Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije
HMELJ od sadike do storžkov
Zbirka vsebin za izobraževanje za Nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) Hmeljar/hmeljarka
Žalec, 2012
Monografija je rezultat dela na mednarodnem projektu Vseživljenjsko izobraževanje v hmeljarstvu (Hop industry lifelong learning program - LdV Hop school). Izvedbo projekta je sofinancirala Evropska komisija. Vsebina publikacije je izključno odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.
Vodja projekta: prof. dr. Martin Pavlovič
Educatiori and Culture DG
Leonardo da Vinci
Uredila: dr. Barbara Čeh
Avtorji prispevkov po abecednem redu:
dr. Barbara Čeh, univ. dipl. inž. agr., IHPS dr. Andreja Čerenak, univ. dipl. biol., IHPS Bojan Čremožnik, dipl. inž. agr. in hort., IHPS mag. Nataša Ferant, univ. dipl. biol., IHPS Irena Friškovec, univ. dipl. inž. agr., KGZS-Zavod CE Matej Knapič, univ. dipl. inž. agr., KIS doc. dr. Iztok Jože Košir, univ. dipl. kem., IHPS Gregor Leskošek, univ. dipl. inž. agr., IHPS Joško Livk, univ. dipl. inž. agr., IHPS dr. Dušica Majer, univ. dipl. inž. agr., KGZS Boštjan Naglič, MSc, univ. dipl. inž. agr., Plima d. o. o. Monika Oset Luskar, univ. dipl. inž. kmet., IHPS prof. dr. Martin Pavlovič, univ. dipl. inž. agr., IHPS, FKBV dr. Sebastjan Radišek, univ. dipl. inž. agr., IHPS dr. Magda Rak Cizej, univ. dipl. inž. agr., IHPS Alojz Rovan, univ. dipl. inž. grad., Navor d. o. o. mag. Marko Zmrzlak, univ. dipl. inž. agr., Hmezad exim d. d. mag. Milan Žolnir, univ. dipl. inž. agr. Silvo Žveplan, univ. dipl. inž. kmet., IHPS
Strokovna recenzija: dr. Andreja Čerenak, univ. dipl. biol. Jezikovni pregled: Jerca Novak, univ. dipl. hisp. in nov. Fotografija na naslovnici: Vencel Ferant Tehnično uredila: Barbara Čeh
Tisk: Tiskarna Present d. o. o., Ljubljana, natisnjeno v 400 izvodih Izdal in copyright ©: Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 633.791 (082)
HMELJ od sadike do storžkov : zbirka vsebin za izobraževanje za Nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) Hmeljar/hmeljarka / [avtorji prispevkov Barbara Čeh ... [et al.] ; uredila Barbara Čeh]. - Žalec : Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, 2012 ISBN 978-961-93322-0-7 1. Čeh, Barbara, 1973262007808
LdV Hop school 0
Vsebina
Uvodna beseda......................................................................................................9
Introduction.........................................................................................................10
1	Mednarodna razsežnost hmeljarstva........................................11
2	Hmelj........................................................................................................13
2.1	Rastlina hmelja.........................................................................................13
2.1.1	Podzemni deli..............................................................................................13
2.1.2	Nadzemni deli.............................................................................................14
2.1.3	Razmnoževalni ali generativni organi.....................................................15
2.1.4	Lastnosti kakovostnega storžka................................................................16
2.2	Sorte hmelja...............................................................................................17
2.3	Kemijske lastnosti hmelja......................................................................20
2.3.1	Hmeljne smole.............................................................................................20
2.3.2	Eterično olje..................................................................................................20
2.3.3	Polifenoli.......................................................................................................20
3	Bolezni in škodljivci hmelja.........................................................21
3.1	Bolezni hmelja...........................................................................................21
3.1.1	Bolezni, ki jih povzročajo glive in plesnivke...........................................21
3.1.1.1	Hmeljeva peronospora ......................................................................21
3.1.1.2	Hmeljeva pepelovka..........................................................................23
3.1.1.3	Verticilijska uvelost hmelja...............................................................25
3.1.1.4	Siva plesen...........................................................................................25
3.1.1.5	Cerkosporna pegavost hmelja..........................................................25
3.1.1.6	Siva pegavost hmelja..........................................................................26
3.1.1.7	Sušenje hmeljevih storžkov...............................................................27
3.1.1.8	Bela trohnoba hmelja.........................................................................28
3.1.2	Virusna in viroidna obolenja hmelja.........................................................28
3.1.2.1	Virusi in viroidi...................................................................................28
3.1.2.2	Viroidna zakrnelost hmelja - Hop stunt viroid (HSVd)................29
3.1.2.3	Vzgoja certificiranega sadilnega materiala....................................31
3.2	Škodljivci hmelja......................................................................................31
3.2.1 Hmeljeva listna uš (Phorodon humuli (Schrank)).....................................31
3.2.2	Navadna (hmeljeva) pršica (Tetranychus urticae (Koch))........................32
3.2.3	Koruzna (prosena) vešča (Ostrinia nubilalis (Hubner))..........................33
3.2.4	Hmeljev bolhač (Psylliodes attenuatus (Koch)).........................................35
3.2.5	Hmeljev rilčkar (Neoplinthus tigratus porcatus Panz.) in
lucernin rilčkar (Otiorhynchus ligustici L.).........................................................36
3.2.6	Drugi škodljivci hmelja (hmeljev stebelni zavrtač, sovke,
strune, polži, voluharji) ......................................................................................37
4	Agroekološke razmere za pridelavo hmelja.........................38
4.1	Toplota........................................................................................................38
4.2	Padavine.....................................................................................................38
4.3	Osvetlitev...................................................................................................39
4.4	Veter............................................................................................................39
5	Razmnoževanje, sadilni material in sajenje.........................40
5.1	Razmnoževanje in sadilni material......................................................40
5.1.1	Certificirane sadike A (CSa)......................................................................41
5.1.2	Certificirane sadike B (CSb, nabrane v nasadu).......................................42
5.1.3	Standardne sadike (nabrane v nasadu)....................................................42
5.1.4	Proizvodne sadike (nabrane v nasadu)....................................................42
5.1.5	Skladiščenje sadik........................................................................................43
5.1.6	Ukoreninjenci...............................................................................................43
5.2	Izbira in priprava tal za sajenje.............................................................43
5.2.1	Izbira tal........................................................................................................43
5.2.2	Priprava tal...................................................................................................44
5.3	Sajenje........................................................................................................44
5.3.1	Čas sajenja.....................................................................................................44
5.3.2	Gostota sajenja.............................................................................................45
5.3.3	Način in globina sajenja..............................................................................46
5.3.4	Napake pri sajenju.......................................................................................46
5.3.5	Sajenje v ukorenišče....................................................................................47
5.4	Oskrba nasada hmelja v prvem letu.....................................................47
6	Postavitev novega nasada..............................................................49
6.1 Žičnice.........................................................................................................49
6.1.1	Lesene žičnice...............................................................................................49
6.1.2	Betonske žičnice...........................................................................................50
6.1.3 Stroški postavitve žičnice...........................................................................51
6.2 Vzdrževanje žičnic..............................................................................................51
6.2.1	Redni pregledi..............................................................................................52
6.2.2	Izredni pregledi...........................................................................................52
6.2.3	Periodični pregledi......................................................................................52
7 Spomladanska in poletna dela v nasadih hmelja...............53
7.1	Odgrinj anj e rastlin...................................................................................53
7.2	Rez rastlin...................................................................................................54
7.2.1	Ročna rez......................................................................................................55
7.2.2	Strojna rez.....................................................................................................55
7.2.3	Čas rezi..........................................................................................................56
7.3	Napeljava vodil.........................................................................................57
7.3.1	Število vodil..................................................................................................58
7.3.2	Kot napeljave (nagib) vodil........................................................................58
7.3.3	Vsidranje oziroma »pikanje« vodila v tla.................................................59
7.4	Napeljava poganjkov na vodila.............................................................59
7.4.1	Predhodno čiščenje......................................................................................59
7.4.2	Prvo čiščenje in napeljava poganjkov.......................................................59
7.4.3	Drugo čiščenje in napeljava poganjkov....................................................60
7.4.4	Tretje čiščenje in napeljava poganjkov.....................................................60
7.5	Odstranjevanje zalistnikov.....................................................................61
7.6	Obdelava tal v rastnem obdobju...........................................................61
7.7	Gnojenje.....................................................................................................62
7.7.1	Osnove gnojenja..........................................................................................62
7.7.1.1	Vzorčenje tal za analizo.....................................................................63
7.7.1.2	Analiza tal............................................................................................65
7.7.1.3	Apnjenje...............................................................................................66
7.7.2	Gnojenje z mineralnimi gnojili.................................................................67
7.7.2.1	Gnojenje z gnojili, ki vsebujejo fosfor, kalij in magnezij...............67
7.7.2.2	Gnojenje z gnojili, ki vsebujejo dušik..............................................68
7.7.3	Gnojenje z organskimi gnojili....................................................................70
7.7.3.1	Gnojenje s hlevskim gnojem.............................................................70
7.7.3.2	Uporaba gnojnice................................................................................70
7.7.3.3	Gnojenje z gnojevko...........................................................................71
7.7.3.4	Kompost, slama, podorine................................................................72
7.8	Osipanje hmelja........................................................................................72
7.9	Setev podsevkov - podorin.....................................................................73
7.10	Namakanje.................................................................................................74
7.10.1	Pomen poznavanja rastlinam razpoložljive količine vode
(vodna bilanca) ....................................................................................................75
7.10.2	Tla in voda v tleh.......................................................................................76
7.10.3	Rastline in voda.........................................................................................78
7.10.4	Evapotranspiracija.....................................................................................78
7.10.5	Tehnologije namakanja hmelja................................................................79
7.10.5.1	Namakanje z bobnastimi namakalniki..........................................80
7.10.5.2	Kapljično namakanje........................................................................82
7.10.5.3	Pravilno uravnavanje namakanja..................................................85
7.10.5.4	Računski primer................................................................................86
7.10.6	Osnovni načini vzdrževanja namakalne opreme..................................88
7.10.6.1	Vzdrževanje bobnastih namakalnikov (rolomatov) ...................88
7.10.6.2	Vzdrževanje kapljičnih namakalnih sistemov..............................89
7.10.7	Evidence o opravljenih tehnoloških ukrepih.........................................92
7.11	Nanašanje fitofarmacevtskih sredstev.................................................93
7.11.1	Pršilniki za pršenje hmelja.......................................................................93
7.11.2	Parametri pršenja.......................................................................................94
7.11.3	Računski primer.........................................................................................95
7.11.4	Poraba vode pri pršenju...........................................................................96
7.11.5	Delovna širina............................................................................................96
7.11.6	Delovna hitrost..........................................................................................97
7.11.7	Odmerek, koncentracija in priprava škropiva......................................97
7.11.8	Zmanjševanje zanašanja pri aplikaciji fitofarmacevtskih
sredstev v hmeljiščih............................................................................................98
7.11.8.1	Uporaba enostranske zračne zapore puhala pri pršilnikih.....100
7.11.8.2	Tehnika pršenja ob robovih in mejnih površinah......................100
7.11.8.3	Klimatske razmere v času nanašanja FFS..................................101
7.11.9	Dodatna literatura..................................................................................101
7.12	Metode zatiranja plevelov v hmeljiščih.............................................101
7.12.1 Ukrepi za preprečevanje zapleveljenosti............................................102
7.12.1.1	Posredni ukrepi za preprečevanje zapleveljenosti....................102
7.12.1.2	Neposredni ukrepi za preprečevanje zapleveljenosti..............103
8 Spravilo hmelja.................................................................................105
8.1 Obiranje hmelja......................................................................................105
8.1.1	Tehnološka zrelost hmelja .......................................................................105
8.1.2	Spravilo pridelka na njivi ........................................................................107
8.1.3	Transport rastlin do obiralnega stroja....................................................108
8.1.4	Spravilo pridelka pri obiralnem stroju..................................................109
8.1.5	Vzdrževanje stroja.....................................................................................111
8.1.6	Ravnanje z rastlinskimi ostanki po obiranju.........................................112
8.2	Sušenje hmelja........................................................................................113
8.2.1	Hitrost sušenja hmelja..............................................................................115
8.2.2	Poraba energije pri sušenju......................................................................116
8.2.3	Optimizacija pretoka sušilnega zraka....................................................116
8.2.4	Kontrola procesa sušenja..........................................................................117
8.2.5	Tipi sušilnic................................................................................................117
8.2.5.1	Etažne sušilnice.................................................................................117
8.2.5.2	Tračne sušilnice.................................................................................119
8.3	Navlaževanje hmelja..............................................................................119
8.4	Pakiranje (»basanje«) hmelja...............................................................120
8.5	Skladiščenje hmelja...............................................................................120
9	Dela v nasadih hmelja v jesensko-zimskem času............122
10	Premena v hmeljiščih.....................................................................124
11	Gospodarnost pridelave hmelja................................................125
11.1	Stroški pridelave hmelja.......................................................................125
11.2	Prodaja hmelja.........................................................................................127
12	Uporabnost hmelja..........................................................................130
12.1	Hmelj kot surovina za pivovarstvo.....................................................130
12.1.1	Pivovarska vrednost hmelja..................................................................130
12.1.2	Skladiščna obstojnost hmelja .................................................................131
12.1.3	Predelava hmelja.....................................................................................131
12.1.4	Certificiranje pridelka hmelja................................................................131
12.2	Uporaba hmelja v druge namene........................................................133
13	Uporabljena literatura..........................................................134
Uvodna beseda
Mednarodni projekt Vseživljenjsko izobraževanje v hmeljarstvu (LdV Hop School) koordinira Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. Uvrščen je v Evropski program Leonardo da Vinci za prenos inovacij na področju izobraževanja in usposabljanja. Konzorcij sestavlja šest partnerjev iz Češke, Francije in Slovenije. Aktivnosti projekta vključujejo izmenjavo strokovne prakse pridelave hmelja, prenos vsebin strokovnega izobraževanja s področja hmeljarstva in pripravo strokovnih gradiv za certificiran program nacionalne poklicne kvalifikacije NPK Hmeljar/hmeljarka. Ta program je tudi eden od pomembnejših rezultatov projekta.
Pri pripravi in oblikovanju nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK) Hmeljar/hmeljarka smo oblikovali poklicni standard in katalog strokovnih znanj in spretnosti, ki sta osnova pri izpeljavi programa NPK Hmeljar/hmeljarka. Organizacijski in postopkovni del priprave programa je vodil slovenski partner Šolski center iz Slovenskih Konjic, strokovni del pa Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. Že v letu 2012 smo izvedli prvo izobraževanje za poskusno skupino zainteresiranih kandidatov, ki so obiskovali to izobraževanje kot osnovo za preverjanje in potrjevanje programa NPK.
Cilj programa NPK je v beleženju rezultatov učenja in izkušenj, ki jih pridobivamo vse življenje in so enakovredni znanju in spretnostim, ki se pridobivajo v šolskem sistemu.
V smislu čim bolj izčrpnega poteka izobraževanja smo izdali v okviru projekta tudi priročnik Hmelj - od sadike do storžkov, ki zajema vse vsebine, potrebne za program NPK Hmeljar/hmeljarka. Priročnik obsega več kot sto strani z veliko nazornimi barvnimi fotografijami. Vsebina priročnika je s slovenskim in angleškim tekstom prikazana tudi na DVD (kot e-vsebine).
Na osnovi pridobljenih izkušenj v sklopu pričujočega projekta smo tako ustrezno usposobljeni za izvajanje izobraževanja hmeljarjev za pridobivanje omenjene nacionalne poklicne kvalifikacije.
Prof. dr. Martin Pavlovič vodja projekta
Introduction
The Hop Industry Lifelong Learning Programme (LdV Hop School) international project is coordinated by the Slovenian Institute for Hop Research and Brewing. It is part of a European cooperation programme Leonardo da Vinci for the transfer of innovations in education and training consisting of six partners from the Czech Republic, France and Slovenia. The project activities include the exchange of professional hop growing practices, the transfer of professional education contents in relation to hop growing and the preparation of technical documents for a certified Hop Grower national vocational qualifications (NVQ) programme. This programme is one of the most important results of the project.
In the preparation and formulation of the national vocational qualifications (NVQ) for hop grower, we formed jointly with partners a professional standard and catalogue of knowledge and skills, which serve as a basis for the implementation of the Hop Grower NVQ programme. In 2012, we already carried out the first educational course for a test group of interested candidates, who attended the course as a basis for the testing and certification of the NVQ programme.
The objective of the NVQ programme is to record the results of the education and experience obtained throughout life, which are equivalent to the knowledge and skills obtained within the education system.
In order to ensure that the educational course is as extensive as possible, we have also issued a manual entitled Hops - from plant to cones, which includes all the contents required for the Hop Grower NVQ programme. The manual is over a hundred pages long and features numerous illustrative colour photographs. The contents of the manual are available also on DVD as e-content in Slovenian and English.
Based on the experience we have gained during the implementation of the project, we are adequately trained to carry out educational courses to train hop growers for obtaining their formal qualifications.
Prof. Martin Pavlovič, PhD Project leader
1 Mednarodna razsežnost hmeljarstva1
V 21. stoletju je gospodarska pridelava hmelja razširjena po vseh celinah med petintridesetim in petinpetdesetim vzporednikom, severno in južno od ekvatorja. V pridelavi hmelja, eni od štirih osnovnih sestavin piva, že vrsto let krepko prednjačijo nemški in ameriški hmeljarji. Iz Nemčije in ZDA pridobijo pivovarne približno dve tretjini svetovnega pridelka hmelja v obliki različnih produktov. Tretje mesto zaseda Češka. Pomembnejše izvozno usmerjene države pridelovalke so še Kitajska, Poljska, Slovenija, Velika Britanija, Ukrajina, Francija, Španija ter na južni polobli Avstralija, Nova Zelandija in Južnoafriška Republika. V preostalih državah pridelujejo hmelj pretežno za lastne potrebe.
Površine hmeljišč v svetu obsegajo okoli 50.000 ha različnih grenčičnih in aromatičnih sort hmelja, pridelek hmelja pa dosega približno 100.000 ton hmelja in približno 10.000 ton grenčic. Iz različnih statistik v svetu že vrsto let beležimo zmanjševanje površin hmeljišč. K temu največ pripomorejo vedno bolj sodobni načini predelave hmelja za potrebe pivovarstva in pa po pridelku vedno donosnejše nemške in ameriške visoko grenčične sorte hmelja.
Zaradi uspešnejšega gospodarjenja so evropski hmeljarji iskali medsebojne povezave že v času Avstro-Ogrske. Korenine sodobne organiziranosti pa segajo v leto 1951, ko so predstavniki hmeljarjev pomembnejših držav zasnovali Mednarodno hmeljarsko organizacijo (IHGC). Ta predstavlja v svetovnem merilu najširšo stanovsko povezanost na področju hmeljarstva in povezuje tako hmeljarje kot trgovce s hmeljem ter različne strokovnjake in ljubitelje s področja hmeljarstva in pivovarstva.
Hmeljarstvo v Sloveniji ima tradicionalno pomembno vlogo v mednarodnem prostoru, saj po obsegu že desetletja predstavlja okoli 3 % svetovnih površin hmeljišč. Zgodovina hmeljarstva v Sloveniji je slikovito predstavljena v knjigi Pol stoletja hrama zelene učenosti, ki jo je leta 2002 izdal Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije (IHPS) ob svoji 50-letnici delovanja. Tudi desetletje po omenjeni obletnici nosi podoba hmeljarstva v Sloveniji še vedno močan pečat bogate tradicije pridelave lastnih sort aromatičnega hmelja. Najbolj razširjene sorte hmelja - z navedenimi imeni ter dodanimi tržnimi sinonimi in kraticami - so: Aurora (Super Styrian Aurora, SS), Bobek (Styrian golding B, SGB), Celeia (Styrian golding, SG) in Savinjski golding (Styrian Savinjski golding, SSG). Hmeljarji pa so tesno povezani s
1 M. Pavlovič
strokovnim svetovanjem in raziskovalnim delom IHPS in Kmetijsko gospodarske zbornice (KGZS).
Hmeljarstvo je v Sloveniji izvozno najizrazitejša panoga kmetijstva. Pridelek hmelja v Sloveniji je pretežno (90 %) namenjen izvozu na različne evropske in prekomorske trge. Večina pridelave hmelja je skoncentrirana na območju Savinjske doline, medtem ko so ostala hmeljišča še na območjih Slovenj Gradca, Radelj ob Dravi, Ptuja in Ormoža. V letu 2012 beležimo pridelavo hmelja skupaj s premeno na okoli 1400 ha, 140 hmeljarskih posestev pa prideluje pretežno aromatične sorte - plod dolgoletnega in uspešnega programa žlahtnjenja hmelja na IHPS.
Pridelava hmelja je zelo tesno povezana z globalno proizvodnjo piva (1,9 mrd hl). Pivovarne večinoma kupujejo hmelj pri maloštevilnih mednarodno organiziranih trgovcih s hmeljem. Skladno s potrebami in povpraševanjem pivovarn pa za tem trgovci iščejo pridelek pri hmeljarjih oz. njihovih posrednikih.
Trgovina s hmeljem 3/4
Poslovna naveza v hmeljarstvu
2 Hmelj
2.1 Rastlina hmelja2
Hmelj je zelnata trajnica, ovijalka. Je dvodomna rastlina, kar pomeni, da na eni rastlini najdemo le moške ali le ženske cvetove. Hmelj, ki ga pridelujemo danes, izhaja iz divje rastočih hmeljev Evrope in zahodne Azije. Življenjska doba nasadov hmelja je običajno od dvanajst do petnajst let, nekateri nasadi pa so stari tudi več kot dvajset let.
Botanično uvrščamo hmelj med dvokaličnice, v red koprivovcev (Urticales), kamor spada tudi navadna kopriva, in skupaj s konopljo v družino konopljevk (Cannabaceae).
Rastlino hmelja sestavljajo podzemni vegetativni deli, nadzemni vegetativni deli in razmnoževalni organi (generativni deli). Nadzemni deli na koncu vsake rastne sezone propadejo, prezimijo le podzemni deli.
2.1.1 Podzemni deli
Podzemni deli pri rastlini hmelja so:
•	korenika ali štor,
•	glavna korenina, v globino se razrašča 6-12 odebeljenih glavnih korenin; So stalne in lahko segajo tudi nekaj metrov globoko,
•	vlaknaste korenine, tvorijo koreninsko grudo v globini med 20 in 30 centimetri; te se neprestano obnavljajo in imajo glavno nalogo sprejemanja vode in hranil,
•	nadomestne (adventivne ali rosne) korenine, razpredajo se tik pod površino tal; te pri današnjem načinu oskrbe nasadov ohranimo z osipavanjem.
Novi nadzemni deli se razvijejo iz brstičev na razvejanem stebelnem tkivu, ki leži tik pod površino. Na njem je veliko spečih brstičev (očesc). Spomladi 15-50 očesc začne hitro poganjati. Ker potrebujemo za pridelovanje le dve do štiri trte, poganjke v tem stadiju porežemo.
2 N. Ferant
Na koreniki se razvijejo tudi poganjki, ki ne rastejo navzgor, ampak vodoravno, tik pod površino. Pri oskrbi nasadov hmelja take poganjke, imenovane roparji ali tekači, odstranjujemo.
Podzemni deli rastline hmelja: 1 - stebelno tkivo s spečimi očesci, 2 - adventivne korenine, 3 - stranski poganjki (tekači), 4 - koreninsko tkivo, 5 - glavne korenine, 6 - odebeljena glavna korenina z založno funkcijo
Korenika hmelja (štor) vsako leto prirašča. Njena življenjska doba je od 10 do 25 let in je odvisna od razmer na rastišču, sorte in načina obdelave.
2.1.2 Nadzemni deli
Vegetativne nadzemne dele rastline predstavljajo:
•	steblo,
•	stranski poganjki in
•	listi.
Glavno steblo ali hmeljna trta se razvije iz očesca. Ko zraste v višino okoli 50 centimetrov, dobi zmožnost ovijanja. Vzpenja se po kateri koli opori in se močno razrašča. Pri pridelovanju običajno nekaj trt usmerimo na vodilo (navijanje hmelja), ostale odstranimo (glejte poglavje 7.4 Napeljava poganjkov na vodila). Ob opori se trta zavija v smeri urnega kazalca in se nanjo opira s kljukastimi dlačicami. Na to moramo paziti pri napeljavi, da jih ne bi usmerjali napačno.
Steblo (trta) je šesterorobo v prerezu in je razdeljeno na kolenca ali nodije. Barva je odvisna od sorte in rastnih razmer, je pa od zelene do rdečkaste barve. V dobi najhitrejše rasti rastlina hmelja prirašča tudi več kot 25 centimetrov na dan. Ima premer od 7 do 14 milimetrov. Trta hmelja zraste v višino 7-9 metrov. Ko pride rastlina do vrha opore, se razrašča še v širino. Če hmelja ne bi obirali, bi jeseni nadzemni del trte hmelja fiziološko dozorel in odmrl. Pred tem se snovi nakopičijo v podzemnem delu stebla (koreniki ali štoru), ki se odebeli in tako rastlina prezimi.
Zalistniki ali panoge (stranski poganjki) se razvijejo iz rastnih vršičkov med listom in steblom na vsakem nodiju (kolencu) stebla. Po zgradbi so podobni steblu in so razvejani. Na njih se razvijejo dodatni stranski poganjki, na katerih se razvijejo storžki. Število in oblika stranskih poganjkov je različna, predvsem je odvisna od rastnih razmer.
Listi so na steblu in stranskih poganjkih razporejeni parno na vsakem nodiju in si ležijo nasprotno. Listne ploskve so ob peclju srčaste in večkrat pernato deljene. Starejši listi so običajno trikrpati ali petkrpati. Rob listov je vedno nazobčan, listne žile so lepo vidne, površina listov je dlakava. Običajno so listi široki toliko kot dolgi. Barva listov je svetlo do temno zelena. Odvisna je od sorte hmelja in od različnih zunanjih dejavnikov, predvsem od prehrane rastline.
2.1.3 Razmnoževalni ali generativni organi
Moški cvetovi so majhni in združeni v grozdasta socvetja na zgornjih zalistnikih moške rastline. V prašnicah nastaja veliko cvetnega prahu, ki se razširja z vetrom.
Ženski cvetovi so na ženski rastlini hmelja in so združeni v socvetja. Osnovo ženskega socvetja sestavlja vretence (osrednja os) z nodiji. Na vsakem nodiju je par krovnih lističev (brakteje) in par prilistov (brakteole). Na dnu vsakega prilista je zelo poenostavljen cvet. Storžek je dozorelo žensko socvetje. Storžki so običajno veliki od 20 do 40 milimetrov (odvisno od sorte). V naravi vsebujejo tudi razvita semena, kar pa je pri pridelovanju nezaželeno.
Značilna oblika hmeljevega storžka nastane, ko socvetje dozoreva, krovni lističi in prilisti se povečajo, opekasto prekrijejo in oblikujejo. Na dnu krovnih listkov in prilistov se razvijejo lupulinske žleze, v katerih se nakopičijo eterično olje, grenčične smole in čreslovine. Različna oblika krovnih lističev in prilistov pri oplojenem in neoplojenem storžku omogoča razlikovanje osemenjenih in neosemenjenih storžkov.
Moško socvetje pri hmelju 2.1.4 Lastnosti kakovostnega storžka
Kakovostni pridelek pri hmelju predstavljajo zdravi, nezdrobljeni, neosemenjeni storžki s čim več ohranjenimi lupulinskimi žlezami.
Pridelek pri hmelju so storžki - dozorelo žensko socvetje
Mehanske lastnosti storžkov morajo biti takšne, da je zagotovljena obstojnost storžka med transportom, strojnim obiranjem in sušenjem. Pri tem so pomembni zgradba in žilavost peclja ter dolžina kolenc osrednjega vretenca, ki zagotavlja večjo ali manjšo zbitost storžka. Zbiti storžki imajo večjo obstojnost. Tudi pri sušenju je pomembno, da so lističi storžka čim trdneje povezani z vretencem. Zato pravilno posušeni storžki ne razpadajo.
Osemenjeni storžki zmanjšajo kakovost pridelka. Na dnu prilistov v osemenjenem storžku ležijo semena. Osemenjeni storžki so večji in imajo grobo vretence. So manj zbiti in imajo manj lupulinskih žlez, zato so manj obstojni.
Lupulinske žleze so pritrjene na površino prilistov in krovnih lističev storžka. Med transportom, obiranjem, sušenjem in pakiranjem se jih del odlušči in izgubi. Tako lahko pride do izgube učinkovin in zmanjšanja kakovosti pridelka.
2.2 Sorte hmelja3
Vzgoja novih sort rastlin je postopek, s katerim človek z izbiro izboljšuje posamezne ali večje število lastnosti kmetijskih rastlin. Kot pri drugih kmetijskih rastlinah se tudi pri hmelju daje največji poudarek povečanju pridelka, izboljšanju kvalitete in odpornosti na najpomembnejše bolezni in škodljivce. Z uvajanjem določene sorte hmelja z območja, kjer je bila požlahtnjena na drugo območje, se lahko spremenijo razrast rastlin, količina in kvaliteta pridelka, spremeni pa se tudi stopnja odpornosti proti posameznim boleznim in škodljivcem. Posledica vsega navedenega je, da ima vsaka dežela, ki se ukvarja s pridelovanjem hmelja v malo večjem obsegu, razvit svoj žlahtniteljski program.
Sorte hmelja delimo glede na pridelovalne lastnosti, zlasti pa glede na količino grenčice ter kakovost arome.
Po pridelovalnih lastnostih delimo sorte predvsem na čas zrelosti. Ločimo jih na zgodnje, srednje pozne in pozne sorte (glejte poglavje 8.1 Obiranje hmelja). Glede na količino grenčice in aromo delimo sorte v tri skupine, a meje med njimi niso jasno določene:
• aromatični hmelj (količina alfa-kislin do 8 % v suhi snovi (SS)) je hmelj s tipično hmeljsko aromo in z majhno količino grenčičnih smol (Savinjski golding);
3 A. Čerenak in N. Ferant
•	grenčični hmelj (količina alfa-kislin 8-14 % SS) je hmelj z večjo količino grenčičnih smol in s prijetno aromo (Aurora);
•	visoko grenčični hmelj, kamor spadajo sorte z visoko vsebnostjo alfa-kislin (nad 14 % SS; Dana).
Preglednica: Slovenske sorte hmelja
Sorta*	Osnovna razvrstitev	Alfa-kisline (% v SS)	Eterično olje (% v SS)	Pridelek (t/ha)
Savinjski g°lding	aromatični	2,8-6,1	0,3-1,7	1,2-2,2
Ahil	grenčični	9,4-11,3	1,5-1,8	1,2-2,0
Apolon	grenčični	9,0-11,0	0,8-1,2	1,2-2,0
Atlas	grenčični	9,3-10,9	0,9-3,0	1,3-3,0
Aurora	aromatični	7,2-12,6	0,9-1,6	1,6-3,2
Blisk	grenčični	5,0-7,0	0,4-3,4	1,5-3,0
Bobek	aromatični	3,5-7,8	0,7-4,0	1,3-3,5
Buket	aromatični	6,4-10,1	1,2-4,2	1,3-2,8
Cekin	aromatični	4,0-7,1	0,4-2,3	1,5-2,8
Celeia	aromatični	3,0-8,7	0,6-3,6	1,1-3,2
Cerera	aromatični	3,4-7,0	1,3-2,8	1,8-3,0
Cicero	aromatični	6,0-9,5	0,9-2,3	1,7-2,8
Dana	grenčični	12,5-19,3	3,1-4,6	1,8-2,8
Styrian gold	aromatični	3,5-6,5	1,3-2,3	1,6-2,4
*Sorte, ki so označene s krepko pisavo, se trenutno pridelujejo v Sloveniji. Ostale sorte so bile požlahtnjene na IHPS v zadnjih 60 letih in jih ohranjamo v genski banki hmelja na IHPS.
Edina sorta, ki se je od samega začetka uvajanja hmelja na Slovenskem pa vse do danes obdržala, je Savinjski golding, ki je prilagojena različica angleške sorte Fuggle. Še po več kot 100 letih pridelovanja se prideluje na precejšnjem deležu hmeljišč, najpomembneje pa je to, da je zaradi svoje prepoznavne fine hmeljske arome razširila sloves slovenskega hmelja po vsem svetu.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so na IHPS pričeli z ustanavljanjem in nadaljevali s širjenjem genske banke hmelja, to je zbirke sort hmelja z različnih območij pridelave, ki danes šteje več kot 150 tujih sort hmelja. Rezultat prvih križanj tujih sort in slovenskih moških hmeljnih rastlin so bile sorte Aurora, Atlas, Ahil in Apolon (Kralj, 1972), ki so bile priznane leta 1971. Največji uspeh je bil dosežen s
sorto Aurora, ki se še danes prideluje na več kot 60 % slovenskih hmeljišč in je naša vodilna sorta. Aurora je sorta, ki zaradi svoje dobre prilagojenosti in odpornosti na bolezni hmeljarjem daje visoko kakovosten in stabilen pridelek z žlahtno hmeljsko aromo. Njena grenčica je zaradi značilne sestave grenčičnih smol zelo nežna in prijetna ter zato zelo zaželena v pivovarnah po svetu.
Sledila so osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so bile vpisane nove tri sorte hmelja: Blisk, Buket in Bobek (Kralj in Wagner, 1980). Cilj žlahtniteljske serije je bil žlahtnjenje na boljšo aromo in večjo odpornost na bolezni in škodljivce. Za hmeljarje in trgovino s hmeljem je bila in je še najbolj zanimiva sorta Bobek, in sicer zaradi povečanega pridelka in lastnosti, v določeni meri podobnih s sorto Aurora.
V devetdesetih letih so bile priznane nove štiri slovenske sorte hmelja: Celeia, Cerera, Cekin in Cicero, žlahtnjene na kakovost Savinjskega goldinga in na velik pridelek (Kralj, 1990). Najbolje sprejeta pri vseh sodelujočih v hmeljarski panogi, hmeljarjih, trgovcih s hmeljem in pivovarjih, je Celeia, ki zavzema v zadnjih letih primerljiv delež površin kot sorti Savinjski golding in Bobek. Znana po harmonični hmeljski aromi daje pivcu piva zaokrožen hmeljski okus.
Pred petimi leti je bila vpisana prva slovenska visoko grenčična sorta Dana (Čerenak in sod., 2012), kjer prijetno grenčico dopolnjuje fina hmeljska aroma, zelo sorodna aromi Aurore. Dana se tako lahko plasira na trg tudi kot sorta z dvojno uporabno vrednostjo, torej kot grenčična in aromatična sorta hkrati (ang. dual purpuse) in je po svojih grenčičnih lastnostih primerljiva z najbolj uveljavljenimi tujimi sortami.
Ravno v letošnjem letu pa je IHPS vpisal še eno novo sorto hmelja, žlahtnjeno na aromo Savinjskega goldinga, povečan pridelek in bistveno višjo odpornostjo na gospodarsko najpomembnejšo bolezen pri hmelju, hmeljevo peronosporo. Styrian gold je prva sorta z vgrajeno močno izraženo odpornostjo na verticilijsko uvelost hmelja. Zaradi njenih izrednih lastnosti smo jo poimenovali Styrian gold, torej Štajersko zlato. Pivovarska vrednost nove sorte, preizkušena v laboratorijih tako na IHPS, v slovenskih pivovarnah kot tudi v referenčnih mikropivovarnah v tujini je praktično nerazločljiva od ene izmed najbolj zaželenih finih hmeljnih arom v svetu, od arome Savinjskega goldinga.
