10
Voda je ključni element v vseh eko-
sistemih. Njeno onesnaženje pred-
stavlja velik problem, ki so mu še 
posebej izpostavljena bitja, ki živijo 
v vodnih okoljih. V morjih in oceanih 
konča veliko odpadkov in nepreči-
ščenih odplak. Med bolj občutljiva 
območja spadajo zaprta morja, kot je 
severni Jadran. Kiti in delfini so kot 
plenilci na vrhu prehranjevalne veri-
ge zelo izpostavljeni različnim stru-
penim snovem, ki lahko močno ne-
gativno vplivajo tako na posamezen 
osebek kot na celotno populacijo.
Izmed vseh vrst onesnaževanj na življe-
nje morskih živali zelo vplivata mehan-
sko in kemijsko onesnaževanje. Med 
mehanska onesnažila spadajo trdi od-
padki, ki izvirajo tako s kopnega kot iz 
morja (pomorski promet), mednje uvr-
ščamo plastiko (vrečke, plastenke ...), 
steklo in gumo. Med kemijska onesna-
žila pa sodijo zlitja nafte, olj, kemikalij, 
razne industrijske odplake in iztoki ka-
nalizacije (detergenti ipd.).
Mehanska onesnažila, kot so smeti (npr. 
plastične vrečke), so problem, saj jih 
lahko kiti, delfini in druge morske živa-
li pomotoma pojedo. To lahko povzroči 
blokado prebavnega trakta, notranje 
poškodbe ali celo zadušitev. Živali se 
pogosto zapletejo v zavrženo ali iz-
gubljeno ribiško opremo, kar je velik 
problem v svetovnem merilu, saj na tak 
način umre veliko število morskih živa-
li. Pri kemijskem onesnaženju se stru-
pene snovi v morju skozi prehranje-
valno verigo kopičijo v živalih v vedno 
večjih količinah in tako potujejo vse 
do najvišjih plenilcev. Ti so dolgoživi, 
zato se strupene snovi dolgo kopičijo 
v njihovih telesih. Takšne snovi so tež-
ke kovine, poliklorirani bifenili (PCB) 
in diklorodifeniltrikloroetani (DDT), 
izjemno strupene kancerogene spo-
jine, ki povzročajo obolenja živčnega 
sistema, delujejo pa tudi kot estrogeni 
ali antiandrogeni. Te snovi oslabijo ali 
onemogočijo imunski sistem in zatrejo 
sposobnost razmnoževanja. Živali so 
posledično bolj občutljive za naravne 
patogene in biotoksine, rezultat pa je 
lahko tudi smrt. V času brejosti in doje-
nja samice velik delež svojega toksične-
ga bremena prenesejo na mladiče, kar 
vodi v njihovo visoko smrtnost, še po-
sebej pri prvem mladiču, ki ga samica 
skoti. 
Pri plenilcih v Sredozemskem morju je 
bila ugotovljena 1- do 2-krat večja kon-
centracija nevarnih snovi kot v Atlant-
skem in Tihem oceanu. Vzroki za to so 
predvsem v omejeni izmenjavi vode in 
močni industrializaciji. Zanimivo je, da 
je bila pri morskih sesalcih ugotovlje-
na izjemna toleranca za težke kovine. 
Kljub velikim koncentracijam živega 
srebra v njihovi hrani (ribe, glavonož-
ci, školjke in drugi morski sesalci) ne 
kažejo očitnih znakov zastrupljeno-
sti. Visoka toleranca je rezultat deto-
ksifikacijskih procesov, ki omogočajo 
shrambo strupenih snovi v netoksični 
obliki. Procesi medceličnega shranjeva-
nja sicer povečajo koncentracijo kovin 
v jetrih, ledvicah in maščobnem tkivu, 
a hkrati zmanjšujejo nevarnost zastru-
pitve. Eden od detoksifikacijskih pro-
cesov je vezanje kovin na proteine me-
talotionine. Njihova vloga pri izločanju, 
bioakumulaciji in detoksifikaciji težkih 
kovin, kot sta živo srebro in kadmij, je 
bila dokazana na mnogih organizmih. 
V nasprotju s težkimi kovinami, ki so 
prisotne v naravi, največji problem 
predstavljajo PCB-ji in njim podobne 
spojine, ki so ksenobiotiki, torej ume-
tnega izvora. Večina živih bitij se na 
razgradnjo sintetičnih snovi ne more 
prilagoditi, saj te snovi niso bile priso-
tne v njihovi evoluciji. Prvi vzorci tkiv 
delfinov iz slovenskega morja, ki so jih 
zbrali raziskovalci iz društva Morige-
nos, kažejo precej visok nivo PCB-jev. 
Raba teh snovi je sicer prepovedana, a 
so v morskem okolju preko prehranje-
valnih spletov še vedno prisotne iz ča-
sov, ko so bile v splošni uporabi. Skupni 
nivoji so se sicer zmanjšali, vendar te 
snovi niso izginile. Nivoji PCB-jev v del-
finih slovenskih voda so med najvišjimi 
v Evropi.
Vpliv onesnaženja na kite in delfine je 
zaradi pomanjkanja podatkov in široke-
ga nabora vplivov na ekosisteme slabo 
proučen, vendar je prav to eden od po-
membnih dejavnikov pri dinamiki po-
pulacij. Kljub težavnemu pridobivanju 
neposrednih dokazov vzroka in učinka, 
lahko na podlagi slabšanja stanja med 
populacijami kitov in delfinov poveže-
mo negativne vplive nanje z antropoge-
nimi dejavnostmi. Nadaljnje raziskave 
tkiv morskih sesalcev bodo privedle do 
boljšega razumevanja vplivov onesna-
ženja in pripomogle k učinkovitejši za-
ščiti teh živali.
Skupina delfinov v Tržaškem zalivu. Prvi vzorci 
tkiv delfinov iz slovenskega morja kažejo precej 
visok nivo PCB-jev (foto: Ana Hace).
Delfini so plenilci pri vrhu prehranjevalne verige, strupene snovi se skozi prehranjevalno verigo 
kopičijo v njihovih telesih (foto: Tilen Genov).
Vpliv kemijskega in mehanskega 
onesnaženja na kite in delfine
Besedilo: Maja Šorli