štev. 7.
v Maribora 1. aprila 1877.
Tečaj VI.
Izhaja
1. in 15. dne vsakega meseca.
Rokopisi
ne vračajo se.
stoji na leto:
redoma po 4 forinte,
izjemoma po 3 forinte.
v
ČASOPIS  ZABAVI I  POD'uKU.
Pregled.  Poezije: Mati detetu. Oblak. Nekdaj — sedaj. — Med in pelin. — Daktilus.
— Popis slovenske zemljo. — Solnce. — Pisma o ruskej literaturi. — Primož Trubar. — Jezikoslovstvo. — Drobne vesti. — Književnost in umetnost. — Listnica. —
Mati detetu.
Smehljaj se, dete, moja sreča !
Vse kar od tebe jaz želim, Na usta tvoja da smeječa
Poljubčke srčne položim. Tvoj smeh vsak čut mi oblažuje. Tvoj smeh nad vse me osrečuje.
Smehljaj se, dete! neprestano
Naj bo veselo ti srce. Dokler je tebi še neznano
Vesoljnega sveta gorje.
Dokler pri vzglavju tvojem jedno V skrbeh srce te čuva vedno.
Smehljaj se, dete! Vem, osoda
I tebi srečo to zruši; Srce človeku skrb ko gloda,
V solze se smeh mu spremeni ; Zato smehljaj se, dok življenje Nij znano ti, in ne trpljenje.
P. D. - Pajkova.
Oblak.
Oblak priplava na nebo, V teman se plašč zavije, Črez daljno, tujo tja zemljo Svoj blagoslov izlije.
In v prsih žalostno srce K oblaku mi vzdihuje : „Z radóstijo porósi me Na sredi zemlje tuje!"
Gorjanec.
Nekdaj — sedaj.
z mladostnih
Lepih nad Vzrastel mi je Bridek sad.
Vzdiham, kje je Zlati cvet. Kje prijatelj Mladih let?
B. M.
Med in pelin.
Izvirna povest.
- 102 -
XL
Kadar nesreča ali nemir in razprtje v hišo udari, poleže se redkoica kedaj ali nikedar. Sicer se pogase navadno prve iskre upornega elementa, a le zvunanje ; skrivaj tle dalje in dalje, razširjajo bolj in bolj one sovražne moči, dokler pride zopet ugodni trenutek , da vzplamene s toliko večo silo in kot bljujoči ognjeniki zažare na vse strani.
Tako je bilo Sovi našemu znancu zadnje dni, tako njegovi nekedaj tako sladko zaželjeni sreoi veselega zakona. Ko se je prepričal pri župniku in kuharici in povsod, da nima njegova žena pričakovati ničesar, da je revna, da je primorana živeti le o njegovih težko prisluženih novcih, otrpnel je, pobesil glavo in hodil kakor izgubljeni sin okoli.
Miru, sladkega miru nij našel več ne pri ženi doma ne pri otroku, ki njemu niti podoben nij. Sej, čemu mu je žena, čemu otrok, oba veljata denar, še lep denar; kaj pa bode v prihodnje z njima, ko se vsuši njegova skrivna blagajnica, ki vže zdaj pojemlje pod neusmiljenimi rokami, ki jej ropajo od dne do dne njeno rumeno in belo drobnjav!
In kadar vže mora ostati doma in sedi molče svojej ženi nasproti in mu obtiči čestokrat nevedoma oko na njenem obrazu, vzbudi se mu šiloma nek skrivnosten notranji glas, ki mu pravi: Kaj si mislil, ko si jemal to ženo, brez novcev, žensko, ki niti lepa nij niti ljubezniva, ampak pravi križ božji?!
Tedaj se mu dozdeva, kakor da bi bilo vendar le res, kar trdi in meni
svet, da je njegova žena stara, da lepa nikedar bila nij, da se je le lepotičila kakor sraka s pavovim perjem, ki je odpadlo v prvih dneh sklenenega zakona.
Sveta jeza in tiha žalost se ga loti o tacih prilikah in on spozna, da ga je očaralo le ženino videzno premoženje, gosposki stan, imenitni sorodniki in bog ve kaj še, kar je vse goljufivo in sam dim, dim in videz.
V vseh teh morilnih mislih preganja ga povrh še kot morilec nesrečna podoba mladega učitelja, ki baje več potov vasuje z njegovo ženico in to ravno tedaj, kadar je on z doma.
Da, ko bi mogel uganiti vsaj to uganko in zvedeti, kaj govori učitelj z ženo, kako se vede, morda celo njega opravlja.
Ti in enaki vzroki so bili krivi, da po zadnjih dogodbah nij bilo več veselja v Sovinej hiši.
Žena je navadno povešala glavo, kajti prepričala se je tudi in še prekmalu, da nij mož tako petičen kakor je mislila, da je trden, siten in neprebavljiv in da živi lehko mnogo mnogo let. Ko je videl Sova svojo ženo otožno ter si je to tako razlagal, da je slabe volje, ker ne vasuje z mladim učiteljem, molčal je, zapustil sobo in šel na plan, da bi si zvedril vročo glavo, in ko vse to nij pomagalo nič, v Icrčmo, kjer je točil ru-dečelični krčmarček zdravila za duševne bolezni, cekinasto vino in pravo pošteno žganje, in dišeči brinjevec.
Kmetje so v taki priložnosti urno opazili, kaj vodi Sovo v krčmo. Tolažili so ga torej, prigovarjali mu, naj
- 103 —
si ne jemlje tacih malenkostij k srcu ter naj bode vesel in naj pije vino.
Sova 4ober in vedno hvaležen človek, je vedel vredno poplačati to iskreno sočutje in prijateljstvo. Poklical je pijače, preganjal v veselej piv-skej druščini moreče skrbi in čistil neizmerno urno svetlo in belkasto drobnjav svoje nekdaj tako čislane biagajnice. Vse to pa zaradi sladkega zakonskega jarma, ki si ga je naložil na stare dni na pieci, zaradi nežnega bitja, rahločutne ženske, zaradi večno slavljene in opevane ljubezni. —
Neko nedeljo se poslovi Sova od žene, meneč da ima opravek v mestu in da se vrne stoprv drugi dan.
A ko koraka mimo krčme v bližnji soseski, kličejo ga stari znanci pit. V resnici tudi sam čuti nekaj, kakor žejo, a ne po vodi, temveč po vinu, ki se toči ravno tu notri po slepi ceni in tudi na dobro ime, če nij drugače.
Boj je hud, meso je slabo, nekaj veselja potrebuje, kedo bi vedno delal in skrbel, večno tako ne živi, in to bi tudi prijetno ne bilo.
S tacimi mislimi prestopi Sova vezni prag, meneč ostati le eno uro, več ne, v druščini; potem pa urno v mesto, kjer ima imenitne opravke pri komisiji in pri kancelijskih gospodih.
