• lj (THOUGHTS) - Religious and Cultural Monthly in Slovenian language. Informativni mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji + Ustanovljen (Established) leta 1952 + Published by Slovenian Franciscan Fathers in Australia. Izdajajo slovenski frančiškani v Avstraliji + Urednik in upravnik (Editor and Manager) Fr. Metod Ogorevc, O.F.M., Baraga House, 19 A’Beckett Street, Kew, Vic. 3101+ Ureja (Production Editor) in računalniški prelom Katarina Mahnič + Naslov: MISLI, P.O.Box 197, Kew, Vic. 3101 + Tel. (03)9853 7787 -Fax (03)9853 6176-E-mail: misli@infoxchange.net.au + Naročnina za leto 1999 je 15 avstralskih dolaijev, zunaj Avstralije po ladijski pošti 25, letalsko 45 dolarjev + Naročnina se plačuje vnaprej + Poverjeništvo za MISLI imajo vsa slovenska verska središča v Avstraliji + Rokopisov ne vračamo + Prispevkov brez podpisa ne objavljamo + Za objavljene članke odgovarja pisec sam + Vnašanje in priprava strani (Typing and Lay-out): MISLI, 19 A’Beckett Street, Kew, Vic. 3101 + Tisk (Printing): Distinction Printing Pty. Ltd. (Simon Špacapan), 164 Victoria Street, Brunswick, Victoria 3056 - Tel. (03)9387 8488 - Fax (03)9380 2141 ADVENT leta 2000, ki naj bi po papeževih besedah trajal zadnja tri leta, se bo v tem mesecu iztekel. Zadnja nedelja v novembru je že prva v novem cerkvenem letu in s tem na začetku praznovanja jubilejnega leta 2000. V verskih središčih v Avstraliji se bomo vključili v praznovanje po svojih močeh in iznajdljivosti. Skupna pobuda, ki jo bomo začeli prav z adventom, je ‘Marija Romarica’. Marijina slikaz Brezij bo potovala od tedna do tedna v različne slovenske domove, kjer jo bodo sprejeli. Ena od pobud za jubilejno leto je prav sprava: sprava z Bogom; sprava med seboj; sprava z naravo, ki smo jo že preveč onesnažili; sprava v sebi. Naj bo pobožnost Marije Romarice majhen prispevek k velikemu izzivu sprave. V novembru se spominjamo in molimo za naše pokojne. V tej številki boste našli tudi Matico pokojnih v preteklem letu. Naj spet spodbudim, da nam sporočate podatke o pokojnih Slovencih. Z zapisom v Mislih se bo bolje ohranil njihov spomin, morda pa boste pomagali izvedeti tudi potomcem, kje in kako je živel njihov sorodnik v Avstraliji. \ Videokasete iz Baragove knjižnice IN LOVING MEMORY - Ema Pivk, Frančiškanka Brezmadežnega spočetja, 15. 6.1915 - 5. 2.1999. Cena videokasete pogrebne slovesnosti je 25 dolarjev. PATER BAZILIJ VALENTIN, 30 minut, $10.- VIDEOMEH ZA DOMAČO RABO - 25 dolarjev. ANSAMBEL SLOVENIJA -16 pesmi z lepimi posnetki slovenske narave. $25.- ZGODBA O BELEM KONJU - slovenski lipicanci, cena $25. IZ HENČKOVEGA SODA, cena 20 dolarjev. SLOVENIA IS... videokaseta o Sloveniji v angleščini, cena 25 dolarjev. PAPEŽ JANEZ PAVEL V SLOVENIJI, obisk svetega očeta maja 1996. Cena $25.- TAM NA VRTNI GREDI (30 minut) - pojeta Tanja Meža in Maja Lesjak, na citrah Marjan Marinšek. Cena $10.- 30-LETNICA SV. CIRILA IN METODA V KEWJU, triurna videokaseta s slavnostnim programom Poživi plamen vere, kije v tebi. Cena je 25 dolarjev. BOŽIČNE PESMI, cena je 25 dolarjev. SIMONA VVEISS - Mati, cena 25 dolarjev. SLOVENSKI MLADINSKI KONCERTI V AVSTRALIJI 1975 - 1999, spominski video ob 25. slovenskem mladinskem koncertu, Melbourne, oktober 1999. Cena je lo dolarjev. LOVSTVO NA SLOVENSKEM - za vse navdušene lovce, cena je 25 dolarjev. Prosimo, da k ceni naročenega prištejete tudi poštnino. Slika na naslovnici je delo melbournske umetnice ZORKE ČERNJAK in nosi naslov Jesen. Leto 1999 je namreč Mednarodno leto ostarelih, leto jeseni življenja. Na fotografijah vam bomo vse leto predstavljali portrete starejših ljudi vseh narodnosti in ras, saj je prav strpnost do različnosti ena največjih in najlepših prednosti življenja v Avstraliji. p. Janez Tretjak Razmišljanje ob vseh svetih in vernih dušah Mesec november, še posebej praznika vseh svetih in vernih duš, sta nam Slovencem posebno draga dneva. Med živimi in mrtvimi se spleta nevidna vez, ki je tesnejša kot ponavadi. Močnejša zato, ker nas ponavljajoči dan žalosti nemo nagovarja in opominja, da na tem svetu nismo sami, ampak so z nami tudi naši pokojni. Nesmrtnost ohranjajo prek nas, ki mislimo nanje in se jih spominjamo. Pred našimi očmi se preprosto in vedno znova rojevajo njihove podobe in s svojim zrenjem v ta svet nas nenehno nagovarjajo. Mnogi umrli so živeli zato, da bi postali nesmrtni; da bi bila njihova imena z velikimi črkami zapisana v knjigo Zgodovine in obenem knjige Spominov. Ljudje smo knjige spominov. Pod imena umrlih izpisujemo verige njihovih velikih del. Imenujemo jih slavna, vedno znova jih opevamo in občudujemo in tako mrtve delamo še bolj nesmrtne. Pišemo nova poglavja zgodovine iz vsega, kar o mrtvih vemo in zaradi česar se jih radi spominjamo. Pišemo duhovno zgodovino, ker je človekova duša nesmrtna, ker je ustvarjen za večno življenje. Zato človeka žeja po nesmrtnosti. Mnogi se bojijo pomisliti, kako bi bilo, če bi zboleli za neozdravljivo boleznijo, ko se z neustavljivimi koraki bližajo objemi smrti. Ker sta molk in tišina domovanji mrtvih, sta podobi smrti. in človeške Leto 48, št. 11 November 1999 Razmišljanje ob vseh svetih in vernih dušah p. Janez Tretjak - stran 257 Matica naših pokojnih - stran 260 Sv. Ciril in Metod Melbourne p. Metod ’ - stran 263 Sv. družina Adelaide - p. Janez - stran 266 Izpod Triglava - stran 267 Iz govora s spominske slovesnosti v Teharjah - Jože Bernik - stran 269 Pisma o slovenščini XV. -Mirko Mahnič -stran 271 Sveti Frančišek Asiški Marija Kmetova - stran 272 Tonček iz Potoka - p. Bazilij Valentin - stran 274 Znamke - stran 276 Sv. Rafael Sydney - p. Valerijan - stran 277 Naše nabirke - stran 279 Križem avstralske Slovenije - stran 280 Snowy Mountains Scheme - stran 282 Kotiček naših mladih Andrej Potočnik, umetnik v oblikovanju lesa - Sasha Ceferin - stran 284 Križanka, razvedrilo - stran 286 Eros - Tanatos Pil sem te in ne izpil, Ljubezen. Ko duhteče vino sladkih trt vžil sem te, da nisem bil več trezen in da nisem vedel, da si Smrt. Zrl sem v strašne teme tvojih brezen: in ker bil pogled je moj zastrt od bridkosti, nisem vedel, Smrt, da si najskrivnostnejša Ljubezen. Alojz Gradnik Dokler smo živi, se bojimo tega, da bi nehali biti, da ne bi prekmalu umrli. Veliko lažje je zares verujočim, ker s smrtjo prestopamo prag večnega življenja. Zato praznika vseh svetih in vernih duš doživljamo drugače od nevernih. Spominjata nas na versko resnico o občestvu svetnikov. Iz luči razodete resnice spoznavamo, da je smrt kazen za greh, ki ima začetek v prvem človeku Adamu. Smrt doživi svoj višek v umoru učlovečenega Boga na Križu. Zato smrt za vernega človeka ni samo konec, ampak je tudi začetek popolnejšega življenja. Poroštvo in največji dokaz za to je Kristusovo vstajenje od mrtvih. Vendar pa smrt pride tolikokrat nepričakovano in najde človeka nepripravljenega. S smrtjo naj bi se za vso večnost zapečatila človekova usoda in zanj začelo ali večno življenje v Bogu, ali večno trpljenje v ločitvi od Boga. Ali potem krščansko gledanje na smrt s to delitvijo ne poveča trpljenja? Ne, kajti ob razodetju božjega usmiljenja ne moremo drugače misliti, kakor da je v trenutku smrti vsakemu človeku še enkrat dana možnost, da se odloči za Boga ali proti njemu; da se v ljubezni odpre božji ljubezni ali pa zapre vase in zavrne tudi ta poslednji božji klic. To gledanje na nenadno smrt ne zmanjša resnosti, ki mora napolnjevati naše življenje in delo, vsekakor pa prižiga iskro upanja tudi tam, kjer po človeško gledano celo v luči razodetja tega upanja ne bi bilo. Kakor je za vernega človeka vse življenje daritev Bogu in izpolnjevanje božje volje celo v trpljenju, tako je zanj tudi smrt daritev, poslednja in dokončna daritev po zgledu Kristusa Odrešenika. S Kristusom se veren človek daruje, da izpolnjuje Očetovo voljo, z njim trpi, z njim umira in z njim končno tudi vstaja k novemu življenju. Kdor v resnici sprejme smrt kot poslednjo in končno daritev Bogu, ima poroštvo večnega življenja. Zanj je smrt ožarjena z zarjo velikonočnega jutra. Kljub vsemu temu pa nad smrtjo še zmeraj visi tema in jo veren človek čuti kot nasilje. To temo razganja krščansko upanje, katerega temelj in poroštvo je od mrtvih vstali Kristus. Vera je zares svetilka, ki razsvetljuje temo, in daje človeku upanje za nesmrtno, tj. večno življenje. Smrt, smešna pojava, strašilo za otroke, Prikazen, ki je ni, vzbujaš mi smeh. Vendar me siliš k uporu. Strahuješ svet, strašiš in varaš ljudi in vendar obstajaš samo za Življenje in nisi nam zmožna iztrgati tistih, ki jih ljubimo. Kakor da bi obstajali mrtvi! Mrtvih ni, Gospod, samo živi so, na našem svetil in v onostranstvu. Smrt sicer obstaja, Gospod, vendar le kot bežen trenutek, trenutek, sekunda, korak, korak iz začasnega v dokončno, korak iz časnega v večno. Tako umrje otrok, ko se poraja fant, gosenica, ko izleti metulj, pšenično zrno, ko se najavi klas. Michel Ouoist, Molitve ■vi Matica naših pokojnih Če opazite, da v zadnjem letu umrlega rojaka ni na seznamu, nam prosimo sporočite. Le tako bo Matica naših pokojnih čim popolnejša. Od novembra 1998 do novembra 1999 EDO ANDLOVEC r. 5. 