34 REHABILITATION PROTOCOLS AFTER A PARTIAL MENISCECTOMY Abstract Knee joint is one of the most frequently damaged joints, due to its anatomic structure, great exposure to the different external influences and also due to its big functional requirements. In most cases, knee injuries encounter the injuries of internal soft structures, particularly meniscal injuries. The purpose of this review of literature is to introduce different rehabilitation approaches, when treating knee joint after partial removal of meniscus, based on review of scientific literature.On the basis of the written keywords many articles were found. Nine of them were used for writing this paper. The articles studied the effectiveness of exercising at home, supervised physiotherapy, electrotherapy (ES), EMG – biofeedback and the effectiveness of early and subsequent treatment. Studies have shown different effectiveness of selected rehabilitation protocols. Physiotherapy resulted to be successful in reducing the symptoms and unsuc- cessful when returning to daily functional activities. Key words: knee joint injury, partial meniscectomy, meniscus, rehabilitation protocols, physiotherapy after meniscectomy. Mojca Divjak, Lidija Klavs REHABILITACIj SKI PROTOKOLI PO DELNI ODSTRANITVI MENISKUSA Izvleček Kolenski sklep je zaradi anatomske zgradbe, velike izposta- vljenosti zunanjim silam in velikim funkcionalnim zahtevam najpogosteje poškodovani sklep. Pogosto pride do poškodb notranjih mehkotkivnih struktur, velikokrat prav do poškod- be meniskusa. Namen prispevka je na podlagi pregleda strokovne literatu- re predstaviti različne rehabilitacijske protokole pri obrav- navi kolenskega sklepa po delni odstranitvi meniskusa. Na podlagi navedenih ključnih besed smo našli več člankov. V prispevek smo jih zajeli devet. Prikazani so učinkovitost pro- grama vaj doma, nadzorovane fizioterapije, elektroterapije (ES), EMG-biofeedbacka in učinkovitost zgodnje oz. kasnej- še obravnave. Raziskave so pokazale različno učinkovitost izbranih rehabilitacijskih protokolov. Fizioterapija se je po- kazala kot uspešna pri zmanjševanju simptomov in kot neu- spešna pri vrnitvi k vsakodnevnim funkcijskim aktivnostim. Ključne besede: poškodba kolenskega sklepa, delna odstranitev meniskusa, meniskus, rehabilitacijski pro- tokoli, fizioterapija po delni odstranitvi meniskusa. športna medicina 35 Uvod „ Kolenski sklep je zaradi anatomske zgrad- be, velike izpostavljenosti zunanjim silam in velikim funkcionalnim zahtevam naj- pogosteje poškodovani sklep. Za njego- vo stabilnost je odgovoren ligamentarni aparat, ki ga pomembno podpira mišič- no-tetivni aparat. Gradbene strukture lahko razdelimo na tri dele: kostne. eks- traartikularne in intraartikularne. Kostni del je sestavljen iz pogačice, stegnenič- nih kondilov in goleničnega platoja. Med ekstraartikularne strukture prištevamo sklepno ovojnico, kolateralna ligamenta in mišično-tetivni aparat. Med intraarti- kularne strukture pa sodijo medialni in lateralni meniskus ter sprednja in zadnja križna vez (Košak in Travnik, 1999). Meniskusa imata pomembno vlogo v kolenskem sklepu. Kar 40–60 % obreme- nitev v kolenu se prenaša na meniskusa, ki zaradi elastičnih