402 Krasoslovje • Vrtače in doline - pol stoletja kasneje Proteus 74/9,10 • Maj-junij 2012 Vrtače in doline - pol stoletja kasneje France Sušteršič Uvod V 16. letniku Proteusa (1953/54, 204-209) je Ivan Michler objavil članek, ki ga je naslovil Vrtače in doline. Kako ga beremo danes? V smislu današnje rabe bi izvirni naslov članka najbolje zapisali: Vrtače in udornice. Tako bi jasno povedali, da se pogovarjamo o topografsko zaprtih globelih deset- do stometrskih izmer, ki pa niso linearne kot na primer prelomniški jarki, temveč imajo jasno določljivo najglobljo točko, proti kateri padajo pobočja. Formalno jih najlažje opišemo kot centrične globeli. Zgodovinske okoliščine (Gams, 1973: 43) so zaslužne, da se je v svetovni krasoslovni literaturi zanje uveljavil izraz dolina (z minimalnimi prilagoditvami posameznim jezikom). Izbran je precej nesrečno. Podobno kot izrazi kenguru, Yucatan ali (kraško) polje v domačih krajih pomeni nekaj drugega, kot bi želeli povedati strokovnjaki. Slovane izraz dolina moti in rajši uprabljamo druge termine, Slovenci izraza vrtače in udornice. Slika 1: Planota Grabovička planina med Duvanjskim in Livanjskim poljem (BiH). Vrtače in udornice so poraščene. Izstopajo velike udornice (dve sta imenovani), kar pa ne pomeni, da majhnih ni. Ponekod so vrtače nespregledljivo povezane s prelomnimi strukturami, drugod pa se zdi, da se bolj nizajo po slemenitvi. (Osnova © Google 2012.) Vrtače in doline - pol stoletja kasneje • Krasoslovje 403 Oče vede o krasu Jovan Cvijic je v svojem Karstu (1893, 1895) vrtačam posvetil pomemben del. Neposredno ali v prevodih seže njegov vpliv prav do danes, pa tudi Mic-hler se je nespregledljivo napajal pri njem. V srbski izdaji je Cvijic izraz vrtača uporabljal strogo kot prevod nemškega, Doline, kar pa v vsem ne ustreza današnji rabi vrtače. Več kot sedemdeset strani sistematične razprave je povzel v preglednici. Danes bi preglednico težko sprejeli. Čeprav razprava o vsem pač ni namen tega članka, bo nekaj podrobnosti le treba razčistiti. Zato sem polja oštevilčil [številka] in se vnaprej sklicujem na te oznake. Kot rečeno, Cvijicu izraz vrtača pomeni katerokoli centrično globel v krasu. Zdi se, da bi polji Preglednica 1: Morfološki in genetski tipi vrtač (prevod po Cvijic, 1895: 85-86, tab. 2). I Male tipične vrtače, ki se končajo z razpokami Morfološki tipi Genetski tipi [1] 1. Kotlaste: premer > 3 x globina, naklon 10° - 30°; najbolj razširjene. [2] 1. Daleč največ malih tipičnih vrtač nastane z erozijo na ustjih razpok in razpokic. [3] 2. Lijakaste: premer ~ 2 x globina: naklon 45°; po številu jih je sedemkrat manj kot kotlastih. [4] 2. Vrtače, nastale s posedanjem jamskega stropa. Morfološki in genetski tipi se ne prekrivajo: po svojem nastanku jaškaste vrtače pripadajo naslednji skupini. [5] 3. Jaškaste premer < globina; zelo redke; a) navpične, b) poševne. [6] II Brezna ali vrtače, ki so povezane z jamami Morfološki tipi Genetski tipi [7] 1. »Zvekare««: a) Vrtače, ki se končajo v slepih jamah. b) Igues v Causses. [8] 1. Male tipične vrtače se pri poglabljanju spojijo z jamami, ki so blizu površine. 2. Opuščeni ponori. 3. Podorna brezna . 4. »Zvekara«. Na površini se pojavi kot posledica postopnega rušenja jamskega stropa. [9] 2. Jamska okna. [10] 1. Popolno zrušenje jamskega stropa. 2. Jamsko okno nastane s podiranjem iz jamskega okna trebiškega tipa. [11] 3. Vrtače trebiškega tipa. [12] »Jamsko okno« nastane s navpično erozijo vzdolž razpok. 