Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIV, Lendava, 29. augusta 1937, Štev. 35. Cena 1 Din. Naročnina: doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din, Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslanoˮ 1 med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 6 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori. Peti September je tü. V nedelo bo vsa naša krajína na prosvetnom tabori v Soboti. Kak hitro se je približao čas našega velkoga prosvetnoga tabora v Soboti. Skoro nemremo vervati, da nas loči samo ešče eden dober tjeden od toga dneva. Zato te tjeden porabimo samo za to, da bo te naš tabor kem lepši i veličastnejši. Naš namen je, da na našem tabori v nedelo pokažemo sami sebi i sveti, da nas je vnogo. Da je naša krajina v istini krščansko i slovenskonarodno i jugoslovansko čüteča. Da se ne bojimo nikoga, da znamo vküp držati i da smo vdani svojim voditelom. V nedelo bomo pokazali, da je naša krajina ravno tak slovenska i ravno tak zavedna, kak šterikoli drügi slovenski kraj. Da je naše lüdstvo ravno tak zrelo i ravno tak navdüšeno za vse, ka je lepo i dobro, kak lüdstvo drügih pokrajin naše slovenske domovine, gde se je letos že nešteto veličastnih narodnih i prosvetnih taborov vršilo. Ka bo v nedelo vse v Soboti? V nedelo se zberemo v Soboti vsi, ki smo krščanskoga mišlenja i slovenskoga čütenja, da poprosimo dobroga Boga, vladara sveta i gospodara narodov, da blagoslovi naše trüde i naše delo, da nam da svojo pomoč i moč, da da bomo živeli vsigdar tak, kak je njemi po voli. V nedelo se zberemo, da se v božem imeni sküpno z našimi voditeli i našimi prijateli iz drüge strani Müre poveselimo i damo poguma za bodoče delo. Zbirati se začnemo ob 8 vöri zajtra v cerkvenoj vulici pred sodiščom i po celoj vulici. Vsa drüštva s svojimi zastavami i muzikami naj bodo ob 8. vöri že v Soboti v cerkvenoj vulici, gde njim reditelje določijo mesto. Ravnotak se zberejo v toj vulici že ob 8. vöri, biciklisti z okrašenimi bicikli i konjeniki i se postavijo na tisto mesto, štero njim reditelje odredijo. V toj vulici se zberejo vsi tisti, šteri se pod sküpnim vodstvom vdeležijo obhoda po mesti. Zavolo reda, se morajo vse sküpine i vsi posamezniki strogo pokoravali reditelom i se mora vsakši postaviti na tisto mesto, štero njemi reditelje določijo. Ob 9. vöri bo sprejem min. g. dr. Korošca i drügih odličnikov. Posebna počastitev za našo krajino i naše lüdstvo bo to, da se našega tabora osebno vdeleži sam voditeo slovenskoga naroda, minister za notranje zadeve g. dr. Korošec. Sprejem g. ministra bo v cerkvenoj vulici, kam se pripela z autom. Dragoga visikoga gosta, kak tüdi vse odličnike, šteri pridejo z njim, bomo srčno pozdravili. Da pri sprejemi ne bo stiske, ponovno prosimo vse vdeležence, da se strogo držijo navodil reditelov i da vsaki naj stoji na tistom mesti, štero njemi reditelje določijo. Po sprejemi dr. Korošca i odličnikov se začne v redi, kak ga določijo reditelje, Obhod po mesti na kraj, gde bo boža slüžba i taborsko zborovanje. Vsa drüštva i sküpine pod sküpnim vodstvom bodo šli po vrsti, kak to določijo reditelje, po Aleksandrovoj i Radgonskoj cesti v park, gde bo pod milim nebom boža slüžba i zborovanje. Prosimo vse, da se pri tom obhodi, šteri bo stopao mimo našega voditela dr. Korošca i odličnikov, vsi strogo držijo reda i navodil reditelov, da bodo vsi najbolši vtis lehko odnesli z našega tabora. Konjeniki, biciklisti, člani fantovskih odsekov v uniformaj, ali pa samo v belih srakicaj z zelenimi kravatami, gasilci, narodne noše, muzike, sküpine mož, dečkov i deklin, zastave, vse bo melo v obhodi svoje mesto, kak to določijo reditelje i vsakši naj se svojega mesta točno drži, da bo Obhod kem lepši i veličastnejši. Vse te sküpine bodo v lepom redi stopale v park, gde bo na posebnom, za to pri pripravlenom prostori ob 10. vöri škofovska meša pod milim nebom. Med sv. mešov bo mešani zbor popevao cerkvene pesmi, kakši dve pesmi bo pa zaspevalo vse naše lüdstvo na tabori, med šterimi bo naša lepa starinska pesem „Marija nebeska kralicaˮ. Po sv. meši bo cerkveni govor, nato se pa začne taborsko zborovanje. Taborsko zborovanje bo glasna i javna manifestacija krščanskoga mišlenja i slovenskoga čütenja našega lüdstva. Na tom zborovanji bo govoro voditeo slovenskoga naroda g. minister dr. Korošec i drügi Odlični naši govorniki. Na tabori se bomo z ednim tüdi spominali z vseh naših dragih domačih, šteri se te den ne bodo mogli z nami vküp veseliti na našem tabori, zato ka je nje naše siromaštvo odgnalo na delešnja sezonska dela. Med taborom bo igrala muzika i bodo popevali pevci. Po tabori bo domače veselje v parki, gde se bo vršilo taborsko zborovanje, bo vse preskrbleno, dá lehko dobijo zborovalci v senci pod drevjom za fal peneze kaj za jesti i piti, muzika i popevanje bo pa dobro volo vsem ešče povekšalo. Po železnici polovična vožnja. Nesmimo pozabiti, da je 5. septembra nedela i da majo vsi, šteri morajo potüvati na tabor z železnicov, pravico do polovične vožnje. Na svojoj domačoj postaji küpijo celo nedelsko karto do Sobote i s tov se potom kšenki nazaj domov odpelajo. Polovična vožnja vala od Sobote opoldneva naprej pa do pondelka opoldne. Pri blagajni mora samo povedati, da šče meti nedelsko ali izletniško karto za tabor v Soboti. Za naše lüdstvo, šteri bodo potüvali z Goričkoga, bo preskrbleno, da bo zadostno število vagonov, da bodo vsi meli v železnici najlepše mesto. Zato pa, v nedelo petoga septembra vsi v Soboto na tabor Slovenske krajine, gde se po dugšem vremeni v božem imeni zdrüžimo i sküpno poradüjemo vsi bratje i sestre naše lepe goričke, ravenske, dolinske i tüdi tam prek Müre Slovenci. To bo den naše prave slobode, štero smo vsi že tak dugo čakali. Pri toj priliki pokažemo sveti, da pri nas šče žive verno krščansko lűdstvo, štero v svojem siromaštvi zna visiko ceniti svoje voditele. Prekmurska kulturna slavnost. Prekmursko muzejsko drüštvo bo dne 12. septembra 1937. proslavio desetoletnico rojstva pisatelja Mikloša Küzmiča in osemdesetletnico rojstva narodnega buditelja dr. Franca Ivanocyja. Pri tej priliki bo odkrilo prvemu spominsko ploščo, drugemu pa nagrobnik, oboje pri Sv. Benediktu v Kančovcih. Pričetek slavnosti ob desetih dopoldne. Vabimo predvsem članstvo, dalje vsa kulturna društva, ki nam naj prijavijo svoje zastopnike ter vse, ki hočejo z nami obüditi spomin na zaslužna moža, da se udeleže slavnosti. Kdor se želi udeležiti skupnega kosila ter avtovožnje iz M. Sobote v Kančovce, naj se do 5. sept. prijavi Mirku Štublju, učitelju v M. Soboti. Posebna vabila se ne bodo pošiljala. Našim v Franciji na znanje. Dragi izseljenci! Edina naša tolažba je pri Bogi v tüjini. Pridimo zato 12. septembra k njemi i se Zdrüžimo ž njim v Tigy. Te den nas bodo spovedavali od 7 vöre naprej g. Grešnik Franc, slovenski dühovnik, ob 11 predga i sv. meša z sküpnim sv. prečiščavanjom, potom fotografiranje i sküpni obed. Večernice ob 3. spevale se bodo naše lepe Slovenske pesmi. Ki so bliže k Tigy, se že v soboto lejko spovejo večer ob 8. Ki