Knjiga Slovenska XIX. veku. 10) Grammatik der slowenischen Sprache. Verfasst uud herausgegeben von Blasius Potočnik. Laibach. Blasnik. 1849. 8. VIII. 183. — Ko je 1. 1848 24* nagloma naukazana bila slovenščina v srednjih šolah in v novem pravopisu zato pripravne šlovnice ni bilo, spisal jo je Potočnik naprošen, in učili smo se koj sproti po posamnih tiskanih polah. Naglica ni pridna, spoznava pisalec v predgovoru, češ: ,,Dass das Werk, welches ich hier an das Licht treten lasse, noch an manchen Unvollkommenheiten leide, gebe ich sehr gerne zu. Jede verdiente Riige von Seite der slawischen Sprachforscher werde ich also mit Dank annehmen, und in einer allfalligen zweiten Auflage gewissenhaft beniitzen. Ubrigens geniigt es mir, wenn ich durch diese meine obwohl auf keine Vollkommenheit Anspruch machende Arbeit zur nahern Kenntniss und Vervollkommnung unserer Sprache auch nur ein Geringes beigetragen habe". <¦. Po kratkem nauku o glasji razlaga se v I. delu besedno zlaganje, sklanjanje in pregibanje, v II. skladnja ali stavkoslovje z nekterimi posebnirni reki in prislovicami; v III. pa je za berilo Cvetnik (chrestomathie) in v njera Svet v obrazih, spisal Janez Am. Komenski (1—95), Povesti, Kerst per Savici in nekaj drugih pesrai Prešernovih, Koseskovih in Vodnikovih, ter dve Potočnikovi (Planinar, Vprašanje in odgovor). — Drugi, zboljšani natis je 1. 1858. 8. 184 brez predgovora s prvim naslovom: Grammatik der slowenischen Sprache itd. Ker so dotlej sostavili lastna Berila za srednje šole, izpustil je prejšnji Cvetnik, a sprejel vendar ,,Svet v obrazih" in v dostavkih -Lautlehre der sknvenischen Sprache, Bildungslehre der Noraina, Bildung der Adverbien nach Dr. Miklosich", kar knjigi ranogo povišuje vrednost. Ker je pa ravno takrat pripustila se slovenska beseda pri podučevanji slovenskega jezika ia slovstva, dohitela je dokaj dobro nemški spisano slovnico nesrečna osoda, da so porabili papir v druge namene; koj potem so v nemško-slovenskih in slovensko - nemških šolah pač popraševali po njej, a prekasno, in še zdaj se pogreša slovnica, ktera bi kratko pa krepko Nemcem razlagala lepo slovenščino. — Glede na BOrbis Pictus" P. Hipolita in Val. Vodnika v slovnici Kopitarjevi (vid. Jezičnik XXII. 1884. str. 2. 3) naj se tukaj pokažeta odstavka 36. pa 90: a) Sedmčre dobe človeškiga življenja. Človek je narpred dčte, potlej dečik (fant); na to mladenč, potem mlad mož; daljej mož, tedaj starčik, poslednjič dedec. Ravno tako pri ženskim spolu: hčerka, deklič; dekle, žena, stara žena, baba. — b) Učivnica. Učivnica ali šola je izobrazovavišče, kjer se ralade duše v učenosti in čednosti izredujejo, in je v redi razdeljena. Učenik sedi na sedališči, ali pa med učenci hodi, kteri v klopeh sede. On uči, oni se uče. Nektere reči se jim s kredo na tablo zapisujejo. Nekteri bero iz kakih bukev. Nekteri sede in pišejo; učenik pa njih zmotke popravlja. Nekteri stoje in pravijo, kar so se iz glave naučili. Nekteri šeptajo in so neposajeni; take s šibo strahujejo, ali pa kako drugači kaznujejo. 11) Bukev za glavne ali ljudske šole spisal ali vredil je na pr.: a) Napeljevanje v računstvo za drugi in tretji klas farnih in glavnih šol v c. kr. deržavah. Na Dunaji. 1847. 8. 