8. 1937 - Ložice pri Vipavi + 18. 11. 1998 - Brisbane, Qld ILIJA BADAVINAC r. 22.7. 1925-Istra + 4. 2. 1999 - Sydney, N.S.W. ANGELO BAJT r. 30. 5. 1911 - Markiči (Kanalski Kolovrat) + 8. 6. 1999 - Sydney, N.S.W. ANGELA BALIGAČ, roj. Baligač r. 16.5. 1939 - Drakovci, Mala Nedelja + 9. 5. 1999 - Melbourne, Vic. FRANČIŠKA BAVČAR, roj. Sluga r. 27. 11. 1906 - Dolenja vas pri Senožečah + 21.5. 1999 - Sydney, N.S.W. CELESTIN BENČIČ r. 22. 6. 1939 - Pregara, Krištije + 7. 7. 1999 - Tajska ANA BODNARČUK, roj. Pisanec r. 12.7. 1916-Šmarje pri Jelšah + 4. 5. 1999 - Melbourne, Vic. FRANK BOŽIČ r. 1. 1. 1922 - Ostrožno Brdo pri Ilirski Bistrici + 18. 12. 1998-Melbourne, Vic. ANTON BRNE r. 13.2. 1922 - Zabiče pri Ilirski Bistrici + 17. 8. 1999 - Werribee, Vic. ANTON BROŽIČ r. 7. 3. 1931 - Vrbica pri Ilirski Bistrici + 1. 12. 1998 - Melbourne, Vic. IVANKA BULOVEC, roj. Baloh r. 22. 6. 1938 - Moste pri Žirovnici + 30. 5. 1999 - Sydney, N.S.W. MARIJA CEINAR r. 28. 11. 1908 - Sapjane pri Reki + 15.3. 1999 - Allambie Heights, N.S.W. KATARINA CETIN r. 9. 9. 1914 - Hinje pri Ilirski Bistrici + 25. 11. 1998 - Mt Gambier, S.A. BRANKO CVETKOVIČ r. 8. 3. 1921 - Dobova + 3. 11. 1998-Milton, N.S.W. KAROLINA ČARGO, roj. Bratuž r. 17. 10. 1911-Čepovan + 23. 10. 1998 - Adelaide, S.A. VINCENC ČOLIG r. 12. 1. 1946 - Odranci v Prekmurju + 13. 7. 1999 - Sydney, N.S.W. MARGARET ANN DODIČ r. 4. 2. 1960 - Radium Hill, S.A. + 2. 11. 1998 - Broome, W.A. ANA ERIČ, roj. Dekleva r. 23. 3. 1937 - Orehek pri Postojni +25. 10. 1999 - Melbourne, Vic. BERNARDA (DINA) FERLUGA, roj. Tronkar r. 8. 7. 1906 - blizu Gorice + 8. 6. 1999 - Melbourne, Vic. EMILIJA FONDRIEST, roj. Kralj r. ? - Lig, Marijino Celje pri Kanalu + 13.3. 1999 - Sydney, N.S.W. ALOJZIJ FURLAN r. 22. 2. 1913 - Manče, Goče pri Vipavi + 9. 5. 1999 - Geelong, Vic. BREDA GAJIČ, roj. Martek r. 10. 12. 1952 - Čatež pri Brežicah VLADIMIR GERBEC r. 30. 5. 1922 + 6. 7. 1999 - Sydney, N.S.W. + 24. 6. 1999 - Geelong, Vic. 1 JANEZ GLIVAR r. 10. 1. 1940 - Brezov dol v Suhi Krajini + 23. 10. 1999 - Melbourne, Vic. K A Y LORRAINE GLUŠIČ, roj. Pedlow j r. 14. 8. 1947 - Sydney, N.S.W. + 14. 7. 1999 - Sydney, N.S.W. ANTON GMAJNER r. 18. 5. 1936-Celje + 7. 11. 1998 - Logan, Qld j H MARICA GOLJA, roj. Štepar r. 13. 1. 1928 - Sinji vrh v Beli krajini + 2. 8. 1999 - Tralargon, Vic. DRAGICA GROZNIK, roj. Čoh r. 22. 10. 1938 -Zbelovo pi Poljčanah + 26. 4. 1999 - Sydney, N.S.W. ANTON GUŠTIN r. 19. 5. 1938-Makole + 11.5. 1999 - Melbourne, Vic. IVAN HORVAT mlajši r. 24. 2. 1970 - Melbourne, Vic. + 30. 8. 1999 - Melbourne, Vic. MARIO JAKSETIČ r. 1. 10. 1933 - Trebčane pri Ilirski Bistrici + 15.4. 1999 - Footscray, Vic. VIKTOR JAVORNIK r. 1.8. 1931 - Janševa gora, Sevnica ob Dravi + 2. 8. 1999 - Canterbury, Vic. SLOBODAN JOVANOVIČ r.? + 2. 9. 1999 - Melbourne, Vic. FILIP KAREL r. 2. 9. 1934 - Sotina, Prekmurje + 8. 5. 1999 - North Sunshine, Vic. FRANČIŠKA KAVČIČ, roj. Čarman r. 2. 10. 1910-Sv. Ana nad Tržičem + 27. 2. 1999 - Canberra, A.C.T. JOŽE KLAVORA r. 27. 3. 1927 - Bovec + 27. 12. 1998 -Nevvcastle, N.S.W. FRANCKA KOBAL, roj. Pavlovec r. 10. 8. 1932 - Hrušica pri Podgradu + 6. 7. 1999 - Rydalmer, N.S.W. MAKS KOČAR r. 14. 10. 1922 - Šmarca, župnija Homec + 13.7. 1999-Perth. W.A. ANTON (TONY) KOLENC r. 31. 8. 1974 - Fairfield, N.S.W. + 10. 9. 1999 - Calgary, Kanada ANTON KONDA r. 11. 12. 1911 - Gradnik pri Semiču + 4. 10. 1998 - Brisbane, Qld JOŽEF KOTNIK r. 27. 10. 1932-RibnicanaPohoiju + 29. 10. 1999 - Adelaide, S.A. MARIJA KOTNIK, roj. Juhart r. 20. 7. 1925 - Spodnje Gruševje, župnija Prihova + 15. 9. 1999 - Katoomba, N.S.W. VIDA KOVAČ, roj. Mihalič r. 30. 3. 1933 - Gradišče pri Obrovem, Primorska + 21.2. 1999 - Bankstown, N.S.W. VIDA KOVAČIČEK, roj. Kunstelj r. 26. 4. 1938 - Kranj + 16. 6. 1999 - Rivenvood, N.S.W. ALOJZ KRANJEC r. 29. 6. 1939 - Gederovci + avgust 1999 - Melbourne, Vic. ŠTEFAN KRESLIN r. 4. 7. 1923 - Gornja Bistrica v Prekmurju + 7.7. 1999-Adelaide, S. A. ANGELA KRIŽMAN, roj. Kakovič r. 18. 1. 1932 - Ritomarce + 2. 11. 1998 - Monvell, Vic. IVANA KRNEL r. 1908 - Radohova vas pri Pivki + 27. 10. 1998 - Melbourne, Vic. ALOJZ KUČAN r. 12. 12. 1923 - Čepinci + 30. 6. 1999 - Dabbo, N.S.W. IGNAC KUSTEC mlajši r. 7.9. 1971 - Sydney, N.S.W. + 24. 8. 1999 - Surfers Paradise, Qld JERNEJ LENARČIČ r. 30. 8. 1923 - Nadanje Selo + 24. 10. 1998 - Melbourne, Vic. MARIJAN JOHNY LIKAR (MATT) r. 1. 10. 1961 - Adelaida, S.A. + 26. 5. 1999 - Ballan, Vic. FRANC LONČAR r. 8.4. 1949-Celje + 15. 10. 1999 - Sydney, N.S.W. MARIJAN LORBEC r. 10. 7. 1919 - Spodnja Polskava + 7. 6. 1999 - Geelong, Vic. IVAN MATKO r. 28. 8. 1921 - Perlože, Prem + 21.6. 1999 - Epping, Vic. FRANCI MAUTNER r. 12. 7. 1915 - mariborsko Pohoije + 25.8. 1999 - Adelaide, S.A. ANDREJ MAVRIČ r. 18.9. 1921 - Vrtača/Zapotok nad Kanalom ob Soči + 11.8. 1999 - Sydney, N.S.W. FRANC MEDVED r. 5. 10. 1921 - Črni vrh nad Idrijo + 25. 9. 1999 - Sydney, N.S.W. DUŠAN MIKLIČ r. 20. 4. 1936 - Prapreče, Straža pri Novem mestu + 23. 2. 1998 - Newcastle, N.S.W. IVANKA MIRKOVIČ, roj. Vrtelj r. 12. 5. 1927 - Podgraje pri Ilirski Bistrici + 15. 10. 1999 - Sydney, N.S.W. PAVEL MOČNIK r. 4. 1. 1975 - Sydney, N.S.W. + 6. 2. 1999 - Canberra, A.C.T. EDI NOVAK r. 11. 8. 1933-Maribor + september - Moorooka, Qld STANISLAV OGRIZEK r. 1.5. 1930 - Orehek pri Postojni + 24. 2. 1999 - Hoopers Crossing, Vic. ALOJZ OMRZEL r. 12. 6. 1936 - Slovenija + 2. 7. 1999 - Melbourne, Vic. HENRY PANTNER r. 15.8. 1926-Eysden, Belgija + 20. 7. 1999 - Freemantle, W.A. MARIA PENDZIALEK r. 16. 1. 1924-Bled + 22. 12. 1998 - Brisbane, Qld JANEZ PERKO r. 20. 1. 1923 - Šiška, Ljubljana + 17. 3. 1999 - Seaforth, N.S.W. MARIJAN PERŠIČ r. 22. 8. 1923 - Kranjska gora + 1.6. 1999 - Gold Coast, Qld JOŽE PETEK r. 1919 - Vipavski križ + 29. 4. 1999 - Frankston, Vic. sestra EMA PIVK r. 15.6. 1915-Gorica + 5. 2. 1999 - Melbourne, Vic. GRACIELA PLAWECKI, roj. Bric r. 15. 6. 1951 - Rijeka, Hrvaška + 24. 4. 1999 - Queensland FRANC POLAK r. 27. 3. 1915 - Brezovec/Šempeter pri Celju + 30. 7. 1999 - Sydney, N.S.W. MARIA - MIMA PRACEPA, roj. Juriševič r. 24. 6. 1922 - Golac v Čičariji + 17. 2. 1999 - Clayton, Vic. RIHARD PRINČIČ r. 9. 6. 1931 - Gornje Cerovo, Goriška Brda + 29. 6. 1999 -Nevvcastle, N.S.W. ELVIRA PRI V ATO, roj. Woppel r. 1.3. 1913 - Bač na Primorskem + 1. 11. 1998-Cliffton Hill, Vic. KARLO PURIČ - SANCIN r. 26. 9. 1921 - Trst, Italija + 1.8. 1999 - Katoomba, N.S.W. MARIJA ROME, roj. Košir r. 18. 8. 1929-Žiri + 28. 4. 1999 - Melbourne, Vic. KARLO SAMEC - CHARLIE r. 4. 8. 1940 - Cesta pri Ajdovščini +2. 8. 1999 - Melbourne, Vic. BOJAN SIROTKA r. 5. 6. 1966 - St. Marys, N.S.W. + 30. 4. 1999 - St Marys, N.S.W. MIRKO SKRBIC r. 28. 9. 1929 - Orehova vas pri Mariboru + 9.6. 1999-Canberra, A.C.T. JANEZ SMOLIČ r. 26. 5. 1938 - Dobrnič + 16. 1. 1999 - Melbourne, Vic. ANTON SOREC r. 11.4. 1934 - Zagorje + 4. 5. 1999 - Kingsbury, Vic. SIMON ŠKORC r. 4. 8. 1914 - Rogaška Slatina + 14. 8. 1999 - Melbourne, Vic. JOŽEF ŠTOLFA r. 19. 3. 1934 - Volčji grad pri Komnu + 9. 12. 1998-Canberra, A.C.T. ANTON ŠTUKELJ r. 26. 3. 1921 - Osojnik pri Semiču + 28. 2. 1999 - Pennant Hills, N.S.W. JURIJ TOMAŽIČ r. 5. 8. 1908 - Nova Lipa pri Vinici + 17. 12. 1998 - Homebush, N.S.W. FRANC TOMŠIČ r. 16. 12. 1930 - Zagorje pri Pivki + 2. 10. 1999 - Melbourne, Vic. PAVEL TRBANC r. 2. 2. 1938 - Stara vas pri Škocjanu + 27.8. 1998-St. Albans, Vic. RIHARD TWRDY r. 18. 2. 