402 Krasoslovje • Vrtače in doline - pol stoletja kasneje Proteus 74/9,10 • Maj-junij 2012 [4] in [6] morali biti spojeni; potem pripomba v [4] dobi smisel. Za [4] in [5] je Cvijic v izvirniku uporabil izraz oknaste vrtače. Srbski izraz se ne nanaša na slovensko okno (= prozor), temveč pomeni (rudarski) jašek, kar sem prevedel dobesedno. V smislu današnje rabe so to brezna. Izraza zvekara [7] in [8] današnja srbska strokovna terminologija ne pozna; verjetno ima podoben izvor kot slovenski ljudski izrazi za brezno, izpeljani iz korena zvon-. Cvijic je zvekaro uporabil v precej drugačnem smislu. Zato izraza nisem prevedel. Sicer pa danes kraških pojavov od [7] dalje ne štejemo več med vrtače. [11] in [12] se sklicujeta na Labodnico, ki je v literaturo najprej prišla kot Trebiška jama1. Vhod več kot 300 metrov globokega stopnjastega brezna, ki seže do podzemske Reke, zija v robu manjše vrtače. Notranja nelogičnost preglednice sledi iz Cvijicevega skoraj brezupnega poskusa, kako sistematizirati lastna opazovanja in dognanja predhodnikov, ki so v isti koš metali vse, kar jih je doma spominjalo na tisto, o čemer so brali v Cramer: k str. 327. Lega in funkcija kraških vrtač. literaturi. Kaj jim je Cvijic videl skupnega, razberemo šele, ko se prebijemo skozi besedilo. Vse, karkoli je priznal za vrtače, je do absurda dosledno presojal s stališča kraškega površja. Skupno jim je, da skoraj vsako globel v površju krasa na stiku s ploskvijo trenda površja obroblja poševnina, ki spominja na »lijak«. Ta »avre-ola« je posledica manjše trdnosti materiala v preperelinski oziroma talni odeji, ki se po malem siplje proti sredini. V besedilu namenja Cvijic precej prostora razpravi, ali vrtače (Dolinen) nastajajo z raztapljanjem kamnine ali pa so posledice udo-ra. Pravilno ugotavlja, da jih večina nastane zaradi prvega razloga. Manj pa mu je jasno, da bi centrične globeli, ki jih ima za vrtače, lahko bile posledica konvergentnih procesov, ki vodijo k ekvifinalnosti oziroma podobnosti oblik. Pol stoletja za Cvijicem je tedanje znanje o vrtačah in vsem, kar bi še ustrezalo pojmu centrične globeli, v precej obsežnem članku povzel Cramer (1944). Njegova sistemati-ka kljub dopolnitvam, ki so jih je prinesla Tip Značaj krasa Kraški proces Podzemlje Dogajanje UDORNICA GOLI KRAS Napreduje od spodaj navzgor JAME UDOR GREZ POKRITI KRAS ZAPRTI KAMINI Lokalno izginevanje kamnine v globino Globel ki nastane z izginevanjem kamnine Gnezda agresivne zemljine VRTAČA GOLI KRAS Napreduje od zgoraj navzdol KOROZIJSKE ZAJEDE PODTALNA KOROZIJA Vrtača v zemljini POKRITI KRAS JAME USAD Vrtače in doline - pol stoletja kasneje • Krasoslovje 403 kasnejša spoznanja, v osnovi velja še danes. Izkušnje so krasoslovcem dotlej povedale, da sta med različnimi tipi centričnih globeli na krasu resnično pomembna samo dva; (a) tiste, ki so bolj ali manj delo površinskih procesov (vrtače), in (b) tiste, ki so predvsem preslikava dogajanja v podzemlju (udornice). To pa je tudi približno vse, kar je ostalo od Cvijiceve preglednice. Hipotezi (pravzaprav postulatu) o predhodni fluvialni fazi se Cramer še ni odrekel; so mu pa Do-linen rezultat součinkovanja površinskih in podzemskih procesov. Podobno stališče zagovarja tudi Michler, ki pa njegovega dela verjetno ni poznal. Cramer sistematično posega v genezo in pogoje nastanka, a mu še ni jasno, da procesi, ki so odvedli večino mase (negativni transport), niso nujno identični onim, ki sodoločajo ta hip opazovano geometrijo. Le Chatelierjevo