Atilin grob (črtiea spisal —e.) |li ste vže slišali. dragi čitateljčki moji kaj o hunskem kralji, o strahovitem |Atili ? Ali ste vže čitali kdaj o njem, pred katerim se je tresla vsa Evropa, kateri je podjarmil toliko narodov a mej njimi tudi naše očete? Ali še niste čuli nikdar vašega deda, ko vam je pripovedoval o grdih pesoglavcih, strašnih, kosmatih ljudeh, kateri, da imajo jedno oko v sredi čela, a drugo na zatilniku, pa jih zato ne raore nobeden ubiti, ker vidijo spredaj in zadaj? To zadnje je pač pripovedka, ali vender dokazuje, da so bili divji Huni strašni ljudje, ker so še sedaj ostali v spominu našega naroda, a najstrašnejši mej njimi je bil njihov kralj Atila, katerega je imenoval tedanji svet ,,šibo božjo". Ali mislite, da vam bodem pripovedoval o tem Atili in o njegovem grobu? Varate se! Kaj je bil Atila in kako se je vojskoval, učili se bodete vže še v šoli, saj se učite toliko lepega in koristnega, a kje je njegov grob, pa niso mogli po-zvedeti niti slavni učenjaki, kako bi pa še le jaz. Pokopali ali sežgali so ga z vserai njegovimi dragocenosbni tam nekje mej Dunavom in Tiso in tamkaj naj počiva, kaj to nam mari, saj ni to tako znamenito in zanimivo! Vodil vas bodem raje drugam, na naše niilo Dolenjsko in vam povedal. kje in kako pociva naš Atila, kateri ni bil nič manje strašen in kosmat od onega grozovitega hunskega kralja. Poslušajte me malo! ** —~< 18 >¦»— Velik ni bil, močan tudi ne, ali bilo je nekaj posebnega v njegovej postavi, kar je delalo strah tudi večjim korenjakom od njega. Pod širokim ploskim uosom štrleli so mu dolgi ščetinasti brki, kateri so se skoraj združili z gosto kodrasto brado, katera mu je okroževala okroglasto eeljust; pod razrašt-enimi obrvi svetilo se mu je dvoje divjih, ognjevitih očij, kateri ste izraževali njegovo odločno, junaško narav, ali se je zrcalil v njih tudi nekak znaeajeu ponos, kateri je kazal njegov pogum in zvestobo. Nosiljevedno topli, dolgodlaki, kodrasti kožušeek in da-si je bil majhen in kratek, vender je nekako rnožato koracal. Ni imel ne vem kako močnega in silnega glasu, vender njegov visoki, rezki glas izraževal je njegovo odločnost in vsi tovariši so omolknili, ko se je on oglasil. Kdo bi se mu pa tudi upal pro-tiviti in nasprotovati ? Samo pogledal je nasprotnika z onimi svojimi hudimi očnn in dosti jebilo! Tak vara je bil toraj psiček Atila, ljubimec Zagorskega gospoda. Nii, ali ga sedaj poznate? Ni vam bil to navaden psiček, zato se je pa tndi tako prikupil Zagorskemu gospodu. Prijatelj je bil z raalokaterirn svojih torarišev pasjega rodu. ker si je bil v svesti, da on ni navaden psiček; vender pa ni bil jeden izmej onib. sitnih kužkov, ki se zaletavajo v vsakega in vsakega nadlegnjejo se svojim nadležnim lajanjem. Bil je, da se tako izrazim, nekak gospod ali ple-menitnik mej svojim pasjim rodom in to je tudi nekaj. Atila je bil toraj, kakor sem vže povedal, Ijubljenec Zagorskega gospoda in to po pravici. Zvest je bil gospodu z vso iskrenostjo svojega živalskega srca in zapustil ga ni nikdar. Oe je šel gospod na izprehod, kdo ga je spremljal, če ne zvesti Atila, če je bil gospod pri pisalnej mizi, niti ganil se ni kužek