Koliko lepih trdnih sklepov je storjenih, koliko dolgo gojenih in prise-ženih namenov prelomljenih. Kedo bi uganil in izračunil ta največi račun, ki se kopiči in ponavlja dan na dan po vsem širocem svetu?
Tudi Sova ga je pomnožil za lep del in prelomil svoj sklep, trden sklep, pozabil v pijači ostrega komisarja, mestnih gosposk in vsega sveta, tem bolje si pa privošal vina in drugih božjih darov.
Mračilo se je, ko se predrami v
svojem veselju, plane kvišku, hoteč napotiti se po prejšnjem poti.
Volja je sicer dobra, a njegovo meso slabo, glava težka, saspana, noge nočejo prav služiti, pot jim je nestrp-Ijiv. Tako se napoti Sova lopet proti domu.
Luna posveti zdaj izza oblakov; lepa poletna noč leže na polje in ravnino. V vseh srcih budi tako krasen čas veselje in domišljijo, torej tudi v Sovinem !
Na misel mu pride, kako je fan-toval nekdaj s fanti na vasi, kako so ga ljubila dekleta, a on nij maral nobene, kako je našel posled lepo, gosposko nevesto. Dalje ne misli, dovolj mu je vže te sreče!
V potrjenje svojega nenadnega veselja povzdigne glas in zapoje pesen, prelepo fantovsko pesen, ki se mu dozdeva lepa, prelepa stoprv zdaj, ko je prepozno, davno prepozno, pesen, ki pravi:
„To žalost v eksempelj povem Neskrbnim vam mladim ljudem. Če dolgo živet' vara je mar. Zaljubit' se nikdar nikar!"
XII.
Pozna ura bije v vaškem zvoniku, . ko dospe Sova v vas.  Užita pijača, dolga hoja, zatrta žalost in spomin lepših dnij mu popolnoma omami glavo.
Strašne podobe se mu drve v mislih, podobe, ki so mu sovražne, ki ga preganjajo, sam ne ve zakaj.
Šepetanje v sadnem drevju, šumenje vaškega potoka, ropotanje samotnega mlina ondi na strmini se mu dozdeva kot nagajajoče zasmehovanje, kot krik: glejte ga Sovo, kako srečen je z bogato, gosposko nevesto, da prav je storil, ker nij hotel kmetske poštene deklice ; taka bi mu delala sra-' moto.
7*
- 104 -
Sova postaja v tej nepopisljivej žalosti, roko dviguje kakor v maščevanje, pogleduje proti nebu, stresa z glavo in kolne.
Da, kedor bi mu zdaj prišel, ravno zdaj s sovražnim namenom v jeklene klešče njegovih pestij, gorje mu! Neusmiljeno bi ga precej pretrl, premlel, da bi ga pomnil vse žive dni! Vsaj le svet je hudoben, nihče drugi ; svet, ki grdo, krivo govori o njegovej ženi, le svet jo je podučil, da jezi njega, le on pokopal njegovo tiho, sladko, zakonsko srečo. Tako togotée se pride Sova po stezi na vrt pred hišo, v kte-rej stanuje.
Pol debele lunine glave se skrije zdaj ravno za temen oblak. Veter potegne sem od severja in stresa dremajoče vrhove sadnega drevja okoM stanovanja.
y^ Sova postoji. Drevesno vejevje slika čudne podobe ondi na zahodni strani, na zidu in pod oknom, kjer stanuje njegova ženica in otrok. Kaj je to? — To je človek, ponočni vasovalec, ki vasuje s svojo ljubo. Glej ! kako jej dela poklone, kako prikimuje, kako se spenja ob zidu in zre v samotno spalnico. In kaj še, kmetski fant nij; dolga njegova senca na nasprotnem zidu naznanja človeka v gosposkej suknji, z visokim pokrivalom.
Sova se nekoliko prestraši, zbledi, omahuje na trudnih nogah; a urno se zopet ojači, maščevalni ogenj mu blisne v očesu, strašna misel mu šine v glavo.
Spomni se, kakor po sih mladega učitelja, o katerem govori ves svet, da mu zahaja v škodo, kar se tiče njegove lepe ženice. Le on tega ne verjame, & zdaj mora, mora ; z lastnimi očmi se je prepričal.
Da, možak pod spalnico njegove ljube nij nihče drugi nego učitelj! Gosposk je, visok in tenek kakor trska. O hinavščina ! žena ga je izdala, da je iz doma, in porabila to priložnost v naj večo pregreho, v vasovanje z mladim učiteljem!
V tej nepopisljivej jezi zvija Sova čudno svoj lunasti obraz, stiska grozovito pesti in se pripravlja v strašno maščevanje svojemu tekmecu, nočnemu vasovalcu, roparju njegove zakonske sreče.
Da, kaj bi storil, kako kaznoval primerno to strašno pregreho! Ko bi le vedel to in mogel zasačiti skrivaj in nenadoma hudodelca ! Tako študira Sova nekaj časa in uganja, kje bi dobil krepkega pomočnika v tej sili. Povrh pa kuje hudo, ostro pridigo, ki jo bode govoril potem svojej nezvestej ženi. O, take še nij govoril noben pridigar na prižnici, da, povedal jej bode tudi, zakaj otrok nij podoben njemu, kako ga ona goljufa in sramoti pred sosedi in povsod!
Zdajci zopet veter potegne po drevju in nočna podoba se zopet jame gibati in sklepati svoje dolge roke, kot bi objemala nekoga.
Sovi zavre še hujši srd; ravno zdaj se poslavlja vasovalec od žene. Glej kako jo objemlje in pritiska na svoje hudobne prsi!
Zavest ga skoraj zapušča pri tem strašnem pogledu; kakor brezumen izdere v sili mlado drevesce, ki je vsajeno poleg njega, stiska je v koščenih pesteh, plane kot lev na svoj plen, na svojega tekmeca in neusmiljeno udriha po njem, da čudno odmeva po vasi in dolini, da razdrobi vse okno svoje stanice, da mu oma-gujejo sicer silne ker besne moči. —
105 —
A kaj je to ? — Vasovalec se ne gane ! Ali je brez čuta ? ali ga je celo ubil? O grozovita misel!
Zopet potegne veter in ponočnjak se zopet vzdrami in jame objemati razsuto okno. —
Sova ostrmi ; nepopisljivi strah ga zalije. To mora biti sam peklenščak ali učitelj, ki mu je začaral ljubo in njega. Ta strašna misel mu omami zavest, zboji se, drevesno gorjačo vrže od sebe in beži, kar ga morejo nesti utrujene noge pred škratastim vasovalcem svoje nezveste zakonske polovice, pred čudno podobo, ki ga preganja !
