otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Priloga Vrtou.) Štev. 8.              Ljubljana, dirf 1. avgusla 1895.           III. lečaj.
Bodi bogoljuben in priden!
silEeUa bogoljubna mati je b>la na emrtni postelji. Tu ^jgP pokliče svojega desetletnega sinka Ivančka in mu pravi: »Mi smo revni, kakor veš, in jaz ti morem tedaj le malo ali nifi zapustiti; le dober nauk li še hočem dati, predno se ločim s sveta. Obljubi mi, da ga boš spolnoval ves čas svojega življenja! Ti utegneg katerikrat priti med Ijudi, kateri nočejo o Bogu ničesar vedeti, ali ga celci zaničujejo. Nikar tacih ne poslušaj, marveč misli, da vse dobivamo od Boga in da smo mu največjo zahvalo dolžni. On je naša največja in najljubeznivejša dobrota! On ti bodi tolažba v življenju in smrti!«
Ivanek pride po malerini smrti k nekemu sorod-niku, ki je bil izvrsten slikar, in se pri njem nauči te lepe umetnosti. čeravno je bil jako spreten, vendar se mu je slabo godilo. Denatja ni imel, a tudi nc dobrih prijateljev, da bi ga bili priporočili; stanoval je v jako uborni sobici pod streho; brez kruha, brez pomoči — začel je že slioro obupovati. V tej hudi stiski pa se spomni nauka svoje matere in se zaupno obrne do ne-beškega Oceta, kateremu je ves 6as zvesto služil, kakor
8
114
ga je bila naučila dobra mati. In res nenadno dobi delo; Heravno mora za nizko ceno narediti, zasluži si vendar tristo Irankov. Za ta denar si kupi obleke, perila, čevlje, žesar je bil že zelo potreben. Ostane mu še sto frankov. Za to 8i hoče posteljo napraviti, ker clo sedaj je moral na tleh spati. Tu zve, da bo v bližnji hiši dražba po nekem umrlem rokovičarju in tudi na prodaj nova dobra postclja i. rjuhami in vso opravo. S strahom sicer gre, čeS, da za tako majhen denar no bode dobiti tako lepe postelje. Vendar sreča tnu je mila, posteljo dobi za 76 frankov. Noben kralj ni bil bogatejši in srečniši memo njega! Hitro spravi dragoceno pridobitev domov in misli ta večer nekoliko poprej iti k počitku — na novo lepo posteljo. A imel je še 2o frankov v žepu in nekako močno ga vleče zopet k dražbi, da bi si po tako nizki ceni nakupil še kaj drugega potrebnega. Temu notranjemu glasu se ne more dalje uatavljati; zopet hiti nazaj in pride, ko je dražba žc skoro pri kraju. Le še nekatere Btare re6i so se prodajale za jako nizko ceno, kar je vzbudilo mnogo smeha ali celo zaničevanja med ob-činstvom.
Sedaj pride še na vrsto razpelo, vse zaprašeno in zamazano; ljudje so si roke brisaii, ko so je dalje po-dajali na ogled. »Iz svinca je«, pravi nekdo, »jaz plačam pol franka.ic »Jeden frank.« zakliče drugi. Smejejosein nor6ujejo s podobo križanega Zveličarja. Pobožni Ivan se prestraši, ko sliši tako zanidevati sveto podobo. Vživo se spominja materinega nauka na smrtni postelji in da bi otel nadaljnemu zani&vanju sveto razpelo, zakliče: »Pet frankov'.« Notar mu poda i zaničljivim poklonom, kakor bi botel reči: »Ti si pravi bebec !<f
Drugo jutro začne Ivan razpelo snažiti, — kar zagleda v spodnjem delu neke črke, in ko še bolj po-snaži, bere: Benvenuto Cellini (b. čelini). Od ve-selja zavriska. Zakaj? Cellini je bil v Florenci na To-skanskem rojen in že ob svojem fiasu preslaven mojster. Navadno so pri njem naročali kralji in knezi tor le bogati ljudje, in ker je izvrstno delal, mu tudi drago plačevali; delal je večinoma le iz zlata in srebra. Tudi ta križ je bila naročila neka trancoska kraljica itt iz Pariza je prišel v grad  Versailles Ib. Versdj).  Ob času
_115_                              ^^
liancoske prekucije so zlobneži ta grad napadli in oro-l>ali ter odnesli tudi krii. Že taUrat je gotovo ve6krat •v blato padel in pozneje se je v prahu valjal med drugo šaro, dokler ni prišel v prave roke. Ves vesel nese Ivan osnaženi križ k zlatarju, naj ffa tehta in ceni. »Gospod!« vskhkne zlatar, »vi ste bogat mož! Dvojni zaldad imate! Prvifi je to dragocena umetnija nenavadne lepote in drugič je čisto zlato! Križ je 20 funtov težak. Že zlato vrže 50 tisoč frankov; in toliko vam še danes plačam. če se pa še umetnija prišteje, utegnete dobiti vsaj 60 tisoč frankov. Jaz sem znan na kraljevem dvoru in rad vam posredujem.«
Kdo je bolj vesel te ponudbe, kakor naš Ivan? Takoj se napotita li kralju.
Kralj je prekrasnega križa toliko vesel, da mu takoj odšteje 60 tisoč frankov. Ob jednem mu mora Ivan tudi še vse drugo dopovedati. Ko sprevidi, da je spreten slikar, naroči pri njem svojo sliko; hitro ao razšin slava mladega umetnika in odslej mu ne manjka narodil. Srečen je!
Da, pošteno in bogoljubno vedenje pa stalna pri-dnost je najboljša podtaga srefinemu življenju. Ako ho-<5ate kdaj srečni biti. sedaj veste, kaj vam je storiti.