AŠKERČEV ZBORNIK Rr. ,- g* - '»H^H Fran Klemenčič: Anton Aškerc (olje; 1909) AŠKERČEV ZBORNIK OB STOLETNICI PESNIKOVEGA ROJSTVA CELJE 1957 Uredil VLADO NOVAK bh-o Izdal in založil Odbor za proslavo stoletnice Aškerčevega rojstva v Celju RAZPRAVE IN ČLANKI AŠKERČEVA PODOBA1 Marja Boršnik Nad polovico svojega življenja je Aškerc preživel na kmetih, pičlo četrtino v celjski ljudski in srednji šoli ter v mariborskem bogoslovju, drugo četrtino v celjski ljudski in srednji šoli ter v mariborskem bogoslovju, drugo okolje, na katera je bil vezan, kaj malo razvojnih možnosti, je vendar prehodil s pomočjo neumornega študija in nenehnih potovanj za tedanje razmere zdaleč nadpovprečno idejno pot. Občudovanja vreden je napor, kako se je osamljeni pesnik dvignil nad ozko okolje ter si priboril moderno izobrazbo in miselnost, ki je razen redkih izjem, živečih pretežno zunaj domovine, zdaleč presegala njegovo generacijo. Pospeševala mu jo je naravnost fanatična težnja po spoznanju, močna, kasneje bolestna ambicija, sposobnost premagovanja čustvenih ovir in neustrašena, brezkompromisna doslednost. V tedanji oportunistični mlačnosti in strahopetnosti je edinstven pogum, kako se je iz lastnih sil povzpel od kmečko tradicionalne miselnosti svojega mladostnega okolja in rodu in fevdalne miselnosti svojega poklica na višino naj doslednejših meščanskodemokratičnih pogledov in dejanj. Tragično za nas in zanj, da se je to dogajalo v času, ko je naš razkrajajoči se liberalizem lahko samo še drobil njegove moči. V času, ko se je pri nas kle-rikalizem razvijal v moderno organizirano kapitalistično gospodarsko silo, ki se ji je posrečilo priboriti duhovno in gmotno oblast v našem javnem in zasebnem življenju, je bil Aškerc v klavrno popuščajočem taboru nenačelnih nasprotnikov edini, ki si je upal z jasno svetovnonazorsko barvo na dan. Bil je prvi, ki je tvegal načelni boj z mahničevskim dogmatizmom in se ni ustrašil izpovedovati svojega svetovnega prepričanja, ki se je v opreki z dobo dosledno razvijalo v materializem. Kdor ne občuti, kakšno duhovno omrtvelost povzroča vsakršna dogma-tičnost, nikoli ne bo mogel preceniti tega pomembnega dejanja, s katerim si je drznil majhen podeželski duhovnik zadati tej naši sto in stoletni za-sužnjenosti sunek v srce. Vsako novo Aškerčevo dejanje je pomenilo tako pogumen odklon od naše hlapčevske tradicije, da je naravnost legendarno trgalo vezi, s katerimi smo bili Slovenci prikovani na suženjsko dogmatično statiko. Ker je bil Aškerčev pojav te vrste, ne samo prvi, marveč hkrati edinstven, je njegov nastop za nas pomenil podobno duhovno revolucijo kakor nastop protestantizma. Le da se je protestantizem pri nas pojavil skupinsko in da je zamenjal le eno dogmo z drugo, medtem ko je ostal Aškerc v svojem brezkompromisnem načelnem boju v javnosti sam in ga je v bistvu le to pokopalo, da se mu za zavrženo dogmo ni posrečilo za vse življenje najti novo živo vero. 1 Predelano zadnje poglavje iz monografije o Aškercu, ki izide v srbskem prevodu pri založbi Nolit v Beogradu. V osemdesetih letih je bil preprost, udaren glasnik svoje dobe. Stal je sredi najaktualnejšega življenja trdno na realnih tleh. Bil je pripravljen sebe in svoje delo do zadnjega predati našemu kulturnemu razvoju. Ta razvoj je slutil v nadaljevanju Levstikove poti. Kakor Levstik je tudi Aškerc videl sredstvo za dosego napredka v brezkompromisnem boju in doslednosti. Tudi on je šel brez ovinkov, kot sta mu narekovala pogum in vera v lastno delo, predvsem pa brezmejna poštenost. A prav ob takšnem svetlem vzgledu njegova pot ni bila lahka. V javnost je stopil v času, ko je Levstikova borbenost že prekoračila svoj višek, ko je Levstik že hodil osamljeno, vase pogreznjeno pot, medtem ko je v našem kulturnem življenju prevladovala Stritarjeva mehka spravljivost. Čeprav je našel v Levcu in v njegovem »Zvonu« stvarnega podpornika za svojo smer, je vendarle potreboval vso silo in osredotočenost, da se je rešil Stritarjeve in Gregorčičeve sentimentalne elegike in se uveljavil v samostojnem realističnem izrazu. Aškerčeve balade in romance iz osemdesetih let so nekaj novega, povsem svojevrstnega v razvoju slovenske poezije: močne so in enostavne, kakor iz žive skale izklesane. Kljub tragičnim usodam svojih junakov je Aškerc v tem času izrazit optimist, saj so tudi usode teh junakov veliko bolj izraz heroizma kakor pa notranje tragike. Notranja tragika je produkt razdvojenosti, protislovnosti, medtem ko je heroizem Aškerčevih junakov enovit, lapidaren, nezapleten, kakor iz ene same žlahtne rude vlit, ki bi ji rekli zvestoba. Zvestoba do sebe samega, do naroda, do družbe, do vzorov, ki jim služijo. Saj so te pesmi, kakor so veren dokument ljudskega ali zgodovinskega izročila, hkrati tudi izraz pesnikove lastne heroične osebnosti. To osebnost drži pokonci velika vera v vrednote liberalizma, v vrednote gesel francoske revolucije. Ta vera je v njem tako enovita, kakor je čisto in preprosto življenje podeželskega kaplana, ki po njej živi in se da zaradi nje pribijati na križ. To je umetniško najdovršenejši izraz našega realizma v vezani epiki, hkrati pa — kot je opazil že Cankar — tudi najvernejša izpoved tedanje napredne miselnosti in najčistejša slika vrednot slovenskega liberalizma: narodnosti in svobode. Aškerčev realizem je v času njegove vrhunske ustvarjalnosti izredno plastičen in krepak. Nadvse ekonomičen v sredstvih, služi lahko za vzor iskrenega, jasnega, prirodnega izražanja brez fraz, brez najmanjše nepotrebne navlake. Prav takšna kot njegovi verzi je tudi njegova proza v pismih, člankih in razpravah: stvarna, odkrita, dosledna, brez vsakršnega zavijanja. Takšna je tudi njegova kritičnost: neustrašena, pravična, brez težnje po poveličevanju celo tam, kjer gre za priznanje kvalitet lastnega naroda pred svetom. Devetdeseta leta, druga faza pesnikovega ustvarjalnega razvoja, ki jo lahko imenujemo kritičnorealistično, je skoraj v celoti izraz realnega dogajanja v prostoru in času. Ce bodo kdaj naše kričeče družbene in nravstvene napake, ki jih tu bridko zasmehuje, prebolene, bo ta plodovita faza njegove bolj aktualno prizadete aktivnosti kakor pa iz notranjih globin privrele umetnostne izpovednosti morda upravičeno v glavnem pozabljena. Aškerc osemdesetih let, Aškerc Balad in romanc pa bo z najpomembnejšimi pesmimi ostal; nekatere bolj obledele bo pač bodoči izbor izmenjal z marsikatero kasnejšo, med njimi tudi z nekatero tiho, lirično, ki priča, da Aškerc ustvarjalno skoraj do smrti ni povsem usahnil in da je pod pepelom bobnečih besed do konca tlela žerjavica, ki bi se bila v drugačnih razmerah lahko še razžgala v pomemben plamen. Toda Aškerc je bil ena najbolj tragičnih žrtev naše gmotne in duševne majhnosti: gmotne, ki je njemu kot večini drugih onemogočala neodvisno ustvarjanje, duševne, ki ga je z nezrelo kritiko pretirano metala v zrak in ob tla. Globoko kot Aškerc pesnik je zaoral tudi Aškerc občan in prav tu se je pokazala moč dragocene