Dospevši med drevje se spotakne ob korenine, pade na obraz, kri ga zalije, misel preganjajočega strahu ga zapusti, kot brez življenja
obleži na poti. Tako ne vidi, ko požari zopet polna luna izza oblakov, da je bila nočni vasovalec le — senca bližnje lipe, ki je igrala ob zidu, se ne prepriča, da bi mu ženica bila zvesta, da mu učitelj ne zahaja v škodo, vsaj nocoj ne. In kaj še? Strašen kes se mu vzbudi v prsih, da je uničil v nepotrebnej jezi najlepše drevesce na vrtu, da bode imel hud račun jutre s hišnim gospodarjem in da je razbil okno svoje spalnice, prestrašil ženo in nežnega otroka, katerega vendar ljubi, čeravno mu nij podoben —¦ in da, o gorje! da bode pridigovala jutre ženica, ostro pridigovala in kričala gotovo huje, kakor si je on bil izmislil, kazniti jo z govorom.
A. Koder.
(Konec pride.)
Daktilus.
Il
1 Daniji knez je živel obdarjen z bogatstvom nezmernim,
Ali največi zaklad, katerega ne bi zaménil
Za bogatstvo sveta, bil lepi in modri je sin mu.
„Ti si dorastel, moj sin! Očetov zdaj blagoslov prejmi Ter se po svetu podaj ! A kadar se troje izpolni Let, povrni na dom se očetov in tedaj povej mi. Kaj je v resnici lepo in kaj je umetnosti smoter. Zvesto poslušaj poduk, od koder se tebi ponuja. Ter ga primerjaj vselej z razsodom lastnega uma. Z lahkim srcem potuj ; z odprtim ušesom in okom Jemlji utise na sé ter zapisuj si je v dušo ! " — Starec je rekel tako in vse mu k odhodu pripravil. Sin se nij dolgo mudil.   Pogledati v svet je že davno
V srcu želel. In zvedeti, kaj je lepota resnična, Kteri le sin bi si dal od očeta to dvakrat veleti? Ladjo ponosno zasedši popelje se kneževič urno Tja na bogati otok, ki z daleč kot kreda se beli,
V Anglijo, blaženi kraj, kjer premog in biftek slovita, K narodu težke krvi, železne batice in volje.
Kar svet ima blaga, nakupičeno vsakega tam je ; „Menda i lepega kaj", tako sin knezov modruje. Kažejo v shrambah mu vse, kar so iz dalnjega sveta
- 106 -
Sini John Buliovi vkup nanesli kot srake na gnezdo : Starih bogov od rek, ke Indijo zmakajo širno; 4
Kose od Parthena, kar ukradene belem pri dnevu; 3
Cele in štrene roke in glave vseh kipov helenskih ; Nakupljénih podob iz vseh galerij in muzejev Vsega sveti, — še več pa na tihem pod roko dobitih. Vse si ogleda moj knez ; naravno, da vsemu se čudi, Kar mu tolmačijo tam in s čem se bahajo kot svojim. Ali ko praša za cilj umetnosti in za lepoto. Reče mu razkoračeni sin sebičnsga Bulla: Prava lepota je to, kar služi v korist in dobiček; Utile pulchrum est ; ergo et pulchrum est utile ! — Goddam ! *) * Čuden se knezu zdi ta nauk Šekspirovih vnukov.
Vendar zapomni si ga, poslušen očetovej volji. Ladjo obrne takoj in jadra tija na Francosko.
Krasni se Louvre odpre čudujočim očem kneževiča ; ¦- ;
Slike prekrasne so tu vseh šol in vekov različnih. Šol ital'janskih in šol francoskih, hollandskih in nemških. In ko vpraša zavzet moj knez za bivstvo lepote, Brž mu odvrne galantni Francoz: Lepota je to nam. Kar se ugodno očem in našemu sluhu prilega. — Knez si zapiše ta rek v spomin in dalje potuje. Jedva je z ladjo pristal pri Cadizu mestu in španskih Tal dotaknil se, čuj ! trobenta ga kliče v areno, K bikovim borbam.   Uže matador**) se v sredino postavlja; Knez si pogleda ta bor; a stud in gnev mu protrese Ude vse; ne da bi poprašal, kaj je lepota. Drugo jutro odrine že proč in hrbet pokaže Narodu bikovih borb, ki vzbujajo srd in togoto. Da razjarjeni čut proti lastnej krvi besnuje In v puščavo tepta zemljo, ki slična je raju. — Hud zanese vihar mladenčevo ladjo v Egipet. V Aleksandriji knez nastopi zdaj dom Faraonov, Slavnega Nila nanos, prastare zibelko prosvéte. Od Kaire poda se v okraj piramid nebotičnih, Spremljan od treh Beduinov, jezdeč na krotkem osličku. Že z daljine zazre, v soparno tančico zavito, Keobsa slavljeni stvor, piramid egiptskih kraljico. Strmo po stopnjah se vzpne, dvigovan od žilavih vodij, Piramidi na vrh, od koder se krasen odpre mu Proti Kairi razgled črez nepreštevne stolpóve. Mesta, vasi in ravan, rujavemu morju podobno. Lep in vzvišen se zdi mu prizor piramid veličastnih. Da zaklikne na glas: Enake lepote nij najti. Kakor je združena tu v velikanskih razmerah in črtah. Lepo je to, kar um in srce povišuje človeku. — Milan.
(Konec pride.)
*) Koristno je lepo; zato je i lepo koristno. Pri Bogu! **)  prvi borilec.
- 107 —
Popis slovenske zemlje.
(Dalje.)
Istrske reke, ktere imajo kratek tek, na izlivu pa navadno luke, so na zapadnej strani: Dragonja, Mirna in Li m, na iztočnej E asa. Li m je do polovice podzemska reka kakor Ljubljanica ali Eeka. Omeniti je še B o 1 j u n š i C e, ki se v Cepiško jezero izliva. Istrske reke so sploh po svojih globoko izrutih koritih in strugah znamenite.
O morju smo gore na kratko govorili ; naj še nekoliko pristavimo. Morje se globoko zajeda v slovensko zemljo ; posebno je Istra s svojimi otoki od njega tako rekoč narezljana in na-členjena, kar déla vehko število luk in pristanov, kterih se šteje 36. Veci teh so : Trst, Koper, Piran, Umag, Eovinj, Pulj, Preluka.
K Istri spadajo trije veliki otoki kvarnerskega zaliva: Krk, čres in Lošinj. Krk obsega 7.4 Dmilj, čres 5.8 in Lošinj 3.1. Prirodne lastnosti Isti"e in kraškega sveta se nadaljujo na teh od zveze s suho zemljo ločenih zemljiščih: golost, razdrtost in suša površnosti. —
10.
Pogledimo zdaj na doline in ravnine slovenskega zemljišča.
Doline (ako so majhne, doli in drage) so navadno za vodami, najčešče rekami, ker je dolinam pri postanku najbolj voda kumovala ; suhih dolin, ktere ne bi bile od rek pre-takane, je po Slovenskem jako malo. Večina dolin je torej vodnatih; suhe doline so posušene vodne struge.
