GEOLOGIJA 26, 71—107 (1983), Ljubljana
UDK 551.791/.794:56.02(497.12) = 863
Poznoglacialna favna iz Lukenjske jame
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenjska jama
Vida Pohar
Katedra za geologijo in paleontologijo, univerza Edvarda Kardelja,
61000 Ljubljana, Aškerčeva 12
Kratka vsebina
Obsežna izkopavanja v Lukenj ski jami, eni redkih paleolitskih po-
staj na Dolenjskem, so v pleistocenskih plasteh odkrila močno zdrobljene
kostne ostanke sesalske favne, kameno orodje fosilnega človeka in ku-
rišče v spodnjem kulturnem horizontu plasti 4. Med favno, ki pripada
arktičnim, alpskim in gozdnim elementom, so najštevilnejši kostni ostanki
alpskega svizca. Po pretežno gozdni favni in le posameznih najdbah
arktičnih in alpskih vrst sklepa avtorica, da so se avtohtoni jamski sedi-
menti z odkrito favnistično vsebino odlagali v iztekajočem se würmskem
glacialu (bollinškem interstadialu). S to ugotovitvijo se ujema radio-
karbonska datacija oglja (12.580 B. P.) iz kurišča spodnjega kulturnega
horizonta in v istem stratumu odkrito kameno orodje, ki ga je F. O s o 1 e
uvrstil v epigravettien.
Résumé
De vastes fouilles des remplissages pléistocènes de Lukenjska jama,
une des rares stations paléolithiques de la Basse Carniole (Dolenjska)
ont abouti à la découverte des restes osseux fort fragmentés de la faune
mammifère, de l'outillage lithique de l'homme fossile et d'un foyer à l'étage
de culture inférieur de la couche 4. Parmi la faune appartenant aux
éléments arctiques, alpins et arboricoles, les restes de la marmotte alpine
sont les plus fréquents. Une faune considérablement forestière et les
trouvailles plutôt individuelles des espèces arctiques et alpines ont
amené l'auteur à la conclusion que les sédiments autochtones de la
grotte, au contenu faunique découvert, s'étaient déposés au glaciaire du
Würm final (interstade de Bölling). Cette constatation correspond à la
datation par le ^^C du charbon (12.580 B. P.) extrait du foyer de l'étage
inférieur de culture et à l'outillage de la pierre taillée dégagé de la
même couche et attribué selon F. O s o 1 e à l'Epigravettien.
Uvod
Lukenjska jama je že od začetka tega stoletja znana kot nahajališče človeških
kostnih ostankov. Leta 1938 si je jamo ogledal S. Brodar (1960/61, 11) in
na površju jamskih sedimentov odkril razbite človeške in živalske kosti. Mnenja
72	Vida Pohar
je bil, da so pcznoneolitske. Po drugi svetovni vojni so novomeški jamarji pod
sigovo skorjo odkrili še več človeških in živalskih kostnih ostankov. Vzorce
sige, ki je te kosti prekrivala, so poslali v Zagreb na Institut »Rudjer Boškovič«,
kjer so jih radiokarbonsko preiskali. Izkazalo se je, da je siga stara največ
2600 let. Tako je bila holocenska starost človeških skeletov potrjena.
Zaradi omenjenih kostnih najdb, ugodne geografske lege in debelih jamskih
sedimentov je F. O s o 1 e (1977, 171—172) v letih 1975 in 1976 izkopal poskusno
sondo. Pod razmeroma debelimi plastmi holocenske starosti je odkril pleistocen-
ske grušče s kostnimi ostanki sesalske favne in kamenim orodjem ledenodobnega
lovca. Sistematična izkopavanja v letih 1981 in 1982 so v jami odkrila le okoli
tri metre debele avtohtone sedimente, vendar dovolj, da se je dalo na podlagi
odkrite favne in kulturnih najdb določiti čas odlaganja teh pasti. Skalno dno
ni bilo doseženo, ker smo prenehali z izkopavanjem, ko smo zadeli na alohtone
vodne sedimente.
Podatki o jami in njenih sedimentih
Nekdanji vodni rov pritoka Prečne—Lukenjska jama — leži okoli pet kilo-
metrov severozahodno od Novega mesta na koncu zatrepne doline nasproti
izvira Prečne (Temenice) v nadmorski višini 180 m (si. 1). Tekoča voda jo je
izoblikovala v debeloplastnatih jurskih apnencih. Jama ima dva vhoda: prvi
Si. 1. Geografska lega Lukenjske jame
Fig. 1. Situation de la grotte de Lukenjska jama
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	73
je v nivoju današnjega dna doline in je še vedno vodno aktiven. Približno pet
metrov nad dolinskim dnom se pod skalno steno odpira drugi vhod v Lukenjsko
jamo. Obrnjen je proti jugozahodu, pred izkopavanjem je bil 10 m širok in
komaj meter visok (si. 2). Za vhodom se širi manjši podzemeljski prostor, po
približno petih metrih se razdeli v dva rova, ki vodita v večji jamski sistem
(si. 3).
Avtohtone in alohtone jamske usedline je podrobno obdelal F. O s o 1 e
(1977, 1982 a in b, 1983). V prečnem profilu X = + 3,00 m (si. 4) loči naslednje
plasti:
A — Plast nasutega materiala, izvira iz sonde.
1 — Kumificirana temno rjava plast z redkim korodiranim gruščem in plo-
ščami sige. Plast prepreza več črnih prog — sledov kurišč. Poleg številnih
SI. 2. Lukenj .ska jama, jamski vhod pred pričetkom
sistematičnega izkopavanja
Fig. 2. Entrée de la grotte de Lukenjska jama avant
des fouilles systématiques
74	Vida Pohar
živalskih in človeških kosti so te proge vsebovale tudi eneolitske, brona-
stodobne, staroželezodobne, rimske in srednjeveške najdbe.
2	— Ilovica z redkim gruščem in skalami.
2 a — Večje in manje plošče ponekod rožnato obarvane sige in močno sprijete
ilovice.
3	— Podorno skalovje z debelejšim gruščem in nekaj rjave ilovice
4	— Srednje debel do debel ostrorob, rahlo korodiran grušč, vmes več po-
dornih skal. Prostore med gruščem zapolnjuje rjava ilovica. Pri vrhu
in dnu plasti sta opazni temnejši progi — zgornji in spodnji kulturni
horizont s kostnimi ostanki pleistocenske favne, drobci oglja in kulturno
zapuščino fosilnega človeka.
SI. 3. Lukenjska jama z vrisanim odkopanim delom
Fig. 3. Plan de la grotte de Lukenjska jama avec les fouilles effectuées
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	75
SI. 4. Lukenjska jama, prečni profil X + 3,00 m
Fig. 4. La grotte de Lukenjska jama, coupe transversale X ^ + 3,00 m de remplissages
quaternaires
76	Vida Pohar
5 — Rečni pesek s posameznimi podornimi skalami in debelejšim gruščem.
Skalno dno ni bilo doseženo.
Iz opisa jamskih sedimentov (si. 4) je razvidno, da izvirajo paleontološke
najdbe iz dveh plasti: iz krovnega humusa (plast 1) in najstarejše avtohtone
pleistocenske plasti 4. Vse favnistične najdbe, katerim smo določili točno lego
v plasti 4, so prikazane v podolžnem profilu y = + 3,00 m (si. 5).
SI. 5. Lukenjska jama, podolžni profil y = + 3,00m. V plasti 4 so vneseni vsi kostni
ostanki odkriti do treh metrov pred prerezom
Fig. 5. La grotte de Lukenjska jama, coupe stratigraphique selon l'axe longitudinal
y = + 3,00 m. Dans la 4ß couche sont notées toutes les trouvailles paléontologiques
découvertes 3 m devant la coupe montrée
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	77
Holocenska favna Lukenjske jame
Ker je sestavek posvečen opisu in vrednotenju fosilnih ostankov pleisto-
censke favne, se s podrobnejšo obdelavo holocenskega živalstva za zdaj nisem
ukvarjala. Zato podajam v tem poglavju le seznam živalskih vrst, ki so v krov-
nem humusu zastopane.
Poleg človeških kostnih ostankov smo odkrili še kosti domačih in divjih
živali. Med divjimi živalmi prevladujejo bober (Castor fiber), zajec (Lepus
europaeus), divja svinja (Sus scrofa), jelen (Cervvs elaphus), lisica (Vulpes
vulpes), jazbec (Meies meles) in rjavi medved (Ursus arctos). Le s posameznimi
najdbami so zastopani divja mačka (Felis silvestris), volk (Canis lupus), ris
(Lynx lynx), bizon (Bison honasus) in los (Alces alces). Od domačih živali je
najštevilnejše govedo (Bos taurus), redke so najdbe udomačenega konja (Equus
cahallus), ovce (Ovis aries) in koze (Capra hircus), pogosten pa je tudi pes
(Canis familiaris). Številni so ptičji ostanki, ki pripadajo večjim živalim, vendar
se jih zaradi pomanjkanja primerjalnega osteološkega materiala ni dalo določiti.
Večina omenjenih divjih živali še danes prebiva v neposredni okolici jame.
Le bober, divja mačka in ris so, zaradi človekovih posegov v naravo, iz bližine
Lukenjske jame izginili.
Pleistocenska favna Lukenjske jame
Paleontološke najdbe pleistocenske starosti izvirajo le iz plasti 4. Večino
kostnih ostankov smo odkrili v spodnjem kulturnem horizontu, v temni progi
zgornjega kulturnega horizonta smo našli le fragment zoba alpskega svizca.
Med najdbami prevladujejo kosti in zobje večjih sesalcev, le neznaten del
pripada majhnim glodalcem. Poslednje je določila tov. dipl. inž. K. Krivic,
kustosinja Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani. Ker favne še ni dokončno
obdelala, mi je pismeno posredovala seznam determiniranih rodov in vrst:
Clethrionomys sp. (gozdna krtica), Microtus arvalinus (izumrla voluharica),
Microtus arvalis Pallas (poljska voluharica), Microtus nivalis Martins (snežna
miš), Arvicola terrestris Linnaeus (veliki voluhar), Glis glis Linnaeus (polh),
Eliomys sp. (vrtni polh) in Apodemus flavicollis Melchior (rumenovrata miš).
Za njeno sporočilo se ji na tem mestu iskreno zahvaljujem.
Posamezne najdbe večjih sesalcev — predvsem zobje — so razmeroma dobro
ohranjene, svetlo rjave ali rumenkaste barve, le če so ležale v bližini kurišča,
so rahlo ožgane ter bolj rdečkasto obarvane. Cele kosti so redke, večina je tako
razbitih, da je njihova determinacija delala velike težave. Tako zdrobljene
kosti so delo ledenodobnih lovcev, ki so živali kot lovski plen prinesli v jamo,
jih razkosali in kosti razbili z namenom, da bi prišli do mozga. Prelomni robovi
teh fragmentov so ostri, brez ogladitev. Tudi praske in vrezi, ki so jih na njih
zapustila kamena orodja fosilnega človeka, so redki. Prav tako le nekaj kostnih
fragmentov nosi sledove glodanja malih glodalcev.
Pri določanju zbranih kostnih ostankov in zob sem za primerjavo uporabljala
recenten osteološki material. Vsa merjenja sem izvedla po navodilih E. H u e a
(1907), J. U. Duersta (1926) in A. van den Driescheve (1976).
