Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 26.000
Letna inozemstvo	Lir	40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun:	štev.	11234499
i
Leto XXXVII. - Štev. 49 (1880)
Gorica - četrtek, 19. decembra 1985 - Trst
Posamezna številka Lir 600
Papeževa poslanica za svetovni Dan miru
Večkrat slišimo ali beremo, da so naši božiči preveč mehkobni, sladkobni in čustveni. Da se naša srca preveč topijo ob pesmicah o angelih in pastirčkih; da naše oči preveč žarijo ob prižganih lučkah in da z naših miz preveč dišijo praznične dobrote.
Tudi če bi to bilo res, bi božič že s tem odigral pomembno vlogo. Človek je čustveno bitje. Vse, kar hrani in plemeniti njegov čustveni svet, je vrednota, ki jo je treba ceniti. Danes je mnogo ljudi, ki imajo le še trohico vere, ta trohica pa pri marsikom živi od božičnih spominov v otroških letih. Mnogim so ti spomini sploh najlepši mladostni spomini. Če jih ne bi bilo, bi vera v njih verjetno popolnoma zamrla. Po drugi strani pa je med nami toliko zakonskih ločitev in toliko poročenih, ki jim je otrok samo v breme. Kdo ve, če ne tudi zato, ker niso v nežnih letih doživeli lepote božične noči. Otroci, ki jim ni bilo dano uživati skrivnosti Jezusovih jaslic, so prikrajšani za veliko in lepo doživetje, ki ga ni mogoče nadomestiti.
Toda pravi božič nikakor ni samo sladkobno čustvo. To je praznik z globoko vsebino, ki je sposobna močno posegati v našo vsakdanjost. Stiska mladega zakonskega para, ki zaman išče prenočišče, ni prazno čustvo, temveč bridko izkustvo ljudi, ki jih ni treba iskati daleč. Trdosrčnost, ki so jo pokazali prebivalci Betlehema, trka na naša zaklenjena vrata in na naše otrdele vesti. Dobrota preprostih pastirjev je spodbuda naši dobroti. Skromnost Jožefa in Marije, ki se zadovoljita s tem, kar je najnujnejše, je pravi obliž naši porabniški mrzlici.
Božič je velika resnica o nedoumljivi božji ljubezni, sposobna nahraniti tudi najgloblji človeški razum. Je pa tudi resnica o Bogu, ki je poslal majhen, šel v hlevček in kot novorojeno dete legel v borne pastirske jasli, da bi hranil naše čustvo.
Tistemu, ki ga je pripravljen prav praznovati, bo bogatil glavo in srce. Tako pravilno praznovanje božiča z obilo notranje sreče, zadovoljstva in miru ter izrazi medsebojnega prijateljstva in ljubezni prav od srca želita vsem svojim bralcem, sodelavcem, velikodušnim podpornikom, rojakom doma in po svetu ter vsem ljudem dobre volje
UREDNIŠTVO IN UPRAVA »KATOLIŠKEGA GLASA«
Že devetnajstič se bo 1. januarja 1986 obhajal svetovni Dan miru, ki ga je uvedel papež Pavel VI. Sedanja papež Janez Pavel II. je to pot za geslo izbral besede: »Mir je vrednota, ki presega vse meje, Sever-Jug, Vzhod-Zahod: en sam mir povsod«.
V zvezi s tem geslom je sv. oče sestavil poslanico, ki je namenjena tako verujočim kot neverujočim. Predstavnikom tiska jo je v petek 13. decembra predložil v Rimu francoski kardinal baskovskega rodu Roger Etchegaray, predsednik komisije »Pravičnost in mir« (Justitia et Pax). Posamezne izvode poslanice so prejeli, na en ali drug način vsi voditelji držav, na čelu z Reaganom in Gorbačovom, pa tudi tisti na Kitajskem.
MIR NE POZNA MEJA
iPrva misel, ki jo papež poudari, je ve-soljstveni značaj miru. Mir je vrednota, tako zelo važna, da jo je treba vedno znova razglašati in pospeševati. Ni človeškega bitja, ki ne bi imel od njega koristi. Ni človeka, ki se ne bi čutil ohrabren, kjer vlada. Stvar miru terja od vseh, da z njim raivnajo z velikim čutom za odgovornost do posameznikov in celotnega sveta. Potrebni sta zato solidarnost in sodelovanje na svetovni ravni.
GROŽNJE PROTI MIRU
Mir je vrednota, ki sloni na zelo krhkih temeljih. Ogroža ga politični, ideološki in gospodarski egoizem. V nevarnost ga spravlja blokovska ra^Celitev sveta. Stalna grožnja za mir je nakopičeno jedrsko orožje. V zvezi s tem je naraščajoče trgovanje s smrtonosnim orožjem. Tudi nerazvitost držav pomeni stalno grožnjo za mir. Blok severnih držav, industrijsko razvitih, je v ostrem nasprotju z blokom južnih držav, polnih revščine in zaostalosti. In tudi če ne bi bilo trenutno na svetu nobenega oboroženega spopada, je že krivičnost, kjerkoli se izvaja, vir mož-nostnih napetosti in vojn.
NUJEN JE DIALOG
Ta položaj je nujno treba premagati. Pri tem se nihče ne bi smel izogniti dialogu, medsebojnemu razgovarjanju. Ta je zlasti potreben na črti Vzhod-Zahod. »Dialog,« pravi papež, »lahko odpre mnoga vrata, ki so zaprta zaradi napetosti med vzhodnim in zahodnim blokom. Dialog je sredstvo, po katerem se osebe druga drugi razkrijejo in si razodenejo hrepenenje po miru, ki je vse preveč često skrito v njih srcih. Dialog prekaša vse ideologije ter odstranja predsodke in umetno zgrajene zapornice.«
Janez Pavel II. izrecno omeni razoro-žitvene razgovore v Ženevi, pa razgovore v zvezi s Helsinško listino. Silno pomemben postane dialog, »ko so meje odprte, ljudje pa morejo svobodno potovati, ko znanstveniki lahko svobodno občujejo med seboj, delavci pa se morejo srečati brez ovir«.
POTREBA PO NOVI SOLIDARNOSTI
Človeštvo je ena sama družina. To pomeni, da smo dolžni prizadevati se za
Dogovor o pouku verouku nu šoluh
Predsednik italijanske škofovske konference (CEI) kardinal Poletti in minister za šolstvo Falcuccijeva sta v soboto 14. decembra podpisala dogovor med Apostolskim sedežem in Italijansko državo o poučevanju verouka od otroških vrtcev do višjih srednjih šol. Ta dogovor vnaša popravke v besedilo lateranskega konkordata iz leta 1929.
Novi sporazum govori najprej o programskem načrtu za poučevanje verouka, nato o organizaciji tega poučevanja, o veroučnih tekstih in o veroučiteljih. Italijanska republika se zavezuje, da bo še naprej skrbela za pouk verouka na šolah, ki jih določa dogovor, obe strani pa se
zavezujeta, da bo učeči se mladini zagotovljena popolna svoboda, kar zadeva prisotnost pri verouku. Za ali proti se morajo starši pred polnoletnostjo otroka odločiti ob vpisu v vrtec ali šolo; odločitev velja za celo šolsko leto, pa tudi za naslednja, ako je vpis avtomatičen. Veroučno osebje ima enake pravice in dolžnosti kot drugi šolniki. Na nižji in višji srednji šoli ostane isto število tedenskih ur kot doslej, v osnovnih šolah in otroških vrtcih pa dve uri na teden. Novost je uvedba verouka v vrtcih.
Ne izrazi pa se dogovor o dveh zadevah: o pravnem položaju veroučlteljev (kar bo treba činiprej urediti) in kaj bodo delali
novo solidarnost, ki bo odpravila napetosti med Severom in Jugom in zmanjšala medsebojne razlike.
Duh solidarnosti in volja po dialogu bosta pripomogla, da bomo dali prvenstvo človekovi osebi in obrambi njegovih pravic, spoštovali vsakogar, pristne vrednote in kulturo drugih, njihoivo zakonito avtonomijo in samoopredelitev, presegli same sebe ter razumeli in podprli težnje bližnjega, pospeševali pravičnost in enakopravnost, ki dajeta zagon razvoju družbe.
Zlasti kristjani morejo najti v Kristusovem evangeliju in Cerkvi nagibe, da se trudijo za mir iv svetu. Vzrok za razdeljenost, napetosti, bloke in krivično neenakost je v moralnem neredu, ki vlada v človeku in ki mu mi kristjani pravimo greh. Milost Kristusova ta greh lahko premaga. Pri tem se Kristus poslužuje Cer-
kve, ki je vez med vsemi narodi sveta. Treba je le imeti vanjo zaupanje in ji dati vso svobodo, da lahko vrši neovirano svoje poslanstvo.
KONČNI POZIV
Papež se na koncu poslanice obrača na državnike, poslovneže, vojaške izvedence: vsi naj se zavedajo svoje velike odgovornosti in delajo za vzpostavitev dialoga in medsebojnega razumevanja. Vsi trpeči in telesno prizadeti naj darujejo svoje nadloge in življenje ter molijo, da se odstranijo pregrade, ki sedaj delijo svet. Vsi verni naj se zavedajo, da tvorijo družino, ki ima Boga za očeta. Mlad in stari, slabotni in mogočni, vsi naj v miru gledajo silno vrednoto, ki ne pozna meja, saj je vse človeštvo eno samo ljudstvo in povezoval naj bi ga — mir.
Resolucija o boju proti terorizmu
Na sedežu Združenih narodov je generalna skupščina sprejela resolucijo o boju proti terorizmu. Z njo sta se strinjali tudi ZDA in Sovjetska zveza. Resolucija poziva vse države, naj sprejmejo ustrezne ukrepe in medsebojno sodelujejo pri zatiranju vseh oblik mednarodnega terorizma, ki ogroža življenje nedolžnih ljudi in temeljne svoboščine. Zanimivo pa je, da ista resolucija poudarja pravico do samoodločbe in neodvisnosti vseh tistih, ki živijo pod kolonialnimi in drugimi na-slnimi režmi. In še to je rečeno, da je osvobodim boj zakonita oblika zatiranih ljudstev, ki je v skladu z osnovnimi načeli ustanovne listine OZN.
Pri tem je Kuba zahtevala, da mora resolucija poimensko obtožiti Izrael za poli-litiko državnega terorizma na Bližnjem vzhodu, ZDA pa v Srednji Ameriki (o Sovjetski zvezi v Afganistanu niti besede!), kar pa so druge države odklonile, saj bi drugače resolucija ne bila sprejeta.
Poostren devizni zakon v Jugoslaviji
Po dolgih razpravah so v Beogradu sprejeli novi zakon o devizah. Nekatere značilnosti so: V notranjih poslih bo edino plačilno sredstvo dinar. Državljan, ki prinese v državo devize, jih lahko 5e naprej naloži na banki, toda jih ne sme hraniti doma. Noben državljan pa ne sme imeti v tujini naloženih deviz na hranilnih knjižicah. Izjema so delavci, zaposleni v tujini. Izvozno-uvozna podjetja bodo smela uvažati samo, če z izvozom ustvarijo potrebne devize. Za prekrške so predvidene denarne in zaporne kazni.
■ Predsednik italijanske republike Cos-siga nadaljuje s srečanji s poglavarji sosednjih držav. Potem ko se je nedavno sestal v Benetkah z avstrijskim predsednikom Kirchschlagerjem, je v soboto 14. decembra obiskal Švico in se razgovarjal z njenim zveznim predsednikom Kurtom Fuglerjem. Obiskal je mesti Locarno in Lugano v italijansko govorečem kantonu Ticino ter se v Luganu udeležil »Božičnega praznika« italijanskih izseljencev. Dejal jim je, da se bo Italija še naprej prizadevala postati resnično svobodna in pravična država. Cossiga je skupaj s svojim gostiteljem obiskal tudi Marijino svetišče Madonna del Sasso in bil tam pri maši. Ob zaključku svojega obiska je izrazil zadovoljstvo nad istovetnostjo pogledov, ki jih imata Italija in Švica glede miru v svetu ter sodelovanja na evropski in mednarodni ravni.
■ Sodišče v Veroni je obsodilo po hitrem postopku 38-letnega jordanskega državljana Omarja Fataha na 14 let zapora zaradi uvoza in posesti orožja, razstreliva ter radioelektričnih aparatur za sproženje peklenskih strojev na daljavo. Arabec je bil aretiran na domu svakinje Fulvie Boni, ki je poročena z njegovim bratom. Pri njej je v kraju Sandrži di Castelnuovo del Garda že več mesecev prebival in obenem hranil orožje. Zato je bila tudi svakinja obsojena na leto dni zapora in pol milijona lir globe, a le pogojno.
■ Milovana Djilasa, ki ima 74 let, nekdanjega tesnega Titovega sodelavca in kasneje odločnega kritika sedanjega režima, je zadela srčna kap. Fred kratkim se je moral zdraviti zaradi plevritisa. Djilasa so hitro prepeljali v bolnišnico na Dedinju v Beogradu. Zdravniki menijo, da če ne pride do nepredvidenih komplikacij, bo lahko bolnik čez dva tedna zapustil bolnišnico.
v času verouka tisti, ki se k njemu niso prijavili. Gotovo ne bo razredov z »vernimi« in »nevernimi« učenci, ker bi se s tem Izvajala diskriminacija, prav tako pa se odsotnim od verouka ne bo nudilo nekaj, kar vključuje šolski program, saj bi na ta način bili oškodovani tisti, ki verouk obiskujejo.
Veroučne programe je treba sestaviti v teku dveh let. Sestavljeni morajo biti v soglasju z naukom Cerkve in je za to odgovorna CEI. Cerkveni oblasti pristoja tudi pravica, da se izjavi o sposobnosti veroučlteljev. Brez njenega pristanka jih pristojne šolske oblasti ne morejo imenovati.
VOŠČILO GORIŠKEGA NADŠKOFA
Bratje in sestre! »Veselite se v Gospodu, ponovno vam pravim, veselite se!« Ta Pavlov klic vam ponavljam za letošnji božič. Kljub temu, da imamo toliko vzrokov, da bi bili žalostni, mora vendar prevladati v našem krščanskem življenju veselje, ki naj pride do izraza v nasmehu, v sprejemanju in povezanosti, ker Gospod prihaja.
Vemo, da praznik ne izbriše razočaranja in utrujenosti vsakdanjega življenja, a božični praznik nam podarja veselje v Kristusu, ki nas je odrešil. V Njem moramo najti moč, da premagamo vse vzroke žalosti.
Veselje, ki ga prinaša učlovečeni Bog, ni kakor razsvetljava ulic v potrošniški družbi in uživanje belih tednov; to je notranje veselje, porojeno iz notranje prostosti od suženjstva zla; to veselje nam daje čutiti mogočno božjo prisotnost v nas.