Dolgost dolin je od dolgosti do-tičnih rek odvisna. Najdeljše doline so torej za Dravo, Savo in Sočo.
Za Dravo so najimenitnejše Zilj-ska in Junska na Koroškem. Jun-ska se odhkuje s širokostjo, kakor je koroška dežela sploh od vtoka Drave do Labode primeroma k ostalemu nje zemljišču precej globoka in razširjena, kar tudi mnoga tamo nabrana jezera kažejo.
Med Pohorjem in radljičkimi gorami se razprostirajo manjše rayninice pri Mutini, Marbegu in Sevnici (Zell-nitz); od Euš do Maribora pak se vedno bolj širi dravska dolina, ktera se končno razširi v tako zvano ptujsko polje (od Maribora do Ptuja), ktero se pod Ptujem nadaljuje pa tudi zožuje, dokler pri Središču prestopi v širno hrvatsko planjavo. —
Jako obrtna je mežka dolina (pri Prevalih) in krasna ter rodovitna je mislinjska (Slov. Gradec).
Murska dolina se pod Eadgono razširja v veliko mursko polje.
Savska dolina je ena največih. Ona se s prva od Podkórna razteza do Eadoljice. Potem se nad Naklom razširja v vehko gorenjsko polje, za obema bregoma Save. Eavan med Kranjem, Loko in Mejvodami imenuje se „sorško polje" (S.Jenko). Proti Ljubljani se imenuje ljubljansko polje (Vižmarji). Pod Zalogom do Litije se dolina zožuje, tako da je potem do Zidanega mosta prav tesna, pozneje pak se vedno bolj razširja, dokler od Vidma in Krškega počenši proti Brežicam kot široko brežko polje prestopi v hrvatsko Posavino.
Savinja, levi pritok Save, ima jako lepe doline in polja. Med Ljub-nim in Eočico, kakor tudi pri Mozirju je doHna še nekoliko ozka, ali od Le-
- 108 -
tuša se jame v prostrano polje razširjati doli do Celja in proti Vojniku. Savinjski pritok P a k a ima romantično sotesko (ozko dolino) z imenom Huda luknja, Hudinja pak dela ne menj romantično sotesko, imenovano Sót-ska dolina, med Novo Cerkvijo in Velenjem — po mojem sodu dolinice, ki se smejo z mnogimi slavljenimi švicarskimi glede romantičnosti meriti. Jako lepa je tudi spodnja savinjska dolina od Celja do Zidanega mosta, imenitna po svojih toplicah in krasoti in romantičnosti krajev.
Savinjska dolina utegne poleg savske ena najčarobnejših in krasnejših slovenskih dolin biti.
Izmed savskih dolin naj še omenim sledečih.
Jako imenitna po prirodnih lepotah (pad Savice) in po rodovitosti je bohinjska dolina, milje dolga, a okoli 7* tniljs široka, dobro naseljena in obrtna. Posebno imenitnost jej daje bohinjsko jezero.
Krasna in obrtna je sorska dolina, ktera se pod Škof. Loko s poljansko dolino združuje.
Eavna, s kraja suha in pusta, pozneje ljudnata in z logi in njivami krita je 5 ur dolga pivška dolina, imenitna po izviru Pivke (pod Trnom) in nje izlivu v postonjsko jamo.
Unec (Ljubljanica) preteka lepo planinsko dolino (Planina na Notranjskem), dobro obdelano in tudi z logi pokrito („Planinski logi"). Pod Vrhniko, kjer Unec in Pivka prihajata kot Ljubljanica na svetlo, se začne Južna" ljubljanska ravnina.
Krka, tekoč s početka skoz ozke dolinice in soteske, razširja se koncema v prostrano krško polje.
Potoki in rečice po Dolenjskem
delajo mnogo krasnih dolinic, ktere so pravi tj'pus dolenjske strani.
Soška dolina je od izvira Soče do Solkana (nad Gorico) v obče bolj ozka; samo nekoje krati, kakor pri Bolcu, Kobaridu in Tminu se bolj razširja ter dela polja. Pod Solkanom pak se dolina razteza v goriško ravnino tija do vtoka Ipave v Sočo.
Od tod pak Soča slovenska tla samo obrobljuje ter preteka precej prostorno italijansko dolino do svojega izliva v morje.
Izmed Sočinih pritokov dela Ipava lepo, obljudjeno in plodovito ipavsko dolino, sezajočo do Zavodnje. Od Dorn-berga počenši se ta dolina proti Mérni in Gorici čem dalje bolj odpira. Ro-dovitost in prijaznost, deloma tudi romantičnost (na severnej jako goratej strani) dela to krajino jako zanimivo in sloveče.
B e k a (it. Timao imenovana), izvirajoča pod Podgrajami, jugoiztočno od Pivke, dela 6 milj dolgo reško dolino, dokler se pri Š. Kocijanu v jezercu izgubi. Eeška dohna, ako ravno k večemu tesna, je ipak dobro ob-Ijudjena.
Doline, koje delate čubranka in Kolpa, so ozke in jako globoke. Cerkniška dolina, ležeča za potokom Obrhom in med jezerom, je velika ter blizu 3 ? milje prostorna, ali ona je močvirnata in zato menj obdelana.
Doline istrskih rek imajo sploh to lastnost, da so visokobregovite, ozke in večidel le pri ustju razširjene, in tudi močvirnate. Ravnine in nižine se nahajajo skoro samo ob ustjih Dragonje, Mirne in Boljunšice, kjer se ta v eepiško jezero izliva.
Toliko o dolinah; naj še pristavimo nekoliko opazk o ravninah, da-si smo o njih že nekoliko omenih !
- 109 -
Za ravnino rabi rado ime polje. Znamenitejša polja so, da jih bolj pregledno naštejemo: celovško, med Celovcem in Velikovcem; ptujsko polje, od Lobnice rečice počenši do Ptuja (gornje pt. polje) in od Ptuja naprej do Središča (spodnje pt. polje). Ptujsko polje meri okoli 6.5 ? milj ali 65.400 oralov. Mursko polje, od Eadgone do Strigove, meri okoli 4 ? milj ; ono je precej močvirno.
Velika kranjska ravan, razprostirajoča se od tržičke Bistrice do Vrhnike in Studenca, od Sk. Loke do Kamnika in do Zaloga, je vseh slov. ravnin največa ter zaseda nad 10 Dm. prostora. V to ravan spadajo kranjsko, loško sorsko, bistriško (za kamniško Bistrico) in ljubljansko polje.
(Dalje pride.)
Solnce.
Solnce, naša dnevna zvezda, ne razsvetljuje samo našo zemljo, ampak baš s svojo svitlobo in toploto vzdržuje organični život na površju zemlje ; pa tudi v notranjost zemlje deluje njena toplota. Solnčna svitloba in toplota vzrokujete dalje znamenite kemijske procese na zemelji in v zraku. Mislimo samo na fosforescencijo ! Prhlo drevo namreč in mrtve živah solnčna svitloba kemično razkraja, in vsled tega one počasi gorijo in se v temi svetijo.