Fotografije je izdelal tov. Marjan Grm, višji tehnični sodelavec na katedri
za geologijo in paleontologijo, povzetek pa prevedla prof. Mariča Pohar.
Obema se za pomoč najlepše zahvaljujem.
78	Vida Pohar
Mammalia
Rodentia
Familia Castoridae Gray 1821
Genus Castor Linnaeus 1758
Castor fiber Linnaeus 1758
V plasti 4 smo odkrili le distalni konec leve bobrove skapule (Tb. I, si. 1)
in proksimalni del leve ulne (Tb. I, si. 2). Obe najdbi verjetno pripadata istemu
osebku.
Lopatica ima dobro ohranjeno sklepno faseto (fossa glenoidalis), delno
poškodovan izrastek (tuberculum supraglenoidale) in odbit plečnični greben
(spina scapulae). Zato nisem mogla izvesti vseh meritev. Vse možne mere so
podane v razpredelnici 1.
M. Kretz o i (1975, 515) omenja v svoji razpravi lopatico pleistocenskega
bobra iz travertina v Weimar-Ehrigsdorfu, vendar podrobnejšega opisa ne po-
daja. Tudi M. ri an t (1937, 113) navaja le največjo dolžino kosti. Tako
Razpredelnica 1. Dimenzije bobrovih skapul iz slovenskih najdišč
(v milimetrih)
Tableau 1. Dimensions des Scapulums d'espèce Castor fiber (en
millimètres)
Razpredelnica 2. Dimenzije bobrovih uln iz raznih najdišč (v mili-
metrih)
Tableau 2. Dimensions des Cubitus d'espèce Castor fiber (en
milimètres)
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	79
sem izmerjene dele kosti primerjala le z enakimi meritvami subfosilnih bobro-
vih lopatic, odkritih na Ljubljanskem barju (L R a k o v e c 1958, 243).
Proksimalnemu delu ulne manjka processus coronoideus, zato nisem mogla
izvesti vseh meritev.
Ce primerjamo najdbe iz Lukenjske jame z enakimi najdbami z Ljubljan-
skega barja (razpredelnici 1, 2), vidimo, da sodi odkrita lopatica še v variacijsko
širino, ki jo za subfosilne bobre podaja R a k o v e c (1958, 243), Ulna iz Lukenj-
ske jame je nekoliko večja in masivnejša od enakih kosti z Ljubljanskega
barja (Rakovec 1958, 245), se pa vklaplja v variacijsko širino te kosti
recentnih bobrov iz Sovjetske zveze (Gromova 1950, 166). To se sklada
z ugotovitvijo Maleza (1963, 27), da se pleistocenski bobri morfološko in
po velikosti ne ločijo od recentnih.
Bober je bil v kvartarju precej razširjen, čeprav iz pleistocena ni toliko
znanih najdb kot iz holocena. Iz raznih med seboj precej oddaljenih najdišč
se vidi, da je v pleistocenu posel j e val Evropo in velik del srednje in severne
Azije. Od takrat pa do danes so se površine, kjer še živi, močno skrčile. Danes
živi na področju hladnega severa, čeprav ni vezan na mrzlo podnebje. Potrebuje
le gozdne površine vzdolž stoječih ali počasi tekočih voda. Po Kretzoiu
(1964, 110) in Toepferju (1963, 88) je bober evritermna žival, saj so njegove
fosilne ostanke odkrili skupaj s hladno- in toplodobno favno.
Slovenijo je bober poseljeval že v pleistocenu, vendar poznamo več recentnih
kot fosilnih najdb. Iz pleistocena so doslej znana najdišča: Kamnitnik pri
Skofji Loki — najdba izvira iz zadnjega interglaciala (I. Rakovec 1942,
252), iz poznega glaciala so znani bobrovi ostanki iz Babje jame, Zupanovega
spodmola in Matjaževih kamer (I. Rakovec 1975,241).
Familia Sciuridae Gray 1821
Genus Marmota Blumenbach 1779
Marmota marmota Linnaeus 1758
Alpski svizci spadajo pri nas med pogostne pleistocenske živali. To dokazujejo
tudi najdbe iz Lukenjske jame, saj smo med sistematičnim izkopavanjem zbrali
kar 240 določljivih kostnih ostankov in zob, ki pripadajo najmanj 15 osebkom
vseh starostnih stopenj: pet je nedoraslih, sedem odraslih in trije zelo stari.
Cele lobanje nismo dobili nobene, izkopali smo le fragment desne okcipitalke,
dva desna koščena bobnična mehurja (bulla tympanica) in fragment maksile
z delno ohranjenimi alveolami P^-M^. Več kostnih najdb pripada spodnjim
čeljustnicam. Odkrili smo devet levih in enako število desnih. Med njimi ni
nobena ohranjena v celoti. Skoraj nepoškodovane so horizontalne veje, manj-
kata pa dva ali vsi trije aboralni odrastki (Tb. I, si. 3, 4).
Na mandibulah sem izvedla vse možne meritve in jih podala v razpredel-
nici. 3. Vsi četrti premolar j i, ki so se ohranili v mandibulah, imajo razvite vse
tri korenine. Tudi vzboklina na sprednji strani zoba je pri večini premolar j ev
dobro vidna, kar je po H. Wehr li j u (1935, 214 in 1935 a, 16—17) značilno
za alpskega svizca.
Med izoliranimi zobmi smo odkrili 13 zgornjih glodačev, med njimi sedem
levih in šest desnih ter le tri spodnje glodače — dva leva in enega desnega.
80	Vida Pohar
Razpredelnica 3. Dimenzije svizčevih mandibul iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 3. Dimensions des mandibules d'espèce Marmota marmota des localités
diverses (en millimètres)
Razpredelnica 4. Dimenzije svizčevih glodačev iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 4. Dimensions des dents incisives d'espèce Marmota marmota des localités
diverses (en milimètres)
Vsi so intenzivno oranžno obarvani, enaki zobje stepskega svizca so veliko
svetlejši. Mere zob podajam v razpredelnici 4.
Ce primerjamo izmerjene razsežnosti mandibul (razpred. 3) in glodačev
(razpred. 4) iz raznih najdišč z najdbami v Lukenjski jami, vidimo, da se le
malo razlikujejo med seboj. Celo svizčev najmanjši spodnji glodač iz Lukenjske
jame (ant.-post. širina = 3,8 mm, med.-lat. širina = 2,6 mm) je le nekoliko manjši
od enakega zoba iz Podhoma (L R a k o v e c 1935, 264), najdbi iz Mornove
zijalke in Spehovke (L R a k o v e c 1949, 215, 217) pa celo prekaša. Izmerjene
vrednosti naših najdb komaj presegajo variacijsko širino, ki jo za današnje
alpske svizce navajajo O. Wettstein-Westersheim (1931, 785—786),
A. Dubois in H. G. Stehlin (1932, 106) ter M. Motti (1951, 71), ali
celo spadajo vanjo.
V isti plasti so bili najdeni epistrofeus in še eno cervikalno vretence, tri
torakalna in štiri lumbalna vretenca, mnogo fragmentiranih reber, med njimi
20 bolje ohranjenih. Nadalje smo odkrili še fragmente treh levih in petih desnih
skapul. Cele klavikule nismo našli nobene, ohranili so se le sternalni deli
sedmih levih in dveh desnih ključnic.
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	81
Tudi ekstremitetnih kosti skoraj nismo dobili celih. Vse so imele razbito
diafizo, tako da smo zbrali le proksimalne in distaine dele dolgih kosti. Hume-
rusov je bilo 16 (Tb. I, si. 8), med njimi 10 levih in šest desnih, radiusov 20
(Tb. I, si. 9), od teh devet levih in 11 desnih, uln 23 (Tb. I, si. 10) — 12 levih in
11 desnih, femurjev tudi 23 (Tb. I, si. 11), levim jih pripada 11, desnim pa 13,
tibij 25 (Tb. I, si. 12), med njimi 13 levih in 12 desnih ter le en distalni del
desne fibule (širina distaine epifize je 7,7 mm).
Zaradi primerjave opisanih najdb z ostanki alpskih in stepskih svizcev iz
drugih najdišč sem na zbranih cevastih kosteh izvedla vse možne meritve
in jih podala v razpredelnicah 5—9. Edina doslej izmerjena dolžina cevastih
kosti iz slovenskih najdišč pripada ulni iz Parske golobine (I. Rakovec
1961, 280) in ¡znaša 80,0 mm. Avtor pripominja, da je nekoliko daljša od enakih
kosti iz Dolgega brda pri Bledu. Torej se naš primerek z dolžino 77,6 mm
kar dobro vklaplja v variacijsko širino teh kosti v Sloveniji.
Cele kokse nismo dobili nobene. Večinoma so imele odbit del sramnice in
sednico. Zbrali smo jih 15, med njimi tri leve in 12 desnih. Posamično smo
Razpredelnica 5. Dimenzije svizčevih humerusov iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 5. Dimensions des Humérus d'espèce Marmota marmota des localités
diverses (en millimètres)
Razpredelnica 6. Dimenzije svizčevih radiusov iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 6. Dimensions des Radius d'espèce Marmota marmota des localités
diverses (en millimètres)
6 — Geologija 26
82	Vida Pohar
Razpredelnica 7. Dimenzije svizčevih uln iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 7. Dimensions des Cubitus d'espèce Marmota marmota des localités
diverses (en millimètres)
Razpredelnica 8. Dimenzije svizčevih femurjev iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau б. Dimensions des Fémurs d'espèce Marmota marmota des localités
diverses (en millimètres)
odkrili še tri leve in pet desnih črevnic ter eno sednico. Pripadale so juvenilnim
osebkom.
Izkopali smo 20 metapodijev in falang, od katerih jih gotovo pripada nekaj
sprednjim, druge pa zadnjim okončinam. Zaradi pomanjkanja ustrezne litera-
ture in primerjalnega osteološkega materiala se jih točneje ni dalo opredeliti.
Med tarzalnimi kostmi so trije kalkaneusi, od katerih je eden levi in dva
desna (Tb. I, si. 7). Njihove mere navajam v razpredelnici 10.
Izmerjene dele postkranialnega skeleta sem v glavnem lahko primerjala
le z izsledki ustreznih meritev, ki jih je na recentnih stepskih svizcih izvedla
V. Gromova (1950, 36, 69, 130, 168, 212 in 1960, 47), H. Wehrli (1935 b,
231) pa navaja le celotne dolžine kosti (zgornjo mejo variacijske širine). Po
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	83
Razpredelnica 9. Dimenzije svizčevih tibi j iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 9. Dimensions des Tibias d'espèce Marmota marmota des localités
diverses (en millimètres)
Razpredelnica 10. Dimenzije svizčevih kalkaneu-
sov (v milimetrih)
Tableau 10. Dimensions des Calcanéums d'espèce
Marmota marmota (en millimètres)
primerjavi izmerjenih vrednosti vidimo, da so kostni ostanki fosilnih alpskih
svizcev, odkritih v Lukenjski jami, manjši in sklepne epifize manj masivne
od recentnih stepskih svizcev.
Prve najdbe svizčevih ostankov izvirajo iz riško-wiirmskega interglaciala.
Odkrili so jih v Betalovem spodmolu (I. Rakovec 1952, 213—214 in 1959,
296—297) in v Jami pod 'Herkovimi pečmi (V. Pohar 1981, 246—248). Z na-
stopom würmskega glaciala so najdbe pogostne j še — znane so skoraj iz vseh
slovenskih paleolitskih postaj. Alpski svizci so se takrat razširili po vsej Slo-
veniji in se ohranili še v holocen.
