V Ljubljani, 28. decembra 1911. Cena 20 V. Celo leto stane K 10-40; pol leta K 5-20; posamezna številka 20 vin. Inserati po dogovoru. Na sodnlji. Sodnik: „Kaj ste že zopet tu! Z vso strogostjo postave sem vas že skušal poboljšati, pa vse zastonj!" Lopov: „No, zdaj bodete menda sami izpre-videli, da so postave za nič!" Iz šole. Učitelj: „Kaka beseda je jajce?" Učenec: »Samostalnik!" Učitelj: „Kakega spola?" Učenec: ..Negotovega, dokler se ne izleže!" Neprijetno. „Kaj pa je tebi, prijatelj, da si danes tako čemeren? Nikdar te še nisem videl takega!" „Kaj bi ne bil jezen! Sinoči sem prosil za roko Končanovo Hermino, zdaj sem pa pozabil, ali mi je rekla „da" ali .ne"!" Rahločutnost. Gospa (služkinji): „Minka, Minka! Ti si od dne do dne malomarnejša! Ko si nastopila službo, snažila si z veliko večjo ljubeznijo čevlje, kakor zdaj!" Strašno žuganje. Lovec (gonjaču, katerega je obstrelil): „Ne kriči vendar tako, Jaka! Ako te čuje grof, ne boš smel nikdar več z menoj na lov!" Dvomljiva hvala. »Kako ti je kaj ugajal prizor v zadnjem dejanju, ko je primadona omedlela?" „Ne posebno; moja žena napravi to naravnejše!" Vzdih lačnega pesnika. „Oh, ko bi imel zdajle vse tiste klobase, ko so že bile v moje pesmi zavite!" Pri fiziki. Profesor (ko se mu je neka skušnja ponesrečila): »Kakor vidite, sedaj nič ne vidite, in zakaj ne vidite, bodete kmalu videli!" Odkrito. „Zane, idi v klet in prinesi steklenico konjaka — meni ni danes nič kaj dobro v želodcu!" »Gospod baron! Konjaka ni več!" „Kako to? Saj je bila še včeraj polna steklenica!" „Da, toda včeraj meni ni bilo nič kaj dobro v želodcu." Au! »Al ti veš, kdaj raufenkerar in njegov sin v snegu stojita?" „Ne vem!" »Pu zim, ker pu let ni snega!" »Al ti veš, kdu s preh nogo zlom; tist ke z mize dol pade, al tist, ke se s šenklauškega zvunika dol prekucne? »Tist, k se s zvunika prekucne!" »Sej ni res! Tist, ke z mize pade, ker je preh na tleh!" Vstrajnost. Trgovec (ki se ni mogel iznebiti vsiljivega agenta): „Tine, idi naglo po hlapca, da mi tega ne-sramneža vun vrže!" Agent: »Prosim gospod; predno pride hlapec, si pa vseeno še lahko ogledate moje izborno blago!" Pomoč v sili. Ona: „No, lepa reč; danes je moj rojstni dan ti prideš pa praznih rok k meni!" On: „Oprosti! Nisem te hotel z darilom opomniti, da si spet za eno leto starejša." Že mogoče. Krojač (gledališkemu igralcu): „0 jaz vam prav rad napravim obleko, toda prej se še hočem pri nekaterih svojih tovariših o vas informirati!" Igralec: »Vaši tovariši ne morejo o meni soditi nepristransko, ker so že vsi zame — delali!" Slovenska kuharica. Čvrsti, pred kratkim vdoveli pekovski mojster čital je v „Slovencu," da »Katoliška Bukvama" priporoča slovensko kuharico, šel je torej te dni v »Katoliško Bukvarno": »Prosim, eno slovensko kuharico bi rad; če mogoče bolj okroglo, ker moja ranjka je bila suha kot trska!" Umestni predlog. Ker imamo v Ljubljani že neštevilno društev, predlagal bi še, da bi se ustanovilo društvo — društvenih predsednikov. Olajševalno. Zagovornik: »Prosim, da se zatožencu kazen zniža z desetih na osem kron, ker ima na roki, s katero je dal svojemu nasprotniku klofuto — samo štiri prste!" Z višje gimnazije. Profesor: »To je zelo redek slučaj, ki se po-gostoma pripeti." Previdnost. Sinček odvetnika: „Papa, v kolikem času pa zastara kazen za strgane hlače?" Pozna ga. Poročnik: »Gospod svetnik, prosim za roko vaše gospice hčerke Amalije!" Svetnik: »Obžalujem, vaše gmotne razmere so take, da bi morali vzeti vse tri moje hčerke, ako bi jih hoteli urediti z njih doto; vseh treh hčera vam pa ne morem dati!" Vzdih črevljarskega vajenca. „Škoda, da ne začno rasti človeku lasje še le tedaj, ko je — oproščen!" »Ne! Preiskali smo vse, toda njega ni bilo nikjer.« »Toda vendar ste kaj našli ?