Vplivom solnčne svitlobe tvarine spremenjajo svoje barve, a rastline iz-dišejo njenim vplivom kisek. Koliko meteorologičnih sprememb vzrokuje dalje solnčna svitloba na našem planetu ! Z eno besedo, dokler nam solnce zemljo razsvetljuje in greje, dotlé bode na njej vegetativni život obstajal, človeštvo pa bode moglo napredovati in duševno in telesno, a čem bodo poslednji solnčni žarki s površja zemeljskega izginili, brž se bode tudi začela večna tema in ponehanje duševnemu in telesnemu življenju. Solnce je po-slednjič tista jezgra, ktera vsa nebeška telesa s svojo pjivlačnostjo v
stanovitih daljavah po natančnih in točnih zakonih okoli sebe v pravilno sostavo vravnava.
če je tedaj solnce tako znamenito nebeško delo, potrebno je, da je bolje spoznamo. V sledečem naj spregovorimo nekoliko o njegovej daljavi od zemlje, o njegovej vehkosti, o njegovem gibanju in fizičnej kakovosti ! —
O daljavi solnca od zemlje se je s početka samo gatalo, in isti Ptolo-mej, Kopernik in Tycho o tej daljavi nič določnega niso omenjali, temveč kar tako trdili, da ta daljava 1200 zemeljskih polumerov iznaša. Tudi imenitni zvezdar Kepler je trdil, da daljava solnca od zemlje po priliki samo 3500 zemeljskih polumerov iznaša. Dandanes pa znamo za gotovo, kako je ta daljava velika.
Ona se je na štiri načine določila.   Ti načini so:
1) z določbo paralakse Marsa pri njegovej opozociji;
2) s prehodom Venere kraj solnca. (Ti prelazi se redko kedaj dogajajo ; predposlednji je bil 1. 1769, poslednji pa 9. prosinca 1874; prihodnji bode leta 1882).
- 110 -
3) 8 pomočjo meseca tako imenovanimi mesečnimi jednačbami.
4) z merjenjem svitlobe.
Po teh načinih našli so učenjaki, da je solnce od zemlje 147-53928 mi-riametrov oddaljeno.
Tudi glede velikosti solnca nahajamo razne misli. Tako je na primer Anaksagoras trdil, daje solnce tako vehko, kakor Peloponnez, a E u-doksij, da je solnce od meseca devetkrat vece.
Novejše preiskanje pa uči, da je objem solnca 1,251,000 krat veci od objema naše zemlje, in da solnce ima 319,500 krat več tvarine, kakor naša zemlja. Premer solnca iznaša 1409-8, a obseg 4303-6 kilometrov.
Solnce se kakor planeti okoli svoje osi vrti, kar je F ab ri ci j prvi trdil. On je zapazil, da so v solneu temne pege, in je trdil, da iz gibanja teh sledi, da se tudi solnce krog svoje osi vrti. Po Sporer-ju se solnce obrne krog svoje osi v 25 dnevih, 5 urah in 38 minutah.
Solnce moremo redko kedaj prostim očesom opazovati, ker nam neizmerna svitloba tega sicer ne dopušča. Samo kedar so solnčni traki slabejši, kakor n. pr. pri vzhodu in zapadu, pa tudi po zimi moremo prostim očesom v solnce gledati, drugače pa moramo, da ne oslepimo, primerne sprave (orodja) rabiti. Takim opazovanjem seznavamo, da je solnce enako svetlo telo. če pa solnce z dalnjogledom opazujemo, prepričamo se, da ono nij ideal popolne čistote, ker opazujemo, da temelj solnčnega površja nikdar nij popolnoma čist, temveč več ali menj moten in raznimi žilicami kakor mramor prepleten. Razun tega z daljnogledi tudi tako imenovane solnčne pege in baklje zapazujemo.
Solnčne pege je prvi opazil Fa-bricij.   Točnejše opazovanje teh pri-  ' kaznij na solneu nas uči, da njih oblika nij nikdar pravilna, in se one redko kedaj posamezne nahajajo, ampak da so navadno ali v vece ali v manj e kupe zbrane.   Solnčne pege so dalje navadno oglate, brez natančne zveze, kakor da so izrezane in v časih tudi svetlimi progami premrežene. Jezgra solnčnih peg je pokrita z manj temnim zavojem, t. j. s polusenco ali ogradbo, ki se tudi penumbra imenuje. Jezgra je navadno enako temna, penumbra pa na zvunanjej strani temnejša. Velikost solnčnih peg je jako razna ; nek-tere so tako male, da se komaj z najboljšimi dalnjogledi dajo videti, druge pa so tolike, da s svojo veličino zemljo presezajo, in je s prostimi očmi opaziti moremo.   Tako je Schwab e 1. 1865 šest peg s prostim očesom opazil, a Heis 24. sušca 1. 1864 opazoval pego, ktere penumbra je bila šestkrat veča od površja naše  zemlje. Veličina peg nij stanovitna, ker se one mnogokrat hitro povekšavajo in včasih tudi zevsema izginejo ; v časih pa se velike pege in njih kupi po več mesecev na solneu prikazujejo. —
Eazdelitev peg na solnčnem oplošju nij enolična. Največ peg nahaja se mej 5 in 30 stopnjo severne in južne širine, najmanj pa okrog solnčnih stožerov (polov) in na po-lutniku. Ali množina peg in njihovih kupov, kakor SchvrabeinWolf trdita, v stanovitnem času rase in pada. Koliko let to vreme trpi, še do zdaj nij določeno.
Znano je uže dalje časa, da se solnčne pege na solnčnem oplošju gibljo, ali komaj v novejšem času se je našlo, kakoršno je to gibanje. Spo-rer je namreč našel, da se pege v istih kupih razno gibljejo, Weber
Ili -
pa, da je gibanje solnčnih peg v Icupih jato sestavljeno in zapleteno, in meni, da nam ravno to potrjuje, da se na oplošju solnčnem razni toki nahajajo, čeravno nam se omenjene pege temne
vidijo, ipak one izžarivajo, kakor Zoliner trdi, štiri tisočkrat več svitlobe nego enaka ploča polnega meseca.
Dr. Križan. (Dalje pride.)
Pisma o ruskej literaturi.
II.
Sodržanje povesti „Son" — sanje — pojavivše se v prvih dveh štev. „Nov. Vrem." tega leta je v kratkem sledeče :
Turgenjev je živel s svojo materjo v malem primorskem mestu; kje, nij povedano. On je bil 171etni mla-deneč, mati njegova 351etna, lepa ženska, udovevša v 7. letu svoje zakonske zveze, ktere plod je bil edini sin, plamenečega srca i žive domišljije, kteri je v svojem življenju do moža mnogo sanjaril, kakor v metafizičnem, tako v navadnem pomenu besede , i tudi nekoliko veroval tem sanjam.