osebnosti, ki razen v Levstiku pri nas do danes ne bi našla para po svoji neupogljivi etični sili. Njegova načelnost je skrajno dosledna in brezkompromisna, hkrati pa nesebična in stvarna: nobena osebna žalitev je ne more omajati; kadar gre za interese vsega naroda, kadar sluti nevarnost od zunaj, takrat ne vidi strank, temveč en sam narod, ki je dolžan vse razlike posameznikov in posameznih skupin podrediti težnji za ohranitev celote. Zavedal se je, da si bomo samo združeni mogli priboriti narodno in kulturno neodvisnost. Ker pa je bil prepričan, da si, številčno majhni, te neodvisnosti sami ne bomo mogli ohraniti, se je oprl na slovanstvo. V zavesti, da smo Slovenci del slovanstva in da nam more le tesna povezava s Slovani dati tisto veljavo in samozavest, ki nam omogoča odpor proti tujemu nasilju in boj za lastno samobitnost, je od prvih početkov z veliko ljubeznijo proučeval bogastvo slovanske zemlje, kulture in tradicije, zajemal iz njega zavest in moč za svoje delo in tako našel tudi neposrednih stikov in povezav z bratskimi narodi. V tem pogledu je napravil Aškerc več kot kateri koli literarni predhodnik, težeč po resnici, kakršna je, in kritično motreč vse napake in slabosti. Aškerc je vse življenje ostal zvest Svetopolkovi oporoki, vse življenje je veliko trpel zaradi slovenske in slovanske nesloge in se mučil z zavestjo, da zgodovina slovanstva ni drugega kot večen boj proti nasilju in bratskemu izdajstvu. Prepričan, da se da samo s kritično obogatitvijo pravih duhovnih vrednot med Slovani doseči resnično in trajno soglasje, je nenehno stremel po medsebojnem kulturnem oplajanju. Svojo realno povezavo s slovanstvom je tako razširil in poglobil, da ga lahko imenujemo najbolj razgledanega in zavednega Slovana med slovenskimi književniki ne le v njegovi dobi, marveč sploh. Od tod moč, da je mogel zadnji dve desetletji prejšnjega stoletja tako brezobzirno rasti v samostojno kritično smer, kakršne upogljive domače razmere niso dopuščale. Od tod sila, ki je z njo rušil nadvlado nemškega jerobstva. Že v prvi zbirki je Aškerc doslednejši od svoje dobe. Ni pa v njej premagal le pesniške tradicije in svetovnonazorske neizrazitosti svojih sodobnikov, več: tudi samega sebe. Aškerc se je namreč že od zgodnje mladosti razvijal v dve smeri: v zakrknjenega samotarja, težko dostopnega soljudem, ki se nenehno trudi, da bi razrešil namen in smoter svojega življenja, hkrati pa v upornika in borca, ki bi rad reformiral življenje in svet. V svoji prvi pesniški dobi pa je predvsem umetnik, osredotočen v življenje, kakršno je. Tesna spojenost z ljudstvom je premostila njegovo samotarstvo, iz nje je črpal snov in ljubezen za svoje najmočnejše pesmi. Toda že v tej prvi dobi se koj od početka rahlo oglaša tudi druga smer, ki ji ni primarno življenje, marveč ideja, tendenca. Odraža se tudi po slogu, ki je monoton in se vse bolj približuje prozi. Do Mahničevega prvega napada je še povsem slabotna in je tudi Aškerc ne ceni. Ceniti pa jo prične kot sredstvo za boj proti sovražniku. V začetku devetdesetih let postaja Aškercu pesništvo skoraj samo še sredstvo za boj zoper obstoječe verske, družbene in politične razmere. Sredi devetdesetih let doseže ta upor svoj višek — v času, ko se najpogumnejši slovenski liberalec najbolj približa socializmu. Pod vplivom socialnodemokratskih gesel postaja Aškerčeva socialna pesem socialistična, vendar ostane to le epizoda v njegovem idejnem kakor tudi pesniškem razvoju. Zvestoba do novih »narodnonaprednih« delodajalcev mu je onemogočala ostrejši kritičnorealistični razmah. Prašne stene ljubljanskega mestnega arhiva, ki so mu dajale nov bridek kruh, so mu utesnile boj in nemir. Skozi eno samo lino je odslej lahko še svobodno vihtel svoj rapir: proti klerikalizmu. Za rastoči imperializem sicer ni imel zaprtih oči: angleška kolonialna politika ga je enako vznemirjala kakor rusko ali špansko samodrštvo, ob velikih svetovnih dogodkih se je zmerom znova postavljal v obrambo šibkejšega, v napad proti izkoriščevalcem zatiranega ljudstva, naroda, človeka. Njegova socialna pesem, ki je imela v osemdesetih letih globoke korenine v osebnem življenju, pa se je v naslednjih desetletjih vse boij razblinjala v abstraktnem svetu. Saj se njegova demokratična miselnost ni mogla spojiti s proletarsko razredno zavestjo. Prepoštena, da bi se zadovoljila s klavrnim kompromi-sarstvom usihajoče liberalne stranke, predosledna in prezvesta njenim tolikokrat zatajenim in opljuvanim »idealom«, da bi jih po vzgledu najnaprednejše mlade generacije mogla povezati z novim družbenim redom — proletariatom, je ta njegova demokratična miselnost nihala med obema, dokler ni obždela v preperelem psevdo-liberalnem taboru. Od tod rastoča nedoslednost med hotenjem in dejanjem, od tod njegov beg v romantiko, od tod njegovo vse bolj naivno in utopično reševanje socialnih krivic z individualnimi obračunavanji. Ker razredne družbe, razrednega boja ni doumel, se do sistematične družbene kritike nikoli ni povzpel. Njegov nastop je bil izrazit, silen, elementaren, toda bil je enobarven. Aškerc je to čutil, zato je grabil po preteklosti in po tujini, da bi se bogatil z novimi motivi. S silo je hotel prekričati svojo enoličnost, pa je šiloma vanjo zapadal. Veliko je zakrivila njegova neprožnost, veliko tudi nekdanji poklic, ki ga je omejeval v razgibanosti. Idejno pa je ostal do konca tako pereč, da le redkokatera od njegovih pesmi — vključivši tudi tiste, ki so oblikovno pod vsako kritiko, še danes ne bi zadevale v živo. Aškerc je naš najizrazitejši epik, to je, navzven, v vnanji svet usmerjeni pesnik. Povzdigoval je razum in aktivnost, zavestno je stremel po tem, da naš narod osvobodi pohlevnosti, ponižnosti in hlapčevstva — lastnosti, tako značilnih za podrejene, zasužnjene narode. Zmerom se je zavzemal za šibkega, krivic pa ni maral požirati. Hotel je živeti po načelu: kdor te po levem licu udari enkrat, tega mahni po desnem licu dvakrat in še stoj s pripravljenimi pestmi. V dobi »moderne« pa se je moral boriti proti toku in je prej ali slej moral omagati. Zlasti, ker je bil v svoji radikalni doslednosti in neustrašenosti popolnoma osamljen, a ga je vezanost na liberalno stranko — predvsem zvestoba in hvaležnost — ovirala, da bi šel svojo pot, hkrati pa ga silila, da je pričel prikrivati njen naraščajoči razkroj. Od tod pesnikov beg v tujino in v preteklost. Od tod tendenčno in romantično potvarjanje naše zgodovine, ker realistu klavrna današnjost ne nudi dovolj junaške snovi. Tragično je, če je epik poklican, da kleše iz granita, pa ima na razpolago le kup mehkega lojevca. Izrazito moški, družbeno povezan ustvarjalec je, njegova pesem se le redko prepaja z izpovednim, ženskim, osebnim elementom. Tik pred zatonom življenja je spoznal, da to ni samo njegova življenjska, marveč tudi stvari-teljska tragika. Le močno srčno srečanje z žensko je oplodilo njegovo liriko, da je še danes živa, in prepojilo tudi njegovo balado in romanco s tistim poetičnim čarom, ki