Drago Grah, Deveta nebesa
559
DRAGO GRAH, DEVETA NEBESA
Grahov roman Deveta nebesa pomeni vračanje v tisto socialno ozračje, kakršno je pred drugo svetovno vojno v slovenski prozi že skoraj popolnoma zavladalo nad vsemi drugimi spozna-vami. Vendar Grah v tem romanu vendarle ni samo socialen pisatelj, ki bi se morda jezno zavzemal za izboljšanje materialnih razmer in napadal bogataše, ampak skuša v nasprotjih moderne družbe odkrivati vse tiste sile, ki povzročajo, da razmere pri nas še niso
Drago Grah, Deveta nebesa, izdala Pomurska založba 1969, opremil Franc Mesaric.
Jože Sifrer
560
socialne. Tako se njegova umetniška tendenca razrašča v široko moralno fronto proti vsemu, kar lahko vznemirja občutljivega in v neke ideale zaverovanega človeka, ki še ni izgubil vere v dobroto, pravičnost, resnico in v druge humane vrline tega sveta. Njegov roman se ves čas giblje med skrajnimi družbenomoralnimi nasprotji in pisatelj se opredeljuje z dokaj jasnimi stališči. Gre mu za nasprotja med besedami in dejanji, med teorijo in prakso, med iluzijo in resničnostjo, med poni-glavostjo in pogumom, med lažjo in resnico, med komolčarstvom in resnično ideološko zavestjo, med navadno človeško nepoštenostjo in poštenostjo, gre mu za tiste družbene pojme, ki jih po svojih junakih imenuje »polakov-ščina« in »bajukovščina«, gre mu navsezadnje za nasprotje med človekom kot takim in med njegovo eksistenco, ki je obremenjena z najrazličnejšimi oblogami pohlepa, laži, krivic, neenakosti in različnih možnosti. S tem svetom se pisatelj ne more pomiriti in tako je ves roman prežet s to njegovo osebno ogorčenostjo, s pravim revol-
tom proti vsem tem pojavom, nazorom, lastnostim in življenjskim metodam. Ta intenzivnost pisateljevega obstajanja daje romanu pridih prave in resnične bojevniške zavzetosti in ravno zaradi tega je roman zanimiv, aktualen in močno angažiran.
Tudi je iz romana razločno čutiti, da pisatelj v svojem ogorčenju ne priznava več nobenih večno veljavnih političnih ali drugačnih resnic, nobenih dogem ali tabujev. V vsem išče pravo, nepo-barvano vsebino in človeški namen ter skuša biti kar se da odkrit. Predmet injegovega besa so zaradi tega tudi partijski funkcionarji, novi kapitalisti, malomeščanska puhlost, materialna grabežljivost, o kateri včasih celo ni dobro govoriti, zaradi tega pisatelj tudi pogumno govori o rdečih knjižicah, o dirigiranih slavnostih ter o povezanosti vseh tistih sil, sil v pravem pomenu besede, ki druga drugo ščitijo, a na drugi strani pritiskajo ob tla nemočnega, navadnega delovnega človeka. Kot bi se bil pisatelj zavestno namenil, da bo kdaj kot Cankarjev Jerman zavihtel bič in pokazal na vse temeljne anomalije našega sveta ter izbruhal vse tisto, kar se je že dolgo nabiralo v njem.
Vse to svoje ogorčenje pisatelj polaga v nekoliko nedoločno postavo delavca Jurija Vukajča, ki dela pri podjetju Fundament, se zaplete v spor s partijskim sekretarjem podjetja Po-lakom, pomaga graditi vilo bogatašu in Polakovemu prijatelju Bajuku, gre vmes delat v Nemčijo, da bi si prislužil denarja za obnovo svoje hiše, in končno v svojem revolucionarnem zanosu in v boju za svojo osebno pravico tragično propade. Pisatelj z Vukajčem bolj ustvarja atmosfero kot pa oblikuje fabulo, pravzaprav ga do skrajnosti izrablja za svoja bojevniška stališča in ob njem z ostro sulico drega v blaginjo in nemoralo novodobnega kapitalizma in političnega karierizma, v bajukovščino in polakovščino. Vendar
Drago Grah, Deveta nebesa
se je navzlic tej tragični in izkoriščani Vukajčevi podobi težko ubraniti nekih vtisov, ki odbijajo ostrino pisateljevi napadalnosti. Namreč: ali ni Vukaj-čeva tragedija in z njo razkrojena morala njegovih uničevalcev ravno toliko umetno konstruirana, kolikor je bilo umetno tudi poveličevanje raznih Ba-jukov in Polakov v naši socrealistični preteklosti? Ali se ni polarizacija vrednot samo zasuknila za pol kroga, še vedno pa ostajajo na enem koncu samo slabi in na drugem samo dobri ljudje? Koliko so s tem družbeno-moralna razmerja že na poti k reševanju in koliko ni to le revolt kot tak, ki je trenutno aktualen in literarno sodoben? In ali ni v vsej družbenomiselni stavbi tega ostrega romana le preveč očitna tendenca, da bi v proletarskih bralcih vzbudil osuplost in obsodbo, ki naj bi potem letela na ves »zgornji« sloj sodobne družbe, četudi je na drugi strani spet jasno, da v določenih primerih Grahovo pisanje vendarle dostikrat zadeva v živo? Odgovori na ta vprašanja so seveda jasni. Družbeni položaj ne more določati tudi družbene morale, kakor tudi določena morala ne more pretendirati na določene družbene položaje. Stvar je namreč mnogo bolj zapletena in kompleksna in pisatelj se ni globlje spuščal v te bivanjske razsežnosti, ampak je obstal na dokaj poenostavljeni površini.
