Učiteljska naturalna stanovanja m stanarine. O stanarinah in najemninah ni učitcljstvo v prejšnjih letih mnogo razpravljalo. S tcm pa ni rcčeno, da je bilo vse dobro, da je bilo stanovanjsko vprašanje za vse učiteljstvo dobro rešeno. Šolski upravitelji — tedaj nadučitelji — so uživali brezplačna naturalna stanovanja, ki so jim bila priznana z zakonom in običajno tudi z vsakokratnim namestilnim dekretom. Z upraviteljsko službo je bilo zvezano tudi naturalno stanovanje v šoli. Nikdo ni opo= rekal, da ima šolski upravitelj prosto stanovanje kot hišni oskrbnik in gospodar. Mnoge šolske občine so prav hvalevredno skrbele za udobna upraviteljska stanovanja. Seveda je bilo tudi mnogo stanovanj slabih, kakor jih je še danes; vendar je današnji položaj bistveno drugačen, ko morajo šolski upravitelji plačevati stanarino, ki se jim odmerja po številu stanovanjskih prostorov, ne glede na to, čc je stanovanje lepo, zdravo in udob= no ali slabo in nczdravo. V mnogih krajih pa so preskrbeli bolj prijazni in učiteljstvu" naklonjeni občani in krajevni šolski odbori tudi naturalna stanovanja za ostale učitcljc kot nekako posebno nagrado in priznanje za njihov trud, nekoliko pa tudi zato, da so imeli na šoli vedno dovolj učiteljev. Razumljivo je, da je prosto stanovan>e obdržalo marsikaterega učitelja po vcč let v tistem kraju, kar je bilo velikega pomcna za prospeh šole in seveda tudi v korist dotičncga učitelja. Naturalna učiteljska stanovanja, ki so bila skoraj povsod brezplačna, so bila omenjena pri razpisih prostih službenih mest in navadnu tudi priznana z dekretom. Pri vscm tem pa sevcda še vedno velika večina učiteljev ni imcla naturalnih stano= vanj. Ti učitelji so imeli. kakor jih imajo šc danes, velikc težave in obilo neprilik. Dostikrat so se morali zadovoljevati z najubornejšimi podstrešnimi sobicami in raznimi kam= rami, posebno v manjših krajih na kmetih, kjer ni na razpolago primernih stanovanj. To je dalo učiteljstvu povod, da je ved= no odločneje zahtevalo potrebo zidanja stanovanj v šolskih poslopjih, ne le za upravitelje, ampak tudi za vse učitelje. Z novim šolskim zakonom se je učitelj= stvu izpolnila dolgolctna želja, da se zidajo v šolskern poslopju ali poleg šole posebna stanovanja. Učiteljska organizacija, ki je vedno poudarjala potrebo naturalnih stanovanj, ne morda iz golih egoističnih vidikov, ampak iz potrebe in koristi šolc ter njenega nemotenega razvoja in napredka. je upoštevala pri tem tudi gmotni položaj šolskih občin. Njeno stališče je bilo in je še danes, naj imajo šolski upravitelji, kot odgovorni predstavniki šole in hišni skrbniki, prosta stanovanja. Ostali učitelji pa naj bi plačevali občinam nizko stanarino, da bi te mogle amortizirati, če ne popolnoma, vsaj delno iz tega donosa za stavbo potrošeni kapital. Tam pa, kjer so gospodarske prilikc občin ugodnejše, ali kjer so izdatki za stanovanja že pokriti, naj bi prejemali tudi učitelji brezplačna stanovanja. Z uredbo o precenitvah naturalnih stanovanj so bila ukinjena vsa prosta stanovanja in plačujejo učitelji za družinska stanovanja z dvcma sobama in najpotrebnejšimi pritiklinami oziraje se na draginjske razrede od 200 do 680 Din mesečno. Te stanarine pa se izdatno zvišajo, če imajo popolnejše pritikline. S tem je vstopilo učiteljstvo v vrstc ostalih uradnikov, ki jih pri današnjih prilikah najbolj teže visoke najemnine. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da biva največ učiteljskih družin na kmetih, v majhnih krajih, kjer ni višjih šol in morajo dajati svoje otroke z do* ma, plačevati zanje draga stanovanja in prehrano, kar njihov položaj še izdatno otežkoča. . Res je, da so se življenjske potrebščine pocenile, a to se pozna bore malo, če pomislimo, da so ostali oblačilni proizvodi, ki so bili po vojni vseskozi predragi, na isti višini. Breme novih stanarin čutijo vsi učitelji, še prav posebno pa učitelji v večjih krajih, posebno po mestih. Mnogi ti tovariši odri^ nejo prvega v mesecu tretjino ali pa še več od svoje plačf za nekoliko pri^ierno stanovanje. Nasprotja med hišnimi lastniki in najemniki so velika. Da se ta nesoglasja omilijo in višina najcmnin pravično uredi, je bila sklicana v Beograd anketa zastopnikov hišnih lastnikov in zastopnikov najemnikov. Ti zastopniki naj bi našh možnost znižanja na« jemnin in tako spravili v sklad nastala nesoglasja. Dclavski zastopnilki so predlagali, naj vcljajo v starih hišah predvojne najemnine preračunane v dinarje, pri novih hišah pa bi bilo treba porabiti zakon o pobijanju draginje. Za pravično odmero najemnin se je po* sebno zavzel ban Dravskc banovine in naslo vil na hišne lastnike poziv za znižanje najemnin. Zal, da je ta dobrohotni klic ostal pri večini brezuspcšcn, in so le redki hišni go« spodarji sledili modremu in pravičnemu na^ svetu ter znižali previsoke najemnine. Ban pa je predložil tudi konferenci v Beogradu poročilo v prilog ugodni rešitvi znižanja najemnm, iz katerega pos.nemamo nastopno: »Vprašanje stanarin je najbolj aktualno za večino mestnega in tudi podeželskega prebivalstva, ki v splošnem zahteva, da bi se stanarine zmanjšalc. S tem vprašanjem se bavi tudi dnevni tisk in se sklicujejo ankete, sestanki in zborovanja. Ni dvoma, da so stanarine v naši državi nesorazmerno visoke in da daleč presegajo predvojne stanarine v primeru s sedanjo zlato pariteto. Razumljivo pa jc tudi to, da je vse posledica ukinitve stanovanjskc zaščite. Odkar je spet mero^ dajna le svobodna tekma med ponudbo in povpraševanjem, so ostali srednji in nižji sloji brez vsake moči. Gradnje so se sicer pomnožile, toda zgradile so se večinoma le palače z obsežnejšimi stanovanji, hiš s primernimi cenenimi stanovanji pa še vedno primanjkuje. Čc hočemo pravilno presoditi in oceniti sedanjc razmerc, je treba vprašanje stanarin presojati z dveh stališč. Hiše je treba razdeliti v dve glavni ikategoriji, v stare in nove. Pri starih hišah je treba imeti pred očmi, da so večinoma amortizirane, da so se zgradile s kapitalom. ki je pred vojno dajal nižje obresti ali bil deloma celo brezobresten, ka= kor n. pr. za nove hiše po ljubljanskem po tresu. Sicer so res davčna bremena in drugi stroški pri starih hišah večji kakor pri novih, vendar pa je potreba, da se tudi v starih hišah najemnine znižajo toliko, da se bodo krile s predvojnimi po zlati pariteti. Kar pa se tiče novih hiš, mora obveljati načelo, da najemnine in stanarine ne služijo samo amortizaciji, temveč tudi kot renta, Iki pa mora biti vsekakor nižja kakor je renta, ki jo dajejo denarni zavodi. Stanovanja v novih hišah pa se z ozirom na položaj. komfort in druge okoliščine morajo porazdeliti na tri kategorije. V vsaki kategoriji bi bilo treba določiti ma;ksiinalno stanarino. Stanarine v I. katego* riji bi smele znašati mesečno kvečjemu po 130 do 150 Din za sobo, v II. 150 do 250, v IM. pa 250 do 350. Postranskih prostorov bi se ne smelo vračunati. Če bi nastala po tej uradni določitvi stanarin kakšna nasprotstva, bi jih morale preiskati posebne občinske komisije, v katerih bi bili zastopani nezavisni pravniki, hišni po sestniki in stanovalci ter zastopnik socialnopolitičnega in gradbenega referenta pri prizadeti banski upravi ali občini.« Prcpričani smo, da se bo stanovanjsko vprašanjc rešilo na osnovi pravičnega soraz« merja v prilog najemnikov. Uverjeni pa smo tudi, da bo rešitev tega vprašanja vplivala ugodno na rešitev dolo= čitve višine stanarin v naturalnih stanovanjih za učitelje, posebno pa za šolske upravitelje, katerim naj se priznajo za njih trud, odgovorno službo, za skrb in nadzor šolskih poslopij brezplačna stanovanja.