1910-Novo mesto + 10. 5. 1999 - Smithfield, N.S.W. JOŽE URBANČIČ r. 16. 3. 1938-Kal pri Pivki + 22. 12. 1998, Melbourne, Vic. FILIP VIVODA r. 28. 9. 1924 - Buzet, Istra + 31.7. 1999 - Melbourne, Vic. MIRO ZADEL r. 14. 10. 1933 - Parje pri Pivki + 13. 6. 1999 - Wollongong, N.S.W. JOŽE ŽELE r. 11. 8. 1927 - Koritnice, Knežak + 19. 1. 1999 - Sydney, N.S.W. MIHAEL ŽOHAR r. 31. 7. 1975 - Sydney + 28. 2. 1999 - Werrington, N.S.W. JANEZ ŽNIDARŠIČ r. 29. 6. 1938 - Dolenja vas + 5. 4. 1999 - Melbourne, Vic. r~i— At— sv. ciril in metod melbourne p. Metod Ogorevc, OFM SS. Cyril & Methodius Slovenian Mission Baraga House, 19 A’Beckett St., Kew, Vic. 3101 Tel.: (03)9853 8118 in (03) 9853 7787 Mobile: 0412 555 840 Fax: (03) 9853 6176 Dom počitka m. Romane - Mother Romana Home 11-15A’BeckettSt., Kew, Vic. 3101 Tel. in Fax: (03) 9853 1054 PREGLED DOGODKOV IN OBVESTILA Po mladinskem koncertu se je čutilo zatišje. Bilo je nekaj več časa za pospravljanje in urejanje stvari, ki so čakale od prej. Mesec november je čas spomina in molitve za pokojne. Naša slovenska skupnost v Avstraliji se stara in vedno več je pogrebov, zato pa tudi vedno več tistih, za katere naj molimo. Morda se še spomnimo, da je eno od duhovnih del usmiljenja tudi ‘za žive in mrtve Boga prositi’. Molitvena skupina je v oktobru poskrbela za molitev rožnega venca ob nedeljah pred deseto sv. mašo, sicer pa se pridno zbira k molitveni uri ob torkih ob dveh. Skupina sprejema tudi nove člane! V torek pred 27. oktobrom je bila posebna molitvena ura za mir, imenovana Duh Asissija. Papež Janez Pavel II je 27. oktobra leta 1986 v Asissiju zbral predstavnike različnih religij, da so skupaj molili za mir. V Sloveniji seje ta molitev ohranila pod zgornjim imenom. V torek, 5. oktobra, seje na kratko, nato pa 9. oktobra še za malo dlje časa v našem središču oglasila skupina turistov in romarjev iz Slovenije (31) pod duhovnim vodstvom glavnega urednika slovenskega verskega tednika Družina. V soboto jim je Društvo sv. Eme pripravilo kosilo, ki so ga bili deležni tudi tisti, ki so prišli pozdravit koga od poznanih v skupini. Urednik, dr. Janez Gril, nam je prinesel tudi darila: Slomškove slike in razglednice s papežem, ki moli na Slomškovem grobu. To dvoje še vedno lahko dobite v veži cerkve ali pa v knjižnici. Prvi obisk skupine turistov in romaijev v okviru turistične agencije Družina je na široko predstavljen tudi v Družini. V nedeljo, 28. novembra, bo že prva adventna nedelja in začetek svetega leta 2000. Cerkveno leto se namreč začne že s prvo adventno nedeljo! Na prvo adventno nedeljo bo šla na pot Marija Romanca in bo v svetem letu obiskala mnoge, ki ste jo za en teden pripravljeni sprejeti v vaš dom. Vsak dan naj bi pred njeno sliko nekaj zmolili zase in za vso slovensko skupnost. Marijino sliko z Brezij bo spremljala spominska knjiga v katero boste lahko zapisali kakšno svojo prošnjo, zahvalo ali spomin. Prijavite se lahko v Baragovem domu. C 'N Slomškova šola skupaj z odborom staršev pripravlja miklavževanje v nedeljo, 5. decembra. Po deseti maši bodo otroci v naši dvorani uprizorili krajši koncert, ki mu bo sledil obisk Miklavža. Za otroke bodo na razpolago bomboni, za odrasle pa prava kava. Gospodinje vabimo, da prinesejo kakšen prigrizek za skupno mizo. v________________________________________________J V Mt. Elizi imamo rezervirano od 8. do 22. januarja 2000. Prvi teden je namenjen zlasti družinam, drugi pa mladim. Dobrodošel je vsak, ki se je pripravljen vključiti v skupino. Prijavite se čim prej. Naj Slovenske narodne noše po letošnji maši narodov povem še to, da je nadškofija ta počitniški dom prodala, novi V VVodongi bodo molitve za pokojne v nedeljo, 28. lastnik pa ima v načrtu, da bo vsaj zaenkrat še sprejemal novembra, ob šestih zvečer, potem pa sv. maša ob skupine kot je naša. Vabim, da izkoristite možnost poceni sedmih. in lepih počitnic ob moiju, dokler jo še imamo! V nedeljo, 10. oktobra, je bila v stolnici sv. Patricka maša narodov (Annual Migrant and Refugees Mass). Glavni maševalec je bil škof Joseph Grech, po rodu Maltežan, ob njem pa smo somaševali izseljeniški kaplani. Vodilna misel sv. maše je bil Jezusov stavek iz evangelija: “V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč.” Pred mašo je bil rožni venec s prepevanjem lurške himne v različnih jezikih, tudi slovenskem. Naša skupnost je bila lepo zastopana, tudi z narodnimi nošami, pogrešali pa smo mlade in otroke. Drugo leto jih bomo skušali bolj pritegniti. V soboto, 11. decembra, bomo imeli adventno romanje v Marijino cerkev v Kyneton. Tam bo maša in litanije Matere božje. Nato se bomo oglasili še pri Hanging Rocku in na Mt. Macedon, kjer so pred nekaj leti postavili nov križ. Prijave zbiramo že zdaj in do napolnitve avtobusa. Hrana in pijača iz romarske torbe, cena avtobusnega prevoza pa $ 15. Spomenik p. Baziliju - Nekateri ste že kar sami, spontano poslali svoj dar za spomenik p. Baziliju. To mi je bila dodatna spodbuda k razmišljanju, s čim bi bilo najlepše nadomestiti zid s spominsko ploščo, ki sedaj že bolj kvari kot pa lepša izgled tistega dela slovenskih grobov, kjer je pokopan tudi p. Bazilij. Ob obisku v Sloveniji sem napravil nekaj fotografij frančiškanskega dela pokopališča v Nazarjah. Zdi se mi, da bi nekaj podobnega lepo izgledalo tudi tukaj. Trenutno potekajo pogovori z različnimi kamnoseki. Ne bi rad preveč odlašal, čeprav hiteti tudi ne smemo. ROJAKI NA TASMANIJI! Rad bi vas obiskal zadnji teden v januarju. Vem, da vas ni veliko, vendar se mi zdi primerno, da vas obiščem, saj sem tukaj v Kewju že tretje leto, Tasmanija pa spada pod naše versko središče. Nekaj več bom o tem napisal v božičnem pismu, vabim pa vas, da se med seboj dogovorite in predlagate, kako naj bi potekal obisk. POKOJNI - JANEZA GLIV ARJA so v soboto, 23. oktobra, našli mrtvega na njegovem domu v Deer Parku. Doma je bil iz Brezovega dola, župnija Ambrus (Suha Krajina); rojen 10. januaija 1940 kot četrti otrok. Vsi bratje in sestre še živijo: v Sloveniji brat Jože, sestri Olga in Marija, v Avstraliji pa brat Štefan. Oče je bil pogrešan v vojni, mama pa je umrla leta 1990. Janez seje doma izučil za livarja. Leta 1960 je emigriral v Avstrijo, 22. oktobra 1960 pa prišel v Avstralijo. Kmalu po prihodu v Bonegillo je šel delat v železarno v Wollongongu. Tam se mu je pridružil njegov brat Štefan, kije prišel za njim v Avstralijo, nato pa še Štefanova družina. Vsi so osem let živeli kot ena družina, še zlasti v letih 1973/74, ko je prišla k njim še Glivarjeva mama. Vsi skupaj so se kasneje preselili v Melbourne. Janez se je spoznal z Anico Vogrinčič in se z njo leta 1982 poročil v Kevvju. Nekaj časa sta živela pri njenih starših, potem pa si je družina (med tem se jima je rodila hči Tanja) ustvarila dom v Deer Parku. Zadnji dve leti sta z ženo živela ločeno. Pogreb sem opravil 29. oktobra iz cerkve Sa-cred Heart v St. Albansu na pokopališče v Keilorju, rožni venec za pokojnega pa smo molili na predvečer v kapeli Tobin Brothers v St. Albansu. ANA ERIČ, rojena Dekleva, je umrla 25. oktobra 1999 v St. Austin Repatriation Medical Centre, Heidelberg, Melbourne. Rojenajebila23.3. 