jet
in
sel
]
Št<
8a
do
Ja
Os
lig
zd
ja!
ža
tu
re:
se,
čii
Vo
lij
je
da
Ve
st;
čii
vc
m
ne
te
Pi
di
Pc
sc
ui
v
pl
RAZ NE NOVICE ~1
65 odstotni od 500 milijonov navzgor. Odo brili so tudi osnutek, ki se nanaša 113 odpravo trošarine na vino z začetkofl1 prihodnjega leta. Končno so odobrili tudi zakon, ki določa enake plače za moško in žensko delavno silo v industriji.
Misijonska nedelja med Slovenci v Rimu
Za letošnjo misijonsko nedeljo so se Slo" venci v Rimu postavili kot le redko v prejšnjih letih. Gospodična Marija Marin-šek, znana Marijina družbenica, je zbrala med njimi celih 30 tisoč lir. Vsota je bila takoj poslana gospodu patru Stanku P^ deržaju, ki že dolgo let deluje v misijonih v Indiji (Chandemagore).
Širite »Katoliški glas"
15
cAiož
-)(- s čudežnimi rokami
ZGODBA IZ ZADNJE VOJNE
Kersten in Masur sta nestrpno čakala do pozne noči. Končno je Himmler le prišel z avtomobilom. Z njim sta bila Schel-lenberg in Brandt. Zakasnili pa so se zato, ker so jih med potjo napadla zavezniška letala. Zato so nekajkrat morali izstopiti in se poskriti po jarkih.
Himmler je imel na sebi svojo najlepšo črno uniformo in se je takoj znašel z Masurjem. Ko so vsi posedli okrog mize, je brez najmanjše zadrege začel razlagati judovski položaj v Nemčiji.
Kersten pa je občudoval, kako se je Masur premagoval, da ni izrekel nobene žaljive besede. Toda ko je Himmler začel
govoriti, da so Judje prinesli v Nemčijo tifus in da so zato bili poslani v krematorije, se Masur ni mogel več premagati. Dejal je: »Nismo se sešli zato, da bi gledali, kar je bilo. Vaša naloga je, da sedaj rešite, kar se rešiti da. In najmanj, kar lahko napravite, je to, da zagotovite svobodo vsem Judom, ki še bivajo v Nemčiji.«
Sledila je dolga razprava. Celo sedaj, ko je bilo že skoro vsega konec, se je Himmler bal, da ga Hitler zasači. In tako je prišla 6. ura zjutraj, ko je končno ugodil Masurjevi prošnji.
Vstajala je zora. Kersten je pospremil Himmlerja k avtomobilu. Bilo je mraz in leden veter je tresel gola drevesa. Oba moža sta molčala. Vedela sta, da se ne bosta videla nikoli več.
Ko sta prišla k avtomobilu, se je Himmler obrnil h Kerstenu. Počasi je dejal: »Ne vem, koliko časa bom še živel. Toda naj se zgodi karkoli, prosim vas, Kersten, ni-
kar preslabo ne sodite o meni. Brez dvoma sem zagrešil mnogo v mojem življenju. Toda Hitler je od mene zahteval, da sem bil trd in neizprosen. Z nami vred pa bo konec najboljšega dela Nemčije.«
Nato je stopil v avto. Vzel je Kerstenovo desnico med svoje roke in z ginjenim glasom dejal: »Kersten, še enkrat se vam zahvalim za vse. Imejte usmiljenje do mene. Uboga moja družina!«
Zaključek
Cez dva tedna se je Nemčija podala. Heinrich Himmler je še vedno bil pokonci, čeprav so že skoro vsi mogotci bili uničeni.
Toda 21. maja leta 1945 je neka britanska straža zasačila nekoga v Bremevdrdu; to je majhno mesto v severozahodni Nemčiji. Straža je od neznanca zahtevala dokumente. Na teh je bilo pisano, da se tujec imenuje Hitzinger. Toda straži se je
zdelo sumljivo, kako da ima ta neznanec vse dokumente v redu, česar takrat begunci niso imeli. Neznanec je bil Himmler, ki si je ostrigel brke, da bi ga ne spoznali. Ni hotel, da bi ga obsodili kot zločinca, zato je med zobmi zgrizel kroglico strupa. Umrl je v kratkem četrtu ure.
Pri sodbi vojnih zločincev je Berger bil obsojen na 25 let ječe. Bil pa je že po 5 letih pomiloščen. Danes je ravnatelj neke tovarne, kjer izdelujejo železje za zavese. Schellenberg je bil obsojen na šest let zapora, a je bil pomiloščen že po dveh letih. Umrl pa je leto zatem, star komaj 42 let.
