Estetika v ljudski šoli. Že pegagogi preteklega stoletja, zlasti Pestulozzi in Niemayer, poudarjali so, da je smoter vzgoji harmonični razvitek vseb človeškib nadarjenostij in sil. Le tedaj, kadar razvija vzgoja dušne in telesne sile v lepem medsebojnem soglasji, izpolnjuje popolnoma vzvišeno si nalogo, ter preobrazuje gojenca svojega v omikanega človeka v praveni ponienu te besede. Trdni temelj, na katerega stavi vzgoja uraetno svojo zgradbo, pa je nravstvenost — popolno in brezpogojno soglasjeuvidnosti in hotenja. Dvojna je torej glavna skrb vzgojevateljeva: privesti mujeuvidnost do one sovršenosti, katera je v daneni slučaji sploh mogoča, in vzgajati mu je krepko in neomahljivo hotenje. Po prvi svrhi teži intelektualna, po drugi mora 1 ična vzgoja. Nekako prijazna srednica med obema paje estetiena vzgoja — vzgoja gojenčevega čustva — katera izdatno posj ešuje zlasti nravstvenost. Moralično izobraženemu človeku je pač uvidnost jedina zakonodajalka; pri brezumnem otroku pa gospoduje f.ustvo v hotenji. Jasno je tedaj, da si vzgojevatelj, ako neposredno deluje na čustvo gojencev, rekše ako jift estetično izobrazuje, posredno prisvaja njihovo hotenje. Nravstveni zakon je čestokrat trd in strog v svoji brezpogojnosti, in slabotni človek ga težko izpolnjuje. Prijazno pa hiti v takib sporih na pomoč slabemu hotenju estetični ukus, kateri ga vzpodbuja, da nekako instinktivno stori to, kar je lepo, in kar je lepo, to je pač vselej tudi dobro. Ne da bi trdili, da estetično čutenje obvaruje človeka vseh pregreškov; pač pa ga obvaruje surovosti in brezmernosti, kajti estetični ukus sovraži vse, kar je nepravilno, brezmerno in breznačelno, ter ljubi le to, kar je lepo, nežno in soglasno. — Estetična omika je torej prevažno vzgojilo, katero uporabljati je dolžnost nPo glavah svetlo je in jasno nA v srcih zimsk jc mraz in mriik rTam ne poganja cvctje krasno, BTam ne odmeva spev sladak." Gregorčič. zlasti ljudskega učitelja, — saj ima ravno ljudska šola lepo in vzvišeno nalogo, priskrbeti nežni niladini trdno podlogo splošne omike, ter privesti jo do s a m o d e 1 a v n o s t i v službi resničnega, dobrega in lepega. Vzbujajmo in krepinio torej v mladih srcih gojencev svojih čut za lepoto! Ako gojimo estetično čutenje v recepti vn ein zmislu; ako vadimo ntunreč učence, da se lepote sploh zavedajo in jo cenijo, pospešujemo posredno tudi njib estetično produktivnost. Kajti, komur lepota istinito ugaja, ta bode uravnal vse svoje niižljenje, delovanje in kretanje po večnih zakonih lepote. — Svoje vzgojno postopanje pa univnajino po besedah pesnikovih: ,,Eines muss in's andre greifen, Eins durch's andre blilh'n und reifcn." Vse šolsko življenje, učni predmeti, šolska disciplina — vse naj služi estetičneinu izobraževanju! Pretvorimo v nekakein zmislu ljudsko učilnico v nežno svetišče lepote! Središče Ijudskošolskemu pouku je berilo. Resne in vesele dogodke iz vsakdanjega življenja, ljubljeno doinovje, gozd in log, brezmejno morje in zvezdnato nebo, prijatelje in znance svoje iz živalstva, rastlinstva, rudninstva — vse nahaja mali učenec v svojem berilu. Kar sliši v šoli novega in zanimivega iz različnih strok človeške vede — vse mu iz berila prijazno odmeva. Berilo je torej — ako ustreza didaktičnim in pedagogičnim zahtevam — zvesta podoba obzornega kroga otrocjega. Mišljenje in čutenje šolskega otroka, goije in veselje otročjega življenja — vse nam odseva iz berila -- a vse to nekako obseva in očara z milim svitora poezija! Berilo je tedaj najvažnejši zunanji pripomoček, po katerem deluje učitelj na srčno življenje izročeme mu mladine. Da pa berilo ustreže lepemu svojemu nalogu, bodi jedina podloga jezikovneinu pouku, in zvesti spremljevalec učencu in učitelju pri realističnih predmetih. — nGovori, da te vidim!" dejal je starogrški modrijan. Po pravici; — govor je značilo notranje omike. Vso svojo pozornost obračaj učitelj pri jezikovnem uku na govorico otrok. Ne samo pravilno, ampak tudi lepo in blagoglasno, v kratkih jedernatih stavkib naj govore in pozneje tudi pišejo učenci. Neprenehoma naj se trudi učitelj, da odpravi vse, kar je preglasno, surovo, neotesano iz govorice svojih otrok! ,,Die Anmuth der Rede ist ein schoner Empfehlbrief auf dem ganzen Weg unseres Lebens" pravi Herder. Poetične proizvode iz berila naj otroci deklamirnjo s priprostiin, a kolikor toliko lepim in pravilnim naglasoin. Pa tudi prozaičnib sestavkov posebne stilistične lepote naj se otroci nauče na pamet. Tako vadimo učence, da izražajo svoje mišljenje in čutenje v lepi obliki. — Jezikovnemu pouku gre na dalje skrb, da se odpre otrokom čudapolno kraljestvo fantazije. 