Enkrat se mn sanja, da išče svojega očeta, ki pa nij umrl, ampak skrival se samo pred svojo ženo i sinom v neki ulici, ozki i temni, mesta primorskega, v kterem je živela mlada vdova s svojim sinom. Našel je na nečem umazanem dvoru nizko stanovanje z okroglimi okni, v ktero je stopil, kjer je zagledal svojega očeta, ki pa nij umrlemu bil podoben, s pipo v zobeh in v dolgi spalni suknji, i kteri je, videvši sina, vedno pomikal se nazaj in izginil v megli razširivše se izbe.
Nastopilo je leto ; primorsko mesto se je jako oživilo, i Turgenjev ljubil je sprehajanje po bregu morja, kjer je bilo mnogo kavan i druzih podob-
nih zbirališč naroda. Ko se necega dne tako sprehaja na omenjenem prostoru, zagleda pred neko kavano človeka, ki mu je bil jako znan po vidu, i ki se mu je črez dolgo časa pripomnil, da je njegov oče v sanjah. Ukaže si za isto mizo vrček piva, in se sploh tako dolgo miče okoli tujca, da zve, da je baronskega stanu, da je rodom Eus, a se preselil uže pred nekimi leti v Ameriko ; da skoro odjadra nazaj. A med razgovorom mu je sam tudi povedal, kako se kliče, kje i v kacih okolščinah živi, kar je tujca nekako splašilo, tako, da se je takoj po tem s svojim zamorcem, kteri je prišel od nekod, pobral v kavano, pred ktero je Turgenjev še dolgo, dolgo sedeli čakal, da bi baron še prišel iz kavane; kajti rad bi bil še z njim govoril enkrat. A baron i zamorec sta izginila, kakor kafra
Turgenjev gre nevoljen domov. I kako se začudi, ko mu dekla začne praviti, da je mati omedlela med tem. i da je pričina omodlevici bil neki tujec, planivši v sobo k materi, a uda-Ijivši se ravno tako hitro iz nje, ko je dekla na krik materin prihitela na pomoč, i ko je po opisu dekle prepričal se, da je ta tujec bil isti baron, s kterim je pred nekolikimi minutami pivo pil. Mati se je nekoliko popravila, ko so jej dobili vrača, a za vsem se nij mogla pomiriti.
112 -
Sin celo noč prečuje na strani svoje toliko prestrašene matere, ktera pa o pričini (vzroku) nij hotela nič povedati svojemu sinu, kteri je tudi nij izpraševal ; zakaj ne, je jasno. Naenkrat v noči začne mati govoriti: „Sin moj, naj ti nekaj povem; ti si uže vzrastel, smeš vse vedeti. Vidiš, jaz sem poznala prijateljico, mlado i lepo, zgodaj omoživšo se, i živevšo prve dni po zvezi s svojim možem v stolici našej. Povsod v javnosti pro-slula je po svoji lepoti ; mladi ljudje hodih so mnogo za-njo, posebno pa neki častnik s strašnimi črnimi očmi, kterega se je vselej i povsod silno bala. Enkrat so dali tovarišči omenjenega oficirja večer, na kteri so povabili tudi njenega moža, a ona je ostala izza slabega zdravja doma v gostilnici, kjer sta stanovala. Dolgo čaka moža, a potem se vleže, a naenkrat, odpre se skrita dver, i strašno ! — isti častnik plane na-njo, je pokrije z nekim belim platnom — i izgine ravno tako naenkrat. Mož pride domov, najde ženo vso spiasene, vpraša, no nič ne zve, pa vidi, da nij zakonskega prstana z briljanti, iščeta ga oba, no nič ne najdeta, rezultat: takoj drugi dan se mož z ženo od-pelja, ktera je črez nekaj časa rodila sina. Več otrok nij bilo, a mož je skoro umrl od skritega gorja. In ta sin____"
Sin je razumel svojo trepetajočo mater, uznal tudi pričino oni zago-dečni (nerazumljivi) žalosti, ktera je bila vedno razlita na njegove matere obrazu. Udalji se mati v sosedno sobo, zadremlje tam na divanu, med tem ko zvunaj burja strašno tuli. No
z juterno zarjo prestane silni veter, a njemu se v tem migu zopet pokaže uže znana mu dovolj podoba. Pri tej priliki on hitro vstane, beži, kakor za podobo na ulico, brodi okoli po mestu, zajde med tem v ulico, ktera je podobna onej, v kterej je v sanjah iskal svojega očeta. V istej ulici zapazi to-varišča barona, zamorca, kterega želi poznati, a ta mu izgine iz vida, i ko tako strmi, pokazalo se mu je, da je prišel pred isti dom, v kterem je bil v sanjah s svojim očetom, pozvoni, pridejo odpirat, izprašuje vse na tanko, i sliši, da je tam živel neki baron, ki je po noči odpeljal se v Ameriko.
V svojem obupu poda se, da bi se nekoliko prevetril, na morski breg. Hodi semtertje, misli o strašnej prošlej burji na morju in v taeem stanju v morski strugi najde — telo svojega očeta v sanjah, amerikanskega barona, strašnega, črnookega častnika z bles-ketajočim prstanom na roki, kterega mu raz nje sname, beži domov, i še le zdaj pove vse svoje pripetljaje materi, ktere je imel z amerikanskim baronom.
Mati strmi, se ve, ko jej sin pravi vso povest, no premaga silne dušne boje vsaj toliko, da se zbere, odene, i prosi sina, da bi se oba podala vkup k truplu nesrečneža, da bi se prepričala tako o tem, kar se jej je še vedno zdelo dvomljivo, da si je svoj zakonski prstan uže dobila. Prideta na mesto, no prepozno — telo nesrečnega utopljenca je bilo uže med tem, nikdo ne ve, kam izginilo, da-si so še sledi, kjer je ležalo, bili vidni.
„Tak i propal sled mojegó otca .." konča Turgenjev svojo fantastično povest „Son". p. M. Štifter.
- 113 -
Primož Trubar.
(Dalje.)
Trubar s« je rodil 1. 1508 v Eaš-čici, vasici, ki je ondaj spadala pod oblast turjaških grofov, tri milje oddaljena od Ljubljane, na Dolenjskem.
Šole je obiskoval na Eeki (Piume), v Solnogradu in Beču.
Kakor ubožni dijaki vseh časov, živel je tudi Trubar od dobrot blagih ljudij; služil si je namreč, kakor je ondaj navada bila, s pevanjem duhovnih pesnij, od hiše do hiše hode, svoj kruh, kar pa, prav rekoč, nij mnogo različno bilo od beračenja.