lastnosti in iztiskanja sklepne tekočine vsrkata večji del ener- gije in s tem varujeta sklepni hrustanec pred kompresijsko poškodbo in posle- dično degeneracijo. Meniskusa omo- gočata kongruenco sklepnih površin; pripomoreta k stabilnosti sklepa v vseh smereh, predvsem med rotacijskimi gibi; preprečujeta ukleščenje sinovije med gibi v kolenu in sodelujeta v procesu mazanja (lumbrikacije) sklepnih površin (Stražar, 2004). Nevarna položaja za poškodbo medial- nega meniskusa sta torej delna fleksija in zunanja rotacija golenice, tako ime- novana abdukcija goleni, za poškodbo lateralnega meniskusa pa delna fleksija in notranja rotacija goleni (addukcija go- leni) (Jesenšek Papež, 2004). Poškodbe meniskusov spadajo med najpogostej- še poškodbe kolenskega sklepa (Brilej in Vlaović, 2005). V približno 80 % gre za poškodbo medialnega meniskusa, v 20 % pa za poškodbo lateralnega menisku- sa (Senekovič, 2002). Rezultat tega je, da so te poškodbe tudi daleč najpogostejša indikacija za artroskopsko operacijo (Bri- lej in Vlaović, 2005). Pogostost akutne poškodbe meniskusa je v ZDA 61/100.000 prebivalcev. Na leto opravijo 850.000 operativnih posegov zaradi okvare meniskusov. Glede na to, da gre za mlade ljudi, so socialno-ekonom- ske posledice svežih poškodb menisku- sov velike. Tretjina poškodb se zgodi pri športu, pogosto jih spremljajo poškodbe drugih kolenskih struktur (npr. sprednje križne vezi) (Brilej in Vlaović, 2005). Tako najdemo poškodbo meniskusa pri kar 80 do 90 % poškodovancev s pretrgano sprednjo križno vezjo (Pilih in Brilej, 1999). Najpogostejše so okvare v zadnjem rogu medialnega meniskusa (Brilej in Vlaović, 2005). Degenerativne okvare se pojavlja- jo pri starejših od 30 let in so kompleksne oblike, pogosto so tudi neznačilne (pri 60 % starejših od 65 let) (Brilej in Vlaović, 2005). Mehanizem poškodbe je v 30–50 % po- vezan s športom (Fu in Baratz, 1994). Pri mladi populaciji do poškodb menisku- sov pride predvsem med športnimi ak- tivnostmi, in sicer zaradi kompresijskih in rotacijskih obremenitev (pri igrah z žogo, smučanju, med počepanjem). V delno pokrčenem, obremenjenem kolenu lah- ko rotacijska sila potegne meniskus proti sredini sklepa med kondila stegnenice in golenice, ki ga lahko raztrga. Najpogo- steje se tako raztrga zadnji rog menisku- sa. Sprednji rog se lahko poškoduje med hitro iztegnitvijo kolena. Medialni meni- skus je 5–6-krat pogosteje poškodovan kot lateralni. To deloma povzročijo smer delovanja sil, ki pri športnih poškodbah poteka z zunanje strani, predvsem pa anatomska oblika in manjša premičnost medialnega meniskusa (Stražar, 2002). Oteklina kolena, ki se pojavi neposre- dno po poškodbi kolena, lahko pomeni raztrganino meniskusa v njegovem peri- fernem prekrvavljenem delu, oteklina, ki nastopi pozneje, pa nam daje slutiti, da gre za poškodbo meniskusa v njegovem neprekrvavljenem, bolj osrednjem delu (Pilih, 2000). Poškodbe meniskusov so pogostejše, če je spremenjena mehan- ska os kolena, če so meniskusi prirojeno spremenjeni (diskoidni meniskus), dege- nerirani, in če je koleno ohlapno zaradi poškodovanih ali ohlapnih ligamentov (predvsem križnih vezi) ter oslabelih mi- šic (Stražar, 2002). Operativno