ČloTrek, v pogledu na njegovo telo in dušo s kratkim n&vodom, kakč si ohraniti in utrditi zdravje. (Za šolo in dom sestavil Janko Leban,) (Dalje.) §. 9. Hrepenenje, usmiljenje, zavist, sovraštvo, jeza. Ljubezen provzročuje, da bi osebe, katere so nam drage, zraerom radi pri sebi imeli. Ako se pa to ne more goditi, in je ljubljena oseba odsotna, potem občutimo hrepenenje po njej. Ljubezen tudi provzročuje, da bi ljubljenej osebi radi poina- gali, če se ji slabo godi; njeno gorje nekako soobčutimo. V tera slučaji pravirao, da imamo usmiljenje ali milovanje. Usmiljenje je sorodno se sočutjem. Hrepenenju in usmiljenju nasprotni sta zavist ali nevoščljivost in sovraštvo. Nevoščljivec ne želf svojerau sobratu sreče, katero niu je Bog dal; sovražnik pa bi mu rad vso nesrečo poklical nad glavo, da bi to mogel! Cloveka časih kaj tako razžali, da mu kri vre, in oči se mu bliskajo. V divji tej strasti stori marsikaj, kar kasneje, ko se ohladi, obžaluje. V tetn slučaji pravimo, da človeka iiua j e z a. §¦ 10. Skopost, bahavost, kes, sram. Ako kdo štedi (hrani) iz naraena, da bodc irael na starost ob čem živeti, ali, če hrani iz namena, da podpira ubožce in bolnike, t,o je lepo in hvalo vvedno. Kdor pa brani in svojemu potrebneuiu sobratu ničesar ne privošči; kdor hrani le iz naraena, da bode imel zmerom veči kup zlata in srebra: — tacega človeka um je v oblasti one strasti, katero zovemo — skopost. Iz ljubezni in zaradi Boga svojim sobratom dobrote skazovati, to je krepost; a pomagati jim le zato, da se potera okoli hvalimo, po časti hrepeneči, to je pregrešna strast, katero imenujerao bahavost. Če kdo kaj hudega ali krivičnega stori, občuti prej ali slej nad tem dejanjem žaIost, katcro zovemo kes. Ce tacega človeka ljudje zaradi njegovega dejanja še zaničujejo, poloti se ga srani. Deček, ki se nij ničesa učil, kesal se bo kmalu. In, ko dorase in vidi, da zaradi svoje nevednosti nij za rabo, in da ga zaradi tega Ijudje zaničujejo, sramoval se bo jako. Kes in sram poboljšata časih človeka, se ve, po tožnih in grencih izkušnjah. §. 11. Prosta volja, dejanje, dober in slab znacaj, breziznačajnost. Naša duša more kaj želeti ali odurjavati (mrzeti). Znaraenito je pri tem to, da jej je možno kaj prijetnega odurjavati, kaj neprijetnega pa želeti. N. pr. človek želi grencega zdravila, ker se nadeja, da po njem ozdravi; noče pa mrzle vode, kadar je razgret, ker vč, da mu to škoduje zdravju. Ker torej človeška duša lehko prosto voli in človek voljeno vrši, pravimo, da iraa prosto voljo. V tem tiči človeško dostojanstvo in zasluženje naših dejanj; v tem se baš človek loči od živali, da namreč to, kar je dobrega, hoče in izvršuje, a to, kar je slabega, odurjava (mrzi) in opušča! Ako to, kar hočemo izvršimo, pravimo temu dejanje. Dejanje je torej telesen izraz naše volje. Kdor je naredil kako slabo dejanje, oglaša se mu notranji glas — nvest", katera ga peče in mu pravi, da je grešil. Gorje pa tistcmu, komur jc vest zaspala! Treba mu je milosti božje, da ga zopet dovede na pravo pot, s katere je krenol! Če človek zmerom le to, kar je nravnega in dobrega, hoče in vrši, ne oziraje se na motcče ga zunanje okolnosti; potem pravimo, da ima dober značaj, ali, da je značajen. 0 človeku pa, ki zmerom le to, kar je nenravnega, hoče in vrši, pravimo, da ima slab značaj ali, da je nenraven (nemoralen) človek. Oni človek pa , ki nema stalne volje ter v izberi mej dobrim in slabim omahuje; ki je v svojem hotenji in delovanji nestalen; ki enkrat tako, drugikrat nasprotno dcluje: — tak človek nema značaja, — on je breziznačajen človek. Breziznačajnike zaničujemo. Vadite se zmcrora v tom, da bote to, kar je dobrega, hoteli in vršili; svet vas bo spoštoval, če bote dobri značajni ljudjel §. 12. Natorni nagoni. Vsaka stvar ima prirojeno lastnost, da se prizadeva, razviti in doseči svoj natuen. Tudi človeška duša omenjeno želi, ne vede, zakaj; natora sarna jo k temu priganja, in zato zovemo prirojeno to lastnost natorni nagon. Imamo več vrst natornih nagonov, in sicer: 1) čutnost. Ta natorni nagon provzročuje, da zmerom le to želitno, kar je prijetnega, in to mrzimo, kar je neprijetnega. Bog je človeku dal um in prosto voljo, da more natorni ta nagon brzdati. Kaj da prosta volja lehko učini, slišali srao uže, in blagor človeku, pri katerem gospoduje um nad čutaostjo! 2) Drug natorni nagon je samoohrana. Celo najnesrečnejši ali najstarši človek si prizadeva vsled tega nagona, da si živenje podaljša, če je pri zdravi pameti. 3) Radovednost je natorni nagon, vsled katerega človek zmerom rad kaj novega vidi in sliši. Ta nagon ,je vzrok vsemu znanju in podloga modrosti. 4) Posnemauje je važen natorni nagon. Vsled posnemanja moremb storiti to, kar so pred nami drugi storili. Tudi živali, navlasti opice, posnemajo; pa pomišljati ne niorejo, aii jim to koristi ali škoduje. človek — ker zna razsojevati in dokler iina parnet — ne posnema slabega, ali vsaj le jedenkrat, dokler ga iskušnja ne izmodri. Vsled tega nagona ohrani se poznanje umetnostij ia obrtnij do konca sveta. Lehko si torej mislimo, kako velike važnosti je za človeka ta nagon! 5) Pregibanje je natorni nagon, ki se pokazuje pri ticah selivkah in pri nekaterih Ijudstvih v tem, da se radi selijo; n. pr. ciganih. 6) D r u ž 1 j i v o s t. Vsled tega nagona se vzdižujejo družine in riarodi. Družljivosti nasprotna je samogoltnost ali sebičnost, katera se ne nahaja le pri človeku, nego tudi pri živalih. 7) Delavnost je natorni nagon više in blažje vrste. Uže majhni otrok stavi, ureduje in je delaven po svoje. (Dalje prih.)