Ob tem čudovitem dogodku, ko Bog postane človek, se moramo veseliti in se zavedati, da smo poklicani posredovati to svoje čisto in pravo veselje vsem našim bratom in sestram, ki so žalostni, razočarani ali ki trpijo. Pravo veselje ustvarja povezanost in sodoživljanje z bližnjim, ki trpljenja ne more prenašati sam.
To veselje moramo nuditi trpečim bratom po bolnišnicah, po domovih za ostarele, po družinah, kjer mnogi ne dobijo dela, tistim v dopolnilni blagajni, mladim, ki iščejo prvo zaposlitev in jim pomagati, da uresničijo svoja upravičena pričakovanja.
V novem letu boditno pripravljeni, da bomo tudi mi doprinesli svoj delež skupni blaginji in svetovnemu miru.
V Kristusu, ki prihajavsem najlepša voščila. Vesel božič in srečno novo leto!
P. ANTON VITALE, nadškof
0
i mi na
Med Italijo in Apostolskim sedežem je bil sklenjen prvi konkordat leta 1929. Ta konkordat (dogovor) govori tudi o verskem pouku na javnih šolah. V njem je rečeno, da je verski pouk, kakor se je ohranil v katoliški tradiciji, temelj in krona izobrazbe.
Od takrat do danes se je v Italiji spremenil ne samo način vladanja, od diktature smo prešli v demokracijo, temveč se je spremenil tudi kulturni sestav italijanske družbe, ki je njena zlačilnost laičnost in pluralizem. Laičnost družbe pomeni, da je civilna družba ločena od katerekoli vere; pluralizem pa, da ima vsak pravico misliti po svoje in zagovarjati svoje mnenje.
V takšni civilni družbi je postalo nevzdržno vztrajati pri trditvi, da je verouk »temelj in krona izobrazbe« v državnih šolah, ker to ni več res. (Ali je bil res prej pod fašističnim režimom, je prav tako vprašljivo.) Zaradi tega sta se Apostolski sedež in italijanska republika ob sklenitvi novega konkordata zmenila, da se bo spremenil tudi odnos do verouka na državnih šolah.
Dogovor sloni na 1. členu novega konkordata; ta člen se glasi: »Italijanska republika in Apostolski sedež znova potrjujeta, da sta država in katoliška Cerkev, vsaka v svojem redu, neodvisni in suvereni. Istočasno se zavezujeta, da bosta dosledno spoštovali to načelo v medsebojnih odnosih in ob skupnem sodelovanju za povzdig človeka in skupnega blagra dežele.«
V tem členu ne gre za ločitev Cerkve od države, ampak za potrditev neodvisnosti in suverenosti dveh družb, ki se pa obvezujeta, da bosta lojalno sodelovali za skupni blagor državljanov, saj so istočasno člani katoliške Cerkve in italijanske republike. Skupni blagor državljanov je tudi kultura in izobrazba, ki jo nudijo državne šole. V tej zavesti je v 9. členu konkordata, točka 2 naslednje določilo:
»Italijanska republika priznava vrednote verske kulture in se zaveda, da načela katoliške vere tvorijo del zgodovinskega bogastva italijanskega ljudstva. Zato bo še naprej v okviru namenov šole zagotavljala pouk katoliške vere na javnih šolah vseh vrst, razen univerz.« V tem členu zaslužijo poudarek tri stvari:
1. »Italijanska republika priznava vred-
note verske kulture.« To priznanje ima posebno težo v današnjem laicističnem svetu, ki tako pogosto zanika, da bi vera in njene vrednote imele kak pomen za človeka, njegovo kulturo, za rast njegove osebnosti.
Kako čudno se npr. pri tem sliši trditev slovenskega akademika Josipa Vidmarja, da imajo verujoči vero zato, ker nimajo pameti. Ali ravnanje naših komuni-stov-stalinistov po končani vojni, ko so na vso moč uničevali verske in kulturne spomenike, brisali našo kulturno preteklost v imenu marksistično-leninistične ideologije, ki se je izkazala za tako nehumano in tudi nekulturno.
Demokratična Italija pa slovesno priznava »vrednote verske kulure«. Pa ne samo katoliške, temveč na splošno »verske kulture«, torej tudi judovske, protestantske in drugih veroizpovedi.
2. »Italijanska republika se zaveda, da načela katoliške vere tvorijo del zgodovinskega bogastva italijanskega ljudstva.« Isto smemo trditi o našem slovenskem ljudstvu. Ze 1300 let je krščanstvo najtesneje povezano z zgodovino in kulturo slovenskega naroda. Prvi naši kulturni spomeniki so Brižinski spomeniki, ki so verske vsebine. Prva slovenska tiskana knjiga je prevod evangelijev; najpomembnejši spomenik naše najstarejše zgodovine je Dalmatinova Biblija. »Lepote slovenskih cerkva« so del naše zgodovine in naše kulture.
Slovensko ljudstvo je do konca zadnje vojne bilo krščansko in katoliško. Živelo je po naukih katoliške Cerkve. Tudi danes se še vedno večji del slovenskih ljudi priznava za kristjane, četudi niso vsi praktični kristjani. Zato, kar drži za italijansko ljudstvo drži v enaki meri tudi za nas Slovence. »Načela katoliške vere so del našega slovenskega zgodovinskega bogastva.« V uradni Sloveniji danes tega ne priznavajo. Bomo priznali vsaj mi, ki živimo v demokratični Italiji?
3. »Demokratična Italija bo zagotavljala še naprej pouk katoliške vere na državnih šolah vseh vrst.« Tudi na slovenskih šolah, kar jih imamo. Saj so naše šole enakovredne italijanskim in kar velja za ene, velja tudi za druge.
Prav in pametno je, da zgornje ugotovitve trezno in stvarno premislimo vsi Slovenci v Italiji.
Ob 25-letnici Slovenika
n.
Prihod prvih študentov duhovnikov iz Slovenije in odprtje prvega šolskega leta v večnem mestu 11. oktobra 1965 ob prisotnosti slovenskih škofov lepo sovpada s koncem II. vatikanskega koncila, ki nakazuje smernice za bodoče duhovniško poslanstvo. Vodstvo Sloveniika je izbralo ta trenutek v prepričanju, da je najprimernejši za izpeljavo načrta, da se v Rimu ustanovi slovenski zavod, kjer naj bi bivali duhovniki oziroma teologi, ki bi se posvečali višjim bogoslovnim študijam.
Z zunanjo cerkveno slovesnostjo v prisotnosti škofov pri mesečnem srečanju rimskih Slovencev v ul. Botteghe oscure 42 seveda niso izginili vsi problemi, ki so se dnevno kopičili in večali preglavice predstojnikom slovenskega zavoda. Začeti šolsko leto brez denarne podpore in v tuji hiši, preden so bili končani pravni postopki ustanovitve, ni bila lahka stvar. Takšna je bila slika Slovenika, ko smo se poslovili od škofov na koncu vatikanskega koncila in začeli graditi zgradbo s sto dolarji, ki jih je prvi daroval mariborski škof Držečnik.
Dosedanje delo bi mogli prikazati z naslednjih vidikov: vsakdanje življenje študentov (I), skrb za lastno hišo (II), uveljavljanje ustanove v rimskih krogih (III), priznanje Slovenika kot papeške ustanove (IV), dom za romarje in misijonarje (V), ustanovitev Slovenske teološke akademije 1979 (VI).
1. ŠTUDENTOVSKA VSAKDANJOST
Štirje študenti, gostje v misijonski hiši Consolate, v ul. della Consolata, na eni strani Rima in dva študenta duhovnika na via dei Colli 8, popolnoma na nasprotni strani mesta, to je bil Slovenik 11. oktobra 1965, ko so slovenski škofje odprli novo šolsko leto pri mesečnem srečanju rimskih Slovencev. Vsi štirje predstojniki so stanovali vsak na svojem kraju in se tedensko srečevali s študenti, katere je vodil prefekt Jožko Markuža, slovenski no-vomašnik iz Gorice, ki je študiral na Vzhodnem inštitutu in stanoval do tedaj v Rusiku. Kot prefekt se je vsak dan vozil na Vzhodni inštitut, kar pa je z veseljem
sprejel kot nemajhno žrtev, samo da je pomagal uresničiti idejo Slovenskega zavoda. Čez dve leti smo se morali preseliti k redovnikom »Krščanskih bratov« in poslati nekaj študentov v Teutonik, kar je pomenilo, da smo bili razpršeni kar na treh krajih.
Skupine so se razumele. Njihovo duhovno in družabno življenje je bilo lepo urejeno. Skupno tedensko srečanje s spiri-tualom, rektorjem in drugimi predstojniki je ustvarilo neko notranjo povezanost in krepilo skupne težnje. Gibalna moč je bil seveda prefekt, ki je nosil težo dneva.
Število študentov je raslo. Na naše veliko veselje so se nam pridružili sobratje iz videmske nadškofije, ker jih drugi zavodi niso hoteli sprejeti. Mi siromaki sami smo jih pač najlaže razumeli. Nadalje sta prišla dva študenta duhovnika iz Ger-manika in Jošt Martelanc iz ZDA, ki je prevzel po odhodu J. Markuža vodstvo skupine in ga je Apostolski sedež imenoval 11. marca 1970 za podravnatelja zavoda.
Razdeljenost in oddaljenost treh skupin, ki se je morala vsaka po svoje vživeti v skupnost, kjer je prebivala, sta bili znak, da bomo prej ali slej zašli v nevšečnosti, na katere je bilo treba biti pripravljen. Po petih letih so se predvidevanja uresničila in privedla vodstvo do odločitve, da morajo biti študenti duhovniki samo v eni hiši in ta mora biti Slo-venikova last. In res, s šolskim letom 1971/72 smo se preselili vsi skupaj z vice-rektorjem na ul. Appia Nuova, dva pa sta postala študenta Teutonika.
(Drugič naprej)
J. M.
»Katoliški gias« v novem letu Kot vsi drugi listi, smo bili tudi mi prisiljeni, čeprav neradi, povišati naročnino in sicer od 26.000 na 28.000 lir; trezni proračun bi sicer zahteval vsoto vsaj 30.000 lir, pa smo se v zaupanju na velikodušnost podpornikov lista odločili za najmanjši možni povišek. Cena ene številke ostane zaenkrat 600 lir, trgovski oglasi in osmrtnice pa se povišajo od 350 na 400 lir za vsak milimeter višine v širini enega stolpca. Za inozemstvo ostane naročnina nespremenjena.
Devetindvajset minut
Mladika št. 9
Uvodnik »Kompromisi niso na mestu« izraža pomisleke v zvezi s pismom treh obmejnih škofov naše dežele na senatno komisijo za senatna vprašanja, ki naj bi podprlo naše zahteve po zaščitnem zakonu, a je »dvorezno« in vse preveč »previdno«.
Novela »In večna luč naj mu sveti« (L. E.) govori o človeku, ki je z ljubeznijo prižigal sveče na grobovih in mu je ob njegovem pogrebu zvonar na njegov grob postavil prižgano velikonočno svečo. Pesmi je prispeval Vili Stegu, izseljenski duhovnik v ZR Nemčiji (osem pesmi) in eno misijonar Vladimir Kos SJ.
Zanimiv je objavljeni razgovor z novim županom v občini DevimNabrežina Bojanom Brezigarjem (SSk). Posebna stran je posvečena spominu nedavno umrlega slikarja Avgusta Černigoja. Pavle Merku tolmači ime kraja Kalonkovec. Martin Jev-nikar ocenjuje »Pesmi« Venceslava Sejalca (Štefana Tonklija) ter pesniško zbirko Marcele Bole iz Avstralije »Kraški izlivi«, Ester Sferco pa knjigo dr. Pavleta Za-blatnika »Čar letnih časov«.
Objavljeni so izpiski iz slovenske publicistike >(Bojan Štih v Ljubljanskem dnevniku, Nova revija, Teleks in ljubljansko Delo), v kroniki »Antena« pa je med drugim poročilo o Primorskih dnevih na Koroškem, o ameriški turneji koroškega zbora, o Metodovem slavju v Rimu, o razstavi Kraljevih del v Gorici in Trstu in o pestrem prosvetnem delovanju v Mačkoljah. Jelka Cvelbar v sestavku »Nič jim ne sme manjkati« kritično opozarja na rabo televizije, ki bolj kvari kot vzgaja.
27. številka mladinske priloge »Rast« razpravlja o dijaškem gibanju v letu 1985, poroča o gostovanju na Danskem in o dvodnevnem zasedanju o zaposlitvi v Trstu ter objavlja razmišljanje »Koraki v občestvu« ob slovenski izdaji Moltmanno-ve knjige »Novi življenjski slog«.
V rubriki »Pisma« Pavle Merku odločno zavrača teorijo o venetskem poreklu Slovencev, predstavniki odbora »Spominskega sklada škofa Rožmana« v ZDA pa odločno zavračajo članček pod naslovom »Žalostna simetrija« (G. V.), ki je bil objavljen v letošnji »Mladiki« št. 5/6. Pisec G. V. je po njihovih trditvah neiskren in pisanje ne odgovarja resnici. - j k
■ V Jugoslaviji so dali v obtok nove bankovce po 5.000 dinarjev, kar bi bilo nekako 20.000 lir. Na bankovcu je Titova slika in prav v zvezi z njo je nastal hud spodrsljaj v tiskarni. Nekatere serije imajo namreč kot leto Titove smrti 1930 namesto 1980. Vsekakor pa je novi denar priča za vedno večjo inflacijo, ki je zajela Jugoslavijo in ki je sedanji oblastniki niso zmožni obrzdati.
Vsak dan proti večeru sem na cesti srečala rudarja. Pozdravil me je in šel dalje. Zdaj ga že nekaj dni ne vidim. Sprva sem mislila, da je tega kriv sneg, saj naletava že peti dan. Sneg ovira marsikaj in marsikoga. Mene nikoli! Nasprotno! Počutim se bolj gotova in samozavestna. Toda tokrat je sneg tudi mene premotil.
Pred vhodom v rudnik je bila zbrana množica ljudi. Radovedno sem vprašala, kaj je. Odgovorili so mi, da so rudarja Ivana odslovili od dela. Zakaj, kako, čemu. Resnica je kruta in brutalna, veliko takih resnic je v življenju.
Rudar Ivan, oče treh otrok, ki je dvaintrideset let razdajal svoje energije rudniku, je danes uničen. Pognali so ga na cesto samo zato, ker je za 29 minut brez dovoljenja zapustil delovno mesto in šel v bližnji bar na kavo, ker so mu moči pojemale. Domov je že dobil odslovilno pismo. Moral bo zapustiti stanovanje in vas ter oditi za strupenim tokom življenja. Težko mi je zanj, tudi če se z njim nisem nikoli pogovarjala. Njegov vsakdanji pozdrav je pričal, da je dober človek.