« »Marquisa ne, ampak detektiva Bartmana. Sedaj vem, da biva v hotelu Continental.« »Bartman v hotelu Continental I Videli boste, da, ga je ta že ugrabil.« Temna cesta je držala v Monaco. Ponoči ni bilo. tu nikogar, kakor, da bi vse izmrlo. Tiho je bilo kakor v grobu, nihče ni zašel semkaj. In ravno sem je prišla Ellen Wood, ko je zapustila komisarja na glavni postaji. Važna stvar jo je morala pripeljati semkaj. Pričakovala je nekoga. Toda on še vedno ni hotel priti. Sovražila je čakanje, zato je nervozno vdarila za nogo ob tla; ta udarec, če se ji izpolni — mora se ji izpolniti — potem nima tukaj ničesar več iskati. Potem gre lahko daleč v svet, kamor se ji zljubi. Toda še vedno je morala čakati! Vendar! Prišel je! Spoznala ga je že po stopinjah. Tiho jo je vprašal: »Zakaj si mi zopet naročila naj pridem?« »Ali nama preti nevarnost?« »Nikdar še nisva bila tako brez skrbi, kakor sedaj.« .ZLATO TELE." 225 8 »Toda povej mi kaj hočeš?« »Ali si ti prost to noč?« »Da!« »Te ne bo nihče pogrešal?« »Ne.« »Ali te ni nikdo videl, ko si odšel?« »NeI Ali čemu mi staviš ta vprašanja?« Objela ga je s svojima rokama tako, da je čutil kako močno ji utripa srce. Ob enem pa mu je govorila tako zapeljivo, kakor kača v raju Evi: »Jutri greva lahko proč. Danes šel Potem naju ne loči nihče več. Hočeva tja, kjer nas nihče ne pozna. Tam lahko živiva v najini ljubezni popolnoma nemotena.« »Potem pojdival« »Ona mu je mirno prikimala.« »Ja, danes te hočem takoj poljubiti, kakor še nikdar preje. Samo tebi hočem služiti. Toda---.« Nato umolkne. »Kaj naju še zadržuje?« »Ali hočeš vse storiti, kar ti velim?« «Vse!« »Ali veš kaj ti dam za to?« Ali ti je moja ljubezen vredna vsega?« »Vsega!« »Potem tudi od najtežavnejšega dela ne bodeš odstopil.« »Ne!« »Daj, da te poljubim!« Njena ustna so obvisela na njegovih. »Če te slišim tako govoriti, potem vem, da naju nič ne more ločiti; potem lahko ubeživa tja, kjer nas nihče ne pozna. Tam naju ne bo nihče iskal. Toda —« »Povej mi kaj naj storim! Zahtevaj od mene, kar hočeš! Jaz sem ga ubil samo zavoljo tebe. Zapadel sem hudiču. Naj bo! Samo tebe naj mi nihče ne ugrabi.« »Več kot pol milijona je nama v tej noči zaslužiti. Jaz sem že vse pripravila. Načrt je do pičice ves izračunan. Vsak korak je preudarjen. Več kot pol milijona! To ti je plača! Ali se upaš?« »Da! Za te vse! Kaj meni denar? »Ali jaz ga moram imeti!« »Ti ga lahko imaš!« »Tu se nama ni bati nesreče! Prav nobene! Samo nekaj nama je lahko v škodo in to je Marquis de Reys, tako se imenuje Julij Bartman, tako mu je tudi ime v resnici. Jaz sem pregledala njegovo krinko. Toda za to noč sem ga storila popolnoma neškodljivega. Marquis da Reys je zaradi obdolžitve umora Gisberta od komisarja Gastaldi ujet. Predno se pokaže resnica je najino že rešeno. Jaz pa moram nazaj h komisarju. Tebe ne pozna nihče, tudi najmanjši sum ni padel na te. Tebi se mora posrečiti!« »Kaj se stori?« Ellen Wood mu je podala z jednako sladkimi besedami temne načrte. 227 8* Dvanajsto poglavje. Okoli pete ure zjutraj, ko je pritirdral prvi eks-presni vlak iz Mentone na kolodvor, vstavil se je pred hotelom »de Russie« avtomobil. Iz njega je skočil gospod z dolgo sivo brado, z velikim usnjatim kovčekom. Hotelski sluga je nesel kovček v hotelsko vežo, dočim je plačal tujec šoferja. Sledil je potem hotelskemu slugi. »Eleanov Menčikov. Zame se je že naročila soba.« »Da, gospod,«je odgovoril. Soba številka šestnajsti« »Hvala lepal Nesite moj kovček v sobol« Hotelski sluga je stopal po stopnjicah naprej, Eleanov Menčikov za njim. Reče mu: »Soba je torej mirna!« »Dal Kakor zapovedujete!« »Dobro, katere sosede imam?« »To je zadnja soba v koridoru; meji samo na eno. V tej stanuje mladi nemški zakonski par, ki se nahaja na ženitovanskem potovanju.