Največ kazni so prisodili Brandtu, češ da je kot Himmlerjev tajnik podpisoval vse njegove obsodbe. Kersten mu je na vse načine skušal pomagati, prosil je zanj celo pri Trumanu. Toda bilo je vse zaman. Brandta so obesili.
Feliks Kersten pa se je po vojni nastanil na švedskem. Vendar so ga dolgo časa
sumili, kajti bil je osebni zdravnik naj' večjega nacističnega zločinca. Ko so Pa Holandci zvedeli za tako krivičen sum, s° se silno užalili in so zato imenovali posek" no komisijo, ki je imela nalogo, da Je pregledala in se pozanimala o Kerston®" vem delovanju med vojno. Leta 1949 ]e Kersten, potem ko so pregledali na stotin® listin in zaslišali na desetine prič, bil odi1' kovan od holandske vlade.
Leta 1953 pa je Kersten dobil švedsk0 državljanstvo in švedski zunanji minist®r ga je vpisal v lastno Belo knjigo za za' sluge, ki jih je Kerste imel pri rešitvi tl' / sočev jetnikov.
Kersten je državljanstvo obdržal v Stok' holmu, vendar pa je še vedno deloval v Nemčiji, na Holandskem in v Francijii 1° to vse do svoje smrti, 16. aprila leta 196®'
Prir. Mariza Pera*
(KONEC)
NA SVETI VEČER bo pri Sv. Ivanu v Gorici POLNOČNICA za slovenske vernike.
Goriška občina bo dobavljala vodo števerjanski
V petek 15. t. m. je goriški občinski svet najprej razpravljal o obračunu podjetja za plin, vodo in elektriko iz leta 1960 in ga odobril. Obračun izkazuje nad dvajset milijonov lir pribitka.
Nato je svet razpravljal o dogovoru s Steverj ansko občino za dobavo vode, in ga tudi odobril. Tako bo goriška občina dobavljala vodo števerjanski na mejo pri Jazbinah po 30.20 lir m3, na mejo nad Oslavjem pa po 40.80 'lir.
Slovenski svetovalci (dr. Kacin, dr. Sfiligoj in dr. Bratina) so z veseljem pozdravili ta dogovor, saj so štiri leta vztrajali na prošnji, da bi občina pri tem vprašanju pomagala Števerjancem. Zato so se tudi lepo zahvalili vsem, ki so za srečno rešitev zadeve kakor koli pomagali.
Italijanski komunisti in socialisti so na seji odločno zahtevali, naj se goriška občina odpove vsakemu dobičku za dobavo Vode, zlasti ker prejema Gorica nekaj milijonov državne pomoči za vodo. Seveda je komunistom in socialistom šlo za to, da vržejo 'senco tudi na steverj ansko slovensko občinsko upravo češ, da je pristala na previsoko ceno za vodo.
Župan jim je pojasnil, da goriška občina nima nobenega dobička, ker dogovorjena cena odgovarja le ceni vode na meji v Jazbinah in nad Oslavjem. Toliko namreč (30,20 in 40,80 lir) stane voda na teh krajih. Državna pomoč Gorici pa je l prišla, ko so jugoslovanske oblasti znatno dvignile ceno vodi z Mrzleka. Ta pomoč Pa s koncem tega leta preneha. Še enkrat so se italijanski komunisti in socialisti Ušteli.
Župan je tudi povedal, da se bodo cene V bodoče lahko dogovorno znižale, če bodo Prilike ugodne.
Del Števerjana spada v gorsko področje
Števerjanska Poskrbi za naglo zgradbo vodovoda in zlasti za to, da dobi od vlade še naknadno pomoč. Vlada ji je dvajset milijonov že nakazala. Vendar ima občina pravico zahtevati še večjo pomoč, ker bo stal vodovod več kot dvajset milijonov, pravico do državne pomoči ima tudi na podlagi zakona o »zelenem načrtu«, ki predvideva Pomoč kmetovalcem tudi za gradnjo skupnih vodovodov. Potem se Števerjanci lahko poslužijo tudi zakona o državni pomoči gorskim krajem, saj je del občine Vpisan v seznam teh krajev.
Državna pomoč kmetovalcem
Za ta zakon komunisti niso glasovali
Z zakonom št. 454 od 2. 6. 1961, s tako Zvanim zelenim načrtom, se je država zavezala pomagati kmetovalcem s prispevkom v znesku 550 milijard in sicer načrtno v petih letih. Za ta zakon, ki je velikega socialnega pomena tudi za naše kraje, komunistični poslanci in senatorji
niso glasovali.
