Zvit mladenič. Belokranjska narodna pravljica. Zapisal Peter Kambič.*) fekje so živeli trije bratje. Trpeli so bedo, da so morali po svetu s trebuhom za kruhom. Potovali so že več let, a nikjer jim ni zasijala sreča. Ko vidijo, da tudi s potovanjem ne opravijo ni-česar, se vrnejo zopet proti domu. Prebiti so morali mnogo nezgod, ker so na povratku zabredli. Prigodi se jim nekega dne nekaj čudnega. Prihrumi huda nevihta, in naši bratje niso vedeli ni naprej ni nazaj. Blizu ni bilo nobene hiše, kamor bi se zatekli pred hudo uro. Obstanejo si-romaki na mestu in premišljajo, kaj jim je početi. Gosta tema pokrije vso zemljo. Obide jih strah, da jim bo gladu in mraza umreti. V daljini zagle-dajo bledo svetlobo. Razvesele se vsi, misleč, da so v bližini pastirjev, ki jim bodo gotovo dali ognja, da si ogrejejo premrzle ude. *";;.: -Pošljejo -najštarejŠega brata, da jim prinese ogrija. Brat gre brez obo-tavljanja. Pa kako se prestraši, ko pride na oni kraj! Namesto pastirja zagleda pri ognju peklenščka z rdečo čepico na glavi. Vendar se ohrabri in ga prosi, naj mu da ognja. Peklenšček se prav čudno zasmeje v pest in reče: nDam ti ognja, ako mi poveš take reči, ki se še niso nikoli zgo-dile in se tudi ne morejo nikdar zgoditi. Ako mi pa nič takega ne poveš, pa ne dam tebi ognja, nego ognju dam tebe!" ¦- Preplašen začne mladenič misliti, kaj bi mu rekel, a ko se pa ničesar ne domisli, ga jame ponižno prositi, naj ga zdravega pusti nazaj, odkoder je prišel. Kot blisk popade razkačena hudoba mladeniča in ga zažene v ogenj. ', Dolgo sta ona dva željno pričakovala starejšega brata, da jima prinese ognja. Ko pa vidita, da ga le ni, se odpravi drugi brat po ognja. Toda njemu se je zgodilo kot prvemu bratu. Potem odide tretji, najmlajši, da vidi, kaj se je onima pripetilo. . .: Ko prispe tudi ta na ono mesto, zagleda tudi on, kar sta videla brata. A ne prestraši se dosti, ampak stopi naravnost pred čudnega svata z rdečo čepico in zahteva od njega, naj mu vrne brata. Peklenšček pa misli, da bo tudi ta njegov plen in mu naloži, da mora povedati tisto, česar brata nista znala, ako ju hoče rešiti. Najmlajši brat pa je bil bistrejše glave, nego si je mislil peklenšček. Zamisli se r.ekoliko in potem pravi: ,,Bil sem v nebesih in sem jedel in pi\, kar jedo in pijejo Bog in angelci. Zbal sem se pa, da ne bi kdo opazil", kako velik grešnik sem. Zato sem se začel po vrvi spuščati na zemljo. Ali zmanjkalo mi je vrvi, da nisem mogel nikamor. Začel sem na vse grlo vpiti in klicati na pomoč — a vse zaman; ni bilo žive duše, ki bi mi pomagala iz stiske. Kaj mi je početi, si mislim, ko ni nikogar na pomoč. Najbolje bo, da si pomorem sam. Grem domov, da si prinesem kos vrvi in jo zvežem z ono, da- bo daljša. A spotoma se mi pripeti druga nezgoda. Padel sem v veliko blato. Nikakor nisem mogel iz njega. Moral sem torej iti po lopato, da se izkopljem iz blata. Ko sem se že skoraj izkopal, se mi zlortii lopata. No, saj mi več ne rabiš, si mislim in vržem v grm, kar je bilo železnega. Iz držaja pa si napravitn piščalko. Piskal sem nanjo in se veselil, ker so mi očeta ravno h krstu nesli." ,,Dobro si jo pogodil," reče peklenšček, ,,saj še jaz ne znam take, dasiravno sem iz pekla. Ker si pa tako dobro uganil, dam ti oba brata iz ognja." Prinese mu dva kosa pečenega mesa in ju pomaže s čudno mastjo. In pred njim sta stala oba brata zdrava in ravno taka, kakršna sta bila prej. Samo na bratovo vprašanje nista znala nič povedati, kako je v peklu, ker jima je tista mast začarala jezik, da sta vse pozabila. *) Peter Kambič, ki je umrl kot učitelj v Gribljah na Belokranjskem, je zapisal to pravljico dne 26. kimavca 1889.