zdravljenje poškodovanih meniskusov je v zadnjih letih domena ar- troskopske kirurgije (Pilih in Brilej, 1999). Takojšnje kirurško zdravljenje je absolu- tno predvideno, kadar gre za aretacijo kolena in za večjo omejitev ekstenzije ko- lena (Senekovič, 2002). Po artroskopskem pregledu sklepa se odločijo za delno od- stranitev meniskusa ali za rekonstrukcijo (popravilo, šivanje) meniskusa (Seneko- vič, 2002). Delna odstranitev meniskusa je danes še vedno najpogostejši artro- skopski operativni poseg in se uporablja, ko šiv meniskusa ni mogoč. Najpogostej- ši razlog za delno odstranitev meniskusa je degenerativna raztrganina nepravilnih oblik (Pilih in Brilej, 1999). Pri vsaki, tudi delni odstranitvi meniskusa moramo vedeti, da lahko tak poseg v prihodnosti vodi v hujšo degenerativno okvaro kole- na (Senekovič, 2002). Rezultati „ Pregled študij je prikazan po časovnem zaporedju. Glede na vključitvene in iz- ključitvene kriterije (študija s kontrolno skupino, odrasla populacija, naključno izbrani prostovoljci) smo po navedenih ključnih besedah izbrali in analizirali de- vet člankov, in sicer v angleškem jeziku. Vse raziskave so randomizirane kontrolne in obravnavajo različne fizioterapevtske protokole po delni odstranitvi menisku- sa. Raziskave primerjajo učinke različnih fizioterapevtskih protokolov med seboj in njihov vpliv po delni odstranitvi me- niskusa. Razprava „ Koleno je med največkrat poškodovani- mi sklepi v človeškem telesu. Pogosta je poškodba meniskusov, bodisi lateralnega ali medialnega. Poškodba medialnega meniskusa je v literaturi pogosteje ome- njena. V literaturi smo našli veliko razi- skav, naš namen pa je bil ugotoviti, kateri so najpogostejši rehabilitacijski protokoli in njihova uspešnost pri delni odstranitvi meniskusa. Moffet in sod. (1994) so ugotavljali učin- ke zgodnjega in intenzivnega programa fizioterapije na moč kolenskih mišic po delni odstranitvi meniskusa. Rezultati raziskave so pokazali, da je 3-tedenski program fizioterapije vplival na izboljša- nje mišične moči in vodil k hitrejšemu okrevanju kolenskih mišic ter je ugodno vplival na zmanjšanje bolečine. Vervest in sod. (1999) so ugotavljali učin- ke nadzorovane fizioterapije v primerjavi z vadbo doma brez nadzora terapevta, le s pisnimi in verbalnimi navodili. Pokazali so se pozitivni učinki. Pacienti z nadzoro- vano vadbo so hitreje okrevali, izboljšala se jim je funkcija kolena in zmanjšala bo- lečina. Moffet in sod. (1994) so predlagali pro- gram vaj za izboljšanje mišične moči ek- stenzorjev kolena, St. Pierre in sod. (1992) 36 Preglednica 1: Rezultati raziskav različnih rehabilitacijskih protokolov pri obravnavi bolnikov z delno odstranitvijo meniskusa AVTOR NAMEN VZOREC P O V P. STAROST NAČIN OC. TRAJA- NJE FREKVENCA REZULTATI Williams in sod. (1986) vpliv ES v kom. s FT na moč ekstenzorjev kolena po APM 1. sk. (kontrolna) izvajanje izometričnih in izotonič- nih vaj 2. sk. isti program kot 1. sk. + ES za m. quadriceps 33 let izok. zmog. kol. • miš. pred in 3 tedne po op. 3 T 9 FT obr. 1. sk. 3-krat na teden 2. sk. ES 5-krat na teden 2. sk. izboljšanje izok. zmog. kol. miš. pri vseh kotnih hitrostih 1. sk. pokazala izboljšanje izok. zmog. kol. miš. le