Ker so vsi učenci mojega razreda otroci rudarjev, smo Ivanov primer obravnavali tudi v šoli. Eden izmed učencev je rekel:
»Saj je bil plačan tudi za tistih 29 mi-
nut, zato bi ne smel zapustiti delovnega mesta!«
Otrok govori tehtno, razumno, a tudi kruto. Tako je pač slišal doma. Saj se ni nihče od rudarjev zavzel za nesrečnega tovariša. Ob učenčevih besedah sem se za hip zamislila in nato dejala:
»Dragi dečki in deklice, že danes trepetam ob misli, kaj bo jutri iz vas. Boste tudi vi škodili bližnjemu in ga brez usmiljenja vrgli na cesto?«
Prepričana sem, da so me razumeli, čeprav mi niso odgovorili, ali morda niso hoteli odgovoriti.
So tudi oni, čeprav še majhni, v varnih rokah mogotcev, ki jim bodo lajšali jutrišnji tok življenja, da jim ne bo treba izgubljati dela zaradi pičlih 29 minut nedovoljenega odmora?
(Iz knjige črtic Marije Mislej »Lampare»)
Vznemirja jih gradnja cerkva
Ideološki tednik Poljske združene delavske partije (beri komunistične) »Polytika« se je v zadnji številki nestrpno spotaknil ob poljsko Cerkev in njene ustanove. Po njegovih trditvah je Poljska edina država, kjer se število duhovnikov neprestano veča. Sedaj jih je že 22.000 na 37 milijonov prebivalcev, bogoslovcev pa 8 tisoč, kar naj bi pomenilo kar 10 % vseh kandidatov za duhovski stan.
Pa ne samo to! Tudi nove cerkve rastejo kot gobe po dežju. V prihodnjem petletju naj bi bilo zgrajenih 672 novih, že sedaj pa jih je na državnem ozemlju 10.568, in še 4.389 kapel, v gradnji pa je trenutno 1.396 verskih objektov. »Polyti-ko« motijo tudi druga poslopja, ki so last Cerkve, kot npr. župnišča, ki so prostorna in župnijske dvorane, ki so dostikrat večje od cerkva. Vse to da je za partijo lahko usodno, češ da jo ogroža v njenem obstoju.
Preganjanje jezuitov v Vietnamu
Iz cerkvenih krogov v Hongkongu se je zvedelo, da so v Vietnamu v zadnjih mesecih aretirali štiri člane jezuitskega reda in zaprli dve redovni hiši. Tako razpolaga jezuitska vietnamska provinca sedaj le še z dvema hišama. Večina teh redovnikov in bogoslovcev je trenutno v taboriščih za »politično prevzgojo«.
Partizanski zdravnici v spomin
Slovenci po svetu
Pri naših v Linzu
Na praznik Brezmadežne je škofija Linz ob Donavi zaključila praznovanje 200-let-nice obstoja. Slovesno somaševanje v stolnici je vodil kardinal Konig. Poleg številnih vernikov je bil pri maši tudi avstrijski predsednik Kirchschlager z ženo. Slovenski škofje so bili trije: Jenko, Kramberger in Lenič. K tej slovesnosti je linški škof Aichern (velik prijatelj Slovencev) povabil tudi tržaškega škofa. Škof Bello-mi sam ni mogel v Linz, zato sem ga jaz zastopal.
V Linzu imajo vsako nedeljo svojo mašo tudi Slovenci, ki bivajo v mestu in okolici. Mašo imajo v samostanu karmeličank, v katerem so bile po vojni tudi nekatere Slovenke. Za te Slovence skrbi g. Ciril Lavrič, ki ga pot ob nedeljah in praznikih zapelje tudi v Salzburg in deželo.
Slovenci so izkoristili prisotnost slovenskih škofov in so se že na predvečer Brezmadežne zbrali v samostanski cerkvi (70 oseb) in se udeležili res lepe »škofovske« maše, ki jo je vodil dr. Jenko. Pridigal je dr. Lenič, ki je slovenske vernike pohvalil in jih spodbudil, naj ostanejo zvesti Bogu, veri in narodu. V nemščini je g. škof pozdravil tudi sestre, ki so maši sledile iz stranske kapele. Zahvalil se je za prijaznost in gostoljubnost in jim v veselje povedal, da bodo spomladi 1986 slovenske karmeličanke imele svoj novi dom v Sori pri Medvodah in da se število se9ter veča. Po maši so morali vsi mašniki v govorilnico na kratko srečanje z redovnicami. Ko je bilo to končano, smo se pa zbrali v slovenskem »središču« v bližini stolnice, ki so su ga naši rojaki čedno uredili. Prigrizka, pozdravov in petja ni manjkalo. In da bi pri tem ostalo!
L. Škerl
V Ljubljani je 26. novembra 1985 umrla znana partizanska zdravnica dr. Franja Bojc-Bidovec. Rodila se je v Nemški vasi pri Ribnici 26. novembra 1913 v številni kmečki družini. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je nadaljevala študij na gimnaziji v Ljubljani, kjer je maturirala leta 1933. Jeseni se je vpisala na medicinsko fakulteto v Ljubljani, zadnji letnik 1939 v Zagrebu. Prvo zdravniško obvezno delo je opravila v ljubljanski porodnišnici in se nato zaposlila kot zdravnik v Bohinjski Bistrici.
Leta 1941 je odšla v Ribnico, kjer je imela svojo ordinacijo do razpada Italije, ko se je pridružila partizanom in bila zajeta v znani bitki na Travni gori pri Sodražici. Od tu so jo privedli v tržaški zapor. Čez nekaj dni so jo skupaj še z osmimi ženami izpustili. (Med njimi je bila tudi zdravnica dr. Pavla, ki je imela podobno bolnišnico kot ona v okolici Vojskega nad Idrijo).
Zadnje dni decembra 1943 je prišla v IX. korpus na Lokve in v jutranjih urah 2. januarja 1944 je v spremstvu ustanovitelja triglavske partizanske divizije dr. Viktorja Volčjaka prišla v sotesko Pasice pri Cerknem, kjer je že bila prva baraka poznejše bolnišnice Franje. Upravniške posle je prevzela 20. januarja 1944.
Tu je ostala vse do noči od 5. na 6. maj 1945, ko se je skupaj z ranjenci preselila v Gorico. V mestu je ostala le nekaj dni, ker so jo poklicali v Trst. Od tu se je njena pot nadaljevala na vojaško kliniko v Ljubljano. V Beogradu je opravila specializacijo za ženske bolezni, se izpopolnjevala v Ljubljani in Italiji in po 16 letih dela V Beogradu se leta 1967 vrnila v Ljubljano, kjer se je leta 1973 upokojila.
To so skopi biografski podatki žene, ki je poznana širom Primorske in tudi drugod kot dr. Franja in je po njej dobila ime cerkljanska partizanska bolnišnica.
Not človek je bila vedno izredno poštena in pravična. Malokdo ve, koliko nasprotovanja je bila deležna v času vojne s strani vrhovnega partizanskega vodstva. Kolikokrat so ji podtikali, da polaga preveliko pozornost preprostim ranjenim vojakom in manj oficirjem.
To jo je skoraj stalo glavo. Neko noč
je prišla v partizansko bolnišnico patrulja in po ukazu komande iz Cerkna odpeljala dr. Franjo. Sama je pripovedovala: »Nisem vedela, kam me peljejo. Najprej sem mislila, da me kje potrebujejo. Šele kasneje sem se zavedela, da tukaj nekaj ni v redu. Prišli smo v Čepovan, kjer je bil štab ene naših brigad. Še danes vidim razbito vas in vaški zvonik, ki mi je ostal v nepozabnem spominu... Tisto prerekanje in tisto podtikanje, ki je tedaj nastalo... Ne, tega ne bom nikoli pozabila... Spoznala pa sem tedaj, koliko sovraštva je med našim vodilnim kadrom (partizanskimi oficirji) in kako so občutljivi, če smo mi zdravniki pozorni do navadnih vojakov ranjencev...«
Kot žena, ki je bila tesno povezana s Cerknom, je do zadnjega obsojala cerkljanski škandal ob napadu na partijsko šolo in pokol nedolžnih. Ob zadnjem obisku v Cerknem 19. maja letos je v družbi takole izjavila: »Ampak ta cerkljanska sramota bi se že lahko enkrat za vselej končala...«
Čeprav se je v tisku bolj redko oglašala, je ostro obsojala neutemeljene polemike o slovenskem nacionalizmu, ki se širijo iz srbsko-hrvaškega okolja. Ni prenesla pogovorov o programskih jedrih v slovenskem šolstvu, ker je vedela, da to dobesedno poneumlja slovensko mladino. O gospodarstvu v Jugoslaviji pa je raje molčala, ker se je zavedala, kakšen gospodarski polom doživlja država in z njo ljudje.
Ostala pa bo vtkana v našo narodno Zgodovino kot žena, ki je skušala z velikim idealizmom dati svojemu narodu vse, kar človek lahko narodu da. Razočaranje nad sedanjim političnim, gospodarskim, pa tudi kulturnim življenjem, ki pesti Slovence, se je odražalo tudi iz nje same, ko smo jo velikokrat zagrenjeno, potrto in žalostno srečevali na ljubljanskih ulicah. Njen svet in spomini so ostali v soteski Pasice, kjer je tolikim pomagala in Že tam začela spoznavati, da tudi nova marksistična ideologija ne bo ustvarila raja pod Triglavom.
Hvala, dr. Franja za vse, kar ste dobrega in plemenitega naredili!
Njen znanec
To je moja Cerkev Moj božič Karla Velikega
(Božično voščilo pri polnočnici)
Letos je eden naših vernikov napisal pismo svojemu župniku, kjer mu svetuje med drugim tudi tole: »Letos pri polnočni maši, ne govorite nam, ki vsako nedeljo pridemo v cerkev. Pozabite na nas pri polnočni maši in s svojo besedo dvigajte tiste, ki pridejo v cerkev samo za ta večer.
Ko moram nocoj tudi jaz povedati nekaj lepih besed tolažbe, upanja in poguma, mislim na pismo tega vernika. Naj začnem s prerokom Izaijem, ki v prvem berilu s takim zanosom govori: Nad prebivalci v deželi smrtne sence zasije luč. Dete nam je rojeno. Utrdil bo svet z dobroto in pravičnostjo.
Predno se dotaknem drugega branja odprem knjigo Pavleta Zidarja, kjer govori o neumnosti naših oblastnikov, ki so po vojni podirali križe in znamenja, ki so spadala v zakladnico slovenske kulture. Iz sovraštva do Boga. In Bojan Štih, pisec in mislec, prvoborec piše, kako smo po vojni spreminjali imena krajev, ki so nosili svetniška imena. Tako smo Sveto Trojico spremenili v Gradišče, čeprav je naš Ivan Cankar živel in opisoval Sveto Trojico. Apostol Pavel pa svojim ljudem svetuje bolj pametno, kaj naj poderejo: Brezbožnost in posvetne želje. Vsem, ki bi radi hodili z božjo lučjo svetuje, naj trezno, pravično in pobožno živijo na tem svetu.
Predno se dotaknem evangelija, odprem celovško revijo »Zvon«. Tržaška pisatelja Sergij Pahor in Alojz Rebula sprašujeta škofa Bel-lomija o njegovem delu. Prvo vprašanje se glasi: »Zanima nas vaša družina, vaša mladost, vaš poklic.« In škof odgovarja:
»Sem fant iz predmestja, rojen revnim ljudem v periferiji Verone pred 55 leti. Rad govorim o svoji rojstni župniji, ker je zibelka moje vere in mojega poklica. Tam sem rastel med preprostimi in zelo vernimi ljudmi, zaljubljen v Cerkev in cerkvene obrede.«
Podobno nam božja knjiga razlaga prve dni božičnega Kneza na
S prihodnjim šolskim letom 1986/87 se bodo za verouk na višjih in nižjih srednjih šolah priglasili dijaki sami ali pa zanje njihovi starši; šolska oblast jih bo ob vpisu o tem naravnost vprašala.
Svoboda vesti zahteva od dijakov In družin, ki se zavedajo svoje odgovornosti, da se zavestno odločajo. Razlogov za tako odločitev je več.
1. NAMEN ŠOLE.
Ker nudi šola celostno vzgojo človeka in državljana, medtem ko mu omogoča pristop h kulturi, je odprta za vse človeške vrednote, tudi za religiozno-versko vrednoto.
2. ČEMU ŠOLSKI VEROUK?
Verouk pomaga mladim pri iskanju smisla bivanja in življenja. Ogovarja jih z verodostojnim religiozno-verskim izkustvom. Nepoznanje in nezanimanje za življenjska vprašanja in religioznih odgovorov nanje bi okrnilo zdravo in celovito rast mladega človeka; tudi ne bi zvesto podalo prave podobe človeka.
Tudi tistim, ki zatrjujejo, da jih verska razsežnost človekovega bivanja ne zanima, more verouk nuditi stvarno izkustvo in izraz, kako se moremo ljudje globoko spoštovati ob soočanju z različnimi pogledi na stvarnost in življenje.
3. CEMU KATOLIŠKI ŠOLSKI VEROUK?
Novi konkordat med Apostolskim sedežem in italijansko republiko zatrjuje, da so krščanska načela dediščina italijanskega
našem planetu: Našli boste Bete, v plenice povito in v jasli položeno. Leži pod streho beraške pastirske staje, obdan od brezpravnih pastirjev, ki so se zaljubili v to nebeško luč. Obdan z revščino sveta, odrinjen od mogočnjakov, ponižan od velikašev, preživlja vse človeške tvorbe: cesarstva in republike, kronane in po božje če-ščene glave. Skozi vekove sveti vsem dobrim ljudem in jim kaže pot v nebeški svet.
Pred škofa Bellomija postavita Pahor in Rebula tudi tole vprašanje: »Domnevamo, da ste morali občutiti nekaj negotovosti, ko ste sprejeli škofijsko stolico v mestu, kakršno je Trst... Mesto, ki je v osnovi bolno, uklenjeno v tesnobo, prevzeto od municipalnega in nacionalističnega mita.« In tržaški škof ponosno odgovori: »To je moje mesto.«
Z njegovim stavkom vam tudi jaz želim lepe božične dni. Vam, ki redno prihajate v cerkev in tudi vam, ki pridete le za ta večer. Da bi z božjo milostjo vsak dan, še posebej vsako nedeljo vi vsi govorili, kakor tržaški škof: To je moja Cerkev! To je moja vera! To je moje upanje. Moj ponos, moja kultura. Ne spreminjajte božjih stvari, ki so večne v slamo sveta. Ne ugašajte luči božje. Ta luč prinaša veselje in smer poti. Dviga nas, ko zabredemo, daje upanje, ko se ruši svet okoli nas. Trezno živite! Bodite dobri med seboj! Imejte radi stare in onemogle ljudi. Mladi, bodite hvaležni staršem. In na molitev ne pozabite. Radi prihajajte v cerkev, da boste s ponosom, kakor tržaški škof ponavljali: To je moja Cerkev!