1937. leta v Orehku pri Postojni. Še ne dvajsetletna je šla v svet. Dve leti je živela v Parizu in se tam leta 1958 poročila s Sašotom Eričem. \ Zahvala j A Po dolgi bolezni nas je drugega oktobra za v. J vedno zapustil Franc Tomšič. rm Bog naj mu da miren počitek. ! j Najlepša hvala vsem, ki ste na kakršen koli način pomagali: patru Metodu, našim kuharicam na Jadranu, ženskam za prineseno pecivo. Prisrčna hvala za darovano cvetje in napisana sožalja. Žalujoča sinova Alex in Franc, žena Fiona, j vnuki Zac, Molly, Ruby ter dolgoletni prijatelji družina Žiberna. ■ v —^ Naslednje leto sta odšla v Melbourne. Leto kasneje, 1960., se jima je rodila edina hčerka, Vesna. Z možem sta imela foto studio v Prestonu. Mož ji je umrl leta 1987. Ana je zbolela za rakom leta 1992. Po presaditvi jeter se je počutila bolje, zadnjih devet mesecev pa se ji je bolezen povrnila in jo nazadnje premagala. Rožni venec smo imeli v naši cerkvi 27. oktobra. Naslednji dan so bile pogrebne molitve zanjo v Montsalvat Chapel. Bila je upepeljena v Fawkner Cemetary in je pokopana na pokopališču v Elthamu. V Sloveniji zapušča sestre Lidijo, Albino, Jožico in Marijo, ter brata Cvetota. POROKA ALFIO ČEMELJIČ, sin Franca Čemeljiča in Ane, roj. Flajs, krščen v Mariboru - stolnica, in MAKI IKEDA, hči očeta Sakae Ikeda in mame Noriko Hioki, (oba sta na poroko prišla iz Japonske), sta se poročila v cerkvi St. Mary’s v Williamstownu 9. oktobra 1999. Priči sta bila Dean Merlo in Chie Ikeda, poročal pa spodaj podpisani. KRSTA NIKOLAJ JOŽEF ROY THOMAS, sin Stephena Thomas in Diane Barbiš, je bil krščen 16. oktobra 1999. Botra sta bila Ivana Barbiš in Johnny Barbiš. MICHAEL JOHN URDIH, sin Ivana Urdih in Olge, roj. Jerič, je bil krščen 24. oktobra 1999. Botra sta bila Melissa in Andrew Bratina. Obojnim staršem in botrom čestitamo in jim želimo, da bi njihovim otrokom pomagali postati odrasli kristjani. p. Metod /Th cidelciide Fr. Janez Tretjak, OFM Holy Family Slovenian Mission 51 YoungAve, W. Hindmarsh, S. A. 5007 (P.O.Box 479, fVelland, S.A. 5007) Tel.: (08) 8346 96 74 Fax: (08) 8346 348 7 Četrta nedelja v mesecu oktobru je Svetovni misijonski dan, in ob tej priložnosti je papež Janez Pavel II. tudi letos napisal poslanico vsem misijonarjem, prijateljem misijonov in drugim ljudem, ki podpirajo misijonsko dejavnost. V njej je zapisal, da je ta dan za Cerkev dragocena priložnost, da razmišlja o svoji misijonarski naravi. Da se zaveda, da je poklicana oznanjati ljudem vseh časov in krajev ljubezen edinega Očeta vseh, ki želi v Jezusu Kristusu zbrati v edinosti svoje razkropljene otroke. Kot pravi papež, mora misijonska misel razvnemati vsakega kristjana in ga priganjati k delu za zveličanje sveta. V ta namen je potrebna nenehna molitev, pa tudi osebna zavzetost v podpori organizmov, ki omogočajo sodelovanje pri misijonih. Ob končuje spomnil, daje letošnja misijonska nedelja zadnja v tem tisočletju, ob čemer se moramo Bogu zahvaliti za dobro delo, ki so ga opravili misijonajji. Tako naša verska skupnost svete Družine že leta in leta podpira misijonarje z molitvijo in tudi finančno. V nedeljo smo pri maši najprej molili za misijonaije, da bi s svojim zgledom utrjevali vero, pomagali revnim in ohranjevali kulturo narodov med katerimi delujejo. Po maši pa smo imeli skupno kosilo in srečolov, kjer smo nabrali $633. Naši rojaki radi pomagajo, kjer je potrebno. Prepričan sem, da za njihovo darežljivost že zdaj prejemajo božje varstvo in blagoslov. Štiriindvajsetega oktobra se je naša skupnost razveselila novega člana občestva božjih otrok. Med mašo je prejel zakrament svetega krsta JOŽEF JAKOB PERSICO. Starši: oče Gino Nando Persico in mama Alojzija, roj. Rant, za botra pa so mu izbrali Vinka Lipovca in Danielo Persico. Staršem iskrene čestitke, malemu Jožefu Jakobu pa želim zdravja, božjega varstva in modrosti v življenju! Z začetkom adventa, zadnjega v tem tisočletju, ko se bližamo jubilejnem letu 2000, bo v naših verskih središčih Marija Romarica. Družine, ki bodo to želele, ji bodo lahko ponudile streho. Namen je predvsem, da bi se duhovno pripravili na praznovanje jubilejnega leta 2000. V tem času naj bi v družini vsak večer ob Mariji zmolili rožni venec in litanije v čast Materi Božji. S tem bi bila družina bolj povezana. V teh dneh naj bi televizija dala prednost molitvi in petju. Leta 1997 je bila v Sloveniji fatimska Mati Božja. S kolikim navdušenjem so jo sprejeli in molili po župnijah, kamor je Marijin kip priromal. V molitvi so po župnijah čuli tudi celo noč. Za župnije je bilo to pravo duhovno doživetje in tudi duhovni preporod.Tega duhovnega doživetja in preporoda potrebujemo tudi mi, ki nekako zgubljamo smisel za molitev in duhovne vrednote. Zato vse rojake vabim, da se priglasite, da sprejmete za nekaj dni Marijo Romarico pod vašo streho. Marija pa naj nam vsem izprosi pri nebeškem Očetu in svojem Sinu Jezusu božjega blagoslova in varstva. p. Janez družina •M^fF fll izpod triglcivci bogoslužnega, zakramentalnega in karitativnega življenja. Posebej so se ustavi pri nekaterih ključnih področjih življenja v Cerkvi, kot so družina in mladina, obravnavali so odnos med duhovniki in laiki ter se posvetili še ustanovam in gibanjem v Cerkvi. Nekaj svojega časa so posvetili tudi odnosu med državo in Cerkvijo. Sinodalno zasedanje so sklenili s slovesno mašo v ljubljanski stolnici. T. G. ZA ŽIVLJENJE - V začetku meseca oktobra praznujemo teden otroka, ki ga slovenska Cerkev že osmo leto zapored imenuje Teden za življenje. Za to priložnost je škofijska Karitas Koper sklenila poživiti projekt ‘Posvojitev na daljavo’, ki ga vodi že od leta 1993. To pomeni, da se posameznik, družina, organizacija, župnija ali skupina ljudi odloči, da bo za določenega otroka vsak mesec za dobo enega leta na žiro račun te dobrodelne ustanove nakazala pet tisoč tolarjev. Tako pobudo ima Karitas po vsem svetu in povezuje veliko število otrok in dobrotnikov. V domovini je zaenkrat vključenih dvainpetdeset darovalcev, ki na ta način pomagajo sedeminosemdesetim otrokom in mladostnikom po vsej Sloveniji in tudi v tujini. T. G. SINODA NA SLOVENSKEM - V Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano je od 4. do 6. novembra potekalo prvo sinodalno zasedanje Cerkve na Slovenskem. Že nekaj tednov pred tem je tajništvo sinode pripravilo delovno gradivo, ki so ga dobili vsi imenovani delegati sinodalnega zasedanja. To je po prvem besedilu, ki je odprlo vprašanja o življenju Cerkve, četrta publikacija s katero so želeti vzpodbuditi razprave o vsem tistem, kar zadeva podobo Cerkve v prihodnosti. Besedilo je nastajalo tako, da so iz prispevkov, ki so prišli od ljudi in iz zapisnikov dekanijskih sinodalnih dni, ki so potekali v pomladnih mesecih, naredili povzetek tem, stališč in predlogov. Pri sestavi so upoštevali tudi gradivo, ki je nastalo v posameznih škofijskih zborih, spoznanja iz javnomnenjskih raziskav, mladinskega zbora mariborske škofije, dela Slovenskega pastoralnega sveta, mnenja posameznih strokovnjakov, ki so jih prosili, da o določeni temi zavzamejo svoje stališče. Na podlagi predloženega gradiva je tristotrinajst udeležencev sinode razčlenjevalo stanje v katerem se nahaja slovenski človek. Zatem so opredelili odnos med človekom in Cerkvijo na področju IZBRANE PESMI - Konec meseca septembra je slavil svoj sedemdeseti rojstni dan pesnik in prevajalec Janez Menart. Ob tej priložnosti je Mladinska knjiga izdala knjigo njegovih verzov s preprostim naslovom Izbrane pesmi. Urediljo je Aleksander Zorn, pesmi pa je iz sedmih Menartovih zbirk - od prve skupinske Pesmi štirih iz leta 1953 do Srednjeveških pridig in balad izpred devetih let - izbral Marjan Brezovar. T. G. VINKO BELIČIČ - Že zadnjič je Roža Franco iz Port Lincolna omenila, daje v tržaški bolnišnici 27. septembra umrl šolnik, pesnik, pisatelj in prevajalec profesor Vinko Beličič, avtor številnih proznih, dnevniških in pesniških del. Rodil se je leta 1913 na Rodinah pri Črnomlju. Na univerzi v Ljubljani je diplomiral iz slavistike, nato pa na katoliški univerzi Srca Jezusovega v Milanu še iz italijanskega jezika in književnosti. Služboval je na uršulinski dekliški gimnaziji v Ljubljani, sredi poletja leta 1945 se je naselil v Trstu in postal profesor slovenščine na znanstvenem liceju France Prešeren ter zunanji sodelavec Radia Trst A. Pesniti je začel že v gimnazijskih letih. Njegove pesmi so izšle v zbirkah: Češminov grm, Pot iz doline, Gmajne, Bližina in daljave, Pesem je spomin in Izbrane pesmi. Napisal je povest Molitev na gori ter zbirke črtic Kačurjev rod, Nova pesem in Med mejniki. Tako kot drugi zamejski, zdomski ter izseljenski listi in revije, so njegove pesmi in črtice objavljale tudi Misli. T. G. LEONARDO DA VINCI V LJUBLJANI - V Narodnem muzeju Slovenije so prve dni meseca novembra odprli razstavo znanstvenika, izumitelja, umetnika in najslavnejšega človeka renesanse, Leonarda da Vincija (1452-1519). Okrog 250 eksponatov z različnih področij njegovega ustvarjanja je v Ljubljani na ogled predvidoma do 5. marca prihodnje leto. Razstava je obšla že vse celine, je izrazito poučna in ponuja celovitejši vpogled v obdobje renesanse, Leonardovo življenje in delovanje ter njegov raznovrsten opus. T. G. SPOMINSKA SLOVESNOST TUDI V TEHARJAH - Na Frančiškovo nedeljo je ob nedokončanem spomeniku in kostnici na Teharjah pri Celju potekala sveta maša in kulturna slovesnost v spomin žrtvam