881
Pesmi
Ervin Fritz
ZGODNJE     Na lepem sem sredi sveta. OTROŠTVO     Svet me prvič obišče,
čeprav me, kar pomni, pozna kot svoje središče.
Ta svet je sestavljen: usta ima, roke, oči in ušesa. Dobro sem napravljen. Živim tu, sredi telesa.
Ves svet sem pravzaprav jaz. Vse drugo je neznano. Poplavlja me samo čas in strah, kaj bo z mano,
strah, da bo spet temina, temina v velikem valu, v čas zaloputnjena lina, zdaj zdaj, vsak hip, prekmalu.
Ervin Fritz
A ta čas in ta strah in njun ples, ni vse le dozdevno? Ta čas in ta strah, sta sploh res? Le to, da sem, je samoumevno.
ONA     Visoka, širokih bokov, ozkih ramen — za moškega, ki je zaljubljen, a malo len.
Dolgonosa prsata mala brez riti — za moškega, ki ne more mame pozabiti.
Skladno grajena, hudobna, brez izraza — za moškega, ki nima svojega jaza.
Greha vredna, z nabreklimi dojkami in ustnicami za moške, ki so vse dni in noči sami.
S temnim glasom, z milo, nevarno pametjo — zame, ki sem izgubil pamet, ko sem srečal njo.
STARA     Kaj? Prvi za urice tihe, PESEM     drugi, da piše ti stihe?
Kaj? Prvemu, kadar pride, prijazen obraz,
a drugi naj pod okni postava?
O, ljuba, za božji čas,
naj vendar oba enake dolžnosti imava:
njemu naloži, naj piše ti pesmi kot jaz,
a meni
odkleni!
ŠLAGER     Nikar ne šizi, sister, SEZONE     jaz vendar nisem vsak. Nisem vajsbirfilister ne bodibildingsmister ampak sem tvoj junak.
882
883
Pesmi
Nikar ne griži, sister, svoj sem in tvoj. In blag. Vem (toliko sem bister), da sodim v tvoj register — oblečen ali nag.
Daj že, odkači, sister, ker naj me vzame vrag, če reši te kak prister ali učen magister, ko te prekucnem vznak.
PRIJATELJEM     Tekmujemo. Pehamo se brez mere. PESNIKOM     Ubiti smo od trde konkurence, ker ni lahko pisati za Slovence. A vsak se veseli vseh drugih bere.
Vsak se postrga. Čisto do globine. Preskušamo neznane in usodne vzvode, da bi razbrali pot usode nas samih in te majhne domovine.
Kako bodri, prijatelji, me vaša moč, vaša možatost in visoke sanje! Med nami je edino tekmovanje, kdo bolj posvetil bo v to našo noč.
SPANJE     Zdaj slečem svojo zgodovino, zdaj sem le še telo. V spanju imam drugo domovino, ne več resničnost, ampak tisto, kar je pod njo,
strašen svet, ki je zmeraj malo preveč zares, ki se samo meni dogaja, vsakonočna sanjska zmes, sanjskih vlakov ranžirna postaja.
Spodnja resničnost me kot jetika davi, love me pošasti, padam v prepade, v nič se sesipam kot zvezdni prah.
Ervin
Nekdo mi izpred oči svet ukrade. Zbudim se. In svet se spet pojavi: simultanka zgodovine, včerajšnji šah.
SCENARIJ     In lepega dne greš malo v špital
in rečejo: nič ni, najbrž je kak tumor.
In si rečeš: še vse bo prav,
tumor se — kislo, pa vendarle — rima na humor.
A ni vse prav. Tumor v tebi namreč rase. Pahne te tja, kjer ljudje pravijo: bognasvari! In kot zakolu namenjeno prase spoznaš svoj scenarij.
Kajti tumor — kisli humor se v tebi veča,
razrašča se v tebi in se šopiri
in je zate hudičeva sreča,
če smrt pride hitro in je vsaj malo po tvoji meri.