od njega in po noči, ko je gospod sladko zaspal, kdo ga je euval, če ne njegov zvesti psiček, kateri se je stisnil v kotiček pri vratih in poeival na polu bedeč, ker je najmanja stvarca, najmanji šum prebudil zvestega čuvarja. In ponosen je bil ua to svojo službo. Nič ga ni tako razkaeilo, kakor to, če je prišel kak drug kužek k gospodu, ali pa če se je kumica Drm&v prismukala do gospoda in se mu Jiotela se svojim prirojenim mačjim laskanjem prilizniti, takrat ni poznal šale naš Atila, takrat je pokazal ne samo svoje šeetinaste muštace, nego tudi zobe. A borme takrat se je zbal vsakdo dlakavega kosmatinčka in še celo kmniea Drmav pobegnila je, da-si se je v njej kuhala in pi*ekuhavala huda jeza. Raztrgala bi tega svojega nasprot-nika na drobne koščeke, ko bi ga bila mogla, da ni le predobro znala, da je Atila majhen, ali je hud! Svojo zvestobo Zagorskemu gospodu pokazal je Atila posebno pri jednej priliki. Bilo je jedne Jiude zime, ko je Zagorski gospod nevarno zbolel. Ker je zanemari! s prva bolezen, shujšalo se je njegovo stanje in malo je bilo upanja, da ozdravi. Po vee dnij je ležal v hudej vročini, tako, da se niti zavedel ni. A naš mali Atila ni sp ganil po več časa od njegove postelje, stisnil se je v kot in začel tako tožno eviliti, da so ga morali spoditi siloma iz sobe. Ali kakor hitro je mogel, prikradel se je zopet nazaj in se vzpenjal gori k bolniku, kakor bi se hotel prepričati, če je še kaj upanja, ali ne. Bolezen gospodarjeva uplivala je na njega tako, da ni okusil po ves dan ničesar, da-si mu so ponujali taka jedila, katera so mu bila popreje posebna slaščica. Vender gospodar je naposled okreval, ali ni pozabil na Atilovo zvestobo — vedno mu je prihranil kak poboljšek, ker je tudi Atilin že- lodeek — kaj bi tisto — razločeval raasten košček slanine od neslanega močnika —•¦< 19 >¦*— Vender vse na svetu se stara in izpreminja, tako je bilo tudi z našim Atilom — ker, kakor znate, ni prirojena kužkora ne vem kaka starost. Tudi našega Atilo je začela zalezovati starost, moči so ga zapuščale in opešal jo zelo. Jedva se je vlekel po tem božjem svetu. Zagorskerau gospodu — kateri iraa zelo dobro srce ne samo za ljudi, nego tudi za živali — smilil se je ubogi Atila zelo. ziial je dobro, da bode za kužka najbolje, č«3 napravi oporoko in se poslovi od tega sveta. In tako je tudi bilo. Gospodov prijatelj, dober lovec, odvel je nekega popoludne siro-inašiiega, opešanega starca Atilo, proti gozdu, pomeril je in zvesto Atilino srce prenehalo je biti v nekoliko trenotkih za — zmiraj. Takega popoludne vže dolgo ni imel Fuginov Jaka, vaški prosjak. Od Za-gorskega gospoda je dobil polič vina: pol hleba kruha, polheu raehur tobaka in novo, uovcato dvajsetico, a zato opravil službo pogrebca — pokopal je namreč ubozega Atilo Odnesel ga je daleč notri v gozd, kder raste oni krevljasti, rogo-vilasti gaber, izkopal pod hrastom jamo, a v njo položil našega kužka. — Nii, sedaj sem vara povedal, čitateljčki moji, kar sem vam obljubil; če vas bode mikalo, pa idite v gozd, izvestno najdete rogovilasti gaber, kakeršnega ni v vsem gozdu, a tam pod onim gabrom pa počivajo stare kosti — dlakavega, silnega Atile!