Poleg že omenjenih sort hmelja imamo v preizkušanju že nove perspektivne križance, ki v enem segmentu izboljšujejo lastnosti že uveljavljenih sort, kot so zvišanje vsebnosti alfa-kislin, povečane odpornosti na bolezni, zvišanje pridelka. Na drugi strani pa imamo izbrane prihodnje nove sorte hmelja, ki izražajo specifično,
drugačno aromo z večjim poudarkom na sadnih in cvetličnih notah in manj na tipični hmeljski aromi.
V Sloveniji se poleg slovenskih sort prideluje tudi nemška sorta Magnum. V Sortno listo Slovenije je bila vpisana leta 2002. Je pozna sorta, uvrščena v skupino grenčičnih sort. Odlikujeta jo velik pridelek (2 t/ha) in visoka vsebnost alfa-kislin (12-15 %).
2.3 Kemijske lastnosti hmelja4
Pridelek hmelja so storžki. V storžku je lupulin, v katerem so pomembne sestavine za pivovarstvo. Lupulin vsebuje snovi, ki dajejo pivu okus, vonj in obstojnost.
Najvažnejše sestavine storžka hmelja so hmeljne smole, eterično olje in polifenoli.
2.3.1	Hmeljne smole
Hmeljne smole so nosilec grenkega okusa piva. Delimo jih na mehke in trde. Mehke smole, ki so pomembne v pivovarstvu, nadalje delimo na:
•	alfa-kisline in
•	beta-kisline.
2.3.2	Eterično olje
Eterično olje sestavljajo hlapne snovi v storžku, ki mu dajejo značilen vonj. Hmelj ga vsebuje približno 1-3 %. Hmeljno eterično olje je sestavljeno iz več sto različnih sestavin (komponent). Ker je eterično olje hlapno, se njegova vsebnost med sušenjem in skladiščenjem zmanjšuje. Pri daljšem nepravilnem skladiščenju pa pride tudi do oksidacije sestavin olja, kar povzroči neprijeten vonj.
2.3.3	Polifenoli
Polifenoli so predvsem v listih in vretencu storžka ter lupulinu. Povečana količina polifenolov vpliva na aromo, barvo, peno in stabilnost okusa. Količina in sestava polifenolov je odvisna predvsem od sorte.
4 N. Ferant in I. J. Košir
3 Bolezni in škodljivci hmelja
3.1 Bolezni hmelja5 3.1.1 Bolezni, ki jih povzročajo glive in plesnivke 3.1.1.1 Hmeljeva peronospora
Hmeljeva peronospora je najpomembnejša bolezen hmelja. Povzroča jo oomiceta (plesnivka) Pseudoperonospora humuli (Miyabe in Takahashi) G. W. Wilson. Povzroča lokalizirane okužbe listja, cvetov in storžkov ter sistemske okužbe, katerih rezultat so prizadeti poganjki (kuštravci) in propadanje koreninskega sistema. Uspevanje rastlin je prizadeto predvsem ob okužbi korenik, medtem ko na pridelek najbolj vpliva pojav bolezni ob cvetenju in oblikovanju storžkov. Značilno sistemsko okužbo, ki omogoča prezimitev te plesnivke, lahko opazimo na prerezu korenike hmelja in podzemnem steblu. Obolelo tkivo je vijolično rdeče barve, ki se koncentrično širi in zajema prevodno tkivo. Prizadeta korenika lahko daje tudi do 30 % nižji pridelek, v primeru občutljivih sort pa prihaja do propadanja in odmiranja celotne rastline. Iz sistemično okuženih korenik in brstov spomladi poženejo okuženi poganjki (primarni bazalni kuštravci), ki jih prepoznamo po skrajšanih in odebeljenih medčlenkih ter rumenkastih navzdol obrnjenih listih. Ob ugodnih pogojih se na spodnji strani listov razvije vijolično sivkasta prevleka trosonoscev s sporami, ki predstavljajo vir nadaljnjih sekundarnih okužb v nasadu. V primeru kasnejših sekundarnih okužb rastnega vršička poganjkov pa lahko nastanejo tudi sekundarni kuštravci, ki jih glede na lego okuženega poganjka imenujemo lateralni ali terminalni kuštravci. Sekundarne okužbe nastanejo kot rezultat lokalnih okužb listja, cvetja in storžkov. Na okuženih listih se na zgornji strani listne ploskve pojavijo bledo rumene pege, ki se kasneje spremenijo v nekroze, omejene z listnimi žilami. Na spodnji strani listov se na pegah razvije temno sivkasta prevleka, ki jo sestavljajo trosonosci in trosovniki. Oboleli cvetovi porjavijo in otrdijo ter kasneje odpadejo. Okužba na storžkih se razvije na braktejah in brakteolah, ki prav tako porjavijo. Če so okuženi mladi storžki, se ti deformirajo, pri starejših, že razvitih storžkih pa porjavijo le posamezni krovni lističi. Preprečevanje hmeljeve peronospore se prične spomladi z zatiranjem primarne okužbe oziroma pojava primarnih kuštravcev, ki predstavljajo vir nadaljnjih okužb v nasadu. Poleg mehaničnega odstranjevanja okuženih brstov v času rezi in navijanja hmelja zatiranje primarne okužbe temelji na uporabi sistemičnih fungicidov.
5 S. Radišek in M. Oset Luskar
Hmeljeva peronospora. Levo - sistemsko okužen poganjek »kuštravec«, desno - prečni prerez korenike hmelja; prizadeti del korenike je vijolično rdeče obarvan
Listje, okuženo s hmeljevo peronosporo
Hmeljeva peronospora. Levo - okuženi storžki, desno - močno okužen razvijajoči se storžek porjavi in zakrni
Spremljanje pojava sekundarnih okužb sistematično izvaja prognostična služba, ki s pomočjo lovilcev spor, fenološke faze rastlin in meteoroloških podatkov izdaja opozorila in navodila za škropljenje nasadov.
3.1.1.2 Hmeljeva pepelovka
Hmeljeva pepelovka (Podosphaera macularis (Wallr.) U. Braun & S. Takam., spada med najstarejše opisane bolezni hmelja. Pojav in obseg bolezni je močno odvisen od vremenskih razmer in odpornosti posameznih sort na to bolezen. Gliva spada med parazite, ki lahko živijo na površini vseh zelenih rastlinskih organov. Tipična bolezenska znamenja na listih opazimo v obliki belih prašnih kolonij, ki se lahko v primeru mladih listov tudi združujejo in zajamejo celotno površino lista. Okužbe starejših listov so manj intenzivne s pojavom kloroz na mestu okužbe. Najbolj nevarne so okužbe cvetov in razvijajočih se storžkov, saj povzročijo izrazite deformacije v razvoju. Močno okuženi cvetovi popolnoma zakrnijo in odpadejo. Okužbe starejših, že razvitih storžkov so blažje in večinoma omejene le na del storžka, vendar pomembno vplivajo na zmanjšanje kakovosti pridelka. S krajšanjem dneva se pričnejo na okuženih mestih formirati spolna telesa (kleistoteciji), s katerimi gliva preživi preko zime. V deželah z milimi zimami lahko pepelovka preživi tudi v obliki micelija v brstih. V tem primeru se z okužbami poganjkov srečujemo že v spomladanskih mesecih. V Sloveniji prve okužbe zaznamo meseca junija in julija, najprej na občutljivih sortah, kot sta na primer Magnum in Dana, v primeru ugodnih pogojev pa okužbe lahko zaznamo na večini sort. Opozorila o pojavu sporoča prognostična služba, varstvo pridelka pa temelji na preventivni uporabi žveplovih pripravkov. Ob pojavu okužb je potrebno uporabiti sistemične pripravke.
Bolezenska znamenja hmeljeve pepelovke na listju in storžkih
3.1.1.3 Verticilijska uvelost hmelja
Verticilijsko uvelost hmelja (Verticillium albo-atrum (Reinke & Berthold) in Verticillium dahliae (Klebahn)) povzročata talni glivi Verticillium albo-atrum in V. dahliae, ki spadata med parazite prevodnega sistema hmelja in mnogih drugih dvokaličnic. V Evropi glivi napravita največ škode na hmelju, zato sta uvrščeni na evropsko in slovensko A2-listo karantenskih škodljivih organizmov. Glivi sta izredno nevarni hmelju, saj jima trajni organi omogočajo večletno preživetje v tleh, prav tako pa se lahko preko ostankov obolelih rastlin hitro širita v nasadih. Na hmelju se pojavljata dva sindroma bolezenskih znamenj, ki zajemata blažjo in letalno obliko obolenja. Splošna bolezenska znamenja, ki ju srečamo pri obeh oblikah, zajemajo rumenenje in venenje listov, najprej na spodnjem delu rastline in nato po rastlini navzgor. Na prizadetih listih se pojavi nekrotično tkivo, predvsem na robovih in med listnimi žilami. Značilno je, da se robovi listov obrnejo navzgor in ob rahlem dotiku tudi odpadejo. Pomembno bolezensko znamenje predstavlja tudi porjavelo prevajalno tkivo, ki ga opazimo ob prerezu trte.
Verticilijska uvelost hmelja. Levo - bolezenska znamenja na listju, desno - porjavelo prevodno tkivo
a) Blaga oblika. Pri tej obliki je bolezen omejena na del trt ene rastline, na katerih se prizadeti listi pojavljajo predvsem v spodnjem delu rastline in se do konca vegetacijske dobe počasi širijo proti vrhu rastline. Lateralni poganjki, ki izraščajo iz
listnih pazduh prizadetih listov, praviloma ne kažejo bolezenskih znamenj, kar predvsem opazimo v vrhnjem delu rastline. Očitno bolezensko znamenje, ki je opazno do višine 1,5 m, predstavlja nenormalno debeljenje trt, ki ga spremljata hrapavost in pokanje skorje. Pri prečnem prerezu takšne trte opazimo porjavelo prevajalno tkivo, ki pa je večinoma proti zunanjem delu neprizadeto. Pri blagi obliki hmeljeve uvelosti rastline ne propadejo in naslednje leto normalno odženejo, ponovitev obolenja v naslednjem letu pa je odvisna predvsem od dejavnikov, kot sta velika količina padavin in gnojenje z dušičnimi gnojili.
b) Letalna oblika. Bolezen prizadene vse trte rastline hmelja, bolezenska znamenja pa so v nasadu opazna vsaj 2 do 3 tedne prej kot pri blagi obliki. Okužba rastline hitro napreduje in v 2 do 3 tednih prizadene tudi stranske poganjke, kar povzroči sušenje rastline z odpadanjem listov. Pri prečnem prerezu trte opazimo porjavelo prevajalno tkivo, ki za razliko od blage oblike zajema celoten obseg tkiva. Letalna oblika povzroči propad rastline in se v okuženih hmeljiščih pojavlja v manjši odvisnosti od neživih dejavnikov.
3.1.1.4	Siva plesen
Siva plesen (Botryotinia fuckeliana (de Bary) Whetzel) je po vsem svetu poznanabolezen z obsežnim številom gostiteljskih rastlin. Na hmelju se v času cvetenja lahko naseli na peclje, največ okužb pa zaradi zadrževanja vlage opazimo na konicah storžkov, ki postanejo sivo rjave barve. Ob visoki vlagi lahko na mestu okužb opazimo sivkasto prevleko, ki jo sestavlja množica trosonoscev. Razvoj sive plesni pospešuje vlažno in toplo vreme, zato se pojavlja predvsem v zatišnih legah na občutljivih in poznih sortah, kot je na primer Magnum. Ker je gliva izrazit parazit ran, lahko pojav sive plesni pričakujemo tudi po toči.
3.1.1.5	Cerkosporna pegavost hmelja
Cerkosporna pegavost hmelja (Cercospora cantuariensis E. S. Salmon & Wormald) spada med manj pomembne bolezni hmelja, vendar lahko v določenih vremenskih razmerah povzroči močne izbruhe, ki popolnoma uničijo pridelek. Bolezenska znamenja na listju najprej opazimo v obliki majhnih ovalnih vijolično rjavih peg, ki se z napredovanjem razvijejo do velikosti premera en centimeter. Ob močnejši okužbi se pege združujejo in prizadenejo večji del listne ploskve. Na storžkih opazimo drobne rdeče rjave pege nepravilnih oblik, ki se širijo in v nekaterih primerih zajamejo celotno površino storžkov. Prva bolezenska znamenja opazimo konec julija in v začetku avgusta, največkrat v vrhovih rastlin. Bolezen je močno odvisna od
vremenskih razmer in se pojavlja predvsem v obdobjih pogostih padavin in toplega vremena z nizkim dnevnim nihanjem temperature. Povzročiteljica te bolezni lahko poleg hmelja okužuje le še konopljo, kar pomeni, da ima visoko gostiteljsko specifičnost.
Bolezenska znamenja sive plesni na storžkih
Bolezenska znamenja cerkosporne pegavosti hmelja
3.1.1.6 Siva pegavost hmelja
Sivo pegavost hmelja (Phoma exigua (Desm.)) povzroča gliva, ki je v naravi močno razširjena, saj lahko nastopa kot rastlinski patogen ali pa kot gniloživka. S svojimi 11 varietetami predstavlja kompleks različnih odnosov med njenimi gostitelji (hmelj,
fižol, krompir ...). Tako lahko povzroča obsežen spekter bolezenskih znamenj, kot so na primer padavica, gnitje korenin, pegavost listja in različne nekroze rastlinskega tkiva. Po koncu vegetacije preživi v tleh v obliki micelija ali v obliki drobnih plodišč (piknidijev), ki so se razvili na okuženem rastlinskem tkivu. Bolezen na hmelju najprej prizadene spodnji del rastline in ob ugodnih pogojih napreduje po rastlini navzgor. Bolezenska znamenja na listju najprej opazimo v obliki majhnih ovalnih, sivo rjavih peg, ki se kasneje razvijejo do velikosti premera 1-3 cm. Nekatere od peg so omejene z listnimi žilami. Z napredovanjem bolezni se pege združujejo in na najbolj prizadetem listju zajamejo celotno listno površino. Na mladih poganjkih povzroči odmiranje cvetov in razvijajočih se storžkov, pri čemer prizadene tudi peclje. Na storžkih se pojavijo rdeče rjave nekroze, najprej na koncih braktej in brakteol, ki se širijo in v nekaterih primerih zajamejo celotno površino storžkov.
Bolezenska znamenja sive pegavosti hmelja
3.1.1.7 Sušenje hmeljevih storžkov
Sušenje hmeljevih storžkov (Cladosporium spp.) povzročajo glive iz rodu Cladosporium spp. Bolezen se pojavi v neugodnih pogojih za razvoj hmelja, kot so na primer pogosta menjava ekstremnih vremenskih razmer, slaba osvetlitev rastlin, neustrezno gnojenje, neprimerna tla (plitva, peščena), poškodbe, ki jih povzročijo škodljivci itd. Na ta način so rastline fiziološko oslabljene, na storžke pa se naseli kot sekundarni parazit. Sušenju storžkov so bolj izpostavljene sorte, ki se obirajo pozno. Gliva se naseli na peclje storžkov, ki se nato posušijo. Če je obolel storžek še majhen, otrdi in odpade.
3.1.1.8 Bela trohnoba hmelja
Bela trohnoba hmelja (Gibberella pulicaris (Fries) Sacco.) nastane kot posledica okužb na mestu prehoda rastlin iz korenike v trto. Na tem mestu zaradi obdelave strojev, pregibanja rastlin ali ožigov mineralnih gnojil pogosto nastajajo poškodbe tkiva, ki so vstopno mesto za talno glivo F. sambucinum. Okužba povzroči trohnenje in zožitev trte tako, da se drži korenike le še s tankim pecljem. Takšno trto z lahkoto izpulimo iz tal, na okuženem mestu pa opazimo rožnato bele kolonije micelija. Okužene trte pričnejo veneti, vendar se za razliko od verticilijske uvelosti listi povesijo navzdol, nimajo izrazitih nekroz, posušene rastline pa počrnijo. Če rastline v začetni fazi obolenja obsujemo, se v primeru zadostne vlage nad mestom okužbe pričnejo formirati nove korenine, ki zaradi kopičenja hranilnih snovi povzročijo odebelitev trte. Ob prihodu sušnega obdobja novo nastale korenine ne morejo preskrbeti trte, zato te večinoma odmrejo in se posušijo.
Sušenje hmeljevih storžkov	Trta, okužena z belo trohnobo hmelja
3.1.2 Virusna in viroidna obolenja hmelja 3.1.2.1 Virusi in viroidi
Virusi in viroidi na hmelju povzročajo sistemske okužbe, ki vplivajo na slabše delovanje celičnega metabolizma.
Do sedaj so na hmelju odkrili 17 različnih virusov, med katerimi so najbolj škodljivi jablanov mozaik virus (ApMV), hmeljev latentni virus (HpLV), hmeljev mozaik virus (HpMV) in virus repnjakovega mozaika (ArMV). Prvi trije virusi ne povzročajo očitnih bolezenskih znamenj, vendar njihova prisotnost v rastlinah znižuje cvetni nastavek in slabša kakovost pridelka (10-30 % v odvisnosti od sorte). V primeru
okužb hmelja z virusom repnjakovega mozaika pa prihaja do izrazitih bolezenskih znamenj, ki vodijo v poslabšanje rasti in kodravost listja. Virus ArMV prenašajo ogorčice in je v slovenskih hmeljiščih večinoma iztrebljen.
Viroidi so virusom podobni organizmi, le da je njihova struktura še bolj preprosta. Spadajo med nevarne in zelo stabilne patogene, katerih škodljivost se stopnjuje z višanjem temperatur. Do sedaj so na hmelju potrdili tri viroide: hmeljev latentni viroid (HLVd), hop stunt viroid (HSVd) in apple fruit crinkle viroid (AFCVd). V Slovenji sta prisotna le prva dva, pri čemer je HLVd zelo razširjen po večini nasadov in se proti njemu borimo z vzgojo brezviroidnih rastlin, medtem ko se nevarnejši HSVd od leta 2007 pojavlja le na omejenem območju in je v procesu popolne iztrebitve iz slovenskih hmeljišč. Zaradi izredne škodljivosti in nevarnosti razširitve na širše območje je okužba hmelja s HSVd podrobneje opisana v nadaljevanju tega poglavja.
Bolezenska znamenja jablanovega mozaika (ApMV) na listju
3.1.2.2 Viroidna zakrnelost hmelja - Hop stunt viroid (HSVd)
Hop stunt viroid (HSVd) na hmelju povzroča nevarno obolenje, ki ga imenujemo viroidna zakrnelost hmelja. Prva bolezenska znamenja viroidne zakrnelosti hmelja lahko opazimo v začetku junija. Rastline, ki so okužene 1-2 leti, spomladi normalno odženejo, z višanjem temperatur pa se v njih prične višati koncentracija viroida, kar privede do zaostajanja v rasti. Z nadaljevanjem vegetacije se pojav bolezenskih
znamenj stopnjuje, pri čemer prihaja do izrazitega krajšanja vmesnih členkov glavnih trt in lateralnih poganjkov. Ker se na trtah ne razvije dovolj kljukastih dlačic, se obolele rastline odklanjajo in težje vzpenjajo po opori. Okužene rastline ne dosežejo višine žičnice in pri nekaterih sortah cvetijo tudi do deset dni pred neokuženimi rastlinami. Listi ostajajo manjši in nekoliko mehurjasti, pri nekaterih sortah tudi rumenijo. Storžki so izrazito manjši in lažji z manjšim številom razvitih lupulinskih žlez. Bolezen močno prizadene tudi koreniko, na kateri se razvije suha trohnoba, ki vodi v popolno odmrtje celotnega koreninskega sistema. Viroidi, kot je HSVd, se v hmeljiščih prenašajo mehansko z okuženim rastlinskim sokom, ki ostaja na orodju pri izvajanju različnih agrotehničnih ukrepov. Širjenje je najintenzivnejše v času rezi in ostalih spomladanskih opravil, kot sta čiščenje in navijanje poganjkov, ko na rastlinah povzročamo največ poškodb. Zato je v tem času potrebno orodja (motike, hmeljarske nože, rezalnike ...) večkrat razkužiti, predvsem ob zaključku del v posameznem nasadu. Razkuževanje je priporočljivo izvajati tudi v okviru posameznega okuženega nasada, predvsem na delih, kjer je bila bolezen najintenzivnejša. Pomemben vir širjenja predstavljajo tudi ostanki okuženih rastlin, v katerih lahko HSVd preživi do njihove razgradnje. Tako vračanje ali razvažanje hmeljevine iz okuženega hmeljišča hitro razširi bolezen v neokuženem nasadu. Na večje razdalje se HSVd največkrat razširi z okuženim sadilnim materialom, zato je pomembno, da sajenje in obnavljanje nasadov temelji na sadikah, ki izvirajo iz ustrezno pregledanih matičnih nasadov.
Žarišče viroidne zakrnelosti hmelja (HSVd)
3.1.2.3 Vzgoja certificiranega sadilnega materiala
Ker so okužbe z virusi in viroidi zelo škodljive in neozdravljive, so v večini pomembnejših hmeljarskih dežel že v 80. letih prejšnjega stoletja vpeljali vzgojo brezvirusnega sadilnega materiala, ki hmeljarjem zagotavlja sajenje nasadov s kakovostnim in zdravim sadilnim materialom. V Sloveniji, Angliji in na Češkem smo ta program nadgradili še z eliminacijo HLVd, kar pomeni, da so pridelovalcu na voljo sadike, ki ne vsebujejo virusov in viroidov. Hkrati se v okviru certifikacijske sheme pridelave sadilnega materiala na rastlinah kontrolira prisotnost drugih nevarnih obolenj, zato ima tako pridelan sadilni material oznako certificiran. Certificiran sadilni material zagotavlja pridelovalcu zdrav, sortno čist, visok in stabilen pridelek (glejte poglavje 5.1 Razmnoževanje in sadilni material).
3.2 Škodljivci hmelja6 3.2.1 Hmeljeva listna uš (Phorodon humuli (Schrank))
Hmeljeva listna uš se pojavlja vsako leto na vseh sortah hmelja in lahko pridelek popolnoma uniči. Prezimi v obliki jajčec na raznih koščičarjih, najraje na domači češplji. Prve krilate uši na hmelju se običajno pojavijo konec aprila oziroma v začetku maja.
Spodnja stran lista hmelja z množično prisotnostjo hmeljeve listne uši
6 M. Rak Cizej in M. Oset Luskar
Prelet krilatih uši na hmelj običajno traja od 38 do 58 dni, v povprečju pa 46 dni. Prelet je najmnožičnejši v drugi in tretji dekadi meseca maja. Krilate uši sprva naseljujejo predvsem robove hmeljišč. Na hmelju krilate uši brez oploditve izležejo brezkrilne ličinke, iz katerih se lahko že po sedmih dneh izleže nov rod uši. Ena uš lahko ima do sto potomcev. Razvoj uši je posebno močan v začetku meseca junija.
Hitremu razvoju hmeljevih uši godi toplo in vlažno vreme, ko so temperature od 20 do 30 °C. Naseljujejo vse zelene rastlinske dele, predvsem liste in storžke. Najdemo jih na spodnji strani listov in so vidne s prostim očesom. Uši izločajo medeno roso (mano), posledično se zgornje ploskve listov svetijo. Na medeno roso se naselijo glivice, ki povzročajo sajavost. Sajavost zmanjšuje asimilacijsko sposobnost listov in posledično je ovirana rast hmelja. Od uši napadeni deli rastlin zaostanejo v rasti in se ne razvijajo naprej, tudi ko uši uničimo.
3.2.2 Navadna (hmeljeva) pršica (Tetranychus urticae (Koch))
Hmeljeva pršica živi na mnogih rastlinah, med katerimi je hmelj znana kot dobra gostiteljska rastlina. V ugodnih vremenskih razmerah (toplo in sušno obdobje) se izjemno hitro razmnoži in lahko povzroči katastrofalno škodo. V večjem obsegu se pojavlja predvsem na lažjih, toplih tleh, v manj bujnih hmeljiščih in na robovih hmeljišč. Prezimi kot odrasla samica pod rastlinskimi ostanki, pod kamenjem, v površinskem sloju zemlje ipd. Jajčeca so majhna, saj je njihov premer komaj 0,13 mm, zato jih lahko vidimo le pri najmanj 10-kratni povečavi. Dolžina razvoja je odvisna od temperature zraka. Pri povprečni temperaturi 10 °C traja razvoj enega rodu samic 33 dni, pri povprečni temperaturi 25 °C pa le pet dni in pol. Glede na pogoje lahko ima škodljivec do trinajst rodov letno. Hmeljevo pršico običajno najdemo med listnimi žilami in že pri majhni populaciji naredi značilno naravno prepreko - pajčevino.
Iz odloženih jajčec se po nekaj dneh razvijejo ličinke, ki so podobne odraslim pršicam, le da imajo tri pare nog. Po nekaj dneh se razvije v ličinko, ki ima osem nog. Tej razvojni stopnji sledi stopnja ličink, ki se že spolno ločijo. Te ličinke zopet preidejo v stanje mirovanja, po katerem se prelevijo v odraslo pršico. Ne glede na razvojno stopnjo ličink oziroma odraslih pršic vse povzročajo škodo s tem, da sesajo rastlinske sokove iz celic. Posledica vbodov so svetle pike odmrlega rastlinskega tkiva. Število vbodov je lahko izjemno veliko, saj najdemo na enem listu tudi 3000 odraslih pršic in njihovih ličink. Močneje poškodovano listje se obarva bakreno rdeče, od tod tudi domače ime »rdeči pajek«. Pozneje se listje posuši in odpade. Napadeni storžki hmelja se tudi obarvajo bakreno rdeče, ne dozorijo, posledično se
storžki ne zaprejo in iz njih izpada lupulin (izguba alfa-kislin). Pridelek hmelja je manjši in manj kakovosten, predvsem se zmanjša vsebnost alfa-kislin. Če se pršica v hmeljiščih namnoži zgodaj, se lahko listna površina bistveno zmanjša, kar vpliva na pridelek hmelja tudi v naslednjem letu.
Razbarvanje med listnimi žilami kot posledica prisotnosti hmeljeve pršice
3.2.3 Koruzna (prosena) vešča (Ostrinia nubilalis (Hiibner))
Koruzna vešča je v zadnjih desetih letih redno prisotna v slovenskih hmeljiščih. Pri nas je prisotna predvsem na koruzi in hmelju, v zadnjem času pa tudi pri pridelavi zelenjave in okrasnih rastlin. Na koruzi ima eno generacijo letno, na hmelju dve generaciji. Škodo povzročajo ličinke, ki se zavrtajo v steblo, listne peclje in storžke. Pred leti je veljalo, da prva generacija na hmelju ne povzroča posebne škode, kar se je izkazalo za zmotno.
Metulj je svetlo rumene do svetlo rjave pepelaste barve, s prečno vijugasto črto na prednjih krilih. Zadnja krila so sivkasta z rumeno črto po sredini. Razpon kril je 2535 mm, telo pa je dolgo 13-15 mm. Samci so nekoliko manjši in nekoliko izrazitejše in temnejše barve. Jajčeca, ki jih samica odlaga na spodnjo stran listja, so sploščena, gladka, belkaste barve. Odložena so v skupinah po 15-45 jajčec, ki so značilno zložena kot ribje luske. Gosenice so, ko zapustijo jajčno lupino, velike 2-3 mm, ko zrastejo, pa so velike do 25 mm in široke 2-4 mm. Mlajše so belkasto rožnate, odrasle
pa umazano sive do nekoliko rjavkaste barve. Glava je močna, temne barve, na vsakem trebušnem segmentu pa so na hrbtni strani štiri temnejše bradavice s po eno dlačico.
Poškodovane trte od gosenic koruzne vešče
Koruzna vešča prezimi kot odrasla gosenica v rastlinah gostiteljicah, pri nas predvsem v koruznici in hmeljevini. V aprilu se zabubi in prve metulje najdemo konec aprila, običajno pa v začetku maja. Koruzno veščo spremljamo s svetlobno vabo na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije v Žalcu že več kot 30 let. Populacija koruzne vešče prve generacije je manj številčna, vendar povzroča veliko gospodarsko škodo, saj poškodovano steblo rastlin zaostaja v rasti in razvoju. Posledično rastline hmelja ne dosežejo končne višine in je ovirana rast stranskih poganjkov. Začetek leta metuljev druge generacije je v sredini julija in traja vse do sredine septembra. Druga generacija je številčnejša. Gosenica koruzne vešče se običajno zavrta na mestih, kjer se stikajo trte hmelja in nato v trti (steblu) izjeda notranjost. Prisotnost gosenice v notranjosti rastlin opazimo po značilni črvojedini (iztrebkih), ki so prisotni na vhodu vboda. Običajno so poškodovane trte, stranski poganjki ali pa samo napadeni storžki. Poškodbe na hmelju od gosenic koruzne
Gosenica koruzne vešče, zavrtana v storžek hmelja
vešče so še bolj vidne v toplem in sušnem vremenu, saj ima poškodovana trta oviran pretok vode in hranil.
3.2.4 Hmeljev bolhač (Psylliodes attenuatus (Koch))
V zadnjih desetih letih je hmeljev bolhač redno prisoten v hmeljiščih in mestoma povzroča veliko škodo. Hrošči hmeljevega bolhača so majhni, veliki le 1,5-2,5 mm, črne do kovinsko temno modre barve in se na soncu značilno svetijo. Prezimijo kot hrošči pod odpadlim listjem in kamenjem. V Sloveniji imamo eno generacijo letno z dvema pojavljanjema, in sicer spomladi in poleti. Spomladi, ko se otopli, običajno v začetku aprila, se pojavijo prvi prezimeli bolhači.
Če se množično pojavijo, povzročijo škodo na mladih, komaj odgnanih rastlinah hmelja, na katerih poškodujejo liste, lahko tudi stebla. Bolhači povzročajo veliko škodo v toplem in sušnem vremenu, ko se intenzivno hranijo. V listni ploskvi izjedajo značilne okrogle luknjice. Spomladi so zelo izpostavljeni nasadi v bližini gozdov. Veliko škodo povzročajo v mlajših nasadih, predvsem prvoletnih, kjer ni veliko listne mase. Poletna generacija hmeljevega bolhača se pojavi konec julija in je množično prisotna v času storžkanja hmelja. Bolhači v tem času povzročajo poškodbe na listih hmelja, kar je sekundarnega pomena, večjo škodo pa povzročajo z izjedanjem storžkov hmelja, ki posledično porjavijo in iz njih izpada lupulin.
(U N
u
(S P<
O .O
Od hmeljevih bolhačev poškodovan mladi list hmelja
3.2.5 Hmeljev rilčkar (Neoplinthus tigratus porcatus Panz.) in lucernin rilčkar (Otiorhynchus ligustici L.)
Hrošč hmeljevega rilčkarja je siv, od 10 do 15 mm velik tipičen hrošč rilčkar s sivopikčastimi krili. Hrošč lucerninega rilčkarja ima kratek in širok rilček, telo ima jajčaste oblike. Pokrovke obeh hroščev, hmeljevega in lucerninega rilčkarja, so po sredini zrasle, tako da hrošči ne morejo leteti. Lucernin rilčkar je dolg od 10 do 14 mm, telo je izbočeno in je črne barve. Na hrbtu ima sivo rjave ali bledo sive luskice. V naših hmeljiščih je prisoten predvsem hmeljev rilčkar, lucerninega opazimo le občasno; ta je številčenje prisoten na Ptujsko-Ormoškem območju. Hmeljev rilčkar se pojavi v maju in nato v poletnem času odlaga jajčeca v hmeljne trte. Odraslega hmeljevega rilčkarja čez dan ne opazimo na hmelju, ker je nočni škodljivec. Prav tako njegovo prisotnost težko opazimo, ker ne poškoduje hmelja posebej. Iz jajčec hmeljevega rilčkarja se razvijejo ličinke, ki izjedajo notranjost trt oziroma podzemnih delov rastlin. Njihove ličinke so belkaste, z rjavo glavo in so brez nog. Ličinke zelo pogosto rijejo pod skorjo proti koreniki. Prezimi ličinka, ki se spomladi zabubi. Objedene korenike in trte hmelja imajo posledično slabši in manj kakovosten pridelek, saj je onemogočen sprejem vode in hranil, pri močnejšem napadu pa posamezne rastline lahko propadejo.
Poškodbe, ki jih povzroča ličinka hmeljevega rilčkarja
Ličinka hmeljevega rilčkarja v notranjosti trte
Lucerninega rilčkarja opazimo čez dan, saj se odrasel prehranjuje na listih in mladih poganjkih hmelja. Ob večjem napadu lahko popolnoma uniči komaj vznikle rastline. Ličinke lucerninega rilčkarja so podobne likinkam hmeljevega rilkčarja, le da so bolj dlakave. Povzročajo pa enako škodo kot ličinke hmeljevega rilčkarja.
Pojav škodljivcev ugotavljamo tako, da opazujemo prisotnost ličink predvsem v času rezi hmelja in pri nabiranju sadik.
3.2.6 Drugi škodljivci hmelja (hmeljev stebelni zavrtač, sovke, strune, polži, voluharji)
Občasno se na hmelju pojavijo tudi drugi škodljivci, kot so ličinke strun, ki poškodujejo korenine hmelja. Posebno škodo povzročijo v mladih nasadih. Hmeljev stebelni zavrtač (Hydraecia micacea) je metulj, katerega gosenice se prehranjujejo na poganjkih hmelja. Njihov pojav je občasen, in sicer spomladi, ko se gosenice zavrtajo v mlade poganjke, ki so dolgi le od 20 do 100 cm. V zadnjem času predvsem v sredini avgusta in septembru vse večkrat opazimo pojav sovk, predvsem kapusove sovke (Mamestra brassicae). Njihove ličinke (gosenice) se intenzivno prehranjujejo na poganjkih in listih kot tudi na storžkih hmelja.
4 Agroekološke razmere za pridelavo hmelja7
Na rast in razvoj rastlin vplivajo tako neživi kot živi dejavniki, od katerih sta med drugim odvisna možnost in uspeh pridelave določene rastlinske vrste. Živi dejavniki so bolezni, škodljivci in človek, med nežive dejavnike okolja, ki pomembneje vplivajo na pridelavo rastlin, pa prištevamo vrsto tal, temperaturne razmere, količino in razporeditev padavin, osvetlitev ter veter.
4.1	Toplota
Temperatura je pomemben ekološki dejavnik, od katerega sta odvisna dinamika rasti in razvoj rastlin. Rast in razvoj hmelja se začne spomladi, in sicer takrat, ko je povprečna dnevna temperatura zraka več dni zaporedoma višja od 4 do 5 °C. Optimalno rast hmelja omogočajo temperature med 15 in 18 °C, spodnja temperatura za normalno rast hmelja med rastno dobo pa je 10 °C. Zelo visoke temperature v poletnih mesecih vplivajo na rast in razvoj hmelja negativno. Optimalna netofotosinteza poteka pri temperaturi lista 26 °C.