pri manjših kotnih hitrostih St. Pierre in sod. (1992) učinki zgodnje in kasnejše FT na zmog. kol. miš. po APM 16 B 1. sk. FT po 2 T po op. 2. sk. FT po 6 T po op. 35,8 leta izok. zmog. kol. • miš. pred in 2., 6., 10. T po op. 6–10 T ni podatka Med skupinama pri meritvah ni bilo bistvenih razlik; po 6 tednih so enako okrevali B obeh skupin. Moffet in sod. (1994) učinek nad. FT po APM 31 B 1. sk.VD, 16B, kon. sk. 2. sk . prog. nad. FT, 15B 39,9 leta OG • VAL • izok. zmog. kol. • miš. vpr. o funkciji • kolena pred in 3 T po op. 3T 9 FT obrav- nav 3-krat na teden 1. sk.: 19 % B se je bol. zmanj- šala 2. sk. izboljšala se je izok. zmog. kol. miš., 60 % B je čutilo manjše bol. Roos in Berger (19 9 6) vpliv SIT v kom. s FT na bol. in rehab. po APM 60 B 1. sk. SIT + FT, 30 B 2. sk. FT 30 B, kon. sk. 28,9 leta VAL • izok. zmog. kol. • miš. vpr. o anks. pred prog. FT in 3 T po op. 3 T 10 FT obr. 1. sk. 2 SIT pred 1. in 2. FT obr. 1. sk. značilno manjša po- stop. bol. in anks. ter hitrejša vrnitev k športu Vervest in sod. (1999) učinek nad. FT po APM 20 B 1. sk. prog nad. FT, 10 B 2. sk. VD, 10 B 33,4 leta skoki v daljavo in • višino na eni nogi VAL • vpr. o funkciji kole- • na, dnev. in šport. aktiv., zadovoljstvu glede funkcije kol. in FT obr. 1., 2., 3., 4. T po op. 3 T 9 FT obr. 3-krat na teden po 30 min. 1. sk. dosegla boljše rezultate od 2. sk. pri skoku v daljavo in višino ter pri vrnitvi k šport. aktiv. 1. sk. – B so čutili manjšo bol., a bistvene razlike med skupi- nama ni bilo Goodwin in sod. (2003) učinki nad. FT in FT doma po APM 84 B 1. sk. prog. nad. FT, 44 B: zgodnji in intenzivni tre- ning FT: 1. faza: ultrazvok, kriote- rapija, globoka frikcijska masaža 2. faza: vaje za gibljivost, moč, vzdržljivost 3. faza: zahtevnejše vaje (stranski skoki) 2. sk.(kontrolna) vaje doma 39 let VAL • kinematična ana- • liza kol. med hojo po stopnicah vpr. o kondiciji kol. • in kvaliteti življenja 5. in 50. dan po op. povp. 4,5 T 1. sk. povp. 13,5 FT obr. v 4,5 T Obe skupini sta pokazali podobno izboljšanje med testiranjem 5. in 50. dnevom po op. Na splošno pri meri- tvah ni bilo bistvenih razlik. Kirnap in sod. (2005) učinek EMG – biofeedbacka po APM 40 B razdeljeni v 2. skupini 1. sk.: FT terapija + EMG 2. sk.: FT terapija brez EMG 34,5 +-10,3 OG pasivno • oc. lestvica • Lysholm score testiranje el. aktiv. • miš. VMO in VLO EMG – biofeed- • back testiranje pred in 3. dan 14. dan in 6. T po op. 2 T EMG terapije 6T – celotna obr. EMG-10 FT obr. 1-krat na dan 5 dni v tednu 2 tedna 1.sk. dosegla boljše rezultate 14. dan in 6. T po op. pri OG (flek.kol.), pri Lymshole score in pri testiranju z EMG – bi- ofeedbackom (kontrakciji miš. VMO in VLO, medtem ko meritve pred op. in 3.dan po op. niso pokazale razlik). športna medicina 37 pa priporočajo uporabo programa vaj za izboljšanje izokinetične zmogljivosti ko- lenskih mišic. Navzkrižne učinke treh različnih rehabi- litacijskih programov, kot so izokinetič- ni, izotoničeniin program vaj doma, na okrevanje po delni odstranitvi menisku- sa so preučevali Koutras in sod. (2009). Ta raziskava je edina, ki je bila poleg izoki- netične moči fleksorjev in ekstenzorjev operirane noge osredotočena tudi