načelo pač velja tudi v ge-omorfologiji - sistem (negativna masa) se sproti prilagaja konkretnim geomehanskim (in geokemičnim) razmeram. Iz tega sledi še pomembnejša pomanjkljivost. Po tedanji navadi Cramer spregleda, da denudacija deluje na celotno površje, ne le znotraj centričnih globeli. Torej so vgrajene v površje, ki se stalno znižuje. Njihova (merljiva) prostornina ni enaka absolutni količini mase, odnešene znotraj oboda neke globeli, temveč je kazalec, za koliko je (bilo) odnašanje tod učinkovitejše. Zakaj izraz v oklepaju? Zato, ker je odnašanje mase pri večini centričnih globeli na delu še danes (obstajajo celo indikacije pozitivno povratnih procesov). Pri drugih pa je denudaci-ja znotraj in okrog globeli že izenačena in geometrija njihovih pobočij se vzporedno s splošnim zniževanjem površja prilagaja le še topnosti matične kamine oziroma njeni mehanski odpornosti. Vrnili smo se k prejšnji temi - oblika in prostornina nista neposredno povezani. Michler se je posvetil samo tistima entitetama, ki sta na kraškem površju v Sloveniji najbolj opazni in po svojem bistvu najbolj Funkcija Položaj Enkratno Sporadične vrušenje Spodmik ponorne vrtače Pri kateremkoli naklonu podlage površja Večkratno posedanje Ponorne vrtače z razpršenim odtekanjem Postopno KEMIČNA DENUDACIJA (prenikanjem) Na ravnem do zmerno poglabljanje MEHANSKA Stalno aktivne strmem DENUDACIJA ponorne vrtače zemljišču Preglednica 2: Lega in funkcija kraških vrtač (po Cramer, 1944, 327). Termini, tiskani z velikimi črkami, so slovenjeni po Slovenski kraški terminologiji (Gams, 1973), ostalo besedilo pa je prevod. 402 Krasoslovje • Vrtače in doline - pol stoletja kasneje Proteus 74/9,10 • Maj-junij 2012 kraški (v preglednici 2 barvno označeno). Vsebinsko je med skupinama jasno ločil, s terminologijo pa je imel težave. Izraz vrtača se je na ozemlju Jugoslavije že dodobra udomačil v današnjem smislu besede. Pomeni mu centrično globel, nastalo s kemičnem delovanjem padavinske vode. Za udorne pojave pa strokovna slovenščina še ni imela izraza. Ko je v naslovu zapisal doline, je Mi-chler imel v mislih današnje udornice, samemu pa je bilo bolj domače sobesedje udorne doline, ki ga je uporabljal dalje v besedilu. Bolj zaradi lepšega sloga kot iz neznanja je v istem smislu uporabil logično nepravilni hibrid udorne vrtače; povedal pa je tudi, da jim južno od Vrhnike prebivalstvo pravi ko-liševke ali kukave. »Podedovane« informacije Michler se eksplicitno sklicuje na Cvijice-ve podatke o dimenzijah vrtač. V tej zvezi velja podčrtati, da so Cvijiceve meritve ena najbolj zgodnjih uporab morfometrije v geomorfologiji sploh. Michler je upošteval Cvijicevo zgodnejšo delitev na skledaste in lija(ka)ste vrtače, ki v tretjo skupino šteje brezna (preglednica 1). Kasneje je Cvijic svoje stališče izbrusil in namesto brezen med vrtače uvedel krožnikaste vrtače. Brez misli, da bi lahko bilo tudi obratno ali pa da so vrtače morda že od začetka različnih tipov, je Michler po Cvijicu povzel, da »stalno raz-krojevalno delo padavin polagoma spreminja skledasto vrtačo v lijasto«. Krasoslovcem je bilo pred 50 leti historično interpretiranje tako samoumevno, da niti razmišljati niso znali drugače. Cvijic je prvi jasno povedal, da so globeli, ki jim danes pravimo vrtače in ki pri nas na površju krasa daleč prevladujejo, delo padavinske vode. Michler nadaljuje v smislu, kot da so vrtače na površje krasa nekako »nasejane«, da so torej v njem zelo mladi gosti. Posredno to pomeni, da mu