« »Upam, da ne delata preveč šuma. Imeti hočem miri Miri« Hotelski sluga je otvoril vrata nakazane sobe. »Hvala lepal Sem zadovoljen! Ali sedaj hočem spati, kajti tako dolgo potovanje utrudi grozno. Ne me zbuditi pred enajsto uro zjutraj.« »Kakor zapovedujete 1« Hotelski sluga se je hotel odstraniti; Menčikov ga je pozval še enkrat: »Upam, da po hodniku ni nikakega šuma.« »O, ta misel naj Vas nikakor ne vznemirja. Sobarice pridejo samo, če se jih pokliče. Končno se pa tudi ne čujejo koraki po mehki preprogi.« »Dobro.« Eleanov Menčikov je bil sam; videti je bilo, da ni preveč utrujen, kakor je bil rekel, kajti ni se opravljal k počitku. Odložil je samo svoj dolgi plašč. Njegovo telo je odevala tesna obleka, katera bi bila za vsakdanje življenje zelo nepraktična. Bila je iz finega, gladkega usnja in se svetila, kakor da bi bila prepojena in namazana z oljem ali kako drugo oljnato tekočino. Sedaj je stopil tujec k steni tikajoče se sobe in jel prisluškovati, pritiskajoč glavo tesno k zidu. Ko je tako prisluškoval, je zadovoljno prikimal z glavo. Izpraznil je potem žepe svojega površnika in de-val je čudna orodja vsakega posebej na mizo. Na neki žici je imel cel šop vitrihov s kratkimi in daljšimi bradami. Odvezal je potem dolgo gumijasto cev, katero je imel pritrjeno okoli pasu. Namočil je svoj robec v neko tekočino, in jel se je razširjati oo sobi rezek, omamljiv duh. Sezul si je črevlje in stopil v tej čudni opravi na hodnik. Vrata odpirajoč je premotril z ostrim očesom koridor. Nikogar ni bilo videti, ne slišati. Smuknil je brez šuma kakor kača k vratom sobe nemške zakon- ske dvojice. Pripognil se je h ključavnici in gledal skozi luknjico v izbo. Mirno in tiho. Vtaknil je v ključavnico primeren vitrih, ki ga je z neslišnim rožljanjem hitro našel. Mirno — čisto mirno--- Ključ se je zavrtel. Odprlo se je. Izmaknil je vitrih iz ključavnice, odstranil ga od drugih, pritisnil nalahko na kljuko, čisto lahko. Počasi so se odpirala vrata. V sobi je bilo še precej temno, kajti zavese na oknih so bile še vedno zastrte. Oprezno se je zmuzal skozi ozko odprtino v sobo in zaprl brez šuma vrata sa seboj. Nestrpno je krožil svoje oči in iskal nečesa. Razločno je čul mirne dihljaje spavajočih. Kmalu se je razgledal in videl v poltemi dve postelji, ena poleg druge. Na belih blazinah je razločeval dvoje glav. Nepremično! Tiho! — V eni roki je držal vlomilec morilno orodje, v drugi robec, namočen z kloroforom. Tako je švignil k posteljema. Brez najmanjšaga šuma. Že je stal pri spečih, že je stegnil roko z robcem, da bi ju omamil. V tem trenotku je odprl spalec oči. Roka z morilnim orodjem zamahne. Na I Nekaj je zahreščalo. Skok za njim. Njegovo uho, ki je slišalo na vse strani, je čulo glas. Bliskoma kot jegulja, ki se hoče s svojo spolzko kožo izviti ribiču iz rok, je skočil v stran. Videl je potem kako je iztegnil tujec roko po njem. Izdajstvo! Prepozno! Udarec s pestjo je zadel vlomilca. Zgrudil se je na tla, pa ga je še vseeno izkušal z udarcem svojega morilnega bokserja uničiti. Zadel ga je malo po rami. Istočasno je skočil navidezno speči na pomoč, in predno se je Menčikov zavedel, je ležal na tleh, vklenjen v jeklene okove. Iz trenotne omotice se je zbudil in s strahom pogledal okoli sebe. Začul je glas prvega: »Tako hudo tudi ni bilo. Bo prišel že k sebi. Dobro sem udaril in dobro zadel, kajti ta dečko se je odel v kožo, katero je nemogoče prijeti.« Drugi je rekel na to: »Jaz se vam ne morem zahvaljevati. Sprva nisem hotel verjeti, kdo bi se upal storiti kaj takega. Ali vi ste imeli prav.« Tudi ženski glas je bilo čuti: »Tako sem se bala. Skoro bi bila zavpila. To je grozno.« »Moralo se je zgoditi, milostljiva!« se je cul prvi glas: »Videli ste, kako je nevarno na teh vročih tleh.« Govornik ni bil nihče drug, kot Julij Bartman; nemška zakonska dvojica sta bila Hubert in Margareta Harlander. »Kako ste mogli vse to že naprej določiti?