SAMOMORILCI     Kakšne težave imamo s samomorilci! Kako revni so, ko jih snamemo z vrvi. Nad njimi stojimo kot krivci. Kako radi bi, da bi še dihali kakor mi.
Ko samomorilci zabingljajo, ko vzamejo od sveta slovo, uspešno opravijo težko vajo: ločijo zemljo in nebo.
Samomorilci nas s tem jezijo.
Kar nam je najdražje: ta naš svet, naša bit —
ne priznajo za svojo domačijo.
Vse pošljejo vragu v rit.
Samomorilcem smo zavidni,
ker so si upali in ne vemo:
so bili tako nesrečni ali tako malopridni
in ali jih posnemati smemo.
884
885
Pesmi
STRAH PRED     Od blaženih živali se ločim po tem, SMRTJO     da mi je strah pred smrtjo dan, strah, znan samo ljudem, strah, ki ve: svet ti ugasne kot ekran.
Najbrž me ta strah kot človeka določa, najbrž je v zvezi s težo mojih možgan in z zgodovino, ki mi povzroča zavest, da je vse, kar napravim, zaman.
Najbrž ni v slavo človeški veličini,
če rečem, da ta strah težko prenašam.
A prav zato, ker me smrt, ki zdaj z njo še odlašam,
kmalu zagotovo razblini,
nočem, da bi bila groza, najgloblja mojih rev,
potrdilo, da sem po človeško živel.
OBISK     Le še tu in tam kdo po slovensko pogrkuje. NA OBIRSKEM     Mislil sem, da sem na našem. A prišel sem na tuje.
Tu je tuje. Celo v tem skritem hribovskem kotu ni nič ušlo koroškemu bankrotu.
Gledam hribe in nagrobnike. Še vsi so naši. A slovenstvo? Kam je šlo? — Po riti k maši!
Stiska me od tesnobe, neznane, a le znane: kaj bo, ko bo Obirsko tam, sredi Ljubljane?
SOBOTA     Ob sobotah zvečer poslušamo radio Ljubljana ZVEČER     in pijemo žganje.
Vsa Slovenija
tostran in onstran meja
in onkraj oceana
je ob radiu zbrana:
na kratkih valovih — vsenarodno zborovanje.
Oglaša se naša harmonika:
886
Ervin Fritz
»V Westfalijo ... za ljubega brata . . .«
Potem govore, kakšne pravice ima
na Švedskem ud sindikata.
In harmonika spet zaigra,
v Argentini si išče pot do srca
ostarelega belogardističnega soldata,
harmonika, naš najmanjši skupni imenovalec,
naš zbiralec.
Same žalostne pesmi, stare in nove;
radio jih pljuska čez ves svet,
kot pljuska Slovenija svoje hčere in sinove.
Poslušam radio, od žalostne pesmi prevzet:
»V Avstriji nas požira,
v Ameriki več ne živimo,
v Italiji se dušimo,
v Sloveniji se podira
vse, po čemer hrepenimo.«
Radio šiva dolgo, neskončno nit
od enega do drugega slovenskega srca.
Dogaja se naš ubogi slovenski mit:
v soboto zvečer smo vsi na kupu
v skupnem obupu.
GAZELICA     Če bo v deželi Čile šlo slabše, nič zato: (imenovana čilska)      ljudje bodo pas malo bolj zategnili.
Če nas bodo v Čilu preklinjali, nič zato,
dokler bodo pridno na delo hodili.
Če bodo v Čilu stavkali, nič zato,
njihove stavke bomo zlomili.
Če bodo v Čilu na ceste šli, nič zato,
s solzilcem jih bomo razpodili.
Če bodo v Čilu uprizorili upor, nič zato,
na stadionu jih bomo vozili.
Če v Čilu po naših vajetih sežejo, nič zato,
z armado jih bomo umirili.
Karkoli se že v Čilu zgodi, nič zato,
mi se vreči iz sedla ne bomo pustili.