ga pri njem drugače pogrešamo. Tik pred zatonom življenja je Aškerc spoznal, da le ljubezen, le spojitev moškega in ženskega elementa daje nesmrtnost. Kolikor je bilo v njem ljubezni, toliko bo ostal nesmrten tudi on. Kakor je ostal Aškerc osamljen kot človek, tako je ostala osamljena tudi njegova pesem. Njegova enostavna, hladna stvarnost kljub vsemu pretiranemu navdušenju tedanje dobe za njegovo pesem ni našla korenin, da bi se zaplodila. Aškerc Balad in romanc je presvojevrsten, da bi ne zavzemal povsem svojega mesta v razvoju slovenskega pesništva. Toda mladina je našla pot do njega šele tedaj, ko je pesnik že prekoračil svoj višek. V devetdesetih letih, ki so tako prepojena z Aškerčevimi idejami, da bi jih lahko imenovali desetletje Aškerčevega realizma, dobi tudi Aškerc četo sobojevnikov in epi-gonov. Značilno pa je, da se ti oklepajo samo njegove idejno tendenčne smeri — njegove socialne, orientalsko prepleskane, pretežno satirične epike, medtem ko jim ostane Aškerčeva krepka kmečka balada nedosegljiva. Z rastočo »moderno« pa s presenetljivo naglico umira sled takšnega vpliva. Idejno pa pomeni Aškerčev nastop tolikšno prelomnico v našem duhovnem življenju, da lahko šele od tu naprej govorimo o razvoju našega modernega človeka. »... če druge koristi ne bo imela literaturica naša od moje poezije, no to korist pa bo imela gotovo, da bodo za nami drugi talentiranejši in svobodnejši ljudje laglje pisali svobodno besedo,« piše 24. jan. 1894 Turnerju. — To svoje poslanstvo je Aškerc pogodil. Mladi generaciji je zoral ledino za njen svobodni ustvarjalni razmah. Zato ga lahko imenujemo najizrazitejšega predhodnika »moderne«, čeprav se je ta od njega sprostila in krenila z njegove toge, linearne enousmerjenosti na zapletena pota protislovnega človeka dvajsetega stoletja. Vendar, kako bi si mogli predstavljati Cankarjevo druž-benonacionalno kritičnost in bojevitost, kako Zupančičevo svetovnonazorsko vrtanje brez elementov Aškerčevega duha!? Le da je Zupančič v duhu Emer-sonove filozofije ostal v duhovnih krogih etičnega prečiščevanja svobodno se razvijajoče osebnosti, Aškerc pa je težil z globoko vero v družbeni razvoj preko sebe v tostransko družbeno skupnost. Kakor vsako klasično delo je tudi njegovo klasično delo nastajalo v času, ko je bil sposoben, kot sam pravi, zajemati »iz globočine svoje čuteče duše, iz svoje očiščene individualnosti, iz svojega ,jaz-a' in iz realnega življenja«. Kasneje pa se vse bolj naturalistično preveša v vnanji svet in mu slučajna predmetnost, anekdotičnost čedalje bolj zatemnjuje jedro stvari. »Moderna« s svojo simbolistično težnjo po bistvu, po »srcu v sredini« pa se usmerja obratno in se od preloma stoletja naprej z njim ne more več srečati drugače kakor v čedalje ostrejši polemiki. Ker po svoji umetniški moči »moderna« daleč presega Aškerca in vse, kar nam je dalo prejšnje stoletje razen Prešerna, njenega vpliva niti svetovna vojna z duhovno anarhijo, ki ji je sledila, ni zabrisala. Šele zadnje desetletje pred drugim svetovnim klanjem je s svojo afirmacijo tostranskega človeka in s svojo vero v novo dx-užbeno skupnost omogočilo realizem, kakršnega zastopa v vezani besedi dotlej pri nas edinole Aškerc. Šele tako se je bilo mogoče približati Aškerčevi pravi podobi, ki jo je preteklost krivila po svojem svetovnonazorskem okusu. Danes nam časovna odmaknjenost že omogoča, da damo Aškercu priznanje, ki ga zasluži. Iz številnih njegovih knjig bo neusmiljeni čas izluščil nekaj epskih pesmi, ki bodo med epsko vezano besedo najbrž še dolgo časa vzdržale na prvih mestih. Pozornemu bralcu se bo posrečilo ujeti tudi nekaj tihe lirike, ki ne zastari, če je pristen izraz iskrenega srca. — S tem pa Aškerčev pomen za naš čas še zdaleč ni izčrpan. Predvsem je danes vidna njegova izklesana osebnost — težak, trden kamen v zgradbi našega duhovnega razvoja. Danes, ko čutimo, kako potrebujemo ljudi, ki delajo in se žrtvujejo, postaja Aškerčeva življenjska pot dragocena in vredna spoštovanja vsakomur ne glede na svetovno naziranje: zaradi odkrite, neupogljive poštenosti in zaradi spoznanja, da je bil eden tistih, ki ni zakopal nobenega talenta, marveč je, kolikor so to dopuščale okoliščine, do zadnjega pomnožil in dal vse, kar je imel. AŠKERČEVE BALADE IN ROMANCE (1890) Anton Slodnjak Prva knjiga našega epika ima v literarni zgodovini in v zavesti našega človeka, kolikor pozna domače pesništvo in mara zanj, častno mesto in dobro ime. Navzlic temu ne moremo trditi, da smo jo že ocenili kot umetnostno in družbeno dejanje določene literarne osebnosti v določenem času. Še vedno namreč rajši ponavljamo vtise nekdanjih bralcev in kritikov ter domneve in in ugotovitve literarnih zgodovinarjev1, kakor da bi poskušali sami spoznati, za čim je Aškerc stremel s pesmimi te zbirke in kaj je z njimi res uresničil Slišijo se pa med nami celo trdi in neprijazni glasovi — daljni odmev nekdanjih bojnih klicev moderne — ki odrekajo celotnemu Aškerčevemu delu, torej tudi. naši knjigi, značaj in veljavo umetniškega dejanja ter ga potiskajo v vrsto literarno-družbenih dokumentov. Glede na to je pač upravičeno, ako poskušamo v pričujočem spominskem članku, ki pa ne izvira iz trenutnega jubilejnega razpoloženja, orisati Aškerčevo ustvarjalno voljo in moč v Baladah in romancah. Morebiti se nam bo na ta način razkrila bolj neprisiljeno kakor po kakšni drugi poti — umetnostna vrednost tega dela. Po zasnovi je naša knjiga pretehtan obračun o desetletni literarni dejavnosti. Od pesnika so ga izsilili globoki notranji razlogi in glasne zahteve časa. Kljub temu končna odločitev ni bila preprosta stvar, temveč posledica težke življenjske in umetniške odločitve. Aškerc je morebiti prvi spoznal, da je konec osemdesetih let prišla naša literatura na kritično razpotje. Stritar j anstvo je bilo z vsemi svoiimi odtenki razbito in idejno ter umetnostno mrtvo. Zavedal se je, da ga niso uničili samo Levstikovi skoraj dvajset let trajajoči podtalni in javni napadi niti Mah-ničevi ikonoklastični naskoki v zadnjem desetletju. Slutil je, kaj je pomenila z p. zmago nad izumetničenim formalizmom in preživelim, že davno nazadnjaškim svetoboljem — njegova pesem. Toda ni bil slep tudi za globoke družbene pretrese in premike, ki so bili znanilci novih strastnejših družbenih in političnih bojev, v katerih bo poezija morebiti sploh potisnjena v dnevno agitacijo ali pa dvignjena v novo umetnostno obliko in funkcijo ... Čutil je, da bi oboje moglo biti nevarno njegovemu osebnemu in umetniškemu obstoju, kar je bilo v njegovi zavesti — eno. Toda kaj naj stori zoper to grozečo nevarnost on, ki se je oklenil literarnega dela zato, da bi mogel vztrajati v svojem prenaglo iz duhovne objestnosti in patriarhalne pokorščine izbranem poklicu? Na to so mu narekovali temperament, talent, literarna izobrazba, osebna osamljenost in poklicna odtujenost pač samo en odgovor. V odločitvi za izdajo Balad in romanc so bile te komponente njegove zavesti še v dokaj harmoničnem