— 117 — Kratkočasno berilo. Zvit kovač. Narodna pravlica. *) Živel je pred mnogo leti neki kovač, ki ni hotel nič slišati od smerti. Ako ga je kdo na njo opomnil, se je le nasmejal, ter je rekel, da se je nič ne boji. Nekega dne, ko je ravno dosti dela imel, pride smert in mu reče: „Kovač, sedaj pa le z menoj! hitro se pripravi, nimam časa, da te dolgo čakam." On ji prijazno odgovori: „Ljuba smert! le toliko časa me še pusti, da tega konja le podkujem; dobil sem za podkovanje čutaro vina, ki tam na oknu stoji; pij, če se ti poljubi!" — Smert je bila ravno žejna; vzame tedaj čutaro, in jo do kapljice izprazne. Ko zapazi kovač, da se je opijanila, ji reče: „Slišal sem pripovedovati, da se ti čez vsako še tako majhno luknjico izvleči moreš, kadar kam priti želiš; pokaži mi vendar, kako je to mogoče!" — Pijana smert je htela kovaču veselje narediti; vpraša ga toraj: „Kam češ da idem?" Kovač odgovori: „Kaj me vprašaš? nimaš li tam prazne čutare, da v njo zlezeš?" — Smert se brez pomiselka skobaca v čutaro, kovač jo pa hitro zadela in je ne pusti več ven. Zdaj še le se je smert strezila, ko je vjeta bila — pa prepozno! Začne kovača prositi, naj jo spusti, ali on je terd ko skala, in se ne da pregovoriti. Morala je v tesni čutari tičati in zasmehovanje kovačevo poterpežljivo poslušati. Naposled se mu sirota vendar zasmili; obljubi ji torej, da jo bo spustil, ako nikdar več po-nj ne pride. Smert je bila s to pogodbo popolnoma zadovoljna. Nese jo tedaj v čutari na visoko goro, jo tam navzdol potoči, da siv je revica, kotaje se prek pečin, skoro vse rebra poterla. Čutara je po dolgem kotanji tako jako ob drevo se zadela, da se je pričoma raznesla, in smert je sopet svobodo za-dobila. Ko je beli dan zagledala, je nar poprej Boga zahvalila za odrešenje, potem pa je terdno sklenila, da nikdar več po kovača šla ne bo. Kovač je pa svoje delo kakor poprej marljivo in zvesto opravljal in vesel je bil, da je smert tako na vse veke pregnal. Vendar Bog ni bil zadovoljen s tem; zapovedal je smerti, da mora nemudoma po kovača iti, ter ga brez usmiljenja pokositi. Ali smert se ni dala do kovača spraviti. Bog je mogel tedaj ojstrejše zapovedati. Čez nekaj časa za-pove jednemu vragu, naj gre po kovača. Veselja poskakuje vrag proti hiši kovačevi. Ko tje pride, ga kovač zaničljivo pogleda in popraša: kaj da če? Vrag mu pove, da je po njega prišel in da ga bo v pekel odnesel. Kovač to slišati, prime železni drog, začne po vragu lamtati in ga tako stolče, da siromak ves razbit in pol mertev nazaj proti peklu šeta. Njegovi tovarši so mu že nasproti hiteli, ker so bili željni viditi kovača, ki je smert na tako lepi način bil odpravil. Pa kako so se začudili, ko so ga samega in čisto razbitega zagledali. — Pove jim vse, kako se mu je godilo in še pristavi, da bi ne šel več po kovača, če bi mu kdo ves svet za to dal. Na to višji vragiin velik zbor skliče, ter zapove, da sedem najhujših in najmočnejših mora po kovača iti. Precej drugi dan so se na pot odpravili in pogovarjali so se, kako ga bodo v pekel vlekli. Bilo je že precej pozno, ko so na kovačev dom prispeli; začnejo ga iskati, pa ga nikjer najti ne morejo. Kar hipoma zarenči njih vodja: „Ga že vidim!u Vsi so začeli veselja plesati, ko so ga na češ-njevem drevesu zagledali, kjer je na veji sedel in češnje naberal. Dobro! si mislijo, sedaj nam mora tudi češinj dati, da jih