povojnih pobojev. Pripravila sta jo Nova slovenska zaveza in župnijski urad Teharje. Somaševanje je vodil mariborski pomožni škof Jožef Smej. V nagovoru med mašo je Slovenijo imenoval deželo tisočerih križev in grobov mučencev, spregovoril je o molitvi za spreobrnjenje grešnikov in dosego sprave. Pri maši in spominski slovesnosti so prepevali Združeni župnijski pevski zbori celjske dekanije, solist pa je bil Marko Fink. Slavnostni govornik v kulturno spominskem delu pa je bil dr. Jože Bernik, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa. Takoj na začetku govora je postavil vprašanje, čemu se vsako leto zbirajo množice ljudi na tem in drugih svetih krajih, s katerimi je posejana slovenska zemlja. Številne žrtve in mučenci so dali vse, kar so imeli: svoje življenje za svoje prepričanje, domovino in vero. Sedaj so naši priprošnjiki pri Bogu, ki so nam izprosili padec slovenskega komunizma in modrost ter pogum pri ustanavljanju svobodne slovenske države. Na nas pa je, da jo gradimo naprej. T. G. PREŽIHOVA BAJTA - Na Preškem Vrhu na Ravnah na Koroškem je bila sredi oktobra slovesnost ob 20. obletnici obstoja Spominskega muzeja koroškega pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Prežihova bajta predstavlja pomemben simbol Koroške in je tudi zelo obiskana turistična točka. Bajta ohranja podobo tradicionalne koroške arhitekture, določene z lesom kot najpomembnejšim gradbenim materialom. Številni majhni, navidezno nepomembni okrasni elementi dajejo stavbi in njeni notranjosti podobo domačnosti. Nad spominskim muzejem pa stoji ob nekdanjem ajdovem stmišču Prežihov spomenik, delo akademskega kiparja Stojana Batiča. T. G. KOMORNI ZBOR A VE - V ljubljanski filharmoniji je bil 24. in 27. oktobra jubilejni koncert ob 15-letnici Komornega zbora Ave. Zbor, kije svojo pot začel v okviru mladinske skupine v župniji sv. Antona Padovanskega na Viču v Ljubljani, je danes najbolj kakovosten in uspešen ljubiteljski zbor v Sloveniji. Lanije tekmoval ali gostoval v Švici, Italiji in Franciji, letos pa v Grčiji, Nemčiji in v Vatikanu. Z mednarodnega zborovskega tekmovanja na Rodosu je prinesel dve prvi uvrstitvi in veliko nagrado za najboljši zbor tekmovanja. Iz Marktoberdofa v Nemčiji pa se je Ave vrnil s posebno nagrado Carla Orffa za prvo izvedbo sodobne skladbe; predstavili so Mozaik Lojzeta Lebiča. Ob jubileju je pri založbi Družina izšla zgoščenka z naslovom Mozaik. Na njej je devet izbranih posnetkov skladb iz obdobja baroka, romantike in tega stoletja; z večino od posnetih so Ave v zadnjem obdodbju nastopili na omenjenih mednarodnih zborovskih tekmovanjih. T. G. ČUDNI BARON Z BRDA - Letos mineva 200 let od smrti botanika Karla Zoisa. Ob tej obletnici so na gradu Brdo zadnje dni oktobra odprli razstavo o njegovem življenju in delu. Tako so obudili spomin na znamenitega in večkrat prezrtega botanika, ki je večino svojega življenja preživel na Brdu pri Kranju. Karel Zois, sicer v senci brata Žige, je uredil prvi botanični vrt na Kranjskem, v Alpah je odkrival nove rastlinske vrste in postavil temelje slovenski botanični terminologiji. Imenovali so ga tudi čudni baron z Brda. T. G. MISIJONSKA NEDELJA v Slovenijije letos potekala v znamenju smrti misijonarja p. Jožeta Cukaleta. Prag večnosti je prestopil le nekaj dni pred tem, 21. oktobra. Že naslednji dan so ga pokopali v predmestju Kalkute. Jože Cukale je bil rojen leta 1915 na Vrhniki. V Ljubljani je obiskoval škofove zavode in se nato odločil za duhovniški poklic. Vsa vojna leta je bil kaplan v Gorenjem Logatcu. Leta 1945 se je umaknil na Koroško in naprej v Italijo. Tam je vstopil v jezuitski red in leta 1950 odšel v misijone v Bengalijo. Misijonskemu delu pri katerem se je pogosto srečeval z materjo Terezijo, je posvetil kar pol stoletja. Šele v zadnjih letih so ga doma spoznali tudi kot pesnika in slikarja, saj sta izšli kar dve njegovi pesniški zbirki. Svojih občutij in lepote indijskega sveta pa ni upodabljal le z besedo ampak tudi s čopičem. Iz govora s spominske slovesnosti v Teharjah Jože Bernik je bil v nedeljo, 3. oktobra osrednji govornik v okviru kulturnega programa po spominski maši na teharskem grobišču. Teharje! Stojimo na enem od številnih svetih krajev s katerimi je posejana slovenska zemlja. Vsako leto se zbiramo tukaj in drugih krajih v spomin daljne groze? Čemu? Iz pietete, iz hvaležnosti, morda iz dolžnosti? Za spravo? Da, tudi za spravo! Da, tudi za spravo. Ne smemo pa pozabiti , da ima formula za spravo tri elemente: ljubezen, odpuščanje in pravičnost. Mnogo smo že slišali in govorili o prvih dveh elementih (ljubezni in odpuščanju). Danes bomo rekli nekaj o pravici in pravičnosti. Žrtve in mučehci tukaj in drugod so dali vse kar so imeli - svoje življenje - dali so ga za svoje prepričanje, za domovino in za svojo vero. (Prepričani smo, da so zdaj prav oni naši priprošniki pri Bogu.) Izprosili so nam padec slovenskega komunizma in modrost in pogum za ustanovitev svobodne, suverene slovenske države. Na nas preživelih je, da gradimo naprej! Kako naj odgovorimo na ta izziv? Ali naj priznamo, daje v nas še vedno preveč strahu, potolčenosti, premalo poguma za pričevanje v javnosti, in da smo morda še preveč zaprti v svojo varno zasebnost? Najvišji uradi naše države in mediji nam govore, da so naše zahteve po spoštovanju človekovih pravic in dostojanstvu mrtvih novo razdvajanje in klic po maščevanju. To ni res! Tudi nekateri naši rojaki ne razumejo našega pričevanja, daje revolucionarno sovraštvo pognalo pri nas globlje kot v katerem koli civiliziranem narodu. V zadnjem desetletju in še posebej v tem zadnjem letu našega stoletja so se okoli nas zgodile stvari, ki bi nas morale še posebno spomniti na čas sovražne okupacije, revolucije in vseh drugih grozot, ki so se zgodile pri nas v letih 1941 do 1945 in kasneje. Ali seje kdo v naši državi sploh spomnil na vse to naše goije, ko so se okoli nas dogajale Slavonija, Bosna in Hercegovina, Kosovo in Srbija? In da smo mi Slovenci, majhni kot smo, imeli svoje Kosovo, že v tistih davnih štirih letih? Upravičeno moremo trditi, da smo Slovenci doživeli svoje Kosovo že pred skoraj šestdesetimi leti. Naše Kosovo je bilo prav tako zločinsko, uničevalno in je kršilo vse človekove naravne in pravne pravice. Zgodilo pa se je brez vednosti sveta, bilo je prikrito in cela desetletja z lažjo in veliko prevaro zakrito in zamolčano. (In tako ostaja tudi sedaj.) Kdor med nami ne razume našega holokavsta tistih štirih let, ne more razumeti ničesar, niti sedanjosti ne. Tista štiri leta pomenijo za revolucionaije neko ‘nedotakljivo relikvijo’, njihovo ‘skrinjo zaveze’, zibelko za uspešni napad na zgradbo celotne slovenske družbe in za iztrebljenje naše stoletne krščanske tradicije in vseh njenih simbolov. Še danes je za revolucionarje in njihove oboževalce ta doba popolnoma nedotakljiva in nezmotljiva. Ta laično-politična religija je še vedno osnovni usmerjevalec slovenske državne naravnanosti. Morda ste že opazili, da se danes dopušča pisanje in govoijenje o naši skupni tragediji le od maja 1945 naprej. Nedotakljiv pa ostaja tisti štiriletni čas v katerem se je kalila in oblikovala revolucija slovenskega komunizma. Naši mrtvi že skoraj deset let čakajo na oblasti naše demokratične države, da jim vrne pravice in dostojanstvo. Vprašam vas, kje v civiliziranem svetu bi mogel tak cinični molk o povojnih pobojih trajati tako dolgo in teptanje pravic mrtvih do dostojanstva biti tako dosledno. Mnoge države, katerih državljani so imeli take in podobne travme vojne, revolucije in brezpravja, so znale ponuditi mir in spravo, civilno in pravno izenačenje. Ne samo z ustavnimi akti in zakoni, temveč tudi dejansko in praktično. Ponujajo se nam mnogi primeri: Kambodža, Argentina in Čile, Španiia in Nemčija, da imenujem samo nekatere. Namesto odločnega posega države v to žalostno stanje pri nas, nam prihaja na uho izgovarjanje na težave z identifikacijo tolikih in tako dolgo pokopanih mrtvih, na (velike) stroške izkopavanja, na pravne nejasnosti in podobno. Poglejte samo kaj se godi z okostji pobitih v okolici Maribora. Odgovorni med našimi oblastmi nimajo ne volje, ne politične poštenosti za odpiranje dogodkov iz tiste grozne dobe revolucije in za častni pokop vseh teh mrtvih. Ko se je samo enkrat