« »To je dolga povest! Nisem hotel varovati le vas, ne, še nekaj drugega je moralo tukaj najti plačilo. Iskal sem morilca Giesberta in ta leži pred nami.« Vsi so pogledali na obraz zvezanega; ta pa je tiščal oči in nobenega glasu ni bilo čuti iz njegovih ust. »Težko je bilo najti pravo sled. Toda posrečilo se je najtežavnejše, ker mi je pomagal neprecenljivi, najboljši pomočnik detektiva, slučaj. Najprej sem se pustil zapeljati in se voditi na napačno sled. Kuščarico, bivšo prijateljico umorjenega, sem sumil najprej. Prepričal sem se, da je bilo drugače, ko mi je sama prostovoljno to izjavila. In tako me je dovedel slučaj na novo sled. Cherchez la femme! (Iščite žensko) pravi Francoz! In našel sem žensko, ki je domnevala v meni sovražnika, ki me je opazovala in obkroževala kakor orel svoj plen. Ta ženska je bila orodje policijskega komisarja Gastaldija. Dočim se je navidezno nahajala v njegovi službi, je zamogla prosto dati duška svojim hudobnim nagnjenjem. Tudi ta ženska je bila služabnica zlatega teleta. Nenasitljivo je zahtevala vedno več in več. Da bi to dosegla, je zlorabljala tega, kot brezvoljno orodje, ki ji je bil v slepi ljubezni vdan.« Zvezani je le gledal detektiva z odprtimi očmi. »Če bi bila ta ženska dosegla cilj, bi tega potisnila seveda v stran, kakor prej že marsikaterega, kajti tej ženski je zlato edini Bog. Zlato in vedno zlato. Zato je pustila oropati pl. Markrafa od tega človeka — Sploh pa, saj sem bil priča vašega dobička.« »Ali midva vas nisva videla!« sta rakla poročenca skoro istočasno. »Ampak bil pa je znani Marquis de Reys v vaši bližini.« »Oni, ki je šel z bivšo prijateljico umorjenega in ki ji je donesel toliki dobiček?« »Da!« »Tega sva gotovo videla.« »Potem ste mene tudi videli!« Kajti, če se ne motim, je bil detektiv Bartman vedno tam, kjer je bil Marquis de Reys.« »Tako ste morali biti vi sami?« »Ne verjamem.« »Oči od —« s pogledom na jetnika je dejal: »Tukaj se imenuje Ellen Wood, mogoče ima celo vrsto imen, — tej ženski smo izdali, da se je zbudilo v njej poželjenje po vašem dobičku. Kako so jo pekle njene oči, ko je videla spravljati vaš dobiček. Ko sem moral potem zaznati, da so hoteli zapreti Marquis de Reysa, in to po njenem prizadevanju, sem takoj izprevidel, da se je pripravila za novo hudodelstvo v tej noči. Kje in pri kom, o tem nisem potem dvomil. In nisem se zmotil.« »Gotovo ne!* je pritrdil Hubert Harlander. »Ali nikakor se ne morem umiriti, kajti vse se je vršilo tako hitro. Dozdevalo se mi je, da tu mineva čas hitreje, kakor da bi bilo tu vse drugače, kot drugod.« »Mogoče!« »In zločinec? Kaj bomo storili z njim?« »Poklicali bomo policijo, ali boljše, naročimo voz in ga peljimo na policijsko postajo. Komisarja Gastal-dija bo to gotovo zelo iznenadilo, mogoče tudi Ellen Wood, če že ni zbežala.« »Kdo pa je ta zločinec?« »Ne vem.« »Njegovega obraza še nisem nikdar videl.« »Ta obraz? To je pač mogoče! Bojim se, da je umeten.« Pri teh besedah se sklene k ujetniku ter mu iztrga umetno brado in lasuljo. To je takoj izpremenilo obraz. Bartman je pritrdil: »Sedaj postaja marsikaj razumneje. Torej zopet sva skupaj! Nato sam pač nisem mislil, ta razrešitev me zelo iznenadja. Morilec je višji natakar hotela »de Pariš«. Ime je postranska stvar, ne dvomim, da bi bil kdo drugi.