ravnovesju. Zato je bil tudi 1 Ivana Prijatelja v uvodu v Aškerčevo čitanko (1913) z živahno, genetično in interpretacij sko jasno označitvijo in Marje Boršnikove v monografiji Aškerc (1939). končni rezultat umetniško in življenjsko pomemben. Nesreča njegovega delovanja in življenja se je pričela šele potem, ko so ostale komponente začele preraščati njegov talent. Gotovo pa je, da že pri urejanju svoje prve knjige Aškerc ni vedno dovolj pazil na zakonitosti svojega in vsakterega poetičnega talenta, ker je izločil iz nje skoraj vse lirske motive in z njimi vse tiste iracionalne elemente ustvarjalne domišljije, ki so končno vedno odločilni za obnavljanje njene izčrpane dejavnosti. To je toliko bolj tragično, ker je vsa prejšnja leta pisal lirske pesmi in je svoje lirske pravice trdo branil zoper Levčeve nasvete, naj se drži samo epike2. Leveč je hotel imeti kot urednik in zlasti kot šolnik epske pesnitve za uredniško in šolsko rabo. V njegovi zahtevi je skrit, ne da bi se bil morebiti sam tega zavedal, važen del Levstikove kritične teorije in njegovega literarnega programa. Levstik je mislil, da lirika ne more podati »celega velikega dela«, temveč da so lirske pesmi samo »kosi«, fragmenti čustvenega, največkrat erotičnega življenja3. Ta misel je izvirala iz njegovega osnovnega estetsko-kritičnega prepričanja, da je edino človekov značaj, kakor proseva skozi podobe človekovega duhovnega in telesnega delovanja v literarnem delu, kriterij lepote ali nelepote tega dela. Zato je tudi sodil, da sta epika in dramatika višji obliki ali stopnji poezije kakor lirika. Ta karakterološki kriterij, ki ga je Levstik uporabljal predvsem v smislu življenjske veličine in pristnosti, je bil razvojno izredno pomemben za razcvet našega pripovedništva in za početke naše dramatike v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja4. Toda že od 1866 ga je spodrival in končno odplavil iz zavesti literarnega naraščaja pa tudi mnogih starejših pisateljev Stritarjev nauk o poeziji kot upodabljanju večnega razglasja med pesnikovim vrojenim idealom življenja in njegovo tragično realnostjo. Ta nauk je odprl zatvornice pristni in namišljeni liričnosti, ki jo je doslej dušila epična usmerjenost naše literature po 1848. letu. Pričela se je splošna, a idejno ozka in oblikovno epigonska lirizacija in poetizacija naše literature. To je bila doba zapoznelega svetobolja, ki je potegnila talente in epigone v svoj megleni krog. Levstik je gledal sovražno na to papirnato afektacijo brez umetniške izvirnosti in življenjske resničnosti. Iz posebnih zapletenih razlogov se ni mogel javno bojevati zoper njo. Zato jo je preganjal v pogovorih in pismih ter jo je konec 70. let zaustavil in končno potisnil na obod literarnega življenja. Dne 20. in 21. decembra 1878 je pokazal v obširnem pismu samemu Stritarju, kje so zmote njegove literarne teorije in prakse ter mu je pri tem najhuje očital, da je uvedel v našo literaturo dekadentno svetobolje in zapustil — slovansko, t. j. realistično smer5. 2 Ko je šest let kasneje izdal v Lirskih in epskih poezijah tudi izbor svoje lirike, je bilo v osebnem in literarnorazvojnem pogledu prepozno. Uspeh prve knjige je polagoma porajal v njegovi ustvarjalni zavesti sami krivo misel, da je epika višja forma poezije kakor lirika. Zato je poslej vpletal tudi v lirske motive epske elemente. S tem je pa dajal moderni najmočnejše orožje zoper samega sebe. 3 Prim. Levstikovo Zbrano delo IV, 28. 1 Zdi se, da si je Levstik stvoril to estetsko teorijo iz soigre svojega k norma-tivnosti težečega temperamenta in Aristotelove in Lessingove poetike. Ce presojamo njegova poglavitna dela (Martina Krpana, Junteza in Tugomerja) po tem kriteriju, se nam odkrivajo zanimive zakonitosti, o katerih bo morebiti govor drugje. 5 Prim. njegove besede iz pisma: »S čimer drugi uže pešajoči narodi svoje literaturo završujejo (Weltschmerz, Ehebruch itd.), s tem Slovenci svoje ubogo ubogo literaturišče začenjamo... Zatorei bi sodil jaz, da je vse naše slovstvo na krivem poti.« (Stritarjeva zapuščina v NTJK.) Približno v istem času, ko je Levstik pisal to pismo, je doživljal v mariborskem bogoslovju triindvajsetletni Aškerc usodne spremembe v svojih živ^ ljenjskih ciljih in pričakovanjih. Ker je zaslutil, da mu teološki študij in duhovniški poklic ne bosta dala tistega spoznanja in tiste moči nad soljudmi, ki bi mogla biti zadostna izravnava za veliko žrtev, izsiljeno od rodovne navezanosti, tradicije in lastnega nejasnega hlepenja po nadpovprečnem vpogledu v bistvo narave in življenja, je začel misliti na to, da bi si z literarnim delom ustvarjal potrebno ravnovesje med izjalovljenim religioznim pričakovanjem in nalomljeno življenjsko zavestjo. Glede na ta osnovni vzgon k literarni tvornosti ne bi bil mogel trajno sprejeti svetobolja, četudi ga ne bi bili temperament, poreklo, doba in okolje naravnost silili, da se spoprime z njim. Ker je moral pesniti zato, da je premagoval konkretne nevarnosti v sebi in okoli sebe, je moral biti tudi v verzih konkreten, stvaren in — nepoetičen v tedanjem smislu besede. Razloček med njim in Gregorčičem ni bil samo v karak-teroloških in socioloških značilnostih in posebnostih tega ali onega, temveč predvsem v tem, da je Aškerc religiozno razočaranje doživel osebno prej, časovno pa pozneje in globlje kakor oni. Po vsem tem je bilo naravno, da je bil Aškerc v svojem literarnem stremljenju bližji Levstikovi kakor Stritarjevi literarni teoriji. Ker ni mogel sprejeti svetobolja, bi bil moral kot pesnik ali v resignacijo ali v upor. Resig-nacija bi pa bila bolj ali manj istovetna z izgubljenim religioznim pričakovanjem, zato mu je preostajal samo —■ upirajoči se realizem. Ako bi bil zdaj hotel v liriko, bi bil moral razkriti pekel svojih dvomov, razočaranj in obupov. Tako bi bil postal naš prvi moderni lirik. Toda ni imel tiste »čeznaturne« odkritosti, da bi se izpovedoval — neposredno. Zato je tudi v liričnih poizkusih zablodil večkrat v svetobolje, v glavnem pa si je izbral posredno pot — preko epskega oblikovanja takšnih zgodb — pot, ki bi naj izražala krivičnost in nesmiselnost družbe in sveta, v katerem mora človek doživeti njegovo — nesrečo. Poglavitna misel ali poanta teh zgodb izvira iz končnega razkritja veličine ali nizkotnosti značaja, ki proseva skozi prikazano situacijo ali razmišljanje. Tu se je pa Aškerc vnovič srečal z Levstikom in zato je sorazmerno lahko ustrezal Levčevim uredniškim in pedagoškim željam. Pri tem je pa vendarle slutil nevarnost, ki grozi modernemu pesniku samih epskih motivov v verzih. Najbrž pa še ni vedel, da je moderna epska oblika — pripovedna proza, ki edina more do kraja razsvetliti vse, kar novodobnega človeka zanima na nekem dogajanju. Odkar je prenehala potreba recitiranja pesniških umetnin, ker so se izšolali legijoni potencialnih individualnih bralcev, je verzificirana epika prišla v stisko. Njeno mesto sta zavzela roman in povest, ki se nista polastila samo vseh starih epskih