na funkcionalno zmožnost nepoškodovane noge. Prav tako je bila ena redkih raziskav, ki je v program fizioterapije poleg drugih vaj vključila tudi vaje za izboljšanje proprio- cepcije, raziskava Koutrasa in sod. (2009). Morrissey in sod. (2006) ter Goodwin in sod. (2003) so v svojih raziskavah razisko- vali vpliv vadbe doma na okrevanje bol- nikov z delno odstranjenim meniskusom. Oba avtorja sta prišla do podobnih skle- pov. Ugotovili so, da tudi vadba doma, če se seveda izvaja v skladu s fizioterapevto- vimi navodili (pisno in verbalno predsta- vljeno izvajanje vaj in njihova frekvenca), ugodno vpliva na okrevanje. Goodwin in sod. (2003) so vadbo doma primerjali z zgodnjim in intenzivnim pro- gramom fizioterapije. Rezultati so poka- zali, da sta obe skupini dosegli podobno izboljšanje pri drugem testiranju v pri- merjavi s prvim. Ugotovil je, da program vaj doma pripomore k izboljšanju zmo- gljivosti mišic in k boljši funkciji kolena, prav tako kot program fizioterapijo pod nadzorom fizioterapevta. Moffet in sod. (1994) ter Vervest in sod. (1999) so v svojih raziskavah ugotavljali uspešnost fizioterapije pod nadzorom terapevta. V obeh raziskavah so ugotovili pozitivne učinke nadzorovane vadbe in potrebo po fizioterapiji po delni odstra- nitvi meniskusa. V raziskavi Vervesta in sod. (1999) se je pokazalo izboljšanje v funkciji kolena pri športnih in funkcionalnih dejavnostih. Uporaba različnih modalitet, kot so ES (električne stimulacije), EMG-biofeed- back in krioterapija v kombinaciji s kinezi- oterapijo, so se pokazale za uspešne me- tode fizioterapije pri obravnavi bolnikov z delno odstranitvijo meniskusa. Williams in sod. (1986) so pri preučevanju učinkov ES na mišično moč ekstenzorjev kolena ugotovili značilno boljše rezultate pri pacientih, ki so izvajali ES v kombinaciji z izometričnimi in izotoničnimi vajami, kot pri tistih, ki v program fizioterapije niso imeli vključeno ES. Prišlo je do izboljšane izokinetične zmogljivosti kolenskih mišic, zvečala se je tudi moč m. quadriceps. Kirnap in sod. (2005) so v raziskavi preu- čevali vpliv EMG-biofeedbacka na okre- vanje po delni odstranitvi meniskusa. EMG-biofeedback se je izkazal za pozitiv- ni del terapije, ki je bila sestavljena tudi iz različnih vaj za povečanje gibljivosti in mišične moči ter krioterapije. Avtorji celo menijo, da pri nezapleteni delni odstra- nitvi meniskusa rutinska fizioterapija ni predvidena (Goodwin in sod., 2003). Moffet in sod. (1994) menijo, da navzoč- nost fizioterapevta pri izvajanju vaj psi- hološko vpliva na pacienta in s tem pri- pomore k boljšim rezultatom po koncu terapije. Avtorji Moffet in sod. (1994) ter Goodwin in sod. (2003) menijo, da kakovosten pro- gram vaj, ki jih bolnik izvaja doma sam, lahko doseže ravno tako dober učinek pri okrevanju kot vadba pod nadzorom fizioterapevta. Ross in Berger (1996), ki sta preučevala vpliv psihološke pomoči na bolečino in rehabilitacijo v kombinaciji s fizioterapijo pri atletih po delni odstranitvi menisku- sa, sta ugotovila, da so imeli atleti, ki so imeli med eno in drugo fizioterapevtsko obravnavo eno uro psihološke pomoči, višji bolečinski prag in so pokazali manj strahu ter so se hitreje vrnili k