Carnivora
Familia U r s i d a e Gray 1825
Genus Ursus Linnaeus 1758
Ursus arctos priscus Goldfuss 1822
Fosilnemu rjavemu medvedu pripada en sam lobanjski fragment — desna
pars petrosa ossis temporalis, močno poškodovan metatarsus petega prsta, dva
distalna dela metapodijev, dve prvi, ena druga in tri tretje falange. Odkriti
ostanki pripadajo vsaj dvema odraslima osebkoma.
Prvi prstni členek (Tb. I, si. 5) palca leve zadnje noge (dolžina = 36,1 mm,
širina proksimalne epifize = 16,7 mm, širina distaine epifize 13,5 mm in med.-
lat. širina diafize = 10,9 mm) popolnoma ustreza enaki najdbi iz Jame pod
84	Vida Pohar
Herkovimi pečmi (V. Pohar 1981, 251 do 252), od ravno take kosti jamskega
medveda se loči po velikosti in vitkosti. Tudi tretje falange — nastavki za
krempelj — se od enakih kosti jamskega medveda ločijo po velikosti in izobli-
kovanosti dorzalnega dela kosti. Ta je pri naših primerkih (Tb. I, si. 6) pri-
ostren, distalni konec pa prehaja v izrazito konico, kar je po A. D ubo i su
in H. G. Stehlinu (1932, 60) ter M. Mal e zu (1963, 75) značilno za
rjavega medveda.
Vsi opisani kostni ostanki so nekoliko večji od enakih kosti recentnih rjavih
medvedov iz primerjalne osteološke zbirke katedre za geologijo in paleonto-
logijo univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Nahajališča fosilnega rjavega medveda v Sloveniji so redka, vendar je po
dosedanjih najdbah sodeč, naseljeval naše kraje že od prvega würmskega
stadiala dalje. Odkrit je bil v Jami pod Herkovimi pečmi (V. Pohar 1981,
250—252, prvi würmski glacial) in v Jami v Lozi (L Rakovec 1962/63,
243—249, tretji würmski glacial).
Artiodactyla
Familia S u i d a e Gray 1821
Genus Sus Linnaeus 1758
Sus seroja Linnaeus 1758
Pri odkopavanju plasti 4 smo odkrili le drugi prstni členek sprednje noge
divje svinje (Tb. II, si. 8). Njegove mere so naslednje: dolžina = 34,4 mm,
širina proksimalne epifize = 23,0 mm in med.-lat. širina diafise = 18,6 mm.
Falanga je masivnejša in nekoliko večja od enakih kosti subfosilnih divjih
svinj z Ljubljanskega barja ter od risbe, ki jo v naravni velikosti za recentno
žival podajata L. Pales in Ch. Lambert (1971, PL 19).
Številne najdbe divje svinje širom po Evropi kažejo, da je bila v würmu
pogost zastopnik tako imenovane tople favne«. Po A. D u b o i s u in H. G.
Stehlinu prebiva tudi v stepi, vendar ima raje močvirno gozdno pokrajino.
Ker si išče hrano tik pod rušo, se izogiba predelov, kjer so tla dalj časa
zamrznjena ali pa jih pokriva debela snežna odeja (1932, 129). Tako ji je
zamočvirjeno in z redkim gozdom poraslo porečje Prečne konec zadnjega
glaciala gotovo ustrezalo.
Fosilni ostanki divje svinje so v Sloveniji znani iz zadnjega interglaciala
(Betalov spodmol — I. Rakovec 1959, 312-313), prvega würmskega stadiala
(Jama pod Herkovimi pečmi — V. Pohar 1981, 256 do 257), prvega würm-
skega interstadiala (Betalov spodmol — I. Rakovec 1959, 312), drugega
würmskega stadiala (Parska golobina — I. Rakovec 1961, 313) in poznega
glaciala (Županov spodmol — I. Rakovec 1975, Tab. I).
Familia C e r v i d a e Gray 1828
Genus Alces Gray 1821
Alces alces Linnaeus 1758
Evropski los je pogost zastopnik poznoglacialne favne pri nas. V Lukenjski
jami smo odkrili desni spodnji četrti premolar (Tb. II, si. 3), dorzalno stran
proksimalnega dela desnega metatarsusa, dorzalni del diafize levega metatar-
susa, slabo ohranjen medialno piantami del epifize levega metatarsusa, frag-
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	85
ment dorzalnega dela proksimalne epifize levega metatarsusa, proksimalni del
leve prve falange sprednje noge, palmami del proksimalne epifize prvega
členka desne sprednje noge, dorzalno stran proksimalnega dela prve falange
leve sprednje noge in fragmenta distalnih delov dveh drugih falang.
Vse naštete kosti so tako razbite, da se jih ni dalo izmeriti, se pa po obliki
in velikosti ujemajo z enakimi kostmi subfosilnega losa iz jame pri Glažuti
ter z najdbo metatarsusa pleistocenskega losa iz Parske golobine (L Rakovec
1956, 2). Zbrani kostni ostanki pripadajo najmanj trem osebkom, in sicer dvema
odraslima in enemu nedoraslemu.
Najbolje ohranjena najdba — desni spodnji premolar (P4) — pripada nedo-
raslemu osebku, saj krona ne kaže nobenih znakov obrabe, tudi korenine se
še niso dokončno izoblikovale. Po velikosti in obliki se da primerjati z enakim
zobom iz Betalovega spodmola (I. Rakovec 1959, 318—319). Prav tako
ustreza opisu, ki ga navajajo za ta zob W. Koli au (1943, 81—82, Tb. VII,
si. 17) ter R. Desbrosse in F. Prat (1974, 149, Tb. XIV). Pri četrtem
spodnjem premolarju je za losa in severnega jelena značilna diagonalna pove-
zava zadnje notranje in sprednje zunanje prizme. Preostali cervidi (orjaški
jelen, navadni jelen, damjek, srna) nimajo tako izoblikovanega zoba. Mere
premolar j a iz Ijukenjske jame so v razpredelnici 11.
Razpredelnica 11. Dimenzije P4 evropskega losa iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 11. Dimensions ds la Prémolaire P4 d'espèce Alces alces des localités di verses
(en millimètres)
Razpredelnica 12. Dimenzije falang evropskega losa
iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 12. Dimensions des Phalanges d'espèce
Alces alces des localités diverses (en millimètres)
86	Vida Pohar
Premolar iz Lukenjske jame ne odstopa dosti od enakih zob drugih pleisto-
censkih losov, odkritih v Betalovem spodmolu (L Rakovec 1959, 319) in
raznih francoskih najdiščih (R. Desbrosse in F. Prat 1974, 155), je pa
večji od najdb recentnih losov z Ljubljanskega barja (I. Rakovec 1956, 3)
in iz jame pri Glažuti (L Rakovec 1956, 6).
Ena prva in ena druga falanga sprednje noge sta toliko ohranjeni, da se je
dalo izmeriti širino proksimalne oziroma distaine epifize (razpredelnica 12).
Po dosedanjih najdbah sodeč se je evropski los pojavil v Sloveniji konec
zadnjega interglaciala (Betalov spodmol — I. Rakovec 1975, 233), zasle-
dimo ga še v plasteh mlajšega würna — WII in WH/III (Parska golobina —
I. Rakovec 1961, 316). V večjem številu je znan šele iz poznega glaciala
(Babja jama, Matjaževe kamre. Županov spodmol — L Rakovec 1975,
Tab. I).
Genus Rangif er Smith 1827
Rangif er tarandus Linnaeus 1758
Severnega jelena zastopa le ena najdba — desni zgornji drugi molar (Tb. II,
si. 4, 5). Po obrušenosti krone in zaprtosti korenine pripada odrasli živali.
Izmerjene vrednosti so naslednje (Razpredelnica 13).
I. Rakovec sicer omenja najdbo enakih zob iz Ovčje jame pri Pre-
stranku (1961/62, 265) in iz Jame v Lozi pri Orehku (1961/62, 249), vendar
ne podaja njihovih dimenzij. Ker so molarji iz obeh kraških paleolitskih postaj
shranjeni v paleontološki zbirki katedre za geologijo in paleontologijo Univerze
Edvarda Kardelja v Ljubljani, sem jih lahko primerjala z najdbo iz Lukenjske
jame. Morfološko se zobje dobro ujemajo, le nekoliko večji so od našega pri-
merka. Severni jelen iz Lukenjske jame torej ne sodi ravno med velike živali,
vendar po dimenzijah prekaša enak zob recentnih severnih jelenov.
Na evropskih tleh je severni jelen znan že iz srednjega pleistocena, vendar
pripada večina najdb iz srednje Evrope würmskemu glacialu. Najstarejša
najdba te živali v Sloveniji izvira iz Jame pod Herkovimi pečmi (V. Pohar
1981, 258) in sodi v prvi würmski stadial. L Rakovec (1959, 333) omenja
molar severnega jelena iz Betalovega spodmola in ga uvršča v tretji würmski
Razpredelnica 13. Dimenzije М^ severnega jelena iz
raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 13. Dimensions de la molaire М^ d'espèce
Rangifer tarandus des localités diverses (en milli-
mètres)
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	87
stadial. Zob je bil odkrit na bazi horizonta Va skupaj s kostmi jamskega
medveda, polarne lisice in alpskega svizca. V spodnjem delu tega horizonta
so bili med favno najštevilnejši ostanki jamskega medveda, proti vrhu hori-
zonta število najdb vedno bolj pojema, dokler na koncu jamski medved povsem
ne izgine.
Po dosedanjih najdbah sodeč je jamski medved naseljeval Slovenijo vsaj
do začetka tretjega würmskega stadiala, vendar se je že pred viškom te naj-
močnejše würmske ohladitve umaknil iz naših krajev in ga v mlajših sedimen-
tih ne zasledimo več. Tako lahko zob severnega jelena iz Betalovega spodmola
za zdaj uvrstimo v drugi ali morda začetek tretjega würmskega stariala. Natanč-
nejšo starost najdbe se bo dalo ugotoviti šele takrat, ko bo tudi kulturni inventar,
odkrit v tej paleolitski postaji, dokončno obdelan.
V	tretjem würmskem stadialu najdbe kostnih ostankov severnega jelena
krepko narastejo, saj so med takratno favno številčno najmočneje zastopane.
Iz tega obdobja poznamo naslednja najdišča: Ciganske jame pri Zeljnah
(I. Rakovec 1975, Tab. I), Jama v Lozi in Ovčja jama (L Rakovec
1962/63, 249—251 in 254—256), na prostem so bili ostanki severnega jelena
odkriti v Nevljah pri Kamniku (F. Kos 1939, 47—48) in na Vrhniki (L Ra-
kovec 1975, Tab. I).
V	poznem glacialu število severnih jelenov počasi upada. Kot kažejo najdbe
iz Županovega spodmola (F. Oso le 1976, 13), Babje jame (F. Osole 1972,
38) in Matjaževih kamer (F. Osole 1974, 25 in 1977, 22), ga je nadomestil
los, ki je v naših krajih znan še iz začetka holocena.
Genus Cervus Linnaeus 1758
Cervus elaphus Linnaeus 1758
Navadnemu jelenu pripadata zelo obrabljen levi prvi inciziv in nekoliko
manj obrušen tretji levi inciziv. Njegove dimenzije so: ant.-post. širina
= 4,8 mm in med.-lat. širina = 3^3 mm. Zoba pripadata dvema osebkoma.