Četudi bo ta Cerkev kdaj zelo človeška ali tudi grešna, porinjena v kot ali starokopitna: to je moja Cerkev. V cerkvi je vsa naša kultura in umetnost. S to vero in upanjem prihajamo v cerkev; s to vero prinašamo svoje drage k zadnjemu slovesu in tudi sami čakamo svojega zadnjega svetega večera, ko nas bo poklical Gospod.
(Na sveti večer v Stranjah pri Kamniku 25. decembra 1984 - France Gačnik)
naroda (čl. 9). Isto gotovo velja za slovenski narod.
Katoliški šolski verouk je namenjen vsem dijakom, tudi tistim, ki so nekatoli-ške veroizpovedi ali ne izpovedujejo nobene vere; nudi se jim priložnost izkustvenega spoznanja, medsebojnega razumevanja, dialoga in spoštovanja. Saj so to temeljne vrednote človeškega sožitja.
4. VERSKA VZGOJA V RAZVOJNI DOBI Verouk nudi mladim v razvojni dobi
kritičen odgovor in možnost, da morejo vedno znova preverjati svojo religiozno držo. Vse to pa za to, da si lahko ustvarijo svoj življenjski načrt.
5. POSEBNA DOLOČILA ZA OBMEJNA PODROČJA
V obmejnih področjih (Trst, Gorica, Tri-dent ln Bočen) veljajo za verouk na osnovnih šolah dosedanja posebna določila.
Protijudovski nastopi nekaterih protestantskih prenapetežev
Zadnje čase raste v nekaterih evangeličanskih krogih protižidovsko tolmačenje svetopisemskih besedil. Tako je neki protestantki teolog na konferenci za študente trdil, da je preganjanje Judov očitna božja kazen za to »zakrknjeno ljudstvo«. Dva zagrizena nizozemska evangeličana pa sta dala objaviti brošuro v 20.000 izvodih, ki opravičuje s sv. pismom pomor šest milijonov Judov v nacističnih taboriščih.
Pred tridesetimi leti je bilo v podeželski cerkvici ob polnočnicah zelo mrzlo. Čez dan se je nad dolinami zgostila rezka megla, na veje dreves je leglo ivje, podoba je bila, da je potok obtičal v gostem ledu. Ves dan je vladala grobna tišina, ki jo je pretrgal le občasni krik ptice iz gozda.
Zvečer sem bil nadvse utrujen. Kljub temu sem se veselil polnočnega doživetja, čeprav je sedaj mraz dobesedno rezal do kosti.
V cerkev ni bilo daleč. Deset minut hoda je pravzaprav kratek čas. Če si majhen in utrujen otrok, pa je taka pot lahko nadvse dolga.
Z nekakšno napetosjo sem šel k službi božji. Vse je bilo tako nenavadno in svečano. Cerkev je žarela v bleščeči luči, kot nikoli drugače. Tudi stranski oltarji so bili svečano razsvetljeni. Iz cerkvenega marmorja in kamna je puhtel izrazit mraz in vse tiste sveče pod pozlačenimi svetniškimi plašči in pod oboki, nad katerimi so mo-
Slovenci smo svoje narodne pesmi jemali zares, saj so nastajale v globini duše, privrele iz srca in iz stotin grl, pele slavo domovini, Bogu, ljubezni, naravi. Sonce, grozdje, vinček, polja, gore in planine.
Pri teh zadnjih ti seveda srce zaplava na Gorenjsko, misel pa nekoliko tudi, zakaj ne, na Tirolsko. »Tirolka mu je pušeljc dala...«, »Jaz pa pojdem na Tirol...« pojejo naše pesmi. Naših prednikov ni s to deželo ločevala nobena meja, zgodovinska naključja pa so nanesla, da živi del Tirolcev in del Slovencev v isti državi.
Ali nas tudi ta podzavest tako pogosto pelje na Južno Tirolsko? Ali pa nas kličejo prelepa narava, čudovite domačije, skrbno obdelana polja in občudovanje do teh delavnih ljudi, od otrok do naj starejših?
Najbrž vsakega malo, saj je Južna Tirolska tako razsežna in pisana, da dobi vsak nekaj za svoj okus, zamejski Slovenec pa sploh! Obremenjen s svojimi kompleksi ali samozavestjo »manjšine«, »večine«, »zaščite«, »pravice« itd. se na Južnem Tirolskem, s svojo prešerno slovenščino, ki se nikomur ne zameri, počuti skoro gospoda, ko pa ve, kdo mu doma stoji nasproti! Tam pa — kdo je večina? Kdo manjšina? Kdo komu nasprotnik? Nemec Italijanu, Italijan Ladincu in dalje v razne kombinacije?!
Počasi pa se zaveš, da vlada tam mnogo večja strpnost kot pri nas, razen seveda mogoče v večjih mestih. Verjetno se prebivalstvo dobro zaveda, da je za razvoj te dežele, ki sloni predvsem na turizmu, potrebno sodelovanje vseh treh: Italijanov s svojo spretnostjo, Nemcev s svojo delavnostjo in resnostjo ter Ladin-cev in njihove kulture s svojo starožit-nostjo.
Slednja je res bogata in je resnično škoda, da ladinska zavest upada in da se te svoje kulture poslužujejo le še v turistične namene. Njihovi nastopi v poletnih sezonah so za turista prava poslastica. Lepota njihovih noš, neverjetna resnost in sodelovanje prav vsakega soudeleženca te prevzamejo, pa čeprav temu nisi prvič prisostvoval!
Že več poletij preživljam nekaj dni oddiha v dolini Gardena (Groden), pravem biseru Južne Tirolske, kjer živijo predvsem Ladinci. Naselim se v mestecu Or-tisei (St. Ulrich - Urtijeu: vsi napisi so tu trojezični), ki je svetovno znan po svojih nabožnih izdelkih iz lesa. Na stotine cerkva po vsem svetu krasijo leseni kipi svetnikov, Jezusa in Marije, pa jaslice, katere so izdelale spretne roke garden-skih mojstrov.
V tem mestecu sem si ustvaril prijateljstva, počutim se kot doma. In vendar je minilo več poletij, preden sem zvedel, da je duhovnik, katerega mašam sem prisostvoval in prisluhnil njegovim pridigam, Slovenec dr. Jože Pavlič, doma iz bližine Kamnika! Zanimivo je, da sem točno 20 let spremljal po teh krajih prijatelja duhovnika iz Slovenije in da je ta v Ortiseiu povpraševal po svojem nekdanjem sošolcu, a ga ni dobil. In ta sošolec je tam ostal in postal polnopravni župnik!
Ko sem to zvedel, sem seVeda stopil do njega in resnično se je razveselil domačega človeka. Pastirovati trem ljudstvom
gočne orgle čarale svečane angelske zvoke, so klicale k zbranosti in budnosti. Bilo je mraz, kljub slikovitemu duhovnikovemu orna-tu in kljub premišljenemu vedenju ministrantov. Vendar je mraz potrjeval nenavadnost in veličino dogodka. Kaj se tudi Jezus, učlovečeni Bog, ni rodil sredi največjega pomanjkanja in sredi hudega človeškega mraza? »Prav zaradi mraza je prišel sem, med nas, grešne ljudi, da bi nam bilo bolj toplo,« sem premišljeval kot otrok pod mrzlimi cerkvenimi oboki moje mladosti.
Tisti čas so bile svete maše posebno imenitne in svečane, polne v nebo kipečih akordov, dišav, zlata in dostojanstvenih presenečenj. Tudi duhovniki so bili tedaj zdaj resnobno strogi, kot očaki iz Stare zaveze, in zdaj spet ljubeznivo prijazni pastirji svojih neubogljivih ovčic. Pozneje se je, kot znano, vse spremenilo. Marsikaj je postalo čistejše, treznejše, bolj ponotranjeno. Brezdvomno pa je
v taki fari seveda ni lahko: biti moraš mož trdnega značaja in pravičen in gledati v vsakem faranu Kristusovega brata. In seveda dober gospodar, kot se na Južnem Tirolskem to zahteva in pričakuje. To pa gospod Pavlič je: poleg lepe cerkve ti razkaže novo, obširno župnišče s farno dtvorano. Ganjen sem ob tem skromnem človeku, ki ga je usoda iz rodne Gorenjske med težkimi vojnimi leti popeljala najprej v Rim, nato pa na Tirolsko. Če kdaj doživlja domotožje, naj ve, da smo z njim, obenem pa naj živi iz spoznanja, da če je jezik drugačen kot njegov materinski, so pa navade, izročila in srčna kultura ista, kar bo nas Slovence in Tirolce tudi vnaprej povezovalo.
d.š.
Glas iz Burundija
Salezijanski misijonar Avgust Horvat se je oglasil za praznike iz Burundija, kjer že nekaj let deluje. Zahvaljuje se za knjigo Zore Piščančeve »Most čez ocean«, vošči njej in vsem pri »Katol. glasu« vesele in milosti polne božične praznike, potem pa nadaljuje:
Mi smo tu kot na trnju. Vsak dan se sliši: ta in ta spet mora oditi. Zdi se, da je levičarska oblast trdno odločena, da se znebi vseh misijonarjev. Mnogo jih je že bilo prisiljenih zapustiti državo. Veliko župnij je praznih. Najbolj pri tem trpijo preprosti ljudje. Kam vse to vodi, ne vemo. Misijonarji se sprašujemo, kaj je v ozadju te politike.
Jaz imam dovoljenje še do 1. aprila 1986, potem me pa verjetno čaka ista usoda, razen če bi se med tem režim spremenil. Tu v Afriki je vse mogoče in to se zgodi kar na hitro. Kljub temu delamo naprej kot da bomo tu za vselej ostali. To je obenem tolažba za ljudi. V teh dneh, ko se pripravljamo na praznike, prihajajo k zakramentom v še večjem številu. Zanje je to velika sreča.
★
Nisi živel zaman, če si znal vsaj enemu človeku prižgati luč v temi, enemu obupancu pokazati sončno stran življenja, pomagati mu, da je postal boljši in srečnejši (Jack London).
istočasno umrl čar starih svečanih praznovanj, stare božične bleščave, umrli so doneči zvonovi mladosti; tudi tistih starih, zdaj strogih in zdaj spet ljubeznivo skrbnih župnikov skoraj ni več!
Tiste čase, bilo je kmalu po drugi svetovni vojni, mi je prišla v roke neka knjiga o frankovskem kralju Karlu, poznejšem slavnem cesarju Svetega rimskega cesarstva Karlu Velikem. Znano je, da je papež Leon III. v Rimu okronal tega pomembnega ustanovitelja novega evropskega krščanskega reda prav na božični dan leta 800.
Legenda pripoveduje, da je papež potem, ko je izrekel 109. psalm kralja Davida: »Tvoje je gospostvo ob dnevu tvojega rojstva v svetem sijaju: rodil sem te kakor roso pred zgodnjo danico,« pristopil h klečečemu in v božjo usodo resnično predanemu frankovskemu kralju in mu posadil krono rimskega cesarstva na glavo. Kralja so v Rim spremljali Franki, Alemani, Bavarci, Saksi in Švabi, v Rimu so novemu cesarju vzklikali v domačih narečjih, medtem ko so romanizirani Zahodni Franki govorili že v stari predfrancoščini.
Božično kronanje rimskega cesarja je napravilo name velik vtis. Saj sem vedel, da je ta vladar popolnoma spremenil tudi slovensko usodo in nas tako rekoč popeljal v krščanstvo in Evropo.
Pozneje sem v raziličnih zgodovinskih čitankah bral, da je bil cesar Karel Veliki pravzaprav nepismen barbar, čeprav mu nekakšna naravna življenjska modrost ni bila tuja. Baje je bil krut in skop vladar. Kaj je potem resnica? Sam verujem v poročila bogaboječega Einharda, ki piše: »Skrbel je za revne in jih podpiral. Veliko je dajal vbogajme ne le v lastnem cesarstvu, temveč je denar in darove pošiljal v Sirijo, Egipt, v Afriko, v Jeruzalem, v Aleksandrijo in Kartagino in povsod tja, kjer so kristjani bili reveži.«
V čitanki sem tudi bral, da je v času svojega sedeminštirideset-letnega vladanja Karel Veliki le štirikrat prišel v Rim. »Štirikrat na konju od Aaehna do Rima vsekakor niso mačje solze,« sem kljub tisti čitanki mislil že kot otrok. Končno ta Karel Veliki niti ni bil pri najboljšem zdravju, in vendar je nastalo nekaj, kar ni samo v slabem smislu prav do danes pogodilo usode sveta.
Ko sem tedaj v mrazu odhajal iz polnočne, svečano razsvetljene cerkve, sta se v meni združevala božje sporočilo in zgodovina. Želel sem si posvetnega pravičnega vladarja, ki bi bil tako čist in svet kot ubogi in istočasno sijajni Jezus iz Nazareta, ki je bil več kot kralj vseh kraljev, saj je bil pravi Bog in pravi človek. Nič ne more biti večje! Je dobri kralj potem zgolj utopija, ker dejanska oblast vedno pohabi? Je lepi božič Karla Velikega le navadna legenda? Moji radostni božiči to gotovo niso. Še vedno so v mojem srcu živi. Nanje ne bom nikoli pozabil, medtem ko je zamisel posvetnega raja, »Svetega cesarstva pravičnežev«, ostala utopija in legenda.	lev detela
Župnik dr. Jože Pavlič pred oltarjem cerkve v kraju Ortlaei-St. Ulrich, v spremstvu fantov in deklet v čudovitih krajevnih ljudskih nošah
Cernu verouk ne državnih šolah?
V tirolskem sveta
Srnisl sem drugačen Mit
Skupno z ženo in otrokom smo pripravljali jaslice; medtem ko sem postavljal hlevček in Marijin kipec, se mi je vse nekam razblinilo in objele so me sanje. Čudovite sanje.
Sanjal sem tržaško mesto od Sv. Justa do Barkovelj, vse preplavljeno v živo pisanih barvah otroškega živ-žava med starši in babicami. Sanjal sem bolniški oddelek za splave, srečno spremenjen v snežnobele otroške jasli.
Sanjal sem o dolgem sprevodu fantov in deklet, ki so, začenši od trga Unita, nosili k upepelje-valniku za odpadke vsak svoj sveženj sovraštva, razdora in sebičnosti.
Sanjal sem o sinu Istrana in Slovenca, ki sta v neki zeleni kra-ški dolini skupno zasadila drevo sprave. Sanjal sem močne furlanske in tržaške mladeniče, ki so s krampom v roki, vztrajno rušili zidove nerazumevanja.
Sanjal sem, da so se na jeruzalemskih gričih katoliški duhovnik in pravoslavni pop, protestantski pastor in judovski rabin srečali pri skupni adoraciji križa, upodobljenega v upadlem obličju gobavca.
Sanjal sem visokega svetlolasega Vikinga in Afrikanca s kodrčki, ki sta si medsebojno delila kruh ob mizi pravičnosti.
