Vladika Josip Juraj.
(1815 — 1905)
DttSa plemenita njemu sanja,                   Z Bogom se vladika pogovarja,
srce si odgovora zeli,                               njemu toži naroda gorje,
kakšna naj Ijubezen bo brezdanja,          nanj najlepših časov sveti zarja
ki mogočno v prsih mu gori,                    veličastnejša od dne do dne,
da vsem bratom v srečo se in slavo         da duha bo narod vzpel k poleta,
razprostre nad širno očetnjavo.                da med prvimi bo stal na svetu.
Ni Sloven le blesk na travi rosni,            Josip Juraj roko dobrotvorno
Srbin v tuje morje ni vtopljen                 nad vso zemljo v blagoslov razpne
in Hrvatu ni pogled ponosni                    in kjer je srce najbolj uborno,
s tesno domačijo ograjen:                       prvi tja v tolaibo se ozre,
rojstvo vsem iz iste korenine,                  znanost in umetnost pospešuje,
bratje vsi slovanske smo dmiinet           njima v prid najprej največ daruje.
Ista kri po žilah naših polje,                   Koder govor naš na slah udarja,
naši je besedi isti vir,                              dela tam razglašafo ime,
naša moč naj vre iz skupne volje,           narod ga s ponosom izgovarja
bratstvu naj umakne se prepir,                in med prve stavlja ga može,
s čistim srcem domovini sluii,                  vekomaj zivi mu veličina,
kdor se pod zastavo isto druzil              laina mre kleveta in temina!
V Djakovu postavi dom vladika,             In ko blagovestnik v smrt zasanja,
bozji hram postavi v čast Boga,              iz gomile plane opomin :
kist ga okrasi umetelnika,                        treba nam je žrtev in dejanja,
dleto mu visoko ceno da,                         treba nam poguma in vrlin,
kar lepote duh pobožni zmore,                vsakemu pa vedno in povsodi
v posvečene dahne io prostore.               prva domovina v mislih bodi!
E. Gangl   .