Na podlagi tega zakona imajo pravico kmetovalci, neposredni obdelovalci zemlje; tako zasebniki kakor tudi združeni, Polovinarji, koloni in najemniki, pa tudi kmetijske zadruge, do denarne pomoči in to za obnovo kmetij, za zgradbo in popravo kmetijskih stanovanj, hlevov, kleti in vodnjakov. Za napeljavo vode in električne sile, za napravo in popravo poti, tudi stranskih in skupnih. Za napeljavo vodovoda, zasebnega ali skupnega, in sploh Za vse, kar pride pri kmetovalcih v po štev in v potrebo, orodje in drugo.
Kmetijska nadzomištva že dajajo pojasnila in navodila ter tiskovine za sestavo prošnje.
Naši kmetovalci naj se torej poslužijo te lepe prilike in naj takoj stopijo na kmetijsko nadzorništvo, kjer dobijo vsa Potrebna pojasnila in tiskovine. Doma naj Se v družini ali tudi s sosedi in sovaščani pomenijo o vsem, kar potrobujejo in kar bi bilo koristno, da storijo za izboljšanje svoje kmetije in sploh svojega
j Položaja.
V števerjanu pa naj bi razni najemniki I >n polovinarji prosili svoje gospodarje, naj Porabijo to priložnost, da jim popravijo stanovanje in sploh modernizirajo km& tijo za boljše pogoje življenja.
Avtobusna zveza za Lokve
i Modernemu človeku ne zadostujejo več Poletne počitnice, tudi zima mora imeti Svoje dneve oddiha in veselja. Prav je,
da človek, zlasti mladina vzljubi naravo v vseh letnih časih, a brezpogojno šele takrat, ko je izvršila svojo nedeljsko dolžnost. Veliko število goriške mladine bo sedaj nedeljo za nedeljo šlo na snežišča na Lokve in v Kanalsko dolino, a bojimo se, da bo nedeljska maša zanje deveta briga. Avtobusi ne odhajajo tako zgodaj, da bi ne mogli zadostiti svojih nedeljskih dolžnosti.
Podjetje STA iz Gorice je z nedeljo 17. decembra otvorilo nedeljsko avtobusno zvezo na Lokve. Iz Gorice bo odhajal avtobus izpred avtobusne postaje ulica IX A-gosto ob 8. uri zjutraj. Prihod na Lokve ob 9. uri. Povratek v Gorico ob 17. uri.
Seja občinskega sveta
V torek 12. decembra so na seji goriške-ga občinskega sveta razpravljali in glasovali o obračunu za leto 1960. Za obračun je glasovalo 18 svetovalcev in sicer SDZ in KD, vzdržali so se PSDI, PSI, PLI in MSI, proti pa je glasovala KPI. Lanski obračun prinaša enak znesek dohodkov in prav toliko izdatkov, kar znači, da je bil obračun uravnovešen.
Svetovalec SDZ odvetnik Sfiligoj je pohvalil delovanje sedanje uprave, ki je i-mela po izjavah svetovalca KD dr. Tri-panija štirikrat več sej kot pa videmska.
Na prihodnji seji bodo razpravljali o obračunu občinskih podjetij za preteklo leto.
Večer Bachove glasbe
V soboto 9. decembra so imeli člani SKADa glasbeni večer posvečen J. S. Bachu.
Po kratkem orisu Bachovega dela in pomena v glasbeni zgodovini so navzoči poslušali nekaj značilnih del velikega nemškega mojstra, ki je gotovo dosegel vrh glasbenega ustvarjanja.
Deželno prvenstvo v odbojki
Preteklo nedeljo se je goriška 01ympia podala v Milje pri Trstu, da se v tamkajšnji občinski telovadnici pomeri z Vis-om in Bor-om iz Trsta ter z Auroro iz Vidma za vstop v višjo kategorijo.
z 0:2.
V drugi igri se je 01ympia srečala z Borom iz Trsta in izgubila z 1:2.
V tretjem srečanju so se 01ympijci spoprijeli z Visom iz Trsta in izgubili z 0:2. Vis je veljal kot favorit in je res premagal vse druge in zasedel prvo mesto; tako bo šel v višjo kategorijo.
Sv. Ivan
Preteklo nedeljo (17. dec.) je obiskal našo Marijino družbo preč. msgr. Silvani, škofijski voditelj družb. Toplo je priporočil zbranim članicam lep zgled neoma-deževanega krščanskega življenja, ki je najboljša podlaga za uspešen apostolat med mladino in v župniji. Pohvalil je požrtvovalnost družbe pri zbiranju sredstev za nov sedež slovenskih kat. organizacij ter priporočil, da družba napne vse sile, da se zgradi stavba na zemljišču v ul. Brandesiji, ki se kupuje v ta namen.