šče meti sküpni obed na farofi, naj se mi javi do 9. septembra. Marija naj vas dosta pripela! FARKAŠ ANICA, Chatean Gailiard Tigy Loiret. Ka bi prosili mi od davčne oblasti. Prosimo srce za naše ponesrečeno lüdstvo. Ne paragrafov, nego srce. Za koj se ide. Povoden je napravila grozne kvare v našem kraji. Občine so prijavile te nesreče i davčna oblast je prijave zavrnila iz razloga, da neso se v osmih dnevaj vložile. Potem se zahteva od vsakoga ponesrečenoga, da vzeme — se zna za peneze — vö posestni list, odnosno da številke svojega zemlišča naznani, ka je pa nemogoče brez posestnoga lista. Siromak nema na sol, na posvet penez, je vdarjen desno i levo, krumpli njemi je zagnilo, ka je glavna hrana njegova, repa se mora znova sejati, proso je zažutilo, hajdina kümrava, tikvi i cukovica v vnogih mestaj zagnilile. Kde vzeme takši siromak, ki ma komaj pol oraleca agrarne zemle i nikših sredstev za preživlanje, zdaj peneze za potrebne štemplne i drüge tiskovine. Prvo zato, ka prosimo od davčne oblasti je, naj ta ma smileno srce i naj javi uradno na finančno direkcijo, da je veliki deo ponesrečenoga prebivalstva tak Siromaški, da si nemore spraviti zahtevanih številk od svojega posestva. Drügo, ka nam je čast javiti davčnoj oblasti, je to, da čas povodni ne dobro določila. V uradi, gotovo nega povodni. A naj bi gospodje od davčne uprave šli vö na njive, travnike, ne vemo jeli bi sploh mogli nazaj, teliko vode, blata je ešče na njih. — Povoden ešče trpi. Od 1. augusta do dnes povoden ešče trpi. Mi bi bili veseli, če bi samo osem dni trpela. Ešče trpi. Včeraj sem srečao poznanca, toje bilo 21. augusta, vsega mokroga i ga pitao, kakši si pa to ? Pa mi odgovori, da je ešče sama voda po senožetaj i siromak je meo hlače podsükane prek kolen i ober kolen ešče bedre vse mokre. Na poti med njivami, tak zvanom koniki, na zdignjenom, brežastom mesti je teliko vode, da se človek komaj skoz preriva. Na banovinskoj cesti Črensovci—Turnišče, kda je bilo tisto nesrečno klanje v Türnišči i so lüdje šli na senje i domo iz senja, to je bilo augusta 12., so mogli lüdje na večih mestaj po vodi gaziti na banovinskoj cesti. Zato pa ponavlam, da Povoden ešče trpi i prosimo davčno oblast, naj ide lüdem na roko, naj javi veliko sküpno nesrečo finančnoj direkciji i da je povoden ešče izda, ar je samo tista voda odtekla, štera je bila na visikih cestaj, na nisikih cestaj pa je ešče izda vnogo, na njivaj, travnikaj pa vse puno, da sploh nemogoče na večino njiv i travnikov v našem lendavskem srezi. Vüpamo se, da se naša prošnja bo poslühnola. Poplavlenci. Ka pravite na to? Na Petanjcih se že dugo dela most prek Müre pa šče nega viditi niti ednoga stebra; v Soboti pa se že dela več let bolnica pa nega viditi tű niednoga cigla, šteroga bi što pripelao za novo bolnico. Ali so to ne samo večne oblübe, z šterimi nas vlečejo ? Poglednite na Štajersko, na Kranjsko, kelko se tam dela. Kak dugo šče bomo čakali na vresničltev teh večnih oblüb ? Ka pravite na vse to g. urednik ? — Sin Slov. krajine v nekom mesti v Sloveniji. KA PA NA TO? V Lendavi so preminoči četrtek večer nešterni jako dobre vole bili i se med sebom dobro razmili. Proti petek jütri so se pa spoprijali. Eden narodno zaveden je svojega prijatela vse skotao po prahi na glavnoj vulici. Gda je te malo k sebi prišao, je odbežao v spodnjo vulico i se tam skrio v edno hišo pred vročekrvnim mogočnjakom. Ali je to bratsko? Jeli oblast zna kaj za to? Ka pravite na to? 40 Din. za demonstracije so plačüvali sovražniki zdajšnje vlade osebam, ki naj kričijo proti vladi i proti konkordati i naj razbijajo po mesti. To se je zgodilo v Sarajevi, gde so aretirani demonstranti povedali, da so bili podküpleni. Dognali so tüdi, da so demonstranti šteli vdreti v pošto v Sarajevi i jo šteli oropati, ar so znali, da je v blagajni bilo par deset milijon dinarov. — Opozicijonalci so lehko gizdavi na takše, od svoje strani Plačane borce proti konkordati i vladi. Politični pregled. Portugalska. Portugalska Vlada je naročila v Čehoslovaškoj municijo. A Češka fabrika, čeravno je Portugalska naprej plačala strlivo, toga ne izdelala, pač pa je izdelala strlivo za komunistično vlado v Valenciji, štere naročitev je poznej prišla. Zatoga zroka volo je Portugalska pretrgala di-pomatske zveze z Čehoslovaškov. Isto nameni napraviti Nemčija. Italija. Mussolini je držko po končanih vojaških orožnih vajaj velikanski govor v Siciliji, šteroga je radio odneso po vsem sveti. V tom govori povdarja bolše razmerje z Jugoslavijov i ka ne dovoli, da bi se komunizem prikradno v Srednjo Evropo i k Sredozem-skomi morji, to garantira tüdi Nemčija. 2 NOVINE 29. augusta 1937. NEDELA po risalaj petnajseta. Evangelij (Lukač 7), Tisti čas šo je Jezuš vu varaš, ki se zove Naim i šli so z njim vučenicke njegovi i vnožina velika. Gda bi se pa približavao k varaškim vratam: övö mrtveca so vö nesli jedinoga sina Matere svoje: i ona je bila dovica i ž njov varaška vnožina velika. Štero gda bi vido Gospod, smilüvao se je nad njov i pravo je njej: Ne joči se. I pristopo je i dotekno se je škrinje (oni pa, ki so ga nesli, stanoli so) i veli: mladenec, tebi pravim, stani gori. I gori se je opravo, ki je bio mrtev i začeo je gučati. I dao ga je materi njegovoj. Obišao je pa vse strah i zvišavati so Boga, govoreči; ka je veliki prorok gori stano med nami i ka je Bog pohodo lüstvo svoje. Razgled po katoličanskom sveti Okrožnica Pija XI. „Divinl Redemptorisˮ o brezbožnem komunizmu. — Ali se res Cerkev sama ni ravnala po teh naukih? 36. Toda sovražniki Cerkve, četudi priznavajo modrost njenih naukov, očitajo, da se sama ni ravnala po teh naukih, zato iščejo drugih potov. Kako je ta očitek neosnovan in krivičen, dokazuje vsa zgodovina krščanstva. Da omenimo le to in ono, je krščanstvo prvo na tako določen in popoln način, kakšen je bil prejšnjim dobam nepoznan, proglasilo pravo bratstvo vseh ljudi kateregakoli rodu ali stanu, kar je nedvomno mogočno sodelovalo, da se je odpravilo suženjstvo in sicer ne po krvavih uporih, ampak po notranji moči tega nauka, ki je po njem rimska patricinja svojo sužnjo objela kot sestro. Krščanstvo, ki nas uči, da molimo božjega Sinu, ki je iz ljubezni do ljudi postal človek, tesarjev sin in tesar (prim. Mt. 13, 55; Mr 6, 3), je dalo prav s tem človeškemu delu pravo čast, tistemu delu, ki je bilo tedaj tako prezirano, da je celo Ciceron, sicer pameten in dosti pravičen, prevzel splošno mnenje svoje dobe in zapisal besede, ki bi se jih dandanes vsak sociolog sramoval: „Vsi rokodelci se bavijo z nečastnimi opravili, saj v delavnici ne more biti nič plemenitogaˮ (De offic. I. c. 42). 