« Trinajsto poglavje. Komisar Albert Gastaldi je bil kakor uničen. Njegov sovražnik ga je premagal, katerega je nameraval sam premagati. Podlegel je in moral je biti vseeno prijazen, v uspehu detektiva Bartmana ni mogel dvomiti, kajti dokazi detektiva so bili neovrgljivi. Bartman je vjel zločinca pri novem hudodelstvu in ga je pripeljal pred komisarja, kakor ga je zgrabil. Obleka in vse priprave za vlome so dosti pričale o zločinu. Pri preiskavi se je dognalo, da je bil ta zločinec višji natakar hotela »de Pariš« in med raznimi predmeti, ki jih je imel pri sebi, se je našla usnjata popisnica umorjenega Gisberta pl. Markrafa, v kateri je navadno nosil denar. Ne, Albert Gastaldi nikakor ni mogel dvomiti o popolnem uspehu detektiva Bartmana. Najbolj je težilo Gastaldija podrobno poročilo Bartmanovo, posebno pa pripovedovanje o posrečeni preoblačitvi kot Marquis de Reys. »Kako pa hočete pokazati krivdo Ellen Wood-ovo?« je vprašal Gastaldi obupno. »Pritrdim, da se vam je posrečilo prijeti zločinca, da pa igra Ellen Wood v tej zadevi kakšno vlogo, da je vse to ona sama vodila, tega nikakor ne morem verjeti.« Bartman je odgovoril z nasmehom: »Ne vem, kaj se je dogodilo to noč. Ali to za-morem trditi, Ellen Wood sama je k temu silila, da se mora še to noč zapreti Marquiš de Reys. Tega se je bala! In ko je to zahtevala, je bil veliki dobiček Harlanderjev že znan. Ona je torej prigovarjala po polnoči k aretaciji.« Gastaldi je pogledal nekoliko začudeno na Bart-mana: »To se popolnoma vjema! Ampak če ona to zanikava?« »Ali boste zaslišali zločinca?« »Da!« »Dobro! Stal bo Ellen Wood nasproti, da si bosta gledala v obraz. Eden se bo gotovo izdal! Dovolite meni zaslišanje!« Dva policijska stražnika sta pripeljala še vedno zvezanega vlomilca. Odkar so ga prijeli ni črhnil še nobene besede. Na vsako obdolžitev je trdovratno molčal. Bil je izgubljen! Ničesar ni bilo več mogoče popraviti. Hotel je ostati vsaj stanoviten: »Še vedno nočete dati nobenih podatkov?« Nikakega odgovora. »Imenujte vsaj svoje ima! Enkrat nam bo že znani« Molk. »Ali poznate Ellen Wood?« Prvič je zločinec odgovoril:« »Ne mučite me! Na nobeno vprašanje ne bom odgovoril. Naredite z menoj, kar hočetel Ali odgovoril ne bom.« »Vaše ime?« je vprašal B artman mirno dalje kakor da ne bi čul nikake besede tega strastnega izbruha njegovih čuvstev. »Peter, Anton, Ivan, Jakob, kakor hočete. Jaz nimam nobenega imena in tisoč.« »Vsekakor se zelo motite če mislite, da ne bomo izvedeli resničnosti vaše osebe.« Sedaj se je oglasil komisar Gastaldi, ki je doslej stal pri oknu: »Ona pride 1 Recite mi, kaj hočem storiti, kaj hočem reči!« »Ničesar! Prepustite mi vso odgovornost!« Nista se mogla še zmeniti, kajti vrata so se že odprla. Bartman se je postavil tako pred zločincem, da ga ni bito moči takoj opaziti. Ellen Wood je vstopila. Njen prvi pogled je zadel Julij Bartmana. V prvem hipu se je zelo prestrašila, hitro se je zdrznila. Kmalu je bilo zopet moči brati z njenega obraza ono brezskrbno smehljanje, koketno smehljanje, ki se je igralo vedno na njenem obličju. Ne oziraje se na Bartmana, se je obrnila tako na komisarja: »Prišla sem povprašat, če ni mogoče zame kako novo opravilo.« »Jaz — jaz —c Komisar je pokazal odkrito, da je v zadregi. Ellen Wood je takoj izprevidela, da se, je zgodilo nekaj posebnega, da je mogoče izgubljena. Hitro se ojunači; njeno vedenje ni dalo povoda nikaki sumnji. >Namesto gospoda komisarja sem jaz prevzel vsa posla!« je podpiral tega detektiv. »V bodoče se imate le z menoj pogovarjati.« »Z vami?« Ellen Wood ga je pogledala, kakor da ga ne bi nikdar poznala. »S kom imam čast?« »Marquis de Reys.« »Pardon! Gospod Marquis je imel vendar dolgo, sivo brado.« »Kajpak, draga gospodična! Gospod Marquis si je pustil odvzeti brado in se imenuje sedaj Julij Bart-man. Tega vi ne morete vedeti.« »Ne! Ali če je gospod komisar Gastaldi odložil svojo službo, tako ne bi rada dalje delovala za tajno policijo. Priporočam se torej 1« »Oprostite! Ostanite! Imamo rešiti tako težko nalogo, katero nam zamorete le vi razjasniti. Dognati hočemo istovetnost nekega neznanca. Ali poznate tega gospoda?