Rastline prehajajo iz ene razvojne faze v naslednjo razvojno fazo po tem, ko se doseže določena vsota temperatur. To pomeni, da topleje ko je, hitreje bodo rastline zacvetele, tvorile storžke, dozorele. In obratno: nižje ko so temperature, kasneje bo hmelj tvoril cvetove, storžke ... Na primer: zaradi nadpovprečno toplega vremena v maju poganjki zelo hitro rastejo, zato se začne razvoj cvetov prezgodaj, rastline zgledajo šibko in pridelek je v takih letih slabši. Pri počasnejši rasti poganjkov je začetek nastajanja cvetov pomaknjen v daljši dan, kar omogoči rastlinam, da razvijejo močnejše ogrodje z večjim številom socvetij. To pa vpliva na pridelek pozitivno. Nadpovprečno visoke temperature zraka v juliju povzročijo, da hmelj prehaja skozi razvojne faze hitreje in je zavrta fotosinteza.
Hmelj potrebuje v obdobju od rezi do nastopa tehnološke zrelosti vsoto efektivnih temperatur (to so temperature, višje od 5 °C) od 2700 do 2900 °C. V Spodnji Savinjski dolini je sicer ta vsota nekoliko nižja.
4.2	Padavine
Hmelj potrebuje relativno veliko vode. V rastni dobi (od aprila do septembra) naj bi padlo od 500 do 600 mm padavin. Na območju Spodnje Savinjske doline pade v
7 M. Zmrzlak in B. Čeh
rastni dobi povprečno 690 mm dežja. Vendar pa je v zadnjih letih pogosto problem, da so padavine zelo neenakomerno porazdeljene, tako časovno kot lokalno.
4.3 Osvetlitev
Hmelj je ena izmed občutljivejših rastlin glede pomanjkanja svetlobe, kar moramo upoštevati tako pri sajenju hmelja kakor tudi kasneje pri pridelavi. Pomembna dejavnika sta intenzivnost in dolžina osvetlitve. Velik vpliv ima dolžina dneva na začetek cvetenja. Hmelj je rastlina kratkega dne, to pomeni, da začne cveteti, ko se dan začne krajšati.
4.4 Veter
Veter ima v pridelavi hmelja večkrat negativno vlogo. Nezaželen je pri napeljavi vodil, saj jih dviguje od tal, kar otežuje sidranje v tla. Napeljane poganjke hmelja lahko odvija z vodil in poškoduje vrhove poganjkov. Močnejši sunki vetra v obdobju po cvetenju lahko celo porušijo žičnico, saj ima takrat hmelj veliko nadzemno maso.
Spomladi pa je po deževnem obdobju ali po kopnenju snega veter zaželen, saj poveča izhlapevanje vode s talne površine, kar omogoči, da lahko začnemo prej z izvajanjem spomladanskih opravil v hmeljiščih.
Odviti vrhovi hmelja zaradi močnega vetra in podrta žičnica zaradi močnega neurja
5 Razmnoževanje, sadilni material in sajenje8
5.1 Razmnoževanje in sadilni material
Hmelj razmnožujemo s sadikami, ki so lahko:
1.	vzgojene iz zelenih potaknjencev matičnih rastlin ali
2.	sadike, tako imenovani »štoki«, ki so del enoletnega lesa podzemnega dela trte. Ta del podzemnega dela trte ima očesa in koreninice. Sadike režemo v času mirovanja rastline hmelja, to je od jeseni do pomladi. Običajno režemo sadike spomladi. Nasade, kjer bomo nabirali sadike, pred rezjo ne pobranamo. V povprečju dobimo iz dobro razvitih rastlin dve ali tri sadike. Število je odvisno od stanja nasada, višine osipanja ter števila napeljanih trt.
Kakovostna sadika je:
•	nepoškodovana,
•	zdrava,
•	z dvema vencema dobro razvitih brstov (očesc),
•	dolžina brstov je do 10 mm,
•	debelina sadike je 10 mm in več (odvisno od sorte),
•	zgornji del sadike je gladko poševno prirezan 1,5 cm nad vencem brstov,
•	spodnji del sadike je gladko ravno prirezan 1,5 cm pod vencem brstov,
•	vse korenine na sadiki so prirezane na dolžino 2-3 cm.
V skladu s Pravilnikom o trženju razmnoževalnega materiala in sadik hmelja (Uradni list RS, št. 21/07 in št. 19/08; v nadaljevanju Pravilnik) ter sprejeto certifikacijsko shemo imamo v Sloveniji štiri kategorije sadilnega materiala hmelja:
•	certificirane sadike A,
•	certificirane sadike B,
•	standardne sadike ter
•	proizvodne sadike (niso tržna kategorija kot zgoraj naštete).
8 M. Oset Luskar
5.1.1 Certificirane sadike A (CSa)
Certificirane sadike A vzgajamo z vegetativnim razmnoževanjem s potaknjenci iz uradno potrjenih osnovnih matičnih rastlin. Razmnoževanje poteka v rastlinjaku ali v plastenjaku v razmerah, ki preprečujejo možnost okužb z zračnimi ali talnimi vektorji. Certificirane sadike A so vzgojene v lončkih in utrjene na prostem, v senčnici. Pri celotnem postopku vzgoje sadik je potrebno upoštevati določila Pravilnika. Tako v skladu s certifikacijsko shemo pridelave sadilnega materiala hmelja v jesenskem obdobju pred nastopom dormance izvedemo analize za post-kontrolo virusov (v obsegu 2 % pridelanih sadik, na viruse ApMV, ArMV, HMV ter 0,1 % pridelanih CSa na HLVd).
Sadika CSa
Virusi in viroidi zmanjšujejo pridelek in količino hmelja tudi do 30 %. Zato smo se leta 1985 odločili, da začnemo z vzgojo brezvirusnih sadik hmelja, ki poteka z odstranjevanjem virusov v tkivni kulturi in vzgojo izvornih in osnovnih matičnih rastlin, ki so brezvirusne in osnova za razmnoževanje in vzgojo certificiranih sadik A. V letu 2009 smo z namenom zagotovitve še bolj kakovostnega sadilnega materiala uvedli novo zdravstveno kategorijo, in sicer tako imenovane brezviroidne sadike hmelja, kar pomeni, da so sadike brez prisotnosti 7 virusov in hmeljevega latentnega viroida (HVLd), ki dokazano zmanjšuje količino in kakovost pridelka (glejte tudi poglavje 3.1.2 Virusna in viroidna obolenja hmelja).
V Sloveniji osnovni genetski material (izvorne matične rastline (IMR), osnovne matične rastline (OMR)) kot tudi certificirane sadike A vzgajamo na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije (IHPS).
5.1.2 Certificirane sadike B (CSb, nabrane v nasadu)
Certificirane sadike B pridobivamo iz potrjenih certificiranih matičnih nasadov (CMH). Nasad je priznan kot CMH, če je zasajen s certificiranimi sadikami A ter hkrati zadostuje zahtevam certifikacijske sheme (lokacija primerna tudi glede neprisotnosti ogorčic, verticilijske uvelosti in HSVd.) V takšnem hmeljišču se nadzorujejo ponovna okužba (reinfekcija) rastlin z virusom ApMV, ki ne sme preseči 1 %, vizualno zdravstveno stanje in sortna pristnost nasada. Ta certifikat zagotavlja, da med sadikami ni več kot 1 % okuženih z virusom ApMV.
Certificirana sadika B
5.1.3	Standardne sadike (nabrane v nasadu)
Standardne sadike nabiramo le iz potrjenih standardnih matičnih nasadov (SMH). Nasadi so v osnovi posajeni s certificiranimi sadikami A. Razlika med standardnimi sadikami in certificiranimi sadikami B je v prisotnosti okužbe z virusom ApMV, saj je pri standardnih sadikah dovoljena več kot 1 %. V takšnem nasadu se izvajajo enaki pregledi kot v CMH, razen testiranja na viruse, saj nasad ni več primeren za proizvodnjo brezvirusnega materiala.
5.1.4	Proizvodne sadike (nabrane v nasadu)
Proizvodne sadike nabiramo le iz potrjenih proizvodnih nasadov (PH). Osnovni pogoj za pridobitev statusa je, da je bil nasad posajen s certificiranimi sadikami A ali B ter da je bil rastno sezono pred nabiranjem sadik opravljen zdravstveni pregled nasada z namenom ugotavljanja morebitne prisotnosti karantenske bolezni verticilijske uvelosti hmelja in drugih obolenj. Proizvodne sadike niso tržne, zato jih lahko hmeljar uporablja le za lastne potrebe.
5.1.5	Skladiščenje sadik
Sadike je potrebno čim prej posaditi, v nasprotnem primeru jih skladiščimo v zasipnici. V ta namen izkopljemo 20-25 cm globoko jamo na lahki odcedni zemlji. Primerna je tudi globoka brazda. V izkopano jamo postavimo sadike tesno drugo ob drugo (plast sme biti debela do 20 cm) ter zasujemo z 10-15 cm debelo plastjo zemlje oziroma mivke. Če sadike v zasipnici dobijo plesnivo prevleko na rezanem delu, jo pred saditvijo ponovno prirežemo. Sadik ne shranjujemo na kupu ali v kleti, ker lahko pričnejo gniti.
5.1.6	Ukoreninjenci
Sadike vseh kategorij lahko namesto v pridelovalni nasad posadimo tudi v ukorenišče, kjer se ukoreninijo. Če posadimo v ukorenišče certificirane sadike A, je potrebno v rastni sezoni opraviti zdravstveni pregled nasada (obveza v skladu s Pravilnikom). Ukoreninjence v naslednjem letu posadimo v pridelovalni nasad.
Ukoreninjenec je eno leto stara korenika, ki je zrastla iz sadike v ukorenišču. Ukoreninjenec mora imeti odebelel stari les, 3 do 4 močne glavne korenine in dobro razvita očesca na starem in novem lesu. Pred saditvijo ukoreninjencu prirežemo korenine in enoletni les odrežemo na reznik (pustimo en venec očes). Ukoreninjenci naj imajo tri glavne korenine s premerom 5 mm (merjeno 5 cm od osnove) ter morajo biti dolgi več kot 15 cm. Imeti morajo več stranskih korenin. Enoletni les mora biti odrezan na reznik in mora imeti dva venca oči.
5.2 Izbira in priprava tal za sajenje
5.2.1 Izbira tal
Tehnologija pridelave hmelja, pri kateri je značilna intenzivna strojna obdelava, ima lahko negativne vplive na tla in zaradi tega tudi na rastne razmere za hmelj. Na težjih tleh, ki imajo sorazmerno velik delež gline, ima intenzivna strojna obdelava s številnimi traktorskimi hodi po istih kolesnicah negativne vplive na fizikalne lastnosti tal. Rast hmelja je lahko ovirana do takšne mere, da pride do večjega zmanjšanja pridelkov. Plitva prodnata tla so pogojno primerna za pridelavo le ob učinkovitem namakalnem sistemu, sicer se srečujemo z občutnim zmanjšanjem predvidenih pridelkov. Priporočljivo je, da ob napravi novih hmeljišč pregleda zemljišče strokovnjak - pedolog, ki lahko že s terenskim pregledom določi splošne pridelovalne razmere in s tem primernost zemljišča za pridelovanje hmelja.
Za ugodne rastne razmere je potrebno zagotavljati optimalne fizikalne, kemijske in biotične lastnosti tal.
Fizikalne lastnosti tal lahko izboljšamo tudi v času premene z obdelavo ter s pravilno izbiro kulture. Za premeno niso primerne rastline, ki so velike porabnice humusa v tleh in ki imajo takšen koreninski sistem, ki ni dovolj razrasel in ne izboljšuje poroznosti tal (glejte tudi poglavje 10 Premena v hmeljiščih). Na težjih tleh je še posebno priporočljivo podrahljati hmeljišče v prečni in vzdolžni smeri. S tem ukrepom vplivamo predvsem na razbijanje plazine, ki se tvori zaradi enake globine obdelave v daljšem obdobju in obdelave pri neprimerni vlažnosti tal ter izboljšamo splošne zračne razmere v vrhnji plasti tal.
5.2.2 Priprava tal
Če sadimo hmelj spomladi, najprej opravimo zimsko praho. Hkrati je zelo priporočljivo, da pred globokim zimskim oranjem tla izdatno pognojimo s hlevskim gnojem. Spomladi tla pri ustrezni vlažnosti obdelamo s kultivatorjem in z brano ali predsetvenikom tako, da pripravimo ustrezno strukturo tal za sajenje.
Za težja tla in za odpravljanje plazine je priporočljivo, da se tla podrahljajo. Priporočljivo je, da zgostimo obdelavo tako, da je razdalja med hodom nogače od 40 do 60 cm, odvisno od širine osnovnega priključka. Delovna hitrost pri podrahljavanju naj bo le 1-2 km na uro, medtem ko je na priključni gredi 380-420 vrtljajev.
Če sadimo v deviška tla, opravimo osnovno gnojenje in temeljno obdelavo pred napravo žičnice. Zemljišče tudi ustrezno poravnamo, da lahko opravimo razkoličenje parcele. Pred sajenjem pa je potrebno zaradi teptanja strojev ob postavitvi žičnice tla ustrezno obdelati. Tla podrahljamo s priključkom s togimi nogačami ali pa opravimo globoko kultiviranje, nato tla pripravimo za sajenje.
Če pripravljamo zemljišče za jesensko sajenje hmelja, je priprava enaka kot za spomladansko sajenje.
5.3 Sajenje
5.3.1 Čas sajenja
Optimalni čas sajenja je spomladi, najkasneje do 15. aprila. Sadimo lahko tudi jeseni, če tla ustrezno pripravimo.
5.3.2 Gostota sajenja
Pri zasnovi novega nasada je zelo pomemben dejavnik tudi gostota sajenja, ki vpliva tako na pridelek kot na stroške pridelave. Gre za odločitev, kako gosto bomo hmelj sadili. Gostota je odvisna od razdalje med vrstami in razdalje med rastlinami v vrsti.
Pri izbiri razdalje moramo upoštevati sorto, rodovitnost tal, ekološke razmere in tudi zdravstveno stanje sadilnega materiala (brezvirusne in brezviroidne rastline so bujnejše).
Preglednica: Najpogostejše kombinacije sajenja v nasadih
Razdalja sajenja	Življenjski prostor	Število rastlin
(cm)	rastline (m2/rastlino)	na hektar
240 x110	2,64	3787
240 x120	2,88	3472
240 x130	3,12	3205
240 x140	3,36	2976
280 x110	3,08	3246
280 x120	3,36	2976
280 x130	3,64	2747
300 x110	3,30	3030
Pri enakomerni razporeditvi drogov na 16,8 m x 10,4 m pri slovenskih sortah priporočamo razdaljo 240 cm x 130 cm, kar pomeni 3205 rastlin/ha.
Sajenje hmelja
5.3.3 Način in globina sajenja
Certificirane sadike A sadimo 15 cm globoko, računano od rastlinskega vratu. Sadiko prigrnemo in jo pokrijemo z nekajcentimetrsko plastjo rahle zemlje, da preprečimo izsuševanje. Šele ko se rastlina vraste in malo okrepi, začnemo s prisipanjem zemlje k rastlini. Prisipanje ponavljamo toliko časa, da izravnamo nivo zemlje okoli rastline z nivojem njivske površine. Če po sajenju ni padavin, rastline zalijemo vsakih tri do pet dni, odvisno od vremena in tal.
Certificirane sadike B sadimo na težjih tleh do globine 8 cm, na lažjih tleh pa jih sadimo 10-15 cm, gledano zgornji del sadike.
Primer ukorenišča
5.3.4 Napake pri sajenju
Najpogostejše napake so sadike slabše kakovosti, preplitvo ali pregloboko sajenje in sajenje v presuha ali premokra tla. Še posebno pozorni moramo biti pri sajenju certificiranih sadik A, ker imajo le en venec očesc in se nam nepravilnosti lahko maščujejo pri rezi.
Pri preplitvem sajenju se korenine razvijajo preblizu površine tal, zato jih lahko odrežemo pri spomladanski rezi. Pri preglobokem sajenju pa se rastline neenakomerno razraščajo pod zemljo in pozneje odženejo nove poganjke, nasad pa zato ni izenačen.
5.3.5 Sajenje v ukorenišče
Tudi za ukorenišče so osnovne zahteve enake kot za nasad (tla, primerna za pridelovanje hmelja, vsaj dveletna premena, še boljša so deviška tla, ukorenišče naj ne bo na istem mestu več kot eno leto, nato vsaj dve leti naj ne bo na istih tleh, tla morajo biti dobro očiščena plevelov).
V	ukorenišču naj bo medvrstna razdalja 260 cm ali manj, če imamo možnost obdelovanja z ožjimi stroji. Sadimo lahko cikcak v dve vzporedni vrsti, ki sta približno 20 cm narazen, ali pa odpremo širši jarek z ravnim dnom, tako da lahko vanj sadimo vzporedno tri sadike. V vrsti sadimo sadike na razdalji 10-15 cm. Sadimo plitveje kot na stalno mesto.
Rastlinam v ukorenišču postavimo nizko oporo (višina do 1,5 m). Uporabimo polipropilensko vrvico, lahko pa tudi mrežo za kumare.
Oskrba ukorenišča v času rastne dobe mora biti zelo dobra, kajti rastline imajo v tem primeru zelo malo rastnega prostora in je še toliko pomembnejša zadostna preskrba s hranili, vodo in ustrezno varstvo pred boleznimi ter škodljivci.
5.4 Oskrba nasada hmelja v prvem letu
Pred zasaditvijo novega nasada s pomočjo kemične analize tal ugotovimo, kolikšna je preskrbljenost tal s kalijem, fosforjem, magnezijem, organsko snovjo in reakcijo tal. Če smo pred sajenjem tla ustrezno pognojili, mladega nasada do polne rodnosti običajno ni potrebno več gnojiti s fosforjem, kalijem in magnezijem, dodamo le ustrezno količino dušikovih gnojil (glejte poglavje 7.7.2 Gnojenje z mineralnimi gnojili).
V	spomladanskem obdobju moramo pri oskrbi prvoletnika najprej poskrbeti za oporo. Na vsako sadilno mesto napeljemo eno vodilo, v primeru sajenja ukoreninjencev tudi dve vodili. Zaradi neenakomernega odganjanja rastlin moramo večkrat ponoviti navijanje poganjkov. V nasadu s plitvo obdelavo tal skrbimo za rahljanje zemlje, zatiranje plevela in ohranjanje vlage v tleh. Posebno pozornost moramo posvetiti osipanju rastlin. Priporočljivo je, da pred prvim osipavanjem izvedemo okopavanje v vrsti, kasneje pa, da osipavanje opravimo večkrat (dva- do trikrat) z manjšo količino prisipne zemlje, da ne zasipamo manjših poganjkov. Hkrati s tem ukrepom lahko učinkovito zatiramo plevele, saj v prvoletniku ne priporočamo uporabo defoliantov, kajti z zmanjševanjem listne mase v vegetativni fazi razvoja
lahko negativno vplivamo na razvoj korenike. Glede uporabe herbicidov v prvoletniku glejte poglavje 7.12 Metode zatiranja plevelov v hmeljiščih.
Varstvu pred boleznimi in škodljivci moramo posvetiti posebno pozornost že v začetku, saj lahko hmeljev bolhač že na majhnih poganjkih naredi veliko škode. Redno spremljanje pojavov bolezni in škodljivcev ter ukrepanje skozi rastno sezono je nujno (glejte poglavja 3.1 Bolezni hmelja, 3.2 Škodljivci hmelja ter 7.11 Nanašanje fitofarmacevtskih sredstev).
V primeru suše je potrebno namakanje, ki ga izvajamo na osnovi prognoze (glejte tudi poglavje 7.10 Namakanje).
Pridelek prvoletnika je nižji in lahko tudi slabše kakovosti kot pridelek polnorodnega nasada. Storžki so navadno večji, lahko so prisotni tudi priraščenci (storžki z zelenimi listi), kar pa je sortno pogojeno. Prvoletnika praviloma ne obiramo, če pa se odločimo za to, pa obiranje izvedemo čim pozneje, da pretok hranil v koreniko poteka čim bližje fiziološke zrelosti rastline. Nasadi, posajeni z ukoreninjenci, že v prvem letu dajejo višje pridelke, zato jih obiramo.
6 Postavitev novega nasada9
v
6.1 Žičnice
Na zasnovo žičnice vplivajo tehnologija pridelave, predvidena mehanizacija, ki se bo uporabljala, pogojuje pa jo tudi specifična rastlinska odeja, ki jo v času rasti in razvoja oblikujejo rastline hmelja. Življenjski prostor rastlin je določen z razdaljo sajenja med vrstami in v vrsti. Pri hmelju je medvrstna razdalja sajenja med 2,4 m in 3,0 m, v vrsti pa so rastline posajene od 0,90 do 1,3 m. Višina žičnic je različna, od 6 do 7 m. V zadnjem obdobju se tehnologija usmerja v večje medvrstne razdalje, 2,8 ali 3,0 m, predvsem zaradi intenzivne obdelave s številnimi traktorskimi hodi, ki se v primeru medvrstne razdalje 2,4 m izvajajo po istih kolesnicah.
Kljub različnim tipom (lesene žičnice in žičnice iz prednapetih betonskih stebrov) so glavni sestavni elementi (drogovi, žična mreža in sidrišča) pri vseh žičnicah enaki. Razlike med njimi so v vrsti in količini vgrajenega materiala ter v zahtevnosti gradnje. Postavitev žičnic izvajajo največkrat za to posebej strokovno usposobljene ekipe. Od vseh tipov žičnic, ki so v nadaljevanju na kratko opisane, je najbolj aktualna klasična lesena žičnica, za katero navajamo tudi specifikacijo materiala. Pri sanaciji betonskih žičnic poškodovane betonske stebre nadomeščajo leseni drogovi.
6.1.1 Lesene žičnice
Lesene žičnice so narejene iz ravnih debel lesa. Za izdelavo žične mreže in sidrnih vrvi, ki so obešene preko glav poševnih in vogalnih stebrov in segajo do nateznih ključavnic oziroma glav sidrnih palic, uporabljamo vlečene pocinkane jeklene pletene vrvi. Za sidra so navadno uporabljeni sidrni pragovi v obliki debla ali polbrune kostanja, hrasta, največkrat pa akacije. Lesene žičnice so lahko klasične lesene žičnice ali pa lesene žičnice z vešali.
Klasična lesena žičnica je med lesenimi žičnicami pri nas najbolj pogosta. Za njeno postavitev je potrebno največje število drogov na enoto površine. Raster stebrov v notranjih poljih je 9,6 m x 9,1 m, raster stebrov v krajnih poljih pa 9,8 m x 9,1 m. Pri navajanju razdalj med posameznimi stebri določa vrednost 9,6 m razdaljo med drogovi v prečni smeri žičnice (čelno), število 9,1 m pa razdaljo v vzdolžni smeri žičnice. Pri medvrstni razdalji sajenja 2,4 m dobimo pri omenjeni postavitvi stebrov v
9 M. Zmrzlak, A. Rovan, M. Oset Luskar in M. Pavlovič
srednjih poljinah po štiri medvrstne prostore oziroma tri vrste brez drogov. Poleg navedenega rastra drogov pa so še druge variante (9,6 x 10,4 m in 12,0 x 10,4 m).
Lesena viseča žičnica ima raster stebrov v notranjih poljih 19,2 x 10,4 m, raster stebrov v krajnih poljih pa 12,2 x 10,4 m. Pri sajenju hmelja na medvrstno razdaljo 2,4 m je pri žičnici z vešali v notranjih poljinah osem medvrstnih prostorov oziroma sedem vrst brez stebrov, če ne upoštevamo čelnega poševnega stebra, ki je v prečni smeri žičnice postavljen na sredini vsake notranje poljine. Zunanji obod žične mreže je sestavljen iz prečnih in vzdolžnih robnih vrvi, ki so pritrjene na poševne in vogalne stebre. Notranjost žične mreže sestavljajo prečne vmesne povezovalno-nosilne in vzdolžne vmesne povezovalne vrvi, ki so napeljane nad prečnimi nosilnimi vrvmi. Na prečno nosilno vrv s horizontalnim povesom, ki je na drog pritrjena skupaj s prečno povezovalno vrvjo, so pritrjene vzdolžne nosilne vrvi (tekači ali »lauferji«). Žična mreža je preko poševnih in vogalnih drogov fiksirana s sidrnimi vrvmi na glavo sidrne palice oziroma na natezno ključavnico sidrišča.
Sidra so največkrat iz akacijevega lesa, ki je v primerjavi s kostanjevim in hrastovim lesom pri enakih razmerah v tleh najbolj trpežen. Premer posameznih debel za izdelavo sidrišč se razlikuje glede na njihov položaj v žičnici (pod poševnimi drogovi je debelina čvrstega lesa v premeru več kot 25 cm, pri vogalnih drogovih pa okrog 50 cm). Globina vkopavanja sider v teren je od 180 cm do 220 cm, kar je odvisno od položaja sidra v žičnici in od talnega tipa (lahka, težka tla). Debla so po sredini razklana na dve polovici. Polbruni sta prevrtani na eni tretjini od zunanjega roba preklanega debla. Skozi luknje je napeljana dvojna žična vrv, ki je povezana skupaj. Namesto žične vrvi so v rabi tudi sidrne palice. Zasipanje sidrišč opravimo z utrjevanjem posameznih plasti nasutega materiala.
Pri leseni žičnici uporabljamo za drogove les drevesnih vrst kostanja in akacije. Njihova dolžina je odvisna od vrste droga oziroma njegovega položaja v žičnici. Pokončni drogovi segajo na primer od višine 6,8 m do 8,4 m nad teren. Drogovi so vkopani v tla, globina vkopavanja pa je od 100 do 110 cm.
6.1.2 Betonske žičnice
Postavljene so na ravnih terenih in vedno pravokotne oblike. Zaradi ekonomike so v primerjavi z lesenimi žičnicami postavljene na večjih površinah. Betonska žičnica ima v primerjavi z leseno žičnico daljšo življenjsko dobo, ki je zaradi njene konstrukcijske zasnove tesno povezana s kakovostjo vzdrževanja. Raster stebrov v notranjih poljih je 19,2 x 10,4 m, raster stebrov v krajnih poljih pa 12,2 x 0,4 m.
Žična mreža je sestavljena iz nosilnih in povezovalnih vrvi v vzdolžni in prečni smeri. Prečna robna nosilna vrv, ki ima horizontalni poves, poteka preko poševnih drogov v prečni smeri in je na končnih vogalnih stebrih z zanko obešena na kljuko železne glave vogalnih stebrov. Na prečno robno nosilno vrv so pritrjene vzdolžne nosilne vrvi (tekači), ki potekajo preko vmesnih prečnih nosilnih vrvi in so skupaj s prečnimi povezovalnimi vrvmi obešene na zanke na kljuke, ki so privarjene na železne glave poševnega stebra. Stabilnost žičnice v vzdolžni smeri zagotavljajo vzdolžne robne in vzdolžne vmesne povezovalne vrvi. Obe vrvi sta na poševnih in pokončnih stebrih z zanko s srcem obešeni na kljuko na železni glavi stebra.
Tudi pri betonskih žičnicah so največkrat uporabljena lesena sidra, ki so jih v nekaterih primerih zamenjali armirano betonski bloki. Sistem sidranja je enak sidranju lesenih žičnic. Pri betonski žičnici so drogovi narejeni iz armiranega betona in postavljeni na betonske točkovne temelje. Vogalni in poševni drogovi so votli in imajo obliko osmerokotnika, pokončni pa so polni in kvadrataste oblike. Najdaljši so poševni drogovi (6,73 m), najkrajši pa pokončni (6,2 m). Vogalni drogovi so dolgi 7,2 m. Vsak drog je na spodnjem in zgornjem delu zaščiten z objemkami oziroma okovi. Za spodnje dele drogov in zgornje dele pokončnih drogov so objemke narejene iz aluminijeve zlitine, za zgornje dele poševnih in vogalnih drogov pa so objemke kovane. Na kovane objemke so privarjeni kavlji za spajanje žičnih vrvi z drogovi.
6.1.3 Stroški postavitve žičnice
Stroški postavitve žičnice so v največji meri odvisni od tipa žičnice in pa njene velikosti. Pri sodobnih obnovah hmeljišč beležimo le še postavitve lesenih žičnic (leseni drogovi, žagovci za sidra, različen žičnati material), kjer znašajo stroški materiala okoli 12.000 EUR/ha, stroški postavitve žičnice (vrtanje jam, postavitev drogov in različna spremljevalna dela) pa še dodatnih 60 traktorskih in strojnih ter 300 ročnih ur. Tako velja ocena skupnih stroškov postavitve lesene žičnice okoli 15.000 EUR/ha.
6.2 Vzdrževanje žičnic
Redno izvajanje vzdrževalnih del zmanjša možnost porušitve žičnic in podaljša obdobje njihove uporabnosti. Napake in poškodbe na posameznih elementih žičnic opazimo najpogosteje med izvajanjem rednih delovnih postopkov v hmeljišču.
Glede na časovno komponento in način pristopa lahko preglede, na podlagi katerih se kasneje odločimo tudi za obseg vzdrževalnih del neke žičnice, razdelimo v naslednje skupine:
•	redne preglede,
•	izredne preglede in
•	periodične preglede.
6.2.1	Redni pregledi
Pri teh pregledih ugotavljamo trenutno stanje posameznih elementov v žičnici, kot so na primer napetost žičnih vrvi (omrežja žičnice, sidrnih vrvi), stanje drogov (mehanske poškodbe, nagnjenost drogov), kontrola stanja spojnih elementov, stanje podzemnih sidrnih vrvi na mestu prehoda iz terena itd. Pri omrežju žičnic je potrebno posebno pozornost posvetiti prečnim robnim nosilnim vrvem in robnim povezovalnim vrvem. Za zagotavljanje enakomerne obremenjenosti posameznih elementov žičnic (sidra in sidrne vrvi) pa je pomembno, da so pokončni drogovi postavljeni v pokončen (vertikalen) položaj.
6.2.2	Izredni pregledi
Med izredne preglede štejemo vse tiste preglede žičnic, pri katerih preverjamo stanje posameznih elementov žičnic zaradi začasno povečanih obremenitev. V letih, ugodnih za rast in razvoj hmelja, so rastline bujnejše, zato je njihova masa večja, kar vpliva tudi na obremenitev žičnice. Rastline hmelja dosežejo največjo maso v obdobju po cvetenju, zato moramo omenjene preglede pogosteje izvajati v tem času. Izredne preglede izvajamo tudi v primerih nenavadnih vremenskih dogodkov, kot so r daljša obdobja z intenzivnimi padavinami, neurja z močnimi sunki vetra in drugo.
6.2.3	Periodični pregledi
Tovrstni pregledi naj bi bili osnova za določitev večjih obnovitvenih del na žičnicah. Obseg teh del se določi na podlagi predhodnih analiz smiselno vzetih vzorcev kritičnih sestavnih elementov (povezovalne vrvi, nosilne vrvi, sidrne vrvi) določenega tipa žičnic znane starosti. Izvajanje takih pregledov ter izdelava odločitev o načinu in obsegu potrebnih obnovitvenih del različnih tipov hmeljskih žičnic morata biti zasnovana projektno in vključevati strokovnjake z različnih področij. Periodične preglede je smiselno izvajati v intervalu na vsakih 10 do 15 let.
7 Spomladanska in poletna dela v nasadih hmelja
7.1 Odgrinjanje rastlin10
Po temeljni obdelavi ostane v vrsti 40-50 cm širok greben zemlje. Pred rezjo rastline hmelja odgrnemo (fino odoravanje). Odgrinjamo s hmeljnim odoralnikom (»čehom«), ki sestoji iz dveh plužnih glav, kateri sta na okvirju nameščeni tako, da odoravata, razdalja med njima pa je 33 cm. Odoralnik vodimo z vodilno napravo s sedeža priključka. V zadnjem času je zaradi racionalizacije dela to vodilo fiksno vpeto. Za plužnima glavama sta dve poševno postavljeni plužni deski, ki ju stiska vzmet. Ti odstranjujeta greben zemlje, ki je ostal za plužnima glavama. Ob koreniki se deski razkleneta. Globino odgrinjanja uravnavamo s podpornim kolutom. Običajno znaša okoli 10 cm. Paziti moramo, da ne poškodujemo ali celo izorjemo korenik. Zlasti je oteženo odgrinjanje na prodnatih in plitvih tleh. Za odoravanje lahko uporabimo tudi hmeljni ogrodnik.
Hmeljni ogrodnik z orodji za rezanje in odoravanje hmelja
Odgrinjamo pa lahko tudi hkrati z rezjo. Tako zmanjšamo en hod pri obdelavi in racionaliziramo pridelavo hmelja. Odgrinjanje in rez hmelja predstavljata v stroških hmeljne pridelave dobre 3 % , kar ni malo, če upoštevamo samo stroške do obiranja.
Priključek za odgrinjanje priključimo na sprednji del traktorja, rezalnik pa zadaj. Pri uporabi bočnega rezalnika takšna racionalizacija ni možna.
Rez spada med najpomembnejše agrotehnične ukrepe v pridelavi hmelja. Večje napake, ki jih morebiti naredimo pri rezi, vplivajo na količino in kakovost pridelka več let. Kakovostno opravljena rez je osnova za učinkovitost nadaljnjih agrotehničnih ukrepov, ohranjanje rodnostnega potenciala rastlin, trajanje nasadov in doseganje konstantno visokih pridelkov.
Pri rezi odstranimo enoletni les in s tem odvečna na njem razvita očesca. Z
rezanjem uravnavamo dinamiko rasti, razvoja in rodnost nasada (zakasnimo začetek rasti - rastlino »prisilimo«, da zacveti šele, ko nastopi obdobje kratkega dne, kar pa pomeni večji cvetni nastavek in posledično večji pridelek), vzdržujemo korenike na ustrezni globini ter ohranjamo in kontroliramo zdravstveno stanje hmeljišč.
Ločimo štiri glavne načine rezi:
•	Rez na čep. Tako režemo večino nasadov, kjer so korenike dobro razrasle. Pri tem načinu pustimo en venec očesc na enoletnem lesu.
•	Rez na reznik. Pustimo dva venca očesc. Način je primeren za rez drugoletnih nasadov.
7.2 Rez rastlin11
Rez hmelja
•	Rez na glavo. Pri tem načinu odrežemo vso enoletno rez. Tako režemo le v izjemnih primerih, predvsem takrat, ko želimo ponižati koreniko in popraviti napake nepravilne (previsoke) rezi oziroma saditve. Vendar pa moramo računati z nevarnostjo, da določeno število rastlin po rezi ne bo vzniknilo.
•	Visoka rez. Na enoletnem lesu pustimo tri vence očesc. Ta način je priporočljiv le za pridelavo v zadnjem letu, pred izoranjem nasada.
7.2.1	Ročna rez
Pri sodobni pridelavi hmelja se ročna rez uporablja le še izjemoma. Nekateri hmeljarji se odločajo za ročno rez nasadov prvo leto po sajenju in pri drogovih. Pri ročni rezi obravnavamo vsako koreniko posamezno in se glede na stanje, v katerem je, odločamo, kako jo bomo obrezali (glava, čep, reznik ali visoko). V večini primerov režemo na čep. Pri ročni rezi uporabljamo hmeljni nož, ki je sestavljen iz rezila in lesenega ročaja. Za kakovostno gladko rez mora biti nož oster, zato ga redno brusimo.