Prečastitemu msgr. dekanu je družba hvaležna za njegovo spodbudo. Novi Marijini dom je zelo nujna zadeva, da se prepreči, da se mladina popolnoma ne odtegne verskemu življenju zaradi zelo živahne brezbožne propagande. Razvili bomo živahno akcijo za zbiranje prispevkov, vsej slovenski javnosti pa se toplo priporočamo za velikodušno pomoč.
Rojan
Slovenski oder sporoča, da je igra »Neopravičena ura« odložena na poznejši čas.
Stoletnica Slavij anske čitalnice v Trstu
V nedeljo 26. novembra je priredila Slovenska prosvetna matica v Trstu slavnostno matinejo ob priliki stoletnice ustanovitve Slavijanske čitalnice v Trstu.
Lepo okrašena društvena dvorana v ul. Machiavelli je privabila številno narodno zavedno občinstvo iz mesta in s podeželja. Na steni je bila lepa umetniška slika priznanega slikarja in rojaka Milka Bambiča, ki je simbolično prikazovala pomen in poslanstvo te prve slovanske kulturne organizacije v Trstu. Uvodno besedo je podal
BOŽICNICA
bo v goriški stolni cerkvi zadnjo nedeljo leta, 31. decembra. Začetek ob 15,30. Nastopili bodo združeni zbori, ki bodo zapeli nekaj naših najlepših božičnih pesmi. Po koncertu bo slovesen Tedeum in pete litanije M. B. — Vabljeni vsi verniki!
Za Olympijo so nastopali: Pelicon, Ku-sič, Devetak V., Terpin, Kranner, Figalj, Bensa in Pintar.
IZ RAJBLJA Ljudska filozofija
Znašli smo se na delu zjutraj pri prvi izmeni; bili smo trije. Rudarska navada je, da ko pride rudar na delo, se najprej oddahne in si odkazano delo ogleda. Hladnokrvno si ogleduje položaj po zadnji odstrelitvi, da se ve izogniti nevarnosti pri nadaljnjem delu.
Ko smo si tako ogledovali nam odkazano delo, sta se oglasila tovariša Peter in Andrej, prvi Italijan, drugi Slovenec. Začela sta modrovati o našem položaju.
Čez dve leti poteče naši družbi Pertu-sola najemninski rok. Potem bo verjetno prevzela delo v rudniku kaka nova ustanova. Ta bo najprej odslovila vse rudarje, nato jih znova sprejela. Pri tem bomo izgubili vse do sedaj pridobljene pravice. Najstarejše bodo verjetno odslovili. In potem...
Tako sta modrovala oba moja črnogleda tovariša, Andrej in Peter. Jaz sem pa gledal predse v odstreljeno gmoto, če dobim kak lep kos rude za nekega učitelja, ki me je že pred časosom poprosil za kak lep eksemplar. Ko sta opazila, da me pravzaprav njuno modrovanje nič kaj ne zanima, se je Peter obrnil name: »E tu che cosa dici?« (Kaj meniš ti?).
»Jaz, popolnoma nič. Ali dovolita mi, da vama povem neko zgodbo. Angleži pravijo, da ne skrbi, kako boš prišel čez most, dokler nisi prišel do njega. Tako se mi je zgodilo letos pomladi, ko sem prvič šel čez Prašnikovo sedlo na Sv. Višairje. Morali smo preko potoka. Prašnik, ki je tiste dni zaradi obilnega deževja zelo narasel. Ko smo se mu bližali, nas je vse skupaj resno skrbelo, kako bomo prišli čez. Toda glej, ko smo stali pri njem, dobimo štiri smreke, ki jih je potok izpodjedal, ležeče preko vode. Vsak po svoji smo zlezli čez. Ce ne verjamete, stopite do potoka in verjetno boste še danes videli tiste štiri smreke, kako ležijo preko vode.
Tako si tudi vidva ne delajta prevelikih skrbi, kako bo čez dve leti. Saj bosta končno oba takrat šla v penzijo. Ti, Andrej, imaš 59 let, in ti, Peter, pa 58. Kaj bi bila zato zaskrbljena? Bo, kakor bo. Se bo že našla rešitev.«
tajnik SPM, ki nas je seznanil s prvimi pionirji naše kulture in prosvete.
Slednjič je nastopil glavni govornik odv. dr. A. Sfiligoj, ki nas je v ognjevitem in navdušenem govoru popeljal za kratek čas med tedanje razmere pred sto leti in orisal like tedanjih zvestih narodnih mož. Sledilo je še nekaj recitacij.