športu. Iz tega lahko sklepamo, da za vrhunske dosežke pri športnikih ni pomembna le dobra fizična pripravljenost, temveč sta zelo pomembni tudi psihična pripravlje- nost in psihična pomoč pred treningi in pomembnimi nastopi, kar dodatno pri- pomore k dobremu počutju tekmovalca in posledično k dobrim rezultatom. AVTOR NAMEN VZOREC P O V P. STAROST NAČIN OC. TRAJA- NJE FREKVENCA REZULTATI Morrissey in sod. (2006) učinek FT vadbe doma in ugotavljali, kateri izmed faktorjev vpli- va na dolžino okrevaja po APM 39 B (34 m, 5 ž) 41 let Hugstone vpra- • šalnik EQ – 5D za mer- • jenje kvalitete življenja OG (pasivno) • št. dni potrebnih • za vrnitev na delo zatekanje kolena • 5. in 50. dan po op. 6 T vsak dan 10 ponovitev vsake vaje, vsako uro Ugotovili so, da do hitrega okrevanja pride le pri B, ki so bili vključeni v domači vad- beni prog. Nobeden od preučevanih dejavnikov ne vpliva na traja- nje okrevanja. Koutras in sod. (2009) raziskovali navzkrižne učinke 3 raz- ličnih rehab. programov 28 B (25 m, 3 ž) 1. sk. izokinetični program vaj 2. sk. izotonični prog. vaj 3. sk. prog. vaj doma 28 let izok. meritve • funk. testi (skok v • daljavo, troskok, skok v višino) 4 T ni podatka Raziskava ni pokazala sta- tističnih razlik med tremi skupinami. Zadnje meritve so v primerjavi s prvimi bolj- še, a je med njimi le majhna razlika. Legenda: APM − artroskopska partialna menisektomija; B − bolnik; FT − fizioterapija; FT obr. − fizioterapevtska obravnava; KO − kontrolna skupi- na; OG − obseg gibljivosti; SIT − stress inoculation training; T − teden; VD − vaje doma; VAL − vizualna analogna lestvica; anks. − anksioznost; dnev in šport. aktiv. − dnevne in športne aktivnosti; izok. zmog. kol. miš. − izokinetična zmogljivost kolenskih mišic; op. − operacija; postop. bol. − po- stoperativna bolečina; prog. nad. FT. − program nadzorovane fizioterapije; vpr. − vprašalnik; nad. FT − nadzorovana fizioterapija; sk. − skupina. 38 Rezultati vseh pregledanih raziskav ka- žejo, da imajo avtorji različno mnenje o tem, kateri rehabilitacijski protokol oz. katera vrsta rehabilitacije in njihovo kom- biniranje je najuspešnejše pri bolnikih po delni odstranitvi meniskusa. Ugotovili smo, da vsak rehabilitacijski protokol pri- nese nekaj k okrevanju po artroskopski operaciji meniskusa, nobeden od pred- stavljenih protokolov pa ni dosegel toli- ko boljših rezultatov od drugih, da bi ga lahko predpisali kot glavnega pri terapiji po delni odstranitvi meniskusa. Literatura „ 1. Brilej, D., Vlaović, M. (2005). Obravnava po- 1. škodb meniskusov. Poškodbe v osnovnem zdravstvu. V: Kokaljevi dnevi, Kranjska Gora, 7.–9. april 2005. Ljubljana: Združenje zdravni- kov družinske medicine, 114–16. 2. Fu, F. H., Baratz, M. (1994). Meniscal injuries. 2. In: DeLee, J. C., Drez, D. Jr. Orthopaedic sports medicine. Vol. 2. Philadelphia: WB. Saunders Company, 1146–62., 3. Goodwin, P. C., Morrissey, M. C., Omar, R. Z., 3. Brown, M., Southall, K., McAuliffe, T. B. (2003). Effectiveness of supervised physical therapy in the early period after arthroscopic partial meniscectomy. Phys Ther, 83(6), 520–35. 4. Jesenšek Papež, B. (2004). Funkcionalna 4. anatomija kolena. V: Posebnosti rehabilitacije bolnikov z boleznimi in poškodbami kolena. Zbornik predavanj strokovnega posveta, Porto- rož, 19.