Pri ročni rezi pri vsaki odkriti koreniki pokleknemo in z noževim ročajem odkopljemo zemljo ob koreniki ter si ogledamo koreniko. Porežemo vse roparske poganjke in izrežemo nagnita ter črviva mesta. Gladko odrežemo slabotni enoletni les, ne režemo korenin. Z roko primemo enoletni les in ga nagnemo nekoliko proti nožu ter ga gladko odrežemo. Pazimo, da je nastala rana čim manjša in gladka. Nož držimo poševno in režemo od spodaj navzgor.
7.2.2	Strojna rez
Natančnost pri strojni rezi se izraža v točnem vodenju rezalnika po vrsti, doseganjem določene globine oziroma višine rezi in ostrini diskov oziroma gladkosti rezi.
Diski morajo biti natančno in kakovostno nabrušeni. Zgornji disk nabrusimo od zgoraj pod kotom 45°, spodnjega pa od spodaj pod kotom 26° oziroma na širino 8 mm brušene površine. Za rez nasadov prvo leto po sajenju mora biti rezalnik še posebej skrbno pripravljen. Diska morata biti nabrušena bolj ostro in pravilno. Spodnji disk naj bo brušen pod zelo ostrim kotom, tako da znaša širina brušene površine pri spodnjem disku vsaj 1 cm, zgornji disk pa je lahko brušen pod večjim kotom. Nikakor ne smemo pozabiti na sprotno brušenje diskov. Le ostri rezalni diski omogočajo gladko rez brez cefranja, trganja ali celo izpuljenja korenik.
Ustrezna delovna hitrost je od 2,5 do 4 km/h. Odvisna je od vrste in vlažnosti tal ter poravnanosti hmeljišča. Pri rezi prvoletnih nasadov naj bo hitrost manjša, večje pa naj bo število vrtljajev diskov.
Porezan hmelj
Globina rezi je 2-3 cm nad glavo štora. Torej pri strojni rezi večino rastlin režemo na čep, nekaj pa tudi na reznik (glede na globino sajenja in nihanje rezalnika, ki naj ne bo večje od 1,5 cm). Pri ohranjanju globine rezi moramo biti zelo previdni, kajti neenakomerno globoko rezano hmeljišče povzroča zelo neenakomeren vznik po rezi, kar pa kasneje otežuje napeljavo poganjkov na vodila. Priporočene globine rezi se poskušamo čim bolj držati, kajti tako previsoka kot pregloboka rez nam dolgoročno zmanjšujeta rodnost nasada. Nikakor pa ne sme biti pregloboka rez drugoletnih nasadov, še posebej nasadov, ki so bili posajeni s sadikami s certifikatom A.
Pri rezi je priporočljivo večkratno razkuževanje rezalnikov med samo izvedbo ukrepa zaradi preprečevanja širjenja virusov in hmeljevega latentnega viroida (HLVd) v primeru certificiranih matičnih nasadov, na splošno pa za preprečevanje širjenja viroidne zakrnelosti hmelja (HSVd) - predvsem na posestvih, kjer je bila ta okužba potrjena.
7.2.3 Čas rezi
Pričetek rezi je pogojen z razmerami v okolju in lastnostmi sorte hmelja. Čas rezi hmelja iz leta v leto različno vpliva na količino in kakovost pridelka hmelja. Učinek časa rezi je v veliki meri odvisen od vremenskih razmer po rezi, predvsem od rastnih razmer v prvi polovici rastne dobe. Najprimernejši čas rezi za posamezno
sorto določamo po pridelovalnih izkušnjah, dopolnjenih z rezultati večletnih poskusov. Prezgodnja ali prepozna rez praviloma dajeta manj pridelka slabše kakovosti. Najprej režemo nasade na težkih tleh.
Priporočljivo je, da se v praksi držimo priporočenih rokov in z rezjo ne prehitevamo. Pri Savinjskem goldingu na količino pridelka ugodneje vpliva poznejša rez (okrog 10. aprila), pri sorti Aurora pa je pridelek večji, če rastline režemo med 25. in 31. marcem.
Preglednica: Priporočeni roki rezi za bolj razširjene sorte hmelja
Sorta hmelja	Priporočen datum rezi
Aurora	od 25. marca do 5. aprila
Bobek	od 1. do 10. aprila
Celeia	od 1. do 10. aprila
Savinjski golding	od 5. do 15. aprila
Dana	od 10. do 15. aprila
Styrian Gold*	od 5. do 15. aprila* *Podatek je okviren; poskusi so še v teku.
7.3 Napeljava vodil12
Deset do petnajst dni po rezi, torej v aprilu ali v začetku maja, vznikne iz korenike hmelja od petnajst do petdeset poganjkov. Ti takoj začnejo iskati oporo, okrog katere bi se ovijali. V pridelavi moramo zagotoviti oporo že pred vznikom hmelja. Nekaj poganjkov se lahko kar samih navije okrog nje. Temu pravimo samonapeljava. Sicer pa moramo ročno na oporo naviti nekaj poganjkov, preostale pa odstraniti.
Za oporo hmelja uporabljamo pri nas v glavnem vodila iz polipropilenske in monofilne vrvice. Razlog za njihovo široko uporabo je, da je delo z njimi hitro, cena pa zaenkrat precej nižja v primerjavi z vodili iz naravnih materialov. Sicer so v svetu v uporabi tudi vodila iz žarjene žice in vrvice iz naravnih materialov. Slednje v zadnjih letih intenzivno preizkušamo tudi na IHPS in predvidevamo, da bodo v prihodnosti v celoti izpodrinile vodila iz biološko nerazgradljivih materialov. Problem slednjih namreč je, da se kopičijo v tleh in ovirajo obdelavo tal, poleg tega pa z njimi obremenjujemo okolje. Na obiralnih strojih se vrvica rada navija na obiralne prste in os trtoreznice in tako povzroča zastoje pri obiranju.
Vrsta in način postavitve opore se razlikujeta glede na podnebje, rodovitnost tal, sorto hmelja in ekonomske razmere. Na sadilno mesto lahko napeljemo različno število vodil, različni so lahko tudi koti napeljave.
Napeljava vodil
7.3.1	Število vodil
Število vodil, ki jih napeljemo na sadilno mesto, je odvisno od rodovitnosti tal, gostote sajenja, bujnosti sorte in števila poganjkov, ki jih bomo napeljali na posamezno vodilo. Pri bujnih sortah, kot so C-sorte, napeljemo dve vodili na sadilno mesto. Pri nekaterih sortah, na primer pri Aurori, pa bolj pozitivno na pridelek in njegovo kakovost vpliva več vodil na eno sadilno mesto.
7.3.2	Kot napeljave (nagib) vodil
Boljši postopek napeljave je, ko je vodilo zamaknjeno pod določenim kotom. Pri Aurori, Savinjskem goldingu in C-sortah so ugotovili največji pridelek pri poševno napeljanih vodilih pod kotom 83°. Pri Aurori kot napeljave najbolj vpliva na količino pridelka. Poševna napeljava omogoča lažjo obdelavo v rastni dobi in tudi večji pridelek. Pri navpični napeljavi se rastline namreč povesijo v medvrstni prostor ter s tem ovirajo prehod traktorja in priključkov, prihaja do trganja rastlin s kolesi traktorja ali priključka.
7.3.3 Vsidranje oziroma »pikanje« vodila v tla
Vrvice ne smemo fiksirati neposredno v koreniko (štor), da je ne poškodujemo, ampak 5-10 cm od glavnine korenike. Fiksiramo jo tako, da bo veter nagibal poganjke k vodilu in ne od njega. Zapičena vrvica mora biti primerno napeta, da se ne zatika za traktor ali priključke. Da jo lahko dobro fiksiramo, mora biti vrvica v žlebu kakšen meter daljša od višine žičnice. Pri vezanju vrvice na žice morajo biti razdalje med vodili čim bolj enakomerne ter vozli pravilni (hmeljarski vozel) in dovolj zategnjeni, da vrvica ne drsi po žici ali se celo odveže.
7.4 Napeljava poganjkov na vodila13
Napeljava poganjkov na vodila je eden izmed agrotehničnih ukrepov, ki zelo vpliva na količino in kakovost pridelka. Ta delovna faza zajema postopek odbire poganjkov in navijanje poganjkov na vodilo. Z napeljavo poganjkov na vodila lahko zelo dobro popravljamo napake pri rezi in posledice neustreznega vremena.
7.4.1	Predhodno čiščenje
Predhodno čiščenje poganjkov opravimo, ko so poganjki dolgi od 15 do 30 cm in se še ne ovijajo. S tem preprečimo nepotrebno izčrpavanje korenike in omogočimo hitrejše prvo čiščenje in napeljavo poganjkov. Očistimo toliko poganjkov, da ostane sredina korenike v premeru 15 cm neočiščena. Delo opravimo ročno z dobro nabrušenimi motikami ali strojno z bočno ali zadenjsko nameščenimi diski. Bočna namestitev je primernejša, saj imamo pri delu boljšo preglednost in ga zato lahko opravimo natančneje. Disk mora biti dobro nabrušen in pravilno nastavljen (obrnjen za 45° navznoter in rahlo nagnjen), da se ne zapenja za vrvico. Hitrost dela je od 3 do 5 km/h.
7.4.2	Prvo čiščenje in napeljava poganjkov
Ko so poganjki dolgi od 50 do 70 cm, to je tri do štiri tedne po rezi, opravimo prvo čiščenje in napeljavo poganjkov. To je edini agrotehnični ukrep v hmeljarstvu, ki ga opravljamo še vedno izključno ročno in zahteva popolnoma individualno delo z rastlino. Pomembno je, da delo opravimo pravočasno, natančno in vestno, da poganjki ne polegajo po tleh, saj polegli poganjki pomenijo nevaren vir bolezenskih okužb za cel nasad.
Za navijanje odberemo enako velike poganjke iz sredine korenike. Izberemo dolžino poganjkov, ki je primerna za čas, ko poteka napeljava. Pazljivi moramo biti, da ne napeljujemo obolelih in roparskih poganjkov. Poganjke navijemo na vodilo v smeri urnega kazalca. Vršiček navitega poganjka na rahlo pritisnemo k vodilu.
Če je le mogoče, napeljave in čiščenja poganjkov ne opravljamo v mrzlem in deževnem vremenu, saj so v takem primeru poganjki krhki in je nevarnost lomljenja vršičkov precej večja.
Pri prvi napeljavi in čiščenju napeljemo tri ali štiri poganjke na vodilo, pustimo pa še en rezervni poganjek. Pri bujnejših sortah (na primer C-sorte) je bolje napeljati eno vodilo in tri ali štiri poganjke na vodilo oziroma pri dveh vodilih na sadilno mesto le po dva poganjka na vodilo. Tako bodo rastline bolje osvetljene in prehranjene, kar se bo kasneje odrazilo na večjem in kakovostnejšem pridelku.
7.4.3	Drugo čiščenje in napeljava poganjkov
Drugo čiščenje in napeljavo poganjkov opravimo deset do štirinajst dni po prvem čiščenju in napeljavi. V tem obdobju je pomembno, da korenike dobro očistimo vseh na novo izraslih poganjkov in morebitnih kuštravcev. Popravimo tudi odvite vrhove in napeljemo rezervni poganjek, kjer je to potrebno, sicer pa rezervni poganjek odstranimo. Priporočljivo je tudi odstranjevanje spodnjih zalistnikov.
7.4.4	Tretje čiščenje in napeljava poganjkov
V juniju pred osipanjem opravimo tretje čiščenje in napeljavo poganjkov. Ponovno porežemo morebitne nove stranske poganjke in kuštravce ter popravimo odvite vrhove poganjkov. Do višine 1,5 m od tal odstranimo zalistnike. Po tretjem čiščenju naj bi na vodilu ostali napeljani le trije poganjki, zato vse odvečne porežemo. Zaradi racionalizacije pridelave se ta postopek v veliko primerih ne izvede.
Popravljanje vrhov in dviganje padlih rastlin
Delovna faza napeljave in čiščenja poganjkov zajema tudi skrb skozi celo leto za že navite poganjke in popolnoma razvite rastline. Nasade hmelja moramo redno pregledovati, še posebno po močnih nevihtah in vetru. Skozi celo leto popravljamo odvite vrhove ter dvigujemo padle rastline.
7.5 Odstranjevanje zalistnikov14
V pridelavi hmelja uničujemo tudi spodnje zalistnike. Spodnji zalistniki so daljši kot zgornji in na njih le redko najdemo cvetove, hitro olesenijo, storžki, ki se razvijejo na njih, pa so drobni in slabše kakovosti. Odstranjujemo jih lahko mehansko ali kemično. Za mehansko odstranjevanje je prirejen poseben priključek (rotolaks), s katerim uspešno odstranimo odvečne poganjke pred prvim osipanjem, delno pa uničimo tudi plevel v vrsti. Za kemično uničevanje, ki ga izvedemo v prvi dekadi julija, pa uporabimo posebne pripravke. Raztopino nanašamo v višini 0,5 m od tal. Zelo ustrezna v ta namen pa je tudi gnojevka (glejte poglavje 7.7.3.3 Gnojenje z gnojevko).
V rastnem obdobju hmelj kultiviramo in osipamo. S tem rastlinam izboljšujemo rastne razmere; tla rahljamo, zračimo, preprečujemo prekomerno izhlapevanje vode, uničujemo plevel in zadelamo mineralna gnojila v tla.
Kultiviranje je najpogostejši način obdelave v rastni dobi. S tem ukrepom rahljamo zemljo, zdrobimo skorjo, uničimo plevel in zamešamo v tla mineralna gnojila. Za kultiviranje morajo biti tla primerno vlažna, da ne porušimo njihove strukture. To preverimo tako, da vržemo kepo tal ob tla. Pri tem se mora razleteti. Še posebno moramo biti previdni pri težkih tleh, ki se dlje časa sušijo in so manj časa primerna za obdelavo v primerjavi s srednje težkimi tlemi.
7.6 Obdelava tal v rastnem obdobju15
r^H
O
Kultiviranje
14	D. Majer
15	I. Friškovec in B. Čeh
Za kultiviranje nasadov hmelja so najprimernejši kultivatorji s poltogimi nogačami. Delovna hitrost kultiviranja je 10 km/h.
Prvo kultiviranje je plitvo s kultivatorjem z lastovkami, kultiviranje po napeljavi poganjkov na vodila pa globoko s suličastimi oziroma dletastimi nogačami. Kultivatorjem lahko priključimo še brano, da tako opravimo še predpripravo za prvo osipanje.
Vsak hmeljar bi moral imeti vsaj dve vrsti kultivatorjev za poletno obdelavo: kultivatorje s suličastimi motičicami in kultivatorje z lastovkami oziroma gosjimi nogačami.
Kultivatorji s suličastimi motičicami so primerni za nekoliko bolj globoko obdelavo (do 15 cm), predvsem za rahljanje zemlje. Za uničevanje plevelov so manj primerni, še zlasti, če so nogače na razdalji 20 cm in več. Prednost te vrste kultivatorjev je, da lahko obdelujemo bolj suha tla, manj pa kvarijo tudi strukturo tal. Po drugi strani pa je posledica rabe samo te vrste kultivatorjev bohotenje plevelov.
Kultivitatorji z lastovkami oziroma gosjimi nogačami so najbolj primerni za zatiranje plevelov v nasadih hmelja. Priporočljivo je, da jih v nasadih, ki so zapleveljeni s trajnimi pleveli, uporabljamo za prva tri kultiviranja. V zapleveljenih nasadih hmelja mora biti medvrstni prostor neprekinjeno obdelan po vsej širini, kar pomeni, da se morajo motičice prekrivati (vsaj 2 cm), sicer je učinek kultiviranja na plevele premajhen. Obdelava s temi kultivatorji je površinska. Kultivator z lastovkami naj bo naravnan tako, da je pri delu peta lastovke nekoliko dvignjena (približno 0,5 cm). Najenostavneje dosežemo pravilni naklon motičic tako, da postavimo pripet kultivator na ravna tla in ga z zgornjo ročico (rimsko matico) postavimo v položaj brez naklona, da se lastovka prilega tlom po vsej širini in dolžini - da leži tudi na peti.
7.7 Gnojenje16
7.7.1 Osnove gnojenja
Pri obiranju hmelja hmeljevino odpeljemo iz hmeljišča in s tem odpeljemo tudi določeno količino hranil. Le-to moramo vračati nazaj v hmeljišče v obliki gnojil, da se razmerja med hranili v tleh ne porušijo in da so rastline z njimi ustrezno preskrbljene.
16 B. Čeh
Rastlinam potrebna hranila delimo v makrohranila in mikrohranila, in sicer glede na količino hranila, ki ga potrebujejo.
Glavna hranila ali makrohranila rastline potrebujejo v sorazmerno veliki količini in jih moramo dodajati z gnojenjem. To so dušik, fosfor, kalij, kalcij, žveplo, magnezij.
Mikrohranila so hranila, ki jih rastline potrebujejo v majhnih količinah, vendar so za njihov obstoj nujno potrebna. To so železo, bor, mangan, baker, cink, molibden. Mikrohranil je običajno v tleh dovolj, a lahko da jih rastline ne morejo absorbirati, ker je v tleh porušeno ravnovesje med hranili ali pa so tla prekisla oziroma premalo kisla. V teh primerih jih rastlinam dodajamo foliarno. To pomeni gnojenje preko listov -škropljenje hmelja z raztopino gnojila. Foliarno gnojenje pospeši presnovo rastline in s tem posredno vpliva na povečan sprejem ionov tudi preko korenin. Pri aplikaciji je potrebno upoštevati količino hranil, ki jih vsebuje foliarno gnojilo, pravilno koncentracijo, temperaturo zraka (pri temperaturah nad 25 0C je izhlapevanje preveliko, zato prihaja do večjih izgub) in pravilo, da je bolje aplicirati večkrat manjše količine kot enkrat večjo količino pripravka. Kapljice naj bodo čim manjše, da se na listih naredi mikrofilm, kar omogoča, da rastlina hranila laže sprejme. Velike kaplje namreč hitro spolzijo po listu ali izhlapijo v zrak.
Koristni, vendar ne za vse rastline nujno potrebni elementi, so tudi natrij, klor in silicij.
Gnojimo na način, da bi se kar najbolj približali takšni vsebnosti hranil v tleh in razmerju med njimi, ki rastlinam najbolj ustreza in najbolj pozitivno vpliva na njihovo rast in razvoj. Če je na primer neko hranilo v tleh v preobilni količini, je možno, da le-to zavira dostopnost nekaterih drugih hranil za rastlino. In rastlina jih ne more črpati iz tal, četudi so v tleh v ustrezni količini. Ali pa obratno: če je nekega hranila v tleh premalo, rastlina ne samo da trpi pomanjkanje tega hranila, pač pa ne more zaradi tega črpati tudi nekaterih drugih hranil. Zaradi tega se pojavijo težave pri rasti in razvoju, zmanjša se pridelek. Zato se moramo pri gnojenju držati navodil na analiznem izpisku.
7.7.1.1 Vzorčenje tal za analizo
Zelo pomemben je že način, kako vzorčimo tla za analizo. Pravilna izvedba vzorčenja omogoča, da pridobimo res povprečen vzorec tal določene parcele in na podlagi kemične analize izvemo, kakšna je dejanska preskrbljenost tal s hranili. Če je vzorec tal odvzet napačno, rezultati kemične analize ne bodo zrcalili dejanskega stanja.
Vzorce tal vzamemo do globine 25 cm na dvajsetih do petindvajsetih mestih diagonalno ali pa cikcak po parceli, ki naj ne bo večja od 1 ha in je dovolj izenačena po lastnostih; če se rast rastlin ali pridelek na isti parceli razlikuje ali so tla pedološko neizenačena, potem vzorčimo vsak odsek posebej.
Na posameznem odvzemnem mestu odvzamemo za pest velik vzorec.
Najbolje je, če vzorčimo tla s sondo, ki si jo lahko sposodite na IHPS, lahko pa vzorčimo tudi s pomočjo lopate. Pri tem moramo biti previdni, da zajamemo enako količino zemlje iz celotne globine (ne na primer večjo količino zemlje iz zgornjega sloja in manjšo količino iz spodnjega sloja). Za analizo potrebujemo od 0,5 kg do 1 kg zemlje. Če naberemo večji vzorec, potem ga v čistem vedru dobro premešamo in v čisto vrečko spravimo predvideno količino. Vzorec damo v analizo v kemijski laboratorij na IHPS.
Vzorec tal opremimo z osnovnimi podatki:
•	ime in priimek lastnika,
•	naslov, kamor naj se analiza pošlje,
•	telefonska številka za morebitna dodatna pojasnila,
•	naziv parcele,
•	teksturo tal (lahka, srednje težka ali težka tla),
•	navedemo, da je vzorec iz hmeljišča,
•	globino odvzema in
•	želene analize.
V letu, ko smo gnojili s hlevskim gnojem, ne jemljemo vzorcev. Prav tako ne vzorčimo en mesec po gnojenju z mineralnimi gnojili in ne neposredno po dežju. Izogibamo se robovom parcele in predelom, kjer so kakšne posebnosti (kup kamenja, gnoja •••).
Če vzamemo vzorec za osnovno analizo, potem ga imamo lahko v odprti vrečki, ni tudi potrebno, da bi ga prenašali v hladilni torbi.
Po enaki metodi lahko vzamemo med rastno sezono tudi vzorec tal za analizo na vsebnost rastlinam dostopnega dušika v tleh (Nmin), le da je globina vzorčenja v tem primeru 60 cm in da vzorec takoj po odvzemu spravimo v hladilno torbo in ga dostavimo v laboratorij še isti dan.
7.7.1.2 Analiza tal
Rezultate kemične analize vrednotimo tako, da glede na ugotovljeno vsebnost hranila (fosfor, kalij, magnezij) v vzorcu tal vzorec najprej razvrstimo v razred preskrbljenosti z določenim hranilom. Označimo ga z A, B, C, D ali E.
Preglednica: Preskrbljenost tal z določenim hranilom glede na razred preskrbljenosti
Razred preskrbljenosti (oznaka)	Stanje preskrbljenosti tal
A	siromašno
B	srednje
C	dobro
D	čezmerno
E	ekstremno
Optimalna preskrbljenost tal s hranilom je dosežena v razredu C. V tem primeru je treba letno gnojiti s takšno količino določenega hranila, kolikor ga bomo letno odnesli s parcele. Če pa so tla prekomerno ali premalo preskrbljena z določenimi hranili, je potrebna korekcija. V naslednjih letih zato gnojimo z nekaj manjšimi oziroma nekaj večjimi odmerki, kot bomo letno odnesli hranil s parcele - kot je navedeno na analiznem izpisku. Po petih letih z analizo tal spet preverimo, kakšno je stanje. Ko se začnejo kazati na rastlinah znaki pomanjkanja ali preobilice določenega hranila na
rastlinah, je že dokaj pozno, če želimo imeti dober pridelek in rastline v ustrezni kondiciji. Zato so redne analize tal zelo pomembne.
7.7.1.3 Apnjenje
Apnjenje ni le ukrep za nevtraliziranje kislin v tleh, ampak na ta način vnašamo v tla pomembno rastlinsko hranilo kalcij in pozitivno vplivamo na nastajanje grudičaste strukture tal. Kalcij namreč deluje kot lepilo med humusnimi in glinenimi delci v tleh. Obenem pa je od reakcije tal, ki jo izražamo z vrednostjo pH, v veliki meri odvisna dostopnost hranil za hmelj. Potrebo po apnjenju določimo z laboratorijskimi analizami. Za hmelj so primerna zmerno kisla tla s pH od 6 do 6,7.
Apnimo vedno neposajena tla, po spravilu pridelka, v jesensko-zimskem obdobju, najkasneje zgodaj spomladi. Pri neustreznem izvajanju tega ukrepa lahko nastanejo razjede na listih hmelja, tla se zaskorjijo, nekatera hranila v tleh postanejo nedostopna za hmelj ... zato se je potrebno natančno držati navodila na analiznem izpisku.
Na lažjih in bolj kislih tleh uporabimo apnenec ali dolomit, na težjih tleh z ne tako nizkim pH lahko tudi žgano ali hidrirano apno. Za žive organizme v tleh je najmanj agresiven apnenec, zato ga lahko načeloma uporabimo tudi zgodaj spomladi, zelo agresivno pa je apno (CaO). Gnojenja s hlevskim gnojem in apnjenja ali gnojenja z mineralnimi gnojili in apnjenja v nobenem primeru ne izvajamo istočasno. Glede na tla, izbiro vira kalcija in uležanosti hlevskega gnoja se odločimo, kateri ukrep bomo izvedli jeseni in katerega zgodaj spomladi. Posvetujemo se s strokovnjakom.
Gnojila delimo na organska in mineralna.
7.7.2 Gnojenje z mineralnimi gnojili
Sestavljena oziroma kombinirana gnojila (NPK-gnojila) vsebujejo več hranil hkrati v različnih razmerjih, katere označuje številčna oznaka. Na primer, v gnojilu NPK 1515-15 je 15 % dušika, 15 % fosforja in 15 % kalija. Prednost kombiniranih gnojil je predvsem v tem, da lahko hkrati gnojimo z več hranili in tako lahko v enem delovnem postopku dodamo potrebno količino različnih hranil. Običajno so NPK-gnojila tudi cenejša. Njihova slaba stran pa je v tem, da je zaradi vsebnosti več hranil težko usklajevati oziroma odmerjati ustrezne količine posameznih hranil, ki jih je potrebno vnesti v hmeljišče glede na analizni izpisek. Zato lahko dolgotrajno gnojenje s sestavljenimi gnojili večkrat popolnoma poruši ravnovesje hranil v tleh. V primeru hmeljevine se nam to kaj hitro lahko zgodi, saj vsebuje izmed hranil, ki jih dodajamo z gnojenjem, največ dušika in kalija, količina fosforja pa je relativno majhna. In se če se pri gnojenju z NPK 15-15-15, na primer, ravnamo po fosforju, premalo pognojimo s kalijem, če pa se ravnamo po kaliju, preveč pognojimo s fosforjem, ki se z leti nakopiči v tleh.
Enostavna gnojila (gnojila, ki vsebujejo le eno hranilo) so običajno dražja, poleg tega jih je na tržišču manj. Vendar je z njimi veliko bolj enostavno zadostiti navodilom na analiznem izpisku.
Zato moramo v praksi dobro premisliti, kdaj izberemo katero gnojilo. Lahko, na primer, jeseni ali spomladi potrosimo PK-gnojila, v času dognojevanja hmelja z dušikom pa NPK-gnojila, pri čemer se ravnamo glede na potreben odmerek dušika.
Z upoštevanjem osnovnih pravil gnojenja, poznavanja odvzema hranil s hmeljevino ter nakupom ustreznih gnojil se z leti lahko približamo želenemu stanju v tleh. Z uporabo napačnih gnojil (neustrezno razmerje hranil v gnojilu glede na naše potrebe) pa se želenemu stanju v tleh ne bomo nikoli približali in lahko pričakujemo slabo kondicijo rastlin in manjši pridelek.
7.7.2.1 Gnojenje z gnojili, ki vsebujejo fosfor, kalij in magnezij
Z gnojili, ki vsebujejo fosfor, kalij in magnezij, lahko gnojimo kadar koli med sezono, saj se ta hranila vežejo na talne delce in je zato takšno »založno« gnojenje možno. Običajno pa redno gnojenje opravimo v jesenskem ali v spomladanskem času.
Med enostavnimi fosfatnimi gnojili se v hmeljiščih največkrat uporabljata superfosfat in Thomasov fosfat. Fosfatna gnojila je priporočeno zaorati v tla. Od enostavnih
kalijevih gnojil je pri nas običajno na razpolago kalijev klorid (kalijeva sol). Zaoravanje ni nujno, je pa priporočljivo, da dosežemo boljšo razporeditev hranila v območje korenin. Seveda pa sta fosfor in kalij na voljo tudi v obliki NPK-gnojil.
V	povprečju je odvzem v nasadih hmelja med 40 in 60 kg/ha P2O5 in od 100 do 200 kg K2O/ha letno. V polnorodnem nasadu hmelja gnojimo glede na analizo tal, pred zasaditvijo novega nasada pa tla založno pognojimo, saj lahko na ta način večje količine hranil vnesemo na globino aktivnih korenin (40-50 cm). Če smo ob sajenju ustrezno pognojili, mladega nasada do polne rodnosti običajno ni potrebno več gnojiti z gnojili, ki vsebujejo fosfor, kalij in magnezij.
V	Sloveniji so v glavnem tla dobro preskrbljena z magnezijem, kljub temu pa je potrebno stanje v tleh preveriti z analizo tal in se potem držati morebitnega nasveta o potrebnem gnojenju.
7.7.2.2 Gnojenje z gnojili, ki vsebujejo dušik
Drugačno pravilo pa velja za gnojenje z gnojili, ki vsebujejo dušik. To hranilo je namreč zelo mobilno in nam pri nestrokovni uporabi kaj hitro uide v zrak ali v globlje plasti tal in je na ta način za hmelj izgubljeno. Poleg tega na ta način nepotrebno obremenjujemo okolje. S tovrstnimi gnojili moramo zato gnojiti sproti med sezono, glede na potrebe hmelja, gnojenje na zalogo ne pride v poštev. Prav tako kot sta pomembna čas aplikacije in količina dušika, pa je pomembna tudi oblika dušika v gnojilu, ki ga uporabimo.
Skupna letna količina dušika, ki se pognoji v polnorodnem nasadu hmelja za pridelek 1,8 t/ha, je največ 200 kg/ha. Od te količine je potrebno odšteti količino dušika, ki jo vnesemo v hmeljišča z amonsulfatom ali UAN-om z namenom odstranjevanja plevelov in spodnjih stranskih poganjkov, kakor tudi količino dušika, ki smo jo vnesli v hmeljišča z organskimi gnojili, in le razliko pognojiti z mineralnimi gnojili. Dušik se namreč v toplih in vlažnih tleh spomladi sprošča z mineralizacijo organske snovi v tleh v rastlinam dosegljivih oblikah. Če teh dodatno vnesenih količin dušika v hmeljišče pri odmerjanju mineralnih gnojil ne upoštevamo, je vnesena količina previsoka.
Kot posledica pretiranega gnojenja z dušikom rastline prej dozorijo, bolj so občutljive na bolezni in napad škodljivcev ter na stresne razmere, tvorijo se preraščenci, storžki so krhki in slabše kakovosti, temnejše barve, nimajo značilnega leska, aroma pa je ostra in pekoča.
Pomanjkanje dušika se v nasadu hmelja ne odrazi takoj, ampak šele po treh letih, ko negnojene ali premalo gnojene rastline ne dosežejo vrha žičnice, listi so majhni in bledo rumeni, trte tanke in slabo obraščene. Negnojene rastline bi imele v četrtem letu do tretjine manj pridelka s slabšo trgovsko kakovostjo.
Hmelj potrebuje v kratkem času veliko dušika, saj požene vso nadzemno maso v dobrih štirih mesecih. Odmerek mineralnega dušika delimo na tri obroke v razmerju %% : % : %% . Prvi obrok potrosimo okrog 20. maja, drugi obrok okrog 10. junija, zadnji obrok pa najkasneje 5. julija. Pri aplikaciji je pomembno poznati talne lastnosti in potrebe rastlin, moramo pa upoštevati vremenske razmere.
Za dognojevanja se uporabljajo KAN, UREA, UAN ali gnojila z dušikom v počasneje sproščujočih oblikah. KAN vsebuje hitro delujočo nitratno obliko dušika in počasi delujočo amonijsko obliko dušika. To gnojilo je zato primerno za vsa tri dognojevanja in lahko pričakujemo, da deluje takoj. UREA ni primerna za prvo dognojevanje, saj so konec maja tla še hladna, najbolj je primerna za drugo dognojevanje ter za nasade, ki so slabše razrasli in bolj izpostavljeni izpiranju. UAN je tekoče dušikovo gnojilo in je primerno le v oblačnem, vlažnem in ne prevročem vremenu, saj sicer pride do večjih izgub dušika in poškodb na listih. Gnojila s počasi sproščujočim dušikom so primerna za prvo in drugo dognojevanje, vsekakor ne za tretje, saj sproščanje dušika traja dlje časa in bi lahko vplivalo na povečano vsebnost nitratov v storžkih. Pred aplikacijo je potrebno preveriti, koliko časa naj bi se dušik iz gnojila sproščal. Na ta način lahko zmanjšamo porabo gnojil in število dognojevanj, pričakuje se boljša izkoriščenostdušika.
Dušikovo gnojilo po trošenju zadelamo v tla, trosimo ga zgodaj zjutraj ali zvečer, da so izgube čim manjše. Za uspešno dognojevanje z dušikom je najbolj primerno, da so tla vlažna in topla - ne gnojimo v suši ali ob napovedi obilnega deževja. Pri dognojevanju z dušikom je potrebno tudi preveriti, da listi rastlin niso mokri, saj lahko v nasprotnem primeru nastanejo na njih ožigi.
Če pred tem še nismo potrosili fosforjevih in kalijevih gnojil, lahko to storimo v času prvega dognojevanja z dušikom z NPK-gnojilom. V tem primeru se moramo držati priporočenega odmerka dušika (največ 50 kg/ha N) in biti pazljivi, da ne odstopamo preveč od nasveta za odmerek fosforja in kalija. Tudi v NPK-gnojilih je dušik v obliki, kot je v KAN-u.
Mlad nasada do polne rodnosti gnojimo v prvem letu s 70-80 kg/ha N, v drugem letu pa s 120-130 kg/ha N, v obeh primerih v treh obrokih.
7.7.3 Gnojenje z organskimi gnojili
Organska snov izboljšuje strukturo tal. S tem se poveča tudi kapaciteta tal za zadrževanje vlage, boljša je zračnost tal, uravnava se temperaturni režim tal. Nase veže tudi hranila v izmenljivi obliki ter tako omogoča preskrbo mikroorganizmov in rastlin s hranili.
7.7.3.1	Gnojenje s hlevskim gnojem
Ker je hmelj okopavina, se v tleh letno mineralizira veliko organske snovi, zato naj bi hmeljišča letno pognojili z dobrih 20 t/ha hlevskega gnoja. V praksi se s hlevskim gnojem gnoji vsako drugo ali tretje leto z večjimi količinami, vendar moramo biti previdni, saj je največji dovoljeni vnos dušika z živinskimi gnojili 170 kg/ha letno, kar pomeni 34 t/ha hlevskega gnoja. V 10 tonah govejega gnoja je namreč okvirno 50 kg dušika. Če pa uporabljamo prašičji ali konjski gnoj, potem so vnosi dušika še večji; v 10 tonah prašičjega gnoja je 55 kg dušika, v 10 tonah konjskega gnoja pa 65 kg. 10 ton hlevskega gnoja vsebuje tudi 25-30 kg fosforja in 50-60 kg kalija. Pri gnojenju s hlevskim gnojem moramo imeti torej v mislih, da vnašamo v hmeljišče tako organsko snov kot rastlinska hranila. Upoštevamo, da se v prvem letu po zaoravanju hlevskega gnoja sprosti okoli 20-40 % dušika, dolgoročno 70 %, sproščanje fosforja in kalija pa je enako kot pri mineralnih gnojilih.