Eevščina mu tudi nij dopuščala, da bi bil kakovo univerzo mogel obiskovati. Zato se grškega in hebrejskega jezika nij utegnil naučiti; pač je se na Eeki ilirščine in italijanščine naučil. Posebno iliršcina (srbsko-hr-vatski jezik) mu je sleje prav dobro služila.
L. 1527 našel je Trubar, v svojo domovino se vrnivši, velikega dobrotnika in zavetnika v tedanjem tržaškem škofu. Petru Bonhomu. Ta ga je za pevca „diskantista" prejel med svoje pevce in mu tudi dal priliko, da je mogel duhovniške nauke dovršiti.
Isti škof je Trubarja v duhovna posvetil ; vendar pak Trubar nij v tržaško vladikovino kot svečenik vstopil, nego v svojo domovinsko, ljubljansko, ktera se je ondaj tudi^ črez nekdanjo «eeljsko kresijo" na Štajerskem raztezala.
Po prizadevanju istega tržaškega škofa Bonhoma dosegel je Trubar ka-planijo pri sv. Maksimiljanu v Celju (1. 1530), potem župnijo v Loki (na
Štajerskem, za Savo pod Zidanim mostom) in nedolgo potem župnijo v Laškem (Tiiffer).
Po pravici ga torej Trubar hvali kot svojega največega dobrotnika, ki ga je k vsemu dobremu zvesto vodil.
Po svedočenju povestnice bile so se ondaj v zapadno cerkev polagoma in sčasoma vrinile velike napake. Čem dalje so te obstajali, tem večo škodo je njih nezdravost prinašala v družtvene razmere držav, kar je pri velikem vplivu cerkve na državno življenje čisto naravno.
Vsled teh pogreškov bil je cerkveni in družtveni red mnogokrat silno potresen. Eden najsilnejših onih potresov bila je tako zvana „reformacija" na Nemškem, vzdignena po Martinu Lutherju 1. 1517 in provzročivša veliki razkol v zapadnej cerkvi.
Ker so ondaj naše slovenske dežele bile v tesnej zvezi z Nemčijo, zato se niso mogle izogniti tega velikega povestničnega dogodka, in tako je mogočno duhovsko vrenje, ktero se je godilo v Nemčiji, tudi v naših krajih vzmetlo duhove in namreč našega Trubarja tako silno razvnelo, da ga je s seboj kot val odneslo, tako da je v nekojih ozirih on Slovencem skoro isto postal, kar Luther Nemcem.
Uže v Celju, potem v Loki in v Laškem je Trubar mnogo govoril in deloval proti duševnej toposti in vražjim véi-am, kterim je sicer dobrodušno slovensko ljudstvo — kakor je Trubar menil, po krivdi duhovščine — bilo tolikanj udano. V Ljubljani, kamor
- 114 -
je najbrž kot glasoviti pridigar vedel si pot najti (1. 1531), nij samo, kakor dotlej, proti duhovenstvu govoril, ampak tako daleč šel, da je začel uživanje sv. telesa v enej edinej podobi kot pomanjkljivo odsvetovati. Še več, tudi proti neženatosti (neoženjenosti) duhovščine je jel govoriti. ' Da ostala duhovščina, ktera je z večine z obstoječimi razmerami kolikor toliko zadovoljna bila, vsaj z glavnimi, nij molčala, nego Trubarjevim nazorom nasprotovala, je naravno. Vendar pak je to nasprotovanje jako malo izdatno bilo; vzrok temu je bil, ker so deželske oblasti, tako imenovani „kranjski stanovi", lutriškej veri jako prijazni in naklonjeni bili. To se je najjasneje pokazalo, ko je škof Eavbar Trubarju pravico pridigo-vanja vzel. Tedaj si je Trubar s pomočjo deželskih stanov in ljubljanskega magistrata znal toliko pravice priboriti, da se mu je špitalska mestna cerkev svobodno prepustila v opravljanje službe. V to cerkev je potem plemstvo in meščanstvo ljubljansko v velikem številu vrelo Trulaarjevih pridig poslušat.
Tako je Trubarjeva stranka vedno
bolj rastla. L. 1536 se je celo eden ljubljanskih korarjev, po imenu Pavel Wiener, Trubarju pridružil. Ta mož je bil imeniten gospod, deželski odbornik, dostikrat s poslanstvi na kraljevski dvor pošiljan. Ta je Trubarjeve nauke brž z dejanjem potrdil, vzemši si ženo v zakon. Tudi neki drugi korar, z imenom David Hasiber, in pa kaplan špitalske cerkve, po imenu Andrej Latomus, prestopila sta na Trubarjevo stran.
Vendar pak se je 1. 1540 moral Trubar vsled liraljevskega povelja, koje si je deželski glavar Nikola Juri-šič izprosil, na svojo župnijo (vLoko?) umakniti, potem ko je deset let neprestano za novo véro deloval.
Toda ne za dolgo časa; kajti uže dve leti pozneje (1. 1542) bil je od škofa Franca Kacianarja za korarja v Ljubljani imenovan. L. 1544 pa mu je poveril Kacianarjev naslednik, škof Urban T e x t o r, pridigarsko mestu v stolnej cerkvi, in to v družbi z gore omenjenim P. Wienerjem, tako da je Trubar najbrž slovenske, Wiener pa nemške pridige opravljal.
Iz spisov M. Valenčaka. (Dalje pride.)
Jezikoslovstvo.
II.
Prežati, na prežanje iti, srb. na oprezu: mačka na miš preži; kedar je kako gostovanje, gredo prišleci (advenae) na prežanje (na gledanje): koren preg- pomeni intendere ušesa nategnoti, paziti ; na enak način je razvit pomen v besedah strežem straža stražim, komu v prestrge priti; gremo očeta streč expectare, komu po
življenju sti-eči (paziti na-nj, da bi mu potem življenje vzel), očetu streči (služiti in pomagati prim. nem. sorgen) strežba, koga straziti (paziti na koga) komu v prestrge priti (komu naprej prileteti in die Vorhut kommen) — iz korena sarz- strecken spalinen Curt. br. 577, Hintner Wb. der lat. Etym. pri stringo.
N a t o n = drvoton je mesto.
- 115 -
kder se drva sekajo; kor. tan- je ohranjen v stsl. teti, tina, nsl. tnem, teti, tnalo Gurt. br. 237 in Miki. Lex. pri teti.
Omeznoti, muzati: roke si omez-noti, drevesu skornjo omeznoti, mimo drevesa so vozili in so mu skornjo omeznoli, korenje omeznoti muzati t. j. z roko blato ali prst iz korenja sneti (abstreifen), kedar korenje pipljejo; prim. izmuznoti komu kaj (vzeti), iz-muznoti se entsehllipfen, na dalje pri Kleinm. tudi zmezati se in Miki. Lex. pod megnoti; k pomenu namuznoti se komu (nasmejati) prim. režati.