motivov, temveč sta odkrila vrsto novih. Obenem sta ustregla bralčevemu zanimanju za komplekse vzporednih dogajanj in motivov, ki bude pogosto mnogo več podoživljanja in estetskega užitka kakor gola fabula balade ali druge verzificirane epske pesnitve. Zdi se, da na pripovedno prozo Aškerc nikoli ni mislil. Za njo je bil kakor vse kaže, preveč »poetično« razpoložen in literarno preenostransko izobražen. Kakor naš narodni epik je mogel tudi on prikazovati samo poglavitne faze dogajanja, misleč pri tem edino na bežen, a nedvoumen oris značajev in jasnost situacije, podoben bolj lesorezcu 16. kakor realistu ali impresionistu 19. stoletja. Zavedal se je pa pomembnosti lirike kot obnovitvenega elementa vsaktere poetične tvornosti, toda zaradi svoje kritične življenjske situacije si je kljub vsej premočrtnosti značaja ni upal niti domišljati niti objavljati v taki obliki in količini, da bi mogla kaj več pričati o njem kakor njegova epika in se uveljaviti poleg nje. S tem si je pa sam izpodrezal korenine umetniške rasti in si tudi ni pridobil potrebnega ustvarjalnega ravnovesja v poklicnem neuspehu. Te končne usode si Aškerc 1889, ko je urejal našo knjigo, še ni mogel biti popolnoma svest, toda več stvari priča, da jo je slutil, a ubežati ji ni mogel. Bila je del njega samega. Kakor je tudi gledal na svoje desetletno pesniško delo, vedno znova se mu je kazalo, da mu ni dalo zaželene varnosti v čedalje hujši negotovosti življenjskega položaja. Pričakovanje, da bo v literarnem delu našel to, kar je izgubil zaradi napačne izbire poklica, je bilo sicer vedno bolj nestrpno, a tudi vse bolj in bolj prazno. V nič se mu je tudi razkadilo tiho upanje, da bo mogel živeti v skrajnem primeru nekakšno — dvojno življenje. Kljub temu je hotel vztrajati v literaturi. Toda tudi v tem ni bilo rešitve. Racionalni elementi njegove duševnosti so bili še vedno močnejši kakor emocionalni. Zato ni mogel ubežati v čisto liriko, ki bi ga edina mogla rešiti tragične situacije, temveč se je oklepal lirsko-epske refleksije in že v prvi knjigi do kraja razvite baladne in romančne tehnike. To mu pa ni dajalo potrebne notranje sprostitve, niti ni blažilo njegovih poklicnih težav, saj je oboje bilo bolj izraz krčevitega notranjega upiranja kakor osvobajanja. Aškerc je vnašal v literarno sfero svoje osebnosti tragiko poklica, a ni imel moči, da bi se do kraja osvobodil s popolno lirično izpovedjo. Zato mu je tudi v osebno in poklicno življenje nenehoma vdirala zavest o izjalovljenem umetniškem uspehu. To mu je podžigalo sovraštvo do poklica, obenem je pa zaviralo radikalno in hitro odločitev. Ko se je slednjič odločil, je bilo prepozno za človeka in pesnika. Toda 1889 je bil še čas za to. O tem priča deset pesnitev naše knjige, v katerih je osebno-izpovedni element jasen, v nekaterih kar dominanten. Te pesnitve so: Trije popotniki, Slikar jeva slika, Javor in lipa, Poroka, Pevčev grob, Svetinja, Čaša nesmrtnosti, Solus, Balada o potresu in Prva mučenica. Čeprav so skoraj vse zložene v epski tehniki, ki je najbolj ustrezala Aškerčevemu temperamentu in njegovi literarni vzgoji, je jasno, da je njihova matica pesnikovo osebno življenje ter da je njihova epska faktura kaj prozorna mimikrija, ki bi naj varovala avtorja pred prelahkim istovetenjem prikazanih dogodkov in situacij z njegovimi izkušnjami in konflikti. Mogoče šele danes lahko spoznamo, kako težko je bilo Aškerčevo življenje že v osemdesetih letih. Prav omenjene pesnitve pričajo, da ga ni nikoli nič intimnega vezalo niti z dogmami niti s cerkvijo, s katerimi je pa prostovoljno stopil v najbolj usodno razmerje. Delitev življenjske zavesti na literarno dejavnost in duhovniška opravila, ki se mu je sprva zdela mogoča in upravičena, je postajala nevarna za celotno njegovo osebnost. Rešila bi ga samo popolna moralna odgovornost za vsaktero literarno in poklicno dejanje. Vsak izgovor na pritisk in krivice predstojnikov je bil ničeven, dokler je hotel opravljati funkcije cerkvene organizacije. Res je, da v tedanjih razmerah ni vedel ne kod nc kam in da tudi najbolj izraziti slovenski liberalci ne bi bili razumeli njegove javne apostazije, toda ker je hotel biti pesnik, ie bil dolžan svojemu novemu poklicu na ljubo storiti vse, da bi mogel svobodno, t. j. umetniško in moralno avtonomno prikazovati lastno in sočlovekovo tragično-zapleteno življenje. Enostransko, dasi objektivno še tako upravičeno obtoževanje krivic zgodovine, družbe, vlade itd. ne more dati umetniško polne in življenjsko prepričljive podobe življenja. Samo tista podoba življenja, ki razodeva zavesten boj človeka z lastno naturo za red v sebi, je obžarjena z lepoto. Toda ustvariti jo more samo tisti, ki s popolno moralno odgovornostjo živi osebno in umetniško živ- ljenje. To je Aškerc večkrat zaslutil, a trajno tega ni mogel priznati. Zato ni dal kljub silnemu ustvarjalnemu hotenju kdo ve kaj takih podob niti se ni razvijal kot pesnik, čeprav je končno pretrgal vse zveze s cerkvijo. Toda s tem je menjal samo delodajalca, ne da bi si priboril ustvarjalno svobodo. To je pa še pospešilo njegov osebni in literarni razkroj. Zato je naravno, da so mu najbolj uspele nekatere zgodovinske in socialne karakterološke slike in nekaj lirskih izpovednih fragmentov. Glede na te motive ni mogel zamenjati bistvenega z nebistvenim, vsaj dokler je živel med ljudstvom in dokler se je boril s samim seboj, četudi iz omenjenih razlogov ni mogel ustvariti popolnih, občeveljavnih umetnin. Kljub temu priča več historičnih motivov prve knjige ne le o užaljenem nacionalnem čustvovanju, temveč tudi o globokem umetniško-moralnem prepričanju človeka, ki je spoznal, da sta narodnostni boj ljudstva in njegovo socialno trpljenje del občega boja za človečanske in socialne pravice in da končna zmaga v tem boju ni odvisna od razdelitve sil, temveč predvsem od moralne vrednosti ali nevrednosti zastopnikov obeh taborov. Pesnitve: Brodnik, Svetopolkova oporoka, Judit, Celjska romanca, Boj pri Pirotu, Slovenska legenda, Napoleonov večer, List iz kronike Zajčke, Atila in slovenska kraljica, Ilirska tragedija in zlasti vseh deset pesmi Stare pravde govore o tem, da si je bil samotni štajerski kaplan med tedanjimi Slovenci edini v svesti, kakšna je bila zgodovina njegovega rodu, kdo so bili njegovi junaki, kdo sovražniki, kje vrhunci in kje prepadi njegovega življenja. Vsaj edini je upal na to jasno pokazati. Njegovi zgodovinski kriteriji so humani, sodba pravična in izražena povečini s prepričljivimi, četudi preprostimi umetniškimi sredstvi. (In vendar se zdi, da je na to bogastvo historičnih pesnitev delovalo tudi Aškerčevo ugibanje, da bo z njimi najlaže vzbudil odmev v izobraženem in preprostem bralcu.) Historične motive dopolnjujejo in osvetljujejo realistične podobe sodobnega vaškega življenja. Tudi teh je deset (Poslednje pismo, Zimska romanca, Na sedmini, Svatba v Logeh, Vinska bajka, Črnošolec, Mejnik, Botra, Godčeva balada, Uroki). V njih je Aškerc upodobil južnoštajersko vas s