Za čim boljši izkoristek hranil iz hlevskega gnoja sta pomembna čas in aplikacija. V hmeljiščih na težjih tleh hlevski gnoj potrosimo jeseni, na lažjih tleh spomladi. V obeh primerih ga takoj zaorjemo, in sicer težja ko so tla, plitveje: na težkih tleh 5-10 cm globoko, na lahkih 15-20 cm. Na lahkih tleh je bolj priporočljiva uporaba dobro uležanega, zrelega hlevskega gnoja, saj z njim bolj pozitivno vplivamo na izboljšanje strukture tal, poleg tega pa ne tvegamo, da bi se pri mineralizaciji prekomerno sproščal dušik. Na težjih tleh lahko uporabimo tudi bolj svež hlevski gnoj, vendar ga moramo zaorati čim bolj plitko in ne šele tik pred začetkom rasti, da je dovolj časa, da se razgradijo fitotoksične snovi.
7.7.3.2	Uporaba gnojnice
Gnojnica je seč živali, pogosto pomešan tudi z vodo. Vsebuje veliko kalija in dušika ter zelo malo fosforja. Dušik iz tega organskega gnojila se lahko zelo hitro izgubi, zato je pravilno ravnanje z njo zelo pomembno. Bolje je, če gnojnico redčimo z vodo, ker lahko na ta način dosežemo boljšo vezavo hranila in manjše izgube. Okrog 90 % skupnega dušika je v amonijski obliki, zato jo uporabljamo izključno takrat, ko hmelj
dušik dejansko potrebuje, torej v času dognojevanja hmelja. Gnojnico apliciramo v oblačnem in ne prevročem vremenu in jo takoj zadelamo v tla.
7.7.3.3 Gnojenje z gnojevko
Gnojevka je mešanica živalskega blata in seča. Zaradi velikega deleža amonijskega dušika v gnojevki (okrog 50 % v goveji gnojevki) moramo z njo gnojiti kot z mineralnimi dušikovimi gnojili - torej takrat, ko rastlina N dejansko potrebuje, se pravi v času dognojevanja hmelja z dušikom. S stališča potreb hmelja po fosforju in kaliju lahko potrosimo letno 26 m3 nerazredčene goveje gnojevke, pa bodo zadovoljene potrebe hmelja po teh dveh hranilih. Količina dodanega dušika v enem obroku mora biti enaka količini dušika, ki bi jo sicer pognojili z mineralnimi gnojili (50-80 kg/ha N). V 1 m3 gnojevke je približno 5 kg dušika. Dušik iz gnojevke se ob pravilni aplikaciji izkoristi 60-70-odstotno.
Poskus z uporabo gnojevke za tretje dognojevanje hmelja in hkratno defoliacijo spodnjega dela rastlin
Pri uporabi gnojevke za prvo in drugo dognojevanje hmelja jo neposredno deponiramo v tla ali jo takoj po aplikaciji zakultiviramo. Pri tretjem dognojevanju hmelja hkrati z aplikacijo gnojevke poskrbimo za defoliacijo spodnjega dela hmelja in jo v tla potem zadelamo z osipanjem. Dragocenost gnojevke je tudi v tem, da poleg makrohranil vsebuje tudi mikrohranila, vodo in organsko snov.
Gnojilo razvažamo v ne prevročem, oblačnem vremenu, saj so sicer izgube hranil prevelike. Pred uporabo jo moramo razredčiti v razmerju 1 : 1. Gnojevko redčimo v gnojni jami ali pred razvažanjem. Z redčenjem dosežemo boljše izkoriščanje dušika iz gnojevke ter zmanjšamo nevarnost za zaskorjanje površine in za poškodbe rastlin.
7.7.3.4 Kompost, slama, podorine
Med organska gnojila spadajo tudi kompost, slama ter zaoravanje podorin. Kompost in slama se uporabljata le redko, razen kompostirane hmeljevine, je pa pogost ukrep zaoravanje podsevkov - podorin (glejte poglavje 7.9 Setev podsevkov - podorin).
7.8 Osipanje hmelja17
Z osipanjem prigrnemo zemljo k rastlini. Tako fiksiramo trte, da jih veter ne odlomi, prekrijemo in zadušimo plevele ter omogočimo rast adventivnih korenin. Osipamo srednje globoko, ne preblizu korenike in ne prepozno glede na višino plevelov. Ker se osuti del trte razvije v enoletni les, iz katerega lahko naslednjo pomlad narežemo sadike, matične nasade osipamo višje.
Osipamo dvakrat ali trikrat. Prvo ali prvi dve osipanji bolj kot višina rastlin hmelja narekuje višina plevelov, zadnje osipanje pa mora biti končano pred cvetenjem hmelja (konec junija). Pri osipanju smo zelo pozorni na vlažnost tal. Če so tla mokra, s tem ukrepom počakamo.
Za prvo oziroma drugo osipanje lahko uporabimo kolutne osipalnike, krožne brane ali plužna telesa.
Kolutni osipalniki so najbolj primerni, ker dobro drobijo zemljo. Diski so premera 50 cm (za prvo osipanje), nastavljeni pod kotom 45°, delovna hitrost je do 8 km/h. Boljši učinek dosežemo z gnanimi diski. Diski so običajno pritrjeni na kultivator.
Krožne brane so prav tako primerne za prvo osipanje, vendar samo v nasadih, kjer tla niso preveč prodnata. Vsi krožniki naj bodo obrnjenimi navzven (narivajo zemljo v vrsto). Uporabi krožne brane se običajno izogibamo, ker preveč zbija tla.
Plužna telesa slabo drobijo zemljo, vendar pa ne potrebujejo velike delovne hitrosti in so zato primerna za osipanje pod poševnimi drogovi.
Za zadnje osipanje (konec junija, pred cvetenjem hmelja) uporabimo vedno kolutne osipalnike, ki imajo premer diskov 50 cm ali pa tudi 60 cm.
7.9 Setev podsevkov - podorin18
Ker je površina pod hmeljišči v Savinjski dolini velika, hmeljarji v glavnem nimajo dovolj svojega hlevskega gnoja, s katerim bi v tla vračali takšno količino organske snovi, ki se letno razgradi zaradi pogostega obdelovanja. V ta namen naj bi namreč letno zaorali dobrih 20 ton hlevskega gnoja na hektar. Zato vključujemo med agrotehnične ukrepe tudi setev podsevkov - podorin.
Kot podsevki - podorine so primerne rastline, ki imajo hitro začetno rast in kratko rastno dobo, pri tem pa tvorijo veliko organske mase
V hmeljišča sejemo podsevke v začetku julija, po zadnjem osipanju, v medvrstni prostor. Za to so primerne rastline, ki imajo hitro začetno rast in kratko rastno dobo,
pri tem pa tvorijo veliko organske mase. Sejemo, na primer, krmno oljno redkev (sorta Raula) (20 kg semena/ha neto površine - samo v medvrstni prostor), krmno repico (sorta Perko) (12 kg semena/ha neto površine), krmno ogrščico (sorta Starška) (10 kg semena/ha neto površine), še bolj primerne pa so mešanice različnih vrst, saj na ta način podsevek v vsakem primeru dobro uspeva - razbohoti se vrsta, ki ji trenutne razmere najbolj ustrezajo.
Z ohranjanjem in povečevanjem vsebnosti organske snovi v tleh skrbimo tudi za ohranjanje in povečevanje sposobnosti tal za zadrževanje vode. Organska snov namreč lahko nase veže do petkrat več vode, kot je njena masa. Poleg koristnega vpliva zaradi vnašanja organske snovi v tla s podsevki zmanjšamo izgube dušika in drugih hranil iz tal, ki jih hmelj ne utegne zajeti in bi se sicer izgubila v podtalje in podtalnico. Te snovi namreč podsevki vežejo s svojimi koreninami in pridejo nazaj v zgornji sloj tal, kjer so po razgradnji organske snovi znova na voljo hmelju. S podsevki tudi dosežemo zmanjšanje erozijskih procesov in zapleveljnosti ter preprečujemo zbijanje tal. Dobra pokrovnost tal preprečuje zablatenje tal in v času obiranja v primeru dežja olajša vožnjo v nasadih hmelja.
Za setev podorin lahko uporabimo združeno orodje (agregat), kjer v enem hodu kultiviramo, osipamo in posejemo podorino. Pred obiranjem hmelja podorine prvič zmulčimo.
7.10 Namakanje
Pomanjkanje vode je v svetu glavni razlog za količinsko in kvalitetno neustrezne pridelke. Po podatkih organizacije FAO se v svetu pridela več kot polovica hrane na 17 % namakanih površin od vseh obdelovalnih površin.
Površno poznavanje slovenskih podnebnih razmer daje vtis, da je namakanje v večjem delu države nepotrebno. Vendar smo že sedaj priča spreminjanju podnebnih razmer, saj se v zadnjem času pogosteje srečujemo s sušnimi obdobji. V zadnjih 25 letih se v povprečju vsako tretje leto pojavi ekstremno sušno obdobje. Potrebno pa se je zavedati, da se tudi v letih, ko ima suša le lokalni značaj, pojavljajo občutni primanjkljaji vode, ki zmanjšujejo stabilnost in kakovost rastlinske pridelave. V prihodnje naj bi bile temperature še višje in padavine še slabše razporejene.
Namakanje se je v hmeljarstvu hitro uveljavilo, saj je ekonomika pridelovanja to tudi omogočala oziroma narekovala. Namakanje v pridelavi hmelja zagotavlja poleg povečanja pridelka tudi stabilnost pridelave in kakovost pridelka. V 70. in 80. letih
prejšnjega stoletja je država v pretežni meri sofinancirala izgradnjo osnovne namakalne infrastrukture, in to v skupnem obsegu 1278 ha (skupaj z ostalimi poljedelskimi površinami). Praktično edina tehnologija namakanja do sredine 90. let je bilo namakanje hmelja z bobnastimi namakalniki, v zadnjem času pa se uveljavlja kapljično namakanje.
7.10.1 Pomen poznavanja rastlinam razpoložljive količine vode (vodna bilanca)19
Osnovo pravilnemu namakanju predstavlja poznavanje vodne bilance ali z drugimi besedami, koliko vode pride v tla in koliko vode tla zapusti. Največji in pretežni vir oskrbe rastlin z vodo so padavine, v nekaterih primerih (manj pogosto) pa lahko pomemben vir predstavlja tudi visok nivo podtalnice. Glavni rezervoar vode so tla, ki uspejo z različnimi silami zadržati vodo. Tla vodo izgubljajo z izhlapevanjem in s procesom dihanja rastlin (transpiracije), kadar pa dež pade, ko so tla že nasičena z vodo, pa z odtekanjem v podtalje ali po površini. Izgube vode iz tal z izhlapevanjem in procesom dihanja rastlin imenujemo evapotranspiracija. Koliko vode je na razpolago rastlini v obdobju spremljanja (na primer od vznika do poljubnega dne v rastni dobi), bi lahko zapisali z naslednjo enačbo:
Rv = Tv + P - ET - I,
kjer je:
Rv - rastlinam dostopna voda na določen dan
Tv - količina vode v tleh ob začetku spremljanja
P - količina padavin (dežja) v obdobju spremljanja
ET - izgube vode z izhlapevanjem iz tal ter dihanjem rastlin
I - morebitne izgube vode z odtekanjem v podtalje ali po površini, kadar so tla pred padavinami že nasičena
Poznavanje vodne bilance je odločilnega pomena za pravilno namakanje, saj če dodajamo premajhne ali prevelike odmerke vode, ne dosežemo ustreznega pridelka in njegove kakovosti. Pravilna določitev stanja vlage v tleh in potrebna količina vode, ki jo moramo dodati z namakanjem, sta temelj uspešnega namakanja. V nadaljevanju bodo prestavljeni posamezni členi vodne bilance.
7.10.2 Tla in voda v tleh20
Tla nudijo oporo rastlinskim koreninam ter zadržujejo v sebi vodo in hranilne snovi, ki jih rastline srkajo preko koreninskega sistema. Tla so sestavljena iz trdnega dela, vode (talne raztopine) in zraka. Osnovni talni delci se med sabo povezujejo v večje skupke - strukturne agregate, medtem ko prazen prostor med trdnimi delci - pore -zasedata voda in zrak. Kadar so tla suha, v porah prevladuje zrak in obratno, v mokrih tleh v porah prevladuje voda. Pravimo, da sta voda in zrak v obratnem sorazmerju. Več ko je vode, manj je zraka in obratno. Pore se delijo na makro (večje) in mikro (manjše) pore. Za rastline je najboljše stanje, ko makro pore zapolnjuje zrak in mikro pore voda. Odločilno vlogo pri vezavi vode ima fizikalno-kemijska vloga osnovnih delcev tal - teksture tal. Mineralni del tal je sestavljen iz osnovnih delcev, ki jih delimo na:
•	pesek (velikost od 0,02 mm do 2 mm),
•	melj (velikost od 0,002 mm do 0,02 mm) in
•	glino (velikost delcev < 0,002 mm).
Razmerje med talnimi delci različnih velikosti določa osnovne lastnosti tal, med drugim tudi vodne lastnosti tal. Tako je značilno za tla, kjer je delež peska večji kot 50 % in hkrati delež gline manjši kot 20 %, da imajo zelo nizko sposobnost vezave vode. V takšnih tleh je veliko makro por, ki omogočajo, da voda (padavine ali voda, dodana z namakanjem) hitro odteče, hkrati pa tla ne uspejo zadržati večjih količin vode. Na drugi strani pa so tla, ki imajo, na primer, delež gline večji kot 30 %. Takšna tla uspejo zadržati 40 in več odstotkov vode kot peščena tla.
Voda se s procesom izhlapevanja (evaporacije) izgublja iz tal. Na ta proces lahko delno vplivamo z obdelavo tal. Kadar so tla sklenjena, je obseg izhlapevanja večji, če pa tla plitvo prekultiviramo, se stik prekine in obseg izhlapevanja zmanjša.
Tla zadržujejo vodo z različnimi zadrževalnimi silami. Te sile povzročajo, da se voda veže okoli talnih delcev kot nekakšna tanka prevleka (film). Glede na silo, s katero je voda vezana v tleh, so pomembni naslednji pojmi:
•	odcedna ali gravitacijska voda,
•	rastlinam dostopna voda,
•	točka poljske kapacitete in
•	točka venenja.
Odcedna ali gravitacijska voda je tista, ki je v tleh vezana s silo, manjšo od 0,33 bara. Dejansko je to tista voda, ki odteče po makro porah iz z vodo popolnoma nasičenih tal v 24 urah in je rastline ne uspejo črpati v daljšem časovnem obdobju. Pri opredelitvi, koliko rastlinam dostopne vode lahko določena tla vežejo, je zato ne upoštevamo.
Točka venenja označuje tisto točko, kjer je voda v tleh vezana s takšno silo, da je večini rastlin postala nedostopna in zato začnejo rastline veneti. V tej točki je sila, s katero je voda vezana v tleh, 15 barov.
Točka poljske kapacitete je tista točka, ko iz tal odteče vsa gravitacijska voda in se sicer od tal do tal razlikuje, vendar je dogovorno povprečna sila, s katero je voda vezana v tleh, enaka 0,33 bara.
Rastlinam dostopna voda je vsa tista voda, ki je vezana s silo med točko venenja in poljsko kapaciteto.
V laboratoriju se določi, kolikšno količino vode vežejo tla ob določenem pritisku. Odnos med silo, s katero je voda vezana v tleh, in njeno količino v tleh, ponazarja vodnozadrževalna krivulja ali pF-krivulja.
pF	lenzija (bar)
Povezava med količino vode in tenzijo le-te v različnih tleh
Običajno izražamo količino vode v deležu (%) ali absolutni količini, to je mm. Pri dodajanju vode z namakanjem ali oceni dnevnih izgub vode iz tal pa se količina vode izrazi skoraj vedno le v mm. Do dolžinske enote (mm) pride zaradi tega, ker se podaja količina vode (l = 1000 cm3) na enoto površine - m2 ali 10.000 cm2. Torej je 1 l vode na površini kvadratnega metra visok 1 mm (1000 cm3/10.000 cm2).
7.10.3	Rastline in voda21
Za rastline je voda življenjsko nujna. Omogoča, da se odvijajo vsi življenjski procesi v rastlini - dihanje, transport hranilnih snovi, tvorba snovi in drugo.
Rastline pri procesu dihanja - transpiraciji - izgubljajo vodo. Dihanje rastlini omogoča, da pridobi energijo za svoje življenje z oksidacijo sladkorjev. Količina vode, ki jo izgubi, je odvisna od razvoja oziroma fenofaze rastline, ta pa je v neposredni zvezi z velikostjo listne površine. Večja ko je rastlina, večje so izgube vode s transpiracijo. Obseg transpiracije je seveda odvisen tudi od vremenskih dejavnikov, kot so relativna zračna vlaga, temperatura, sončno sevanje in veter. Povsem jasno je, da je izguba vode s transpiracijo zelo različna glede na kulturo in celo med rastlinami istega nasada oziroma posevka.
7.10.4	Evapotranspiracija22
Evapotranspiracija pomeni skupno izgubo vode s procesom dihanja in izhlapevanja iz tal. Merjenje izgub vode je sorazmerno težko in drago, zato so skušali razviti številne modele, ki bi na osnovi meteoroloških parametrov pomagali oceniti izgube vode. V svetu je najpogosteje uporabljena metoda za izračunavanje evapotranspiracije po Penmanu oziroma rahlo korigirana metoda, ki se imenuje Penman - Monteith. Izračunana vrednost po tej metodi, poimenovana potencialna evapotranspiracija, služi kot referenčna in z njo primerjamo evapotranspiracijske izgube posamezne rastlinske vrste. Faktor rastline omogoča, da lahko na podlagi meteoroloških parametrov ocenimo evapotranspiracijske izgube za posamezno rastlinsko vrsto po sledeči enačbi:
ET (rastline) = ETo x Kc
ET - dejanska evapotranspiracija mm/dan
Eto - referenčna ali potencialna evapotranspiracija (izračunana) mm/dan Kc - faktor rastline - se spreminja z razvojem rastline
21	M. Knapič in B. Čremožnik
22	M. Knapič in B. Čremožnik
Poznavanje evapotranspiracijskih izgub je nujno potrebno za pravilno načrtovanje namakalnih sistemov, akumulacij vode in nenazadnje tudi količine vode ob namakanju. Potrebno je poudariti, da gre večji delež izgub vode iz tal na račun izhlapevanja in manjši zaradi dihanja rastlin, ko je rastlina majhna (majhna listna površina), kasneje, ko rastlina doseže končno velikost, je večji delež izgub vode iz tal zaradi dihanja rastlin in manjši zaradi izhlapevanja iz tal.
V spodnji preglednici so podane ocene evapotranspiracijskih vrednosti za hmelj. Iz nje je na primer razvidno, da je povprečna evaportranspiracija hmelja v maju 1,95 mm (3,25 x 0,6) in v mesecu juliju 4,6 mm. To z drugimi besedami pomeni, da moramo v maju na hektar hmelja dnevno dodati 20.000 l in v juliju 46.000 l vode.
Preglednica: Dolgoletna potencialna evapotranspiracija (ETo) za Celje in faktor rastline glede na razvoj hmelja za vegetacijsko obdobje
Mesec	ETo (mm/ dan)	Faktor rastline - Kc
April	2,22	0,30
Maj	3,25	0,60
Junij	3,80	0,90
Julij	4,00	1,15
Avgust	3,35	1,15 (do tehnološke zrelosti)
September	2,20	0,60
7.10.5 Tehnologije namakanja hmelja23
V pridelavi hmelja v Evropi poznamo predvsem dve osnovni tehnologiji namakanja, in sicer namakanje s pomičnimi razpršilci ter različne izvedbe kapljičnega namakanja. Obe tehnologiji namakanja imata svoje dobre in slabe strani, vendar ima kapljično namakanje več prednosti kot slabosti.
Črpalka je lahko na skupnih namakalnih sistemih ista za obe tehnologiji namakanja ali pa je ločena za posamezno tehnologijo namakanja. Primarni sistem (dovod vode do polja) in sekundarni sistem ostajata skupna s sedaj uveljavljenim namakalnim sistemom z bobnastimi namakalniki kot tudi kapljičnim sistemom. Razlike nastanejo v nadaljnjem razvodu cevi do namakalnih cevi, saj je potrebno zaradi manjših tlačnih izgub osnovni vod cepiti v manjše krake. Kljub vsemu pa je potrebno poudariti, da za kapljične namakalne sisteme ne potrebujemo visokotlačnih črpalk, saj je delovni tlak v namakalnih sistemih okoli enega bara. To dejstvo je še posebno pomembno pri
manjših sistemih, saj cena energije in razlika v osnovni ceni med črpalkami nista zanemarljivi.
7.10.5.1 Namakanje z bobnastimi namakalniki
Primarna namakalna mreža se ob hmeljiščih razcepi v sekundarno. Na posamezni sekundarni veji so nameščeni hidrantni priključki v razdalji od 60 do 90 m. Na hidrantne priključke se priključijo bobnasti namakalniki oziroma rolomati, največkrat preko aluminijastih cevi ali pa z gasilskimi tlačnimi cevmi.
Razširjeni sta dve izvedbi bobnastih namakalnikov, ki se razlikujeta predvsem v pogonskem sistemu bobna za navijanje cevi. Prvi uporablja za navijanje cevi motor in se hitrost premika uravnava z vrtljaji motorja oziroma reduktorja, medtem ko se pri drugem tipu preko hidravlične turbine izrablja energija vode za navijanje cevi. Hitrost pomika uravnavamo z ustreznim zobniškim razmerjem in pretokom skozi turbino. Na koncu cevi so nameščene sani s štirimi razpršilci. Hitrost pomika sani se giblje med 0,2 m in 1,5 m na minuto. Kapaciteto namakanja torej uravnavamo s hitrostjo pomika sani in s kapaciteto razpršilcev na saneh. Kapaciteta omenjenega razpršilca je 2 l/ s, kar skupno pomeni 8 l/ s, seveda ob pogoju, da so na namakalniku vsaj 4 bari pritiska, saj je kapaciteta razpršilcev odvisna od pritiska vode. Značilno je, da je zelo malo pozornosti namenjene razpršilcem, čeprav so eden bistvenih delov pri namakanju. Velikokrat je v praksi mogoče opaziti, da posamezni razpršilci ne delujejo pravilno. Prav tako je opaziti, da pridelovalci ne poznajo kapacitete razpršilcev, kaj šele, da bi prilagajali kapaciteto količini vode, ki jo želijo dodati z namakanjem. Temu dejstvu gre pripisati večino napak pri namakanju, predvsem prevelikim odmerkom.
Za tehnologijo namakanja z bobnastimi namakalniki je značilno, da nadomestimo tedenske do desetdnevne izgube vode (namakalni turnus). Tako dodamo na hektar od 20 mm do običajno največ 30 mm ali z drugimi besedami od 200.000 l do 300.000 l (norma namakanja). Na lažjih tleh so ti odmerki manjši in bližji 20 mm, in sicer zaradi tega, ker tla ne uspejo zadržati večjih količin vode. Če dodamo na lažja tla preveliko vode, ne prihaja samo do neekonomičnega ravnanja z vodo, ampak tudi do izpiranja hranil.
Namakanje z bobnastimi namakalniki je delavno dokaj zahtevna tehnologija, saj je potrebno premikati sani oziroma cev vedno na začetek (konec) vrste, hkrati pa je potrebno namakanje vsaj delno nadzorovati, saj sani lahko zaidejo s poti in lahko potrgajo vodila v vrsti. Tehnologija namakanja z bobnastimi namakalniki ima vrsto
dobrih, hkrati pa veliko slabih lastnosti, še posebno, če jo primerjamo s katero od racionalnejših kapljičnih tehnologij namakanja.
Bobnasti namakalnik
Dobre lastnosti so:
•	lahko se uporablja na ravnem in delno neravnem zemljišču - predhodna ureditev zemljišča ni potrebna,
•	oprema - stroj - praviloma ne zavzema obdelovalne površine in ne ovira mehanizacije pri delu,
•	možnost regulacije dodanih količin vode, kar omogoča, da se lahko uporablja na bolj ali manj prepustnih obdelovalnih površinah.
Ta način namakanja pa ima tudi slabosti:
•	relativna visoka začetna vlaganja in visoki režijski stroški,
•	izgube vode zaradi izparevanja ter slabše sposobnosti vpijanja vode na težjih in zbitih tleh,
•	velik pritisk večjih kapljic slabša strukturo zemljišča in zato se tla lahko zaskorjijo, erozijsko deluje na tla, poškoduje pa lahko tudi nežnejše rastline,
•	stroje je potrebno vzdrževati tudi izven sezone,
•	visokotlačni sistem zahteva ustrezno dimenzionirano črpališče in cevni razvod (10 barov),
•	velika poraba energije (tako električne kot goriva),
•	vpliv vetra na enakomernost zalivanja,
•	povečana možnost izpiranja hranil in pesticidov v podtalnico (namakanje in nevihta).
7.10.5.2 Kapljično namakanje
V	svetu je tehnologija kapljičnega namakanja že dolgo poznana, vendar se je v hmeljarstvu uveljavila relativno pozno. Kapljično namakanje zagotavlja, da dovajamo vodo rastlinam v različnih količinah in intervalih ob hkratni veliki izenačenosti dovajanja vode. Pri namakanju z bobnastimi namakalniki pričnemo z namakanjem, ko je v tleh približno polovica rastlinam dostopne vode, medtem ko pri kapljičnem namakanju vzdržujemo višji nivo vlage v tleh oziroma rastlinam lahko dostopno vodo. Stalno vzdrževanje konstantnega nivoja lahko vezane vode v tleh je z drugimi tehnologijami namakanja praktično nemogoče vzdrževati, saj je potrebno stalno (1-3 dnevni intervali) dovajati majhne količine vode.
Območje omočenosti tal je s kapljičnim namakanjem manjše kot pri ostalih načinih namakanja, saj s kapljičnim namakanjem dovajamo vodo točno v območje korenin, kjer je ta najbolj potrebna in ne namakamo celotne površine.
V	hmeljarstvu obstajajo tri izvedbe kapljičnih sistemov:
•	podzemni kapljični sistem,
•	kapljični sistem na vrhu žičnice in
•	sistem, kjer so namakalne cevi položene v vrsto s hmeljem.
a)	Podzemni kapljični sistem
Osnovna značilnost je, da je namakalna cev v že izoblikovanih nasadih položena okoli 30 cm od vrste hmelja in na globino okoli 40 cm. Pri tem sistemu se srečamo z obilico težav pri postavitvi, poleg tega delno poškodujemo korenine. Zato se pri nas v starih nasadih ta sistem ni uveljavil. V novih nasadih pa namakalno cev položimo pred sajenjem od 10 do 15 cm pod rastlino. Takšna globina je pogojena z dejstvom, da v prodnatih tleh težko računamo na ustrezen kapilarni dvig vode (še posebno v poroznem sadilnem jarku).
b)	Nadzemni kapljični sistem
Poznamo dva nadzemna kapljična sistema. Pri enem so namakalne cevi položene v vrsto s hmeljem. Za ta sistem je značilno, da ga je potrebno v začetku junija položiti in ga pred obiranjem tudi pospraviti. Uporabljamo lahko enoletne kapljične cevi, ki jih
po koncu sezone zavržemo, ali pa večletne kapljične cevi, ki jih pred obiranjem pospravimo in skladiščimo za naslednje leto. Dodatno delo in skladiščni prostor za namakalne cevi sta glavni pomanjkljivosti tega sistema.
Pri drugem sistemu pa kapljične cevi pritrdimo na vrhu hmeljske žičnice, kjer ostanejo 10-15 let oziroma kolikor je njihova življenjska doba. V vsaki vrsti hmelja se namesti dodatno nosilno žico, na katero se namesti kapljična cev. Ta sistem se lahko uporablja tako v novih kot v starih nasadih.
Nadzemni kapljični sistem (cevi, položene v vrsto hmelja)
Kapljično namakanje se najbolj razlikuje od klasične tehnologije namakanja (bobnasti namakalniki) po nujnosti filtriranja vode, saj so majhne odprtine kapljačev zelo občutljive za mašenje. Filter oziroma filtracijski sistemi so najvitalnejša komponenta kapljičnega namakalnega sistema, saj predstavljajo garancijo, da bo ob pravilno načrtovanem sistemu življenjska doba kapljičnega sistema kar najdaljša in njegova funkcionalnost kar najboljša. Ob pravilnem vzdrževanju naj bi bila življenjska doba od 10 do 15 let.
Za kateri tip filtra ali njihovo kombinacijo se odločamo na osnovi velikosti delcev, ki jih je potrebno odstraniti, oziroma na osnovi analize vode iz namakalnega vira. Analiza vode je nujno potrebna za racionalno izbiro filtrov in določitve splošne primernosti vode za namakanje. Ker so pri nas najbolj razširjeni namakalni viri
površinske vode (reke, jezera, odprte akumulacije), je skoraj pravilo, da vodo filtriramo s peščenimi filtri, ki so tudi najdražji, saj je potrebno odstraniti tudi tako majhne organizme, kot so bakterije in alge.
Preglednica: Primerjava prednosti in slabosti namakanja z bobnastimi namakalniki (rolomati) in kapljičnega namakanja (vir: Pintar, 2006)
Namakanje z rolomati
Kapljično namakanje
Značilnosti namakanja
Namakanje je manj pogosto. Rastlini dodati največji možni obrok vode, kar določajo lastnosti tal in globina korenin.
Rastlini dodajati vodo večkrat v manjših odmerkih (npr. vsak dan, vsaka dva dni).
Obrok namakanja
Odvisen od količine vode, ki jo tla lahko zadržijo v globini glavne mase korenin. Največji možni obrok je okrog 20-35 mm oziroma 2035 l/m2.
Obrok namakanja je načeloma enak dnevni potencialni evapotranspiraciji. Največje vrednosti so 6-7 mm oziroma6-7 l/ m2.
Poraba vode	Največja, ker namakamo vso	Najmanjša, ker namakamo le
	površino in so največje izgube	del površine in so izgube
	vode. Ocenjene izgube so 30-	vode najmanjše. Ocenjene
	40 %.	izgube vode so 8 %.
Poraba energije	Največja. Namakalna oprema	Najmanjša. Namakalna
	deluje pri visokih tlakih (do	oprema deluje pri tlakih do
	10 barov).	1,5 bara.
Potreba po filtraciji	Manjša.	Velika.
Nevarnost za	Povečana za bolezni, ki se	Malo povečana nevarnost pri
bolezni	razvijajo v vlažnejših	bolj občutljivih rastlinah,
	razmerah, ker so listi pogosto	vendar najmanjša od vseh vrst
	omočeni.	namakanja.
Možnost fertigacije	Ne	Da
Lastnosti tal
Zelo pomembne. Za namakanje so najprimernejša srednje težka tla (meljasta ilovica). Intenziteta namakanja ne sme presegati koeficienta infiltracije.
Enako uspešno lahko namakamo tudi lahka peščena in težka glinasta tla. Od deleža gline v tleh je odvisen razmik med kapljači, kar vpliva na najdaljšo možno dolžino namakalnih linij.
Če je vodni vir podtalnica, imamo največkrat opraviti s potencialno nevarnostjo mašenja kapljačev s snovmi mineralnega izvora, ki jih lahko odstranimo z nekaterimi cenejšimi izvedbami filtrov.
Naslednja zelo pomembna komponenta kapljičnega sistema je tudi dognojevalna naprava, ki hkrati z namakanjem omogoča doziranje gnojil. To dejstvo nam omogoča bolj natančno doziranje hranil in ostalih kemikalij v veliko manjših odmerkih, kot je to običajno v klasičnih tehnologijah pridelave kmetijskih rastlin.
Obstaja mnogo načinov, kako injicirati gnojila, zaščitna sredstva za rastline in kemikalije za vzdrževanje sistema v namakalni sistem. Razlogi, ki vplivajo na odločitev, pa so naslednji:
•	Dostopnost energije v veliki meri vpliva na našo odločitev, saj je ponekod na polju nemogoče računati na električno energijo.
•	Nekatera oprema je prenerodna za premike in je lahko le stacionarna.
•	Nevarnost nekaterih sredstev za varstvo rastlin ali kemikalij, ki jih uporabljamo za vzdrževanje sistema, vpliva na izbor opreme za vnos snovi.
Pomembna prednost kapljičnih namakalnih sistemov je tudi ta, da lahko zaradi majhnih obrokov dodane vode namakamo lahka peščena tla, ki niso sposobna zadrževati velikih količin vode. Prav tako lahko namakamo težka glinena tla, ki imajo majhno sposobnost prepuščanja vode (infiltracije).
Slabosti kapljičnih sistemov v primerjavi z ostalimi:
•	vodo je potrebno filtrirati, da preprečimo mašenje kapljačev,
•	rastline pri kapljičnih namakalnih sistemih razvijejo manjši koreninski sitem in so v primeru, da ne začnemo namakati pravočasno, bolj izpostavljene suši; vendar je to pri nas manjši problem, ker rastline dobijo del potrebne vode tudi s padavinami in je vsaj občasno omočena celotna prostornina tal.
7.10.5.3 Pravilno uravnavanje namakanja
Za obe osnovni tehnologiji namakanja velja, da je potrebno za pravilno namakanje redno spremljati stanje na njivi. Pri kapljičnem namakanju določamo količino in frekvenco namakanja na osnovi vrednosti oziroma ocene dnevne evapotranspiracije. Pravilnost ocene evapotranspiracije kontroliramo z merjenjem vlage v tleh. Z merjenjem vlage v tleh lahko ugotavljamo, ali so ocene evapotranspiracije premajhne ali prevelike ter tudi razporeditev vlage v vertikalni in horizontalni smeri. Namakanje samo na osnovi ocen dnevne evapotranspiracije ni zadovoljivo. Dejanske
evapotranspiracijske vrednosti so med parcelami lahko zelo različne, zato brez merjenja vlage na parceli ne moremo pravilno izvajati namakanja. Prav tako je potrebno spremljati vlago na več lokacijah znotraj iste njive. Priporočljivo je, da spremljamo vsebnost vlage na dveh globinah - boljša kontrola namakanja oziroma izpiranja.
Za pridelovalce je najbolj smiselna uporaba tenziometrov, ki v bistvu omogočajo odčitati, s kakšno silo je vezana voda v tleh. S tenziometrom lahko zadovoljivo uravnavamo namakanje za večino kmetijskih rastlin, saj je njegovo delovanje omejeno do sile 0,8 bara. Če imamo za določena tla izdelano tudi vodno zadrževalno krivuljo (določamo jo tudi na IHPS), lahko iz odčitane sile tudi ugotovimo količino vlage v tleh.
Na IHPS že vseskozi skrbimo za prognozo (napoved) namakanja in obveščamo hmeljarje, kdaj je potrebno pričeti z namakanjem hmeljišč na posameznih tipih tal. Obstaja več načinov spremljanja rastlinam dostopnih količin vode. Pri nas temelji prognoza namakanja na osnovi spremljanja količine vode v tleh v hmeljiščih na različnih lokacijah, ki imajo različne talne lastnosti. Pri napovedi se upoštevajo tudi evapotranspiracijske vrednosti za posamezno razvojno stopnjo in tudi vremenska napoved. Za potrebe prognoze namakanja so izdelane osnovne fizikalne lastnosti tal (tekstura, struktura, rastlinam dostopna vlaga v tleh, kapaciteta tal za vodo in zrak) na dvajsetih lokacijah v Savinjski dolini in na dveh lokacijah na Koroškem. Na vseh lokacijah imamo izdelane tudi vodno retenzijske krivulje (pF-krivulje), ki so potrebne za merjenje vlage v tleh. Napovedi za začetek namakanja in podatke o višinah padavin ter njihove razporeditve v prostoru, opravljene z agrometeorološkimi postajami podjetja Adcon Telemetry, sproti objavljamo na strežniku glasovne pošte, spletni strani IHPS, na spletni strani Fito Info, s pošiljanjem Hmeljarskih informacij hmeljarjem po pošti in na rednih sestankih hmeljarjev.