Jan; v jan stopiti: v red strit drugih delavcev stopiti, ta je na janut on jan dela, poselttno pri delavcih v goricah navadna beseda ; koren i oziroma ja- iti ire, pomeni tedaj prav za prav Gang, hod. —
Pasti, pasem; prvoten pomen je paziti : otroke pasti t. j. na otroke paziti; enako tudi živino pasti (hiiten) in iz tega potem živfna se pase (wei-den), paša, pastir; zato je tudi on pastir, ki ljudi pase. —
Naše oblike gos-pon gosponka so v drugem delu najbliže v rodu z besedami pan ht. ponas, gos-pa še hrani morda najkrajšo obliko korena pa-, primeri Fick 1222 ; v obliki gos-
pod se vjema zadnji del z gr. Jtoai? skr. pa-ti-s, lat. hos-pit-is (gen.)
Ž m e k (iz žim-uku) Kleinm. Schrau-benmutter, je pri nas oni les, v kteri se vreteno vrta, ki je ob koncu v „Pressbaumu" in tako „Pressbaumu" z vretenom gor in dol vzdiga, prim. rus. žemu žomu Presse in naš ožemati ožeti žmikati.
Volk je a. lupus; 6. ona igra rečika, otla krogla, od spodaj ima držalo, na ktero se nit namota, z naglim potegom nametane niti skoz zasukana krogla iz ročnika na tla, krogla pleše in tuli (imenuje se tudi bolha?); C. je volk tudi kolo na tkalčevih statvah, ki suče navlak, in navlak namo-tava na se, kar je natkanega platna. Pomen c. hrani prvotni pomen te besede, prim. vlečem vlačim; morda še je tudi pomen 6. tako postal, izvirno je bil tudi pomen a. v smislu vleko u živali; volk si je tedaj v rodu z besedami vlečem vlačim ; tudi vol iz korena var- val- ziehen itd. pomeni vlekoče žival, seveda vol inači vlači nego volk, primeri ju-men-tum in bržko ne tudi junec lit. jau-tis Ochse: jugum, jungo prežna žival ; v premenjenem pomenu je volk v steni v zemlji, tudi neka bolezen se tako imenuje.
J. Šaman.
Drobne vesti.
Fr. Kani t z (znani popisovalec Srbije) je izdal novo delo : „D o-nau-Bulgarien und der Balkan", 2 zvezka z mnogimi slikami, v Leipzigu 1875—77 pri Herm. Pries-u. Kritika nemška trdi, da po tem delu Kanitz sluje kot „najditelj" Bolgarije. — Od umrlega jako nadarjenega na-
šega rojaka V. Potočnika, e. kr. mornarskega poročnika, je ravnokar izišel v časopisu „Aus alien Welt-theilen" jako zanimiv spis: „Streif-ziige in Ostasien" (s slikami). Lani so tudi v „Westerm. Mon.-Heft." bili spisi od istega Potočnika sodržani. — Friedr.  Bodenstedt (zložitelj
— 116
„Mirza-Sehaffy-a") je izdal v prevodu, ki se kot najboljši nemški original cita, imenitne Hafisove persijske pesni pod naslovom: „Der Siinger v on Schiras", v Berlinu pri A. Hof-mannu 1877. — Pariz, glavno mesto
Francoskega, štelo je lani 1,956.748 Ij. ter je v 4 letih za 134.956 prebivalcev narastlo. — Za svoj najnovejši roman „Vn o v" (Znovic) prejel je Iv. Turgenjev 7000 rub. od založnika, izdatelja „Vestnika Evropy".
Književnost in umetnost.
Od vešče roke nam je došla ta-le kritika: Kar se tiče Kocijančičevih narodnih pesnij, moram pripoznati, da je naš skladatelj pravo zadel. Slovenec rad prepeva in bo peval, dokler mu narod živi. Petja pa mu dajo njegovi lastni sinovi. Naš narod, čeravno malo-brojen, vendar v godbi šteje dosti izobražencev, katere ljubezen do pevajočega naroda sili pesnic mu pokladati, in teh imamo na izbiro. Tembolj nas je zve-selilo, ko smo Kocijančičeve narodne na-peve sprejeli. Skladatelj — čast in hvala mu ! — je to delo slavno začel ; da bi je tudi slavno končal ! Delo je na vsaki način popolne hvale vredno. Prvič zaradi tega, ker so nam naše narodne pesni ohranjene za prihodnost — seveda delo ne sme zaostali, ker število narodnih slov. pesnij je veliko — ; drugič nam
kaže skladatelj, da je strokovnjak. Razun nekaj tiskovnih napak se v njih harmoniji ne najde nobenih, četveroglasna stavba je lahka, posamezni glasovi ne pretirani. Zatorej tudi delo živo priporočamo. Z svojim „Vencemnarod-nih pesmi" si je mladi skladatelj sam najlepši venec vil. — Na srce se pa skladatelju polaga, naj delo, katero je začel, tudi dovrši. Tudi bi dobro bilo, da bi skladatelj pri vsakej pesni omenil kraj, kjer se poje. Naj bi tudi iz vseh krajev naše domovine eden ali drugi nabiral narodnih pesnij ter mu jih pošiljal, da se potem skladatelju delo olajša. Še enkrat naj bo "omenjeno, da to lepo delo ne samo vsem čitalnicam in posebno učiteljem, ampak tudi prostemu narodu prav živo priporočamo.
I^istnica.
g. Ai želite „ostre kritike" o svojih nam poslanih pesniških rojenčkih. Evo Vam je! Prva „M. ž." je tako rekoč kapljica v morju onih poezij, kterim se pravi „nesvečno zaljubljenim". Da nij dosti slabša od navadnih, to je nekaj, kar bi se Vašej celo v zaslugo smelo šteti. Mi načelno nismo protivniki nijedne stroke poezije, torej tudi „zaljubljenej" ne, samo ne moremo dovolj poudarjati, naj se vsaj v ne-čeno pesen odlikuje, bodi si v živosti situacije, bodi si v srečnej, dnhovitej končnej misli, pointi, in naj bo čista v jeziku, kakor tudi v mislih, v formalnem tako kakor moralnem oziru. (Proti slednjemu se Vaše ne pregrešujejo.)   Druga Vaša poezija je
neka vrsta elegije (da-si ne v onem znanem „elegičnem" metru zložena). Ta je mnogo srečnejša od prve. K takim resnim imate, kakor ta precej dolgi poskus kaže, nedvojbeno talenta (da-s! Vam tega tudi v prvem oziru ne odrekamo); samo dajo pačijo nekoji madeži. Baš to ju skoro občna nesreča mlajših naših pesnikov, da včasih po eden ali po dva verza, krivo rimana ali sicer trivialna, celo pesen ska-zujeta. Slednje se pri Vašej žalostinki godi. Ako bi jo hoteli porabiti, morali bi jo na nekih mestih radikalno popraviti. Vedercmo ! Toliko v kratkem. Naš pozdrav !
Izdajatelj in odg. urednik: Martin Jelovšek.
J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.