Tako smo se trž. Slovenci in z nami številni goriški rojaki častno oddolžili slavnim pobudnikom prve narodne in kulturne organizacije v naših krajih.
Visoko priznanje
Gospodična prof. Lavra Abram, predsednica Slovenske Vincencijeve konference v Trstu, je za svoje karitativno in apostolsko delo prejela priznanje svetega očeta z odlikovanjem »Pro Ecclesia et Pontifice«. Gospodični Lavri Abram, ki je tudi ravnateljica slovenskega državnega znanstvenega liceja v Trstu, iskreno čestitamo !
Čudne sanje
»Sanjalo se mi je nekaj čudnega: videl sem kačo, ki se je ovijala okoli ključa.«
»To ni nič čudnega; če bi se ključ ovijal okoli kače, to bi bilo nekaj posebnega.«
• Kinodvorana Bazovica vošči vesel Božič in srečno novo leto vsem ljubiteljem filma in napoveduje filme, ki bodo predvajani za božične praznike:
PONTE SUL FIUME KWAY
(23.: ob 21h; 24.; ob 15h in 18h; na Božič: ob 17. in 20. uri - traja 3 ure)
Piena di vita - 26. dec. ob 17.,
19., 21. uri
KASIM FURIA DELL INDIA
30. dec. ob 21h; 31. dec. ob 17., 19., 21. uri
ANCHE GLI EROI PIANGONO
- na Novo leto ob istih urah
DIECI COMANDAMENTI (traja 4 ure) - 5., 6., 7. januarja.
ZA DOBRO VOLJO
Hitler in vedež
Hitler, ki je bil zelo praznoveren, je nekega dne vprašal »vedeža« Hanussena, če ve, kdaj bo umrl.
»Vi boste umrl na dan judovskega praznika!« odgovori Hanussen.
»Na kateri praznik bo to?« vpraša zopet Hitler.
»Oh, to nima pomena,« odvrne Hanussen, »katerikoli dan umrjete, bo to velik praznik za Jude.«
Obsodba dveh mladih vlomilcev
Pred goriškim porotnim sodiščem se je pretekli teden zaključila razprava proti dvema jugoslovanskima mladoletnikoma, ki sta v tem poletju v zlatarni Cella na Korzu hotela izvesti rop, a ju je presenetil gospodar. Mladoletna zločinca je branil odvetnik Sfiligoj in prosil sodnike za mi lejšo kazen, kakor so jo izrekli pred dokončno obsodbo. Izjavil je, da sta oba, Mirko Fakin in Franc Klemenc, zrastla brez prave vzgoje, kajti Fakin je bil brez očeta, Klemenc pa brez matere. Pribežala sta čez mejo v upanju, da se bosta izselila v Ameriko in tam začela boljše življenje. A bila sta brez sredstev, zato sta napadla zlatarno, da bi prišla do potrebnega denarja. Po poldrugo uro trajajoči tajni seji se je sodni dvor vrnil v porotno dvorano in izrekel sodbo: Mirko Fakin je dobil 7 let zapora in 95.000 lir globe, Klemenc Franc pa 6 let in deset mesecev in 94.000 lir globe. Oba skupaj sta obsojena še na plačilo sodnih stroškov
Obsojenca sta vložila priziv na višje sodišče. Obsodba se nam zdi zelo stroga.
Radio Trst A
Teden od 24. do 30. decembra 1961
Nedelja: 9.30 Slovenski zbori. — 10.00 Prenos sv. maše iz stilnice sv. Justa. — 11.30 Oddaja za najmlajše: »Božične sanje«, radijska pravljica. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj ... — 16.00 Popoldanski koncert. — 19.30 Ljudska o-pravila in opasila:	(7) »Veselite se
ljudje...«. — 21.00 »Božična misel objema naše domove«. — 24.00 Polnočnica iz župne cerkve v Bazovici.
Ponedeljek: 9.45 Dorelli: Concerto grosso
v g-molu, op. 6, št. 8. — 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.30 Oddaja za najmlajše: »Osliček v jaslicah«, radijska pravljica. — 15.00 »Božična misel objema naše domove« (ponovitev). — 17.00 Bach: Božični oratorij - prvi del. — 19.00 »Božič nekoč in danes«. — 19.30 Koncert baritonista Marijana Kosa. Stanko Premrl: Božične skrivnosti. — 20.00 Športna tribuna. — 20.30 Carl Maria von Weber: »Ca-rostrelec«, opera v treh dejanjih.