pojavila uradna zahteva po odprtju Brezarjevega brezna blizu Ljubljane, je bil odgovor, da v proračunu za to ni denarja! To je seveda grozno, groteskno in cinično izgovarjanje. Že pred letom dni je slovenska vlada poslala v Državni zbor predlog zakona o vojnih grobiščih. Hote ali nehote bi ta predlog naše povojne žrtve, milo rečeno, pustil v sedanjih grobiščih, brez imena, brez groba, brez spomenika; njihova smrt ne bi bila nikoli pojasnjena in izpričana, zločinci bi ostali še naprej anonimni; svojci ne bi izvedeli ničesar o kraju in načinu smrti in ne bi mogli zaključiti svojega žalovanja. Odgovorne oblasti naše države bi si mogle doma in v svetovni javnosti umiti roke. Poudarjam: tak zakon bi pomenil dokončno moralno likvidacijo že fizično ubitih ljudi. S tem bi bile te žrtve dokončno in za vedno izbrisane iz zgodovinskega spomina Slovencev. To bi bila zadnja velika prevara na njihovi dolgi in kruti Kalvariji. V javnosti so se že pojavili namigi, da bi zdaj, ko se počasi vendar dosledno odpirajo bolj resnični pogledi na poboje, bilo primemo te raziskati. Toda - pravijo -tega bi se morala lotiti politična levica ne pa desnica. Desnica, pravijo, bi vse to izrabila za svoje politične in druge manipulacije. Več kot pol stoletja slovenske oblasti niso hotele nič narediti. Videti pa je, da bi sedaj to hoteli na hitro pospraviti pod navidezno pravno preprogo, tako, da bi mogli ugajati Evropski zvezi. Pri tem pa nihče ne govori o kršenju človekovih pravic, o dostojanstvu mrtvih oseb in o kršenju moralnih in ustavnih zakonov, ki te pravice ščitijo. V naši državi ni slišati nobenega odgovornega državnega uradnika, ki bi javno obsodil sedanje stanje in odločno nastopil proti teptanju omenjenih pravic ubitih in ne-pokopanih. Nobenega glasu ne slišimo o kršitvi ustave in drugih zakonov. Kot da bi ne bilo nobenega urada v slovenski državi, ki naj bi varoval človekove pravice. Mislim, da bi potrebovali posebnega varuha samo za obrambo dostojanstva teh naših mrtvih. Slovenska ustava dopušča tako institucijo (posebnih varuhov pravic državljanov! Člen 159). Morda je poleg toge ideologije starega režima za tako stanje kriv tudi prevladujoči ‘pragmatizem’ novega slovenskega ‘liberalizma’. Taje seveda doraščal ob nedemokratičnem komunizmu. Zato danes prav ta liberalizem pokriva vse grehe svojih učiteljev. Nek naš slovenski filozof pravi, da v liberalizmu ni prostora za pravičnost kot vrednoto. Citiram naprej: “Pravičnost ... postane spolnjevanje določenih pravil in glavnega pomena je držati se določene procedure. Človekovo dobro in podobni pojmi imajo drugotno vlogo” (dr. A. Jamnik, Tretji dan, dec. 1998, str. 50). V tej zvezi omenja nekega tujega avtoija, ki (smelo) trdi: “Pravniki, ne filozofi, so duhovščina liberalizma. “ Ali ni tudi pri nas tako? Naši (dosedanji) napori za pravico in čast tukajšnjih žrtev so bili in bodo strma pot. Ponovno in ponovno se srečujemo in se zaletavamo v nek ‘princip’, ki naj bi usmerjal slovensko družbo v prihodnost. To je tako imenovana cinična distanca. Pisatelj Drago Jančar o tej pošasti pravi tole: “ V jeziku prizemljenega pragmatizma je cinična distanca kot vrhovni princip pač samo goli pohlep po oblasti in moči, v imenu katere je mogoče storiti vse: odstraniti, zasmehovati, ponižati drugače misleče. In to res ni več demokracija....” V luči tega moremo razumeti dolgoletni molk in temo nad našo preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Vendar kljub vsemu temu moramo nadaljevati naše napore in korak za korakom hoditi našo pot pravice in sprave. Nenehno moramo iskati novih načinov pritiska na izvoljene predstavnike, da nas slišijo in ukrepajo. Med mašo papeža Janeza Pavla II. v Mariboru in proglasitvijo našega prvega blaženega, Antona Martina Slomška so nam Slovenskim katoličanom romarji iz Hrvaške morali dati poduk o javnem nastopu za svoje so-rojake, ki so bili po vojni umoijeni na slovenski zemlji. V svoji prošnji niso sledili že objavljenemu besedilu, pač pa so se spomnili svojih rojakov pobitih v okolici Maribora. Papežev odgovor je bil jasen in nedvoumen: spomnil se je teh hrvaških žrtev, ki ležijo v slovenski zemlji. Ob tem se moramo zamisliti: ali niso slovenske žrtve v grobiščih po vseh treh slovenskih škofijah vredne istega spomina in prošnje, na istem prostoru, med papeževo mašo? Le kje smo bili in smo slovenski katoličani pred tem dogodkom in po njem? Praktikanti cinične distance nam bodo očitali, da nas vodi strast po oblasti in želja po utišanju revolucionarne dvojne resnice. Ne, ničesar takšnega ni v naših srcih. Naš glas povzdigujemo iz prepričanja, da imamo kot Slovenci in državljani enake pravno zaščitene pravice kot tisti, ki nam iste odrekajo. Od države zahtevamo pravice in spoštovanje za vse po vojni ubite civiliste in vrnjene slovenske vojake. Ta pot bo še dolga. To je pot pietete in akcije, pot dejanj! Pri tem naj nam (s svojo prošnjo pri Bogu) pomagajo naši teharski mučenci. Hvaležnost do njih naj vodi vse naše delovanje! Slava in čast jim! Bog vas živi! U Pisma o slovenščini našim rojakom v Avstraliji, XV. Mirko Mahnič DNE VRSTE-petjih je - “se dajo oblikovati" (A. Breznik, Slovnica, 1924), poznajo vrsto sklonov (sprememb v končnicah), trojni spol (moški, ženski, srednji) in trojno število (ednino, dvojino, množino), kar jih loči od mnogih drugih jezikov, vštevši angleščino. 1. samostalnik (substantiv, ang. noun) je beseda, ki z njo poimenujemo osebe, kraje, bitja, stvari in pojme (človek, Prešeren, Melbourne, jelen, nagelj, prostost, milost...) 2. pridevnik (adjektiv, adjective) se prideva samostalnikom in označuje njihovo kakovost, svojino ali vrsto (lesena hiša - materina beseda - cesarski dvorec); "prideva se nekaterim besednim vrstam: samostalniku, zaimku, redko števniku ” (Breznik). 3. zaimek (pronomen, pronoun) “se rabi namesto samostalnika in pridevnika (tj. namesto imen, kar je skupno ime za samostalnike in pridevnike, zato jih imenujemo zaimke - za-imenke) 4. števnik (numerale, numeral) zaznamuje število, vrstni red, številčno ločevanje kolikernosti stvari (Slovnica treh, 1956): tri in pol-peta zapoved - dvoje vrst - deseteren sad. 5. glagol (verbum, verb) izraža dejanje ali stanje - kaj kdo dela (pišem), kaj se z njim godi (stojim); glagol ne izraža samo dejanja, temveč tudi “kako dejanje v času poteka” (Bunc, Slovnica 1953) - v hipu, dalj časa, se ponavlja. Pregibanje prvih štirih besednih vrst imenujemo sklanjanje (deklinacija), pregibanje glagola pa spreganje (konjugacija). NEPREGIBNE BESEDNE VRSTE - štiri so (oz. pet). (Breznik vsem štirim daje skupno ime: členki.) 6. prislov (adverb, adverb) “pojasnjuje dejanje glede na kraj, čas, način in vzrok” (Breznik, 1924); “določakraj, čas, način, vzrok ali količino, daje besedamv stavku miselni poudarek in določa razmerje do celotne misli (SSKJ, Bunc, trije slovničarji). Za zgled: Pridi takoj. Daleč je domovina. Naravnost povej. Zatorej dobro vem, Slovenec sem... 7. predlog (prepozicija, proposal) - ime odtod, ker ga postavljamo pred ustrezno besedo - “izraža razmerje med besedami v stavku ” (SSKJ); Breznik določneje pove, da se rabi v zvezi z imeni (tj. samostalniki in pridevniki) in izraža krajevna, časovna, načinovna in podobna razmerja med dvema predmetoma: Mož stoji pri mizi, za mizo, pred mizo, pod mizo, nad mizo, med mizami. Nekateri predlogi se vežejo samo z enim sklonom, drugi z dvema, redki nekateri celo s tremi (primer je predlog za, ki se veže s tremi skloni: za cesarja Avgusta - rodilnik; denar je namenjen za plače - tožilnik; hoja za Kristusom - orodnik. 8. veznik (konjunkcija, conjunction) veže posamezne besede, stavčne člene in stavke - ločimo besedne (in, pa, ali) in stavčne veznike (da, ko, kadar...) 9. medmet (interjekcija, interjection) je po Brezniku beseda, ki naznanja dušne občutke ali posnema prirodne glasove (ah, joj, pst, huš, tresk, kikiriki...). “Z besedami v stavku medmeti nimajo slovniške zveze, torej ne morejo biti pravi stavčni členi, vživi pripovedi so nekako vrženi med stavek" (Jezikovna vadnica 1949). 