V pleistocenskih jamskih sedimentih Slovenije fosilni ostanki navadnih jelenov
niso posebno številni, vendar se posamične najdbe pojavljajo od zadnjega
interglaciala skozi ves würmski glacial do današnjih dni. Zasledimo jih v skoraj
vseh naših paleolitskih postajah.
Genus Dama Gray 1825
Dama dama Linnaeus 1758
V	pleistocenski plasti 4 smo odkrili zgornji levi prvi molar (Tb. II, si. 1, 2),
ki pripada manjšemu cervidnemu primerku. Morfološko se zob ne loči od enakih
zob recentnih navadnih jelenov, le da je manjši. Ker je zob nekoliko poškodo-
van, so meritve, ki so navedene v razpredelnici 14, le približne.
Ce primerjamo dimenzije prvega zgornjega molarja obeh cervidnih rodov,
vidimo, da se zob iz Lukenjske jame sicer približa spodnji meji variacijske
širine pleistocenskih navadnih jelenov iz najdišča Weimar-Ehringsdorf (H. D.
K a h 1 k e 1975, 219—223), vendar je veliko bliže meram, ki jih za damjeka
podaja G. Hagmann (1899, Tab. 9).
88	Vida Pohar
Razpredelnica 14. Dimenzije M' različnih cervidov (v milimetrih)
Tableau 14. Dimensions de la molaire M' des Cervidés divers (en
millimètres)
Vsaj po dolžini se najbolj približa enakemu zobu severnega jelena (dolži-
na = 18,0 mm, širina = 15,5 mm) iz najdišča Königsaue A (D. Mania in
V. Toepfer 1973, 76). Po primerjavi naše najdbe z molarjem severnega
jelena, odkritega v isti plasti 4 (Tb. II, si. 1, 2, 4 in 5), so se dobro videle precejš-
nje razlike v izoblikovanosti notranjih lunic. Pri zobeh severnega jelena tvorijo
v maksili notranje in v mandibuli zunanje lunice široko odprt lok v obliki
črke U, pri drugih evropskih cervidih pa je ta lok lomljen in spominja na
črko V (W. K o 11 a u 1943, 80, J. B o u c h u d 1966, 257).
M. Boule (1910, 210) je po ogledu zob fosilnega navadnega jelena in
dam jeka, odkritih v jamah les Grottes de Grimaldi, prišel do zaključka, da
se zobje obeh cervidov ločijo predvsem po velikosti. Med drugim je še ugotovil,
da je razmerje med širino in dolžino molar j ev pri damjeku vedno v prid širine,
pri navadnem jelenu pa so zobje močneje razviti v dolžino kot v širino.
Opisani cervidni molar iz Lukenjske jame se tako po velikosti kot tudi po
obliki ujema z enako najdbo iz jame Grotte des Enfants (M. Boule 1910,
Tb. XXIV, si. 3) in fosilnimi ostanki damjeka iz spodnjega travertina pri
Weimarju (H. D. Kahlke 1958, 123, Tb. XXI, si. 1).
Ker se zgornji prvi molar manjšega cérvida iz Lukenjske jame morfološko
dobro loči od enakega zoba severnega jelena, od navadnega pa po velikosti
in razmerju med dolžino in širino zoba, sem našo najdbo prisodila damjeku.
Podobno najdbo omenja I. Rakovec (1961, 315) iz Parske golobine. Tudi
ta se po dimenzijah loči od enake kosti navadnega jelena in jo je I. Rakovec
prištel manjšemu cervidu, morda damjeku. Izvira iz drugega würmskega
stadiala.
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	89
Genus Megaceros Owen 1844
Megaceros giganteus Blumenbach 1803
Orjaškemu jelenu sem prisodila levi drugi spodnji molar (Tb. II, si. 6),
dve tretji falangi (Tb. II, si. 7) in fragmenta dorzalne strani proksimalnega
dela dveh levih metakarpusov. Zbrani fosilni ostanki pripadajo vsaj trem oseb-
kom — dvema odraslima in enemu mladiču.
Spodnji molar je rahlo poškodovan. V celoti sta ohranjena le sprednja
prizma in bazalni stebriček, pri zadnji prizmi je poškodovan zunanji lok, zato
se širine zoba ni dalo izmeriti. Zob pripada nedoraslemu osebku, saj na kroni
ni videti obrusov, tudi korenine so se komaj pričele tvoriti. V razpredelnici 15
so navedene vse možne meritve.
V isti plasti smo odkrili še dva nastavka za parkelj. Ena tretja falanga je
toliko poškodovana, da se je ni dalo izmeriti, druga je ohranjena v celoti.
Morfološko se ujemata z enako kostjo recentnega navadnega jelena, le da sta
veliko večji. V primerjavi s tretjim členkom evropskega losa iz jame pri Glažuti
je naš primerek krajši, višji in širši. Distalni del tretje falange iz Lukenjske
jame je top, pri losu pa podaljšan in koničast. Tudi sklepni faseti za drugo
falango sta pri losu drugače oblikovani.
Razpredelnica 15. Dimenzije Мг orjaškega jelena iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 15. Dimensions de la molaire Ms d'espèce Megaceros giganteus des localités
diverses (en millimètres)
90	Vida Pohar
Ker je po K. Heschelerju (1909, 29) in drugih avtorjih okostje orja-
škega jelena morfološko enako navadnemu, le da je mnogo večje, sem oba
prstna členka prisodila orjaškemu jelenu. V razpredelnici 16 so podane vse
izvedene meritve.
Tudi fragmenta obeh levih sprednjih metapodijev morfološko ustrezata
enaki kosti recentnega navadnega jelena, le da sta mnogo večji. Pri primerjavi
z metakarpusom losa iz jam.e pri Glažuti so vidna malenkostna odstopanja
v izoblikovanosti sklepnih površin.
V	pleistocenu je orjaški jelen naseljeval Evropo od Irske prek Anglije do
zahodne in srednje Evrope (K. Hescheler 1909, 15—16) ter vzhodno Evropo
in severno Azijo do 58" severne širine (V. Gromova 1950, 18). Pojavil se je
v začetku pleistocena in se na Irskem obdržal še globoko v holocen. Po
K. Heschelerju in E. Kuhnu (1949, 191) ter V. Toepferju (1963,
146) je izumrl med mlajšim dry asom in subborealom.
Poleg Lukenjske jame poznamo njegove fosilne ostanke še iz dveh naha-
jališč: V Betalovem spodmolu so ga odkrili (L Rakovec 1959, 313—318)
v plasteh, ki pripadajo riško-wiirmskemu interglacialu in prvemu würmskemu
interstadialu, v Parski golobini (I. Rakovec 1961, 315) pa drugemu würm-
skemu stadialu. Tudi drugod po Evropi so dobili ostanke orjaškega jelena med
»toplo« interglacialno in interstadialno ter »hladno« glacialno favno. Tako ga
ne moremo uporabiti kot klimatski indikator. Zaradi močno razvitega rogovja
(merilo je štiri metre) se je izogibal sklenjenih gozdov. V času würmskega
glaciala je živel v določeni oddaljenosti od poledenelega ozemlja in skupaj
z losom naseljeval pokrajino z redkim gozdom.
C e r v i d a e gen. et spec, indet.
V	plasti 4 smo poleg dobro ohranjenih kostnih delov in zob odkrili tudi
fragmente najmanj petih cervidnih molar j e v, ki so tako poškodovani, da ne
dovoljujejo niti generične determinacije. Po velikosti sodeč bi jih lahko pri-
sodili losu ali orjaškemu jelenu. Tudi fragmenta dveh drugih prstnih členkov
in en močno poškodovan nastavek za parkelj pripadajo velikemu cervidu,
lamela cer vidnega molar j a pa morda navadnemu jelenu.
Familia B o v i d a e Gray 1821
Subfamilia Rupicaprinae Trouessart 1905
Genus	Rupicapra Frisch 1775
Rupicapra rupicapra Linnaeus 1758
Gamsu pripada proksimalni del koščenega nastavka za rog (Tb. II, si. 10)
z vidnimi sledovi obdelave s kamenim orodjem. Dobro je viden bolj ali manj
okrogel prerez, ki je po E. S c h m i d o v i (1972, 91) značilen za divjo kozo.
Nadalje pripada gamsu še piantami del proksimalne epifize desnega meta-
tarsusa. Sklepna faseta je še toliko ohranjena, da sem jo, po primerjavi z recent-
no kostjo gamsa, prisodila tej živalski vrsti. Isti živali pripada še fragment
distalnega dela metapodija.
Posamične najdbe kažejo, da so divje koze v mlajšem pleistocenu naseljevale
srednjo Evropo, fosilni ostanki teh živali v švicarskih paleolitskih postajah
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	91
(A. Dubois in H. G. Stehlin 1932, 133—136) pa kažejo, da so bile vsaj
od zadnjega interglaciala dalje že prilagojene na življenje visoko v gorah.
V würmskem glacialu so jih napredujoči alpski ledeniki prisilili, da so zapustile
visokogorsko pokrajino in se spustile v nižino. To potrjujejo tudi redke najdbe
na Slovenskem. V nižinskih postajah — Jami pod Herkovimi pečmi (V. Pohar
1981, 260) in Marovški zijalki (V. Pohar 1976, 114—115) pripadajo fosilni
ostanki gamsa odložitvam prvega würmskega stadiala, v visokogorski postaji
Potočki zijalki (I. Rakovec 1975, 234) pa so interstadialne starosti (W I/II).
Najdba ostankov divje koze v Lukenjski jami samo dokazuje, da v času odla-
ganja plasti 4 podnebne razmere še niso bile tako ugodne, da bi se te živali
vrnile v svoje visokogorsko okolje.
Subfamilia Caprinae Gill 1872
Genus	Capra Linnaeus 1758
Capra ibex Linnaeus 1758
Kozorogu pripada prva falanga desne zadnje noge. Kost je dobro ohranjena,
le na proksimalni epifizi so vidni sledovi glodanja majhnih glodalcev. Morfo-
loško ustreza opisu, ki ga F. Prat (1966, 297) podaja za to kost. Dorzalni
del proksimalne epifize sicer manjka, vendar je dobro vidno, da je sklepni del
skoraj štirioglat in podaljšan v antero-posteriorni smeri. Medialna brazda je
mnogo globlja od notranje sklepne fasete (fossa glenoidalis interna), pri enaki
kosti gamsa pa imenovana ploskev neopazno prehaja v brazdo. Tudi distalna
sklepna epifiza je na piantami strani pri kozorogu drugače oblikovana kot
pri divji kozi. Pri našem primerku je sklepna faseta razdeljena v dva lobusa,
med katerima je globoka in ostro oblikovana zajeda. Pri gamsu je ta zajeda
plitva in široka.
Falanga meri v dolžino ca. 39 mm, širina proksimalne epifize znaša ca. 13 mm,
distalna pa 12,5 mm. Primerek iz Lukenjske jame se morfološko ujema z najdbo
iz Jame pod 'Herkovimi pečmi (V. Pohar 1981, 259, Tb. 10, si. 1), le da
je prstni členek iz Lukenjske jame krajši in manj masiven. Večjo vitkost kosti
lahko pojasnimo z dejstvom, da pripada falanga zadnji nogi, prstni členek
iz Jame pod Herkovimi pečmi pa sprednji nogi. Po obliki in velikosti najdba
ustreza risbi enake kosti, ki jo za recentne kozoroge podajata L. Pales
in Ch. Lambert (1971, Pl. 38) v atlasu kvartarnih sesalcev. Tako smo kost
iz Lukenjske jame prisodili odraslemu kozorogu šibke postave.