pozobljemo. Ko je kovač zvedil, da so po *) Pričujoči slovenski pripovedki podobnih imajo tudi na Hor-vaškern in Slavonskem; vendar so precej različne, akoravno se jim pozna, da so vse iz jednega stebla izrastle. (Glej -Neven" 18*tf in -Narodna knjiga« 1858 od Filipovica). Pi». - ----- 118 ----- njega prišli, jim reče prijazno: „ Veste kaj? dragi moji! Naveličal sem se že tega sveta, rad toraj grem z vami; samo toliko časa še poterpite, dokler svoje reči v red spravim. Da vam pa ne bo čas predolg, vam dam češinj kolikor se vam poljubi; samo prosim vas, skrite se kamor koli, da se vas kdo ne prestraši, ako semkaj pride. Nevem kam bi vas bolje skril kakor v meh; zlezite toraj eden za drugem noter, polno košaro češinj bom za vami zasipal.44 Vragi so se eden za drugem v meh zmuzali. Ko so že vsi noter bili, je kovač ročno luknjo zadelal, in vsi so bili vjeti. Sedaj še le so svojo kratko pamet spoznali, ko je že prepozno bilo. Lačni so morali v mehu tičati, kajti jim kovač niti jedne češnje dati hotel ni. Ko so že tri dni zaperti bili, si misli kovač: „Kaj nek mi je početi s temi fakini? ako jih še dalje zaperte imam, bi mi še utegnil eden ali drugi lakote umreti; ako jih pa spustim, me zgrabijo in odneso.44 Ni dolgo premišljeval, kar mu nekaj zlo pametnega na misel pride. Vzel je namreč veliko kladvo v roke, ter je počel po mehu biti, da se je vse kadilo. Vragi so kričali, da je bilo strah, on pa je le mahal in mahal, da jim je skoro vse kosti polomil. Potem je od-deljal luknjo, je enega vun spustil, mu še eno gorko na herbet naložil in ga pustil bežati, kamor mu je bilo drago. Ravno tako je naredil s drugim, tretjim i. t. d., dokler je bil meh prazen. Tako je kovač tudi vrage nakuril. Zopet je začel kovati, pa nov meh si je moral pripraviti, ker mu je stari čisto skvarjen in raztolčen bil. Mnoge leta je živel v veselju in brez skerbi. Vidil je, kako so mladi ljudje se starali, merli in drugi njih mesta nastopali; on pa je še čverst in terden, kakor je bil, ko je smert bila po-nj prišla. Naposled se mu je že vendar predolgo na svetu zdelo; rad bi bil umeri, pa ni mogel. Nekega dne vzame svoje kladvo, gre k nebesam, po-terka na vrata in poprosi sv. Petra, naj ga v nebesa spusti. Sv. Peter mu pa odgovori, da nebesa niso za take terdo-glavne ljudi kakor je on; naj tedaj gre — kamor ve in zna. Žalosten se poda proti peklu, poterka s kladvom na vrata, da se vse strese, ter zapove, naj mu odprejo. Pre-bivavci peklenski se jako prestrašijo in ga vprašajo, kdo da je? Ko jim odgovori: „Kovač" se s strašnim hrupom proti vratam zaletijo, ter vsi s parklji vrata tišijo, da bi le kovač noter ne prišel. On pa le stoji pred peklenskimi vrati in premišljuje, kaj mu je storiti, ker nikjer ne marajo za-nj. Vragi pa le tišijo in tišijo tako dolgo, da jim ostri parklji na drugem kraju čez železne vrata priderejo. Kovač, ne bodi len, vzdigne kladvo, začne po parkljih tleči, in jih tako zatolče, da so jih potem vragi komaj in z veliko silo nazaj iz vrat potegnili. Potem se kovač zopet proti nebesam poda, in prosi sv. Petra, naj mu le toliko vrata odpre, da bi vidil, kako je v nebesih. Sv. Peter mu spolni prošnjo. Odpre malo vrata, kovač pa urno svojo kladvo noter verze; dokler je sv. Peter gledal, kam bo kladvo padlo, se je kovač bil že v nebesa zmuznil. Sv. Peter se mu nasmeja in ga pusti v nebesih na kladvu sedečega. A. K. Cestnikov.