914
Vesolje — govor neba in dna
Vesolje
je govorica tišine je pok svetlobe je počitek teme.
Vesolje
je obnebje utrujenih bogov
je njihov zadnji dotik.
Vesolje
je dom praspočetja
je naša vrnitev v nebit.
Za njegovim dnom odraščamo kakor v sebi.
Igor Likar
915
Vesolje — govor neba in dna
EDINO    Meje glasbe so v nas, GLASBA    meje glasbe!
Glasba
nas približuje čutnosti,
nenasitni čutnosti bivanja!
Odpira nas v draž,
v njej slišimo izpraznjeni lom časa
in se približujemo svoji dokončnosti.
Meje glasbe so v nas,
meje glasbe!
Čez njih nam ni dano!
IGRALEC    O, igralec!
Ti si senca v luči. 1.    Ti si premik v negibnost. Ti si misel v otopelosti. Ti si krik v brezglasju.
In vedno si izgnan.
V senco.
V premik.
V misel
V krik.
O, igralec,
ti zahtevaš, da ti verjamem,
jaz pa te moram
preganjati v sebi,
da bi doumel tvojo hlastno spretnost!
Ker ti si maska, ki se mi razkriva s pretvarjanjem!
3.    Vsak tvoj korak na odru
916
Igor Likar
!
je tisočkrat izdan in tisoč ovir mu zastavlja pot (kot sta slabost in tesnoba po hitrem pozabljenju sanj)!
Ti si zaupni sel,
ki ga izdajata pot in namen.
In komaj vidna postava na ostrem robu teme si, zamaknjena v svoje nasprotovanje vsemu.
Ti si vloga, ki se upira!
Nepojasnjenost dejanj
in nepomirljivost strasti
pretresata majhen,
a s svetlobo
v neskončnost razgrnjeni oder.
In ti, lučonosec, pojasnjuješ strasti, razigran.
6.    Vsaka tvoja beseda, igralec je izročilo rodov, nedoumetih in pozabljenih v preziru.
In ta tvoj pogled, namenjen temu, ki ti nasprotuje s pozabo, si bom zapomnil za zmeraj!
Neko noč, igralec,
te obiščem
in te pospremim do igre.
917
Vesolje — govor neba In dna
Po tvoji igri
bom vstal s svojega sedeža,
stopil skozi dvorano
in te iskal na obsencenem odru.
In med iskanjem
se bom razigral tudi sam.
Do samopozabe,
do ran.
Takrat te bom zagledal v dvorani, kjer boš izmuzljiv igral dalje.
Ker ti, igralec,
si OBRAZ ZA OBRAZOM.
TVOJE TELO     Se eno telo
V MENI     v mojem telesu si ti, lepa bolečina 1.    zarezana vame!
Tvoja bližina me krasi in moja podoba se v tvoji objame.
2.     Hip, razbeljen hip poči v dotik čas poljuba se seseda vase peče, žge me v koži stik in njegov pepel me zasipa.
Iz ognja kože
zleti ptič
z dna telesa krik
in že mi poka skorja.
Oluščen do trepeta sem kot obelisk ki se tvoji svetlobi upira.
3.    Kot veja noči se vame
raztezaš, najlepša in razgrneš v meni svoje telo.
Prebujajo me šumi tvojega listja ki pada vame in me prekriva.
TI SI OTROK    Ti si otrok svetlobe SVETLOBE    ki razžarja moje čelo in slepi speče oko da padam
v naročja budnih demonov v noč, za teboj.
Zvezdni pajki prihajajo k nama skozi reže noči in pletejo niti okoli najinih vek.
918
Igor Likar