0 stokrat, stokrat mi pozdravljen bodi, Ti krasni svet, ti dom duhov in Vil! Ko euda mi razgrinja domišljija, Krasnejši svet pred mano sc razvija ! Funtek. I)a, pravljice in basni so oni svet, v katerem domišljijagospoduje brezmejno oblastno. Ako berilo v tem oziru ne ponuja dosti uporabne snovi, učitelj lahko še sam kaj doda; uinetne in narodne pravljice vse je umestno, da le zadostuje estetičnim in moraličnim zahtevam. Ob jednem so pmvljice in bajke tudi prva stopinja zgodovinskemu pouku ; saj so njemu začetek tisti časi, nDa der Dichtung zmlieiische Ilillle Sich nocb liebliib mii die Wahrheit wand." Žal, da inia zgodovinski pouk v naši ljudski šoli večinoma napačno podstavo. To, kar se navadno imenuje ,,zgodovina" niti ne zasluži tega blagoglasnega imena. — Pa poučuj, učitelj, kakor veš in znaš; poučuj, kakor ti dopušča tvoja pedagogična vest, tvoja individualna posebnost in — tvoje zgodovinsko znanje; a vodiio ti bodi vedno Gothejev izrek: BDas Beste an der Geschichte ist die Begeisterung, die sie erregt." Ako pa tega ne umeješ, ako ti ni dario navduševati in vnemati mladib src za nravstveno-lepo, potem ne muči sebe in učencev s takozvano zgodovino. Široko polje estetičnemu izobraževanji je priroda. - Kdor umeje in ve ceniti njeno krasoto, njemu je priroda nevsahljiv vir najblažjega veselja. A čudno, primeroma je le malo ljudij, kateri se živo in istinito zavedajo prirodinih lepot. — Priličnih slučajev, da opozarja učence na milino in krasoto prirode, nabaja učitelj povsod; največ mu jih pa nudita z e m 1 j e p i s in p r i r o d o p is, ako se z njima bratita — poezija in petje! — Seveda mora biti zeniljepis učenceni vee, negojimje bil doslej, več nego suhoparni register glavnih mest, glavnib rek, glavnih gora! Podstava zeniljepisnemu pouku je itak domovina, domovina v najožjem zinislu: doniača vas, domače polje, domače gore! — Danes si ogledujmo ,,Cerkvico vrh gore, cerkvico belo", jutri se prepričajmo, da ,,Krasen res je gozd", potem potujmo s pastirjem ,,zakrivljeno palico v roki, za trakom pa šopek cvetic", potein zasledujmo potok, ki ,,Iz gore skrivnostno izteka", potem stojmo s planinarjem ,,Visoko vrh planin" in občudujmo prekrasno domovino svojo! Kako hvaležen je učenec tedaj možu, ki je pel: Slovenec! Tvoja zemlja je zdrava! Za pridne nje leža najprava! Kako prepričalno in navdušeno done mladostni glasovi pri pesmi: Domovje moje Avstrija ! Ti biser vsega si sveta! Za te jaz gorim! Za te jaz živim ! Isto velja o prirodopisnem pouku. — Nikar suhoparno, nikar preučeno! Ne mislimo, da zadostuje, če vedo učenci, koliko zob, koliko parkljev ima ta ali ona žival, če nam znajo na centimetre povedati njeno velikost, in 6e morda še vedo, je li koristna ali škodljiva! Tvoji učenci natanko vedd, koliko prašnikov ima ona krasua, teinnooka cvetica, m o j i 15* tega inorda ne vedo, vsaj na pamet ne, a z veselim klikom jo pozdravljajo, ako jo zagledajo v logu ali gozdu, ker nehote čutijo njeno divno lepoto. Prašam te, tovariš, — roko na srce — kateri imajo več duševnega dobička? Istinito spoprijateljiti se mora učence z vsakim prirodnim objektom, katerega vidi v šoli; vedeti mora, kakovo stališce zavzema nasproti človeškemu in prirodinemu življenju. Tudi v tem oziru so nam pesniki prijazni pomočniki. Pomlad je, o lastovici rpomladi znanilki", ,,dobre sreče nosilki" smo se pogovarjali. Kako globoko bode segla sedaj učencera v srce pesem: nLastovke, oj Bog vas sprimi!" Jesen se vrne; živo ganjen se poslavja šolarček od lastovice: Mrzel