Sanjal sem brezmejno puščavo, kjer je množica dečkov in deklic s težkim kladivom v roki v zmagoslavnem veselju uničevala oklop-na vozila in puške, bombe in izstrelke, puščice in oklepe.
Sanjal sem odlične može v jopiču in kravati, ki so s pikolovsko natančnostjo, na slehernem koncu sveta podirali obmejne pregrade in razmejitvene stebre.
Sanjal sem množice nameščencev v zavihanih rokavih, ki po neskončnih uradih brišejo iz zemljevidov vse zarisane črte držav in njih imena, ter jih nadomeščajo z napisom »zemlja«.
Sanjal sem možke in žene, da so po dolgih letih spet spregovorili med seboj, občudovali drug drugega lepoto, ki pa je bila notranja lepota, ker so jo vsi gledali skozi posebne vrste naočnikov, naočnikov znamke — »ljubezen«.
Sanjal sem o dveh dekletih: beli in črni, plavali sta ob nagubani afriški obali k otoku sprave. Sanjal sem Arabca in Juda, stoječa ob krmilu traktorja, ki skupno vozita po Galilejskih poljanah.
Sanjal sem o bolestnem stokanju rakastih bolnikov, ki se je polagoma spreminjalo v himno hvaležnosti.
Sanjal sem o sebi, s koliko težavo odlivam v greznico svojo zvrhano posodo napuha, svojo »kritičnost do vsega in do vseh«. Sanjal sem o hribovski vasici, kjer se vsi imenujejo brat in sestra in kjer so vežna vrata vedno odprta in vedno prižgan ogenj.
In končno sem sanjal o nekem popolnem nesmislu, večjem od vseh drugih, kar sem jih do tega trenutka sanjal. Nekaj tako nepojmljivega, kar se še ni videlo, nekaj absolutno nemogočega. Sanjal sem o Bogu, ki je postal človek in se je rodil iz žene. O Bogu, ki je vedno med nami. Sanjal sem Jezusa Kristusa.
(Iz 'božične številke »Vita nuova« leto 1984, avtor »tarlo«. Prevedla F. V.)
★
■ 250 severnoameriških vojakov, ki so bili nameščeni na Sinaju v okviru mednarodnih mirovnih sil in so se vračali z letalom v ZDA, da tam preživijo božične praznike, je izgubilo življenje, ko je avion takoj po odletu z letališča Gander na Novi Funlandiji (Kanada) strmoglavil in ab dotiku z zemljo eksplodiral. Z vojaki je izgubilo življenje tudi osem mož posadke. Mirovno silo na Sinaju, ki varuje od leta 1979 mejo med Egiptom in Izraelom, sestavljajo vojaki iz 11 držav. Severnoameriška skupina šteje 1200 mož. Letalo je bilo zgrajeno pred 16 leti in je imelo za seboj 550.000 ur letenja, tj. 43 milijonov kilometrov. Morda je tudi v tem treba iskati vzrok nesreče.
KMEČKA BANKA-GORICA KMEČKO DELAVSKA POSOJILNICA V SOVODNJAH KMEČKO OBRTNA HRANILNICA V DOBERDOBU HRANILNICA IN POSOJILNICA NA OPČINAH KMEČKA IN OBRTNA HRANILNICA IN POSOJILNICA - NABREŽINA TRŽAŠKA KREDITNA BANKA d.d. TRST
PLANET, POL V SNEGU, POL V POLETJU _ KAJ PRAZNUJEŠ?
O sneg, kjer slikaš srcu čas decembra s kristali, da se luč ujame vate: spominjaš nas na poti v Betlehem ljubezni, lepše kot vse naše sanje.
O sonce, kjer si prav na pragu leta s pozdravi ognja, preden greš v vesolje: spominjaj nas! Pradavni obet postal je Dete, zgrnjeno v povoje.
Pozabeljši smo skušali graditi, ustvarjati pod morjem, blizu zvezd, kot da nas sreča čaka onkraj cest, čeprav se zmeraj zna iz rok izviti.
Le Dete v jaslicah ostane Z nami z resnico sreče.
Tu, prav tu.
In tam.
Vladimir Kos SJ
GOSTILNA »PR« MIROTU« (DA MIRO)
(Mara Mužina)
SOVODNJE OB SOČI	Tel.	882017
GOSTILNA SIRK
»Pri Lovcu«
SUBIDA • PLEŠIVO	Tel.	60531
Za prijetno razvedrilo je na razpolago tudi obširno igrišče za tenis
Tel. 882005
VRH SV. MIHAELA
GOSTILNA
DEVETAK
Goriška: za božič čestitajo in srečno novo leto želijo:
PEKARNA - SLAŠČIČARNA
VI ATORI
Vse, kar potrebujete za vsakdanjo oskrbo in vse, kar si želite ob raznih pogostitvah ter svečanostih družinskega in društvenega značaja lahko dobite v največji izbiri v naših goriških prodajalnah
GORICA
Tel. 84645
BERTOLINI VVALTER MOSSA - ul. Isonzo, 19
Tel. 80394
Trgovini obutve
»Košič Benedikt« ul. Raštel, 7 - tel. 85162 »K2 Košič«	ul. Oberdan, 7 - tel. 85520
TRGOVINA VSEH ŠPORTNIH ARTIKLOV //
GORICA
ŠPORT
ul. Raštel, 21 - tel. 84884 OBIŠČITE NAS!
GOSTILNA
VID PRIMOŽIČ
(pri Pavlinu)
GORICA - Drevored XX. septembra, 138
Tel. 82117
ZNANA TRGOVINA Z MESNIMI SPECIALITETNIMI IZDELKI ALEŠ PINTAR
Velika izbira mesa, mesnih izdelkov, perutnine ter divjačine in rib na drobno in na debelo.
Cene ugodne - Odprto vsak dan razen ob ponedeljkih od 8.30 do 12.30 in od 15. do 19. ure. Obiščite nas! Odšli boste močno zadovoljni!
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
GORICA • Riva Piazzutta, 18
Tel. 83177
KNJIGARNA - PAPIRNICA G I S S
GORICA ■ ul. Arcivescovado, 15
Tel. 84594
GORICA - ul. Oberdan, 15
Tel. 84570
ČER - I M P E X
Splošni import - export IGOR ČERNIČ
GORICA - ul. Vittorio Veneto, 54
Tel. 82159
LA CASALINGA
Velika izbira gospodinjskih predmetov, daril
GORICA • Trg Vittoria, 54
Tel. 83216
URARNA IN ZLATARNA ŠULIGOJ
TISKARNA BUDIN
GORICA - Riva Piazzutta, 18
Tel. 84676
TRGOVINA ČEVLJEV ALPINA
GORICA - Corso Verdi, 78
Tel. 84517
URARNA IN ZLATARNA VIŽINTIN ANI IN MARJAN
GORICA
Ul. Monache, 9
GORICA - ul. Carducci, 45
Tel. 85657
TRGOVINA ČEVLJEV ANDREJ ČOTAR
GORICA • ul. Rastello, 72
Tel. 83667
Ustanovljena leta 1910 £J
*oVo«*
Igrače iz vsega sveta
GORICA • Travnik, 25 - Tel. 84407
Kitajska umetnost: Kristusovo rojstvo
|* ZVEZA SLOV. KATOL. PROSVETE v Gorici želi včlanjenim društvom, pevskim zborom in organizacijam kakor tudi vsem, ki njeno delo spremljajo in podpirajo, duhovno bogate praznike Kristusovega rojstva in božji blagoslov v novem letu. VODSTVO SLOV. DUHOVNIJE V GORICI želi vsem slovenskim družinam in posameznikom v goriškem mestu krščansko doživete praznike Gospodovega rojstva in blagoslova polno novo leto 1986.
ODBOR ZA GRADNJO NOVE TELOVADNICE V GORICI se zahvaljuje vsem dobrotnikom in jim želi vesele praznike in srečno novo leto. SINDIKAT SLOVENSKE ŠOLE, tajništvo Gorica, vošči vsem svojim članom in vsem, ki jim je pri srcu slovenska šola, srečen božič In uspehov polno novo leto.
NAJBOLJŠE ŽELJE za božične praznike in novo leto izrekajo sledeče ustanove, društva, združenja in zbori na Goriškem:
Svet slovenskih organizacij (SSO);
■ Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica;
■ Odbor Katoliškega doma v Gorici;
■ Slovensko Alojzijevišče v Gorici;
- Zavod sv. Družine v Gorici;
- Apostolstvo sv. Cirila in Metoda;
- Goriška Mohorjeva družba;
- Marijina družba v Gorici;
- Mešani zbor »Lojze Bratuž«;
- Moški zbor »Mirko Fllej«;
- Mladinski zbor »Kekec«, Gorica;
- Krvodajalska sekcija, Sovodnje;
- KKD »Hrast«, Doberdob;
- Cerkveni zbor v Podgori;
- Cerkveni zbor Rupa-Peč;
- SKPD »Mirko Filej«, Gorica;
- Prosvetno društvo »Štandrež«;
- Prosvetno društvo »Podgora«;
- SKPD »F. B. Sedej«, Števerjan;
- Župnijski pastoralni svet, Števerjan;
- Ansambel Lojze Hlede, Števerjan;
- ŠZ »01ympia«, Gorica;
- Slovenski ženski zbor iz Ronk;
- Slov. sekcija Združenja darovalcev organov (ADO).
■ Assisi, mesto, kjer počiva sv. Frančišek, ne živi več v miru. Dve bombi, od katerih je ena eksplodirala, pričajo, da je terorizem vzel na piko tudi ta kraj. Zločinci so bombi nastavili v spodnji cerkvi sv. Frančiška in v baziliki, Porcij unku-la imenovani. V prvi so jo redovni bratje pravočasno odkrili, v drugi pa je do eksplozije prišlo v zgodnjih jutranjih urah. Nekaj škode je na slikah, ki so iz leta 1520 in jih pripisujejo Janezu Spoletske-mu.
TRGOVINA Z JESTVINAMI IN MEŠANIM BLAGOM
OSKAR KOVIC
Peč, 20
Tel. 882016
Tržaška: radosten božič in miru polno novo leto uoščijo
TRGOVINA JESTVIN BAK ANTON
Trst ■ ul. San Cilino, 34
Tel. 54304
DRAGULJARNA
MALALAN
OPČINE - Narodna ulica, 28
Tel. 211465
Jaslice v nabrežinski cerkvi. Tudi Modri so že prišli počastit božje Dete. Počastimo ga še mi!
KNJIGARNA IN PAPIRNICA FORTUN ATO
Na voljo izbira cerkvenih predmetov
TRST ■ ul. Paganini, 2
Tel. 60542
TRGOVINA JESTVIN
MOZETIČ FRANC
ŽELEZNINA
TERČON
NABREŽINA
Tel. 200122
PEKARNA IN SLAŠČIČARNA JAZBEC RENATO
NABREŽINA
Tel. 200174
Voščila z Goriškega
TRST - ul. Pantaleone, 20
Tel. 810267
STAC
ELEKTRIČNE VODNE ČRPALKE - KOMPRESORJI ZA ZRAK GENERATORJI ZA ELEKTRIČNI TOK
GORICA
ROMAN BAR
(Roman Cotič)
Travnik, vogal ul. Roma in Oberdan
TOMAUTO
Zastopstvo Austin Rover TOMAŽIČ STANISLAV
GORICA - ul. Nizza, 15
Tel. 83923
IZDELKI IZ KOVANEGA ŽELEZA - VRATA - ITD. RADISLAV L E O P O L I
GORICA - ul. Brigata Pavia, 46
Tel. 84941
Največji slovenski proizvajalec v sektorju Izvoz v 34 držav na 5 kontinentih
Glavni sedež:
34133 TRST ■ Via Fabio Severo, 20 - P.P. 989 Tel. 040/60516 - Telex 460636 STAC I
GOSTILNA
PODVERŠIČ
GORICA
Ul. Brigata Pavia, 61
GOSTILNA VOGRIČ
ŠTEVERJAN ■ Klanec, 23
Tel. 884095
GOSTILNA
SOBAN
JAMLJE
Tel. 75044
★ UPANJE SVETE NOCI naj nas spremlja tudi celo novo leto, ki se odpira pred nami. - SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ.
★ DUHOVSKA ZVEZA V TRSTU želi vsem rojakom, da bi Kristusovo rojstvo krščansko praznovali, v novem letu pa bili deležni božjega blagoslova pri delu, v družini in pri lastnem posvečenju.
★ SLOVENSKA PROSVETA V TRSTU pozdravlja ob božičnih praznikih vse svoje člane, prijatelje in sodelavce ter jim želi vse dobro v letu 1986.
★ MARIJIN DOM, odsek Vincencijeve konference in pevski zbor od Sv. Ivana v Trstu voščijo župnijski skupnosti in vsem prijateljem vesele božične praznike in srečno novo leto.
★ TEM ŽELJAM se na Tržaškem pridružujejo:
— Slovensko pastoralno središče, Trst;
— Zveza cerkv. pev. zborov, Trst;
— Ap. sv. Cirila in Metoda, Trst;
— Marijina družba, ul. Risorta 3, Trst;
— Šolske sestre, ul. d. Docce 34, Trst;
— Slov. Vincenci jeva konferenca, Trst;
— SLOKAD - Slov. karitativno društvo, Trst;
— Slovensko stalno gledališče, Trst;
— Salez. skup. v Marijanišču, Opčine;
— Šentjakobsko kult. društvo, Trst;
— Revija »Mladika«;
— Sklad Dušana Černeta in DSI, ulica Donizetti 3, Trst;
— Župnijski pastor, svet v Nabrežini;
— Zbor »M. Kogoj«;
— Svetoivanski odsek Vincencijeve konference;
— Marijin dom v Rojanu, Trst;
— Ukmarjev dom v Skednju;
— Finžgarjev dom na Opčinah;
— Cerkveni zbor na Opčinah;
— Baragov dom v Ricmanjih;
— Duhovnija sv. Leopolda, Domjo;
— Krekov dom v Borštu;
— Slovenski skavti in skavtinje, Trst;
— Slomškov dom v Bazovici;
— Cerkveni zbor iz Bazovice;
— Župnijski urad Nabrežina.
•
★ LEA IN PETER URBANC, TORONTO (KANADA) želita vsem prijateljem, znancem in političnim somišljenikom na Primorskem blagoslovljene praznike Kristusovega rojstva ter srečno in uspešno novo leto 1986.
PRISPEVAJ VELIKODUŠNO ZA NOVO SLOVENSKO TELOVADNICO V GORICI!
S TEM BOŠ PRIPOMOGEL, DA BO NAŠ MLADI ROD OSTAL SLOVENSKI.
Voščila
Otroški zbor »Slomšek« vošči svoji učiteljici Anastaziji Purič in dobrotnikom ve-sele božične praznike in srečno novo leto.
Cerkveni zbor v Bazovici vošči vse dobro svojemu organistu Pavletu in novima organistoma Markotu in Tamari vse dobro ob božičnih praznikih in v novem letu.