Torek: 8.30 Zbor Lojze Bratuž iz Gorice in Cerkveni pevski zbor iz Skednja. —
10.00	»Filatelistov božični album«. — 10.30 Čajkovski: Koncert v D-duru za violino in orkester - Orkester Tržaške filharmonije vodi Oskar Kjuder. Solist violinist Dejan Bravničar. — 11.30 »Božič 1961«. —
15.30 »Devinski sholar«, po povesti Alojza Rebule, za radio priredila Zora Tavčar. —
17.30 Bach: Božični oratorij - drugi del.
— 19.00 Pisani balončki. — 21.00 Petar Petrovič Njegoš: »Gorski venec« - 7. oddaja.
— 22.00 »Luč v vili«, novela Franca Jeze.
Sreda: 18.00 Slovenščina za Slovence. —
18.30	Liki in značaji iz opernih del: »Rus-lan in Ljudmila«. — 19.00 Zdravstvena oddaja. — 20.30 »Gozd«, komedija v petih dej.; napisal Aleksander Ostrovski. Igrajo člani RO. — 22.40 Mozart: Koncert v C-duru za oboo in orkester.
Četrtek: 18.00 Radijska univerza: Slavko Andree: »Osnovni pojmi geofizike«. — 18.30 Koncert ikvarteta Radia Trst. — 19.00 Širimo obzorja: Rado Bednarik: Sveta si zemlja in blagor mu, komur rodiš: (7) »Po dnu velerek med idilične tokove«. — 20.30 Znani dirigenti: Victor De Sabata: Beethoven - Respighi - Debussy; v odmoru (približno ob 21.20): Književnost. Po koncertu (približno ob 22.000): Umetnost: »Božična motivika v sodobni slovenski upodabljajoči umetnosti«.
Petek: 18.00 Italijanščina po radiu. —
19.00 šola in vzgoja: »Sprostimo telo in duha za novo leto!«. — 20.30 Gospodarstvo in delo. — 21.00 Koncert operne glasbe. —
22.00 Novele 19. stoletja: »Dvakrat ukradeni zvon«. — 22.20 Romantična sonata: Chopin: Sonata za violončelo in klavir v g-molu.
Sobota: 15.30 »Kdo je avtor«, radijska komedija, ki jo je napisal Marijan Vouk. Igrajo člani SG v Trstu. — 17.45 Dante A-lighieri: Božanska komedija: Nebesa - 7. spev. — 18.30 Skladbe italijanskih sodobnih avtorjev. — 19.00 Pomenek s poslušalkami. — 20.40 Zbor »France Prešeren«. —
21.00 »Boželiša«, radijska igra.
OBVESTILA
MINISTRSKA ODRERBA z dne 15. decembra 1961 sporoča, da so razpisani u-sposobljenostni izpiti v smislu odredbe štev. 972 z dne 29. aprila 1957 za profesorje srednjih šol.
Dokler ne bo omenjena odredba objavljena v Uradnem listu, je na razglasni deski šolskega skrbništva v Gorici objavljen umik posameznih pismenih nalog.
SVETONOČNA SV. MAŠA za slovenske vernike bo v Trstu pri sv. Jakobu na božično vil jo dne 24. decembra ob 9. uri zvečer. Letos je ta božična sv. maša že desetič. Toplo vabljeni vsi!
DAROVI
Za Marijin dom v Rojanu: K. B. 3.000; knjigama Fortunato 5.000; družina Weber-Perrane ob mamini smrti 5.000; gospa A-dala Mesesnel skoro novo peč. — Bog plačaj!
Za Katoliški dom: Prejeli smo iz Toronta tretji seznam nabirke za Katoliški dom. Vsem darovalcem najlepša zahvala in prisrčna božična voščila.
Jožef Kartelic - Mimico 100 dolarjev. — Ivan Tratnik, Bdi Jermol, Štefan Humar, Franc Jug, Jožef Radovan - vsi iz Toronta -po 10 dolarjev. — Štefan Jože, Frančiška Lenarčič, Stanko Kranjc, Franc Urbančič, Jožef Zalar, Matija Sedej, Vladimir Berlot, Rozika Bucih (vsi iz Toronta); Franc Tomažič, Franc Končan,- Anton Kobal, Marijan Bražko, Janez Župančič, Franc Zh-del (vsi iz Londona Ontario) - po 5 dolarjev. — Janez Jevnikar - London Ontario 4 dol. — Tony Dobravec, Anton Shom, Štefan Legan, Stanko Rezar (vsi iz Londona Ont.) po 3 dol. — Dani Morjančič, Radko Velikonja, Viktorija Gnedec, Silvija Erjavec, Slavko Florjančič, Mike Bernardo, Franc Fabjan, Anton Zajec (vsi iz Londona Ont.) - Albert Medved, Janko Smrdel, Jožef Lenardič (vsi iz Toronta) po 2 dol. — Franc Bolta, Toronto; Emilija Gončuruk, Angela Ivan (iz Toronta) po 1 dolar.