vcter ttbe žene, Ljuba ptičica od nas! Takemu poučevanju pa, katero vplivaj na blagosrčnost otrok, je glavni pogoj učiteljeva osebnost. Kdor vidi, stoječ na planem, le drevesa, travo in krorapir , a ne gozdov, logov in polja — ta je morda uporaben mož v javnem življenji, on je morda jako razumen in učen inož — a on ni vzgojevatelj on ni ljudski učitelj — ker nima srca. Pri pisalnem in risalnem pouku predočuj učitelj učencem kolikor toliko samo lepe oblike. Tu se mu nudi prilika, da izvaja zakone leposlovja: priprostost, natančnost, razločnost, somernost, soglasje i. t. d. — Pri ročnih delih pa kažirao učencem in učenkam. kako naj se druži tudi v najneznatnejšem predmetu koristnost z 1 e p o t o! Pouk v telovadbi je gotovo tudi važen činitelj estetične vzgoje. Pedagogični namen telovadbi je, da pospešuje lepoto in gibčnost udom in nežnost kretanji. Dušna in telesna lepota v pravem ravnotežji — to je gaslo razumne pedagogike Schon'res find' icb nicbt, so lang ich wa,hle, Als in schoner Form die schone Seele nas opominja blagodušni pesnik. Šolsko petjeni, dejali bi, samostojen predmet. Petje je ,,angelj nežni", kateri se prijazno druži ostalim predmetom, ter nani olajšava in lepša čestokrat tako suhoparne ure šolskega življenja. Kaj bi govoričili na dolgo in široko o estetičnem pomenu petjaV ,,Musik sollte man lieber, als die Poesie, die frohliche Kunst heissen. Sie theilt den Kindern nichts als den Himmel aus, denn sie haben noch keinen verloren. — Gibt es etvvas schoneres, als ein frohsingendes Kind ? vpraša Jean Paul. A zaman je, vsaj deloma, učiteljev trud ako šolskasoba, v kateri preživi učenec toliko ur mladega svojega življenja, ne zadostuje tudi najskromnejšim zahtevam leposlovja. Kolikokrat vlada prah in nesnaga v učilnici, kolikokrat vise pajčevine izpod dolgočasno belega stropa! Mladini v prid smeino želeti, da bi se šolska oblastva nekoliko bolj brigale za ukusno uredbo šolskih soban. Temna proga zdoloj in zgoraj po svetlorjavih ali jasnosivih stenah, klopi čedno temnozeleno in jasnorujavo pobarvane — kako malo truda in denarja to stane, in tako dobrodejno vpliva na oko in srce učitelju in učencem! Ti pa, tovariš, kateremu je mila sreča naklonila lepo in prijazno učilnico, pospešuj še s svojim trudom njen prijazni vtisek na učence! Postavi predse na mizo ali na kako drugo primerno mesto vsaj šopek cvetic! Da se trudimo vsi, da so učenci čedno in snažno oblečeni, da naloge redno in lično spisujejo, to je ob sebi razumno. Saj ;so rednost, snažnost in ličnost tudi estetične kreposti, — prava in prva podstava daljnemu razvitku estetičnega čutenja. Šešolskodisciplino naj omenimo! Ideal dobre discipline, kakoršne si mislimo ia želimo, je izvestno ta, da vlada v šoli pravi duh — duh medsebojne ljubezni, duh nedolžnega, mladostnega veselja! Jedino taka disciplina pospešuje in povzdiguje estetično izobraževanje učencev. Kdor pa hoče doseči to vzviženo svrho, ta mora imeti v svojem srci najlepši, najblažji zaklad človeški: ljubezen! — Kjer se razlaga po šoli krik in vpitje, kjer slišimo neprenehoimi trpke besede, kjer vidimo le čmerne obraze — tam ni prave discipline, tam ni ljubezni! Marsikateri naših učencev, — morda njib večina — sliši doma že toliko surovih, neprijaznih besed, uživa tako malo veselja in ljubezni; toliko več pomore v ubogem, otrpnelem srčeci milo proseča beseda učiteljeva, nego celo najostrejše kazni! Trudimo se, tovariši, da olepšamo učencem svojim leta brezskrbne mladosti — da jim bode šolski čas res — lepi čas veselja! Die Kinder aber miisst ihr nicht verachten; Denn ibnen ist das Himmelreich gegeben, In ihnen schlummern alle Blfithenprachten, Ein Gottesfrfihling fiir das ganze Leben! pravi nežnočutni nemški pesnik. Da, šolski čas bodi otrokom našim pomlad, polna najlepših cvetic, katerih tudi mraz in vihar sovražnega življenja ne raore popolnoma zadušiti. — Tebi pa, učitelj - vzgojevatelj, je dana najblažja naloga: Ti pa, učitelj, čiivaj cvetje, Da mraz ne stre ga in vihar, Poshrani v toplo ga zavetje, Kot umen in skrban vrtnar! Melanija Sittigova - Smlednik.