37. Oprta na ta načela je Cerkev prenovila človeško družbo; po nje vplivu so nastala čudovita dela ljubezni, potem mogočne korporacije rokodelcev vsake vrste, ki so jih sicer pristaši liberalizma v prejšnjem stoletju kot srednjeveška zasmehovali, ki pa dandanes vzbujajo občudovanje in jih že v več deželah skušajo na sodoben način oživiti. In ko so drugačne struje ovirale nje zveličavno delo in slabile je moč, ni Cerkev nikdar nehala svariti pred zmotami. Naj samo spomnimo, s kakšno neustrašenostjo in vztrajnostjo se je naš prednik b. s. Leon XIII. boril za asociacijsko pravico delavstva, ki jim jo je gospodarski liberalizem v najmogočnejših državah, čim se je okrepil skušal vzeti. Ta moč krščanskih naukov je tudi v naši dobi brez dvoma večja, kakor se pa nekaterim zdi, zakaj ideje gospodujejo nad dejstvi, dasi ne morejo vsi tega zlahka presoditi in premeriti. 38. Po vsej resnici se more reči, da Cerkev kakor nje božji Ustanovitelj hodi skozi svojo dobo „deleč dobrote" (prim. Apd 10, 38). Ne socializem ne komunizem se ne bi tako širila, ko bi ne bili tisti, ki vladajo narodom, prezirali naukov in materinskih opominov Cerkve. Toda oprijeli so se načel liberalizma in tako zvanega laicizma in so po teh varljivih načelih urejali države. Na prvi pogled se je sicer zdelo, da so izvršili nekaj velikega, toda kmalu so videli, da se vse, kar so ustvarili, polagoma ruši, kakor se mora sploh vse zrušiti, kar ne sloni na edinem vogelnem kamenu, ki je Kristus. (Dalje) Sedem čüdežnih ozdravlenj v Lurdi. Te dni so se vršila romanja k svetišči čüdodelne Matere bože v Lurdi na Francoskom. Priromalo je tüdi nad 300 betežnikov. Nešterne od teh so mogli nositi na nosilnicaj, ar so tak betežni bili. Tej betežniki so pri čüdodelnoj Materi božoj z vročimi molitvami prosili pomoči. Gda se je zvršo blagoslov z Najsvetejšim, je 7 teških betežnikov ozdravilo. Vsi slüčaji so bili taki zdravniško preiskani i so potrdili, da je to ozdravlenje čüdežno. Prosvetno-narodni tabor v Kobilji. Veličastna manifestacija za vero, državo i narod. Kobilje, naša zadnja Slovenska postojanka na vzhodnoj meji pri madžarskoj državi je preminočo nedelo doživelo velki den. Prosvetni tabor, ki bi ga lehko zvali tüdi za „narodni tábor", je pokazao, da smo vsi verni katoličanci, dobri Slovenci vdani Jugoslaviji. Cerkvena slavnost. V soboto popoldnevi i večer pred taborom je bila spoved za vse vernike v Kobilji i se je nadalüvala v nedelo. Ob sedmoj vöri so bile večernice. V nedelo je pri ranoj meši vekši deo Kobiljančarov pristopilo k sv. obhajili, 330 po števili. Posebno lepo je bilo videti, kda so dečki zdaj se nastavlajočega prosvetnoga društva v Kobilji dvakrat napunili obhajilno mizo i so v najlepšem redi sprijali sv. obhajilo. Čeravno ka je bilo vreme skrajno slabo, ves čas so oblaki strašili z dežjom, se je vseedno do velke meše zbralo dosta lüdi iz zvünskih krajov. Do 2000 lüdi z domačimi vred se je vdeležilo slavnosti na Kobilji te den. Ob desetoj vöri se je začnola glavna slüžba boža s predgov. Sv. mešo, pri šteroj so dvorili domači g. kaplan i dva bogoslovca, je meo preč. g. Camplin Ivan, ki je ves čas pomagao spovidavati. Pri obej meši je bilo lepo slovensko lüdsko petje, nad šterim so se vsi zvünski jako čüdivali. Ne so Vervali, da v Kobilji, gde je pred dobrim letom bilo šče madžarske popevanje, znajo tak lepo i mogočno spevati slovenski. Zbiranje fantovskih odsekov. Potek tabora. Včasi popoldnevi so od vseh krajov lendavskoga i tüdi sobočkoga sreza v velkih sküpinaj začnoli prihajati navdüšeni i neustrašeni dečki pa možje naših prosvetnih drüštev, V dobro vrejenoj vrsti, s pesmijov na vüstaj i z zastavami so prikoraícali bogojančarje — 50 po števili, — včasi za njimi beltinčarje i nato iz Črensovec — vseh vküper nad 120. Posebi so se postavili strehovčarje, ki so se pripelali na lepo okrašenih biciklinaj. Vse te goste je navdüšeno sprejela i pozdravila kobiljanska fantovska četa z godbov. Akademsko drüštvo „Zavednost ˮ je zastopao akademik g. Novak. Sobota je poslala posebnoga zastopnika. Zastopani je bio tüdi fantovski odsek v Martjancih. Prva točka popoldnešnjega sporeda je bio obhod po Kobilji z zastavami i z godbov na čeli duge vrste Zdrüženih vseh fantovskih odsekov. Za fantovskimi odseki je korakala ešče dugša vrsta lüstva. Daleč naokoli je odmevala dobro znana himna i pesem „Hej Slovaniˮ. Med vnogimi živioklici našemi slovenskomi voditeli dr. Korošci i „Živio Slovenci ˮ..., je ko- rakala četa skoz slavoloke z napisi kak na primer: „Mi hočemo povsod Boga, pozdravljena mladina, K božjemu soncu dvignimo krila itd.ˮ Nazaj idoč je vrsta vkorakala naravnoč v cerkev k večernicam i pela pesem „Povsod Bogaˮ. Pri večernicaj je sodelovalo 8 dühovnikov i bogoslovcov. Bile so pete litanije z odpevanjom. Sto let — do lanskoga leta — je kralüvala v kobiljanskoj cerkvi madžarska pesem, zdaj pa je mogočna slovenska pesem pokazala, da je to slovenska zemla. Po večernicaj je g. Ivan Zelko, dobrovniški kaplan, otvoro zborovanje. V kratkih rečaj je povdaro sledeče: Vküper smo prišli, da sküpno prisegnemo vernost Bogi; prisegnemo, da ostanemo verni veri naših očetov. Namen tabora pa je tüdi vtrditi v nas vernost do svojega slovenskoga naroda, do svoje Slovenske matere. Spoštüvati ščemo tüdi svoje narodne svetinje i to zavolo toga, ar Bog zapovidava poštüvati očo i mater. Nato je govoro glavni govornik kobiljanskoga tabora. Govor g. IVANA CAMPLINA, tajnika Prosvetne zveze v Maribori. (Samo glavne misli njegovoga globoka govora prinašamo). »Stojimo na zgodovinskoj zemli. Pred davnimi stoletji je stala tu na kobiljanskoj zemli cerkev sv. Martina (14. stoletje) i je duga stoletja cvelo versko živlenje. Pa prišeo je neprijateo — Törki — i vničeni so bili stoletni sadovi. Tü na zgodovinskoj zemli smo se zbrali na tabori, da manifestiramo svoje krščansko osvedočenje. Zbrali smo se na meji kak stražari, da tu pokažemo svojo pripadnost k slovenskomi narodi i manifestiramo za Jugoslavijo, gde smo slovenci zdrüženi v svojoj narodnoj državi. Zbiramo se na taborih, da se sküpno okrepimo v borbi za svoje ideale. Kajti v sküpnosti je posebna moč. Bio je krao, ki je na smrtnoj posteli k sebi pozvao sine. Dao je najstarejšemi palico i njemi velo, naj jo potere. I sin jo je potro. Nato je stari krao vzeo več palic i je vküp zvezao pa dao nato sini veleč njemi, naj potere. Ne je mogeo potreti. — Tak tüdi nas nihče ne stere, če se bomo sküpno borili za svojo stvar. Stojimo na zgodovinskoj zemli. Kak je pred sto letmi Slovenskoj zemli pretila pogübelnost od Törkov, tak nam dnes preti rdeča nevarnost — komunizem. Zato se pa zbiramo okoli bele hoštije i opojnoga vina, ki sta nam porok naših večnih oblüb, ki jih nihče drügi nema kak mi katoličanci; oblüb, šterih istinitost naše zdajšnje oči ne prenesejo, da bi jo mogli gledati ... Zavolo teh oblüb se mi borimo do skrajnosti i smo pripravleni dati tüdi živlenje za vero.ˮ * * * GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Lendava. 