Za Slovensko sirotišče: N. N. Gorica v spomin na pok očeta 10.000; ga Vetrih -Gorica 3.000 lir. — Jazbine: 88 kg krompirja, 33 kg jabolk, 225 kg koruze v Storžih - v denarju 1.120 lir.
Tem in vsem blagim dobrotnikom, ki velikodušno podpirajo naše vzgojno delo z materialnimi prispevki, naj božje Dete dodeli obilo milosti za lepe božične praznike in blagoslova v Novem letu!
Za Alojzijevišče: N. N. Gorica 6.000; N. N. Trst, za kapelo 9.400; gospa Vetrihova 3.000; družina Troha-Toros 4.000; J. U.
2.000;ga Olga Bavdaž 2.000; N. N. Gorica 1.000; J. M. 400 lir.
Vsem, ki zavod podpirajo, naj Bog obilno povrne!
LISTNICA UREDNIŠTVA
Prihodnja številka našega lista izide v četrtek dne 4. januarja 1962.
OGLASI Za vsak mm višine v širim enega stolpca: trgovski L 20, oamrtoice L 30, več 7 H davek na registrskem uradu.
Odgovorni uradnik: msgr. dr. Fr. Mučni k Tiska tiri—a Budia v Ganci
Dr. STANISLAV PERAZZI - zdravnik - kirurg Izbira INAM:
bo od 1. januarja dalje sprejemal dnevno: v Pevml, ulica Ponte del Torrione, 1 - od 9h do llh; v Štandrežu, ulica sv. Mihaela, 170 - od 15.30 do 17.30; v Sovodnjah, ulica Impero, 122 - od 18“ do 20h.
do 22. decembra na Bolniški blagajni, ul. Leopardi, 11 (urad) - od 8.30 -12.30 dnevno
občinska uprava naj zdaj Prvo tekmo je 01ympia igrala z Auroro.
To moštvo je bilo šibko, poznalo se je, da je komaj začetnik, in je bilo premagano
Vesele božične praznike želijo:
TRGOVINA ČEVLJEV
ALPINA
GORICA, CORSO VERDI 34 - TEL. 25-17
TRGOVINA ČEVLJEV
AND. COTAD
GORICA, UL. RASTELLO 34 - TEL. 36-67
MESEČNA DRUŽINSKA REVIJA
MLADIKA
TRST, UL. TRENTO 2
GALANTERIJA
Mikulus Karmela
IN VSE VRSTE PERILA
GORICA, UL. OBERDAN 5
Vesele božične praznike	
in srečno no\’o leto 1962	
vošči	
AIMTON	ČERNIGOJ
	ZLATARNA -URARNA
	TRŽIČ
Kmečka
GORICA, UL. MORELLI 14 TEL. 22-06
KAVARNA B U F E T BAR
Rudi Bratuš
GORICA, UL. MAMELI 4 - TEL. 34-78
UR ARNA - ZLATARNA
GORICA, UL. MONACHE 9
ZALOGA DRV
IN GRADBENEGA MATERIALA
Rudolf - Zuljan
GORICA,
UL. DUCA D AOSTA 29 - TEL. 27-08
GORICA, DREVORED XX. SEPT. 85
ELEKTRODELAVNICA
KOREN	STA
GORICA, UL. MATTIOLI 11 - TEL. 32-71
ZALOGA DRV IN PREMOGA
Ivan Vetrih
GORICA, UL. LANTIERI 5 - TEL. 25-27
MANIFAKTURA
PITASSI
GORICA, CORSO VERDI 38 - TEL. 29-68
TRGOVINA ČEVLJEV
Košič	Ben
TRGOVINA USNJENIH IZDELKOV IN DEŽNIKOV
GORICA, RAŠTEL ŠT. 1 GORICA, RAŠTEL ŠT. 6
TVRDKA
F. TERPIN
— Jestvine
— kmetski stroji
— in druge potrebščine
ŠTEVERJAN - TEL. 47-75
TISK.