Najdbe kozorogovih ostankov v Sloveniji niso ravno pogostne. Doslej so
jih odkrili le v Jami pod Herkovimi pečmi (V. Pohar 1981, 259) in izvirajo
iz prvega würmskega stadiala. Nekoliko mlajši sta najdbi iz Črnega kala
(L Rakovec 1958, 402) in iz Mokriške jame (L Rakovec 1967, 181).
Pripadata prvemu würmskemu interstadialu. Poznamo še najdbe kozorogov
iz jame nad Rašico pri Črnučah in iz Jame treh bratov pri Brodu ob Kolpi,
vendar jim I. Rakovec (1975, 236) ni mogel določiti natančnejše geološke
starosti.
O okolju, v katerem so prvotno živeli kozorogi, obstajata dve teoriji. Po
prvi (cf. E. T h e n i u s 1969, 480) so bili kozorogi prvotno le rupikoli bovidi,
ki so se šele v zadnjem času prilagodili življenju v gorah. Zastopniki druge
hipoteze (npr. F. Prat 1966, 298) trdijo ravno nasprotno. Kozorog je bil že
92	Vida Pohar
od vsega začetka prilagojen na življenje v gorah in se je zaradi pogostnih
ohladitev v pleistocenu umikal pred napredujočimi ledeniki ter naselil nižje
nadmorske višine, če je le relief pokrajine ustrezal njegovim življenjskim
potrebam.
Doslej znanim najdbam pleistocenskih kozorogov na slovenskih tleh ustreza
ugotovitev švicarskih raziskovalcev (A. Dubois in H. G. S t e h 1 i n 1932,
139), da je bil kozorog konec riško-wtirmskega interglaciala že prilagojen
življenju visoko v gorah.
Subfamilia B o v i n a e Gill 1872
Bos seu Bison
Med bo vidnimi ostanki smo odkrili le prvo falango zadnje noge, medialno
stran distalnega dela leve tibij e, kronski odrastek desne mandibule in tako
obrabljen spodnji molar, da se njegove pripadnosti ni dalo ugotoviti.
Prva falanga je precej poškodovana, zato so navedene mere le približne.
Po L. R Ü t i m a y e r j u (cf. U. Lehmann 1949, 219) so bizonovi prstni
členki manj masivni in imajo bolj izražene sklepne fasete kot enake kosti tura.
U. Lehmann (1949, 219) dodaja k temu opisu še naslednje: Bizonovi in
turovi prstni členki sprednjih nog so krajši od enakih kosti zadnjih ekstremitet.
Razen tega se turova prva falanga zadnje noge po velikosti prekriva z bizonovo
prvo falango sprednje noge, le da je veliko masivnejša od bizonove falange.
Ce sedaj pogledamo dimenzije, ki so navedene v razpredelnici 17, vidimo, da
naš primerek ne odstopa od enakih kosti, ki jih za bizona navaja K. K. F 1 e -
rov (1975, 183).
Fragmentarno ohranjeno kost iz Lukenjske jame bi po velikosti in vitkosti
prej prisodili bizonu kot pragovedu.
Distalnemu delu tibije manjka lateralna stran, tako da oblika sklepne fasete
za os malleolare ni vidna. Po U. Lehmannu (1949, 211) in V. Bibikovi
(1958, 31—32) je ravno izoblikovanost te fasete zanesljiv znak za določitev roda.
Alendar bi po primerjavi fragmenta iz Lukenjske jame s slikovnimi prilogami
omenjenih avtorjev tudi tibij o lahko prisodili bizonu.
Razpredelnica 17. Dimenzije bovidne prve falange zadnje
noge iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 17. Dimensions 1ère Phalange des Bovidés des loca-
lités diverses (en millimètres)
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	93
Aves
V plasti 4 smo odkrili mnogo kostnih ostankov različno velikih ptičev.
Zaradi pomanjkanja komparativnega materiala nam je uspelo determinirati
le nastavek za krempelj velike ujede.
Ordo Falconiformes
Familia Accipitridae
Genus Aquila Brisson 1760
Aquila chrysaëtos Linnaeus 1758
Planinskemu orlu pripada nastavek za krempelj (Tb. II, si. 9). Po primerjavi
s kostnimi ostanki recentne živali se fosilna kost po obliki in velikosti ujema
z drugo falango prvega prsta. Ta členek noge je pri planinskem orlu naj-
močneje razvit.
Izmerjene vrednosti so navedene v razpredelnici 18.
Nastavek za krempelj, odkrit v Lukenjski jami, ne odstopa dosti od enake
najdbe iz Willendorfa (E. Thenius 1956—1959, 136) niti od podatkov, ki jih
za recentnega planinskega orla navaja C. Mourer-Chauviré (1975,
52, razpred. 2). Tudi primerjava s fotografijo nastavka za krempelj planinskega
orla iz jame Grotte du Prince (M. Boule 1919, 301, Tb. XXXVI, si. 10, 10 a)
je pokazala le malenkostna odstopanja v velikosti. Falanga iz Lukenjske jame
je večja od enake kosti iz omenjene italijanske paleolitske postaje.
Danes je planinski orel stalen prebivalec nepristopnih krajev visokih gora,
kamor ga je pregnal človek s prekomernim iztrebljanjem. Številne pleistocen-
ske najdbe širom po Evropi in odkriti kostni ostanki v Šandalji II, Krapini
in Veternici na Hrvatskem (V. Malez-Bačić 1979, 34—35, tab. III) ter
v Lukenjski jami pri Novem mestu pa kažejo, da je planinski orel nekdaj
naseljeval tudi obsežna nižinska področja.
Razpredelnica 18. Dimenzije nastavka za krempelj prvega
prsta planinskega orla iz raznih najdišč (v milimetrih)
Tableau 18. Dimensions de la Phalange 2 du doigt postérieur I
d'espèce Aquila chrysaëtos des localités diverses (en milli-
mètres)
94	Vida Pohar
Zaključki
V	pleistocenski plasti 4 Lukenjske jame je bilo zbranih okrog 500 različnih
živalskih kosti in zob. Malo je bilo tako ohranjenih, da se jih je dalo izmeriti
in primerjati /, enakimi ostanki iz drugih pleistocenskih najdišč. Kot v vseh
naših paleolitskih postajah so bili tudi v Lukenjski jami kostni ostanki večinoma
razbiti. Niti odpornejši metapodiji, falange in kosti alpskih svizcev niso ušle
rokam pleistocenskih lovcev. Tako sem za determiniranje lahko odbrala le 292
določljivih ostankov, ki pripadajo 13 rodovom in ravno toliko vrstam. Med
nedoločljivimi fragmenti je gotovo zastopana še kaka živalska vrsta, ki v siste-
matsko-komparativnem delu ni omenjena. To velja predvsem za mnoge ptičje
kosti.
V	razpredelnici 19 so navedeni odstotni deleži posameznih živalskih vrst
glede na vrsto vseh določljivih paleontoloških najdb.
Kot vidimo, prevladuje med sesalci alpski svizec, saj predstavljajo njegovi
ostanki 82,0 "/o vseh izkopanih kosti in zob. Med ostalimi živalskimi vrstami
so takoj za njim los in orjaški jelen s po 3,8 "/o ter fosilni rjavi medved s po
3,4 Nato sledijo, z odstotnim deležem v oklepajih, bovid (1,3 "/o), gams (1,0 "/o).
Razpredelnica 19. Pregled pleistocenskih živalskih vrst iz
Lukenjske jame
Tableau 19. Liste des espèces fauniques découvertes dans la
grotte de Lukenjska jama
Poznoglacialna favna iz Lukenj ske jame	95
bober (0,7 "/o), divja svinja, severni jelen, damjek, kozorog in planinski orel (vsi
s po 0,4 o/a).
Vse živali, katerih kostne ostanke smo odkrili v Lukenjski jami, so v času
odlaganja plasti 4 živele v njeni okolici, v jamo pa jih je zanesel paleolitski
lovec. Ce sodimo po največji množini ostankov, je bil alpski svizec nedvomno
glavna lovna žival, kar še ne pomeni, da je tudi okolico jame najgosteje nase-
ljeval. Pri vrednotenju fosilne favne namreč ne smemo pozabiti, da je odkrito
osteološko gradivo le skromen preostanek lovskega plena, ki sta ga človek
ali zver zanesla v jamo. Zato ne more predstavljati celotne živalske združbe,
še najmanj številčno. Čeprav je lovski izbor favne iz Lukenjske jame zelo
skromen, so med njimi zastopniki živalskih vrst, ki omogočajo presojo takrat-
nih ekoloških in klimatskih razmer.
Izrazito vodne živali nismo v Lukenjski jami odkrili nobene. Bober je sicer
vezan na vodo, vendar za temperaturo ni občutljiv, zahteva le večje gozdne
površine vzdolž stoječe ali počasi tekoče vode. Bolj ali manj izraženo gozdno
okolje potrebujejo sodoprsti kopitarji. Navadni jelen je ekološko zelo prila-
godljiv. Poseljuje kraje od morske obale do alpske tundre, vendar daje pred-
nost gozdni stepi z redkim drevjem. Evropski los živi v svetlih močvirnih
gozdovih, najraje v bližini vode, ker je tam vegetacija bujnejša. Prehranjuje
se namreč z listi in lubjem listnatega drevja, redkeje s travo in zelišči. Orjaški
jelen je bil zaradi mogočnega rogovja, ki je merilo več kot štiri metre, prebi-
valec prostranih ravnin, poraslih s travo, posameznimi drevesi in grmovjem.
Po podatkih iz doslej znanih najdišč se pojavlja pretežno v družbi toplodobnih
sesalcev (npr. v Betalovem spodmolu). Ker nastopa tudi med mrzlodobno favno
(npr. v Parski golobini), za ugotavljanje biotopa ni uporaben. Damjek se posa-
mično pojavlja skozi ves mlajši pleistocen, dokler proti koncu würmskega
glaciala povsem ne izgine iz Evrope. Njegovi ostanki so pogostne j ši v inter-
glacialnih kot v glacialnih sedimentih. Tudi najdba damjeka v Veternici
(M. M a 1 e z 1963, 115) sodi v zadnji interglacial, najdba enake živali v Parski
golobini (I. Rakovec 1961, 315) pa v drugi würmski stadial. Velikim bovi-
dom nisem mogla določiti generične pripadnosti, zato ne vemo, ali so pripadniki
stepe (bizon) ali vlažnih gozdnih površin (tur). Še najznačilnejši zastopnik
toplejšega podnebja je divja svinja, ki jo po B. Kurténu (cf. F. Delpech
1976, 384—385) vedno dobimo med toplodobno gozdno favno. Najdbi njenih
ostankov v odkladninah prvega würmskega stadiala v Jami pod Herkovimi
pečmi (V. Pohar 1981, 256—257) in v poznoglacialnih sedimentih Zupano-
vega spodmola (I. Rakovec 1975, Tab. I) pa kažeta, da takrat pri nas ni
vladalo ekstremno mrzlo podnebje. Med prežvekovalci iz Lukenjske jame je le
severni jelen tipičen zastopnik arktične in alpske tundre. Kozorog, gams,
snežna miš in alpski svizec so predstavniki visokogorskega sveta. Rjavi medved
ni klimatski indikator, saj je le posredno odvisen od vegetacijske odeje. Rad
prebiva v gozdu, lovi pa tudi v odprti pokrajini od manjših sesalcev do živali
v velikosti losa.