je površje krasa še hudo mlado, gledano kot celota skorajda nekraško2. Krasa si brez vpletanja predho- dne »fluvialne faze« pred dobrega pol stoletja ni dalo niti zamisliti. Da je Michler zapisal: »»Cvijic je tako tudi ugotovil, da proces spreminjanja v kras ni samo globinski, temveč tudi površinski pojav,« bi mogli razumeti, kot da je eden ali drugi le zaslutil pomen umerjenega3 zniževanja površja, ki spravi na svetlo izvirno podzemske oblike (slika 2, D'Ambrosijev model). Opazka je potrebna, saj je takšno gledanje na kras v popolnem nasprotju s tistim, kar smo dali pod lupo v prejšnjem odstavku. Podobno sodobno zveni: »»Udornih vrtač različnih razsežnosti je na Krasu veliko, vendar ne toliko kot skledastih in lijastih. Vse so bile nekoč podzemeljske votline ali deli takih votlin.« Torej so roji vrtač (kljub predpostavljeni »mladosti«) regularni del kraškega površinskega inventarja4, udornice pa so tujek. Vrtače so površinski pojav, delo predvsem površinskih dejavnikov, udornice pa so preslikave podzemskega dogajanja (drobne nedoslednosti v terminologiji Michlerju lahko spregledamo). Nastanek »skled« samih vrtač Michler povzema po Cvijicu. Na prvi pogled se razlaga zdi neoporečna: »»Kjer pa ni večjih, temveč samo mreža majhnih razpok, je pronicanje počasnejše kakor skozi eno samo večjo razpoko. Voda ima zato več časa, da z ogljikovim dvokisom (CO2), ki si ga nabere iz zraka, že na površju prične uveljavljati svojo kemično aktivnost. ... Zaradi neprestanega razkrajanja apnenca in odplavljanja raztopin v notranjost zemlje se pojavi na površju plitva vdolbina - skledasta vrtača.« Vendar - razpoke se na površju kažejo kot linearni pojavi. Kako to, da so vrtače potem tako izrazito centrične? Ali se tedaj javljajo na presečiščih rojev razpok? Včasih - vedno pa ne. Končnega odgovora na gornje vprašanje ne poznamo niti danes (slika 1). Michler je dosledno zabeležil tedaj splošno veljavno mnenje, da se strop jamske dvorane zruši nekako hipno in na površju zazija »... udorna dolina z značilnim robatim žrelom, visokimi obodnimi stenami in s skalnimi sesu- Vrtače in doline - pol stoletja kasneje • Krasoslovje 403 Slika 2: Izbrane skice prerezov (korozijskih) vrtač različnih avtorjev. Skoraj polovica se je navdihovala pri Cvijiču (levo zgoraj). Večinoma gre za bolj ali manj konceptualne modele, le skice v spodnji vrstici so nastale tudi na podlagi vrtin. Izvirno gradivo je zelo heterogeno in sem ga zaradi lažje primerjave poenotil. 402 Krasoslovje • Vrtače in doline - pol stoletja kasneje Proteus 74/9,10 • Maj-junij 2012 tinami na dnu.« Danes smo bliže razlagi, do so hipni podori razmeroma majhni. Praviloma so procesi postopni; v naših krajih jih nekoliko pospešijo šele vdori mrzlega zimskega zraka. Kako malo so v Michlerjevem času krasoslovci razmišljali kvantitativno, pove stavek »...velikim podorom ustrezajo na površju velike udorne doline...««. Kot pokažejo nekoliko resnejše meritve jamskih dvoran in udornic, bi »velik podor« v jami na površju izpadel precej majhen. Res veliki podori na površju volumskega ekvivalenta v podzemlju nimajo; na notranjskem krasu prostornine velikih udornic (kukav) prekašajo prostornine največjih znanih dvoran skoraj za faktor 20. Izvirne pravilne ugotovitve Glavnino članka prispevajo Michlerjeve izvirne misli, ki nedvomno temeljijo na njegovih bogatih terenskih izkušnjah, morda pa tudi pogovorih z A. Šerkom ml. Čeprav je kdaj pa kdaj ustrelil tudi mimo, je marsikatera njegova misel precej pred