BUDIH
GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 26-76
TVRDKA
L
d \^yd^diLd
z vsemi kuhinjskimi in kmečkimi potrebščinami
GORICA, PIAZZA VITTORIA 22 - TEL. 32-16
TVRDKA
TICOZZI FEDERICO
GORICA, PIAZZA VITTORIA 3 (stanovanje: VIALE VIRGILIO 24 - TEL. 30-30)
ima v zalogi motorne kosilnice B. C. S. z raznovrstnimi priključki: za žetev in vezanje snopov, za škropljenje, za setev; cirkularne žage navadne ali na trak; vprege za voz in molzne električne stroje »Senior« ter druge potrebščine za hlev.
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE TRŽAŠKA KREDITNA BANKA ....
OLAVNICA LIR 600.000 OOO - VPLAČANIH LIR JBO 000.000
trst, ul. fabio filzi 6t. 1Q
38045
TELEF. ftT.
BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED
HOTEL-PENSION
’V% r
BLED..
LEVSTIK VINKO
RIM, UL. STATILIA 19 - TEL. 777-102
Goriška
Mohorjeva
Družba
RIVA PIAZZUTTA 18
Kalcliškc
lisltovno
Jrušlvo
GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18
• Slovenska katoliška skupnost
vošči vsem članom, prijateljem in somišljenikom blagoslovljen Božič in srečno novo leto.
• Vodstvo Slovenske demokratske zveze v Gorici vošči vsem somišljenikom, podpornikom in prijateljem blagoslovljene božične praznike in srečno ter uspehov polno novo leto 1962 ter dodaja srčno željo, da »bi se vremena vsem Slovencem zjasnila.«
• Rojanska Marijina družba vošči vsem dobrotnikom, prijateljem in znancem blagoslovljene božične praznike in srečo v novem letu.
• Salezijanci in gojenci Marija-nišča na Opčinah želijo vsem številnim dobrotnikom in prijateljem blagoslovljene božične praznike.
• III. red sv. Frančiška vošči vsem udom blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto.
• Zveza dekliških krožkov v Gorici želi članicam vseh krožkov obilo božičnega veselja in miru.
• Dijaški krožki v Gorici želijo vsem članom prijetne božične počitnice in srečno šolsko leto 1962.
• Apostolstvo molitve vošči svoji veliki družini obilo božičnega veselja in miru.
• Pevski zbor »Lojze Bratuž« vošči vsem članom in vsem cerkvenim pevcem obilo svetega veselja ob prepevanju božičnih pesmi in vztrajnost in gorečnost v novem letu 1962.
• Kmečka-delavska zveza iz Ste-verjana vošči vsem članom vesel Božič in srečno leto 1962.
• Mohorjeva pisarna želi vsem naročnikom obilo božičnega veselja ob branju Mohorjevih knjig.
• »Pastirček« kliče vsem svojim
malim prijateljčkom: »Veselite se z menoj, kajti našel sem Dete, v plenice povito in v jasli položeno.«
• Marijina družba v Gorici pozdravlja vse članice tu in po svetu ter vošči njim in njihovim družinam mir in božji blagoslov v novem letu.
• Fantovska Marijina kongregacija v Gorici se spominja vseh svojih članov in jim želi vesel Božič in vso srečo v novem letu.
• Duhovska zveza v Gorici vošči svojim članom in vsem vernikom, naj jih božje Dete obilno blagoslovi s svojim nebeškim blagoslovom.
• Zavod sv. Družine (Sirotišče)
vošči blagoslovljen Božič in novo leto vsem dobrotnikom, gojencem in njihovim družinam.
• Slovensko Alojzij e višče v Gorici želi blagoslovljene božične praznike vsem dobrotnikom, gojencem ter njihovim družinam.
• Slov. Vincencijeva konferenca v Gorici vošči vsem rojakom obilo božične sreče.
• Župnijski urad svetega Martina v Doberdobu želi vsem bralcem Katoliškega glasa ter vsem župljanom obilo božjega blagoslova.
• Slov. kat. prosvetno društvo »Jože Abram« v Pevmi vošči vsem članom in katol. prosvetnim društvom in vsem našim ljudem vesele božične praznike in srečo v novem letu.
»Knjižice« pozdravljajo za božične praznike svoje sotrudni-ke, razširjevalce in bralce. — Prva knjiga izide v januarju. Vodstvo »Knjižic«: Marijanu šče na Opčinah.
Mladeniška Marijina kongregacija v Gorici vošči vsem čla-1 nom doma in po svetu ter nji- [ hovim svojcem blagoslovljene božične praznike in srečno no-, vo leto.
Slov. kat. akademsko društvo v Gorici želi vesele božične praznike in srečno novo leto kolegom in vsem zamejskim Slovencem.
Slov. kat. prosvetno društvo 1 v Gorici vošči blagoslovljene božične praznike ter srečno novo leto našim prosvetarjem ter vsem Slovencem doma in po svetu.