JANKO LEBAN: ,,Tovarišu". Pač dolgo — šestdeseto leto — vršiš že svoje zvanje vneto, prihajaš y mesto, tr-g in vas, učiš in dramiš, v.odis nas!  Težavno, donioljubno delo! \'ečkrat si brišeš znojno celo; v oljno pa delaš in trpiš, y blaginjo našo le živiš! Za naše pravo, našo čast stoiiš nani trdno kakor hrast! Svobode naše si ljubitclj, omike naše si širitelj, da prost in srečen, spoštovan povsod učiteljski bo stau ... Ni delo to zanian.ti bilp, nebo ga je-blagoslovilo: Zaznal se veHki je dan, zdrobil verige je Slovan! In Jugoslavija je vstala,. pod eno streho uas-Je zbrala, po materno za. nas skrbeč, nam kruha boljšega rmdeč... V radbst nain je država mlada, oklepa nje se naša nada,. v roko si bratje segamo, zvestobo ji prisegamo! Slovcnci,. Srbi in ijrvatje, mi vsi smo eno, vsi sino bratje, sinovi Jugoslavije, nihče ne zaboravi je! Za nje pfocvit se vsi trudimo. za Jugoslavijo niblimo, da dela našega bo plod užival kda'j naš mladi rod!  A ti, »Tovariš«, zdrav nam bodi, med nas še dolgo, dolgo hodi, riajstarši naš popotnik si, največji naš dobrotnik si! Preskušeni naš vojevod, naj slava Ti dbni povsod! —