« Bartman je stopil v stran. V tem trenotku sta se srečala pogleda gospodične Ellen Wood in jetnika. Počila sta pogleda. Ostra pogleda sta izkušala prodreti vsak v dušo drugega. Obraz gospodične Ellen Wood je postal za eno nijanco bledejši. Njen glas pa se je še ojačil: »Ne! Nimam dati nikakega potrdila. Tega moža nisem še nikdar videla.« »To bi bila zmota! Vi ste vendar stanovali v hotelu »de Pariš!« Tam pa je bil ta gospod nadna-takar.« »Mogoče! Tega sem vednč površno pogledala.« »Ta mož tukaj pa trdi, da ga je pripravila neka ženska za ubojstvo.« Kar zakriči jetnik glasno: »To ni res. Ničesar nisem rekel. Popolnoma nič!« »Jaz ne vem, česa zahtevate od mene.« EUen Wood ni izgubila niti za trenotek samozavesti. Dasiravno ni bilo mogoče dvomiti o celotnem vtisku tega zaslišanja, vendar je vztrajala v svojih trditvah, ni se hotela izdati. Njena močna volja ji je priskočila na pomoč. In ko je vprla svoj pogled kakor magnetično na uklenjenega jetnika, bilo je videti, da tudi ta postaja mirnejši. Ali Bartman še ni zaigral svoje zadnje karte. »Vi ste povzročili to noč aretacijo gospoda Mar-quis de Reys. Zakaj?« »Smatrala sem ga krivega uboja gospoda pl. Mar-krafa.« »Kakor da bi bil utekel.« »Tudi jaz sem mislila na to. Mogoče sem bila od mojega policijskega stražnika slabo poučena.« Bartman se je smehljal. Bila je trdovratna kakor kača. Niti za centimeter ni odjenjala. Tako trdno je mislil, da jo že ima v mreži, pa vedno se je srečno izmuznila. Zamišljen je postal. Preudarjal je in mislil. Če — če on — — Zdajci je mogel najti. »Vedel sem, da bo prišlo do tega. Ellen Wood, vi ste bili edini, ki ste spoznali v Marquis de Reys detektiva Bartmana, ali vi ste tega podcenili. Če začne Bartman resno, je gotov uspeh. Zato bom preiskal vašo sobo, kar mi pa nikakor ne morete zabraniti.« Bartman je pazno motril obrazne poteze gospo ■ dične Ellen Wood, da bi zamogel razbrati iz njih vsako izpremembo. Ostala je popolnoma mirna. »To se lahko zgodil Ne bojim se nobene kontrole.« Bartman se je smehljal vedno. »Ne vaše hotelsko stanovanje! Ne, drugo! Sedaj me boste že razumeli! Ono drugo stanovanje! Ellen Wood se je prestrašila. Torej je Bartman le pravo uganil. Bil je to strel v grmovje; ali zajec je čepel pod njim. Ravno tako se je prestrašil zvezani jetnik. »Sedaj vedite, Bartman dela vedno preudarno. Mogoče sem bil že sam v — —« Tu je obmolknil detektiv. Segel je v žep in potegnil iz svoje suknje črno, usnjato mapo. Z zategnjenim glasom je nadaljeval: »Navado imam temeljno obračunati. Ni res?« »Ne vem, o čem govorite 1« Njen glas je zvenel malo nemirnejše. Vedno pa je še obdržala svoj kljubovalni nastop. Bartman je igral svojo riskirano igro. V resnici ni vedel ničesar! On ni vedel o nikakem drugem stanovanju, ničesar, kje leži. Ničesar ni našel, poznal je le značaj te ženske, in tako je poizkusil svojo igro. »Kar sem ondi našel, vzbuja sum, da ta tukaj —« pokazal je na jetnika, »ni smel vedeti o drugem stanovanja. Kajti kar sem našel tam, gotovo ni bilo določeno zanj.« Čisto počasi je govoril Bartman, besedo za besedo in pri tem je gledal, kakšen učinek je napravila vsaka na njiju. Ellen Wood je izgubila svojo sigurnost. Jetnik je prisluškoval z naprej sklenjenim telesom. »Jaz ne vem ničesar o drugem stanovanju.« Bartman je storil, kakor da ni ničesar slišal. Odprl je svojo usnjato mapo in jel listati v njej. Ostro je uprl svoj pogled v Ellen Wood: »Tla Monte Carla so vam začela postajati pre-gorka.« Boječe je izkušala brati na njegovi neprodirni fizi-ognomiji. »Ali sam!« Beseda je zadela. Njeno oko je blodilo k jetniku. »Sam, brez tega, ki bi moral denar — Vozni listek —« »Ali je mogoče? Torej me je hotela ogoljufati Torej sem ji bil le igrača, katero vržemo od sebe, če se je naveličamo?!« Ta divji vzklik, ki je že vse izdal, je storil Bart-manu, kakor da ga je preslišal. Kakor zadeta od strele, je stopila Ellen Wood par korakov navzad. In Bartman je govoril dalje: »In pisma! Na primer ta tukaj!