10-letnico mešništva so obhajali naš gospod plebanoš Bakan Štefan i njihoviva prijatela g. Kolenc Franc, katehet v Maribori i g. Luževič, kaplan v Slivnici pri Maribori. Po zahvalnoj sv. meši, ki so jo opravili g. Kolenc Franc, so g. plebanoš pogostili svoje prijatele. Popoldnevi so naši gg. jubilanti šli h Kolenčovim goricam, kde so jih gostolübno sprejeli mati g. Kolenca. Sküpne obletnice so se zavolo zadržanosti ne mogli vdeležiti g. Strnad, kaplan v Novi cerkvi. Tüdi mi Želemo vsem trem gospodom, naj jim Bog da včakati se 25. i 50. obletnice mešništva i prosimo Boga, naj jih v dühovniškoj slüžbi obilno blagoslavla. Fantovski prosvetni tečaj se je vršo v Soboti v Martinišči 14. i 15. augusta. Vdeležilo se ga je nad 20 dečkov naše krajine; vsi so z velkim zanimanjom sledili izvajanjom znanih soboških prosvetnih delavcov, predsednika »Zavednosti" i tajnika P. Z. iz Maribora. Tečaj je organizirala SKAD »Zavednost". Kaj takšega bi si šče večkrat želeli. Tišina. Od nas bo v nedelo lekaj vse odišlo v Soboto na tábor, s takšim navdüšenjom se vsi pripravlamo. Da bo prosvetni tahor nekaj lepoga i hasnovitoga za nas i za našo krajino, smo včasi spoznali že iz toga, gda so tüdi naš g. dekan tak navdüšeni za njega i gda se vsi naši najbolši možje i voditelje drüštev z najvekšim veseljom pripravlajo, da se naj naša fara v kak najvekšem števili vdeleži tabora. Biciklistov, članov drüštev kak tüdi ženskih i moških Vdeležencov bo prišlo od nas telko, da se vupamo, da bomo delali čast našoj velkoj fari. Naslednje točke sporeda je bilo petje i telovadba..Krasno se je odrezao oktet črensovskih dečkov. Madžari sami so je ne mogli pohvaliti. Beltinski dečki so nastopiti s tamburaški zborom i z ednim jako posreče-no po „fantovsko zaokrožiliˮ. Bogojina pa — stara orlovska vrsta — je nastopila s prostimi vajami i na orodji. Njihovo lepo izvajanje je izzvalo pri glédalca] dosta ploskanja, občüdovanja i navdüšenosti. Kobiljanski odsek je pokazao, ka zmore vse dobra vola i vztrajnost. V ednom kratkom tjedni so se pripravili kobiljanski dečki za nastop v prostih vajah. Kak zaklüček cele slavnosti so vsi zborovalci s sprevajanjom črensovsko-žižkovske godbe, ki je nevtrüdlivo ves čas sodelovala, zaspevali cerkveno himno „Povšod Boga . . .ˮ Kak mogočna molitev i z ednim Prisega je donela pesem: Povsod Boga — naši mladini, naj sveta vera jo blaži; naj daje moč — mladim naporom za vzore svete jo vzgoji. + Dr. Franc Ivanocy: Iz naše dávnine. Sobota je tüdi jako stara fara krajine, štere zgodovina séga nazaj v čas kralóv iz Arpádove hiže. Za popis te zgodovine bi bilo potrebno preiskati arhiv györske püšpekije, pa tüdi pisma v vatikanskom arhivi, štera so delno ešče ne objavlena i dostakrat vsebüjejo važne podatke. Vse to bo naloga bole po znanosti žejajočega časa, gda bo prilika i mogočnost, popisati zgodovino starih far püšpekije, ka se je zgodilo že v več püšpekijaj. V tüjini že nega najménše püšpekije, štere zgodovina ne bi bila popisana i štere duhovniki ne bi dobro poznati delo i uspehe svojih prednikov. To je ne samo s stališča znanja potrebno, liki važno tüdi kak vretina vzorov, iz štere lejko dobiva moč v svojih borbaj ne samo edna Plemenita pa Idealna düša. Človečanstva i naroda prišestnost zagotovi i zbolša v prvoj vrsti resno preiskavanje zgodovine preminočnosti. Če šteri narod ali zavolo Iastívne zmote ali sile prilik odide s tiste podlage, v šteroj je glóboko pognalo korén njegovo bistvo, te si je skópao grob. Pa to se ne dogája tak samo v živle- nji narodov, liki tüdi z vsemi tistimi ustanovami, štere májó v živlenji človeštva vodilno mesto. Odtéc shája, da je vezdášnja vidli va glava Cerkve, Pápa Leon XIII. tüdi priporočao človečem! dühi včenjé zgodovine i na zgo-dovinsko-modroslovnoj poti želé pripelati v zmotaj blodéče človečanstvo nazaj na pot istine. Globoko preiská-vanje zgodovine z nepremaglivim jas-nim mišlenjom žené človeka proti istini, ka tak nevtajlivo svedoči v zadnjih 50-ih letaj živlenje glasoviti spreo-bmjencov. Niti je nigdar ne bilé tak potrebno modroslovno raziskávanje zgodovine, kak v našoj dobi, gda se je pisanje zgodovine spravilo na najbole zmotno pot i si Stavla za dužnost dostakrat hvaliti najvekše zmotnosti. Zavolo pomenkanja zaneslivih pisem dnes od starinske zgodovine sobočke fare nemrem spregovoriti i se morem zadovoliti s popisom zánimive stare cérkvi. Cerkev je starigska gotska zidina, štere posebnost’ je, da je masivni tören postavleni nad švetiščom, kakšega sem podobnoga nindri ne vido. Smer cerkve je, kak pri starih cerkváj, obrnjena od ishoda proti záhodi; proti záhodi je portal (dveri), proti ishodi pa svetišče i mogočno zapira čelna stena. V ladji najdemo šilasto, s kamnom okrašeno vratno odprtine, štero zapirajo neprilične, pa izredno močne i z železjom pokrite dveri. Te dveri morejo biti jako stare i so na neštetih mestaj prelüknjane. Pri dveraj najdemo jako lepi kropilnik za blagoslóvleno vodo, šteri je napravleni iz pésičnoga kamna, preprosto, pa v čistom gotskom slogi. Ladja pa ne kaže sleda starine, njeni nisiki obok je iz 1676. leta. Na oboki je kak sklepnik nameščeni velki grb Széchyjove rodbine: dvoglavi orel z razprestrètimi peroti, nad glavama je petvejna korona z napisom: I. C. P. Sz. de R. Sz. Anno 1676 die 14 qbris. (Illustrissimus Comes Petrus Széchy de Rima Széch...) Ladja je jako voska i nisika, zavolo vekšega mesta je na konci 18. stótine dobila dve stranskivi kapeli. Kazojanska vizitacija postavla začetek fare v 1071. leto. Samó po sebi se razmi, da je cerkev kesnéj nastánola. Stranskivi kapeli je dao zozidati grof Peter Szápáry 1748 i njegova žena 1746. Tak piše zapisnik can. visit. 1756. 1. Vhod jüžne stranske kapele s kamenim lokom je popunoma podo- 29. augusta 1937. NOVINE 3 Vpisovanje na realni gimnaziji v Murski Soboti se bo vršilo po naslednjem razporedi 1. sept. v I. razred in vsi dijaki, ki pridejo iz drugih zavodov ter v VII. in VI. razred. 2. sept. v II. in III. razred. 3. sept. v IV. in V. razred. Vpisovanje se bo vršilo vselej od 9. do 12. ure. 10. sept. bo ob 9. uri otvoritvena služba božja. Po službi božji, ki je za vse obvezna, odidejo učenci v gimnazijo. Beltinci. Denešnjo nedelo 29. augusta po ranoj sv. meši bo mela mladinska kmečka zveza v Beltincih redni mesečni sestanek v šoli. Vlüdno so vableni vsi člani pa tüdi vsi mladi i stari prijatelje kmečkoga gibanja. Na sestanki se bomo razgovarjali od važnih rečaj. Za člane udeležba obvezna. Vlüdno vabi — Odbor. Agrarno-gospodarska zadruga i hranilnica i posojilnica v Črensovcih naznanjata svojim članom, da sta začnole od 23. augusta naprej vsaki pondelek i tork tržiti gorstoječi les: borovje, grabe, ler, jeliče, hrastje v svojih šumaj v G. Mihalovci, gor od Štrigove v Medjimurji. Trži se po licitaciji za gotov penez. Premestitve med vučitelstvom v Slov. krajin!: Petrič Ida iz Duge vesi v Lendavo; Horvat Janko iz Kapce v Bakovce; Peršič Alojzija iz Pertoč v Bakovce; Ivanuša Angela iz Fikšinec v Dornovo; Marušič Valburga iz Andrijanec k Sv. Florijani; Pagon Frančiška iz Gor. Lendave k Sv. Vidi pri Grobelnom. — Vsem gg. vučitelom i vučitelicam želemo vnogo sreče. Hotiza. Na Velko mešo smo meli na Hotizi redko slavje, štero je malošteromi dodeljeno. Horvat Mihael pa njegova žena Orša sta se najmre včakala pétdesetletnico sküpnoga zakonskoga živlenja — obslüžavala sta zlato zdavanje. Petdeset let sküpnoga trplenja i veselja — lepa leta so to. Pri meši so podelili ekspozit g. Berden obema zdavanski blagoslov, šteri je bio zdrüženi z lepim nagovorom na zlatoporočenca, ki je vnoge lüdi