čudovito ljubeznijo in globokim smislom za njeno kolektivno in individualno življenje. To je morebiti najboljši del knjige. Tu se vrsti življenjska tragika s humorjem, primitivnost z globoko srčno bolečino, brutalnost s finim moralnim čustvovanjem, trpljenje s tiho življenjsko radostjo, praznoverje z ironijo in z zdravim razumom. Z vsebino sta zrastla beseda in melodija teh najboljših žanrskih slik vaškega življenja, kar jih premore v vezani besedi naša literatura. To je dopolnilo Jurčičevim, Tavčarjevim in Kersnikovim »kmečkim slikam in povestim«. Nekaj samosvojega pa so tri socialne parabole naše zbirke (Stari grad, Anka in Dvorski norec). To so tri drzne in rezke prispodobe, ki neusmiljeno obtožujejo preživeli in gospodujoči družbeni red ter bude kljub navidezni sklepni resignaciji prvih dveh in v prazno izzvenevajoči obtožbi »dvorskega norca« revolucionarno razpoloženje in voljo. Bolj obrobnega, zdaj ilustrativnega zdaj sproščajočega namena ali pomena je ostalih pet pesnitev (Vaška lipa, Tri ptice, Kristus in Peter, Ukrajinska duma, Legenda o toplicah"). 0 Morebiti bi se ta ali ona dala uvrstiti v kako drugo skupino, vendar ne bi spremenile njihovega posebnega niti celotnega obraza naše zbirke. Aškerčev zbornik 2 17 Kljub dobro opazni premišljenosti izbora za svojo prvo knjigo nam je Aškerc razodel v njenem poetičnem svetu — samega sebe. Zastrl je svojo erotično bolečino, a še te ne popolnoma. Njegov poetični ali »pripovedovani« svet je v zgodovinski in sodobni podobi doživi j en in prikazan izrazito v eni dimenziji: človek trpi zaradi hudobnosti sočloveka. Samo v Baladi o potresu in v paraboli Solus je vzrok trpljenja množice in poedinca drugje. Razen v zadnji pesnitvi manjka torej v Aškerčevem svetu druga dimenzija, t. j. spoznanje, da človek trpi tudi zaradi boja s svojo naturo in da je ta boj za umetnostno upodobitev življenja odločilnejši kakor prvi. Na! prvi mah ni mogoče spoznati, odkod ta trpki, enostranski, četudi borbeni pesimizem. V njem je nedvomno mnogo osebne bolečine, toda ta je stilizirana in stopnjevana v nekako stvarno ali konkretno svetobolje. Tako se vrača ta nadomestek evropskega izobraženca za izgubljeno religijo tudi v Baladah in romancah, četudi je Aškerc bil prepričan, da se bojuje zoper njega. Ta tragični qui pro quo omiljujeta res vera v narodni prerod nezavednega ljudstva in slutnja, da je boj za pravice socialno zatiranega človeka pred durmi. Kako izbojevati prvo, pesnik sluti, a kako doseči drugo, mu je še temno in tako ostane v bistvu vse življenje. Ker je spoznal v samem sebi ničnost religiozne tolažbe, jo omeni v vsej zbirki samo enkrat, a še tedaj v najbolj obupni brezuspešnosti (Balada o potresu). Rešuje se z zavestjo pomembnosti pesniškega dela za narodni in socialni napredek, z vero v zmago svobodne misli, kasneje tudi s predanostjo naravi. Kljub temu trpi, ker si s tem ne more utešiti osrednje bolečine, ki mu kipi iz sovraštva do poklica in iz nemoči, da bi se mu iztrgal. Zato so tudi podobe njegovega poetičnega sveta večinoma tragične. Humor se zbudi v njem, le kadar ga prevzamejo nekatere človeške in pokrajinske značilnosti južno-štajerskega rodnega ali službenega kraja (Godčeva balada, Svatba v Logeh, Vinska bajka, Celjska romanca). Takrat zašije njegov svet v svetlejših obrisih in njegov človek se sprošča v šali, v spravljivem nasmehu in domoljubnem zanosu. Pesniški nastavek je v vseh pesmih neposreden, stvaren, pri mnogih čisto ljudski. Raste navadno sunkovito, včasih tudi gostobesedno in tekoče. Pripovedovanje je pogosto pretkano z dvogovori, večkrat je pa en sam bolestno poantiran dialog ali monolog. Njegov akustično-gramatikalni ekvivalent je zavestno naraven ali vsakdanji, le redko je rahlo poetiziran, v glavnem je pa v primeri s pesniškim jezikom stritarjancev zavestno depoetiziran do vsakdanje govorice. Na to delujejo poleg Aškerčevega temperamenta in njegove ustvarjalne volje — zakoni in fenomeni njegovega rodnega govora, do katerega je segal usodni vpliv germanskih in ugrofinskih jezikovnih elementov z ene in hrvaških z druge strani, medtem ko so se uveljavljali onstran zasavskega hribovja v dialektih, iz katerih je nastal knjižni jezik, zlasti romanski, a seveda tudi germanski akustični in psihični elementi. Vse to je v organski zvezi s plastiko, zvenom in metrično podobo Aškerčevega verza. V mnogih pesmih naše zbirke čutimo na dnu vsega notranji vzgon ali naval, ki žene snov v ravni črti kljub navadno trikratnemu zaustavljanju do sklepnega verza, ki povzroča s svojo nepomirljivostjo, da se nam snovni elementi preneso tako rekoč zoper voljo v zavest, kjer bude nova vprašanja, nove dvome in proteste. Zato Aškerčeve pesnitve navadno ne povzročajo v bralcu sprostitve in pomiritve, temveč ga vznemirjajo in silijo k uporu. Ta vzgon čutimo tudi v posameznih verzih, ki jih Aškerc sicer z veliko skrbjo skuša prisiliti v alternirajočo shemo, kakor jo je zapovedovala Stritarjeva šola, pa se mu trgajo iz nje ne samo zaradi akustičnih zakonov njegovega jezika, temveč tudi zaradi življenjskega protesta in nemira. V nekaterih pesmih nas njegov verz res še spominja Levstikovih epskih vrstic, drugod srečujemo rimani in nerimani deseterec, tam vežejo jambske in anapestične stopice nad-številni nenaglašeni zlogi, tu imamo spet čisto jambske, ondi daktilsko-trohejske stihe. Toda podoba je, da vse to nekako utesnjuje to, kar bi pesnik hotel povedati, četudi si ni mogoče misliti, kako bi se mogel drugače razodeti. Tudi trodelna kompozicija balade, o kateri se je Aškerc poučil kakor o marsičem drugem v Langewieschejevi poetiki7, ne ustreza njegovemu temperamentu in doživljanju, ki se neurejeno vali k nedoseženi sprostitvi. Bralec čuti, da je mehanični red tuj Aškerčevi naturi, četudi ga je pesnik zavestno gojil in ga kasneje razvil ne samo v verzih, temveč tudi v samem sebi in v odnosih do drugih do tragičnega — filistrstva. Tako tuji so tudi nekateri motivi v naši zbirki, kakor Trije popotniki (Uhland), Javor in lipa (Heine), Pevčev grob (Prešeren), Svetinja (Gregorčič), Uroki (Levstik, Gregorčič). Izvirno Aškerčeve so samo tiste pesnitve naše zbirke, v katerih prekipevajo verzi iz ozke metrične struge in se besno zaganjajo v historične in sodobne tirane in malike. Četudi pogrešamo v njih psihološke osvetlitve in vsestranske upodobitve človekovega boja s temnimi notranjimi, ne samo zunanjimi proti-človeškimi silami, nas vendarle globoko vznemirjajo in tudi — moralno očiščujejo, ker čutimo v njih kljub vsemu iskreno hotenje zvezane, a ne zlomljene osebnosti, ki je bila tako značilna za naše kulturno življenje proti koncu prejšnjega stoletja. Zato bodo ohranile kljub raznim upravičenim in neupravičenim pomislekom častno mesto v zgodovini naše literature in v zavesti vsakogar, ki mu je slovenstva mar. 7 V literaturi jo navajamo kot Kleinpaulovo Poetiko, dasi ie nemški šolnik Kleinpaul samo zasnoval nekak osnovni poetični nauk »za šolo in dom«, izvedel pa ga je in do VIII. izdaje