179. Za predrazumki se nauk daje v osmerih poglavjih p. Števila spod sto in njih stik; čvetere rajtve z neprirakanimi in enoiranimi, z mnogoimnimi števili; njih spreobračniki; drobljenje in debeljenje, soštevanje, odjemanje, množenje in deljenje; razdeljivost števil, nauk od razdelinov; sprimerki in sprilike; tristavka itd. — b) Praktična slovensko-nemška Gramatika. I. Del. Za II. in III. odred slovensko - nemških šol v c. k. avstrijanskih deželah. Na Dunaji, 1857. 8. 225. Natisnul L. Grund. Na stroške c. k. prodajavnice šolskih knjig. Pervi predelek. Goli stavki. Podsebek, orečenje; rečevniki, časovniki v pričnem, prešlem, prihodnem stavku itd. — Drugi predelek. Razširjeni stavki. Spolovniki, zaimki, prilogi, številniki, narečja; sklanjanje, pregibanje. — Pervi pristavek. Nemško pravopisje v pervi in drugi stopnji. Drugi pristavek. Naloge za vajo v pismenem stavkanji v pervem odstavku: Imena, lastnosti, djanje in stanje reči; v drugem: Bolj natančno določevanje reči; kratki popisi; pisma iz otročjiga življenja; nekteri opravilni spisi. — Sodeloval je tudi pri c) Slovenisch-deutsches Sprachbuch za IV. razred itd. 12) Ljubljanski Časnik je prevzel z aprilom ter ga vredoval B. Potočnik do konca decembra 1. 1850 Nro. 1—79 v torik in v petik z Vradnim listam vred. — Sostavku: Novooblikarski vihar v Novicah dal je Podgorski, razloživši y Sloveniji 1. 1850 št. 2—4 tako zvane nove oblike, resno in dostojno v št. 11. 12 Q$? govor, češ, kdor visoko leti, nizko sede. — Nato spiše v Slovenijo 1. 15 Potočnik MŠe en prijazen odgovor": Težko nam dč, da ste nas, verli Dunajski Slovenci, napak umeli, ker ste sostavek ,,novooblikarski vihar" skoraj zgol nase obernili, ne pa veliko bolj na neslane iliromane in druge take dopisovavce v Slovenii, kteri naš slovenski jezik s potujčevavnimi zavijačami pačijo, iu kterim je bil sostavek namenjen . . . Kar pa naše visoko letanje zadeva . . . mi, morebiti raalo preošabno, mislimo, de se bo še veliko vode uteklo, preden bote vi, ki ste še mladenči, toliko za omiko in obraževanje slovenskiga jezika storili, kakor mi, ki smo se v preteklih letih med zasmehvanjem in tudi zaničevanjem od strani nemško učenih Slovencov za povzdigo slovenščine poganjali, in nekoliko prevzetno menimo, de smo za to hvaležuost, ne pa zaničvanja zaslužili. Pa vse to brez zamerel Z Bogam! — Nato pristavlja tedanji vrednik Cegnar pametno: Pišite z novimi ali starhni oblikami, ako je kaj izverstnega, ne borao Vam zabavljali, timveč brali in Vam pohvalo dali. Z Bogom! Politični BLjubljanski Casnik" je posebno z vradnim listom vredniku bivajočemu v Šent-Vidu prizadeval dokaj dela in truda. — Spregovoril je Potočnik koj v 1. številki: Prijatlam slovenskiga Ijudstva o časnikovih namenih; 1. 5 — 7: Kako je dandanašnje na kmetih šol treba; 1. 11: Mesto in rudarija v Idrii; 1. 19. Blagoserčni pismar; 1. 27: Oprostenje zemljiš; 1. 29. Enakopravnost slovenskiga jezika v Kranjski in v njej sosednih kronovinah itd. — V listu lepoznanskem je zapel jo p. M i smo bratje (1. 5 str. 20). Spomlad — 0 zaželjenem prihodu Njihoviga veličanstva Franca Jožefa, Avstrijanskiga Cesarja v Ljubljano (Gl. Letopis Matic. Slov. 1872 — 3. str. 142). Miklavž (Ljudska povedka 1. 20 str. 80). Tri želje (Ljudska pravljica 1. 21 str. 84) itd. Na razgled bodite: Mi smo bratje. 2. 