geno do skuz. Doma so pripravili malo goščenje, na šterom se je razvilo tem bole domače i prisrčno veselje, ar so se ga vdeležili tüdi naš jako prilübleni g. ekspozit Berden. Zlatomi pari, šterima šče nihče ne bi prisodo zavolo mladoga pa zdravoga lica telko let, želemo, da bi se šče včakala bi sernoga zdavanja. — Plot okoli cerkve, šteri je nadomesto železne rante, je zgotovleni i dela jako lepi vtis na vsakšega, ki ide mimo. Zdaj šče namenimo napraviti grede i je zasaditi z rožami. Tüdi predganico dobimo za kratek čas. To ščéjo postaviti naši hotiški izseljenci sami v Franciji pa Nemčiji. S tem si postavijo jako lepi spomenik. Dozdaj so že preci poslali. Vüpamo, da tüdi tisti, ki so šče ne poslali, ne zaostanejo za njimi. Zaistino lepa navada naših lüdi, da tak po svojih močaj skrbijo za lepoto cerkve, ar se dobro zavedajo, da je cerkev v istini vsakšemi pravi dom, gde vsakši najde svojo srečo pa mir. Spačena imena. Pri zadnjoj povodni smo čteli v raznih novinaj ime kraja „Tri mliniˮ. Kak v našem narečji, tak v pismenom jeziki pravimo „trije mliniˮ, zato se ta smešna oblika mora tak popraviti. — Ravno tak smešno je: „srez murskosobotskiˮ! Če nemre biti „Sobočkiˮ, te bar naj bo „Soboškiˮ. — Od „sobótaˮ je pridevnik „sobotniˮ, réči „sobolškiˮ pa nindri nega. To se mora popraviti i ne se ravnati po domišliji ednoga gospoda, liki po jezikovnom čüti večine! Kaput je zgübo Grüškovnjak Ivan, D. Bistrica 59. pri Müri na D. Bistrici, kde je občina Črensovci küpila kamen na ceste. Kaput je bio skoro ščista novi, prosi se najditeo, da ga vrne lastniki. Na podporo naših listov je poslala Jug Marija iz G. Črnec v Franciji 13.75 Din. Bog povrni. Velki Dolenci. Na nas je svet skoro že pozabo, tak smo bili nekam skriti i zapüščeni. Zdaj smo se pa tüdi mi že malo razgibali i smo začnoli pod vodstvom našega delavnoga g. plebanoša zbirati mladino i vpelavati vse v lepo prosvetno drüštveno živlenje. Tüdi za tabor v soboti se lepo pripravlamo i neščemo zaostali za drügimi farami, čeravno živemo na najsevernejšem špici naše krajine. Kak izgleda nas bo prišlo na tabor v Soboto telko, ka bi naša vnožina lehko delala čast najvekšoj fari. Prosimo samo železniško upravo, naj nam preskrbi za te den zadosta vagonov, da se bomo lehko lepo vozili i pridemo dobre vole v Soboto. Obeso se je preminoči tjeden v Mostji Gönc Franc starejši moški. Ka je nesrečnoga pognalo v smrt, se ne ve. Misli se, da se je navolo živlenja. Vmor na Petanjcih. Preminoči tjeden se je zgodo vmor, šteroga je kriva edna žena s svojim nedostojnim živlenjom. Mož, ki je k smrti smekno ednoga hüdobnjaka, se je šo taki javit i je povedao, zakaj se to zgodilo. Občni zbor Agr. zadruge v Črensovcih je skleno, da se bo letos obhajala 10. letnica Agr. zadruge, štera je z svojimi borbami spravila zemlo našemi siromaškomi narodi i njemi milijone prihranila proti spekulantom, ki so ga šteli napelati na dragi odküp zemle. Jesenski velesejem v Ljubljani bomo imeli letos od 1. do 12. septembra. Prireditev bo obsegala celo vrsto kulturnih in gospodarskih razstav, ki bodo zavzemale okrog 40.000 m2 prostora. Največja izmed teh razstav bo razstava slovenskega novinarstva, ki bo zavzemala 4 razstavne zgradbe. Tu bo podan prikaz in razvoj naših pisanih in tiskanih novin, novin v podobi, govorjenih in petih novin v živi sliki. Vse to bo poživljeno z raznimi strokovnimi razstavnimi objekti. Tako bo razstavljena moderna tiskarna v obratu, model tovarne papirja v obratu itd. Tekom razstave bo izhajal sejemski dnevnik, ki ga bodo urejevali kar tam na velesejmu. Slovenski misijonarji prirode etnografsko in misijonsko razstavo „Indijaˮ. Ta razstava nam bo prikazala tajne in čare nam tako tuje Indije, njeno kulturo, v glavnem pa delovanje slovenskih misijonarjev. Razstavo „Materi za otrokaˮ priredi Zveza gospodinj v Ljubljani. Razstava bo obsegala higijeno, zdravstvo in vzgojo otroka v predšolski in šolski dobi, prehrano, obleko, igrače itd. Javnost bo tudi tokrat zanimala umetnostna razstava slovenskih likovnih umetnikov. Cvetlično razstavo priredi „Klub ljubiteljev cvetlicˮ v Ljubljani, ki bo gotovo zelo pestra. Izpopolnjena pa bo ta razstava še z razstavo eksotičnih ribic in pa z razstavo metuljev. Ljubitelji sadjarstva si bodo mogli ogledati vzoren sadni vrt, zasajen s plemenitim apalirnim sadnim drevjem. Med nami je zelo mnogo rejcev malih živali. Zato na velesejmu ne bo manjkala razstava malih živali, ki jo priredi drüštvo „Živalcaˮ. V posebnem živalskem vrtu pa bo na ogled dlakasta in pernata divjad naših gozdov. Pri vsem tem da seveda ne bo manjkalo razstav raznih industrijskih in obrtniških proizvodov, med njimi tudi slavno znana razstava pohištva. Harmonika je postala naš splošen naroden instrument. Jugoslovanski harmonikami se bodo udanili za jugoslovansko prvenstvo v nedeljo dne 12. septembra. Utrujenim in zabave željnim bo na razpolago lepo zabavišče, kjer se bodo mogli odpočiti in okrepiti ob izvrstni domačih jestvinah in pijačah. Koncerti, ples, velikomestni variete s prvovrstnih atrakcijami bo nudil dovolj zabave. Pri popoldanska varietetnih predstavah, ki bodo na prostlem, ne bo vstopnine. Na železnicah ima vsak obiskovalec polovično voznino. Na odhodni postaji naj poleg cele vozne karte do Ljubljane kupi še rumeno železniško izkaznico za Din 2.—. Na velesejmu bo dobil velesejmsko legitimacijo in potrdilo o obisku, nakar bo imel brezplačen povratek. Potovanje v Ljubljano je dovoljeno od 27. avg. do 12. sept., povratek pa od 1. do 17. septembra. 10. letnica Drüžbe sv. Rafaela na Brezjaj, navzoči Slov. izseljenci iz vseh delov sveta, beograjski i Ijubljanski škof i minister Korošec. Vnogi naši čtevci mogoče niti ne vejo, ka je to drüžba sv. Rafaela. To je nad vse Važna drüžba, ki skrbi za vse Slovenske izseljence, raztrošene po celom sveti, tüdi za naše iz Slov. krajine. Če pomislimo, kakše nevarnosti pretijo siromaškim izseljencom v tüjini, keliko v istini trpijo od tühinskih gospodarov i se nišče za nje ne briga — zvün Drüžbe sv. Rafaela, te razmimo, kak nad vse Važna je ta drüžba. Preminočo nedelo je obslüžavala svojo 10 letnico. Ves te čas so njoj predsednik preč. p. Kazimir Zakrajšek, frančiškan, ki so dobro znam našim lüdem v Ameriki, ar so v Chicagi duga leta bili njuv voditeo. Deset let šele trüdijo, da bi med nami Slovenci, ki smo doma, vzbüdili vekše zanimanje; skrb za naše brate i sestre v tüjini, ovak nam jih tüjina vniči. Ob toj priliki so se zbrali Vnogi pri Materi Mariji na Brezjaj, to je najvekšoj Slovenskoj romarskoj poti, da proslavijo 10 letnico kak edna velka drüžina poleg svoje Matere. Tüdi vnogo izseljencov je prihitelo domov, tak iz Nemčije 430, iz Francije 320, med temi tüdi trije moški i šest deklin iz naše krajine, iz Belgije, Holandije, Amerike, Argentine. Vsi so se zbrali na Brezjaj, gde je bila najprle sv. meša s predgov, nato pa zborovanje. Mešo, ki je bila vöni, so meli beograjski nadškof dr. Ujčič, predgo med mešov pa ljubljanski škof dr. Kolman. Njuve reči so se vsem navzočim globoko vtisnole v spomin. Glavno miseo, ki so