7.10.5.4 Računski primer
Naslednji računski primer bo v pomoč pri izračunu, kakšna naj bo hitrost pomika sani bobnastega namakalnika, če želimo dodati znano količino vode.
Primer izračuna:
Kapaciteta 1 razpršilca na saneh pri 4 barih je 2 l/s = skupaj 8 l/ s.
Širina namakanja na eno stran tri medvrstne prostore ali skupno ~15 m ob medvrstni
razdalji 2,4 m.
Kolikšna naj bo hitrost pomika sani, če želimo dodati 20 mm vode na hektar veliko hmeljišče?
20 mm = 200.000 l/ha s = A/b
s = 10.000 m2/15 m = 633 m t = 200.000 l/ha/8 l/s = 25.000 s/ha v = s/t
v = 633 m/416,7 min v =1,52 m/ min A - površina b - širina namakanja s - pot, ki jo naredijo sani t - čas namakanja
Kot je razvidno tudi iz izračuna, z bobnastimi namakalniki ne moremo dodati manjših količin vode kot 20 mm, če so na saneh nameščeni razpršilci s kapaciteto 2 l/ s. Če želimo dodati manjše količine vode, moramo namestiti razpršilce z manjšim premerom 8 ali 6 mm s kapaciteto 1,3 oziroma 1 l/s. Iz povedanega je razvidno, da bi z zamenjavo razpršilcev dodali tudi le 10 mm v enkratnem odmerku. Nadzor nad dodano količino vode bi najlažje nadzorovali, če bi na posamezen bobnasti namakalnik vgradili merilec pretoka.
Drugi računski primeri določanja namakalnih parametrov pri namakanju z bobnastimi namakalniki (rolomati) in pri kapljičnem namakanju so podani v brošuri Osnove namakanja s poudarkom na vrtninah in sadnih vrstah v zahodni, osrednji in južni Sloveniji (M. Pintar, 2006). Brošura je dostopna tudi na spletni strani IHPS (www.ihps.si). Izračun namakalnih parametrov pri kapljičnem namakanju hmelja je podoben kot v brošuri podanem primeru za izračun namakalnih parametrov pri kapljičnem namakanju sadnega drevja. Podatki o povprečni dnevni evapotranspiraciji in koeficientih rastlin hmelja so navedeni v tej brošuri v poglavju Evapotranspiracija.
7.10.6 Osnovni načini vzdrževanja namakalne opreme24 7.10.6.1 Vzdrževanje bobnastih namakalnikov (rolomatov)
Vzdrževanje samih bobnastih namakalnikov zahteva izkušenega strokovnjaka, katerega ponavadi predlaga prodajalec.
Podanih je nekaj priporočil v zvezi v vzdrževanjem (kaj lahko storimo sami) in preprečevanjem nastanka okvar bobnastih namakalnikov. Ostala priporočila so navedena v uporabniških navodilih namakalnikov.
•	Od časa do časa je potrebno cev z navijalnega bobna popolnoma odviti, saj se s tem zagotovi pravilno časovno usklajevanje navijanja cevi.
•	Vzdrževanje hidravlične turbine ali motorja za navijanje cevi se mora izvajati po navodilih proizvajalca.
•	Čez zimo je bobnasti namakalnik potrebno postaviti na suho (pod streho) in iz njegovih delov izpustiti vodo.
•	Pri premikanju sani oz. cevi na začetek ali konec vrste ne smemo preseči hitrosti okoli 5 km/h, prav tako se ne smemo nenadoma ustaviti.
•	Pri prevozu bobnastega namakalnika ni priporočljivo preseči hitrosti 20 km/h. Paziti moramo, da sani oz. navijalne cevi ne premikamo na konec ali začetek vrste, če nismo sprostili menjalnika.
Pravilo je, da komponente podzemnih delov (primarni in sekundarni vod cevi do hidranta oz. priključka za bobnasti namakalnik) ne potrebujejo vzdrževanja. Kakorkoli, včasih, zaradi napak med izvajanjem obdelave (naprimer, če s traktorjem podremo ventil hidranta), moramo zamenjati cevi, če želimo, da sistem deluje pri določenem tlaku. Kadar izolacijski ventili razvodnega sistema niso uporabljani dalj časa, obtičijo pri odprti poziciji in se ne dajo več zapreti. Zapiranje le-teh je pomembno za namen izolacije določenih področij sistema, kjer se pojavi napaka. To povzroči, da celoten sistem ne deluje tako, kot bi moral, dokler niso odpravljene manjše napake. Zato je potrebno, da se enkrat na mesec vsi izolacijski ventili preverijo, tako da se odprejo in zaprejo ter da se po potrebi podmažejo.
Previdni moramo biti pri premikanju aluminijastih delov pip pri odklopu razpršilcev. Nekatere aluminijaste cevi so spojene s spojkami, ki vsebujejo gumijaste obroče z namenom, da zagotovijo vodotesen stik. Ti obroči imajo življenjsko dobo okoli dve leti in morajo biti po preteku te dobe zamenjani.
Šobe na razpršilcih je potrebno zamenjati vsaj vsaki dve leti, saj se s tem zagotovita pravilen tok in distribucija vode iz razpršilca. To je še posebej pomembno, ko je za namakanje uporabljena površinska voda z veliko vsebnostjo raztopljenih trdnih delcev. Pozornost je potrebno nameniti tudi tenziji vzmeti razpršilca in obrabi nekaterih plastičnih delov tesnil. Zaradi vsega zgoraj naštetega je priporočljivo, da se dajo razpršilci na vsakih 4 do 5 let pregledati pooblaščenemu serviserju.
7.10.6.2 Vzdrževanje kapljičnih namakalnih sistemov
Večkrat se premalo pozornosti namenja delovanju in vzdrževanju, ki lahko pri kapljičnih namakalnih sistemih privedeta do nepravilnega delovanja ene ali druge komponente. To lahko ima za posledico zelo resen stres posevka zaradi pomanjkanja vode. Uspešnost sistema kapljičnega namakanja temelji na pravilnem delovanju in programu rednega vzdrževanja, kar vključuje naslednje dejavnike:
•	Redno preverjanje vseh sestavnih delov sistema (črpalke, filtri, kapljači, laterale in dognojevalne naprave).
•	Redno izpiranje glavnih filtrov in čiščenje linijskih filtrov.
•	Redno preverjanje tlaka in pretoka pri kritičnih točkah sistema
•	Redno izpiranje namakalnih razvodnih cevi ter lateral.
•	Kloriranje sistema.
•	Občasno tretiranje s kislinami.
•	Zaščita pred insekti in glodavci.
•	Zaščita pred vdorom korenin.
V nadaljevanju so zgoraj našteti dejavniki podrobneje opisani.
1.	Preverjanje sestavnih delov sistema
Podatki o vzdrževanju črpalk so pridobljeni s strani proizvajalca. Filtri, cevi in ostali deli morajo biti redno pregledovani. Identifikacija in mašenje mest, kjer pušča voda, sta nujna, saj se s tem ohranja potreben tlak v sistemu in prenaša voda do posevka. Smiselno je periodično odpirati lateralne cevi na njihovih koncih in preveriti, ali se v steni cevi nabirajo nečistoče oziroma bakterijska sluz. Na ta način so lahko izvedene tudi določene meritve z namenom preprečevanja mašenja kapljačev.
2.	Redno izpiranje glavnih filtrov in čiščenje linijskih filtrov
Razlika med vstopnim in izstopnim tlakom sistema se lahko spremlja dnevno z uporabo merilcev tlaka. Ko filtri odstranjujejo nečistoče iz vode, se razlika v tlakih
povečuje. Če se filtri ne preverjajo, se obremenitve v notranjosti filtra zelo povečajo, kar ima za posledico precejšnjo redukcijo tlaka potrebnega za predvideno delovanje sistema. V skrajnih primerih lahko to privede do zmanjšanega dotoka vode k posevkom. Najvišji padec tlaka skozi peščeni filter ne sme presegati 7 m, zaželeno pa je, da se giblje nekje med 3-5 m. Pri mrežnih in diskastih filtrih padec tlaka ne bi smel preseči 2-3 m.
Ko raven padca tlaka doseže zgoraj omenjene vrednosti, morajo biti filtri očiščeni. V primeru diskastih in mrežnih filtrov se to izvede tako, da se filtri odprejo in očistijo s curkom vode; najbolje, da so ročno očiščeni z vodo, ki jo je prefiltriral peščeni filter. Peščeni filtri so lahko narejeni tako, da so očiščeni s procesom povratnega toka vode oz. z izpiranjem peska. To se izvede tako, da je voda iz iztoka enega filtra preusmerjena v spodnji del drugega filtra, ki tako dvigne peščeni medij v filtru in iz njega izpere nečistoče. Nečista oz. odpadna voda pri tem procesu izteka skozi za to namenjeno cev.
Peščeni filter
3. Preverjanje tlaka in pretoka pri kritičnih točkah sistema
Kontrola tlaka pri sistemu filtrov je v pomoč pri odločitvi o pogostosti čiščenja filtrov. Poleg tega kontrola tlaka pri kritičnih točkah namakalnega sistema (npr. konci lateral) pomaga identificirati možno puščanje ali poškodbe cevi ter morebitne zamašitve sistema. Vodomer ali merilnik pretoka vode, ki je nameščen za filtri, je lahko v pomoč pri preverjanju pravilnega delovanja sistema. Če je pretok vode večji od načrtovanega, je to pokazatelj poškodovane cevi ali pa, da so konci lateral odprti. Po drugi strani, če je pretok manjši od predvidenega, je to znak, da so kapljači
sistema zamašeni, da je zmanjšano delovanje črpalke ali pa, da so filtri preobremenjeni.
4.	Izpiranje namakalnih razvodnih cevi ter lateral
Vse nečistoče iz filtrirane vode običajno niso odstranjene. Večina meljastih in glinastih delcev tako preide skozi filtracijski sistem. Nekateri delci se odložijo na nizkih točkah sistema, drugi na koncih razvodnih sistemov, nekateri pa v lateralnih ceveh. Zaradi tega je priporočljivo, da ima sistem točke izpiranja na koncih razvodnih cevi, ki se lahko odprejo periodično (ena naenkrat), da se izperejo nečistoče. Na enak način naj bi se izprale lateralne cevi - z odpiranjem njihovih koncev. Poudariti je treba, da mora biti izplakovanje sistema pogostejše v toplem vremenu, saj le-to vzpodbuja rast bakterij in alg ter pospešuje usedanje karbonatov. Če rastlinam hkrati z vodo dodajamo hranila (fertigacija), mora biti to izvedeno na tak način, da so vsa hranila izprana iz sistema, preden je namakanje končano. Priporočljivo je, da je fertigacija zaključena od 20 do 30 min preden prenehamo z namakanjem.
5.	Kloriranje
Alge in sluz so lahko v sistemu učinkovito kontrolirane s kloriranjem. Obstajajo tri metode kloriranja:
•	V presledkih (mesečno dodamo od 15 do 20 ppm (delcev na milijon) klora. Čez poletje lahko to izvajamo pogosteje (enkrat tedensko).
•	Neprekinjeno (od 3 do 5 ppm z ostankom od 1 od 2 ppm klora v sistemu).
•	Enkratna močna doza (v enkratni dozi dodamo od 200 do 300 ppm klora; ta metoda je najredkeje uporabljena).
Bolje je, da se pred tretiranjem sistema s klorom obrnemo na strokovnjaka, ki bo svetoval, katero metodo uporabiti ter kakšne koncentracije klora dodati ob ugotovljeni prisotnosti različnih mikroorganizmov in sedimentacijskih problemih. Prav tako nam bo svetoval pri izbiri, v kateri obliki uporabimo klor (trden, tekoč, plinast).
6.	Občasno tretiranje s kislinami
Kisline se uporabljajo za čiščenje cevi in kapljačev zaradi usedlin, ki se skozi čas naberejo v sistemu. Ta način čiščenja se najpogosteje uporablja za odstranjevanje železovih oksidov, kalcijevih karbonatov, magnezijevih karbonatov ter bakterijske sluzi. V ta namen se lahko uporabljajo solna kislina (33-35 %), žveplova kislina (90 %) in fosforna kislina (85 %). Treba je opozoriti, da se kislina vedno doda vodi in nikoli
voda kislini, saj lahko to povzroči vretje, hlapenje in pljuske ter posledično resne telesne poškodbe uporabniku. Pri upravljanju s kislinami je obvezna uporaba zaščitnih oblačil, rokavic in mask.
Dodana količina kisline naj bo takšna, da se pH vode zniža na 2-3. Zaradi tega bo količina potrebne kisline odvisna od pH vrednosti vode, katero uporabljamo za namakanje. Zaželeno je, da se tretiranje s kislino izvaja, ko na polju ni rastlin. Včasih se zgodi, da je tretiranje nujno, ko so rastline še na polju. V takšnih primerih je potrebno slediti predpisanim postopkom, ki jih predlaga za to usposobljena oseba, da se do največje možne mere zmanjšajo poškodbe koreninskega sistema rastlin.
7.	Zaščita pred insekti in glodavci
Pravilo je, da tanjša kot je stena lateral, bolj je nagnjena k poškodbam nastalim zaradi insektov in glodavcev. Za preprečevanje tega se lahko uporabijo vabe za hrošče in glodavce v obliki pelet.
8.	Zaščita pred vdorom korenin
Korenine rastlin rastejo v smer, kjer so na razpolago voda in hranila. Kjer so laterale sistema vkopane v zemljo ali zasute z njo, obstaja možnost vdora korenin v kapljač in s tem njegove blokade. Obstaja več rešitev, kako se temu problemu izogniti:
•	Izogibanje stresu zaradi vlage v tleh.
•	Vzdrževanje ustreznega tlaka v lateralah.
•	Uporaba kapljačev z ustreznimi odprtinami.
•	Uporaba biorazgradljivih kemikalij.
7.10.7 Evidence o opravljenih tehnoloških ukrepih25
Nenadzorovana raba vode lahko povzroči prekomerna izpiranja hranil, poslabša strukturo tal in ima ostale negativne vplive na okolje. Najbolje je, da posamezno pridelovalno območje namakamo na podlagi uradne napovedi. Zelo priporočljivo je, da se vodijo sprotni zapisi o dodanih obrokih vode in datumih namakanja za posamezno namakano površino. Če uradne napovedi za naše področje ni na voljo, moramo potrebe po namakanju določati na podlagi spremljanja vlage v tleh (npr. s tenziometri). Dobro je, da se merijo in zapisujejo tudi količine lokalnih padavin, za kar uporabimo preprost dežemer. Ob znani vrednosti dejanske evapotranspiracije nam količina padavin pove, za koliko dni se lahko namakanje odloži.
	NAMAKANJE		
Poljina KULTURA	Datum namakanja	Vlažnost tal (%, kPa)	Obrok vode (l/m2)
			
			
			
			
			
			
			
			
			
LOKALNA KOLIČINA PADAVIN v l/m2 za LETO						
Datum	Apr	Maj	Jun	Jul	Avg	Sep
						
						
						
						
						
						
						
						
						
Primer za vodenje evidenc o opravljenih ukrepih namakanja in lokalni količini padavin
7.11 Nanašanje fitofarmacevtskih sredstev26
Nanašanje fitofarmacevtskih sredstev (FFS) v hmeljiščih je zaradi specifičnosti nasada med zahtevnejšimi opravili pri pridelavi hmelja. Temeljna naloga tehnike nanosa (aplikacije) FFS je smotrno, gospodarno in za okolje sprejemljivo nanašanje ustrezno pripravljenih kemičnih pripravkov na ciljne površine ob dejstvu, da čim bolj zmanjšamo negativne posledice le tega.
7.11.1 Pršilniki za pršenje hmelja
Med pršilniki za pršenje hmelja prevladujejo klasični vlečeni aksialni pršilniki, ki imajo zmogljivost puhala za zrak od 60.000 do 130.000 m3/h. Puhalo je običajno gnano s kardanskim pogonom, pri starejših izvedbah z zmogljivostjo puhala nad 100.000 m3 pa običajno s posebnim motorjem. Za naše razmere se je pokazalo, da je povsem primerna zmogljivost puhala 90.000 m3. Takšno puhalo nastavimo pri pršenju 3- 4 m visokega hmelja na 60.000 m3 zraka na uro, da preprečimo odvijanje poganjkov hmelja od vodila. Ko je hmelj višji in bujnejši, nastavimo puhalo na višjo zmogljivost. Puhalo mora biti za pršenje hmeljišč na spodnjem delu opremljeno z usmerniki zraka, ki usmerjajo škropilni oblak nekoliko navzgor, vsaj na eni strani pa morajo imeti tudi loputo za enostransko zračno zaporo ustja puhala za pršenje robov hmeljišč.
Rezervoarji imajo prostornino od 1.000 do 4.000 l. Najbolj so se uveljavili pršilniki s prostornino rezervoarja od 1500 do 3000 l, pri katerih črpalka z zmogljivostjo 130-150 l/minuto zagotavlja zadosten pretok škropiva skozi šobe in zadosten pretok za mešalni mehanizem. Slaba stran velikih pršilnikov z velikimi rezervoarji je, da so težki za vleko in da z njimi tla zelo tlačimo.
Šobni loki imajo običajno 16 (2 x 8) šob, ki so lahko nameščene v ustju puhala. Pri novejših tipih naprav se srečujemo z dvojnimi šobnimi nosilci, ki so navadno nameščeni pred ustje puhala in niso več nameščeni na šobni lok, ampak imajo individualni dotok. Takšni nosilci nam omogočajo, da imamo hkrati vgrajena dva tipa šob (klasične vrtinčne in šobe za zmanjševanje zanašanja). Pri pršenjih v storžke, če so le-ti na višjih delih rastlin, eno ali več spodnjih šob izključimo.
7.11.2 Parametri pršenja
Za pršenje moramo določiti delovno širino (r), delovno hitrost (v), skupni pretok vseh šob (K) in pretoke posameznih šob (k). Delovno širino in delovno hitrost določimo s pomočjo spodnjih preglednic.
Preglednica: Delovne hitrosti pri različnih delovnih širinah - zmogljivost puhala za zrak 60.000 m3/h
Ce	Medvrstna	Višina in bujnost (buj.) hmelja				
pršimo	razdalja	3 m	4 m	5 m	6-7 m 6-7 m	6-7 m
vsako					norm. buj. bujen	zelo buj.
				Največja	hitrost v km/h	
2. vrsto	2,4 m			4,4	2,9 1 2,5	2,0
	2,8 m		4,7	3,8	2,5 | 2,2	1,7
3. vrsto	2,4 m		3,7	2,9		
	2,8 m		3,1			
4. vrsto	2,4 m	4,4				
Preglednica: Delovne hitrosti pri različnih delovnih širinah - zmogljivost puhala za zrak 90.000 m3/h
Ce	Medvrstna	Višina in bujnost (buj.) hmelja						
pršimo	razdalja	3 m	4 m	5 m	6-7 m	6-7 m		6-7 m
vsako					norm. buj.	bujen		zelo buj.
		Največja hitrost v km/h						
2. vrsto	2,4 m				4,0	3,5		2,8
	2,8 m				3,4	3,0		2,4
3. vrsto	2,4 m			4,1	2,7	2,4		1,9
	2,8 m		4,4	3,5	2,3	2,0		1,6
4. vrsto	2,4 m		3,8	3,1				
Preglednica: Delovne hitrosti* pri različnih delovnih širinah - zmogljivost puhala za zrak 120.000 m3/h
Če	Medvrstna	Višina in bujnost (buj.) hmelja				
pršimo	razdalja	3 m 4 m	5 m	6-7 m	6-7 m	6-7 m
vsako				norm. buj.	bujen	zelo buj.
		Največja hitrost v km/h				
2. vrsto	2,4 m				4,4	3,5
	2,8 m			4,3	3,7	3,0
3. vrsto	2,4 m			3,3	2,9	2,3
	2,8 m		4,3	2,8	2,5	2,0
4. vrsto	2,4 m	4,8	3,8	2,5	2,2	1,8
*Večje hitrosti od uokvirjenih uporabljamo le v idealnih razmerah, manjše pa v kritičnih (bujnost hmelja, stopnja okužbe itd.).
Skupni pretok izračunamo po enačbi :
Q . r . v
K =----------
600
Q = poraba vode na ha (l/ha) r = delovna širina (m) v = delovna hitrost (km/h)
Za izračun pretoka posameznih šob se ravnamo po pravilu, da mora zgornja polovica šob imeti dve tretjini skupnega pretoka, spodnja polovica pa eno tretjino. Šobe z različnimi pretoki nameščamo glede na habitus hmelja. Pri pršenju manjšega hmelja namestimo šobe z največjim pretokom, tako da je njihov curek usmerjen proti zgornjemu robu delovnega prostora, ko pa je hmelj bujen in že doseže vrh žičnice, pa namestimo šobe z največjim pretokom na vrhu šobnega loka.
Pri nas je prišlo v navado označevanje šob od spodaj navzgor. Tako imata na obeh straneh spodnji šobi oznako št. 1, zgornji pa oznako št. 8.
Za izračun pretoka posameznih šob si najprej naredimo izračun po zgornjem pravilu. 7.11.3 Računski primer
Izračunali smo, da potrebujemo pretok vseh šob 60 l/ minuto. Spodnja polovica šob, torej osem šob, naj ima skupni pretok 20 l/min, zgornjih osem pa 40 l/min. Za
posamezne šobe na ravneh 1, 2, 3 in 4 potrebujemo torej šobe, ki imajo pretok 2,5 l/ min (20 : 8 = 2,5), zgoraj na ravneh 5, 6, 7 in 8 pa šobe, ki imajo pretok 5 l/ min (40 : 8 = 5). Iz preglednic proizvajalca šob izberemo šobe s primernimi pretoki, pri od proizvajalca šob priporočenem delovnemu tlaku.
7.11.4	Poraba vode pri pršenju
Običajna poraba vode je od 300 do 400 litrov vode na en meter višine hmelja. To pomeni, da pri pršenju 4 metre visokega hmelja uporabimo 1200 do 1600 litrov vode na hektar, pri škropljenju 6 metrov visokega pa 1800 do 2400 litrov vode na hektar. Za manjše količine znotraj omenjenega izračuna se odločamo, če je hmelj šibkejši, za večje pa, kadar je hmelj bujen.
V novejšem času so razvoj naprav za nanašanje, razvoj formulacij fitofarmacevtskih pripravkov in nova spoznanja o nanosu omogočili uporabo manjših količin vode za pršenje nasadov. Pri zmanjšani porabi vode je potrebno poudariti, da ostanejo odmerki isti kot pri običajni porabi vode.
Za uporabo zmanjšanih količin vode je potrebno pršilnik preurediti. Predvsem je nujno vgraditi dober filtrirni sistem, ker zahteva takšno pršenje šobe z majhnimi odprtinami, kar pa povečuje možnost zamašitve. Izboljšati je treba tudi mešanje škropiva v sodu, ker uporabljamo v tem primeru FFS v povečanih koncentracijah. Poraba zmanjšanih količin vode zahteva tudi bolj pozorno upoštevanje vremenskih dejavnikov pri pršenju. Ker pršimo z manjšimi kapljicami, mora biti relativna vlažnost zraka več kot 75 %, manjše kapljice pa so tudi bolj podvržene zanašanju. Omenjena dejavnika zmanjšujeta čas, ki je primeren za pršenje. Ugodne razmere za pršenje z zelo zmanjšanimi količinami vode so predvsem ponoči, kar pa je velikokrat nemogoče zaradi povzročanja hrupa.
7.11.5	Delovna širina
Delovna širina je odvisna od medvrstnih razdalj, bujnosti nasada in zmogljivosti pršilnikovega puhala za zrak. V praksi so se uveljavile delovne širine, navedene v preglednicah na straneh 89 in 90. Delovne širine več kot 4 vrste (9,6 m) priporočamo le v povsem mirnem vremenu.
7.11.6	Delovna hitrost
Izračun hitrosti temelji na osnovni predpostavki, da je potrebno v času pršenja zamenjati oziroma prečrpati ves zrak delovnega prostora. Če je delovni prostor na enem hektarju 6 metrov visokega hmeljišča 60.000 m3, bi naj s pršilnikom, ki ima kapaciteto puhala za zrak 60.000 m3, opravili pršenje enega hektarja v eni uri. V praksi se je pokazalo, da je od te zahteve mogoče odstopati, pri čemer je faktor odstopanja največ 1,5. Največje dopustne delovne hitrosti so za različno zmogljive pršilnike pri različnih razvojnih stopnjah hmelja ter različnih delovnih širinah prikazane v preglednicah na straneh 89 in 90.
7.11.7	Odmerek, koncentracija in priprava škropiva
Pri izbiri koncentracije in odmerkov upoštevamo navodila priložena v ali na embalaži fitofarmacevtskega pripravka, predvsem pa navodila strokovnih služb. Odmerkov nikoli samovoljno ne zmanjšujemo ali povečujemo. Pri izračunu koncentracij si pomagamo s spodnjo preglednico.
Preglednica: Preglednica za pripravljanje potrebne koncentracije fitofarmacevtskih sredstev (v g ali ml)
Koncentracija		Prostornina rezervoarja (litrov)					
(%)	100	200	300	500	1000	2000	3000
0,01	10	20	30	50	100	200	300
0,02	20	40	60	100	200	400	600
0,04	40	80	120	200	400	800	1200
0,05	50	100	150	250	500	1000	1500
0,1	100	200	300	500	1000	2000	3000
0,2	200	400	600	1000	2000	4000	6000
0,4	400	800	1200	2000	4000	8000	12.000
0,5	500	1000	1500	2500	5000	10.000	15.000
1	1000	2000	3000	5000	10.000	20.000	30.000
Ko pripravljamo sredstvo oziroma brozgo za tretiranje (škropilno brozgo), moramo potrebno količino sredstva natančno stehtati oziroma odmeriti. Sredstvo najprej razredčimo z malo vode, nato pa vse skupaj vlijemo v rezervoar škropilnice, ki je do polovice potrebne količine napolnjen s čisto vodo. Med mešanjem dodamo še preostalo količino vode. Najprej pripravimo praškasta sredstva, nato dodamo sredstva v tekočih formulacijah, na koncu pa sredstva za omočenje. Za pripravo
brozge za tretiranje moramo imeti na razpolago posebno posodo, ki je ne uporabljamo za druge namene. Brozge za tretiranje ne pripravljamo v zaprtih prostorih, temveč na prostem. Pri delu dosledno upoštevamo pravila varnega dela in uporabljamo osebno zaščitno opremo.
7.11.8 Zmanjševanje zanašanja pri aplikaciji fitofarmacevtskih sredstev v hmeljiščih
Zanašanje FFS izven območja tretiranja je eden pomembnejših negativnih učinkov pri uporabi kemičnih sredstev za varstvo rastlin pred boleznimi in škodljivci. Najbolj problematično je neposredno zanašanje (drift), ki nastane pri aplikaciji FFS zaradi gibanja zračnih tokov, ki odnesejo kapljice ali prašne delce FFS izven območja tretiranja. Popolnoma se zanašanju ne moremo izogniti, lahko pa ga bistveno omejimo.
Za zmanjševanje zanašanja v največji meri (do 90 % zmanjšano zanašanje) je potrebno upoštevati več dejavnikov hkrati:
1.	Tehnične rešitve:
a)	uporaba šob za zmanjševanje zanašanja,
b)	uporaba enostranske zračne zapore puhala pri pršilnikih.
2.	Tehnika pršenja ob robovih škropljenih površin in mejnih površinah (na primer reke, potoki, jezera, nekmetijske površine idr.).
3.	Klimatske razmere v času nanašanja FFS.
Šobna shema
G)
Shematsko prikazan šobni venec z barvno kodirano šobno shemo
Za zmanjševanje zanosa (drifta) v hmeljarstvu so trenutno certificirane le šobe proizvajalca AGROTOP, in sicer tip TD. Šobe so primerne za aplikacijo FFS v območju delovnega tlaka med 16 in 30 bari. V nadaljevanju je predstavljen primer šobne sheme za hmeljišča v Sloveniji s porabo vode med 1500 in 2400 l/ha.
Preglednica: Poraba vode na hektar pri različnih hitrostih in tlakih pršenja ob uporabi šob
Agrotop TD in delovni širini 7,2 m
Hitrost (km/h)	Poraba vode (l/ha)				
	1500	1800	2000	2200	2400
	Tlak (bar)	Tlak (bar)	Tlak (bar)	Tlak (bar)	Tlak (bar)
1,6			16		22
1,7				22	26
1,8		16			
1,9			22	26	30
2,0			26	30	
2,1		22			
2,2	16		30		
2,3		26			
2,5	22	30			
2,6					
2,8	26				
3,0	30				
Preglednica: Poraba vode na hektar pri različnih hitrostih in tlakih pršenja ob uporabi šob
Agrotop TD in delovni širini 4,8 m
Hitrost (km/h)	Poraba vode (l/ha)				
	1500	1800	2000	2200	2400
	Tlak (bar)	Tlak (bar)	Tlak (bar)	Tlak (bar)	Tlak (bar)
2,0					16
2,1					
2,2				16	
2,4					22
2,5			16		
2,6				22	26
2,8		16	22	26	30
3,0				30	
3,1			26		
3,2		22			
3,3	16				
3,4			30		
3,5		26			
3,8	22				
7.11.8.1 Uporaba enostranske zračne zapore puhala pri pršilnikih
Za redukcijo drifta je v največji meri poleg uporabe šob za zmanjševanje zanašanja (drifta) na pršilnikih potrebno uporabljati tudi enostransko zaporo zračnega toka. Enostransko zaporo zračnega toka ventilatorja obvezno uporabljamo pri robljenju hmeljišč in pri enostranskih prehodih. Zračno zaporo namestimo na eno stran ventilatorja, kot kaže spodnja slika. Uporabljamo jo pri aplikaciji FFS ob robovih škropljenih površin in mejnih površinah (na primer reke, potoki, jezera, nekmetijske površine idr.). S tem, ko prekrijemo eno stran zračnega puhala, onemogočimo izstop zračnega toka in kontaminacijo okoliških površin.
Sodoben hmeljarski pršilnik z nameščeno zračno zaporo in vgrajenimi šobami za zmanjševanje zanašanja
7.11.8.2 Tehnika pršenja ob robovih in mejnih površinah
Poleg uporabe tehničnih rešitev zanašanje lahko bistveno zmanjšamo tudi s pravilno tehniko nanašanja FFS. Pršenje hmeljišč ob robovih in mejnih parcelah izvajamo s tako imenovanimi enostranskimi prehodi. To pomeni, da izvajamo aplikacijo samo z eno polovico šobnega venca (eno stranjo), vključno z izpihanim zrakom. Pri škropljenju »vsako tretjo vrsto«, kjer je delovna širina 7,2 m, opravimo škropljenje z najmanj dvema enostranskima prehodoma, kot prikazuje spodnja slika. V primeru, da škropimo »vsako drugo vrsto«, kjer je delovna širina 4,8 m, obvezno opravimo tri enostranske prehode. Pri enostranskih prehodih obvezno uporabljamo zračno zaporo puhala.
Shematski prikaz škropljenja hmelja ob robu hmeljišča
7.11.8.3 Klimatske razmere v času nanašanja FFS
V skladu z načeli dobre kmetijske prakse varstva rastlin FFS ob uporabi šob za zmanjševanje zanašanja ne smemo nanašati pri hitrostih vetra več kot 3 m/ s. Prav tako naj jih ne bi nanašali pri temperaturah, višjih od 25 °C. Pozno zvečer in zgodaj zjutraj je optimalen čas za nanašanje FFS, saj so takrat praviloma temperature nižje, relativna zračna vlaga višja, verjetnost pihanja vetra pa manjša.
7.11.9 Dodatna literatura
Dodatna literatura, ki pokriva splošne informacije o fitofarmacevtskih sredstvih in varno ravnanje s fitofarmacevtskimi sredstvi: Varstvo rastlin: priročnik za uporabnike fitifarmacevtskih sredstev (Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, 2008; poglavje 3 -Fitofarmacevtska sredstva in poglavje 4 - Varno ravnanje s fitofarmacevtskimi sredstvi).
7.12 Metode zatiranja plevelov v hmeljišču27
Pleveli povzročajo v hmeljiščih neposredno in posredno škodo s tem, da jemljejo prostor, svetlobo, hranljive snovi in vodo, onemogočajo kakovostno obdelavo tal ter oskrbovanje hmelja in s tem ustvarjajo tudi boljše razmere za pojav in širjenje bolezni, omogočajo razvoj nekaterim škodljivcem hmelja ali pa se škodljivci s plevelnimi rastlinami prehranjujejo.
V hmeljiščih so najbolj pogosti naslednji enoletni pleveli: navadna zvezdica (Stellaria media L.), škrlatnordeča mrtva kopriva (Lamium purpureum L.), enoletna latovka (Poa annua L.), navadni plešec (Capsella bursa-pastoris (L.) Medik.), srhkodlakavi ščir (Amaranthus retroflexus L.), bela metlika (Chenopodium album L.) ter drobnocvetni rogovilček (Galinsoga parviflora Cav.). Enoletnih plevelnih vrst, z izjemo srhkodlakavega ščira in bele metlike, ne uvrščamo med konkurenčne in hmelju nevarne plevele.
Od večletnih plevelov so v hmeljiščih čedalje pogosteje zastopani: plazeča pirnica (Agropyron (Elymus) repens (L.) P. Beauv.), topolistna kislica (Rumex obtusifolius L.), navadni hren (Armoracia lapathifolia Gilib. ex Usteri), njivski (Convolvulus arvensis L.) ter plotni slak (Calystegia sepium L.), njivski osat (Cirsium arvense (L.) Scop.) in plazeča zlatica (Ranunculus repens L.). Z razvitim koreninskim sistemom ter nadzemnimi deli ti pleveli močno konkurirajo hmelju in otežujejo obdelavo.
7.12.1 Ukrepi za preprečevanje zapleveljenosti
Zapleveljenost v hmeljiščih preprečujemo z mehaničnimi ukrepi, kot so okopavanje, brananje, obdelava tal s kultivatorji in osipavanje, kajti zaradi ekoloških in zdravstvenih vidikov je kemično zatiranje z določenimi omejitvami dovoljeno samo v prvoletnih nasadih, če se pridelek tisto leto ne obira in kot sekundaren ukrep pri kemičnem uničevanju spodnjih zalistnikov (defoliaciji).
Za preprečevanje zapleveljenosti lahko izvajamo različne ukrepe, ki pa jih lahko razdelimo na posredne in neposredne.
7.12.1.1 Posredni ukrepi za preprečevanje zapleveljenosti
•	Uporaba pravilno skladiščenega in dovolj zrelega hlevskega gnoja.
•	Uporaba pravilno oskrbovanega, zrelega komposta.
•	Uporaba gnojevke, v kateri naj ne bo semena plevelov, na primer ščavja in hrena, kajti seme v gnojevki ostaja večinoma kalivo.
•	Vzdrževanje čistih pasov, brez plevelnih rastlin pod »sidri« in ob robovih hmeljišč. Na ta način preprečujemo širjenje predvsem koreninskih plevelov (na primer plazeča pirnica, njivski slak, navadni plotni slak) v notranjost nasadov. To dosežemo z večkratnim mulčenjem ali košnjo ozar in okolice.