časom. In tem se posvetimo najprej. Stavek »Geomorfološko je svet zahodno od Ljubljane popoln kras z vsemi značilnimi površinskimi in globinskimi pojavi«« jasno pove, da je Michlerju notranjski kras nekakšen »etalon-ski« kras. To seveda drži - zaradi zanemarljivih vplivov nekraške okolice je celo bolj »kraški« kot matični primorski Kras. Kraško Ljubljanico vsaj enkrat imenuje notranjska ponikalnica. V zaledju vrhniških izvirov zaradi prepletanja tokov o »podzemski Ljubljanici« res težko govorimo. Zal pa je iz drugih Michlerjevih del razvidno, da je vsaj delno verjel v enoten podzemski tok. Torej je zapisano le literarna figura - lahko pa bi bila zelo lucidna ugotovitev. Izvirna je Michlerjeva ugotovitev, da »leže v mnogih primerih žrela brezen pod gornjim robom vrtače«. Iz tega je sklepal, da »se je hkrati z vrtačo izoblikovalo tudi brezno«. Logična zveza je prostorska; za časovno ali celo genetsko (ki ju ima za samoumevni) Michler ni imel indikacij. Vendar ima že gola ugoto- vitev svojo težo, saj vodi k d'Ambrosijevemu modelu. V zvezi z brezni zapiše še »Tu so na razjedenem brazdastem površju škraplje, manjše in večje vrtače, udorne vrtače, žrela brezen in jam, razpoke itd.« in »Pod površjem pa je mnogo večjih in manjših brezen in jam, tesni in razpok.« Na pobočju Raskovca je Michler opazil niz večjih in manjših skledastih in lija(ka)stih vrtač. Škoda le, da se ni vprašal, vzdolž kakšne geološke strukture se nizajo. Zanimiv je stavek: »Zaradi prav majhnega naklona brežin (10 do 20°) se reliefna slika skledastih vrtač zelo slabo odraža od vedno nekoliko valovitega sveta.« Ze v Michlerjevem času se je pričela še danes odprta razprava, pri katerem naklonskem kotu kraškega površja naj bi vrtače ne nastajale več. V navedenem stavku pa začutimo globljo misel. Če je na nekem mestu naklon okolice večji od največjega možnega naklona pobočja znotraj vrtače, te ne moremo zaznati, če bi proces, ki »generira« vrtače, tam deloval ali ne. Članek ni speleogenetski; se pa Michlerju zdi primerno, da čim bolje ponazori nastajanje jamskih rovov, ki bodo nekoč morda prerasli v dvorano in kasneje v udornico. »Vsak podzemeljski tok je moral prvotno imeti tu širšo tam ožjo mrežo večjih in manjših razpok...«. Torej so danes enotni kanali morali nastati iz mreže protokanalov, ki so v začetku bili komaj kaj več malenkostno adaptirane nezveznosti v kamnini. Šele iz njih »...se je v teku časa izoblikovala enotna podzemeljska tokava...« Danes nam je to samoumevno - za Michlerja, formalno Ka-tzerjevega privrženca - pa ni bilo nič manj kot herezija. Michler je torej zelo dobro opazoval in včasih svoje praktično znanje težko usklajeval s tistim, kar je »vedel«. Prelomiti pa s slednjim še ni zmogel. Še ena misel, ki je morda ostala na pol poti: »Pri večanju jamske votline sodelujejo tudi izpodnebne padavine... « Ker je imel v mislih »vodoravne jame« (sistemski odvodnik5) in če se mu stavek ni zapisal slučajno - kar je sicer najbolj verjetno -, je Vrtače in doline - pol stoletja kasneje • Krasoslovje 403 to resen namig na okrepljeno korozijo mešanice prenikle vode s podtalnico! In v čem se je motil? Michlerjeva razdvojenost med znanjem, ki si ga je nabral na terenu, in informacijami, ki jih je nabral iz literature, se najbolj pokaže, če si ogledamo nekaj napačnih stališč. Če zaradi drugega ne, že zato, da bi koga ne zavedla. Ko skuša razložiti, kako nastajajo večji jamski prostori, Michler vplete nepotreben in z ničimer podprt postulat o eforaciji. Piše: »Ker so bili profili razpok premajhni, se je voda pretakala pod pritiskom. ...Prvotna tokava je bila tedaj eforacijsko ali tlačno korito... Stene, tla in stropi vseh teh prostorov so oglajene skalne ploskve z ostrimi in zašiljenimi robovi, kar vse dokazuje, s kako visokim pritiskom narasla Pivka nenehno veča svojo novo tokavo...