Slovensko karitativno društvo »SlOkad« se zahvaljuje vsem, ki so se žrtvovali v poletni koloniji v Dragi, zlasti Marijanu Kravosu in vošči vse dobro.
‘<
S l
mmši
Kitajska umetnost: Angelovo oznanjenje
Slovenske isnivae šole ob lelu glasbe
Slovenske osnovne šole na Goriškem so ob zaključku Leta glasbe priredile v go-riški stolnici koncert. Izbrale so cerkev, ker v mestu ni primerne dvorane, ki bi lahko sprejela tako veliko število otrok in staršev, ki so se koncerta udeležili. Pobuda je zajela vse slovenske osnovne šole obeh okrožij, tj. goriškega in doberdob-skega. Mislim, da se v povojnem času še ni zgodilo, da bi na kaki skupni prireditvi nastopile in sodelovale res vse šole brez izjeme. In sicer na enaki ravni: vsaka šola je zapela po dve pesmi, na začetku in na koncu pa vsi otroci po eno skupno pesem in pa Sveto noč.
Začeli so s skupno pesmijo »Vse poje« na besedilo L. šorlijeve in v kompoziciji Ivota Bolčine. Zapeli so prvo kitico, z drugo kitico te pesmi so osnovne šole koncert tudi zaključile. Vmes so se zvrstile posamezne šole obeh didaktičnih ravnateljstev.
Izbira pesmi je bila smotrna in sicer tako, kakor poteka leto v naravi: od pomladi prek poletja in jeseni do zime in božiča. Temu prazniku, ki ga otroci gotovo bolj občutijo kot mnogi odrasli, so bile posvečene zaključne pesmi: Poslušajte vsi ljudje, Božična uspavanka (Z. Harej), Božična noč (I. Bolčina), Hitite kristjani (prirejena za otroške zbore).
Organizacija je bila brezhibna in zbori so se menjavali brez zastojev; k temu je pomagala tudi flavta in preludiji učiteljice Katje. Ko so otroci odpeli svoj program, je ravnateljica dr. Mirka Braini Saksida pozdravila, se zahvalila nastopajočim in voščila za bližnje praznike.
V znamenje solidarnosti med šolami so na koncert povabili tudi goste in sicer
italijansko osnovno šolo »R. Margherita« iz Podgore in zbor enotne srednje šole »Ivan Trinko«. Povabljena šola iz Podgore pa ni mogla nastopiti, ker so številni otroci zboleli, zato pa je zbor šole »Ivan Trinko« s tem večjo sigurnostjo in ubranostjo odpel dve Jericijevi božični melodiji. Koncert je posnel tržaški radio.
K pobudi slovenskih osnovnih šol moramo samo čestitati, tako ge. ravnateljici kot vsemu učiteljskemu osebju, ki je v celoti sodelovalo. Seveda je bila teža koncerta na učiteljih glasbe. Letos imajo namreč na šolah tudi predmetne učitelje; med temi so učitelji petja. Ni več razredni učitelj, ki mora vse predmete učiti, v pomoč ima tudi učitelja petja, ki v vsakem razredu uči le petje. To se je pri koncertu poznalo, saj so bile vse šole dobro pripravljene. Upajmo, da bodo pri novih programih za osnovne šole upoštevali, da ne more ena sama oseba uspešno učiti vseh predmetov od telovadbe, risanja in petja do slovenščine in italijanščine. Nihče ne .more biti strokovnjak za vse!
Ob koncu bi pa imel majhno pripombo glede izbire pesmi: če izvzamemo tri božične, so bile vse ostale »umetne« pesmi, tj. pesmi raznih komponistov. Ljudskih med njimi ni bilo. In vendar imamo slovenske kukavice, črne kose, zelene gozdiče, vesele škrjančke, pa še in še v naši narodni zakladnici. Zakaj šola ne odkriva otrokom teh naših ljudskih pesmi? Morala bi se držati »nova et vetera«, ljudske in umetne. Saj smo mi poslušalci in verjetno tudi otroci, še najbolj uživali ob »Poslušajte vsi ljudje« in ob »Sveta noč, blažena noč«.
(r+r)
Na letošnji Cecilijanki je v nedeljo 24. novembra nastopil tudi mešani zbor Rupa-Peč.
Vodi ga D. Rejc
Z GORIŠKEGA
Rupa
Že pred nekaj leti je bila iznesena misel, da bi tudi v Rupi, kot je to že v drugih vaseh sovodenj ske občine, postavili trajno spominsko obeležje našim padlim v zadnji vojni. Ta zamisel je sedaj na tem, da se udejstvi.
Na pobudo skupine rupenskih vaščanov je prišlo v septembru 1985 na sedežu pevskega zbora Rupa-Peč do sestanka, ki se ga je udeležilo kakih 20 oseb. Na tem srečanju se je razpravljalo, kje naj bi stal spomenik. Predlogi so bili trije: na pokopališču, v spodnjem delu vasi ali v zgornjem, ki mu domačini pravijo Frnaža.
Govorilo se je tudi o raznih formalnostih, ki so povezane s postavitvijo takega spominskega obeležja, kakšno obliko naj bi spomenik imel, kakšni naj bi bili napisi in znaki na njem. Vsi prisotni so soglašali, da mora biti spomenik odraz celotne vasi, ne pa samo ljudi ene usmeritve. V tem zvezi je predsednik zbora Ivo Kovic poudaril, da naši ljudje niso padli za neko ideologijo, ampak za naš narod. Predlagal je tudi, naj bi spomenik imel obliko Triglava, našega narodnega simbola. Na sestanku je bilo sklenjeno, naj se v najkrajšem času izvoli pripravljalni odbor in določi kraj, kjer bo spomenik stal.
Na naslednjem sestanku, 2. novembra, je bil nato izvoljen devetčlanski odbor, ki naj bi izvedel zahtevno nalogo. V njem so predstavniki zbora Rupa-Peč, borčevske organizacije ter vidni domači predstavniki kot Ivo Kovic, Emilijan Kogoj, Jožko Maraž, Darko Devetak, Srečko Pavletič, Jožko Cernic, Jože Batistič, Salomon Tomšič in Jurij Pahor; v ožjem odboru pa so J. Batistič kot predsednik, S. Pavletič tajnik, D. Devetak blagajnik.
Izbran je bil tudi kraj za spomenik: Frnaža nasproti bivšega vodnjaka, saj je
V župnijski cerkvi v SV. KRIŽU pri Trstu
bo na praznik sv. Štefana v četrtek 26. decembra ob 16. uri
BOŽIČNI ORGELSKI KONCERT
Izvajal ga bo prof. Hubert Bergant z glasbene akademije v Ljubljani.
tu najlepša točka ter na sredi vasi. Ker je zemljišče občinsko, je že bila vložena prošnja na občinsko upravo za njegov odstop. Menda je ožji občinski odbor v Sovodnjah že dal povoljno mnenje. - R. D.
Spominska pesem
Letos se Cerkev na Slovenskem spominja evharističnega kongresa v Ljubljani leta 1935. Ob 50-letnici tega pomembnega dogodka v novejši zgodovini slovenske Cerkve je pastoralno leto 1985-86 posvečeno Evharistiji. Kot je ostal spomin na evharistični kongres v Čerinovi pesmi »Mogočna se dvigni nam spev iz srca«, tako naj bi bila evharistična pesem »Pri zadnji večerji« spomin na evharistično leto.
Izmed 20 predlogov je škofovski odbor izbral besedilo Rože Gantarjeve, ki predvsem v odpevu vsebuje geslo evharističnega leta: Kruh življenja in vez edinosti. To besedilo je uglasbilo deset skladateljev. Zaradi pevnosti in preprostosti je bila izbrana kot najbolj primerna za ljudsko petje skladba Emila Senožeškega.
Zadnja številka »Družine« prinaša besedilo izbrane pesmi in tudi note. Prva kitica se- glasi: Pri zadnji večerji si božji nam Sin ljubezen izkazal, zapustil spomin, ko v kruh si spremenil presveto telo, da hrana za večno življenje nam bo. Sledi odpev: Molimo te, hvalimo, o sveti dar nebes, kruh življenja večnega, edinosti si vez.
Ljudski misijon v Ljubljani
Po ljubljanskih cerkvah so duhovniki na prvo adventno nedeljo pri vseh mašah brali pismo nadškofa in metropolita Alojzija Šuštarja, ki napoveduje, da se bo prihodnji postni čas po ljubljanskih župnijah vršil ljudski misijon.
Štirideset let radia Trst A
V sredo lil. decembra je tržaški sedež RAI proslavil 40. obletnico slovenskih oddaj. Proslava je bila zelo preprosta. Udeležili so se je predstavniki oblasti, med temi vladni komisar dr. De Felice, prijatelji in sodelavci.
Spregovorili so ravnatelj tržaškega sedeža dr. Dario Fiorensoli, dr. Filibert Be-nedetič, Fulvio Molinari in dr. Drago Le-giša. Vsi so poudarili važnost slovenskih radijskih oddaj in potrebo po izboljšanju. Izrečena je bilo tudi zahvala in pohvala vsem tistim, ki so za te oddaje skrbeli ali pa še skrbijo. Od slovenske strani je bila poudarjena potreba, da se čimprej vzpostavijo tudi televizijske oddaje v slovenskem jeziku.
Pri proslavi je nastopil Tržaški oktet, ki praznuje te dni 15-letnico obstoja.
Jubilej »Tržaškega okteta«
Tržaški oktet obhaja letos 15. obletnico ustanovitve; nastal je namreč leta 1970 na pobudo petih navdušenih privržencev ubranega petja, ki so nato zasedbo razširili in poverili umetniško vodstvo Ivanu Sancinu, znanemu opernemu pevcu. Sancin je kmalu privedel oktet na dostojno umetniško in interpretativno raven in ansambel je začel zavzemati vse bolj pomembno mesto v zborovski poustvarjalnosti med Slovenci v Italiji.
Po delnem premoru v letih 1975-78 se je oktet skoro v celoti obnovil. Umetniško vodstvo je prevzel Janko Ban, začela pa so se leta strmega vzpona s številnimi turnejami po Italiji in Jugoslaviji z uspešnimi nastopi na pomembnih manifestacijah ne samo kulturnega, temveč tudi gospodarskega in obče družbenega značaja.
V sami jubilejni sezoni pa so se okte-tovcem odprla vrata Palače federacije v Beogradu in Kvirinala v Rimu z nepozabnima sprejemoma pri članu predsedstva SFR Jugoslavije Stanetu Dolancu in predsedniku italijanske republike Pertiniju.
Da je bilo jubilejno leto Tržaškega okteta še posebno plodno, priča tudi plošča ljudskih in umetnih pesmi Slovencev v Italiji, ki so jo pevci pred kratkim posneli in ki bo izšla na pomlad pri Založništvu tržaškega tiska.
Zadnje čase pa so se oktetovci intenzivno pripravljali na jubilejni večer, ki je bil v torek 17. decembra v veliki dvorani Kulturnega doma v Trstu. Na tej proslavi je nastopil ženski nonet Vitra iz Ribnice, ki ga vodi prof. Bernarda Kogovšek in s katerim se je Tržaški oktet spoprijateljil ob nepozabnih sprejemih v Ribnici. Vitre so ob tej priložnosti tudi prvič zapele novo skladbo Radovana Gobca Ave Marija na besedilo Borisa Pangerca.
Vsebino večera je izpolnila podelitev priznanj ustanovnim članom Tržaškega okteta, čigar ljubezen do petja in vztrajnost v umetniški rasti je položila temelje sedanji zasedbi, nadalje imenovanje častnih članov, ki so pustili v oktetovem delovanju neizbrisno sled, in seveda pesem Tržaškega okteta.
Ob jubileju je izšla tudi publikacija v treh jezikih, nekakšna kombinacija brošure in zgibanke, ki predstavlja moderen dosežek tiskarske obrti; v zgibanki je sintetično zajetih v besedi in fotografiji 15 let umetniškega in človečanskega poslanstva Tržaškega okteta.
Zlata maša na Opčinah
Letošnja polnočnica bo posvečena jubileju dveh domačinov. Prav na sveti večer bo daroval zlato mašo g. Franc Malalan. Ob isti priložnosti bo slavila tudii s. Benjamina Sosič, ki je prav tako letos obhajala 50 let redovnih zaobljub. Župnijska skupnost jima k jubileju iskreno čestita.
Pojasnilo
K letaku »Marijanišče na Opčinah kliče na pomoč«, ki smo ga delili v nedeljo 15. decembra pri sv. mašah na Tržaškem, bi dodali še naslednje:
16. februarja letos je tržaška škofija izročila Marijanišče na Opčinah salezijan-
skemu inšpektoratu v Ljubljani v uporabo in upravo za dobo 20 let.
Salezijanska skupnost, ki jo trenutno sestavljajo salezijanski duhovniki Tone Be-denčič, Franc Pohajač, dr. Jože Sraka in Franc Štuhec, je prevzela nalogo opravljati pastoralno poslanstvo med slovensko mladino v tržaški škofiji. Predstojnik te redovne skupnosti je Franc Pohajač, ekonom pa dr. Jože Sraka.
Obstaja pa še vedno upravni odbor Marijanišča, ki ga sestavljajo štirje duhovniki: Rudi Bogateč, Marij Gerdol, Jože Kunčič in Franc Pohajač ter dva laika: inž. Adolf Močnik in inž. Milan Sosič.
Ta odbor skrbi za marijaniško stavbo s pritiklinami in dokler ne bodo primerno urejeni prostori za osebje Marijanišča, tudi za upravne stroške zavoda, tj. za elektriko, vodo, kurjavo ipd.
Taisti odbor skrbi sedaj tudi za nujna obnovitvena dela v Marij anišču, ki bodo stala skoraj 80 milijonov lir. Ker pa razpolagamo komaj s 25 milijoni lir in ker so omenjena nujna dela že v teku, lepo prosimo vse naše rojake, naj nam priskočijo na pomoč s svojimi velikodušnimi darovi, to tembolj, ker gre za našo mladino in za bodočnost naše tukajšnje zamejske skupnosti.
Za upravni odbor Marijanišča: Jože Kunčič
Še o srečanju »Mladi mladim« v Dolini
Na tem mestu smo prejšnji teden brali lepo poročilo o uspešnem srečanju vernih iz Brega (zlasti mladih) v dolinski župnijski cerkvi. Nekaj podatkov o tem smo poslušali tudi po radiu Trst A v oddaji Vera in naš čas preteklo nedeljo. K obema poročiloma gre nujno dodati še kratko dopolnilo in droben popravek.