10. členek je med nepregibne besedne vrste uvrstil akademik J. Toporišič (Slovnica 1976). Vendar izraz v Toporišičevem smislu pozna že slovnica 1956 (trije slovničarji), a je pridružen poglavju Prislov. Gre za različne besedice prislovnega značaja, ki nimajo samostojnega pomena, “ki pa včasih premaknejo pomen, včasih pa druge besede okrepijo ”. Toporišič pravi, da se po svoji vlogi približujejo veznikom in prislovom. SSKJ členek označa kot besedo “brez samostojnega pomena, ki se navadno prideva drugim besedam ”. Nekaj Toporišičevih primerov: Ja kam pa je šel; sicer pa mi je vseeno; ti si torej razbil šipo; ravno to bi moral vedeti. Slovničar F. Žagar (Naš jezik, 1982) poudari, da se s premeščanjem členka spremeni pomen stavka: Tudi vrabček je priletel čez polje; vrabček je tudi priletel čez polje; vrabček je priletel tudi čez polje. Si in ga sta samostojna členka v reklih: lej si ga no; kdor si bodi; bog si ga vedi. Pravite: preveč vsega na kupu. Brez skrbi - v prihodnje bomo vsako besedno vrsto obdelovali posebej in zlagoma. mmm 14 ^=_===^Sf====^ ==©)= 8. NA PAfEtJVEM OUOR8 Asiški škof don Guido je priporočil Frančiška in njegove brate kardinalu Janezu da San Paolo. Izpočetka seje zdelo, kakor da kardinal nič kaj rad ne posluša škofa, potem pa seje vneto zanimal za te nove ljudi in je dejal: »Pa dobro. Rad bi videl tega Frančiška, človeka posebne vrste, kakor mi pripovedujete. Naj pride k meni s svojo družbo.« Frančiške je prišel. Radovedno se je ozrl kardinal v prišlece. »Asiški škof mi je pravil o vas,« je dejal. »Rad bi pa, da slišim iz tvojih ust, Francesco, kaj želiš od papeža in kakšno je življenje tvoje družbe.« »Kakor uči sveti evangelij,« je odvrnil Frančišek; »brezpogojno hočemo slediti Kristusu in živeti brez vsake najmanjše lastnine.« In je obrazložil kardinalu vse po vrsti. Kardinal se je čudil. »Vse lepo in dobro,« je povzel ob koncu Frančiškovega pripovedovanja, »vendar menim, da se to ne bo dolgo držalo. Kaj takega je pač mogoče v prvih letih mladostnega ognja in zavzetja za lepe misli in vse najboljše, a pridejo leta, pride čas, ko človek omaga pod težo življenja in onemore in tedaj - tedaj misli drugače! Res, ljubezen do Boga mora biti brezmejna, vendar je človek iz mesa in Bog to ve in ne zahteva nemogočih stvari od nas. Kaj meniš, Francesco?« Frančišek se ni dal premotiti. »Gospod kardinal, vse sem dobro preudaril in kar sem Vam povedal, ni bilo iz mene. Gospod mi je naročil tako.« Kardinal je opazoval Frančiška, všeč mu je bil, vendar le ni mogel zaupati njegovi vnetosti in je odvrnil: »Dobro, vse dobro. A dovoli, zakaj pa ne bi šli vsi v kak samostan ali živeli po pravilih benediktincev ali drugih redov? Stari redi so to, njihova pravila so preizkušena, potijena od papeža, veliko svetih možje že izšlo iz the samostanov. A tako, kakor hočeš ti in tvoji bratje, tako je skoraj nemogoče: brez imetja, brez stalnega bivališča, brez lastne strehe, to ne bo šlo!« Frančišek je spet zatrdil, da je njegova pot življenja od Boga, da zaupa le Vanj in noče nič drugega kakor živeti natančno po besedah Gospodovih iz evangelija. »In lepo prosim, gospod kardinal, če bi smel to povedati svetemu Očetu in bi mi on potrdil in dovolil, da bi smeli med ljudstvo in pomagali sveti Cerkvi, da se ne sesuje.« Kardinalu seje za hip zmračilo lice, potem seje naglo okrenil in vstal: »Prav. A ostani tu s svojo družbo. V moji bližini bodite, da vas pokličem, kadar bo treba.« In je sporočil papežu Frančiškove besede. Papež se je zresnil, se zamislil. Matp ša dejal kardinalu: »To je res, daje v današnjih časih veliko nevarnosti za sveto Cerkev. Ima veliko moč na zunaj, znotraj pa se majejo stebri, in duhovščina je - žal, to priznam, čeprav me boli - bolj in bolj posvetna in se odteza pravemu namenu in pravi nalogi svojega vzvišenega poklica. Gotovo, pomoči je treba na vsak način, nujna je že. A kdo mi je porok, daje ta mož s svojo družbo poklican za to? Koliko jih je že prišlo v Rim z isto prošnjo! A prevarali so nas, krive nauke so trosili med svet, družba krivovercev in zaslepljencev je nastala iz njih. Spomnimo se le Petra Waldusa! (P. W. je ustanovil družbo krivovercev, ki je mešala tisto dobo.) In drugih! Samo škodo smo imeli od njih. In zdaj spet eden... Gospod kardinal, opazujte jih, izprašujte, pa pridite še enkrat! Če je res volja božja, kakor pravi... počakajmo!« Še je govoril kardinal s Frančiškom, več dni opazoval življenje njegovo in njegovih bratov, a ni dosegel nič drugega, kakor da je moral vnovič k papežu in mu povedati: »Asiški spokorniki imajo svoj prav. Videti so zares taki, kakor pravijo, da so. Opazoval sem j ih vse te dneve in govoril z vsemi. Kaj je zdaj vaša misel, sveti Oče?« Papež Inocenc III. Je po daljšem molku odvrnil: »Čujte, gospod kardinal, kaj se mi je sanjalo nocoj: Da sem videl, kako se podira cerkev sv. Petra. Prestrašen planem, kličem, tresem se od groze. Tedaj vidim prihajati slabotnega človeka. In glej! Opre se ob stebrovje, dvigne z ramo stavbo, pokonci je stala, kakor stoji zdajle! Kaj menite?« Kardinal ni odgovoril. »Prst božji,« je povzel papež. »Privedite mi Francesca.« Prišli so bosjaki na mogočni dvor papežev. Inocenc III. Je ostro premeril brata za bratom, prav posebej pa se je zazrl v Frančiška in spoznal v njem onega človeka iz sanj. Vendar je dejal: »Sin moj, zvedel sem o namenu tvojega prihoda in verjamem, da boste živeli tako vi, kar vasje zdaj. A kako bo z vašimi nasledniki?« Frančišek je odvrnil: »Sveti Oče, popolnoma se zanašam na Gospoda Jezusa Kristusa. Če nam je obljubil večno življenje v nebesih, kako bi nam odrekel teh borih stvari, kijih potrebujemo za pozemsko življenje?« Inocenc III. je kar ostrmel radi preprostosti in globokosti Frančiškovega zaupanja v Boga. Že se je razveselil misli, da so prav taki možje potrebni za tedanjo dobo, a se vendarle še ni hotel izdati in je dejal: »Pojdi in prosi Boga, če je zares Njegova volja, da živiš tako!« Frančišekje odšel, papež pa seje posvetoval s kardinali. Ugovarjali so in imeli iste pomisleke kakor prej papež, a Janez da San Paolo je dejal: »Po svetem evangeliju hoče živeti ta mož. Če mu rečemo, daje to nemogoče, kaj se ne pregrešimo vpričo Kristusa, kije tako učil?« Vsi so umolknili, Inocencu III. pa je bilo všeč, daje padla odločilna beseda, zakaj v srcu je bil za Frančiška. Poklical gaje. Frančišekje vstopil in koj pričel: »Dovolite, sveti Oče, da Vam povem pravljico: Nekoč je živela v nekem stamotnem kraju lepa, a zelo uboga žena. Videl jo je kralj tiste dežele in jo je zasnubil, da bi mu rodila lepe otroke. In mu je porodila veliko sinov in si je mislila: ‘Kaj bi zdaj jaz ubožica s temi otroki? Nimam ničesar, da bi jih preskrbela.’ Dejala je sinovom: ‘Ne bojte se, kraljevi sinovi ste! Pojdite k njemu in dobili boste, česar vam je treba.’ Odšli so in kralj seje čudil, ker so bili tako lepi, in je vprašal: ‘Čigavi sinovi pa ste?’ Odgovorili so: ‘Sinovi uboge sirote iz puščave smo.’ Kralj pa jih je veselo objel in dejal: ‘Ne bojte se, moji otroci ste! Toliko je tujcev, ki živijo od moje mize, kako bom skrbel šele za vas, ki ste moji sinovi! ’ In je sporočil njihovi materi, naj pošlje vse svoje otroke k njemu, da bo skrbel zanje.« Potem je dostavil Frančišek: »Sveti Oče, jaz sem tista sirota iz puščave. Bog seje v Svoji milosti ozrl name in sem mu rodil sinove v Kristusu. In Kralj vseh kraljev mi je sporočil, da bo skrbel za vse moje potomce. Zakaj, če skrbi za tujce, se spodobi, da tem bolj skrbi za Svoje lastne otroke. Bog podari grešnikom pozemske darove zaradi ljubezni, ki z njo ljubijo svoje otroke. Kako bogastvo bo podelil šele onim, ki živijo po besedah Njegovega evangelija in ki jim je dolžan, da skrbi zanje?« Inocenc III. je koj razumel, da govori iz Frančiška duh božji, in vzkliknil je vpričo vseh kardinalov: »Zares, to je oni sveti in pobožni mož, ki bo popravil hišo božjo!« In je vstal, objel Frančiška in blagoslovil njega in njegove tovariše, rekoč: »Bog z vami, bratje, in govorite vsem o izpreobmjenju, kakor vam sporoči Gospod! In če bo vsemogočni Bog povečal vaše število, tedaj pridite brez skrbi k meni, pripravljen bom, da vam dovolim še kaj več in vam dam še večje naloge.