RAZMIŠLJANJA
ENA OD MNOGIH
Rada bi napisala nekaj svojih razmišljanj in
eno od zgodb, ki jih povedo ženske o
grozotah, ki so jih preživele, preden so se
odločile za velik korak, odhod od doma.
Kljub večletni praksi (sicer na drugih
delovnih področjih) se srečujem z vedno
novimi spoznanji. Včasih sem bila prepri-
čana, da bi mi morali ljudje, ker pač priha-
jajo k meni, kar zaupati, saj sem vendar zato
tukaj, da jih razumem in poskušam poma-
gati. Pri sedanjem delu v Varni hiši pa se
srečujem z drugačnim pogledom na svoj
poklic in na delo kolegic in kolegov, ki
delajo v službah ukrepanja in zaščite. Skozi
sobivanje s stanovalkami se razvija drugač-
no zaupanje, kot ga je bilo mogoče vzposta-
viti v pisarni. Naše stanovalke se včasih
vračajo iz služb pomoči v še hujši stiski, kot
so bile, preden so pričele iskati pomoč. Res
je, da se jim problem, ki ga imajo, še bolj
razjasni in jim postane jasno, da morajo
nekaj napraviti, kar pa je ob vseh občutkih
krivde in nemoči silno težko. Ravno zato
se najraje vrnejo k prejšnjemu načinu živ-
ljenja, kjer jim je vsaj znano, kaj morajo v
določeni situaciji napraviti. Veliko spod-
bud, opore in opogumljanja je potrebno,
da se odločijo spopasti s stvarmi in jih
razrešiti. Ker je nasilje trajalo že več let,
preden so se sploh odločile kaj napraviti,
jim tega, da so se problema res lotile, nihče
zares ne verjame. Pri delu sem se srečala z
izkušnjo ženske, za katero se bojim, da ne
bo zdržala in ji bo agresiven prijatelj
napravil res kaj hudega. Pogosto se sprašu-
jem, ali obstaja še kakšen način, ki bi ji
pomagal.
Gospa Jasna je preživela v naši hiši dobre
tri mesece. Domov je šla na lastno željo, saj
ni zmogla opravljati službe, zaradi prevelike
oddaljenosti hiše od kraja njene zaposlitve.
K nam je prišla, ko je bila v bolniški.
Pomagala ji je prijateljica, ki živi v soseščini.
Pred prihodom je bila skrita v njeni kleti.
Dogodki, ki jih je pripovedovala o svojem
življenju ga. Jasna, se zdijo neverjetni. Veliko
časa je preteklo, preden jih je naštela in
opisala vse. Živi sama v svoji hiši v manjšem
kraju, ki si jo je postavila ob veliko odreka-
njih in skromnem življenju. Otroka sta že
odrasla, odšla sta na svoje in k očetu, ko je
pričel prihajati v hišo Jože. Ni stalno živel
pri njih, saj je imel družino nekaj kilome-
trov stran. Ker je bila sama za delo na njivi,
ji je pomoč s stroji prišla kar prav. Vedno
pogosteje je prihajal, ni pa se preselil. Sploh
ni opazila, kako je vedno bolj nadzoroval
njeno življenje in ga urejal, kot je ustrezalo
njemu. Postal je vse bolj ljubosumen, to je
enačila z ljubeznijo in mu ni zamerila. Ko
pa so vezi postajale trše in ni zmogla več
živeti na ta način, je prekršila pravila. Takrat
je postal nasilen, grob, posestniški. Klofute
so postajale vedno močnejše in pogostejše,
kmalu so bile premalo in so se jim pridru-
žile še hujše oblike trpinčenja. Veliko noči
je preživela v gozdu, kamor je pobegnila
pred udarci in brcami. Pričele so se bolni-
ške, vedno pogostejši, vedno neumnejši
izgovori in laži, kaj da se ji je zgodilo, in
veliko sramu, da kdo ne izve, kaj se dogaja.
Poleti, ko je bilo toplo, je še šlo, le zime so
bile hude, saj se v gozdu ni dalo spati. Vse
senike v okolici je poznala, budilko je imela
pripravljeno kar v torbici, da ni zamudila v
službo. Nihče ni vedel, da prihaja na delo
po slabo prespani noči iz gozda. Nekoč ji je
pričela zvoniti budilka v garderobi. Kako
pojasniti sodelavkam, kaj počne zvoneča
budilka v torbici zgodaj zjutraj. Nove laži,
nove stiske, izmikanja, veliko strahu. Včasih
je od sosede poklicala na pomoč policijo,
pričakovane pomoči pa ni bilo. Odnehala
je in v strahu živela naprej. Nekoč je bila
407
RAZxMISLJANJA
ves teden zaprta v domači kopalnici, popol-
noma odvisna od prijatelja, saj je bila tako
pretepena, da ni mogla hoditi in ni ničesar
videla. Da je take ne bi kdo našel, jo je zaprl
v kopalnico. Po enem tednu si je šla urejat
stalež. Pred prihodom k nam jo je prija-
teljica našla v svoji kleti in ji pomagala oditi.