« Potegnil je skupaj zloženo pismo iz mape. »Tukaj! Mislim, da ne boste oporekali, če preberem to pismo glasno.« »Berite! Berite 1 Hočem ga slišati!« Pa ni bila to Ellen Wood, ki je to zaklicala, bil je to jetnik, Ellen Wood je bila bledejša, kakor zid. Zamr-mrala je komaj slišno: >Ne brati!« »Potvora! Torej me je ogoljufala! Za vse pre-varila!« Zdajci plane jetnik kakor razjarjen tiger na gospodično Ellen Wood. »Obdržite ga!« zakliče Bartman. Sam je izkušal pomagati. Zastonj. Dvignil je roke, močno vkovane v jeklene vezi, in je z vso silo mahal z njimi po glavi gospodične Ellen Wood. Ellen Wood se je zgrudila kakor cvetka, zadeta od neusmiljene kose morilke. S silo so odtegnili zdivjanega jetnika. Pustil je, da se zgodi z njim, kar so hoteli. Zavpil je še samo s hreš-čečim glasom. »Le tega sem se bal. To me je mučilo noč in dan. Prisegel sem ji smrt! Z menoj naj se torej zgodi, kar hoče!« Odpeljali so ga iz sobe. Julij Bartman se je sklonil k Ellen Wood in je preiskal samo na glavi. Komisar Gastaldi je stal tik njega in ga je vprašal : »Ali je nevarno ?« »Mrtva I« »Mrtva ?« Bartman je prikimal. »Torej je držal svojo prisego?« «Kje ste vi vse to izvedeli ? Bartman je pogledal kvišku: »Jaz nisem vedel nič več in nič manj kakor Vi. Ali bila je vsaka beseda resnica.« Konec. Zopet so sedeli trije na terasi hotela »de Pariš«: Renee Olivier, baron pl. Markraf in Julij Bartman. Nekaj oblakov je bilo videti na solnčnem svodu in so zdajpazdaj zakrili zlato oblo. »Ali vam nisem že vnaprej prorokoval? Rekel sem da pride, če ga bomo najmanj pričakovali. Njegov prihod bo obenem prinesel rešitev. In to je tudi prinesel. Največja krivda je bila pač na strani te demonske ženske. Dobila je plačilo od onega, katerega je iz-kušala uničiti. Molila in častila je zlato I Temu zlatemu teletu je žrtvovala moža. Kaj neki se bo z njim zgodilo ?« »Gotovo ga bodo obsodili na smrt,« je pripomnil Olivier. Bartman pa se je oglasil: »Do tega ne bo prišlo. Komisar Gastaldi mi je danes sporočil, da jetnik noče okusiti nobene hrane. Umrl bo gladu; samomora ne more izvršiti, ker ga stražijo noč in dan. Njegovo telo je že tako oslabelo, da ga v treh ali v štirih dneh ne bo več med živimi.« »Kdo pa je ta jetnik?« »Tega še do sedaj ne vemo. Ime, s katerim so ga klicali kot nadnatakarja v hotelu »de Pariš,« je bilo izmišljeno. Njegovega pravega imena nismo mogli dognati. « »On sam ni izpregovoril nobene besede, odkar je usmrtil Ellen Wood.« »Bil je torej gotovo zelo čuden človek.« »Bartman je samo prikimal. Po daljšem molčanju je dejal baron Markraf: »Ta kraj me ne more več vezati. Čim prej se odstranim s tega nevarnega kraja, tem bolje bo zame.« »Ali lahko skupno potujemo? je pristavil Oliviei. »To rad verjamem.« Mimo terase je drdral eleganten voz; v njem sta sedela Hubert in Margereta Harlander. Zadnji dnevi so grozno izpremenili zakonsko dvojico. Zdrava, rdečkasta barva je izginila z njunega obličja. Njune oči so zado-bile čudno barvo, kakor jo imajo navadno strastni igralci kart.« Obadva sta spoznala Bartmana in ga pozdravila. Zahvalujoč se, je rekel z mehkim glasom: »Skoda! Tako lep par in ni ju več moči rešiti. Peljeta se k žrtveniku zlatega teleta in —--se mogoče žrtvujeta sama bebe.c * * Ekspresni vlak proti Genovi je stal pripravljen za za odhod. Solnce je vzhajalo. Glušeč žvižg. V kupeju prvega razreda so sedeli trije gospodje. Vsak je bil zatopljen v svoje misli. Ropotaje je oddrdral vlak. Baron pl. Markrat je pogledal skozi okno železniškega voza: »Tu se še dobro vidijo stolpi kazine. Odvzeli so mi ženo in moje edino dete. Ali ni to kakor pogled na smehljajoči se zlati raj! Lep je I Skoda, da sta raj in peklo tako tesno združena.