•	Dovolj gosta in pravočasna setev podorin preprečuje kalitev plevelnega semena in širjenje koreninskih plevelov (glejte tudi poglavje 7.9 Setev podsevkov -podorin).
7.12.1.2 Neposredni ukrepi za preprečevanje zapleveljenosti
•	Predpomladanska obdelava hmeljišč pred začetkom rastne dobe - uporaba njivskih klinastih bran.
•	Pravilna izbira in pravočasna uporaba orodij za obdelavo tal.
•	Vzdrževanje mrvičaste strukture tal sicer omogoča enakomernejšo kalitev plevelnih semen, vendar istočasno tudi lažjo uporabo kultivatorjev in osipalnikov ter s tem bolj učinkovito prekrivanje oziroma uničevanje plevelov. V zapleveljenih hmeljiščih je potrebno pogosto uporabiti kultivatorje, lahko celo podvojeno. S kultivatorji pričnemo obdelovati tla takoj po napeljavi vodil, ko v naslednjih nekaj dneh pričakujemo toplejše vreme brez padavin. Najprimernejši so kultivatorji z lastovičastimi nogačami, pri katerih naj bo prekrivanje vsaj 2 cm ali več, še posebej, če so prisotni trajni pleveli.
•	Mulčenje plevela mora biti opravljeno do cvetenja plevelov, da s tem preprečimo možnost zastrupitve čebel v primeru paše čebel na cvetočem plevelu ob istočasnem škropljenju hmelja z insekticidi. Glede na preprečevanje zapleveljenosti pa je zadnji čas za mulčenje plevela pred njegovo semenitvijo, da preprečimo kopičenje semena v tleh. Mulčimo 10-15 cm visoko, da se rastline še lahko obrastejo, kajti tako bomo ugodno vplivali na strukturo tal, hkrati pa prispevali k povečanju deleža organske snovi v tleh.
•	Pravočasno osipanje hmelja (glejte poglavje 7.8 Osipanje hmelja).
•	Uporaba tekočih »agresivnih« mineralnih gnojil v herbicidne namene (npr. UAN in amonsulfat). Če jih uporabimo pravočasno, lahko z njimi popolnoma uničimo precej enoletnih plevelov, druge pa prizadenemo do te mere, da so manj konkurenčni hmelju in ne otežujejo obdelave tal. Najbolje je, če kombiniramo osipavanje s škropljenjem s tekočimi mineralnimi gnojili. Tako lahko v primeru dvakratnega osipavanja zatem tudi dvakrat škropimo s tekočimi gnojili v času, ko pleveli dosežejo višino 5 in do največ 10 cm. Pri škropljenju je potrebno upoštevati tudi razvojno fazo hmelja, ki mora biti v času škropljenja visok vsaj 4 m, višina škropljenja pa ne sme presegati 1 m. V herbicidne namene lahko uporabimo tudi gnojevko, pri čemer pa je potrebno poudariti, da je njena učinkovitost pri zatiranju plevela precej manjša od tekočih mineralnih gnojil.
• Uporaba herbicidov/defoliantov. V času rastne dobe hmelja ima v Sloveniji dovoljenje za uporabo le pripravek Reglone 200 SL, ki ga lahko učinkovito uporabljamo za uničevanje poganjkov hmelja, zalistnikov in plevelov v vrsti, katere z mehansko obdelavo težko zatremo. Pri uporabi je potrebno upoštevati odločbo o uporabi tega sredstva. Za zatiranje enoletnega ozkolistnega in nekaterih vrst širokolistnega plevela v ukoreniščih in prvoletnih nasadih hmelja, kjer pridelka hmelja ne bomo obirali, pa je registriran hebicid Stomp 400 SC.
8 Spravilo hmelja
8.1 Obiranje hmelja 8.1.1 Tehnološka zrelost hmelja28
Poleg navijanja poganjkov predstavlja obiranje drugo delovno obremenjujočo konico pri pridelavi hmelja, zato je pomembno, da pravočasno zagotovimo dovolj delovne sile. Pravočasno moramo tudi urediti potrebne prostore in usposobiti stroje ter naprave, potrebne za to opravilo. Obiralni stroj mora biti tehnično brezhiben, med spravilom pridelka ga je potrebno še sproti prilagajati razmeram, čistiti in redno vzdrževati. Prav tako pomembno pa je poznavanje najprimernejšega časa za obiranje posamezne sorte.
Z obiranjem hmelja začnemo, ko je tehnološko zrel, to je takrat, ko storžki vsebujejo najvišjo vsebnost alfa-kislin, dosežejo maksimalno velikost in maksimalno maso, tipično strukturo eteričnih olj in je zagotovljeno kakovostno strojno obiranje. Hmelj, obran pred tehnološko zrelostjo, je slabše kakovosti in vsebuje preveč vlage. Prepozno obran hmelj ima že rumene ali rjavkaste storžke, manjšo vsebnost alfa-kislin, pri obiranju prihaja do večjih izgub zaradi osipanja in drobljenja.
Nastop tehnološke zrelosti pri hmelju je odvisen od:
•	tehnoloških ukrepov (z dušikom preveč gnojena hmeljišča dozorijo kasneje, zgodaj rezan in napeljan hmelj dozori prej),
•	vremenskih razmer v času rasti in lastnosti tal (prej dozori hmelj na lahkih in prodnatih tleh kot na težkih in vlažnih tleh) in
•	od sorte.
Sorte hmelja razvrstimo na (glejte tudi poglavje 2.2 Sorte hmelja):
•	zgodnje, sem se uvršča Savinjski golding, ki je tehnološko zrel v povprečju med 10. in 20. avgustom,
•	srednje pozne, kamor spadajo Aurora, Bobek in Styrian gold, ki dozorijo med 20. in 30. avgustom,
•	pozne, kamor spadata Celeia in Dana, ki dozorita v prvi dekadi septembra.
Tudi trajanje tehnološke zrelosti se med sortami razlikuje, kar je prav tako v prid izogibanju delovnih konic. Pri Aurori traja obdobje tehnološke zrelosti okrog 20 dni,
pri Buketu 17 dni, medtem ko pri Savinjskem goldingu traja le od sedem do deset dni, ob neugodnih vremenskih razmerah (vroče in suho vreme) tudi manj, do 5 dni. V tem času je potrebno posamezno sorto obrati.
Informacije o poteku dozorevanja hmelja in napoved tehnološke zrelosti za posamezne sorte in lokacije so dostopne na odzivniku IHPS in v Hmeljarskih informacijah. Ker na začetek tehnološke zrelosti vplivajo tudi starost nasada, izvedeni tehnološki ukrepi in tla, so ti termini okvirni, o začetku obiranja posameznega hmeljišča se hmeljarji odločajo individualno po pregledu le-tega.
Nezrel hmelj ima storžke travnato zelene barve, lističi so razprti, zato pri sušenju lupulin izpada iz storžkov. Storžki so majhni, neprožni, neizenačeni po velikosti, vonj je prazen ali neizrazit. Takšni storžki ob obiranju hitro ovenejo in se sesedejo.
Zrel hmelj (tehnološka zrelost) ima zaprte, prožne, izenačene storžke, barva je svetlo zelena z leskom, pri stiskanju storžki šelestijo in se odbijejo, če padejo na tla. Če storžke zmečkamo, ostane na rokah lepljiv, rumenkast lupulin. Imajo poln vonj s tipično aromo.
Prezrel hmelj ima odprte, drobljive, lahke storžke, rumenkaste ali rjavkaste barve z ostro, neprijetno aromo. Lističi odpadajo od storžkov, lupulin izpada iz storžkov.
Še bolj natančno informacijo o najprimernejšem začetku obiranja posameznega hmeljišča pa dobimo na podlagi analize vzorca storžkov iz svojega hmeljišča. Vzorec za analizo pripravimo tako, da hmeljišče prehodimo po diagonali ali cikcak in naberemo storžke z vsaj 50 rastlin, na vsaki rastlini z zgornje, spodnje in srednje tretjine. Nabrane storžke dobro premešamo in v plastično vrečko napolnimo dva litra vzorca. Za določitev vlage v storžkih napolnimo storžke v neprepustne kovinske škatlice, ki si jih sposodimo na IHPS. Vzorce za določitev vlage nabiramo, ko ni rose in v dneh, ko ni padavin, sicer so podatki o vsebnosti vlage nepravilni. Čim prej jih dostavimo v laboratorij IHPS.
Obiranje hmelja lahko razdelimo na tri procese:
•	spravilo pridelka na njivi,
•	transport rastlin do obiralnega stroja,
•	spravilo pridelka pri obiralnem stroju.
Obiranje hmelja v tehnološki zrelosti pomeni največ verjetnosti, da se bo pridelana količina alfa-kislin na njivi dejansko znašla na koncu v vrečah; levo ročno trganje, desno trganje s trgalnikom
8.1.2 Spravilo pridelka na njivi29
Če želimo, da bo pridelek ostal kakovosten tudi, ko se nazadnje znajde v vreči, moramo biti zelo pozorni tudi pri spravilu hmelja z njive.
Na njivi rastline odrežemo in jih skupaj z vodili potrgamo z nosilnih vrvi žičnice tako, da padejo na nakladalno prikolico, ki jo traktor vleče v smeri pobiranja rastlin. Prikolico z naloženo maso nadzemnih rastlinskih delov odpeljemo do obiralnega stroja.
Na njivi trgamo rastline ročno ali strojno. Delovni postopek je sestavljen iz rezanja, trganja in nalaganja rastlin na prikolico. Pri ročnem trganju potrgamo v enem hodu iz nosilnih žic vse rastline in jih hkrati nalagamo na prikolico. Pri pobiranju rastlin s trgalnikom pa poberemo v enem hodu polovico vrste oziroma tiste rastline, ki so z vodili obešene na eno od dveh nosilnih žic vzdolž vsake vrste. Za nalaganje rastlin uporabimo pri ročnem trganju za to posebej prirejene prikolice, ki so daljše in imajo povišane stranice. Pri strojnem trganju imajo prikolice največkrat tudi pomično dno, kar je odvisno od načina obešanja rastlin v obiralni stroj. Hmelj trgamo sedaj večinoma strojno s trgalniki, ročno pa moramo iz nosilnih žic še vedno odstraniti tista
vodila rastlin, ki so bila pri trganju s trgalnikom kakor koli izpuščena. Ročno trganje je prisotno tudi pri obiranju poljskih gnojilnih in drugih poskusov, skratka tam, kjer želimo oceniti razlike v količini pridelka med različnimi postopki obravnavanj.
Rastline trgamo iz žičnice tako, da z odpiranjem posameznih poljin (vse vrste hmelja med drogovi) zagotovimo enakomerno razbremenitev njenih sestavnih elementov.
Trgalniki rastline odrežejo na višini od 120 do 150 cm od tal. Na tej višini odrežemo rastline tudi pri ročnem rezanju. Paziti moramo, da rastlin ne režemo vnaprej, ampak sproti pred nalaganjem na prikolico. Ostanke trt polagamo na grebene vrst v smeri rezanja.
Nalaganje rastlin na prikolico mora biti opravljeno pazljivo. Z navzkrižnim in prekomernim nalaganjem rastlin na prikolico zmanjšujemo količino in kakovost hmelja. Pri navzkrižnem nalaganju rastlin pride pri puljenju trt iz kupa do lomljenja zalistnikov in drobljenja storžkov. Zaradi izpuščanja prijemal vlagalne proge pa je zmanjšana tudi kapaciteta obiralnega stroja.
Dele rastlin, ki ostanejo na nosilnih žicah žičnice in na površini njive po trganju oziroma nalaganju hmelja na prikolico, pobiramo sproti.
Vožnja s traktorjem naj bo enakomerna, kar je bilo še posebej pomembno pri ročnem trganju rastlin.
Ne pozabimo na redno čiščenje cest, če nanesemo zemljo na cestišče. 8.1.3 Transport rastlin do obiralnega stroja30
Za prevoz rastlin hmelja iz hmeljišča do obiralnega stroja izberemo krajše, predvsem pa najvarnejše poti. Med prevozom pazimo, da ne zgubljamo posameznih rastlin in njihovih delov, s čimer ne preprečujemo le izgub pridelka, ampak tudi možnost širjenja nekaterih bolezni v druga hmeljišča. Rastline, naložene na prikolici, moramo čim prej obrati, ker zastoji, daljši od ene ure čez dan, lahko že vplivajo na kakovost pridelka.
8.1.4 Spravilo pridelka pri obiralnem stroju31
Delovanje obiralnih strojev mora biti čim bolj brezhibno, med obiranjem jih redno čistimo in prilagajamo glede na sorto in vremenske razmere. Še posebno pazimo na število obratov obiralnih bobnov pri občutljivih sortah. Pri ravnanju z obiralnim strojem ne smemo pozabiti na varnost pri delu - stroje čistimo in popravljajmo le takrat, ko so izključeni!
V obiralni stroj vlagamo oziroma obešamo trte s prikolice ali s tal. Pred začetkom obešanja postavimo prikolico oziroma odložimo rastline s prikolice pred stroj tako, da segajo odrezani deli en meter čez vlagalno mesto. V prijemala vlagalne proge vstavljamo rastline z odrezanim delom naprej. Praviloma vpenjamo v prijemalo po eno rastlino, saj vpenjanje več rastlin hkrati poveča obremenitev obiralnikov, kar se odraža v drobljenju storžkov. Pred vpenjanjem po potrebi osmukamo rodne zalistnike na odrezanem delu trte, saj jih obiralnik v nasprotnem primeru ne bo dosegel.
Obiralnik je sestavljen iz predobiralnika, glavnega obiralnika in avtomatskega obiralnika. Izvedba glavnega obiralnika je lahko horizontalna ali vertikalna. Pri strojih Wolf in Allaeys imajo obiralni bobni od 110 do 150 vrtljajev na minuto. Občutljive sorte, kot je na primer Savinjski golding, je priporočljivo obirati z manj kot 130 vrtljaji na minuto. Obiralni bobni stroja Bruff obirajo s hitrostjo od 90 do 130 vrtljajev na minuto. Optimalni obrati obiralnih bobnov prvega obiralnika so pri stroju Bruff manjši (od 90 do 100 vrtljajev na minuto) od obratov obiralnih bobnov drugega obiralnika (od 105 do 115 vrtljajev na minuto).
Neobrani deli rastlin oziroma poganjki potujejo po transportnem traku do avtomatskega obiralnika. Na tem mestu obere stroj zadnje neobrane poganjke. Princip delovanja (rotor, stator) je pri večini obiralnih strojev enak, različne pa so izvedbe in območja delovanja. Pri strojih Bruff se na primer bobni avtomatskega obiralnika gibljejo od 200 do 300 vrtljajev na minuto. Pri strojih Wolf in Allaeys vrtljajev bobnov avtomatskega obiralnika ni mogoče regulirati, mogoče pa je spreminjati oddaljenost statorja s prsti od obiralnih valjev.
Čistilni del obiralnih strojev je sestavljen iz zračnega (ventilatorski) in tračnega dela. Vloga zračnega čistilnika je odstranitev večjega dela listne mase od storžkov, prebiralni trakovi pa ločijo od storžkov preostale liste, dele stebel, peclje in druge primesi. Hitrost pretoka zraka na ventilatorskem čistilniku dosega pri manjših strojih
(Wolf, Allaeys) vrednosti od 2 do 3 metra na sekundo, pri strojih Bruff pa do 10 metrov na sekundo. V tračnem delu čistilnika so naklonski koti prebiralno-transportnih trakov med 25° in 35°, prebiralni trakovi z iztekom v odpadek pa imajo naklon od 38° do 40°. Pri nihajočih trakovih z iztekom v odpad pa je lahko njihov naklon manjši. Za prebiralne trakove velja, da mora rastlinska masa vstopati enakomerno, debelina plasti pa mora biti taka, da še vedno zagotavlja kotaljenje storžkov. Na tem načelu poteka na prebiralnih trakovih tudi ločevanje storžkov od ostalih primesi.
Med obiranjem je potrebno zaradi spreminjanja vremenskih razmer, odstopanja v bujnosti rastlin, spreminjanja zrelosti hmelja ali pa prehoda na obiranje druge sorte uravnavati delovanje stroja, kar velja tako za obiralni, še posebno pa za prebiralni oziroma čistilni del.
Delovanje obiralnikov določa kakovost obiranja trt in delež poškodovanih storžkov. Na splošno velja, da mora na pravilno obranih trtah ostati nekaj listov in storžkov (največ od 20 do 25 na rastlino).
Med vzroke za slabo obrane rastline lahko štejemo:
•	na bobnih so navite trte in vodila,
•	konice obiralnih prstov so zapolnjene s polipropilenskimi vlakni vodil in z lupulinom,
•	obiralni prsti so zviti ali kako drugače poškodovani,
•	razmik med obiralnimi bobni je prevelik ali pa se le-ti vrtijo s premajhno hitrostjo; pri premočno obranih trtah je potrebno zmanjšati vrtljaje obiralnih bobnov ali pa povečati razmak med njimi.
Manjše število poškodovanih storžkov bomo dosegli, če bomo določeno sorto obirali v obdobju njene optimalne tehnološke zrelosti. Delež poškodovanih storžkov zmanjšamo tudi z rednim čiščenjem obiralnih bobnov, z zamenjavo poškodovanih obiralnih prstov, povečanjem razmika med obiralnimi bobni in zmanjšanjem njihovega števila vrtljajev.
Če je na traku z iztekom v zalogovnik oziroma koš preveč listov, je potrebno iskati vzrok pri zračnem čistilniku, ki ima verjetno premajhen pretok zraka. Večji pretok zraka dosežemo s povečanjem števila vrtljajev ventilatorja (Bruff) oziroma z odpiranjem lopute za regulacijo pretoka zraka (Wolf, Allaeys). Količino listja med hmeljem lahko reguliramo tudi z določanjem hitrosti padanja obrane rastlinske mase mimo zračnega toka ventilatorskega čistilnika. Bolj so rešetke (grablje) in pločevinasto vodilo usmerjeni proti mrežastemu traku zračnega čistilnika, počasnejše
je padanje rastlinske mase mimo sesalnega dela čistilnika, kar pomeni tudi večje število listov na mrežastem traku. Hitrost padanja listne mase mimo zračnega toka čistilnika in količina listov na mrežastem traku sta torej obratno sorazmerni količini. Manjši pretok zraka je lahko tudi zaradi prisotnosti plev na čistilnem bobnu in zamašenosti obešenih vreč na zunanji okvir ventilatorja zračnega čistilnika. Čistiti moramo tudi ventilatorske lopatice in okvir ventilatorja, da lopatice ne drsijo po nabranem lupulinu.
Pri pojavu večjega števila posameznih delov stebel med storžki na izhodnem traku moramo pregledati in ponovno naravnati nagibe prebiralnih trakov. Pri trakovih strmimo za tem, da so čim položnejši, njihov naklon pa je odvisen od mase storžkov in njihove vlage, količine obrane rastlinske mase in kakovosti trakov. Delež stebel lahko poveča tudi prehitro vrtenje obiralnih bobnov, kakor tudi premajhna razdalja med njimi (nastavitev je možna pri manjših strojih).
Prevelik delež storžkov na traku z iztekom v odpad je lahko posledica premočnega zračnega toka na ventilatorskem čistilniku, napačne strmine rešetk in pločevinastega črtala ali premajhnega naklona prebiralnih trakov.
8.1.5 Vzdrževanje stroja32
Stroški nakupa obiralnega stroja so visoki, zato je pomembno, kam stroj namestimo in kako ga čistimo in vzdržujemo. S tem namreč bistveno podaljšamo njegovo življenjsko dobo. Zato moramo sproti odpravljati tehnične pomanjkljivosti (na primer zamenjava poškodovanih obiralnih prstov), nekatere sklope stroja (obiralne bobne, avtomatski obiralnik, valjčke pod obiralnimi bobni, ventilatorske lopatice, boben čistilnika) pa moramo med obiranjem čistiti večkrat dnevno. Dnevno mažemo tudi vse odprte ležaje in skrbimo za trtoreznico.
Prebiralni in transportni trakovi naj bodo nameščeni tako, da sta transportna valja nameščena vzporedno, saj s tem preprečimo njihovo prezgodnjo obrabo. Trakovi pa naj bodo napeti le toliko, da se začnejo vrteti. Galove verige (verige z valjčki) moramo pogosto mazati, saj se začne v nasprotnem primeru pod valjčki posameznih členov nabirati lupulin in veriga postane zato bolj toga. Prav tako so lahko verige napete le toliko, da ni možno preskakovanje zob verige na pogonskih zobnikih. Pri klinastih jermenih moramo paziti, da ne pridejo v stik z oljem, ker bodo drseli in imeli krajšo življenjsko dobo. Klinaste jermene napenjamo le do točke, ko nehajo drseti.
Po obiranju odstranimo iz stroja vse rastlinske ostanke, skrtačimo mrežast trak, očistimo zračnike ventilatorja, ventilatorske lopatice in vse polžaste transporterje. Prah posesamo in obrišemo tudi iz elektromotorjev. Pregledamo in očistimo obiralne bobne in iz konic obiralnih prstov odstranimo zamaške, nastale iz lupulina in vlaken polipropilenske vrvice. Poškodovane obiralne prste zamenjamo z novimi. Z viskoznim oljem očistimo verige, odstranimo iz njih lupulin in jih očiščene ponovno dobro premažemo. Variatorske jermenice med obratovanjem nekajkrat zavrtimo do njenih skrajnih mej in jih nato namažemo. Vse klinaste jermene sprostimo ali pa snamemo. Vsa mazalna mesta je potrebno namazati s kakovostno mastjo. Transportne trake pustimo in jih čistimo šele nekaj tednov po obiranju. To opravimo tako, da jih poženemo in med obratovanjem posušen lupulin samodejno odstopi od njih s trakov. Očistimo tudi valje trakov, vsa gibljiva mesta pa premažemo z lahkim oljem. Iz stroja vzamemo le poškodovane trakove, ostale pa le sprostimo in jih pustimo v stroju. Nabrusiti in pravilno nastaviti in zaščititi je potrebno tudi trtoreznico. Očistiti in na gibljivih delih je potrebno namazati tudi valjčke na prebiralnih mizah.
Posamezna dela je potrebno opravljati pazljivo in po načelih varnega dela s kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo, prav tako je nujno upoštevanje ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, pri vključevanju v promet pa cestnoprometne predpise.
8.1.6 Ravnanje z rastlinskimi ostanki po obiranju33
Hmeljevina je ostanek zelene mase rastlin hmelja, ki ostane po strojnem obiranju storžkov. Po ocenah je skupna količina sveže hmeljevine 10-15 t/ha (2,6 kg na rastlino). Hmeljevina se pojavi naenkrat (v času obiranja - konec avgusta, začetek septembra) v velikih količinah in se mora v najkrajšem času ustrezno razgraditi, saj se v nasprotnem primeru sprošča smrad. Osnovna problema pri sedanji praksi ravnanja s hmeljevino sta:
•	smrad, ki nastane zaradi nepravilnega razgrajevanja hmeljevine (razgrajevanje ob pomanjkanju kisika) in
•	ostanki polipropilenske vrvice, ki povzročajo probleme pri kasnejši obdelavi tal in se v tleh kopičijo, če jih vračamo nazaj v hmeljišča.
Hmeljevino je zato potrebno ustrezno kompostirati, polipropilensko vrvico pa bo potrebno v celoti zamenjati z razgradljivimi materiali. Ce hmeljevino odvažamo na divje deponije ali jo zažigamo, to ekološko ni ustrezno. Ce bi jo odvažali na urejene
deponije ali v zažigalnice, pa bi šlo v bistvu za odvažanje dragocenih hranil (tona hmeljevine vsebuje približno 6 kg dušika, 1 kg fosforja, 4 kg kalija in druga hranila) in organske mase z obdelovalnih površin.
Hmeljevino iz hmeljišč, okuženih s hmeljevo uvelostjo, pa je potrebno termično obdelati na primernem mestu oziroma deponiji, ker se bolezen širi predvsem z rastlinskimi ostanki. Mehansko zdrobljeno hmeljevino kompostiramo, saj ob razgradnji svežih ostankov rastlin prihaja do segrevanja mase na temperaturo več kot 70 °C, kar je dovolj za uničenje povzročiteljic hmeljeve uvelosti. Za pravilno kompostiranje se deponija hmelja uredi tako, da sta višina in širina sveže nasutega kupa večji od 2 m. Ko na deponijo prispe zadnja količina sveže hmeljevine, se deponijski kup prekrije s folijo, da se zagotovi segrevanje hmeljevine tudi na površini kupa, hkrati pa se prepreči raznašanje z vetrom. Pri tem priporočamo uporabo prozorne folije, ki omogoča intenzivnejše segrevanje kupa tudi s sončnim obsevanjem ter postavitev v smeri sever-jug za zagotovitev manj osojnih strani kupa. Po kompostiranju (2 meseca) se hmeljevina lahko raztrosi po poljedelskih ali travniških površinah, kjer ne gojimo gostiteljskih rastlin. V primeru, kjer deponija hmeljevine ne leži neposredno ob obiralnem stroju, je potrebno zagotoviti, da se pri prevozu ne poveča možnost okužbe drugih hmeljišč. Ob izmetu hmeljevine iz obiralnega stroja je potrebno zagotoviti, da se hmeljevina v primeru takojšnjega odvoza odlaga neposredno na traktorsko prikolico. V primeru nerazrezane hmeljevine se ta lahko uniči s sežigom na primernem mestu, najboljše na poljedelskih površinah, kjer ni nevarnosti netenja požarov in motenja okolice. Termično neobdelano hmeljevino lahko odlagamo na urejenih javnih odlagališčih.
8.2 Sušenje hmelja34
Pri obravnavi procesov sušenja, navlaževanja, basanja in skladiščenja hmelja moramo v prvi vrsti gledati na ohranitev kakovosti hmelja, pri čemer ne smemo pozabiti na porabo energije, velikost vloženih sredstev v naprave in objekte, kratkotrajnost uporabe sredstev ter specifiko predelave hmelja v prvi predelovalni stopnji.
Sušenje in navlaževanje hmelja sta zadnji tehnološki fazi pri pridelavi hmelja. Z nepravilnim oziroma nenatančnim sušenjem in navlaževanjem lahko v zelo kratkem času pokvarimo hmelj.
Hmelj spada med tiste kmetijske rastline, katerih pridelek je po spravilu potrebno sušiti. Tehnološko dozorel hmelj (storžki hmelja) vsebuje od 77 do 83 % vlage. Za dosego optimalne skladiščne obstojnosti moramo storžke posušiti na vsebnost vlage med 10 in 12 %. Hmelj z vlago nad 15 % je biološko nestabilen, pri vlagi pod 9 % pa postane drobljiv in tako pri mehanski manipulaciji izgublja lupulinska zrna. Po pravilniku ima lahko nepripravljen hmelj v storžkih v prvi fazi certificiranja do 14 % vlage.
Sorte hmelja se med seboj razlikujejo po fizikalnih, kemijskih in morfoloških lastnostih storžkov. Pri sušenju so pomembne predvsem morfološke lastnosti storžka hmelja.
Morfološke lastnosti storžka so:
•	oblika in velikost storžka,
•	debelina lističev in vretenca,
•	dolžina vretenca in
•	število lističev na dolžino vretenca.
Najpomembnejše fizikalne lastnosti sušenja so:
•	nasipna gostota hmelja: višja je nasipna gostota hmelja, večja je izmenjava toplote in vlage med sušilnim zrakom ter hmeljem,
•	poroznost sloja: je prostornina praznega prostora v nasutem sloju hmelja; poroznost sloja zelo vpliva na hitrost sušenja,
•	specifična površina storžka: površina vseh lističev na obeh straneh in vretenca na enoto mase hmelja in
•	količina vlage v hmelju: je odvisna od relativne vlage in temperature okoliškega zraka.
Zaradi različnih morfoloških lastnosti storžkov se sorte hmelja različno hitro sušijo.
Uspešnost oziroma hitrost sušenja je odvisna od:
•	stopnje nasičenosti sušilnega zraka,
•	pretoka sušilnega zraka in
•	temperature hmelja.
Na splošno velja, da je hitrost sušenja prvenstveno odvisna od hitrosti in temperature sušilnega zraka - višja sta, hitrejše je sušenje. Toda pri sušenju hmelja nastopajo iz praktičnih razlogov omejitve.
Pretok sušilnega zraka:
•	je lahko največ 1300 m3/m2h,
•	najprimernejši pretok pa je med 1100 in 1200 m3/ m2h.
Seveda je maksimalen pretok (hitrost) sušilnega zraka odvisen tudi od teže in površine storžkov. Visoko grenčične sorte hmelja imajo bolj grobe storžke, ki so težji in jih lahko sušimo pri višjih pretokih (do 1450 m3/ m2h).
Pri prenizkem pretoku (predolg zadrževalni čas sušilnega zraka v hmelju) lahko pride do kondenzacije že izparjene vode v hladnejših plasteh hmelja na zeleni etaži (sušenjem v nočnih oziroma jutranjih urah). To negativno vpliva na barvo hmelja (hmelj postane rumenorjav) in na izhlapevanje nekaterih sestavin eteričnega olja.
Pretok sušilnega zraka bi lahko teoretično uravnavali z debelino nasutja hmelja.
V procesu sušenja hmelja ne smemo segreti na več kot 50-60 0C. Pri višji temperaturi pride namreč do pospešenega izhlapevanja lahko hlapnih komponent eteričnega olja hmelja, pospešene oksidacije oziroma razpada grenčičnih sestavin, v skrajnem primeru pa tudi do spremembe barve lupulina. Med procesom sušenja se hmelj ohlaja z oddajanjem vlage. Pri visokem pretoku sušilnega zraka lahko hmelj hitro oddaja vlago in se s tem hladi.
8.2.1 Hitrost sušenja hmelja
Svež hmelj vsebuje okoli 80 % vlage. Približno 2/3 vlage je v lističih, ostala pa je v vretencu. Med procesom sušenja je prenos vlage iz lističev v sušilni zrak sorazmerno hiter. V primeru vretenca pa je zaradi čvrstosti in pokritosti vretenca z lističi ta proces precej otežen. Po približno šestih urah, ko naj bi bil hmelj tehnično suh, vsebujejo lističi približno 5 % vlage, vretenca pa približno 14 %. Skupaj to pomeni hmelj z vsebnostjo vlage med 8 in 9 %.
Velja si zapomniti, da hitrosti sušenja hmelja oziroma časa sušenja pri normalni temperaturi sušilnega zraka ni moč skrajšati pod določen minimum, to je šest ur, pa naj dovedemo še tako veliko količino svežega zraka. Kakovost sušenja je v veliki meri odvisna od pravilnega dela na zeleni etaži.
8.2.2	Poraba energije pri sušenju
Toplotna energija se pri sušenju hmelja porablja za izhlapevanje vode in segrevanje hmelja, ostalo pa predstavlja izgubo energije. Glavne izgube toplotne energije na sušilnici so:
•	zračni ogrevalec (pri uporabi tekočih in plinastih goriv je izkoristek največ 90 %),
•	neizkoriščen sušilni zrak (sušilni zrak, ki zapušča zeleno etažo, bi moral biti blizu nasičenja z vlago - to je v praksi težko doseči),
•	napačno dimenzioniranje kapacitete sušilnice in zračnega ogrevalca,
•	slabo tesnenje izmetalnih vrat, mehanizma za presipavanje itd.,
•	toplotne izgube skozi stene sušilnice,
•	neizkoriščena sušilnica (vse etaže niso stalno polne, začasne prekinitve sušenja),
•	slabo vzdrževan in neočiščen zračni ogrevalec.
Povečanje izkoristka sušilnice z odpravo napak oziroma pomanjkljivosti iz posameznih točk je delovno in finančno različno zahtevno. Brez večjih finančnih obremenitev pa lahko odpravimo slabo tesnenje sušilnice, vzdrževanje in čiščenje peči in gorilca ter s pravilno razporeditvijo spravila pridelka vplivamo na enakomerno izkoriščenost sušilnice. Predvsem tesnenje sušilnice in čistoča peči ter pravilna naravnanost gorilca lahko znatno pripomorejo k izboljšanju izkoristka.
8.2.3	Optimizacija pretoka sušilnega zraka
Izkoristek sušenja lahko poleg odprave napak, omenjenih v prejšnji točki, izboljšamo tudi z optimizacijo pretoka sušilnega zraka. Z optimizacijo pretoka poskrbimo, da sušilni zrak zapušča sušilnico kolikor je le mogoče vlažen, istočasno pa moramo paziti, da s prenizkim pretokom ne pride do negativnih vplivov sušenja na kakovost hmelja. Najpogostejša napaka, predvsem preurejenih sušilnic, je prevelika hitrost sušilnega zraka oziroma prevelik pretok.
Problem s prevelikim pretokom je lahko rešljiv, rešitve pa so tudi cenovno sprejemljive. Pretok sušilnega zraka lahko zmanjšamo na dva načina:
•	z zapiranjem lopute na ventilatorju,
•	z zmanjšanjem kapacitete ventilatorja.
8.2.4	Kontrola procesa sušenja
Temperatura sušilnega zraka je parameter, ki najbolj vpliva na kakovost sušenja. Zaradi tega je nujno, da je vsaka sušilnica opremljena s termometrom. Temperaturo merimo tik pod suho etažo, najbolje na sredini sušilnice. Redno je potrebno kontrolirati pravilnost termometra.
Pretok sušilnega zraka izmerimo s pomočjo propelerskega anemometra. Najbolje je pretok zraka izmeriti takoj po nasutju svežega hmelja na zeleno etažo in po približno 30 minutah sušenja, ko se hmelj zaradi sušenja sesede. Z merjenjem pretoka zraka kontroliramo predvsem enakomernost nasutja na zeleni etaži. Prav tako pa lahko ugotovimo, za koliko je potrebno pripreti loputo na ventilatorju, da po 30 minutah zmanjšamo pretok zraka za želenih 20 %.
Relativna vlaga na zeleni etaži. Ko na sušilnici pravilno naravnamo temperaturo in pretok sušilnega zraka, je priporočljivo izmeriti relativno vlago na zeleni etaži. Vlago izmerimo na višini približno 0,5 m nad hmeljem. Visoka relativna vlaga je znak, da ni zadostnega odvajanja že izkoriščenega sušilnega zraka, kar lahko negativno vpliva na kakovost sušenja (rosenje hmelja) predvsem v začetni fazi sušenja, ko je hmelj še hladen.
8.2.5	Tipi sušilnic
Tipi sušilnic za hmelj so:
•	etažne (enoetažne in večetažne) in
•	tračne (kontinuirne in diskontinuirne) sušilnice.
8.2.5.1 Etažne sušilnice
a) Enoetažne sušilnice
Prednosti enoetažnih sušilnic so:
•	enostavnost izvedbe in
•	nizki stroški izgradnje.