Po odkriti favni sodeč so se v bližnji okolici Lukenjske jame razprostirali
pašniki z redkimi gozdnimi sestoji in močvirnimi depresijami, bolj podobni
parku kot današnjemu gozdu. Taka pokrajina je bila primerno okolje evrop-
skemu losu in orjaškemu jelenu, počasi tekoča Prečna pa bobru. Strma pobočja
okrog izvira Prečne so bila bolj skalnata in ne tako porasla z gozdom kot so
96	Vida Pohar
danes ter so tako ustvarjala primerno okolje kozorogu, gamsu in planinskemu
orlu, planotast svet nad jamo pa severnemu jelenu.
Med ostanki opisane favne so torej vrste, ki so živele v različnem okolju.
V isti plasti smo odkrili tundrske (severni jelen) in alpske elemente (gams,
kozorog, alpski svizec, snežna miš) ter prebivalce bolj ali manj izražene gozdne
pokrajine (gozdna krtica, veliki voluhar, bober, cervidi, bovidi). Do takega
mešanja živalskih vrst je lahko prišlo le zaradi sezonskih selitev, ki so jih
povzročala velika temperaturna nihanja v pleistocenu.
Vse živalske vrste, odkrite v Lukenjski jami, kažejo na mlajši pleistocen.
Od konca riško-wiirmskega interglaciala do drugega würmskega stadiala je
pri nas med favno prevladoval jamski medved. Od takrat dalje število njegovih
najdb v slovenskih paleolitskih postajah polagoma upada in ga v sedimentih
tretjega würmskega stadiala ne zasledimo več. Dokaz za to je favna, odkrita
v Ovčji jami. Jami v Lozi (L Rakovec 1962—63) in v Ciganskih jamah.
(I. Rakovec 1975, Tab. I). Živalska združba v teh najdiščih je izrazito
arktoalpska: severni jelen močno prevladuje, poleg njega nastopajo še alpski
svizec, planinski zajec in celo polarna lisica.
Jamskega medveda v Lukenjski jami nismo odkrili, tudi preostala favna
ne kaže več izrazito glacialnega značaja. Največ je alpskega svizca, severni
jelen, kozorog in gams so zastopani s pičlimi najdbami. Nekoliko več je losa,
nov element v tej združbi je orjaški jelen. V Sloveniji ga doslej poznamo le iz
zadnjega interglaciala, prvega würmskega interstadiala in drugega würmskega
stadiala.
Malo severnega jelena, obilo alpskega svizca in prisotnost evropskega losa,
ki je pri nas konec pleistocena nadomestil severnega jelena, ustreza favnistični
združbi poznega glaciala. Tak živalski sestav poznamo iz Babje jame (F. Osó-
le, 1972, 38), Županovega spodmola (F. O s ole 1976, 13) in Matjaževih
kamer (F. O s o 1 e, 1974, 25 in 1977, 22). Po analogiji s temi ugotovitvami
lahko plast 4 iz Lukenjske jame uvrstimo v iztekajoči se würmski glacial.
Oporo za tako opredelitev nam nudi tudi kameno orodje, odkrito v isti plasti
kot opisana favna, ki po raziskavah F. O s o 1 e t a (1982 a, 37 in 1982 b, 133)
pripada epigravettienu.
Na Institutu Rud j er Bošković v Zagrebu so radiometrično (^^C) preiskali
oglje iz kurišča spodnjega kulturnega horizonta. Starost oglja znaša 12.580 let.
Antrakotomska analiza oglja (opravila jo je tov. M. Culiberg z Biološkega
instituta SAZU) iz istega kurišča je pokazala, da so se prebivalci iz Lukenjske
jame greli pretežno z borovcem {Pinus sp.), manj z ruš jem (Pinus montana?},
velikim jesenom {Fraxinus excelsior) in bukvijo {Fagus sylvatica).
Pelodne analize številnih profilov z Ljubljanskega barja, ki jih je izvedel
A. б er cel j (1962, 30 in 1963, 403), so pokazale močna klimatska nihanja,
značilna za pozni glacial. Kljub temu je opazno počasno upadanje kriofilnih
rastlinskih vrst, v otoplitvenih fazah (bollinški in allerödski) pa pojavljanje
mezofilnih listavcev in bukve v sledovih.
Na podlagi živalske združbe, kulturne pripadnosti kamenega orodja, antra-
kotomske in radiokarbonske analize oglja iz kurišča spodnjega kulturnega
horizonta lahko plast 4 uvrstimo v pozni glacial oziroma po P. W o 1 d s t e d t u
(1958, 164—165, tab. 8) v bollinški interstadial.
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenjska jama	97
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenjska jama
Conclusions
La grotte de Lukenjska jama se trouve à 5 km nord-ouest de Novo mesto
à l'altitude de 180 m (fig. 1). Elle a été formée par l'eau courante dans les cal-
caires de Jura; par son entrée (fig. 2) tournée vers sud-ouest on pénètre dans
une moindre salle souterraine. Après 5 m environ, elle se divise en deux fossés
conduisant dans une cavité souterraine majeure (fig. 3). Les fouilles systémati-
ques effectuées pendant des années entières ont été couronnées par la découverte
des remplissages autochtones à l'épaisseur de 3 m environ (fig. 4) que M. F.
Osole a traités en détail (1977, 1982, 1983):
La couche 5 la plus profonde, atteinte au cours des fouilles est représentée
par des sables fluviaux appartenant en toute probabilité au stade de Würm III.
Se succédant vers le haut viennent les éboulis autochtones (couche 4) a deux
étages de cultures paléolithiques, un ample foyer et les restes de la faune
pléistocène. Quant au contenu faunique et celui de flore, ainsi que l'inventaire
culturel de l'homme fossile, c'est un remplissage de l'interstade de Bölling.
L'effondrement de rocher (couche 3) correspond selon la succession stratigraphi-
que à l'époque de Older Dryas et Younger Dryas. Les couches supérieures 1 et
2 font déjà partie du Postglaciare.
Les restes osseux de la faune mammifère n'ont été découverts que dans deux
couches (fig. 4, 5) : celle au sommet du remplissage d'humus (couche 1 et celle du
dépôt autochtone le plus ancien (couche 4).
La faune holocène de Lukenjska jama
A part les restes osseux d'homme, les débris osseux des animaux domestiques
et sauvages ont été découverts dans la couche d'humus (fig. 4). De nombreux
foyers au riche inventaire culturel servent de témoin que l'homme a fréquenté
la grotte de Lukenjska jama à l'âge de l'Énéolithique, du Bronze et du Fer
ancien, celui de Rome et du Moyen Age. Ce sont justement ces visiteurs qui ont
abandonné la plupart des restes faunique dans la grotte, une moindre partie
seulement en provient des animaux qui y cherchaient l'abri (p. ex.: le renard,
l'ours brun, le blaireau).
Les restes ostéologiques et odontologiques recueillis appartiennent aux
espèces fauniques suivantes:
Parmi les animaux sauvages dominent Castor fiber L., Lepus europaeus L.,
Sus scrofa L., Cervus elaphus L., Meles meles L. et Ursus arctos arctos L., tandis
que quelques trouvailles isolées représentent Bison bonasus L., Alces alces L.,
Felis sylvestris Sehr., Canis lupus L. et Lynx lynx L. Parmi les animaux dome-
stiques le boeuf {Bos taurus L.) l'emporte de beaucoup sur les découvertes rares
le cheval {Equus caballus L.), des moutons {Ovis aries L.) et des chèvres {Capra
hircus L.), le chien {Canis familiaris L.) étant le plus fréquent. De nombreux
restes d'oiseaux sont attribués aux animaux plus grands, mais on n'a pas pu les
déterminer à fond par suite de l'insuffisance du matériel ostéologique compa-
ratif.
La plupart des animaux mentionnés ci — dessus habitent encore aujourd
'hui les environs immédiats de la grotte. La disparition du castor, chat sauvage
7 — Geologija 26
98	Vida Pohar
et lynx du voisinage de la grotte de Lukenjska jama a été due à l'intervention
de l'homme dans la nature.
La faune pléistocène de Lukenjska jama
Les découvertes paléontologiques de l'âge pléistocène proviennent unique-
ment de la couche 4. La plupart des restes osseux (environ 500 os et dents
divers) ont été recueillis dans l'étage culturel inférieur, la raie foncée de l'étage
culturel supérieur n'ayant dégagé que la dent de la marmotte alpine (fig. 5).
Parmi les trouvailles ce sont les os et les dents des mammifères plutôt
grands qui dominent, tandis que une partie insignifiante appartient aux petits
rongeurs. Ces derniers ont été déterminés par Mme K. K r i v i c , custode du
Musée des Sciences Naturelles à Ljubljana. N'ayant pas encore achevé l'étude
de la faune en question, elle a transmis par écrit la liste suivante des genres et
especes déterminés: Clethrionomys sp., Microtiis arvalinus, Microtus arvalis
Pallas, Microtus nivalis Martins, Arvicola terrestris Linnaeus, Glis glis Linnaeus,
Eliomys sp. et Apodemus flavicollis Melchior.
Les os des animax ont été fort fragmentées dans la grotte de Lukenjska
jama — ce qui est d'ailleurs le cas de toutes les stations paléolithiques slovènes
— même les métapodes et les phalanges les plus résistants ainsi que les os des
marmottes alpines n'étaient dispensés de la main 'du chasseur pléistocène. Par
conséquent je n'en ai sélectionné que 292 à être déterminés, tandis que j'ai
efectué toutes les mensurations possibles sur des os et dents suffisamment bien
conservés. Les résultats figurent sur les tableaux de 1 à 17 et les planches I et
II portent leurs photographies.
Les restes déterminés appartiennent à 13 espèces d'animaux (tableau 18)
dont trois (l'ours brun, le mégacéros, le boeuf ou le bison de steppe) se sont
éteints à la fin du Pléistocène ou début du Holocène respectivement, les huit
suivantes (marmotte alpine, castor, élan, renne, daim, chamois, bouquetin des
Alpes, aigle royal) ont émigré par suite des conditions de vie changées et les
deux restantes vivent encore aujourd'hui dans les alentours de la grotte (le
sanglier et le cerf ordinaire).
Au cours de la sédimentation de la couche 4, tous les animaux énumérés ci-
dessus demeuraient dans les environs proches ou plus lointains de la grotte de
Lukenjska jama. Ils y étaient apportés par l'homme fossile, son ancien habitant.
Jugeant d'après la plus grande quantité des restes osseux (82 Vo — tableau 18),
la marmotte alpine était sans doute l'animal principal en ce qui concerne la
chasse, ce qui ne veut pas dire qu'elle était la plus fréquente dans les alentours
de la grotte en ce qui concerne sa population. Pourtant, en évaluant la faune de
la station paléolithique on doit tenir compte du fait que le matériel ostéologique
découvert ne représente que les restes assez modestes de la proie, apportée dans
la grotte par l'homme ou la bête. Par conséquent ceci ne peut pas etre considéré
comme l'ensemble complet d'individus, meme pas le moins nombreux.
Si insuffisant que soit le choix des animaux chassés a Lukenjska jama, on
y trouve des représentants des espèces fauniques qui rendent possible l'appré-
ciation des conditions écologiques et climatiques de l'époque.