jo povedali, je: Mati Marija nas bo rešila, gde koli smo raztepeni, samo lübimo jo, kak svojo Mater. Po sv. meši pa se je vršilo slavnostno zborovanje. Govorili so Vnogi govorniki, med njimi tüdi minister g. ar. Korošec. Po svojem govori je minister dr. Korošec dao 10.000 Din Rafaelovoj drüžbi. Tüdi izseljenci so govorili. Gda je 15 letni dečko, rojeni v Franciji, stopo na tribuno i začno govoriti, so se vsi razjokali, gda je tožo, kak jim tüjina mačeha šče zatajiti pravo mater Slovenijo. Po zborovanji so se izseljenci razšli k svojim dragim. Naše prekmurske izseljence, ki so prišli iz Francije,pa za tri tjedne nazaj idejo, so na postaji Otoče pozdravili lendavski kaplan g. Halas, ki so se vdeležili zborovanja na Brezjaj. Izseljenski kongres v Ljubljani. Drügi den 23. aug. pa se je vršo drügi izseljenski kongres v dvorani Union. Vdeležili so se ga zastopniki vnogih drüštev i korporacij. Socialnoga ministra je zastopao g. Barac, bana g. Kosi, ljubljanskoga škofa g. kanonik dr. Klinar, mariborskoga g. kanonik dr. Mirt. Zastopnika Rafaelove drüžbe za Slovensko krajino pa sta bila gg. kaplana D. Halas iz Lendave i I. Škafar iz Sv. Jurija ob Tabori. Oblübili so, da se kongresa vdeležijo tüdi g. minister dr. Korošec, g. min. Cvetkovič i g, ban. Pa so ne mogli priti. Govorili so vnogi govorniki, kak velko i sveto dužnost mamo mi doma, da skrbimo za svoje izseljence. Drügi narodi, kak Poljaki, Nempi, zna-« jo za vsakšega svojega izseljenca; gde je i kak se njemi godi i skrbijo za njega. Dühovnike i vučitele pošilajo za njimi, da jih občuvajo, ka v tüjini ostanejo verni i da svoj materni jezik ne zatajijo. Mi Slovenci smo pa tak mali narod — samo nekaj nad eden milijon nas je — četrtina naših bratov je v tüjini i tak malo za nje Znamo. Zato se pa zdaj ustanovi zbornica za izseljence. Ta zbornica bo mela reč v Beogradi i tak ležej dosegnemo, da se naša država zgene i začne malo bole skrbeti za naše izseljence i njuve pravice braniti pri drügih državaj. Bog daj blagoslov! (Zavolo pomenkanja prostora smo ne mogli več objaviti od te važne reči). VABILO na XII. redni občni zbor Kmečke posojilnice v Murski Soboti, r. z. z n. z., ki se vrši dne 13. septembra 1937 ob 11 uri v uradni prostorih počitnice. Dnevni red: 1. Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora, 2. Poročilo načelstva, 3. Poročilo nadzorstva, 4. Odobritev računskega zaključka za 1. 1936, 5. Slučajnosti. Ako bi ta občni zbor ob napovedanem času ne bil sklepčen, se vrši za eno uro kasneje drugi občni zbor na istem mestu in z istim dnevnim redom, ki veljavno sklepa ne glede na število navzočih članov. Načelstvo. ben glavnomi vhödi. Tüdi na zvünešnjoj, jüžnoj strani ladje je pod žle-bom vzidani napisni kamen, z gotskimi črknjami: „1471. templ. Sti. Nicölai.ˮ Iz ladje vodi nisiki i prosti gotski slavolok v svetišče. Denéšnje je samo Polovica nigdašnjega, tisti deo, nad šterim je zozidani tören; izhodni deo, apsida, slüži za zakristijo. Med tema deloma ležeči slavoloki podoben obok je z débelim zidom, zazidani i má za oltarom dvérno odprtimi. Denéšnje svetišče má prosti gotski križni obok, šteroga štiri rebra se stekajo v roži podobnom sklepniki, končüjejo pa se v prostih, pa lepih šilastih konzolaj v stenáj. Edino okno svetišča je novejšega postanka, na njegovom mesti je nigda biló pravokotno okénce törna, kakša ešče dnes so na tomi. Severno od svetišča se vidi kak stranska zidina stara zakristija, štere dnes ne rabijo. Tören, kakši je dnes, shája iz dveh različnih časov. Spodnji deo, šteri sega do cerkvenoga slemena, je stari, jako močen zid iz pesičnoga kamna, gornji osemstranski deo pa je novejši. Neprilične baročna streha jako kvari tisti v ostalom dober vtis, šteroga zidina napravi. V törni je že jako počeni, liki jako čistoga glasa tören iz 14. stoletja, na šterom se v izvirnih malih gotičnih črknjaj čté napis: „Xtus + rex + ecce + verus + homo + factu + est + 1+3 + 7+1ˮ Za oltarom je dnes zakristija, štera je pravzaprav svetišče, njegova apsida. Ta oddelitev se je gotovo zgodila v lüteranskom vrèmeni, vé pa oni ešče dnes radi delajo zakristijo za svetiščom. To je bila njihova jako srečna miseo, ar je tak bár apsida ostala v kelko mogoče lepom stanji, ka bi se ovak komaj zgodilo. L. 1756. septembra 8. spisano pismo kanonične vizitacije guči od „sanctuarium duplicatumˮ (dvojno svetišče), da osvedoči našo ugotovitev. Vmesna stena je te že bila, ar bi ovak omenjeni bio „sanctuarium simplex.“ Ta apsida se v tretjim šesterokota končüje z vednakim nadaljávanjom proti slavoloki. Denéšnjih dvér na jüžnoj strani je prvotno ne bilö i so je napravili pri razdelitvi. Na ishod je dvodelno zazidano gotsko okno z rožastim kamenim okrašeni na vrhi, dve stranskivi okni s prostov odprtinov se končüjeta v detelična oblike ostrim, ravnotak jüžno okno nad zdajšnjimi dverami. Obok pa okraski so v lepom stanji. Rebrasti obok sestoji iz šestih reber, štera se stekajo v sklepnik, šteri je simbolična glava, končüjejo pa se posamezno v lepih konzolaj na stranskoj steni. Na rebrovji sloneči obok tvori šest trikotnih polj. V severnoj stranskoj steni je mala pa lepa odprtina za svestvo, štere kameni okras se zdaj jako ne vidi zavolo dostakrat namazanoga zmáza. To svetišče, četüdi prosto i málo, je samó na sebi jako lepo. Ravno zato, ar je málo i so stené zidane iz močnoga pesičnoga kamna, odzvüna nega podpornikov, štere najdemo vseširom pri gotskih cerkváj, zvün pod törnom i koncom ladje, gde so nizki enočlenski podporniki. Na severnoj strani toga svetišča se drži törna stara zakristija, štere stari strop je odstranjeni, dveri v svetišče zazidane. Zanimiva starina te zakristije so zvünešnje železne dveri v lepo izrezanoj, s kamnom okrašenoj pravokotnoj odprtini. Zakristija, svetišče, stari deo törna i najvekši deo ladje so zidani iz močnoga pesičnoga kamna. Edino pismo, štero guči od cerkve, je prepis prle omenjenoga zapisnika kanonične vizitacije, overovleni 5. febr. 1757. od grofa Jožefa Battyánya, požunskoga prošta i vizitatora Železne županije. Znotrašnja oprema cerkve je te bila ista kak dnes. Denéšnji farof je bio zidani 1. 1756. i je tak kak stanüvánjska hiža edna najstarejši zidin v Soboti. Na cesti Sobota—Radgona je stala v občini Veščici stara kapela, štero je grofica Gertruda Széchy postavila v čast sv. Gertrudi. Ta kapela je 1756. leta že v jako zapüščenom stani bila. Neki Mikloš Rajnar iz Kroga je bio kak bogoslovec zavolo pokvarjenosti odpüščeni iz györskoga semenišča i je okoli 1750. grozovito poškodüvao to kapelo, zavolo čemerov. Tisti čas je vsako leto na tretji den vüzma bila tü boža slüžba. Ta kapela se je v začetki 19. stoletja podrla i dnes niti ne vemo, gde je stala. Od denešnje sobočke cerkvi se mora kak starina obdržati spodnji deo törna i apsida staroga svetišča, ladja pa itak nema starinske vdanosti i se mirne düše lejko poderé, če bi se zidala nova cerkev, ka je že goréče potrebno. (Gda je dr. Ivanocy 1.1900 pisao te članek, te so ešče ne bile v svetišči sobočke cerkvi odkrite freske slike, ki so najstarejše v Slovenskoj krajini. Op. prev.) (Dale). 