« Istočasno se je Oliyier kakor zbudil iz težkih sanj. Tudi njegov pogled je romal nazaj, kjer so se nad ze- lenimi palmami svetlikali beli stolpi in stolpiči: »Kdo zamore izpremeniti ? Morilec se je spokoril. Nesrečnež je to noč preminul, — umrl vsled lakote. Njegove ustnice niso niti v zadnjem trenutku ničesar izdale. Tako ga bodo pokopali, na kakem kraju za-grebli. Zakaj pa je moral umreti? Ellen Wood! Ali ni bila ta najbolj vneta svečenica malika? Ta ga je vabila in zapeljala. Njegov zločin je moral biti velik, ali čisto gotovo je bil njena žrtev.« Julij Bartman je sedel s stisnjenimi ustnicami; razločno je bilo poznati, da ga nekaj muči, da mu nekaj teži srce, kar bi rad povedal, česar pa ni hotelo nikakor iti čez njegove ustnice. Odvalil se mu je kamen s srca, ko je izpregovoril naslednje besede: »Gotovo poznate strmo pečino, ki tvori prepad pri Condamine, v katerem stoji tudi kapelica. Zgoraj nad njo je hotel »de 1' Europa.« »Da!« »Sel sem še enkrat pogledat to kapelico. Ni primernejšega kraja za to hišico božjo.« »H kapelici gredoč, sem videl velike gruče ljudi. Stopil sem bliže in vprašal, kaj se je zgodilo. Stara pesem! Samomor! Kri mi ni vzkipela, temu se človek tu privadi. Kdo je samomorilec? sem vprašal. Dva mlada človeka! Hudo sem se prestrašil. Prerinil sem se skozi gnečo. Slišal sem besede v svoji bližini; Z vrha pečine sta skočila v brezdno. Videl sem ju pred seboj. Tudi meni se je zameril ta kraj.« »jaz nameravam odpotovati jutri s prvim vlakom,« se je odločil tudi Bartman. »V kateri smeri?« »Proti Genovi!« »Dobro! Potem se peljemo skupaj. Kaj se bo pa zgodilo z nemško zakonsko dvojico, kateri ste rešili življenje in premoženje?« je radovedno povpraševel stari baron. Oko detektiva se je stemnilo: »Bolje bi bilo, da ne bi nikdar priigrala, ali da bi takrat dobiček izgubila. Sedaj ne bosta več zapustila igralnih dvoran. Igrata in igrata! Resnica je: banka nikdar ne izgubi; ona samo posojuje in zahteva zato oderuške obresti.« »Kaj pričakujete---« « Najslabše!« »Ali tako mlada!« «Kremplji moloha ugrabijo v tem malikovem templju vse.« «Kaj se bo zgodilo z živahno koketof« »Res, kaj?« »To so seveda takoj izpustili. Sedaj pa išče po igralnih dvoranah vedno Marquis de Reys; ta ji je namreč obljubil številke, s katerimi bo zamogla razstreliti banko.« »Našla ga pa še ni.« »Ne!« In mlada lepa človeka sta ležala na skalnatih tleh z razbitima glavama.« Bartman je umolknil težko sopeč; tudi druga dva je ta novica hudo potrla. »To je prokletstvo! Postala sta žrtvi zlatega teleta.« Vlak se je skril v dolg tunel in Monte Carlo je izginil vsem izpred oči. Aneewiesener Betrag Nakazani znesek Name, Wohnort und Woh- nung des Absenders Ime, bivališče in stano-vanje odpošiljatelia^ ■ -Vt^ct, Tapetnik in dekorater J. ČER NE, LJUBLJANA Dunajska cesta štev. 28. Velika zaloga kompletne pohištvene oprave raznih dekoracijskil\ ter blazinskih predmetov itd. Specialiteta: usnjato pohištvo; lastni izdelek. Proračur\i, vzorci in obrisi vedno na razpolago. Usfanopljeno 1842. električna sila. Celefon 154. Conama olnafih baru, = loko In firneža = Brata Eberl, == &jublcina = črkoslikarja, !akirarja, stapb.i. pohišfp. pleskarja, IJliklošičeua ul. ■57 3 z* 01 GRAMOFON je najboljša domača godba, vedno gotova in pripravljena — prinese v hišo srečo in razvedruje človeka — preganja starim in mladim dnevne skrbi. GRAMOFON se nikdar ne utrudi; igra najlepše valjčke, koračnice i. t. d. Med odmorom prenaša GRAMOFON fino, točke svetovnih pevcev, kakor Carusa, Navala — Slezeka, in vsakovrstne domače in tuje pesmi. Najlepše božično darilo je fin GRAMOFON kateri se dobi najbolje in najceneje v največji zalogi gramofonov R. Rasberger, Ljubljana, Sodna ul. štv. 5. Zaloga gramofonov avstr. gramofonske družb« na Dunaju. Predno kje kupite, oglejte si mojo zalogo — pogledati ne stane nič.