« Pokleknili so in obljubili papežu pokorščino, bratje pa so dali to obljubo Frančišku, svojemu poglavarju. Imeli so dovoljenje, da smejo oznanjati besedo božjo, dobili so tonzuro, Frančišek je postal diakon. Duhovnik pa ni bil nikoli, ker je dejal, da ni vreden take časti. To je bilo 16. aprila leta 1210. Se nadaljuje p. Bazilij TONČEK 12 POTOKA Mladinska povest Tonček je po žalostnem dogodku pustil skupino sošolcev. Srjn ni vedel, kdaj se je znašel pod lipo za samostanskim obzidjem. Legel je na hrbet v travo in gledal v zelene veje. Sem gori je tistikrat plezal tudi Klančaijev Lojz. Danes pa... »Prsi mu je stisnilo,« je dejal gospod katehet. Pred očmi mu je zaplesala rdeča lisa na kamenitih tleh. In znova seje spomnil široko razprtih, grozo vzbujajočih oči... O Bog, o Bog! Kaj, ko bi se trhla spovednica prevrnila nanj in bi njega pritisnila na prsi? Potem bi gospod župnik njega blagoslovil in prekrižal. Na hodniku bi ostala Tončkova kri in njega bi odnesli iz samostana... »Prsi mu je stisnilo...« Zdrav in vesel - nenadoma pa hreščanje spovednice, krik in - konec! Do mrtvega ali samo ob zdravje? Kdo ve! Morda Lojzek le ni čisto mrtev? Saj gospod ne blagoslavlja samo mrtvih. In mati tudi vedno križajo otroke, čeprav so živi. Toda Lojzkove razprte oči... In njegov nemi, bledi obraz. Pa luža krvi na tleh... Tonček sije zakril obraz z dlanmi in prenehal misliti. Kar v trenutku se je zgubil nekam daleč, daleč. »Cingel, cingel, cingel...« gaje prebudilo. Prisluhnil je. Navček... Iz lin stiške cerkve je jokal mrliški zvonček, kot bi mu vsak potegljaj z vrvjo zadal bolečino. Njegov glas je bil pretrgan in otožno zategel. Kakor bi mu bilo za vsak zvok žal, da gaje dal od sebe. Tonček je takoj uganil, da zvoni Klančarjevemu Lojzku. Umrl je, umrl... Oooo! Pa še zbogom ni mogel reči nikomur! Samo padlo je nanj, zahreščalo in - konec! Riše: Zorka Černjak Znova si je zakril obraz z rokami. In zdelo se mu je, kot bi smrt prišla ponj, ne po Lojzka. Prav razločno je čul lastni krik in začutil težo spovednice na sebi. Po grlu se mu je dvignila rdeča kri. Pred Tončkovimi očmi je vstalo vse njegovo življenje. Pa kakšno! Največji grešnik na svetu nima toliko nad sabo. Ah, prav gotovo je zanj pripravljeno mesto na dnu pekla! Slika za sliko je hitela pred njim. Prišla je stara beračica Poharica. »Zakaj si me oponašal?« mu je grozila s palico. Stari župnik Hudovernik gaje terjal za krajcarje, ki jih je Tonček dobival pri drugem poljubu roke. »Cel kup si jih prigoljufal. Glej, da mi jih vrneš, sicer...« je nadušljivo pohrkaval. In prišel je učitelj Kovač ter ga resno pogledal izpod čela. Saj je vedel, daje bilo o udarcu s palico in krvi na glavi vse narejeno. »Lagal si mi, da veš!« In še in še! Celo oče, ki je bil z njim vedno tako dober, mu je očital oni vrček piva, mati pa razbito steklenico. Neža ga je oštevala za vsak potegljaj njene kite, sošolec Pavle mu je oponesel prigoljufane fmike... Vsaka malenkost je dobila grozno obliko in velikost. Kar je Tončkova brezskrbnost že zdavnaj pozabila, je prišlo danes iz groba pozabe kakor svetopisemski Lazar. Iz vseh strani je kričalo nanj. Da, da! Ko bi bil danes on na Lojzovem mestu, bi se že cvrl v peklu za svoje hudobije. Nič več ni mogel vzdržati. Skočil je pokonci in stekel za obzidjem, kot bi ga gonil sam peklenšček. Naravnost v cerkev jo je ubral in se zgrudil koj pri kamnu z blagoslovljeno vodo. Sam je bil v hramu božjem, čisto sam. In tako tiho je bilo vse okrog njega. Toda, naj pogleda v obraz stiske žalostne Matere božje? Ah, saj ga bo raztegnila v resne gube in obrnila oči od grešnika. Tonček je bil ves obupan. Končno je vendar le plašno pogledal v veliki oltar. Kot cestninar v svetem pismu, ki se je bil na prsi in ponižno prosil: »Gospod, bodi milostljiv meni grešniku!« Toda ta je menda ogoljufal -vsaj Tonček sije tako predstavljal - samo nekaj starih žensk, ki so nesle za semanji dan naprodaj maslo in jajca ali kaj podobnega. Od moških bi se mu težko kateri pustil potegniti za cestnino. Oh, grešnik Tonček, pa ima nad seboj celo goro hudobij... Toda Marijin žalostni obraz je bil miren in lep kot vedno. Le Tončku se je zdelo, da so njene oči še bolj tožne kot navadno in je danes v njih še več materinske miline. »Zdaj bom priden, prav gotovo bom,« je skesano zatijeval deček. Morda je prvič v življenju nekaj obljubljal in pri tem tudi sebi veijel. Kojepotoški Tonček stopil iz cerkve, je skoraj butnil v gospoda Primoža, kije z odprtim brevirjem v rokah prišel izza vogala. Gotovo je moli za rajnega Lojzka. Drugikrat bi ga učenček samo ponižno pozdravil in pohitel mimo, da ga gospod ne bi kaj preveč vprašal. A danes je izustil svoj »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« obstal in nerodno mencal na mestu. »Na vekomaj amen!« je odzdravil gospod župnik, zaprl brevir in pogledal izpod očal. »Ah, ti si, Pintarčkov Tonček! In v cerkvi si bil. Si molil za Lojzka, kajne?« »Naka,« je takoj odkimal mali grešnik, česar ne bi storil nikdar doslej. Sicer bi pa najbrž vsak otrok pritrdil, če gospod že vpraša tako, da skoraj ne moreš reči ne. V tem so si prav vsi kratkohlačniki enaki. »Ne?« se je odkritemu odgovoru začudil gospod Primož in nadaljeval: »Vidiš, Lojzka ni več. Lahko hvališ Boga, da se ni zvrnilo nate.« Tonček je zardel kot rak in povesil oči. Pa menda res bero z obraza, da takemu nepridipravu ne bi bilo dobro umreti. S prsti je nerodno nategoval naramnice svojih širokih hlač in z boso nogo brcal v pesek na poti. Končno je skozi solze pogledal katehetov dobrodušni obraz in spravil iz sebe: »Ah, gospod... Pa saj veste, gotovo že veste... Jaz sem - jaz sem... tak hudobnež...« »Oho!« seje zasmejal gospod Primož. »Kaj pa si storil takega?« Tončku se je upiralo. Sram ga je bilo in ves rdeč je povedal: »Učitelja Kovača sem... sem nalagal, grdo nalagal... Sam sem si kraste razpraskal po glavi, a kriva je bila njegova palica...«je hlipal v solzah. Gospodu Primožu je bila zgodba nova. Smejati se ji je moral, tako zgrevano jo je povedal ‘zločinec’. »In goljufal sem tudi...« »Tako, tako!« seje ‘čudil’ katehet. »Gospoda Hudovernika sem nalašč večkrat srečaval in mu tako za vsak poljub roke izmikal krajcar.« Tonček je mislil, da bo prav gotovo zagrmelo nad njim zdaj, če mu je bilo že pri prvem grehu prizaneseno. Gospod pa seje le muzal in kimal svoj: »Tako, tako!« »In prerad skočim komu v lase. Nežo sem že tolikokrat vlekel za kite... Poharico sem tudi oponašal...« Tonček bi rad našteval cele litanije, gospod ga je ljubeznivo pogladil po ščetinastih laseh in spregovoril: »Tak zločinec si, pa te ima še sama Mati božja rada. Kaj misliš, da ti je dal ljubi Bogek zastonj angela varuha? Le kaj bi ta počel ob strani, če bi bil Tonček kot iz sladkorčka in za nič drugega, kakor da bi ga mati spravili pod steklo?« »In Pavleta sem zgoljufal za frnike...«je kar preslišal Tonček in zopet začel. »Tak zločin!« seje smejal župnik. »Najmanj sto jih je bilo, kajne?« »Naka, tisto pa ne! Šest in med njimi ena steklena...« »Kakšen grešnik,« se je zopet zasmejal duhovnik plašnemu obrazku Pintarčkovega najmlajšega. Nato ga je še ljubezniveje kakor prvič pobožal po zrmšenih laseh. »Kaj me nisi slišal, da ti ljubi Bogek ni dal zastonj angela varuha? Všeč si mi, Tonček, in prepričan bodi, da tudi Bogu. Vidiš, tako zgrevano si zaupal svoje ‘zločine’, ki pa jim nimam kaj reči. Veš, otroci so vsi enaki. Tudi jaz sem bil nekoč porednež prve vrste...« In gospod Primož Ribnikar se je zamislil predse. Gotovo je vstala pred njim negova sončna mladost tam pod gorenjskimi hribi, kjer mu je tekla zibka. Se nadaljuje V.A**0 4CCIVA8 iHxor&i.*ss* kXKO »CiC.SVA* Tokrat vam predstavljamo nove slovenske znamke, ki so izšle septembra. Tudi tokrat se zanje zahvaljujemo gospej Mauri Vodopivec iz Južne Avstralije. Štiri znamke poimenovane V novo tisočletje, predstavljajo različne dogodke iz iztekajočega se tisočletja. Čeprav gre samo za zaznamek na koledarju, prelomnica med dvema tisočletjema obuja spomine na neverjetno smeli razvoj te dobe. Človek je namreč v zadnjem tisočletju iznašel več stvari kot v vseh šestih milijonih let, kar je na Zemlji. Jubilejni znamki Božidar Jakac - Letos je minilo sto let od rojstva slikarja Božidarja Jakca, enega najpomembnejših slovenskih ustvarjalcev 20. stoletja. Zrasel je na Dolenjskem in študiral v Pragi. Posvetil se je grafiki, portretiranju in krajinarstvu, njegova najpogostejša slikarska tehnika je bil kredni pastel. Sliki na prvi jubilejni znamki predstavljata avtoportretno Znamke »i Al Mi Slomšek \ Slovenija * Božidar Jakac (1899-1989) Božidar Jakac (1899-1989}