4 NOVINE 29. augusta 1937. Mladini za počitnice. Ob krvavi revoluciji. Pred vrati neke cerkve v Parizu je posedal mnogo let vedno na istem mestu berač Jakob in prosil mimoidoče milih darov. V ono cerkev je hodil maševat mlad duhovnik z imenom Pavlin. Bil je bogate, imenitne rodovine in je bil silno radodaren. Vsak dan se je ustavil pri Jakobu in mu je stisnil darček v roke. Nekega dne pa Jakoba ni bilo na svojem mestu, drugi dan zopet ne. Duhovnika je začelo skrbeti, če Jakob morda ni zbolel. Poizve za njegovo stanovanje in ga gre obiskat. Res ga najde bolnoga na revnem ležišču. Berač se zavzame, ko vidi duhovnika pred seboj in reče: „O, gospod, vi ste preveč dobri, da pridete k takemu ubožcu.“ „Saj smo duhovniki prijatelji nesrečnih ubožcev, — odgovori Pavlin — in midva sva tudi že znanca.ˮ „Oh, gospod, ko bi me ví Poznali, bi drugače govorili. Oh, jaz nesrečnež sem zavržen od Boga in ljudi.ˮ „Od Boga? — se začüdi duhovnik — ne govori tako, ako si morda tudi grešil, obžaluj in spovej se in Bog ti bo odpustil.ˮ „Meni ne bo odpustil.ˮ „Kako, da ne, ali ne obžaluješ ?“ „Oh, kesam se, kesam že 30 let.ˮ Poslüšajte mojo nesrečo. Ob krvavi revoluciji sem bil v službi v gradu bogate drüžine. Moja gospoda — grof, grofica, dve hčerki in en sinček, so bili sama dobrota. Toda jaz sem jih v onih strašnih dneh preganjanja sramotno izdal. Da bi dobil njihovo premoženje, kakor so mi revolucijonarji obljübili, sem jim pokazal kraj, kamor so se skrili. Vsi so bili obsojeni na smrt, samo mali sinček Pavlin ne, ker je bil premlad.ˮ Duhovnika Pavlina je pri teh besedah spreletel mrzel pot. Berač pa nadaljüje: „Ko so bili obsojeni, so vse štiri vrgli zvezane na voziček in jih peljali na morišče. Jaz, zverina, sem gledal, ko so jim odsekali glave. Od tistega časa nimam miru ne podnevu ne pomoči, vedno so mi pred očmi. Glejte, tam za zagrinjalom so njihove podobe.ˮ Duhovnik, bled kot smrt se zgrudi na kolena ob revno ležišče in ostane tako skoro pol ure. Potem vstane, se prekriža in odgrne zagrinjalo in zagleda na podobi — svojega očeta in svojo mater. „Jakob, jaz ti hočem od strani božje odpustiti, hočem te spovedati.ˮ Jakob se je spovedal. Ko je bila spoved končana, reče duhovnik: „Jakob, ljubi Bog ti je odpustil, pa to še ni vse, tudi jaz ti odpuščam iz ljubezni do njega. Oni, ki si jih izdal v smrt, so bili moj očé, moja mati, moji dve Sestri.ˮ . Za bolšo ceno. Pod tem naslovom piše „Murska Krajinaˮ v svojoj 32. številki uvodni članek, šteroga pisec se jako pofarbano mantra doli spraviti dobro gospodarstvo denešnjih politikov i gospodarstvenikov na kakovost blaga, okoli šteroga se prej süčejo denešnje zvišane cene i pravi, da dobro kmetijstvo, štero je prava gonilna sila vsemi našemi gospodarskomi živlenji. Zapomlite si gospodje okoli „M. Krajineˮ, da mi kmetje dobro Znamo odkec je odvisno dobro gospodarstvo i kakši gospodar more biti i ka je zrok, da se je vse inači vredilo v državi i ka je naša dužnost do tistih šteri, so sposobni za to delo. Znajte, da mi ne smo gledali nigdar z prekrižanimi rokami, ar smo vsigdar delali tisto, štero se nam je konči nekaj izplačalo. Ali na žalost, smo mi gonilna sila pri svojoj najbolšoj voli, za sebe nikaj ne delali, nego samo za drüge, šteri so vživali; naše trüde i se dobro bogatili. Vnogi si je od svojih vüst odtrgao krüh i dao živinčeti, da naj bode dobro skrmleno, da tak dobi tüdi bolšo ceno, a gospodom je vseedno to najbolše živinče bilo blekasto i dobo si za njo 2—3 Din za kilo, poleg toga pa je živinče moglo zgübiti do 50 kil, inači je ne dobro bilo. Mislite gospodje, ka mi ne vemo dobro, ka gde nas je bolelo i ešče zdaj boli za tisto pofarbanost? Zdajšnja mogočna roka nas ne kuče več tak kak prvle, to se pa lehko zahvalimo našim zdajšnjim voditelom, šteri so vse časti i hvalevredni, da so nas rešili teh nevol. Vnogo smo zatrpeli i zagledala ar smo mogli, ali zdaj nam je prišla pomoč, da slobodno Povemo, ka se nam je godilo. Pomlimo nazaj dobro, ka se je pred par leti z nami godilo. Prišli so k nam talijanski küpci, šteri so po naših senjaj küpüvali živino po 4—5 Din. za kg., a bili so naednok zavrnjeni v kot od mogočnjakov i med pogučanjom ostali pri meri i ne so več küpüvali. Tak so nadale mogočnjaki küpüvali po nesramno nisikih cenaj i delali sebi velke dobičke, ar so se s talijanami dogučali, da bodo oni za njih küpüvali. Pa te ešče zdaj gospodje okoli M. Krajine znajo tak pofarbano pisati, kak da bi ne meli oni pri tom nikšega haska i nam ščejo pri belom dnevi posvet vužgati. Ne smo v tak velikoj tmici, ka ne bi znali, gde so nam vrata na bolšo pot odpreta. Znamo pa dobro, da gospodje, šteri so sebi v Belgradi vrata i pot gradili, so nas kmete skoro spravili na kodiško palico. A rešili so nas Zdajšnji naši voditelje, šteri so preprečili gospodom milijonarom takše dobičke si delati na našoj „blekas- toj i „loušojˮ živini i so si pri mastni dobičkaj sebi delali velke bleke. Vi gospodje nam kmetom ne pripovidavlite od dobre pasme, nego od dobrih i poštenih küpcov, šteri nedo šteli pri našem biki zaslüžiti drügoga bika, nego z menšim zaslüžkom se zadovolijo. Pišete nam, da zdaj samo od 600 kil više teške bike lehko za 6 Din. odamo i to dobro blago. Zdaj pa küpüjejo niže i više od 600 kil za edno i isto ceno i ne gledoč na „blekˮ, a to pošteni trgovci od drügec, šteri se veselijo našoj dobroj živini, da je dobro skrmlena. Či nam drüge pomoči ne vete pisati, kak pasmo i od padajočih cen po poplavi, te de bogše, če te z bolšov pasmov vred šli v kavarno igrat. S tem vas pozdravlamo mi kmetje. Pisma naših iz tüjine. Hvalen Jezuš i Marija! Zdaj se vam, g. urednik, prvič oglasim iz te mrzle tüjine. Jaz kak vaš dugoletni naročnik, želem vam lübo zdravje od Gospodnoga Boga i da bi šče duga leta vrejüvali naše liste, šteri so nam na najvekšo radost i veselje. Naznanjam vam, da sam v dobrom krščanskom mesti. Vsako nedelo i svetek lehko idem k božoj slüžbi. To je moje najvekše veselje. Pozdravim vas g. urednik, kak tüdi celo Jelenske faro, našega dobroga g. plebanoša, mojo ženo ino troje dece, tüdi mater, rodbino, sosede i vso Slovensko krajino. Ostanite vsi z Bogom! VOGRINČIČ JOŽEF, Gerlinci iz Francije. Šimon Ludovik, Francija iz Motvarjevec pričakuje teško izseljeniškoga dühovnika, pozdravla vse, šteri se trüdijo pri Novinaj za izseljence i vse v domačem kraji, drago mamo, brata, rodbino i vse prijatele i vse kobiljančare, šteri tak pridno se trüdijo za svojo cerkev i za božo slüžbo, zahvalüje se tüdi g. vredniki za ves trüd za izseljence, šteri najdejo edino v Novinaj i Marijinom listi tolažbo. Ošlaj Jožef i žena Ana, Francija iz Filovec se zahvalüjeta na rednom pošilanji naših listov i gda te dobita v roke, jiva skuze polevlejo od veselja. Naznanjata, ka sta pri krščanskoj drüžini i ka ideta lejko vsako nedelo k sv. meši. Pošilata pozdrave g. vredniki, oči, materi, bratom i sestram i maloj hčerkici, celoj bogojanskoj fari posebno pa vesi Filovci. Pošta. V. Razlagove, Ljutomer. Vaše je vse brezplačno, uprava prilaga čeke vsakomi. — Horvat Margareta, Echelle. Naročnino je plačao Gumilar Aleksander, Širiteo. Za celo leto je v redi. — Gjörköš Jožef. Turnišče. Sprejeli .300 Din. za 1.1933. Za leto 1934 i 35 je vse plačano. — Rajbar Ana. Mounes. Novine pošilamo, naročnino sprejeli, knigo sv. M. Trezike naročili. Nas obvesti, gda jo dobiš. — Sobočan Kristina, Lorillan aux Noels t ne de Perrussan lndre et Lotre ma plačano Din 45 više; naročila Bobovec Mar-gita. Kde je naslov? —Sarjaš Roze domačL Vaša ma Din 25 dobiti za nazaj, povejte nam njeni naslov, ali pa pridite po peneze.' — Lang Jakob, A Vico, Corse, France. Pesmarice) poslali, stane Din 56. — Hanc Roza, Francija iz Črensovec. .Krščansko devištvo* smo ti poslali, stane Din 29-50 par. — Č. V. Mačkovci. Po vašoj želi smo popravili. — Vuk Gizela, Nemčija. V molitvaj se Te spominamo i Ti Želemo vse dobro na düši i teli. Piši nam kaj. Položnic za Nemčijo šče nemamo, zato naj plačajo oča doma.