« Najprej povejmo, da rovom, ki so jih nekoč identificirali kot eforacijske, danes pravimo freatični. Razlaga pa strelja mimo. Tlak vedno ustreza globini pod gladino podtalnice in v Postojnski jami nikjer ne more biti zelo velik; če pa vodi hitrost zaradi ožine naraste, tlak pa Bernoullijevem zakonu ustrezno pade. Značilnosti freatičnega kanala so v tretjem zgoraj navedenem stavku opisane prav posrečeno, tlak (kot kriterij za eforacijo) pa je fikcija. Z naraščanjem se za spoznanje poveča topnost ogljikovega dioksida, kar posredno poveča topnost matične kamnine, a ne v globinskem rangu, v katerem nastajajo plitvo freatični rovi. Poglejmo še, kaj Michler pravi o nastanku in dinamiki jamskih dvoran, ki se bodo nekoč prelevile v udornice. Dvorane, katerih stropovi se nikoli ne uravnotežijo, zelo verjetno res obstajajo. Pri večini - vsaj človeku dostopnih - pa so stropi bolj ali manj pa-rabolično usločeni (banjasti strop) in bogato porasli s kapniki (na primer Velika gora v Postojnski jami). Torej so mehansko ravnotežje dosegli. Dokler se zaradi stalnega tanjšanja stropa ne bo pojavila plastična deformacija, ostajajo stabilni. Zato se stavek »S teh šibkih točk stropa in sten6 se začno zaradi erozijske sile vode polagoma trgati večje in manjše skale, včasih tudi ogromni balvani ali celo posamezni kompleksi apnenčevih skladov,« sliši precej nenavadno. Kot resnejši dejavnik stalnega rahljanja uravnoteženih stropov velikih jamskih prostorov pride v poštev le korozija. Razumeti nastajanje udornic ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. Michler pravi: »Udorne doline so nastale tako, da so se pogreznili oboki podzemeljskih vodnih jam tam, kjer so bili stropni skladi najšibkejši oziroma najbolj dislocirani.« Če se vse podira, kako so potem izjemno veliki prostori lahko sploh nastali? »Končno nastopi čas, ko široko in visoko profilirani obok ne prenese več pritiska zemeljskih skladov.« Mehansko ne gre - saj meje med »obokom« in maso nad njim ni. So samo cone pod tlakom oziroma nategom. Če je obok previsok, se navznoter zrušijo najprej stene. Najlaže dostopen tak primer je Mullerjeva dvorana v Škocjanskih jamah. Dejavnik, ki brezkompromisno uniči vsako dvorano, je stalno zniževanje površja, ki prej ali slej obok toliko stanjša, da se strop dvorane odpre in postopoma zruši. Michler je tudi drugje večkrat zapisal: »Le ... udorne doline, ki se vrste v nekem določenem redu, nam omogočajo v glavnih potezah sklepati, kje je tekla oziroma morda še danes teče... « Misel je še danes precej razširjena. Če obravnavamo udornice regionalno, ugotovitev v grobem drži; kjer ni nobene udornice, verjetno tudi pomembnejših votlin ni. Da pa bi včasih povsem očitni, skoraj ravni nizi kazali na potek večjih kanalov, ni ravno verjetno. Čim je tok prekinjen na enem mestu, kanal omrtvi kot celota; voda si mora iskati drugih poti. »Obhodnih rovov«, ki bi pač bili nujen pogoj (in jih omenja tudi Michler), v taki razpostavi ni videl še nihče. Enako kot ne dolgih premih kanalov med udornicam, ki naj bi jih nizi nakazovali. Zato je tudi stavek: »Tako mora biti tudi med posameznimi kukavami in koliševkami, ki so