Med župniki organizatorji velja omeniti tudi dekana, g. Fr. Vončino, ki je imel tudi svoj delež pri pripravah. Sploh je tokrat Boljunec veliko prispeval k uspehu srečanja tako s propagandnim delom (priprava lepakov in letakov) in zbiranjem mladih, ki so v lepem številu sodelovali pri maši s prošnjami in branjem določenih verskih misli. Na elektronskih orglah pa ni spremljal mladinskega petja med mašo »študent Stefan«, ampak Tatjana Štefančič, ki je za to priložnost z nemajhnimi žrtvami zbrala v Boljuncu v zborček številne otroke in vadila z njimi več pesmi. Prav tako se je pripravila skupina otrok Iz Doline pod vodstvom sovrstnice Martine Jurjevič. Vseh otrok-pevcev v cerkvi pa ni bilo le 70, kakor smo slišali po radiu, ampak prek sto, od teh skoraj polovica iz Ricmanj in od Domja, ki so pod vodstvom s. Karmen zapeli nekaj pesmic tudi samostojno in zares ubrano. Pri celotnem pevskem programu pa so bile zastopane povečini Gačnikove nabožne popevke, ki jih poleg mladine prepevamo radi tudi odrasli Bogu v čast, nam pa v veselje. - L. P.
Voščilo
Veselja za praznike Gospodovega rojstva in blagoslovljene sreče v novem letu 1986 želi vsem Mačkoljanom župnijski svet z župnikom Žarkom Škrljem.
Enako voščijo svojim družinam in prijateljem mačkoljanski skavti in skavtinje, mešani cerkveni zbor, dekliški in otroški zbor »Slovenski šopek«.
Čestitke ob visokem jubileju
Dirigentu in skladatelju prof. Ubaldu Vrabcu za 80-letnico rojstva iskreno čestitajo in voščijo vse najboljše. Najprej čim trdnejšega zdravja in vedrine, pa tudi navdihov in moči, da bi tudi v prihodnjih letih nadaljeval s svojim umetniškim delom v veselje in ponos vse naše narodne družine. - Župnik Žerjal in cerkveni zbor »Sv. Jernej« z zborovodjem.
Družinska sreča
Metka Kuret je dobila sestrico Veroniko. Njej in staršem iskreno čestitajo člani cerkvenega pevskega zbora v Rojanu in drugi prijatelji.
Čestitke
G. Francu Malalanu na Vejni, ki bo na božični dan praznoval svoj zlatomašniški jubilej iskreno čestitajo svakinja Ivanka ter nečakinji Nadja in Ivica z družinami.
Župnija sv. Jerneja in mešani pevski zbor »Sv. Jernej« z Opčin vabita na
KONCERT BOŽIČNIH PESMI
ki bo na božič 25. decembra ob 17. uri v
župnijski cerkvi po slovesnih večernicah. Božična misel: Jelka Cvelbar; sodelujejo: mladinski zbor in dekliška skupina Vesela pomlad (vodi F. Pohajač); mešani zbor »Sv. Jernej« (vodi F. Pohajač); povezovala bo Barbara škerlavaj.
Franc Malalan - zlalnmašnik
Letošnja božična polnočnica v openski župnijski cerkvi bo zlata maša g. Franca Malalana. Mašniško posvečenje je namreč prejel 21. decembra 1935 v Rimu.
G. Malalan je doma z Opčin, kjer se je rodil 1. decembra 1910. Osnovno šolo je obiskoval na Opčinah, pri trinajstih letih pa je stopil v redovniško skupnost misijonarjev klaretiincev. Pri njih je dokončal gimnazijske študije, filozofijo in teologijo. V Rimu je dosegel na univerzi doktorat iz filozofije in licenco iz teologije.
Kot redovnik je služboval v Frascatiju, Rimu in Kataniji (kar 13 let). Leta 1966 je prišel v Trst v redovniško hišo in župnijo klaretincev (ul. Sant’Anastasio). Od tu je začel pastirsko delovati med Slovenci in sčasoma se je »preselil« v tržaško škofijo, kateri sedaj pripada. V avgustu 1969 je prišel v Marijino svetišče na Vejno, ker je nadškof Santin od vsega začetka hotel, da je v tem svetišču tudi slovenski duhovnik.
Delo g. Malalana se sedaj odvija v okviru tega svetišča. Povsod je prisoten, za vsako delo prime, vsakemu romarju ponudi svojo roko ter ga opogumi s svojo prijazno in dobro besedo in s svojim ponižnim zgledom pobožnega duhovnika. Tiha in ponižna je njegova služba, a zlata vredna.
G. Malalanu ob tej priložnosti iskreno čestitamo in mu želimo, da bi mogel še vrsto let ostati v Marijini službi. - 7. š.
Dve skupni romanji
Tržaška Duhovska zveza ima v načrtu za prihodnje leto dve skupni romanji. Prvo bo v petek 25. aprila na Brezje in v Dravlje pri Ljubljani, kjer so pred kratkim dogradili in blagoslovili novo cerkev. Drugo pa bo od ponedeljka 30. junija do sobote 5. julija v Lurd.
Zahvala
Župnijska skupnost sv. Marije Magdalene v Bazovici se toplo zahvaljuje številnim darovalcem za obnovo fresk v cerkvi in vošči vsem, da bi imeli vedno odprto srce za potrebe župnijske skupnosti!
■ Na poljskih univerzah je minister za pouk odstavil 60 vodilnih prosvetnih delavcev, 13 pa jih je samih odstopilo. Med odstavljenimi je šest rektorjev, ker jim minister »ni več zaupal«. Kot je povedal vladni predstavnik Urban na tiskovni konferenci, so pri ocenjevanju vzgojiteljev mladine upoštevali poleg njihovega vzgojnega, predavateljskega in znanstvenega dela tudi njihov »državljanski odnos«, to se pravi, preverili so »ali delujejo v skladu z zakonom, ki govori o državni in socialistični naravi univerze«.
■ Ob Mednarodnem dnevu spoštovanja človekovih pravic je severnoameriški predsednik Reagan na umirjen način izrazil željo, da bi se to vprašanje prej ali slej rešilo. Pri tem je poleg Sovjetske zveze obtožil kršenja teh pravic še Poljsko, Romunijo, Bolgarijo, Etiopijo, Kampučijo, Nikaragvo in Kubo, prizanesel pa tudi ni prijateljskima državama Cilu in Filipinom.
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - GORICA
vabi na
božični koncert;
ki bo v goriški stolnici v nedeljo 29. decembra ob 15. uri.
Peli bodo mladinski in mešani zbori, nato bodo pete litanije in zahvalna slovesnost.
Papež Janez Pavel II. pisateljici Zori Piščanc
Goriški nadškof p. Bommarco je izročil pisateljici Zori Piščanc pismo, ki ga je po naročilu sv. očeta pisal njegov tajnik Mar-tinis in se glasi:
Zora Piščanc, stanujoča v vašem mestu je postala sv. očetu Janezu Pavlu II. knjigo v slovenskem jeziku »Blagovestnika Slovanov«, posvečeno 1100-letnici smrti sv. Metoda.
Hvaležen vam bom, če pisateljici sporočite, da je sv. oče z velikim veseljem sprejel njen dar in ji za izkazano njeno vdanost pošilja apostolski blagoslov ter obilje nebeških darov.
Pridružujem tudi svoj najvdanejši pozdrav,
+ Martinis
V čast ustanoviteljici notredamk
Pretekli teden so sestre notredamke, ki imajo svoj zavod v ul. sv. Klare, proslavile svojo ustanoviteljico Marijo Terezijo Gerhardinger, ki je bila razglašena za blaženo 17. novembra letos. V četrtek 12. decembra zvečer je bilo v dvorani »L,. Fogar« predavanje, v katerem je duhovnik rimske Kongregacije za svetnike orisal svetniški lik te Nemke, doma z Bavarske in pojasnil tudi potek procesa Apostolskega sedeža ter poudaril, da ko je nekdo razglašen za blaženega ali svetnika, ne gre pri tem le za občudovanje njegovih odlik, marveč in predvsem za posnemanje njegovih kreposti.
V petek zvečer je bil v sklopu tega slavja koncert, ki ga je izvajal dekliški zbor iz Koprivnega pri Krminu. Voditeljica in dekleta-pevke so bile povečini bivše gojenke notredamk.
V soboto pa je bila v cerkvi Srca Jezusovega zahvalna maša v čast novi blaženi, ki jo je daroval goriški nadškof Bommarco ob somaševanju mnogih duhovnikov. 'Mašo je s petjem spremljal samostanski ženski zbor.
Občni zbor Združenja cerkvenih pevskih zborov
V četrtek 12. decembra je bil v mali dvorani Katoliškega doma v Gorici redni občni zibor Združenja cerkvenih pevskih zborov goriške nadškofije. Povabljeni so bili tudi župniki in organisti iz devinskega dekanata, toda nihče se občnega zbo ra ni udeležil, prišli so pa zastopnik' skoro vseh župnij štandreškega dekanata, na žalost pa ne prav iz vseh župnij, čeprav imajo v vsaki župniji cerkveni pevski zbor. Zakaj jih ni bilo?
Na občnem zboru je predsednik Mirko Špacapan podal predsedniško poročilo, tajnica dr. Lojzka Bratuž pa tajniško. Iz obeh podanih poročil je bilo razvidno, da je Združenje od Sfvoje ustanovitve bilo vedno prisotno v življenju cerkvenih zborov z raznimi pobudami in pomočjo. Zlasti je vsako leto organiziralo nastop mladinskih zborov (Malo Cecilijanko) in pa božični koncert v stolnici.
Po poročilih so bile volitve novega odbora. Vanj so bili izvoljeni tudi nekateri mlajši organisti in organistinje; odbor se je torej pomladil. Pričakujemo, da bodo mladi prinesli še več navdušenja in novih pobud. Na prvi seji se bo odbor konstituiral, tj. izvolili bodo predsednika in druge funkcionarje kot jih predvideva statut.
Pri »raznem« so se navzoči porazgovorili o božičnem koncertu, ki bo v stolnici v nedeljo 29. decembra ob 15. uri. Nato o orglarski šoli, ki bo znova začela delovati v Gorici, če bo mogoče že na začetku no-ivega leta. Potem je bilo govora o novih cerkvenih pesmaricah, o Mali Cecilijanki 8. decembra. Poudarili so tudi, naj bi po vseh župnijah imeli mladinske zbore, ki bi peli v cerkvi pri mladinskih mašah. Te naj bi vpeljali v vsaki župniji, saj petje še najbolj privabi k nedeljski maši otroke in druge mlade ljudi. Če bodo prišli otroci, se bodo odzvali tudi starši.
Dr. O. Simčič je iznesel predlog, naj bi naši cerkveni zbori skupno pripravili romanje-izlet v Milan tretjo nedeljo po veliki noči ter skupno nastopili v milanski stolnici ob njeni 400-letnici. Predlog je bil sprejet.
Kronika iz Podgore
Nedelja 6. oktobra letos je bila sončen jesenski dan, ko smo slavili kot vsako leto rožnovensko Mater božjo ter njen kip ob donečem petju in godbi na pihala spremljali v procesiji po lepo okrašenih ulicah. Dopoldne so pri italijanski maši
ob 10. uri nastopili pevci iz Begliana (blizu Ronk) in se nato zadržali na zakuski. Ob tem srečanju je naš slovenski cerkveni zbor obljubil, da jim obisk vrne.
To se je zgodilo v nedeljo 1. decembra. Pod vodstvom dirigenta Z. Klanjščka in ob spremljavi naše organistinje Karle Pu-šnar so popestrili sv. mašo v tamkajšnji župnijski cerkvi s slovenskimi in latinskimi pesmimi. Seveda so bili tudi oni povabljeni v farno dvorano na malico in tam je bilo sklenjeno, da bosta oba zbora nastopila v soboto 4, januarja ob 20. uri z božičnimi motivi. Na ta nastop že danes opozarjamo in vabimo k udeležbi vse, ki so jim drage božične pesmi.
V nedeljo 3. novembra pa smo praznovali svojega farnega zavetnika mučenca sv. Justa. Popoldne je nadškof p. Bommarco ob polni cerkvi vernikov podelil zakrament sv. birme 25 mladincem. Štirje so bili iz sosedne župnije sv. Pij a X. ob pevmskem mostu, ostali pa iz Podgore. Z nadškofom sta somaševala krajevna dušna pastirja dr. Rustia in Mauro Bellino. Pri maši so se prepletale latinske, slovenske in italijanske ipesmi, po birmi pa so matere obeh narodnosti složno pripravile zakusko v s cvetjem ozaljšani župnijski dvorani, vsak birmanec pa je prejel v dar bel nagelj.
Na letošnji Mali Cecilijanki 8. decembra je po nekaj letih spet nastopil podgorski mladinski zbor, ki ga zavzeto. vodi gdč. Elvira Chiabai iz Gorice. Sedaj se mladi pevci pripravljajo za nastop pri jutranji maši za božič in ob jaslicah. V teku je tudi vpisovanje otrok za tekmovanje za najlepše postavljene jaslice. Ocenila jih bo iposebna komisija, ki jo sestavljajo otroci skupaj z dušnim pastirjem. Nagrajeni bodo prejeli diplome.
In še to naj za konec povemo, da smo v času priprave na birmo večkrat obiskali kapelico Matere božje na Kalvariji, jo očistili in okrasili z rožami. Gozdna uprava pa nam je te dni poklonila 26 drevesc, ki so jih naši pevci že vsadili okoli kapelice. Tako bo njeno okolje pridobilo na privlačnosti, pomnožila pa naj bi se, tako želimo, s tem tudi ljubezen do nebeške Kraljice. - A. R.
Versko življenje v mariborski škofiji v letu 1984
Škofija je imela 344 aktivnih dušnih pastirjev. Na enega je prišlo 2.115 katoličanov. Obhajil je bilo razdeljenih 4.903.633, tj. 127.000 več kot leta 1983. Nedeljsko mašo je obiskovalo 24,5 % (leta 1983 25,3 odstotka). Največja je udeležba v dekaniji Gornji grad: 48 %, najmanjša v Mariboru: 10,4%.
Cerkvenih porok je bilo leta 1984 2.857, deset let prej pa 4.674; krstov 8.921 (10.553), cerkvenih pogrebov 8.578 (7.136). Na »Družino« je bilo naročenih 34.308 oseb (44.311), Mohorjevo 13.373 (18.385), »Ognjišče« 33.462 (26.113). Torej povsod nazadovanje razen v številu pogrebov! Tudi bere se manj, le mladina se vedno močneje oklepa »Ognjišča«. Tudi to nekaj pove. Ni še vse zgubljeno!
OBVESTILA
PRIHODNJA ŠTEVILKA »Katoliškega glasa« Izide v četrtek 2. januarja. Zaradi novoletnega praznika bo šla v tisk en dan prej kot običajno. Vsi dopisi naj bodo zato na uredništvu najkasneje do ponedeljka 30. decembra opoldne.
Nabirka za naše vzgojne zavode Alojzi-jevišče in Zavod sv. Družine v Gorici ter Marijanišče na Opčinah bo v nedeljo 22. decembra (nekdanja adventna kvatrna nedelja) pri vseh slovenskih službah božjih na Goriškem in Tržaškem. Velikodušno prispevajmo!