— Gjura Štefan, Čikago. Sprejeli po Grüškovnjak Štefani 3 dolare naročnine, — Činč Franc, Francija. Novine koštajo mesečno Din 6. — Kočar Micika, Beograd. Naročnina do konca leta Din 12-50. — Grata Cecilija, Vielmur, Francija. Nega nikšega duga. Zaprašeno knjižico poslali. — Toplak Ignac, Francija. Naročnina plačana. — Zver Ivan, knigovez. Sobota. Če ešče neste, pošlite na ogled Stare molitvene knige g. Mih. Golobi župniki Haly Cross Rectory 450 Pine Str. Bridgeport Conn N. Amerika. Vekše število ščejo naročiti. Od 1.—12. septembra Od \.-r-\2. septembra LJUBLJANSKI VELESEJEM 50% popusta na železnici, parobrodih. Na odhoda! železniški postaji küpite rumeno legitimacijo za D2.- RAZSTAVA SLOV. NOVINARSTVA Razstava Indija. # Materi za otroka. * Umetnost. * Vrtnarstvo. Eksotične ribice. * Zoo. * Male domače živali. * Industrija, obrt. Tekmovanje harmonikarjev 12. IX. KRASNO ZABAVIŠČE. VELIKOMESTNI VARIETE, popoldanske predstave zastonj. Vabimo Vas ! Vika Razlagove: Iz življenja vzornega očeta. Oba sinovi, Fric in Lojze sta dobila naznanilo o materini smrti — prepozno. Noben ni mogel priti domov, da bi še Vsaj enkrat videl milo materino obličje. Ko je sin Lojze sprejel brzojavko, je obnemel. Nemo je zrl na mrtve črke, ki so mu tako grozovito ranile srce. Samo ena beseda je izšla preko njegovih ustnic, — samo ena v neizmerni bolesti izgovorjena beseda, tako mila in sladka beseda — mati. Zašibila so se mu kolena, planil je k oknu in dolgo zrl nepremično skozi. Sam je bil s svojo bo-iestjo. Sam, ker je hotel biti sam. Drugi dan je zaprosil za dopust. Dobil ga je. Vrnil se je na dom. Nekaj dni za njim je prišel tudi Fric domov. Dolgo sta molče strmela drug v drugega, beseda ni mogla preko ustnic, srca so jima bila ena sama bolečina. Odšla sta skupno na nov sveže zasut grob, — k materi. Tamkaj je Fric v obupni boli zaklical: »Mati, zlata mila mati, zakaj si nas zapüstila?" Ves onemo-gel je padel na zemljo in njegove solze so padale na gomilo, pod katero je večno sanjalo zlato materino srce. Minula je vojna. Sin Fric se je za vedno vrnil nazaj k svojim dragim. Pogosto so se vračale njegove misli k materi in iz otroških bledih žalostnih obrazov je bilo brati bolečino, ki toži za izgubljeno svojo življensko srečo. Sin Lojze je ostal nekaj časa doma. Nekega dne pa je tiho odšel. Nihče ni vedel kam. Oče in domači so bili v skrbeh. V najtežjem pričakovanju pa so sprejeli od njega zaboj z njegovo obleko, priložen je bil zraven listek s sledečo vsebino: »Dragi! Moja in mojih dveh prijateljev zaobljuba je bila, ako nam Marija obvaruje življenje pred vojnim ognjem, posvetimo svoje življenje samo Bogu in hodimo njegova pota. Ker je Marija uslišala naše prošnje, smo dolžni, da ji dano obljübo tudi čimprej izpolnimo. Ne bodite v skrbeh za me. Jaz sem srečen. Vaš hvaležni Lojzeˮ. Oče je bil potolažen. Vedel je, da Lojze misli postati duhovnik. Z hvaležnim srcem je zahvalil Boga za to srečo. Blagi Lojze je zvesto izpolnjeval svojo Mariji dano obljübo. Naglo se je bližal svojemu cilju. Nekaj let po materini smrti. Na Fričevem domu je vodila gospodinjstvo najstarejša hčerka Helena, ostale sestre so ji pomagale. Marija, komaj sedemnajstletna, je postajala od dne do dne bolj zamišljena. Kaj je bil vzrok temu, je bilo znano edino le Bogu in Marijini mlajši sestrj Reziki. Mnogokrat sta po cele ure imele skupaj dolge tajne pogovore. Ko je Marija spoz- nala, da svoje tajnosti ne more prikrivati več, posebno očetu ne, je pogumno stopila neki večer pred njega, ter proseče dejala: „Ljubi očé! Vidim, da je zgubil svet zame vsako vrednost, da ne bom našla nikoli prave sreče v njem, sem sklenila, zapustiti dom ter oditi v — samostan. Ako me želite kedaj videti srečno in zadovoljno, ne hranite mi vstopa vanjˮ. Oče je ganjen poslüšal svojo hčerko. Ni ji mogel takoj odgovoriti. Po dolgem molčanju je rekel Mariji: „Idi, otrok moj, kamor te vodi hrepenenje srca, ako vidiš v tem svojo srečo. Ne branim ti, bodi srečna in moli za me". Marija ni mogla dovolj lepo zahvaliti dobremu očetu. Njena lepa čista duša je bila polna nekaljene sreče, ki je v besedi ni mogla izreči. Radosten smehljaj je zaigrai na njenih ustnicah. „Oče, še eno prošnjo imam do Vasˮ, je z nekim strahom izpregovorila Marija: „Tudi Rezika želi iti. z menojˮ. Začüden jo je pogledal očé. „Rezika ? Saj ni zdrava in njej samostanske življenje škoduje, ona ni zanj. Naj ostane domaˮ; tako je govoril oče, ki se je resno bal za zdravje svoje hčerke Terezije. Ali Marija je prosila za sestro, ker je vedela, kak udarec bi bila očetova odpoved za blago Rezikino srce. Marija je prosila in izprosila sestri vstop v samostan. Čez nekaj tednov sta se obe poslovili od dragih domačih in odšli svoji sreči nasproti.' - Mariji je dobri Bog izpolnil njeno največjo željo. Rezika pa je s štrtim srcem zrla v prihodnjost Njen najslajši up, da bi postala kdaj redovnica, je bil v kratkem času uničen. Težka bolezen, ki se ji je pojavila najpoprej na očeh, je bila vzrok, da je zapüstila samostan in ljübljene drage sestre, med katerimi je preživela toliko lepih solnčnih dni. Po dolgem času zdravljenja se ji je bolezen tako izboljšao, da je začela znova upati. da še kedaj postane redovnica. Ljubi Bog pa je imel s to blago dušo, ki je tako hrepenela po Njem, vse druge namene. Na praznik rojstva Gospodovega, je sedela Rezika s svojo starejšo sestro Jožefo v sobici. Naenkrat je začütila bolečine v prsih. Napadel jo je hüd kašelj in na njenih bledih ustnicah se je prikazala krv. Sestra je drugi dan šla z Reziko k zdravniku. In s tistim dnem je bila zapečatena njena usoda. Rezika je postajala vedno slabejša. Minula je zima, pihajala je spomlad. Upalih lic in izžetih moči, je zrla uboga trpinka skozi okno pomladno srečo, ki ji ni mogla vrniti tega, po čem je tako hrepenelo njeno ubogo srce. (Dalje). Edno tretino kave ščejo tüdi letos vničiti v Braziliji, da tak obdržijo redno ceno. Kavo zažgejo i to nad 10 jezero vagonov. To delajo milijonarje, šteri so nigdar ne siti. Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkanji Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik: Klekl Jožef, župnik v pok.