Veverka
gozdu tajen slišim šum,           Srečea in nesrečen lov!
Hitro se vzbndi mi surn:                    Vender grem vesel domčv,
Veverka je — zdaj pogum!               Da pripravim stan jej nov.
Skoeim kakor blisk za njo;                Potoina jo tešiin rcs,
Ona zleze na drevo,                             Da jej prost doma bo ples,
Ponjo sežem jaz z roko.                     Dražirn jo pa tudi vmes:
Komaj ?jainem jo za rep,                   Gibka, urna si dovolj,
V prsta me ugrizne sklep,                  Saj te rep in ineh je zgolj,
Jaz pa jo potisnem v žep.                  Jaz pa uren sem še bolj. —
A. Medved   .