Listnica uprave: Jože Kozjek, Avstrija. Prejeli smo naročnino 500 šilingov za leto 1986. Najlepša hvala!
Prvi letošnji notranji nastop Glasbene šole SKPD »M. Filej« v Gorici bo ta četrtek 19. decembra ob 19. uri v Katoliškem domu. Na programu so božične skladbice in dela skladateljev, katerih obletnica rojstva se letos proslavlja. Vabljeni starši in ljubitelji mladih.
Občni zbor ŠZ 01ympia, ki naj bi se vršil 20. decembra, je bil zaradi tehničnih ovir preložen na prihodnji mesec in bo predvidoma v drugi polovici januarja. Točen datum bo pravočasno objavljen.
V Števerjanu bo za Novo leto sv. maša ob 10. uri in ob treh popoldne.
Zenski pevski zbor iz Laškega priredi v nedeljo 5. januarja ob 15. uri v cerkvi sv. Lovrenca v Ronkah božični koncert, ki ga bo izvajal števerjanski pevski zbor. V bližnjih prostorih bodo na ogled tudi premikajoče jaslice.
SSG v Trstu uprizori v tamkajšnjem Kulturnem domu Noel Covvardovo komedijo »Hudomušna prikazen« v režiji Dušana Mlakarja in sicer v četrtek 19. dec. ob 20.30 red E, v petek 20. dec. ob 20.30 red A premierski, v soboto 21. dec. ob 20.30 red B, v nedeljo 22. dec. ob 16. uri red C, iv soboto 28. dec. ob 20.30 red F in v nedeljo 29. dec. ob 16. uri red G.
V Društvu slov. izobražencev v Trstu bo
v ponedeljek 23. decembra prikazal svoje diapozitive Zvonko Vidav pod naslovom »Moj pogled na Trekking in pot po Nepalu«. Začetek ob 20.30. Naslednji prvi sestanek po božičnih počitnicah bo 6. januarja 1986.
V Marijinem domu, ul. Risorta 3, Trst bo za božični praznik 25. decembra ob 17. uri božična prireditev. Na programu so božične slike v pesmi in besedilu »Prečudna je nocojšnja noč« v priredbi Dine Pahor-Slama.
V Marijinem domu pri Sv. Ivanu v Trstu, ul. Brandesia 27, bo v nedeljo 5. januarja ob 17. uri božična prireditev z živimi jaslicami in petjem.
Izšla je nova pesmarica adventnih in božičnih pesmi, ki jih je pripravil znani skladatelj Franc Gačnik iz Stranj pri Kamniku. Na voljo so v Katoliški knjigarni v Gorici in na upravi našega lista. Prodajna cena za izvod je 2.500 lir.
DAROVI
Za Katoliški glas: Helena Gulič, Šem-polaj 10.000; Stanko Šuligoj, Toronto
11.000; Zora Devetak 30.000; N. N. 10.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: gojenci Alojzijevišča od posebne nabirke železa
353.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: prof. Slavko Bratina v spomin na znane osebe, ki so umrle v tem letu 50.000 lir.
Za cerkev v Števerjanu: Felička v spomin Pepeta Rožiča 50.000 lir.
Za cerkev na Peči: družina Malič (Peč 14) namesto ovetja na grob Zvonka Pete-jana 50.000 lir.
N. N., Mavhinje: za Katoliški glas 8.000, za potresence 8.000 in za kapelico v Ce-rovljah 20.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: Sonja Petelin 30.000; Tonica Rejc 50.000; Vero Verri 40.000; Radovič 50.000; G. J. 10.000; C. 5.000; Valerija in Sabina v spomin Rudija Caharije 20.000; N. N. 5.000 lir.
Za sklad Mitja Cuk: Franc in Rezi Mu-žina 100.000 lir.
V spomin na msgr. Alojzija Rozmana in njegovo sestro daruje družina Sivitz za cerkev v Trebčah 50.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Karla Sosič 10.000; Laura in Ladi Gombač 15.000; Zmaga Malalan 10.000; Pavla Gruden 10.000; Valerija Sosič 10.000; Nora Sosič 10.000; svojci ob 50-letnici mašniškega posvečenja g. Franca Malalana 150.000; N. N. 14.950 lir.
Za Marijanišče na Opčinah: Francka Vremec 20.000 lir.
Za MePZ »Sv. Jernej« z Opčin: svojci ob 50-letnici mašniškega posvečenja g. Franca Malalana 50.000 lir.
Za cerkev v Gropadi: Jeršljevi-Brce v spomin Marije Živic 20.000 lir.
Za cerkev v Bazovici: N. N. 100.000; Marija Froncova 20.000; v spomin Mirota Presl: sinova Fedi in Mitja z družinama
50.000, nečakinja Aleksandra 30.000, prof. Ubald Vrabec 50.000; družina Racman-Do-Ijak v spomin Marije Živic in Marije Vrše 30.000; v spomin Marije Živic: družine Blokar 100.000, Stellio in Lučana Živic
50.000, Stelia Nejedli 30.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Rafaello Pi-ronti 200.000 lir.
Za kapelo pri Domju: M. B. 100.000; Štefanija Lukežič 10.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: družina Delak 50.000; Valerija Švara 10.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Lojzka škerlavaj 20.000; Štolfa 10.000 lir.
Za lačne po svetu: G. V. 20.000 lir.
Za misijon v Zambiji: Marija Markuža
20.000 lir.
Vsem plemenitim podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Šport
Olympia Terpin - Inter 1904 0 : 3
(8 : 15, 10 : 15, 13 : 15)
V soboto 14. decembra je naše moštvo doživelo tretji poraz v letošnjem prvenstvu. V prvem setu so začeli 01y,mpijci zelo učinkovito s petimi točkami prednosti, nato pa kar naenkrat »zginili« z igrišča. Tudi v drugem setu so vodili že kar z 9 : 1, nato pa se je ponovila zgodba iz prvega seta. V tretjem so bili gostje v premoči, nato pa je postala 01ympia borbena, a ne dovolj, da si pribori ta set.
Tržaški igralci so še mladi in neizkušeni, prav zato bi naše moštvo te tekme absolutno ne smelo izgubiti. Dve točki sta šli tako prav po nepotrebnem v izgubo.
Na začasni lestvici vodita Cus Trst in Bor JIK Banka z 10 točkami, Inter 1904 in Val jih imata 6, po 4 Rozzol, Nuova Pal-lavolo Trst, 01ympia Terpin in Libertas Sacile, 2 Volley Maniago, nič Vivil in VBU.
Za 01ympio so nastopili Cotič I., M. in Š., Terpin S. in A., Košič, 'Špacapan, Dornik. - Cotič Robert
★
Pojasnila ZSŠDI v Italiji
V vašem tedniku z dne 21. nov. 1985 so bile napisane in objavljene ocene in mnenja pod naslovom »Uspešen začetek Olym-pie Terpin v novi sezoni«. V zvezi s tem prosimo za objavo spodnjih misli.
Združenje slovenskih športnih društev v Italiji (ZSŠDI) (in ne Italije, kot je bilo zapisano v članku) ne more sprejeti miselnega avtomatizma, ki si ga privoščite v zadnjem odstavku. Če sta društvi Val in Bor ter še marsikatero drugo društvo sprejela odločitev o vključevanju igralcev, ki ne poznajo slovenskega jezika v svoje vrste, ne more in ne sme nihče iz tega potegniti zaključka »da je pač to politika ZSŠDI«. če se tako vede, pomeni, da nima dovolj stikov s telesnokulturnim gibanjem Slovencev v zamejstvu; ne ve za iskanja, razprave in stališča; ni sledil raz-motrivanju v zvezi z »Jadranom«, ni bil prisoten na skupščini društev v Križu novembra meseca, da o pravilniku ZSŠDI niti ne govorimo.
Upravičeno se seveda postavlja vprašanje, zakaj potem protislovje med politiko Združenja in prakso včlanjenih društev. Prvič zaradi tega, ker življenje ni matematika, temveč proces. Drugič pa zato, ker odnosi med krovno ustanovo in članicami še zdaleč niso taki, da bi spominjali na prisilo. Edino »orodje« teh odnosov je pričevanje. Tako smo se domenili ob ustanovitvi ZSŠDI, tako je bilo dogovorjeno ob vstopu ZSŠDI v SKGZ, čemur pa niso vsi verjeli in se niso pridružili. Sprememba imena štandreške odbojke iz Juventine v Val je npr. sad življenjskega procesa in organizacijskega prepričevanja. Sprememb niso vsi zmožni. Zal nam je za vaše zadovoljstvo, da ni društvo Olympia včlanjeno v Združenje. Včlanjenje smo vedno ponujali. Mi na to sploh nismo ponosni, ne zaradi neke želje po hegemonizmu, pač pa zaradi večjega pretoka misli, podatkov in izkušenj. Močnejše bi bile tiste sile, ki bi našo telesno kulturo obvarovale pred politiko »rezultatov za vsako ceno«.
Zaradi zgodovinske točnosti se nam zdi prav, da ste poudarili, da je danes in v C2 ligi društvo Olympia edino moštvo, ki ga sestavljajo samo slovenski igralci, kajti v drugih obdobjih, v drugih moštvih in odsekih Olympie ni bilo in ni tako. Življenje je proces.
Končno si dovolimo še opozorilo na protislovje, ki ga ne razumemo. V začetku odstavka izražate zadovoljstvo nad italijanskimi igralci, ki nastopajo za slovenske barve, potem pa ocenjujete štandreško društvo, da je »ubralo pot klavrne potuj-čevalne politike«. Brez skromnosti si upamo trditi, da ima ZSŠDI boljše izdelana stališča o pojavu, ki so mu podvržena manjšinska športna društva. A to spada v nadaljnjo razpravo in ne v pismo uredništvu.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 350 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja KatoTiško tiskovno društvo
Spored od 22. dec. 1985 do 4. jan. 1986
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Lučka v ogledalu«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Kmetijski tednik. 14.10 Nediški zvon. 14.40 Sklop velikih pesnitev: V. Majakovski: »Oblak v hlačah«.
Ponedeljek: 8.10 Štirideset let radijskih oddaj v Trstu. 10.10 Haydn: Stvarjenje, oratorij. 13.20 Mešani zbor »Musiča viva« iz Paname. 14.10 Iz šolskega sveta. 15.00 Igraj se z nami tudi ti! 16.00 Iz zakladnice pripovedništva. 17.00 Kulturna kronika.
Torek: 8.10 Nediški zvon. 10.10 Haydn: Stvarjenje, oratorij. 14.10 Povejmo v živo!
15.00 Mladi mladim. 16.00 Med Brdi in Jadranom. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Violinistka Monika Skalar in pianist Aci Bertoncelj. 18.00 »Božični večer«. Mladinska radijska igra. 19.45 Lelja Rehar: Ljudski običaji o božiču. 20.45 Pavle Zidar: »Karkoli ste storili enemu teh ubogih«. Sodobna božična legenda. 22.00 Božični koncert v župnijski cerkvi na Opčinah.
23.00 Voščila naših škofov. 24.00 Polnočnica iz župnijske cerkve v Boljuncu.
Sreda: 8.20 Božične melodije. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.10 Božična novela: Tanja Rebula: »Ki je za nas rojen bil...« 10.10 Koncert pastoralne glasbe. 11.00 Mladinski oder: »Vidkove sanje«. 12.00 Voščila naših škofov. 15.00 Otroški kotiček: »V deželi pravljic«. 16.00 Pavle Zidar: »Karkoli ste storili enemu teh ubogih«. 17.00 Božični koncert v tržaški stolnici sv. Justa. Koncert je priredila ZCPZ 6. jan. letos. 18.00 Poezija slovenskega zahoda.
Četrtek: 9.00 Božičnica na nižji srednji šoli »S. Gregorčič« v Dolini. 10.00 Koncertni in operni spored. 11.00 Mladinski oder: »Marjanka je srečala Jezuščka«. 14.10 Ne prezrimo! 16.00 Na goriškem valu. 17.00 Mešani zbor »Klaus Fischbach« iz Saar-briickna. 18.00 Štirideset let radijskih oddaj v Trstu.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni in operni spored. 13.20 APZ »Tone Tomšič« iz Ljubljane. 14.10 Povejmo v živo! 15.00 Iz filmskega sveta. 16.00 Iz zakladnice pripovedništva. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Glasbena kronika s Hrvaškega. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncert v repentaborski cerkvi: skladbe A. Ivančiča. 1:1.00 Melodični orkestri. 14.10 Anketa o mladinski brezposelnosti. 15.00 Otroški kotiček: »Skrito-odkrito«. 16.00 Diskografija Slovencev v Italiji. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Pianistka Damjana Kralj. 18.00 Sklop velikih pesnitev.
★
Nedelja 29. decembra: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Medved ukrade avto«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Kmetijski tednik. 14.10 Nediški zvon.
Ponedeljek: 8.10 Štirideset let radijskih oddaj v Trstu. 10.10 Koncertni in operni spored. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Iz šolskega sveta. 15.00 V deželi pravljic.
16.00 Iz zakladnice pripovedništva. 17.00 Kulturna kronika. 17j10 Mi in glasba. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Nediški zvon. 10.10 Koncertni in operni spored. 14.10 Povejmo v živo!
15.00 Mladi mladim. 16.00 Med Brdi in Jadranom. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 M. Držič: »Lazar s 'p'd klanca«. Komedija. 19.25 Iz dogajanja v letu 1985. 21.00 Beneški konec leta. 22.00 Voščila iz vseh krajev zamejstva. 00.30 Zaključek oddaje »V novo leto«.
Sreda L januarja 1986: 8.20 Veselo v novo leto. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.00 Koncertni in operni spored. 11.00 Mladinski oder: »čudežna ura«. 11.30 Iz dogajanja v letu 1985. 14.10 Gospodarska problematika. 15.00 Neca Falk poje za otrok;. 16.00 Janez Povše: »Milijonarji v oblakih«. Komedija. Nastopajo člani PD Štandrež. 17.00 Koncert božičnih pesmi v župnijski cerkvi v štivanu 5. jan. 1985. 18.00 Poezija slov. zahoda.
Četrtek: 10.10 Koncertni in operni spored. 14.10 Ne prezrimo! 16.00 Na goriškem valu. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Bolgarski mešani zbor »Sedjanka« iz Silistre.
18.00 Štirideset let slov. oddaj v Trstu.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni in operni spored. 13.20 Moški zbor zdravilišča v Rogaški Slatini. 14.10 Povejmo v živo! 15.00 Iz filmskega sveta. 16.00 Iz zakladnice pripovedništva. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8j10 Kulturni dogodki. 10.10 Gallus Consort izvaja skadbe Primoža Ramovša. 14.10 Anketa o mladinski brezp°" selnosti. 15.00 Otroški kotiček: »Skrit0" odkrito«. 16.00 Diskografija Slovencev v Italiji. 17.00 Kulturna kronika.