–20. nov. 2004. Ljubljana: Združenje za fizikalno in rehabilitacijsko medicino, 3–5. 5. Kirnap, M., Calis, M., Turgut, A. O., Halici, 5. M., Tuncel, M. (2005). The efficicacy of EMG- biofeedback training on quadriceps muscle strenght in patients after arthroscopic me- niscectomy. na http://www.nzma.org.nz/ journal/118-1224/1704/. »5. 2. 2009«. 6. Košak, R., Travnik, L. (1999). Anatomija 6. in stabilnost kolenskega sklepa. V: Zbornik izbranih predavanj simpozija o poškodbah in okvarah kolena. Ortopedsko združenje – Društvo travmatologov Slovenije, 8–17. 7. Koutras, G., Pappas, E., Terzidis, I. P. (2009). 7. Crossover training effects of three different rehabilitation programs after arthroscopic meniscectomy. Int J Sports Med., 30, 144–49. 8. Moffet, H., Richards, C. L., Malouin, F., Bra- 8. vo, G., Paradis, G. (1994). Early and intensive physiotherapy accelerates recovery po- starthroscopic meniscectomy: results of randomised controlled study. Arch Phys Med Rehab, 75, 415–26. 9. Morrissey, M. C., Milligan, P., Goodwin, P. C. 9. (2006). Evaluating treatment effectiveness: Benchmarks for rehabilitation after partial meniscectomy knee arthroscopy. Am J Phys Med Rehab, 85, 490–501. 10. Pilih, I. A., Brilej, D. (1999). Artroskopsko 10. zdravljenje poškodb meniskusov. V: Zbornik izbranih predavanj simpozija o poškodbah in okvarah kolena. Ortopedsko združenje – Društvo travmatologov Slovenije, 24–34. 11. Pilih, I. A. (2000). Poškodbe meniskusov. V: 11. Zbornik predavanj 36. podiplomskega tečaja kirurgije za zdravnike družinske medicine, Lju- bljana 3.–5. feb. 2000. Ljubljana: Klinični cen- ter. Katedra za kirurgijo. Medicinska fakulte- ta. Univerza v Ljubljani, 221–27. 12. Roos, M. J., Berger, R. S. (1996). Effects of 12. stress inoculation training on athletes' post- surgical and rehabilitation after orthopedic injury. J Conc Clin Psychol, 64, 406–10. 13. Senekovič, V. (2002). Poškodbe menisku- 13. sov. V: Koleno. Zdravstveni dom Celje, 18–21. 14. St - Pierre, D. M., Laforest, S., Paradis, S., 14. Lerouw, M., Charron, J., Racette, D., Dalzell, M. (1992). Isokinetic rehabilitation after arthro- scopic meniscectomy. Eur J App Physiol, 64, 437–43. 15. Stražar, R. (2002). Poškodbe meniskusov. 15. V: Pavlovčič, Poškodbe pri športu. Ljubljana: Klinični center Ljubljana. Ortopedska klinika, 135–44. 16. Stražar, K. (2004). Artroskopija kolena – 16. delna resekcija meniskusa. V: Pavlovčič, Bo- lezni in poškodbe kolena. Ljubljana: Klinični center Ljubljana. Ortopedska klinika, 81–89. 17. Vervest, A. M. J. S., Maurer, C. A. J., Scham- 17. bergen, T. G. R., de Bie. R. A., Bulstra, S. K. (1999). Effectiveness of physiotherapy after meniscectomy. Knee Surg Sports Traumatol Arthroscopy, 7, 360–64. 18. Williams, R. A., Morrisey, M. C., Brewster, C. 18. E. (1986). The effects of electrical stimulation on quadriceps strenght and thigh circum- ference in meniscectomy patients. J Orthop Sports Phys Ther, 8, 143–46. Mojca Divjak Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Oddelek za fizioterapijo, Zdravstvena pot 5, 1000 Ljubljana e-naslov: mojca.divjak@zf.uni-lj.si