Roman pa ne prikazuje samo neko tragično osebnost in družbo okrog nje, ampak skuša enkrat za vselej razčistiti s pojmom pisateljskega poslanstva. V razmišljajočih in ravno tako ogorčenih prologih k posameznim poglavjem razpravlja o primerih, kakršen je Vukajčev, in o novinarskih oziroma pisateljskih temah okrog njih. Nemara je to razmišljanje bolj tehtno in prepričljivo kot Vukajčeva usoda sama. Kakšna je namreč pisateljeva funkcija v danih razmerah? Najlaže je izogibati se perečih tem, se oficializirati in umetniško prostituirati, pisati in vendar ni-
česar napisati, strahopetno in lagodno čakati v predsobah komitejev, brez kritičnosti verovati, izmikati se resničnosti in ne biti pozoren na to, s čim je na spodnji strani namazan naš kruh, ampak kvečjemu napadati branjevske cene na trgu. Velika tema je po pisateljevem mnenju socialna tema, ki jo potem realizira v pričujočem romanu. Treba je priznati, da je v teh pisateljevih prologih marsikaj bridko resničnega in marsikoga s svojo pošteno in dobro mišljeno ogorčenostjo zares prevzame, vendar tudi tu nastajajo vprašanja, koliko je pisatelj s temi svojimi meditacijami odkril novih resnic in koliko niso te resnice že toliko aktualizirane, da se spuščajo že na raven vsakdanjega časopisnega poročanja. Jasno pa je spet eno: pisatelj je tudi tu ravno tako pošten do sebe in do družbene danosti, v kateri mora živeti, kot je bil pošten in pogumen v razkrivanju moralnih, socialnih in drugih razmer pri Vukajčevi zgodbi.
Posebno pozornost zasluži v romanu tudi pisateljev izraE. Beseda ima v Grahovem tekstu posebno funkcijo in avtor ravno tako s pridom uporablja njeno oblikovno kot njeno pomensko plat. Dostikrat se pisateljeva beseda toliko individualizira, da začne izgubljati svoj splošni komunikativni namen in postaja izraz čisto svojskega notranjega stanja. Z nekaterimi izjemami, ki pa jih tukaj ne mislimo navajati, tu pa tam vendarle nekoliko motijo, se je pisatelju posrečilo najti takšno pravo izrazno mero, kot jo v sodobnih izraznih eksperimentih redkokdaj srečamo. Njegovo izrazje se tedaj harmonično sklada s posebnim ozračjem romana in še daleč ne dela vtis hotene originalnosti, pač pa naravno dopolnjuje Vukajčevo podobo. In če še velja staro načelo o skladnosti med umetniško obliko in vsebino, potem bi veljalo poudariti, da pri Grahu ravno izrazje izpričuje do-kajšnjo umetniško potenco, s katero je ta roman napisan.
561
Jože Šifrer
562
Drago Grah je bil v sodobni slovenski literaturi manj opazna osebnost, z romanom Deveta nebesa pa se je polno uveljavil. Njegova socialnost sloni sicer na nekih tradicijah, ki se začenjajo pri predvojnih socialnih tendencah in se celo dotikajo socrealistične pisateljske metode, a njegova izpoved je v svojem bistvu še vedno pristna, neponarejena in nekonvencionalna. Umestna bi bila celo trditev, da Grahovo  pisanje prinaša v našo z vsemi
mogočimi skrajnostmi obremenjeno literaturo svežega duha in odkritega poguma, ki ne pleteniči okrog vogalov, temveč v naravnem, zdravem odnosu do stvari zna in upa odkrivati resnico. Ta resnica je sicer lahko problematična in v tem romanu tudi je takšna, toda pisatelj vsekakor drzno sega po njej. To pa je gotovo eden glavnih namenov umetniškega prizadevanja.
Jože Šifrer