med Planino in Vrhniko, mreža velikih vodnih in suhih jam- 402 Krasoslovje • Vrtače in doline - pol stoletja kasneje Proteus 74/9,10 • Maj-junij 2012 skih rokavov, ki so, žal, brez tehničnih posegov nedosegljivi,« če ga skušamo razumeti dobesedno, samo pesniška figura. Udornice so pač mesta, kjer smemo pričakovati zaru-šene rove. Vprašanje, zakaj se nekatere večje udornice le pojavljajo v nizih, ta hip puščamo ob strani. Za konec opozorim še na očitno napačen stavek, ki bi koga lahko zavedel: »To so okrogle7, lahko tudi podolgovate vdolbine v apne-niških tleh.«« Michler je vrtače v dolomitu (na primer na Pokojišču) nedvomno poznal. Verjetno gre za lapsus calami ali pa samo za nehoteni pesniški okrasek. Zaključek Michler univerzitetne izobrazbe krasoslov-ca ni imel, pa tudi s strokovno literaturo ni bil ravno na tekočem. Obe pomanjkljivosti je več kot nadomestil s terenskimi izkušnjami jamarja in zdravim razmišljanjem. Zato njegov članek v razvoju znanja o centrič-nih globelih na krasu ima svoje mesto - če zaradi drugega ne, ker je nastavil ogledalo in opozarjal na nedoslednosti. Michler-jev esej je primer, kako daleč lahko pride razmišljujoči amater, podprt s konkretnim izkustvom. Bojim se, da ta hip v slovenski krasoslovni piramidi takih ljudi najbolj primanjkuje. Imamo odlično razvito jamarstvo, etablirani slovenski krasoslovci se uvrščamo v svetovni vrh, primanjkuje pa ljudi, ki bi v ozadju opravljali tisto drobno strokovno delo, ki ne prinaša SCI-točk, a zagotavlja vrhunski znanosti pravo ozadje. Osnovna literatura: Cvijic, J,, 1893: Der Karstphänomen. Geographische Abhandlungen, 5:217-329. Wien. Cvijic, J,, 1895: Karst, Geografska monografija. 1-173. Beograd. Cramer, H., 1944: Die Systematik der Karstdolinen. Neues Jahrbuch für Mineralogie, Geologie und Paläontologie, Beilage Band Abt. B 85:293-382. Gams, I,, 1973: Slovenska kraška terminologija. Ljubljana: Katedra za fizično geografijo Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 1-77. 1 Po Trebčah pri Trstu; danes se imenuje tudi Abisso di Trebiciano. 2 Zato si tedanji krasoslovci vprašanja, kakšno naj bi bilo površje krasa, s katerega bi v primerno dolgem časovnem razdobju izginile vse nekraške oblike, sploh niso zastavljali. 3 S sobesedjem umerjene razmere običajno slovenimo anglosaški izraz »steady state«.. Kadar so dosežene, z neke površine masa odhaja tako, da so si delujoči procesi čim bolj v ravnotežju, geomorfne oblike pa, dokler se zunanje razmere ne spremenijo, ostajajo enake. Načelno je informacija o predzgodovini s tem izbrisana. V primeru krasa smo toliko na boljšem, da nekaj znanja o preteklosti lahko izvlečemo iz sedimentov zapolnjenih jam, ki jih je »prineslo« na površje. Kadar govorimo o »zniževanju« površja, ne smemo pozabiti, da gre za relativno zniževanje. Denudacija Zemljino skorjo razbremenjuje, izostazija pa nastalo neravnotežje sproti izenačuje. Absolutno znižanje površja je tedaj manjše od iznosa denudacije. 4 Danes bi dodali: kjer so razmere primerne. 5 Padavinska voda skuša s površja krasa odteči čim bolj navpično navzdol, njene poti pa imenujemo (tudi) padavinski odvodniki. Prej ali slej naleti na podtalnico, ki sa napaja tako s površja kot s strani. Telo podtalnice se mora nekam odmakati lateralno, sicer bi se podzemlje zasitilo z vodo. Spletu kraški kanalov, ki v končni posledici odvaja vodo v morje, pravimo (tudi) sistemski odvodnik. 6 Namreč jamskih prostorov, op. France Šušteršič. 7 Namreč vrtače, op. France Šušteršič.