1. Ko je srečnim sad spoznanja Gad zavisti jesti dal, Ogenj čerta, razpadanja V sercih bratov je zažgal. Kje bo družbi lšk razklani ? V svetem geslu ga dobom: Mi smo bratje, avstrijani! Avstrija nas slavni dom. 3. Plamen več se ne vzdviguJe, Iskra le v perhavki tli; Naj jo sprava upihuje, De v ljubezen splameni. Klic naj ljudstvam vsim oznani: Spravi se! Ne prašaj: S kom? Mi smo bratje, avstrijani! Avstrija naš slavni dom. 13) V Drobtincah 1. 1851 nahaja se avstrijanskih vojšakov v Lombardii str. 249 — Boji se kervavi vneli: Jaz sim Nemec! jaz Tal'jan! Ko Sirene sladko peli: Jaz sim Madjar! jaz Slavjan! Eam? narodi obdivjani! Meč, miruj! in topov grom! Mi smo bratje, avstrijani! Avstrija naš slavni dom. 4. Zunaj naših mej naj zgraja Vstaje zmaj in vojsk vihar; Sej nam zvezda sreče vshaja, Naš Franc Jožef, naš Vladar. Smo pod Njega vodstvam zbraui, Nas ne straši vojsk pol6m; Mi smo bratje, avstrijani! Avstrija naš slavni dom. s Potočnikovim podpisom Bojna pčsm 250 napr.: 14) V Spomeniku Vodniku: Na noge, bratje! bobni ropotajo, Ceaarstvo kliče svoje sine v boj; Bandera, zmage vajenc, vihrajo, častiti vojvod pelje hrabrih broj; Ne begaj ! stoj ! sovražni plašni roj ! Kupi serce, Na boj, možje! Strelu vihar Je slave žar! itd. 1. 1859 poklonil je Blaž Potočnik naslednjo pesmico l. 4. 7. 10. Pred tisoč spomladmi Slovcncov rodu Slovenci so peli Že himnc Bogu. In pevska Modrica Noč dolgo zaspf, Ter pesnika čaka, Da naj jo budi. Tak' Vila slovenska: Budnik kdo je moj? Vodnik moj! al' ti si? Ti pervo zapoj! 2. V širocih pokrajnah Slovenec vesel Je vitezam svojim Slavice že pel. 5. Zdaj pride naš Vodnik, Zakliče: Bod' dan! Modrica slovenska Čas pozni je — vstan'! 8. Gre, pije Savico, Živ pesemski vir; Napije zdravico, Ga uname požir. Zapoje BRojakam" 11. Prebuja jim um; jDovoljnimu Krajncu" Poražča pogum. 13. In pevska Modrica Zmlajšuje mu moč; In vredniga Sina Ovenča rekoč: In nMilico" poje, Okrogle drobnf, Tud ,,Anakreonta" Po vrednem slavi. 14. 6. 9. 12. AP hudih udarcov Omagala moč, Potihnejo pesmi, Nastala je no6. In čujte veršenje! Lej zarije kras! Kot Eola harpe. Bližuje se glas! In tam, kjer ,,Savica" Peneča bobni, In gor na BVeršacu" Se pesem glasf. ,,Ne žvenka, ne plenka, Pa bati se nič; Živi se brez cvenka 0 petji, ko tič." nNe hčere, ne sina Po tebi ne bo; Dovolj je spomina, Te pesmi pojč!" 15) Deutsch-slovveijisches Worterbuch — A. A. Wolf — M. Cigale — t. j. slovar, pri kterem je sodeloval B. Potočnik od začetka do konca, kakor je povedano v predgovoru str. VIII (Laibach. 1860), in dostavki njegovi so naznanjeni s P. ali Pot. 16) Das Officium in Nativitate Domini und Hebdomadae Sanctae et Resurrectionis Domini, in Choralnoten gesetzt. Mit vorausgeschickter theoretischer und praktischer Anleitung zum gregorianischen Choral - Gesange. Fiir Geistliche und Cantoren. Zusammengestellt von Blasius Potočnik, Pfarrer. Laibach. 1859. Blasnik. I. 76. — Bil je ranjki pevec in pesnik. Pri stolni cerkvi dobil je službo tudi v ta namen, da vodi v njej petje, in mora se reči, da je z G. Riharjem vred oživil in hvalno povzdignil pravo cerkveno in posvetno petje. — »Potočnik trifft namentlich den eigentlichen Liederton gut" — pisal je o njem čop. Skladal je pesmi in napeve za cerkev in veselo a pošteno družbo. — nTakih pesem so Dam pridni gospod Luka Dolinar, ino pa naš slavni pesnik gospod Blaž Potočnik obilno in hvale vredno dali" pravi Slomšek (Zg. Danic. 