V času bivanja pri nas je ovadila Jožeta in
priložila ovadbi nekaj zdravniških potrdil
o poškodbah. Trajna, vidna ji je za sedaj
ostala le ena, na duši pa... Ko se je umaknila,
ji je priskočila na pomoč hči, vendar je bilo
to za mlado dekle preveč in je kmalu odne-
hala. Spet je imel Jože prednost. Odnašal je
stvari z njenega doma, nekaj svojih, nekaj
njenih, odpeljal ji je prašiče, ki si jih je
kupila spomladi za regres... Z našimi spod-
budami nove ovadbe, novi klici na policijo.
Veliko spodbud, malo možnosti ukrepanja,
dolgotrajni postopki. Ob vsem tem se
nisem mogla znebiti občutka, da se policija
izmika, da ob že tako majhnih možnostih
ukrepanja še tega niso storili, kar bi lahko,
da pooblastila ne bi bila presežena. Ga.
Jasna se je neprenehoma spopadala še s
policijo in jih pogosto klicala na pomoč.
Verjetno preveč. Ker sama nima telefona,
ji je klicanje omogočala prijateljica, h kateri
se je največkrat skrila. Bližala se je zima,
treba je bilo pospraviti, kar je zrastlo na
polju. V času bivanja pri nas je poskušala
opraviti tudi nekaj tega. Nekaj strahu pred
Jožetom se je znebila, postala je močnejša
in odločena, da se ne bo pustila več. Opre-
mila se je z raznimi pripomočki za varova-
nje. Toda Jože ni odnehal, kljub zatrjevanju
policije, da so se pogovorili, da je obljubil,
je bil pogosto tam in je kontroliral, ali se je
vrnila. V hišo ni več mogel, ker je zamenjala
ključavnico, vlomiti si ni upal. Če jo je dobil
na dvorišču, mu je pobegnila v hišo in se
zaklenila, poskušal si je odpreti, jo prego-
voriti, in ker ni ničesar dosegel, je odšel.
Vendar ni bilo vedno tako. Naslednjič se ji
ni posrečilo pobegniti v hišo in ji je sledil.
Skozi zadnja vrata je pobegnila k prijateljici
in takoj poklicala na pomoč policijo. Ker je
bil Jože v hiši, je sama počakala na prihod
policije pri prijateljici. Prišli so hitro, Jože
jih je opazil in se odpeljal. Policist, ki ji je
prišel pomagati, jo je še dodatno prizadel,
saj ji je rekel, da bi jih morala čakati doma.
če jih že kliče, ne pa da hodi naokrog. Ni
hotel razumeti, da si ni upala biti doma, saj
je bil tam Jože. Jasno ji je dal vedeti, da naj
od njih ne pričakuje, da jo bodo varovali
vsak dan, naj jo »tiste« iz varne hiše varujejo
tudi doma, njih pa naj ne kliče več. Mislim,
da jih tudi ne bo. Ve, da lahko kadarkoH
pride k nam, toda mi smo daleč...
Čeprav je bila odločena, da bo vztrajala
in se ne bo več pustila, se ji ni posrečilo.
Jožetovi pritiski so postali vedno hujši in
pogostejši. Najprej jo je prosil, potem pa je
začel groziti. Želel je, da umakne ovadbo.
Ker tega ni hotela, je ocenila, da bo bolje,
če spet odide. K sreči je bila soba, v kateri
je bivala pri nas, kmalu spet prazna in vrnila
se je. Novi klici policije, nove ovadbe, nova
partnerjeva in policijska ponižanja. Kdo ve
kdaj, morda pa bo tega nekoč zanjo le
konec.
O tem, da se bi preselila, si ne upa raz-
mišljati. Preveč je vezana na domač kraj,
odvisna od dela, ki ga opravlja že več kot
dvajset let. Je ena od žrtev, ki se mora
umakniti, če hoče preživeti, saj je pred
nasilnežem nihče ne varuje.
Dnevno se srečujemo z zgodbami po-
dobne vsebine. Naše prostorske zmo-
gljivosti so nenehno zasedene. Potrebe po
tovrstni pomoči so večje od naših možnosti.
Kljub naši majhnosti so kraji za ženske, ki
bi se rade umaknile pred nasiljem, preveč
oddaljeni. Glede na to, da je velikokrat
edina učinkovita zaščita ženske in otrok
umik iz nasilne situacije, je tovrstnih
ustanov pri nas premalo. Žal smo zaenkrat
še edini s tovrstno ponudbo pomoči in vse
bolj nam je jasno, da se ženske, ki so zapo-
slene, ne bodo odločile za odhod na drug
konec Slovenije, za nekatere pa je ravno v
tej možnosti edina učinkovita rešitev.
Upam in želim, da se čimprej odprejo
vrata še kakšne take ustanove, saj bo potem
tudi naše delo lažje, ker bo mogoče zavaro-
vati več varstva potrebnih.
Francka Premzel
408