Pri enoetažni sušilnici je površina etaže do 60 m2 in višina nasutja hmelja do 80 cm. Ker se hmelj med sušenjem ne presipava z etaže na etažo, je potrebno posvetiti kakovostnemu delu pri nasutju hmelja na sušilnico veliko pozornosti. Optimalen pretok sušilnega zraka je med 800 in 900 m3/m2h, temperatura sušilnega zraka pa do
65 °C. Pri opisanih razmerah sušenja se hmelj suši med osem in deset urami,
odvisno od sorte in njegove nasipne gostote.
b) Večetažne sušilnice
Na večetažnih sušilnicah dosežemo boljši izkoristek toplotne energije in večjo kapaciteto sušenja na površinsko enoto sušilnice kot pri enoetažnih:
•	površina etaže je od 16 do 25 m2, v zadnjem času pa tudi preko 50 m2,
•	višina nasutja do 40 cm.
r
9
S
r s
%	7 1!				
	c6 5				—1
	1	) \ 1 □			
		3 /			
' = " = // ** //«=//—//= // = // = Shematski prikaz večetažne sušilnice za hmelj
A
Legenda:
1.	Zračni ogrevalec
2.	Ventilator
3.	Loputa za zapiranje pretoka zraka
4.	Razdelilna kapa
5.	Razdelilna komora
6.	Termometer
7.	Suha etaža in vrata na suhi etaži
8.	Presipne mreže
9.	Zelena etaža
10.	Pod za nasipavanje
11.	Prostor nad zeleno etažo
12.	Zgornji ventilator
Hmelj se na večetažni sušilnici v odvisnosti od procesnih pogojev suši približno 6
ur. Pri 40-cm nasipu in dvournem ciklu menjave hmelja je kapaciteta večetažne sušilnice v odvisnosti od sorte in njene nasipne gostote med 4,5 in 5 kg suhega hmelja na m2 sušilnice na uro.
8.2.5.2 Tračne sušilnice
Tračne sušilnice se uporabljajo predvsem na velikih posestvih na Češkem, v Nemčiji in tudi pri nas.
a)	Kontinuirne tračne sušilnice
Kontinuirne tračne sušilnice imajo precej večjo kapaciteto od etažnih sušilnic. Način sušenja je protitočen, in sicer na treh pomikajočih se mrežastih trakovih, ki so razvrščeni drug nad drugim. Za sušenje na tračnih sušilnicah velja, da je zadrževalni čas hmelja minimalno 5 ur, priporočljiv pa je 6,5 ur. Temperatura sušilnega zraka pod suho etažo mora biti 60 0C.
b)	Diskontinuirne tračne sušilnice
Diskontinuirne tračne sušilnice delujejo enako kot večetažne, le da tu hmelja ne presipavamo z etaže na etažo s premikanjem presipnih mrež, ampak s potovanjem traku. Ko je hmelj na suhi etaži (mreži) suh, vklopimo trakove v sušilnici in prične se sočasno praznjenje in polnjenje sušilnice.
8.3 Navlaževanje hmelja35
Ker je težko odstraniti vlago iz vretenca, moramo hmelj med procesom sušenja presušiti. Presušen hmelj je drobljiv in kot tak ni primeren za pakiranje. Namen navlaževanja je vrniti prožnost storžku in naravnati vlago hmelja na želenih 11 %.
Navlaževanje na kupu: če imamo dovolj skladiščnega prostora, lahko pustimo hmelj, da se navlaži na kupu. Tako suh hmelj ima vsebnost vlage od 9 do 10 %.
Tračni navlaževalec uporabljamo predvsem pri večjih kapacitetah sušilnih naprav.
Navlaževanje v komori je vedno bolj v uporabi. Prednost tovrstnega navlaževanja je kontrola končne vlage pred pakiranjem, izenačitev kakovosti pridelka v komori,
občasno pakiranje in možnost avtomatizacije postopka. Če hmelj navlažujemo v komori, ga posušimo na 8-odstotno vlago.
Proces navlaževanja v komori je možno tudi avtomatizirati. Proces celotnega navlaževanja hmelja je razdeljen na tri dele:
1.	navlaževanje hmelja,
2.	izenačevanje vlage v hmelju in
3.	dosuševanje hmelja v primeru, če smo hmelj preveč navlažili, ga lahko v komori ponovno dosušimo.
8.4 Pakiranje (»basanje«) hmelja36
Pakiranje posušenega hmelja v vreče ali po domače »basanje« je zadnje opravilo pri spravilu pridelka. Pravilno navlažen hmelj lahko »bašemo« v proizvajalčeva vreče, vedno bolj pa je v uporabi nov tip vreč kvadraste oblike s trgovskim imenom RB-60. »Bašemo« lahko le pravilno navlažen hmelj. Preveč suh hmelj se drobi, prevlažen pa splesni. Takšen hmelj je tehnično neuporaben in nima tržne vrednosti.
V proizvalajčevi vreči (bali) hmelj navlažimo na vlago med 10,5 in 11,0 %. Paziti moramo, da hmelja ne napolnimo pretrdo. Pretrdo napolnjen hmelj se zdrobi, zdrobljen hmelj pa ima nižjo tržno vrednost. Pravilno napolnjena (»nabasana«) proizvajalčeva vreča ima maso med 50 in 70 kg.
Če hmelj pakiramo v RB-60 vreče (kocka), moramo biti zelo pozorni na vsebnost vlage v hmelju (vsebnost vlage 10 %), saj je hmelj v teh vrečah bolj stisnjen in s tem bolj podvržen vplivom kvarjenja. Pravilno napolnjena vreča RB-60 mora imeti maso 60 kg.
8.5 Skladiščenje hmelja37
Tudi nepravilnosti pri skladiščenju hmelja vplivajo na kakovost pridelanega hmelja. Neprimerno izbran skladiščni prostor vpliva na dvig vlage v hmelju, s tem pa se zmanjša mikrobiološka stabilnost hmelja. Mikrobiološko nestabilen hmelj je podvržen spremembi barve, pospeši pa se tudi hitrost razpada za pivovarstvo pomembnih sestavin v hmelju.
36	N. Ferant in I. J. Košir
37	N. Ferant in I. J. Košir
Da preprečimo oziroma upočasnimo omenjene pojave, moramo hmelj skladiščiti v za to primernih prostorih. Skladiščni prostor mora biti:
•	zatemnjen,
•	hladen,
•	izoliran od nenadnih okoliških temperaturnih in vlažnostnih vplivov,
•	relativna vlaga zraka v skladišču ne sme presegati 65 %, če želimo, da hmelj zadrži primerno vlago.
9 Dela v nasadih hmelja v jesensko-zimskem
času38
Temeljito in strokovno opravljena jesenska opravila v nasadih hmelja so eden od pogojev za uspešno rast rastlin in zadovoljiv pridelek v prihodnjem letu.
Po končanem obiranju so tla v nasadih hmelja pogosto steptana in zbita, zato je potrebno posvetiti veliko pozornosti obdelavi tal. Temeljno obdelavo opravimo pozno jeseni na način, da preorjemo zemljo med vrstami in jo pustimo v surovi brazdi preko zime. Za obdelavo potrebujemo hmeljni plug s štirimi ali šestimi plužnimi glavami (večja medvrstna razdalja), lahko pa uporabimo tudi hmeljni ogrodnik, na katerega montiramo štiri plužne glave, pri širokih razdaljah pa 4-6 plužnih glav. Zemljo naorjemo v greben med vrstami. Pozorni moramo biti na globino oranja (18-20 cm), da ne porežemo starih korenin in poškodujemo plitvo sajenih rastlin. Zaorjemo lahko tudi hlevski gnoj, ki ga pred tem široko potrosimo, ali poleti v medprostor posejane podsevke - podorine. S preoravanjem in vnašanjem organske mase v tla poskrbimo za oživitev utrujenih tal in ohranjanje ugodne strukture tal. Hmelj potem spomladi odorjemo (odgrnemo) s hmeljnim odoralnikom ali pa hmeljnim ogrodnikom. Pred odgrinjanjem lahko tla še pobranamo, da jih poravnamo in spravimo na kup ostanke vrvice, plevel. Ta ukrep lahko naredimo s klinastimi branami. Če smo v zimskih mesecih potrosili v hmeljišče hlevski gnoj, le-tega zamešamo v tla s kultiviranjem.
Kjer so tla težja, je priporočljivo, da jeseni zbita tla najprej podrahljamo. Podrahljavanje opravimo s podrahljači, ki so lahko vibracijski ali pa s togimi nogačami. Bolj učinkoviti so vibracijski, zahtevajo pa tudi nekoliko manjšo vlečno silo. Delovna hitrost pri podrahljavanju naj bo majhna, le 1-2 km/h, delamo pa s 380-420 vrtljaji na priključni gredi. Podrahljavamo do globine 40 cm v razdalji 50-60 cm od vrste. Tla naj bodo pri podrahljavanju suha.
Za obdelavo hmeljišč izven vegetacije tako potrebujemo: podrahljač, hmeljni plug (4 ali 6 plužnih glav), ogrodnik s plužnimi glavami, klinasto brano, kultivator, trosilnik hlevskega gnoja, trosilnik mineralnih gnojil.
S temeljno obdelavo tal jeseni ne hitimo, ker jesenska zapleveljenost nasadov in nezaorane podorine preprečujejo uničevanje strukture tal in izpiranje ostankov dušika v tleh.
Če je glede na analizo tal predvideno tudi apnjenje, ga izvedemo jeseni (po obiranju) ali zgodaj spomladi. Istočasno ne zaoravamo hlevskega gnoja (glejte še poglavje 7.7.3 Gnojenje z organskimi gnojili) in gnojenja z mineralnimi gnojili.
Jesensko-zimsko obdobje je pravi čas tudi za odvzem vzorcev tal za kemično analizo, nikakor pa v tem času ne smemo pozabiti tudi na čiščenje in popravilo žičnic, kajti tudi tako si bomo prihranili marsikatero nevšečnost v naslednjem letu.
10 Premena v hmeljiščih39
Premena je obdobje med krčitvijo (izoravanjem) nasada hmelja in ponovno zasaditvijo hmelja.
Hmelj je trajnica, ki kot večletna monokultura povzroča veliko utrujenost tal. Hmeljišča so v pridelovalnih območjih zelo koncentrirana in predstavljajo pretežni del njivskih površin na teh območjih. Zaradi posebnosti pridelovanja hmelja je v hmeljiščih v času trajanja enega nasada (na primer 15 let) onemogočeno vrstenje rastlin.
Na osnovi dolgoletnih izkušenj priporočamo v hmeljiščih vsaj dvoletno premeno, ki je obvezna tudi za zasnovo matičnih hmeljišč, iz katerih se pridobiva sadilni material hmelja. V času premene lahko zadovoljivo očistimo nasad starega hmelja ter ob upoštevanju setve ugodnih rastlin, kot so predvsem detelje, deteljno-travne mešanice, žita in stročnice, tla tudi dobro pripravimo.
Neupoštevanje premene vpliva na slabšanje strukture tal, zmanjševanje količine aktivnega humusa in hranil v tleh, povečevanje zbitosti tal in večanje nevarnosti za razvoj bolezni in pojav škodljivcev. V času premene izboljšamo fizikalno-kemijske lastnosti tal in odpravimo morebitne pomanjkljivosti v čim večji meri. S primernim vrstenjem nekaterih rastlinskih vrst, ki dajejo obilico organske mase za podor ter potrebujejo dobro obdelavo, je mogoče izboljšati strukturo tal, povečati delež humusa v tleh, izboljšati kapaciteto tal za zrak in vodo, kakor tudi zmanjšati zbitost tal. Pri krčitvi hmeljišče najbolje očistimo, če združimo kemično in mehanično uničenje hmelja.
Za premeno v hmeljišču so najboljša žita in enoletne metuljnice.
Neprimerni predposevki za hmelj so:
•	okopavine (npr. sladkorna pesa, koruza), saj močno izčrpajo zaloge hranil v tleh, s poznim spravilom pa uničimo strukturo tal,
•	konoplja, saj v naslednjem letu po spravilu konoplje lahko pričakujemo močan napad bolhačev, ki lahko popolnoma uničijo prvoletni nasad hmelja, ker sta rastlini sorodnici in
•	lucerna, saj obstaja nevarnost napada trsnega rilčkarja.
11 Gospodarnost pridelave hmelja40
Gospodarske razmere v hmeljarstvu so v največji meri pogojene s proizvodnimi in tržnimi dogajanji v svetovni pivovarski industriji. Povpraševanje pivovarn po donosnejših sortah hmelja, možnosti sodobnih oblik predelave in skladiščenja proizvodov hmelja kot tudi občasne špekulacije maloštevilnih svetovnih trgovcev s hmeljem vplivajo tudi na gospodarnost pridelave hmelja. S tem pa posledično na spreminjajočo se lastniško strukturo pridelave. Že desetletja opažamo izrazito koncentracijo kapitala in moči odločanja tako v pivovarstvu kot tudi v hmeljarstvu in v trgovini s hmeljem.
Hmeljarstvo je kapitalno in delovno zelo intenzivna kmetijska panoga. Poleg običajne kmetijske mehanizacije imajo posestva tudi posebne hmeljarske stroje in priključke (rezalnik, trgalnik, pršilnik ...) in opremo (sušilnica, tekoči trakovi, stiskalnica za hmelj.). Celoletno delo obsega okoli 120 strojnih in traktorskih ter okoli 350 ročnih ur na hektar - zgoščenih v tri izrazite spomladansko-poletne delovne konice (napeljava vodil, navijanje poganjkov, obiranje hmelja). Pri tem imajo običajno posestva, večja od 3 ha tudi najete sezonske delavce.
Kmetija je gospodarna oz. ekonomsko uspešna, če za pridelek iztrži več, kot so bili vsi stroški pridelave. Primerjamo torej prihodek od prodanega hmelja in celotne stroške pridelave. Prihodek je odvisen od višine pridelka in kakovosti hmelja ter prodajne cene. Višino stroškov pridelave pogojujejo še uporaba različnih strojev, obseg in čas nakupov materiala in energije ter količina in cena porabljenega lastnega in sezonskega dela.
11.1 Stroški pridelave hmelja
Trije najpomembnejši podatki pri oceni gospodarnosti kmetijske pridelave so višina pridelka in cena na prihodkovni strani ter stroški pridelave na odhodkovni. Za pravilno oceno gospodarnosti pridelave moramo tako dobro poznati tudi z njo povezane stroške.
Glede na namen in natančnost ocene gospodarnosti proizvodnje v kmetijstvu obstajajo različni načini izračunavanja oz. kalkulacije stroškov. Stroške lahko ocenjujemo v celoti ali pa samo njihov delež. Pri oceni pa lahko zajamemo spet celotno posestvo ali pa le določeno proizvodnjo na kmetiji. Obstaja več možnosti in
načinov kalkulacij stroškov, predvsem pa so odvisni od njihovega namena uporabe pri ocenjevanju gospodarnosti kmetij oz. panoge. Medsebojno primerjavo stroškov znotraj ene panoge v daljšem časovnem obdobju ali pa primerjavo stroškov med različnimi kmetijskimi panogami omogoča uporaba različnih modelov za izračun stroškov. Za potrebe podjetniškega znanja v okviru pridobivanja nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK) se v tej publikaciji omejujemo le na najosnovnejše informacije o stroških pridelave hmelja. Izračuni pa so vezani na leto 2011.
Del stroškov hmeljarske kmetije, ki so vezani na hmeljarstvo in nastanejo med letom neodvisno od obsega pridelave, imenujemo stalni (fiksni) stroški. Vezani so na gospodarska poslopja, stroje, opremo in zaposlene člane na kmetiji. Stalne stroške obračunamo zaradi zmanjševanja vrednosti (amortizacije) in vzdrževanja stavb in strojev, ocene stroškov kapitala v proizvodnji, stroškov dela družinskih članov ter obveznih prispevkov ali zavarovanj, vezanih na proizvodnjo. Za stroške dela lahko velja ocena primerljivega dohodka za gospodarja in družinske člane, ki bi ga ti lahko v obdobju dela na kmetiji zaslužili na drug način. Stalne stroške obračunavamo za celotno posestvo, lahko pa tudi na ha.
Preostali del stroškov je vezan na obseg in raven intenzivnosti pridelave hmelja. To so spremenljivi (variabilni) stroški, ki nastanejo z nakupom različnega materiala (škropiva, gnojila, vodila ...), porabljene energije za sušenje hmelja (plin, elektrika ...) ter plačila dela sezonskih delavcev in drugih storitev.
Na kmetijah redko vodijo lastno računovodstvo. Za poenostavitev ocene stroškov pridelave hmelja poznamo različne modelne kalkulacije. Kalkulacija stroškov pridelave hmelja je namreč osnova za poznavanje lastne cene. Ta podatek pa je dobro izhodišče hmeljarjem za odločanje pri prodaji hmelja. V nadaljevanju omenjamo dva načina kalkulacije proizvodnih stroškov.
1.	Kalkulacija celotnih (stalnih in spremenljivih) stroškov pridelave. Modelno ocenjeni celotni stroški pridelave hmelja na povprečno veliki kmetiji v Sloveniji (velikost 10 ha hmeljišč, povprečen pridelek hmelja 1.800 kg/ha) znašajo 5,25 EUR/kg suhega hmelja.
2.	Kalkulacija spremenljivih stroškov pridelave. Modelna ocena spremenljivih stroškov zajema le kalkulacijo stroškov - povezanih s pridelavo v nekem letu. Z modelom so ti v hmeljarstvu v Sloveniji ocenjeni na 7.080 EUR/ha. Ker so ti stroški odvisni tudi od višine pridelka hmelja, se gibljejo med 3,30 EUR/kg pri
povprečnem pridelku hmelja 2.200 kg/ha in 3,90 EUR/kg pri pridelku hmelja 1.800 kg/ha. Višji pridelek hmelja sorazmerno zniža stroške pridelave.
In kaj pomenijo podatki iz stroškovnih kalkulacij za hmeljarje? Prodajna cena hmelja, ki je višja, kot so celotni modelni stroški pridelave, omogoča povprečno uspešnemu hmeljarju zaslužek oz. dobiček. Nadpovprečno uspešnim hmeljarjem, ki imajo še višji pridelek hmelja ali pa nižje stroške pridelave, pa se zaslužek še dodatno poveča. Če pa je prodajna cena hmelja na ravni spremenljivih variabilnih stroškov, dolgoročno vsekakor ni sprejemljiva, saj pridelujemo negospodarno - z izgubo. Pri tem v prodajni ceni namreč ne zajamemo dela stroškov - vezanega na obnovo in vzdrževanje posestva ter lastno delo. S takšno prodajo lahko le za nekaj let prebrodimo neugodne tržne razmere.
11.2 Prodaja hmelja
Globalno se hmeljarji redko odločajo tudi za samostojno trgovino s hmeljem. Takšna odločitev zahteva precej dodatnega podjetniškega znanja, stalen stik s tujimi združenji hmeljarjev, trgovci in pivovarji (slika) ter pravo mero tradicionalne poslovnosti.
MARKET REPORT NOVEMBER 2011
_Economic Commission of the IHGC - Nuremberg/Germany - 081" November 2011
BARTH-HAAS/drMHil Hopsteiner
Hop Crop 20 11 - E-stimata
GiOmrilkg Cudfi	O MIT .'».v I -,T ■'.ril Mljf t
vnrieij crocjom crop 2011	itmiimi
PRESEMTEDBV	RUNDSCHAU	„ ______ .„
H r J P G ROMT.KS !> A M F Ft rt A	--ECONOMIC COMMISSION
SUM MAR V RI-PORTS
Različni viri podatkov o trgu s hmeljem
Tako proda večina hmeljarjev v svetu svoj pridelek na lokalnih trgih znotraj različnih poslovnih oblik organiziranosti. Lokalni trgovci, ki so lahko tudi sami hmeljarji, pa za tem ponudijo pridelek hmelja oz. njegove produkte mednarodno organiziranim trgovcem s hmeljem, redkeje tudi neposredno pivovarnam.
Na drugi strani pa je ponudba hmelja na globalnem trgu odvisna od:
•	celotnih površin hmeljišč (okoli 50.000 ha),
•	vsakoletnega pridelka hmelja v svetu (med 70.000 in 110.000 ton) in
•	vsakoletno pridelanih grenčic oz. t. i. alfa-kislin (med 7.000 in 10.000 ton).
devizna razmerja
EUR /USD
svetovne gospodarske razmere
površine hmeljišč
informacije, špekulacije•
proizvodnja piva v sveta
hmetjski
trs

količina hmelja v pivu
f
dodatna uporaba hmelja
pridelek hmelja
pridelek Srenčic
fatfa-kishnt
marketing, promocija
Na oblikovanje cene hmelja vplivajo različni dejavniki
Že v preteklosti so odstopanja med ponudbo in povpraševanjem povzročala primanjkljaje oz. presežke pridelka hmelja. Občasno je tako prihajalo do izrazitega kratkoročnega spreminjanja cen hmelja. Zaradi tega so že v 60. letih prejšnjega stoletja trgovci s hmeljem uvedli t. i. pogodbeno prodajo hmelja. V tradicionalnih poslovnih odnosih je cena hmelja na ta način za več let vnaprej pogodbeno opredeljena glede na sorto, območje pridelave, kakovost hmelja in dobavitelja. Tak način omogoča hmeljarjem vsekakor večleten stabilen prihodek od prodaje hmelja, s tem pa tudi lažje dolgoročno podjetniško poslovanje.
Kljub temu pa se je ohranila povsod po svetu tudi prodaja hmelja na prostem trgu. To je prodaja brez predhodnih dogovorov in brez pogodbenih obveznosti. Za takšno prodajo je značilna izrazita špekulacija pričakovanja večjih zaslužkov, a je povezana tudi z veliko večjim podjetniškim rizikom. V letu izrazitega globalnega pomanjkanja hmelja lahko takšna odločitev omogoča visoke zaslužke. Takšno je bilo npr. leto 2007. Iz različnih domačih in tujih zapisov kot tudi iz obdobja po letu 2008 pa lahko zasledimo spremembe tržnih razmer z daljšim obdobjem negospodarne pridelave. Te razmere so podrobneje predstavljene v reviji Hmeljar 2010 (št. 1-7, s. 18-20). Odločitev za tak način prodaje je tako precej bolj tvegana in jo lahko podjetniško upravičimo le za manjši del količin pridelka (do 25 %), pa še to ob dobrem poznavanju razmer na globalnem trgu s hmeljem.
S spremembami v lastniški strukturi slovenskega hmeljarstva po letu 2000 so postale hmeljarske kmetije v povprečju večje, bolj opremljene in s tem vse bolj panožno specializirane. Pravilne in pravočasne podjetniške odločitve so še toliko pomembnejše za dobre poslovne rezultate, ekonomsko uspešnost proizvodnje in s tem mednarodno gospodarsko konkurenčnost hmeljarskih kmetij. V obdobju »gospodarske vojne« za prevlado na globalnem trgu s hmeljem se v marsikateri hmeljarski državi redčijo vrste tako v trgovini s hmeljem kot med hmeljarji. V letu 2012 je tako na resni preizkušnji večji del sektorja vzhodne in srednje Evrope. V takšnih razmerah je še toliko nujnejši razmislek o prvotnih načelih zadružništva in trdni nacionalni sektorski navezi prodaja - pridelava - razvoj. Mednarodna gospodarska konkurenčnost hmeljarstva namreč temelji na poslovnem povezovanju pridelovalcev, njihovi koncentraciji ponudbe, poslovnem spoštovanju načel pogodbene pridelave, sodelovanju pri raziskavah in razvoju ter skupnih marketinških in promocijskih aktivnostih.
12 Uporabnost hmelja
12.1 Hmelj kot surovina za pivovarstvo41
Hmelj je nenadomestljiva surovina za proizvodnjo piva. Pivu daje značilno grenkobo in posebno aromo. Vpliva na obstojnost piva, izboljšuje peno pivu in je naravni konzervans, saj v pivu uničuje predvsem gram pozitivne bakterije. Kakovost hmelja se ocenjuje po njegovi pivovarski vrednosti.
12.1.1 Pivovarska vrednost hmelja
Pivovarsko vrednost hmelja ocenjuje pivovar glede na osnovno razvrstitev hmelja (aromatične in grenčične sorte, glejte poglavje 2.2 Sorte hmelja), sortno čistost, vsebnost grenčičnih sestavin (alfa-kisline), vsebnost aromatičnih sestavin (eterično olje), vsebnost taninov (polifenoli, antocianogeni, flavonoidi-ksantohumol), skladiščno obstojnost, kakovost grenčice, izkoristek grenčičnih sestavin ter kakovost in intenzivnost hmeljne arome. Pomembna pa je tudi čim nižja vsebnost nitratov, ostankov fitofarmacevtskih snovi in težkih kovin.
Izvor in razvrstitev sort predstavlja posebno kakovost in določa tudi posebnosti oziroma razlike v okusu in aromi med posameznimi tipi piva.
Sortna čistost zagotavlja stalno in enakomerno kakovostno grenčico in hmeljno aromo, ki je značilna za posamezni tip piva.
Grenčične sestavine dajejo pivu značilno grenkobo, vplivajo na peno, okus in biološko stabilnost. Vsebnost alfa-kislin v hmelju je odvisna od sorte, porekla, pridelave, letine, časa obiranja, postopka predelave in starosti hmelja. Na osnovi analitične vrednosti alfa-kislin se določi odmerek hmelja za hmeljenje sladice. Pomemben je tudi izkoristek alfa-kislin v pivu.
Aromatične sestavine hmelja so komponente eteričnega olja. V pivu se nahajajo v zelo majhnih količinah in v času kuhanja delno izparijo. Količina in sestava hmeljnega olja je odvisna od sorte (0,5 do 3,5 %), porekla, postopkov pridelave, letine, časa obiranja, sušenja, postopka predelave in starosti hmelja.
41 N. Ferant, I. J. Košir in J. Livk
Polifenoli so predvsem v listih in vretenu storžka ter lupulinu. Povečana količina polifenolov vpliva na aromo, barvo, peno in stabilnost okusa. Količina in sestava polifenolov je odvisna od sorte, največ pa od skladiščenja hmelja.
12.1.2	Skladiščna obstojnost hmelja
Skladiščna obstojnost hmelja je sortna značilnost hmelja in je pomembna, saj se hmelj uporablja do naslednje letine. Vendar pa z vse večjo uporabo hmeljnih proizvodov (briketi, ekstrakti), sodobne embalaže in primernega skladiščenja, ki preprečuje oksidacijo oziroma staranje hmelja, ne predstavlja pri izbiri sorte več pomembnega dejavnika.
12.1.3	Predelava hmelja
V	pivovarstvu se je najprej uporabljal nepredelan hmelj (storžki). Hmelj se je začel predelovati zaradi boljšega izkoristka grenčičnih sestavin, boljše skladiščne obstojnosti, zmanjšanja prostornine in teže, cenejšega transporta, ohranitve pivovarske vrednosti, možnosti standardiziranja in koncentriranja vsebnosti alfa-kislin, enostavnejše uporabe ter posodobljene tehnološke opreme in postopka hmeljenja v pivovarstvu.
Nekateri najpogosteje uporabljani hmeljni proizvodi so:
•	hmelj v storžkih (stisnjen),
•	hmeljni briketi,
•	hmeljni ekstrakt in
•	hmeljno olje.
12.1.4	Certificiranje pridelka hmelja
V	Sloveniji je certificiranje pridelka hmelja urejeno s Pravilnikom o certificiranju pridelka hmelja in prometu s hmeljem (Ur.l. RS 98/2008 in 63/2010), ki določa poleg certificiranja še kontrolni postopek za hmelj, ki ga ni potrebno certificirati, priznavanje centrov za certificiranje pridelka hmelja, prostore za skladiščenje, vzpostavitev in vodenje evidence pridelka hmelja, pogoje in postopek za določitev pooblaščene organizacije za certificiranje pridelka hmelja ter promet s hmeljem (v nadaljnjem besedilu: Pravilnik). Podlaga temu pravilniku je Uredba komisije (ES) št. 1850/2006 (v nadaljnjem besedilu: Uredba).
Certificiranje pridelka hmelja je postopek, v katerem organizacija, pooblaščena za certificiranje, potrdi pridelovalno območje hmelja in kakovost hmelja v storžkih in hmeljnih proizvodih. Certificiranje obsega dokumentacijo o:
•	pridelovalnem območju hmelja,
•	kakovosti hmelja in hmeljnih proizvodov (prijava pridelka, potrditev prijave pridelka, ugotavljanje kakovosti),
•	oznamkovanju hmelja in
•	izdajanje certifikatov.
Certifikat mora po Uredbi spremljati vsako pošiljko hmelja in proizvodov iz hmelja v prometu v državah Evropske unije. Ustrezati mora tudi minimalnim kakovostnim standardom in mora biti sledljiv od pridelave do proizvoda.
Certifikat vsebuje najmanj:
•	oznako blaga,
•	številko certifikata,
•	bruto maso hmelja, za katerega je izdan certifikat,
•	oznako števila posameznih tovorkov z označbo mase posameznih tovorkov,
•	pridelovalno območje hmelja in
•	leto pridelave.
Za hmeljne proizvode je poleg navedenih podatkov potrebna še navedba predelovalca ter kraj in čas predelave.
Kakovost hmelja je določena v Prilogi 1 Uredbe in pravi, da so minimalne tržne zahteve za hmelj v storžkih naslednje:
•	vsebnost vlage je lahko pri nepripravljenem hmelju do 14 % in pri pripravljenem do 12 %,
•	delež listov in pecljev nad dolžino 2,5 cm je lahko pri nepripravljenem in pripravljenem hmelju največ 6 %,
•	delež majhnih delcev rastline hmelja, nastalih zaradi strojnega obiranja (hmeljni odpadki), je lahko pri nepripravljenem hmelju do 4% in pri pripravljenem do 3 %,
•	delež semena v hmelju je lahko pri nepripravljenem in pri pripravljenem hmelju največ 2 %.
V Pravilniku so tudi določene metode za ugotavljanje kakovosti hmelja ter jemanje vzorcev.
12.2 Uporaba hmelja v druge namene42
Hmelj čisti kri. To pomeni, da pospešuje procese prebave in izločanja. Zveča hitrost nastanka urina in deluje odvajalno. Deluje pomirjevalno. Pomirja strah in živčno napetost. Umirja pospešen srčni utrip in depresijo. Vpliva na spolne hormone in menstrualni cikel. Blago razkužuje.
Kot uspavalo in pomirjevalo so s hmeljem polnjene blazine in kopeli. Na tržišču so že različni farmacevtski pripravki iz hmelja (tablete, tinkture ...)
13 Uporabljena literatura
Bergmann, W. 1992. Nutritional Disorders of Plants. Development, Visual and Analytical Diagnosis. Stuttgart, New York: Gustav Fischer Verlag Jena: .
Bureš, V., Srp, A. 1980. Hranjenje in gnojenje hmelja. Praga: Metodika UVTIZ.
Čeh, B., Tajnšek, A., Košir. I. J. 2008. Primerjava navodil za gnojenje s kalijem med evropskimi laboratoriji na primeru dveh vzorcev tal iz Slovenije. Zbornik simpozija Novi izzivi v poljedelstvu 2008, Ljubljana, Slovensko agronomsko društvo: 32-38.
Čerenak, A., Radišek, S., Oset Luskar, M., Košir, I. J. 2012. Registration of Dana - Hop bitter cultivar with pleasant hoppy aroma. Journal of Plant Registrations, 6 (3): 1-5.
FAO (2002a) Irrigation manual. Planning, development monitoring and evaluation of irrigated agriculture with farmer participation, Module 9: Localized irrigation systems planning, design, operation and maintenance (English) Savva, A.P., FAO, Harare (Zimbabwe). Subregional Office for Southern and East Africa, 2002, 82 s.
FAO (2002b) Irrigation manual. Planning, development monitoring and evaluation of irrigated agriculture with farmer participation, Module 8: Sprinkler irrigation systems planning, design, operation and maintenance (English), Savva, A.P., Frenken, K., FAO, Harare (Zimbabwe). Subregional Office for Southern and East Africa, 2002, 80 s.
Ferant, N. 2008. Hmelj kot zdravilna rastlina. Hmeljar: 87-88.
Furlan, J. 1981. Fiziologija prehrane in presnova rastlin. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Oddelek za agronomijo..
Hadas, A., Feigin, A., Feigenbaum, S., Portnoy, R. 1989. Nitrogen mineralization in the field at various soil depths. Journal of Soil Science, (1989) 40: 131-137.
Hopfen 1999, Anbau, Dungung, Pflanzenschutz, Sorten. 1999. Bayerische landesanstalt fur Bodenkultur und Pflanzenbau.
Kerin, D. 1966. Agrokemijski priročnik. Maribor: Založba Obzorja.
Kišgeci, J., Mijavec, A., Acimovic, M., Spevak, P., Vučic, N. 1984. Hmeljarstvo. Poljoprivredni fakultet-Institut za ratarstvo i povrtarstvo Novi Sad.
Kralj, D. 1972. Prve slovenske sorte hmelja. Pivarstvo: 69-72.
Kralj, D. 1990. Novi hmeljni kultivarji. Sodobno kmetijstvo: 229-230.
Kralj, D., Wagner, T. 1980. Novi slovenski kultivarji hmelja - bobek, blisk in buket. Sodobno kmetijstvo. 7-8: 281-286.
Leskošek, M. 1993. Gnojenje. Ljubljana: Kmečki glas.
Leskošek, M., Mihelič, R. 1998. Smernice za strokovno utemeljeno gnojenje. 1. Del. Poljedelstvo in travništvo. Ljubljana: RS Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava RS za pospeševanje kmetijstva, 48.
Majer, D. 1994. Dinamika dušika v tleh in rastlini ob različnem gnojenju in vpliv na pridelek hmelja (Humulus lupulus L.) cv. Aurora v Savinjski dolini. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo.
Majer, D. Napeljava hmelja. Poročilo o delu za leto 1990: Racionalizacija rastlinske proizvodnje in povečanje učinkovitosti rabe naravnih danosti kmetijskega prostora, s. 9-19.
Pavlovič, M. 1997. Systemanalyse internationaler Hopfenwirtschaft und Entwicklung des Simulationsmodells fur die technologisch-okonomische Analyse auf Hopfenbaubetrieben in Slowenien. Hamburg: Verlag Dr. Kovač, , 183.
Pavlovič, M. 2009. Podjetniško odločanje v kmetijstvu temelji tudi na stroškovnih kalkulacijah. Hmeljar, 71, (1-5): 19-21.
Pavlovič, M. 2010. Preobrat globalnega povpraševanja po hmelju 2006-2009. Hmeljar, 72(1-7): 18-21.
Pintar, M. 2006. Osnove namakanja s poudarkom na vrtninah in sadnih vrstah v zahodni, osrednji in južni Sloveniji. MKGP, 15, 20.
Priročnik za hmeljarje. Majer, D. in Čerenak, A. ur., Žalec, 2002, IHPS: 248 s.
Rossbauer, G. 1991. Hopfen-Anbau, Dungung, Pflanzenschutz, Hinweise fur das Jahr 1991. Hopfen-Rundschau (1991), 28-33.
Uredba o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla, Uradni list RS, 86/1996, s. 5769 -5774.
Vaukan, T., Vrhovnik, D. 1993. Hkratno kultiviranje, osipanje in setev podorine -racionalnejša obdelava hmeljišč. Hmeljar, 63 (5-6): 75-76.
Veronek, M. 1984. Napeljava vodil. Hmeljar, 3: 9-10.
Wagner, T. 1968. Hmeljarstvo 1. del. Žalec, 115.
Zmrzlak, M., Friškovec, I. 2000. Vpliv časa rezi na količino pridelka hmelja pri kultivarjih Savinjski golding in Aurora. 38. seminar o hmeljarstvu. Izvlečki prispevkov, Žalec, 2000, 3.