1849 str. 12). — BCerkveniga pesnika, ki to ime zares zasluži, imamo do zdaj samo eniga. Vsak bravec bo uganil, de g. Potočnika mislimo. Manjši vrednost iraajo njegove zlo natančne prestave, pa o njegovih izvirnih pesmih velja, kar sino izgovorili, v popolui meri. k njih se vidi, de se pesniški duh tudi v pesmi vdihnuti da, ki ne govore o ljubezni in lepoti naravnih prikazen. Ko govorimo od svetih pesem, razumimo tu le tiste, ki se navadno v božjih vežah in po druzih pobožnih družbah prepevajo. V tacih pesmah je g. Potočnik mojster. Kdor se hoče tega bolj na tanko prepričati, naj gre h kakirau pevcu, ki mu bo med drugimi cerkvenicami kako Potočnikovo zapel. Tu bo vidil, kak razloček je med to in unimi, ne le kar besede, ampak še veliko bolj. kar duh, zapopadek in celo sostavo zadene (J. Terdina. Ljublj. Časnik 1850 str. 300)." — »Slavni gosp. fajmošter Blaž Potočnik je s svojimi prelepimi pesmimi in napevi (na pr. Dolenska, Zvonikarjeva, Planinar, Prašanje — odgovor itd.) vsim znan; on je pravi pevski umetnik, ki je prav veliko storil k povzdignjenju petja na Slovenskeni (Zg. Danic. R. Podratitovski. 1. 1862 str. 86)." — 0 nekem času so ljubljanski dijaki radi popevali nemške tirolske pesmi; gospod Potočnik jim podvrže sledečo napisano: Kdor ima srce, Čvrst Slovencev rod Zna za dom solze, čist prebiva tod; Za slovenske domovine raj; Oj prijaznost čista tu cvete. Za njo rad živf, Vsak prijatla 'ma, Za njo hrepeni, Zvest objema ga, Njo, le njo bo Ijubil vekomaj. To navada stara tukaj je. Od snežnih planin Do trtic dolin Mile pesmice povsod pojo. Sloven'c je rad vesel: Kaj, da bi ne pel! Njemu pesmi iz srca teko. 17) Potočnik je pripomogel, da seje Catalogus Cleri —Imenik duhovenski času primerno jel tudi v slovenščini vredovati. — Vstanovil je v Šent-Vidu narodno čitalnico 1. 1866 ter bil jej predsednik do smrti. — V rokopisih se nahaja mnogo pesmi, okoli sto pridig; sveti Angel varh, zvest voditelj v nebesa; Duhovna roža. — Blaže Potočnik je umel sirski, kaldejski, hebrejski, — po grški in latinski je govoril, italijanski mu je po domače šlo in po francosko je rad pel na glasoviru igraje. Slovanska narečja so mu bila prirojena in priljubljena. Pogostoma so mu bili presojevati učeni spisi, ki jih je kratko pa krepko ocenjal. Prislovic njegovih resnih in šaljivih je brez števila mej ljudstvoni. — Spreten je bil v raznih umetnijah; učil je podobarje in kamnarje Šentvidske. Ljubljanska zvonarna se je zboljševala po njegovem navodu. Posebno veselje je imel do zvezdoslovja. Pratiki 1. 1873 je napisal na čelo sledeče vošilo, kije poslednja njegova pesmica in z raalo besedami dobro slika našo dobo: Naj bežijo dolge reve, Bog razjasni temne dneve! Opisal je ranjkega J. Žan v Letopisu Matice Slovenske 1. 1872 — 3 str. 137—152, kjer kaže dokaj živo, da je Blaže Potočnik bil a) resnično pobožen duhovnik, b) zvest državljan avstrijanski, c) ljubeznjiv prijatelj in dober tovariš, in d) učen in moder Slovenec. — Truplo njegovo počiva za cerkvijo sv. Vida v kapelici sredi njive Božje, in na grobni plošči napisana mu je spomenica: Bil je Cerkvi zvest, koristen sin, Blag prijatelj, skrben duš pastir; Drag Slovencem bo njegov spomin: Daj Gospod — o daj mu večni mir!