Aucun animal expressément aquatique n'a été signalé dans la grotte de Lu-
kenjska jama. Le castor étant insensible à la température demande plutôt une
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenjska jama	99
large étendue forestière le long des eaux stagnantes ou celles au cours lent. Un
milieu plus ou moins forestier est nécessaire pour les artiodactyles. Cerf commun
est indifférent au point de vue climatique. Sa demeure s'étend du littoral jusqu'à
la toundra alpine, choisissant plutôt la steppe herbeuse aux arbres rares. L'élan
européen habite les forêts claires et marécageuses le plus souvent aux environs
de l'eau, à cause d'une végétation abondante, à savoir il se nourrit de préférence
de feuilles, de branches et d'écorces d'essences a feuilles caduques, plus rarement
de végétation herbacée et des herbes.
Dû à ses cornes majestueuses, plus de 4 metres de grandeur, le mégacéros,
au contraire avait besoin des vastes espaces découverts d'un paysage herbeux
aux arbres rares et buissons. D'après les indications des gisements connus
jusqu'à présent, il apparaît surtout dans l'ensemble de la faune de type tempéré
(par exemple: Betalov spodmol). Etant signalé aussi parmi la faune froide
(p. ex.: Parska golobina), il n'est pas utilisable en vue de l'établissement du
biotope. Le daim fait son apparition sporadique à travers tout le pléistocène
jusqu'à ce qu'il ne s'éteigne complètement vers la fin du Würm glaciaire dans
toute l'Europe. Ses restes sont plus fréquents dans les sédiments glaciaires
qu'interglaciaires. La trouvaille du daim à Veternica (M. Malez 1963, 115)
appartient également à la derniere période interglaciaire, tandis que la décou-
verte du meme animal à Parska golobina (I. Rakovec 1961, 315) est
attribuée au stade du Würm II. L'appartenance générique des grands bovidés
n'a pas pu être déterminée, par conséquent on ne sait pas s'ils font partie des
animaux des steppes (bison) ou ceux des étendues forestieres humides (boeuf).
Le représentant le plus caractéristique du climat plus doux, c'est le sanglier
toujours rencontré d'après B. Kurten (cf. F. Delpech 1976, 384—385)
parmi la faune des régions boisées de type tempéré. La découverte de ses restes
dans de dépôts du premier stade du Würm, dans la grotte de Jama pod Herko-
vinü pečmi (V. Pohar 1981, 256—257) et les sédiments tardiglaciaires de
Županov Spodmol (I. Rakovec 1975, Tab. I) dénotent pourtant qu'à l'époque
la Slovénie n'était pas exposée à un climat extrêmement froid.
Parmi les ruminantes il n'y a à Lukenjska jama que le renne qui soit un
représentant typique de toundra arctique et alpine. Bouquetin, chamois et
marmotte alpine appartiennent aux terrains haute montagne.
L'ours brun ne joue pas le rôle d'indicateur climatique puisque il ne dépend
de la couverture végétative que indirectement. Il préfère les forêts, ne dépréciant
pas quand même les étendues ouvertes ou il chasse tout, dés les assez petits
mammifères jusque aux animaux à la taille d'élan.
Jugeant d'après la faune y découverte, les environs immédiats de la grotte
de Lukenjska jama étaient composés de pâturages aux rares ensembles de bois,
entrecoupés par des dépressions marécageuses plutôt à l'image d'un parc que
d'une forêt actuelle. Une telle région se prêtait comme un milieu convenable
à l'élan européen ainsi qu'au mégacéros, tandis que la rivière de Prečna au
cours lent était favorable à l'installation du castor. Les pentes abruptes au-dessus
de la source de Prečna étaient rocheuses et pas boisées a un tel point
qu'aujourd'hui. Elles offraient donc un milieu opportun au bouquetin, chamois
et aigle royal, tandis que le terrain de plaines au-dessus de la grotte convenait
au renne.
100	Vida Pohar
Parmi les restes des animaux sus-mentionnés il y a alors des espèces descen-
dant des milieux différents. Dans la même couche nous avons découvert des
éléments arctiques (le renne) et alpins (chamois, bouquetin, marmotte alpine)
ainsi que les individus des régions sylvicoles plus ou moins exprimées (le castor,
les cervidés et les bovidés). De tels entrelacements des espèces fauniques ne
peuvent résulter qu'à la suite des migrations saisonnières dues aux grandes
oscillations de température au pléistocène.
Dès la fin du dernier interglaciaire jusqu'au stade Würm II, on s'aperçoit
en Slovénie d'une grande dominance de l'ours de caverne. A partir de cette
époque ses trouvailles dans les stations paléolithiques se font progressivement
rares jusqu'à ce qu'il ne disparaisse presque complètement dans les sédiments
du stade Würm III. La faune découverte à Ovčja jama, Jama v Lozi (I. R a k o -
vec 1962/63) et à Ciganske jame (I. Rakovec 1975, Tab. I) en témoigne.
L'ensemble faunique dans ces gisements est expressément arcto-alpin; on
s'aperçoit d'une écrasante dominance du renne, mais la marmotte alpine, le
lièvre variable et même le renard polaire y figurent également.
L'ours de caverne n'a pas été découvert dans la grotte de Lukenjska jama,
le reste de la faune ne témoigne non plus d'un caractère glaciaire évident. La
marmotte alpine domine le renne, le bouquetin et le chamois dont les restes
découverts ne sont que très modestes. C'est l'élan qui acquerit un certain
développement, tandis que le mégacéros représente un nouvel élément dans
cet ensemble. Jusqu'ici il n'a été signalé en vSlovénie que dans le dernier
interglaciaire, l'interstade Würm I II et stade Würm IL
La pénurie du renne, l'abondance de la marmotte alpine et la présence de
l'élan qui, chez nous, a supplanté le renne à la fin du pléistocène correspond
à l'ensemble faunique du tardiglaciaire. Un tel groupement d'animaux est
connu à Babja jama (F. O s o 1 e 1972, 38), Županov spodmol (F. Osóle 1976,
13) et à Matjaževe kamre (F. Osóle 1974, 25 et 1977, 22). Tenant compte
de ces constatations, on peut, par analogie, classer la couche 4 de Lukenjska
jama dans la période finale du Würm glaciaire. Une telle classification peut
être renforcée aussi par l'outillage lithique trouvé dans la même couche que
la faune ci-décrite, appartenant, d'après les recherches de F. O s o 1 e (1982 a,
37 et 1982 b, 133), à l'épigravettien.
Les analyses radiométriques (^^C) du charbon extrait du foyer de l'horizon
culturel inférieur ont été effectuées à l'Institut Rud j er Bošković à Zagreb.
L'âge en est 12 580 ans.
L'examen du charbon du foyer sus-mentionné, accompli par M. Culiberg
de l'Institut de Biologie, attaché à l'Académie des Sciences et des Arts de
Slovénie a montré que la population de Lukenjska jama se chauffait par le
pin surtout {Pinus sp.), moins par les arbrisseaux de montagne {Pinus montana),
le grand frêne (Fraxinus exelsior) et le hêtre {Fagus sylvatica).
Les analyses polliniques des nombreux profils du marais de Ljubljana faites
par A. S er cel j (1962, 30 et 1963, 403) ont indique de fortes oscillations
de climat si caractéristiques pour le tardiglaciaire. En dépit de ce fait un déclin
progressif de la végétation cryophile est évident d'un côté et l'apparition des
arbres aux feuilles caduques et meme du hêtre au cours des phases du climat
tempéré (Bölling et Alleröd) de l'autre.
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenjska jama	101
A la base de l'ensemble faunique, l'appartenance de culture de l'outillage
lithique, l'examen et l'analyse radiocarborie du charbon, la couche 4 peut être
classifiée au tardiglaciaire, ou d'après P. Woldstedt (1958, 164—165, tab. 8)
à l'interstade de Bölling respectivement.
Literatura
Ribikova, V. 1958, O nekotoryh otliciteljnyh čertah v kostjah konečnostej
zubra i tura. Bjull. Mosk. obšč. prirody, otd. biol., T. LXIII, vyp. 6, 23—35, Moskva.
B o u C h u d , J. 1966, Les Cervidés. Faunes et Flores préhistoriques, 244—277,
Paris.
Boule, M. 1910, Les Grottes de Grimaldi. Géologie et Paléontologie, T. 1/3,
157—236, Tb. XIV—XXIX, Monaco.
Boule, M. 1919, Les Grottes de Grimaldi. Géologie et Paléontologie, T. 1/4,
237—362, Tb. XXX—XLI, Monaco.
Brodar, S. 1960,61, Najdbe kostnih ostankov ledenodobnega človeka na sloven-
skih tleh. Arheol. vestn., 11/12, 5—14, Ljubljana.
Desbrosse, R. & Prat, F. 1974, L'Elan magdalénien de Pierre-Châtel (Ain).
Quartär, Bd. 25, 143—158, Tb. XII—XVI, Bonn.
Delpech, F. 1976, Les Artiodactyles:^ Suidés. La Préhistoire française Ii,
384—385, Paris.
Dubois, A. & Stehlin, H. G. 1932, La grotte Cotencher, station mou-
stérienne. Mém. de la Soc. Paléont. Suisse, Vol. 52, 1—178, Bâle.
F1 e r o V, K. K. 1975, Die Bison-Reste aus den Travertinen von Weimar-
Ehringsdorf. Abh. zentr. geol. Inst., H, 23, 171—200, Berlin.
Frentzen, K. & Speyer, C. 1929, Riesenhirsche aus dem Diluvium des
Oberrheingebietes. Mitt. d. Bad. geol. L. A., X/l, 176—233, Freiburg.
F r i a n t, M. 1937, Recherches sur les caractères ostéologiques des Castoridés.
Archiv, du Mus. Nation. Hist.-Natur, T. XIV/6, 105—124, Paris.
Gromova, V. 1950, Opredelitelj mlekopitajuščih SSSR po kostjam skeleta.
Opredelitelj po krupnym trubčatym kostjam. Trudy kom. po izuč. četvrt, per., IX,
1—241, Moskva-Leningrad.
Gromova, V. 1960, Opredelitelj mlekopitajuščih SSSR po kostjam skeleta.
Opredelitelj po krupnym kostjam zapljusny. Trudy kom. po izuč. četvert. per., XVI,
1—117, Moskva.
Hagmann, G. 1899, Die diluviale Wierbeltierfauna von Vöklinshofen (Ober-
Elsass). I, Raubtiere und Wiederkäuer. Abh. d, geol. Spezialkarte von Elsass-Lothrin-
gen, N. H. 3, 1—149, Tb. I—VII, Tab. 1—10, Strassbourg.
Hescheler. K. 1909, Der Riesenhirsch. Neujahrsbl. Naturforsch. Ges. Zürich,
III, 1—41, Zürich.
K a h 1 k e , H. D. 1958, Die jungpleistozänen Säugetierfaunen aus dem Traver-
tingebiet von Taubach-Weimar-Ehringsdorf. Alt-Thüringen, Bd. III/1957—58, 97—130,
Tb. XII—XXV, sl. 1—10, Weimar.
K a h 1 k e , H. D. 1975, Die Cerviden-Reste aus dem Travertinen von Weimar-
Ehringsdorf. Abh. zentr. geol. Inst., H. 23, 201—250, Berlin.
K o 11 a u, W. 1943, Zur Osteologie des Rentiers (Nach Funden von Stellmoor
in Holstein). Die alt und mittelsteinzeitlichen Funde von Stellmoor, 60—105, sl. 1—2,
Tab. 1—5, Tb. 6—11, Neumünster.
Kos, F. 1939, Neveljski paleolitik. Glasn. Muz. dr. za Slov., 20, 25—65, Ljubljana.
K r e t z o i, M. 1964, Die Wirbeltierfauna des Travertin Komplexes von Tata.
Tata-Eine mittelpaläolithische Travertin-Siedlung in Ungarn, 105—124, Budapest.
K r e t z o i, M. 1975, Die Castor-Funde aus dem Travertin-Komplex von Weimar-
Ehringsdorf. Abh. zentr. geol. Inst., H. 23, 513—532, Berlin.
102	Vida Pohar
Lehmann, U. 1949, Der Ur im Diluvium Deutschlands und seine Verbreitung.
N. Jhrb. F. Min. Geol. u. Pal., Abt. B, Bd. 90, 163—266, Stuttgart.
M a 1 e z, M. 1963, Kvartarna fauna iz pečine Veternice u Medvednici. Palaeont.
jugosl. JAZU, 5, 1—197, 12 si., 34 tab., 1 pril., 40 tb., Zagreb.
M a 1 e z , M. 1979, Kvartarna fauna. Praistorija jugoslavenskih zemalja I, 209—215,
Sarajevo.
Malez-Bačić, V. 1979, Pleistocenska ornitofauna iz Šandalje u Istri te nje-
zino stratigrafsko i paleoekološko značonje. Palaeont. jugosl. JAZU, 21, 1—46, si.
1—8, tab. 1—3, pril. 1—2, Zagreb.
Mania, D. & Toepfer, V. 1973, Königsaue. Gliederung, Oekologie und
mittelpaläolithische Funde der letzten Eiszeit. Veröf. des Landesmus. f. Vorgesch. in
Halle, Bd. 26, 1—164, Tb. 1—73, Berlin.
Markov, G. 1951, Kvarterni bozajnici v Blgariji. Izvest, na zool. inst., 1,
99—190, Sofija.
Motti, M. 1951, Die Repolust-Höhle bei Peggau (Steiermark) und ihre eiszeit-
lichen Bewohner. Archaeol. Austr., H. 8, 1—81, Wien.
Mourer-Chauviré, C. 1975, Les Oiseaux du Pléistocène moyen et supér-
ieur de France. Docum. Lab. Géol. Fac. Sci. Lyon, N. 64, Fase. 1, 2, 1—64, tab. 1—89,
Lyon.
Osóle, F. 1967, Zakajeni .spodmol, jamska paleolitska postaja. Arheol. vestn.,
XVIII, 25—40, Ljubljana.
O sole, F. 1972, Babja jama, zatočišče ledenodobnih lovcev. Naše jame, 13
(1971), 35-^0, Ljubljana.
O s o 1 e , F. 1974, Paleolitska kulturna zapuščina v Matjaževih kamrah. Loški raz-
gledi XXI, 25—40, Ljubljana.
O s o 1 e, F. 1977, Lukenjska jama pri Prečni na Dolenjskem. Var. spom., XXI,
171—172, Ljubljana.
O s ole, F. 1982a, Lukenjska jama, arheološko najdišče. Dolenjski Kras, 34—37,
Novo mesto.
O s ole, F. 1982b, Lukenjska jama. Var. spom., XXIV, 132-133, Ljubljana.
O s ol e , í\ 1983, Epigravettien iz Lukenjske jame pri Prečni. Poročilo o raziskov.
paleoL, neol. in enol. v Sloveniji, XI, 7—31, 5 si., 5 pril., 4 tb. Ljubljana.
Pales,L. &Lambert, Ch. 1971, Atlas ostéologique des Mammifères, I, II,
C. N. R. S., Paris.
Pohar, V. 1976, Marovška zijalka. Geologija, 19, 107—119, 3 si., 2 tab., 2 tb.,
Ljubljana.
Pohar, V. 1981, Pleistocenska favna iz Jame pod Herkovimi pečmi. Geologija,
24/11, 241—284, 4 si., 13 tab., 10 Ib., Ljubljana.
Prat, F. 1966, Les Capridés. Faunes et Flores préhistoriques de l'Europe
occidentale, 279—300, Ed. N. Boubée, Paris.
Rakovec, I. 1935, Diluvialni svizci iz južnovzhodnih Alp. Prir. razpr., 2/5,
245—292, Ljubljana.
Rakovec, I. 1942, Nosorog s Kamnitnika pri Skofji Loki. Razpr. prir, razr.
Akad. znan. um., 2, 241—262, Ljubljana.
Rakovec, I. 1949, Nove najdbe diluvialnih svizcev v Sloveniji. Razpr. razr.
za prir. in med. vede SAZU, IV, 205—227, Ljubljana.
Rakovec, I. 1956, O ostankih evropskega losa v Jugoslaviji. Geol. an. Balk,
poluostr., XXIV, 1—14, Beograd.
Rakovec, I. 1958, Bobri iz mostiščarske dobe na Ljubljanskem barju in iz
drugih holocenskih najdišč v Sloveniji. Razpr. IV razr. SAZU, IV, 211—267, Ljubljana.
Rakovec, 1.1958, Pleistocenski sesalci iz jame pri Črnem kalu. Razpr. IV razr.
SAZU, IV, 365—434, Ljubljana.
Rakovec, I. 1959, Kvartarna sesalska favna iz Betalovega spodmola pri
Postojni. Razpr. IV razr. SAZU, V, 289—348, Ljubljana.
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenjska jama	103
Rakovec, I. 1961, Mladopleistocenska favna iz Parske golobine v Pivški kotlini.
Razpr. IV razr. SAZU, VI, 272—349, Ljubljana.
Rakovec. I. 1962/63, Poznowürmska favna iz Jame v Lozi in Ovčje jame.
Arheol. vestn. XIII/XIV, 241—272, Ljubljana.
Rakovec, I. 1969, Jamski medved iz Mokriške jame v Savinjskih Alpah.
Razpr. IV razr. SAZU, X/4, 123—203, Ljubljana.
Rakovec, I. 1975, Razvoj kvartarne sesalske favne Slovenije. Arheol. vestn.
XXIV/1973, 225—270, Ljubljana.
Š er cel j, A. 1962, O kvartarni vegetaciji na Slovenskem. Geologija, 7, 25—34,
Ljubljana.
Ser cel j , A. 1963, Razvoj würmske in holocenske vegetacije v Sloveniji. Razpr.
IV razr. SAZU, VII, 363—418, Ljubljana.
Schmid, E. 1972, Tierknochenatlas. Elsevier Pubi. Comp., Amsterdam—Lon-
don—New York.
Thenius, E. 1956—1959, Die jungpleistozäne Wirbeltierfauna von Willendorf
i. d. Wachau, N. Oe. Iz: F. Felgenhauer: Willendorf in der Wachau, I—III, Mitt. d.
Prähist. Komm., Bd. VIII do IX, 133—170, Wien.
Thenius, E. 1969, Phylogenie der Mammalia. Walter de Gruyter & Co, Berlin.
Toepfer, V. 1963, Tierwelt des Eiszeitalters. Akad. Verlagsges. Geest & Portig
K., G., Leipzig.
W e h r 1 i, K. 1935a, Zur Osteologie der Gattung Marmota Blumenb. (Arctomys
Schreb.). Zeitschr. f. Säugetierk., H. 1. Bd. 10. 1—38, Berlin.
Wehr Ii, H. 1935b, Die diluvialen Murmeltiere Deutschlands. Pal. Z., Bd. 17,
H. 1—4, 204—243, Berlin.
Wettstein-Westersheim, O. 1931, Die diluvialen Kleinsäugerreste. Iz:
O. Abel, G. Kvrle: Die Drachenhöhle bei Mixnitz. Speläol. Monogr. 7—9, 769—789,
Wien.
Woldstedt, P. 1958, Das Eiszeitaler IL Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart.
104	Vida Pohar
Tabla I — Planche I
1	Castor fiber L.
Fragment leve lopatice, nar. vel.
Fragment du Scapulum gauche, gr. nat.
2	Castor fiber L.
Proksimalni del leve podlahtnice, nar. vel.
Partie proximale du Cubitus gauche, gr. nat.
3	Marmota marmota L.
Leva spodnja čeljustnica z zobmi: Ii, P4 in Мз, bukalno, nar. vel.
Mandibule gauche avec les dents: Ii, P4 et Мз, vue externe, gr. nat.
4	Marmota marmota L.
Desna spodnja čeljustnica z zobmi: P4, Mi in M2, bukalno, nar. vel.
Mandibule droite avec les dents: P4, Mi et M2, vue externe, gr. nat.
5	Ursus arctos priscus G.
Prvi prstni členek, dorzalno, nar. vel.
lène phalange, face antérieure, gr. nat.
6	Ursus arctos priscus G.
Nastavek za krempelj, lateral no, nar. vel.
Зе phalange, face latérale, gr. nat.
7	Marmota marmota L.
Desna petnica, dorzalno, nar. vel.
Calcanéum droit, face antérieure, gr. nat.
8	Marmota mormota L.
Leva nadlahtnica, dorzalno, nar. vel.
Humérus gauche, face antérieure, gr. nat.
9	Marmota marmota L.
Leva koželjnica, dorzalno, nar. vel.
Radius gauche, face antérieure, gr. nat.
10	Marmota marmota L.
Leva podlahtnica, dorzalno, nar. vel.
Cubitus gauche, face antérieure, gr. nat.
11	Marmota marmota L.
Desna stegnenica, dorzalno, nar. vel.
Fémur droit, face antérieure, gr. nat.
12	Marmota marmota L.
Leva piščal, dorzalno, nar. vel.
Tibia gauche, face antérieure, gr. nat.
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenjska jama	105
106	Vida Pohar
Tabla II — Planche II
1	Dama dama L.
Levi zgornji prvi molar, palatinalno, nar. vel.
1ère niolaire supérieure gauche, face linguale, gr. nat.
2	Dama dama L.
Levi zgornji prvi molar, okluzalno, nar. vel.
1ère molaire supérieure gauche, occlusale, gr. nat.
3	Alces alces L.
Desni spodnji četrti premolar, bukalno, nar. vel.
4e prémolaire inférieure droite, face externe, gr. nat.
4	Rangifer tarandus L.
Desni zgornji drugi molar, palatinalno, nar. vel.
2e molaire supérieure droite, face linquale, gr. nat.
5	Rangifer tarandus L.
Desni zgornji drugi molar, okluzalno, nar. vel.
2« molaire supérieure droite, occlusale, gr. nat.
6	Mégacéros giganieus B.
Levi drugi spodnji molar, bukalno, nar. vel.
2« molaire inférieure gauche, face externe, gr. nat.
7	Mégacéros giganteus B.
Nastavek za parkelj, dorzalno, nar. vel.
Зе phalange, face antérieure, gr. nat.
8	Sus scrofa L.
Drugi prstni členek, dorzalno, nar. vel.
2« phalange, face antérieure, gr. nat.
9	Aquila chrysaëtos L.
Nastavek za krempelj, lateral no, nar. vel.
Phalange 2 du doigt postérieur I, face latérale, gr. nat.
10 Rupicapra rupicapra L.
Fragment koščenega nastavka za rog, nar. vel.
Fragment de la cheville osseuse d'une corne, gr. nat.
La faune tardiglaciaire de la grotte de Lukenjska jama	107
10