razširil in poglobil westfalski literat Wilhelm Langevviesche (1807—1884). AŠKERČEV DOM IN ROD Janko Orožen Odlomki iz večjega spisa o gospodarsko-socialni zgodovini Rimskih Toplic in njihove okolice. TEVCE — PRVOTNI DOMAČI KRAJ AŠKERČEVEGA RODU Aškerčev rod izvira iz Tevč, ki spadajo v neposredno laško področje. Od Laškega so oddaljene eno uro. Ako se iz mesta napotimo v južni smeri, pridemo po marijagraški cesti v Marija Gradec, kjer pustimo na desni strani starodavno, na skalnati vzpetini tik nad Savinjo in železnico stoječo cerkev, ki je zavzela mesto nekdanjega gradu in slovi po gotskih freskah. Cesta nas popelje ob Lahomščici navzgor. Že kar ob početku obidemo graščino, naslednico nekdanjega gradu, ki je v preteklosti včasih spadala v sestav laške gospoščine, včasih pa je bila samostojna. Ob potoku stojita bivši valjčni mlin in nekdanja VVithalmova cementarna, na drugi strani ceste je pa večja hiša s trgovino in gostilno. V celoti majhno sklenjeno naselje. Nad bivšo cementarno vidimo v visokem bregu potoka skalnate peči, zgrajene iz litvanskega apnenca, nad njimi pa po pobočju raztreseno naselje Lahomšek. Gredoč dalje po dolini, pridemo v Lahomno, kjer je blizu ceste nekaj osamljenih kmetij, po sončnem južnem pobočju pa mnogo majhnih domačij, ki zavzemajo mesta nekdanjih zidanic. Ko je še uspevala stara vinska trta, je bila tu velika Laho-menska vinska gorica z vinogradi, podložnimi laški gospoščini. Danes delajo tam, kjer je nekdaj rasla vinska trta, gosto senco sadna drevesa, ki se z gozdom zlivajo v enotno zeleno odejo. Kjer se na južni strani potoka pobočje prvič zlekne, tam je nastal prostor za dvoje zaselkov, za Harje na zahodu in Stopice na vzhodu. Nad cesto in potokom vidimo razvaline nekdanje di Centove papirnice in poznejše druge Withalmove cementarne. Kjer se z leve strani Reka izliva v Lahomščico, tam se cepi tudi cesta. Stranski krak vodi skozi Reko (kjer je šola) proti Svetini, glavni krak pa proti bližnjim Tevčam in oddaljenemu Št. Rupertu. V Tevčah smo kmalu. Tu je bil rojen umetnostni zgodovinar dr. Avgust Stegenšek, odtod je bil pesnika Antona Aškerca praded. Samo malo dalje je na levi strani nad dolino cerkvica sv. Petra, za njo vidimo na drugi vzpetosti Velešče, odkoder so predniki zgodovinarja Ignacija Orožna in njegovega nečaka zemljepisca in zgodovinarja Franca Orožna. Tevče in njihova okolica so se lepo oddolžile slovenski kulturi. Zaselek Tevče leži tik nad Lahomščico, kjer je južno pobočje drugič nekoliko uleknjeno in je gozd izsekan. Nekoliko više je nastal na zahodni strani zaselek Kladje, na vzhodni pa Leskovica. Med njima vodi pot na Vrh (Št. Lenart). Smo na tercijarnem svetu, ki mu tvorita podlago litvanski apnenec in laški lapor, iz doline sega proti jugu celo proga mladih naplavin. Tevče (Telče) se prvič javljajo konec XIII. stoletja v tako imenovanem habsburškem urbarju, ki se čuva v monakovskem arhivu. Obsegale so tedaj osem kmetij (in villa: Tellzach sunt 8 hube). Pripadale so laški deželnoknežji gospoščini. V obeh velikih laških urbarjih iz XVI. stoletja (1524 in 1582) pa Tevč ni več. Bile so že last jurkloštrske gospoščine. Vendar navaja cenilni spisek iz leta 1542 samo enega samostanskega podložnika v Tevčah: Jerneja (Jarne zu teltz). Terezijanski kataster iz sredine XVIII. stoletja in franciscejska zemljiška knjiga iz početka XIX. stoletja pa podajata za sam zaselek šest kmetij. Toliko jih je v njem tudi danes. Zaselek, zdaj popolnoma skrit med sadnim drevjem, je napol sklenjenega značaja. Štiri domačije si slede druga za drugo nad dolinico ob začetku pobočja, a nad poslednjo izmed njih sta zadnji dve. Prva domačija je Aškerčeva (urb. št. 231, vi. št. 118, h. št. 6). Sedanja poslopja ne stoje na prvotnem mestu. Ko je stara domačija leta 1839 zgorela, so zgradili nova poslopja zahodneje, v večji oddaljenosti od soseda, kajti bali so se ponovnega požara. Aškerci so gospodarili na kmetiji vsaj blizu 200 let, do leta 1882, ko jo je na dražbi kupil Ignacij Sajtl. Druga domačija je Jajčnikova (urb. št. 233, vi. št. 102, h. št. 3). Do leta 1826 so na kmetiji gospodarili Knezi. Njim so sledili: dva Medveda, Martin in Anton, Anton Racman, Jožef Gorišek in Valentin Vodišek. Leta 1882 je tudi Jajčnikovo kmetijo kupil Ignacij Sajtl in jo je združil z Aškerčevo. Sajtlovi so še danes na njej, čeprav so kmetijo zopet osamosvojili. Prvotno hišno ime je Jajčnik, ki pa je popolnoma pozabljeno, zastareva že tudi hišno ime Skrinjar. Tretja domačija je Goriškova (urb. št. 234, vi. št. 116, h. št. 5). Do leta 1820 so na njej gospodarili Goriški. Odtlej do danes so na kmetiji Polanci. Hišno ime Gorišek je pozabljeno, delno še uporabljajo hišno ime Gabršek. Četrta domačija je Bakunova, (urb. št. 230, vi. št. 83, h. št. 7). Do leta 1819 so na njej gospodarili Bakuni. Sledili so jim: Jurij Javeršek, Franc Srebot, dva Oblaka, Lovrenc in Andrej, in Mihael Lapornik. Izza leta 1885 so na kmetiji Požlepi. Staro hišno ime Bakun je popolnoma pozabljeno, kot staro, toda še rabljeno velja že tudi hišno ime Oblak. Peta domačija je Somihova (urb. št. 235, vi. št. 147, h. št. 4). Do leta 1816 so na kmetiji gospodarili Sikoleti. Sledili so jim trije Semeti, Mihael st., Mihael ml. in Anton. Leta 1882 so kmetijo kupili Polanci in jo združili s svojo. Leta 1894 jo je Andrej Ramšak obnovil. Poslej sta drug za drugim gospodarila na kmetiji Štefan Rabozu in Jožefa Oblak. Izza leta 1903 je na njej Gradišnikov rod. Šesta je Požlepova domačija (urb. št. 229, vi. št. 76, h. št. 1). Na kmetiji so do leta 1874 gospodarili Požlepi. Sledili so jim: dva Lapornika, Luka in Mihael, ter Šuštarji, ki so na kmetiji še danes. Ob potoku je imela kmetija mlin s hišo, ki je imel urb. št. 269. Nekoliko vzhodneje, med potokom in zaselkom Kladje, na Križevi gorici, je Martinačeva kmetija (urb. št. 232, vi. št. 89, h. št. 25). Na njej so do leta 1838 gospodarili Krašovci. Po zadnjem izmed njih, Martinu, je nastalo hišno ime Martinač. Za Krašovci je bil na kmetiji Anton Knez, izza leta 1876 je pa v posesti Ojsteršekovega rodu. K Tevčam se prištevata tudi dve precej oddaljeni kmetiji na Klancu, ki je na pomolu med sotočjem Lahomščice in Reke: Jajčnikova in Pajkova. Na Jajčnikovem (urb. št. 271, vi. št. 97, h. št. 8) so Jajčniki gospodarili do leta 1839. Sledili so jim: dva Oblaka, Martin in Andrej, dva Pajka, Andrej in Jožef, in (leta 1921) Karel Lapornik. Na Pajkovem (urb. št. 163, vi. št. 94, h. št. 28) so se Pajki ohranili do današnjega dne. Kmetija je imela mlin ob potoku. Ob potoku so bili prvotno trije mlini. Pajkov mlin s hišo in posestvecem (urb. št. 272, vi. št. 85, h. št. 22) je že leta 1832 prišel v! tuje roke. Kupil ga je Štefan Marinko. Njemu so sledili: sin Mihael, dva Kneza, Ferdinand in Karel, in Jožef Polanc. Leta 1927 je pa Andrej Šuštar priključil posest Požlepovi kmetiji. Medtem je mlin propadel. Malo više je bil Požlepov mlin, ki ga je vzela povodenj lansko leto (1954). Tudi pri tem mlinu sta bili hiša in posestvece (urb. št. 269, pozneje 229 a, vi. št. 108, h. št. 2). Ko je temeljna kmetija prišla v druge roke, je to posest očuval Andrej Požlep, oženjen z Uršulo Videč. Z njegovo hčerko Amalijo se je leta 1921 poročil Vincenc Aškerc, ki s svojo ženo še danes gospodari. Najvišje, v Sovpoti> je bil pod steno, imenovano Peč, tretji mlin s hišo in posestvecem (urb. št. 270, vi. št. 15, h. št. 9), kjer je izza leta 1873 gospodaril Gumzek, ki mu je leta 1920 sledil Jožef Rajh. Mlin še stoji in še vedno nosi Gumzekovo ime. Sončno pobočje, ki s severne strani gleda na kmečko naselje, je bilo nekdaj pokrito s samimi vinogradi. To je bila sloveča Tevška gorica, kjer sta si vrhovno oblast delili laška in jurkloštrska graščina. Danes vinogradov ni več, mesto zidanic zro skozi gosto sadno drevje v dolino hišice. Ena izmed njih stoji skoraj čisto na vznožju blizu Požlepovega mlina — v Starčevi dolini. Z njo je združena majhna kmetijica. Nekdaj je v njej gospodaril Ferdinand Stare, ki je bil kot sejmski mešetar in živinski prekupčevalec znan daleč naokrog. Danes pa gospodari v njej priletni Martin Krašovec, potomec tistih Krašovcev, ki so nekoč na Križevi gorici imeli lepo kmetijo. Po trpki mladosti, ki jo je preživel v vinogradniški hišici v bližnjih Bregih, in po trdem moškem delu na cesti ga je v tej hišici zalotila starost. V eni izmed ostalih vinogradniških domačij (gorska štev. 21, vi. št. 66, h. št. 19) je izza leta 1887 imela svoj dom Katarina Aškerc. Izročila ga je sinu Antonu Aškercu, od tega sta ga prevzela hči Neža in zet Adam Hrastnik. Na zahodnem koncu tevškega sveta je tik nad potokom v novejšem času nastala večja domačija v bistvu nekmetiškega značaja. Tu je na poprej Somi-hovem svetu zgradil žago lastnik marijagraške cementarne Oton Withalm (leta 1882). Od njega sta leta 1886 kupila žago Andrej Stegenšek, sloveč tesarski in stavbni mojster, in žena Ana roj. Cepuš, ki sta kmetijo v Leskovici, zaselku, ki je tik nad Tevčami, prodala Jožefu Aškercu. Andrej Stegenšek je poleg žage zgradil večjo hišo za gostilno] in trgovino (urb. št. 235 f, gorska št. 26, vi. št. 155, h. št. 31). Od druge Andrejeve žene, vdove Helene, je leta 1927 kupil to posest Jožef Aškerc ml., poročen z Marijo, roj. Lapornik, in prenesel sem težišče tevškega debla Aškerčevega rodu. Tevške kmetije so bile srednje velikosti, merile so po 20 oralov in še nekaj čez. Travnike so imele ob potoku in okrog domačij, njive nad zaselkom, kjer precej nagnjeno pobočje še danes napravlja vtis izsekane gozdne jase, vinogradi so bili na sončnih bregovih na nasprotni strani doline. Gozd in gmajna sta bila na vzhodni strani zaselka in sta mejila na svet Rjavčka. sosednega zaselka. V fevdalni dobi so se tevške kmečke rodbine trdno držale svoje grude. Aškerce, Bakune, Požlepe, Pajke, Jajčnike, Krašovce in Sikolete srečavamo tudi v najstarejših matičnih knjigah laške nadžupnije, ki segajo nazaj do XVII. stoletja. V liberalni dobi so se kmetje manj trdno držali. Borba v svobodi je postala težka in kmetje se niso mogli in znali prilagoditi novemu času. Marsi- kateri izmed njih je moral kmetijo prodati, ta in oni je počakal, da mu je zapel boben. Najprej so podlegli Krašovci na Križevi gorici. Posebno hudo je postalo v sedemdesetih in osemdesetih letih. Polja so slabo rodila, vinska trta je odrekla, sadnega drevja je bilo še malo. Vinograde so še kopali, toda često za kopače niso imeli niti kruha niti pijače. Tedaj je nastopila huda ura za tevške kmetije. Samo dve sta ostali v rokah starih lastnikov, Gorišek-Polančeva v zaselku in Pajkova na Klancu, vse ostale so prišle v druge roke, med njimi tudi Aškerčeva. AŠKERČEV ROD V TEVCAH Tevče so prvotno spadale pod laško pražupnijo, izza leta 1789 pa pripadajo na novo ustanovljeni župniji pri Sv. Lenartu na Vrhu. Ohranjene laške in šentlenartske matične knjige so glavni vir za starejšo zgodovino Aškerčevega rodu. To in ono povedo o njem tudi zemljiško-posestni viri: terezijanski in jožefinski kataster ter franciscejski urbar ali starejša zemljiška knjiga, ki jo deloma dopolnjujejo ohranjene zbirke listin. Najstarejši znani Aškerc je bil Jurij. Živel je v Tevčah in ni dvoma, da je že kmetoval na poznejši Aškerčevi kmetiji. Žena mu je bila Marjeta. Umrl je leta 1762. Vendar v Tevčah ni bil rojen, niti se ni tam oženil, kajti v laški rojstni in poročni knjigi ga ne najdemo, pač pa je ob vpisu smrti pripis, da je umrl, ko je bil star 80 let; rodil so je torej leta 1682. Kje, ni mogoče reči. Spričo predpisov, ki so tedaj še oteževali prehod iz gospoščine v gospoščino, je verjetno, da je treba njegov rojstni kraj iskati v območju jurkloštrske gospoščine. Toda prav iz tiste dobe manjkajo urbarialni zapiski, sto let poprej so pa priimke še redko uporabljali. Jurij in Marjeta sta se poročila pred letom 1720, kajti tedaj so se jima v Tevčah začeli roditi otroci. V laški rojstni knjigi jih je vpisanih devet, vsaj dva, Mihael in Marija, sta kot otroka umrla, kajti ti imeni se pojavljata dvakrat. Otroci so si sledili v tem redu: Katarina (roj. 5. sept. 1719), Adam (roj. 12. januarja 1721), Mihael (roj. 24. novembra 1724), Marija (roj. 19. julija 1726), Marija (roj. 22. junija 1728), Gregor (roj. 4. marca 1730), Marjeta (roj. 23. marca 1732), Mihael (roj. 29. septembra 1734), Jurij (roj. 17. aprila 1737). Najmlajši izmed otrok, Jurij, se je priženil v bližnjo Leskovico na hišo št. 14, kjer sta z ženo Marjeto imela več otrok. Kmetijo v Tevčah je prevzel sin Mihael (mlajši), ki se je 17. januarja 1757 poročil z Marjeto, hčerjo pokojnega Matija Deželaka. Mihael Aškerc in žena Marjeta sta imela 6 otrok: Tomaža (roj. 17. decembra 1757), Andreja (roj. 23. oktobra 1760), Matijo (roj. 29. februarja 1762), Heleno (roj. 9. maja 1765), Jurija (roj. 12. marca 1767) in Antona (roj. 25. maja 1772). Značilno je, da je bila Matiji poleg Blaža Rička botra Jera Sovin in da sta bila Antonu boter in botra Maks Sovin in njegova žena Jera. Maks Sovin in Jera sta bila gospodarja na Štempetovem v Govejem potoku v Cečah pod Kalom. Mihaela Aškerca in njegove žene Marjete otroci so prenesli Aškerčev rod na razne kmetije, tudi v okolico Rimskih Toplic. Mihael Aškerc je gospodaril do leta 1808. Tedaj je iz neznanega vzroka izročil kmetijo vnuku Martinu, sinu drugorojenca Andreja in Jere, roj. Bobnič, ki mu je bilo tedaj šele 16 let. Sin Andrej je bil že od leta 1792 gospodar na TEVŠKO DEBLO Jurij '1682 firftj 00 Marjeta Katarina *1719 Adam "1721 Miliael *l"24 Mari ju *1726 Marija *I728 Hlaž *179<> Martin *1792 00 Marjeta, roj. Zupan Jurij "17% Matija *1?98 Franc * 181-4 00 Lucija, roj. \ idie Marija *1818 Mihael * 1820 Jera -1824- A n ton Franc oo Marija, roj. Stegensek Mihael *18>3, por. v Modrici! Marija ♦1837 Neža Marija Helena Kozalija *1876 al9S2 »1887 *1888 Jožef *1860 oo Marija, roj. Urgl | I Marjeta '18A4 Jožefa Jožef »1885 *1887 ' 00 Marija, roj. Lapornik Amali ja * 180" Marija *189" Frane *1901 \eža Frančiška ♦1001 *1906 Jožef "1923 Ferdinand "1924 Ludovik M 926 24 AŠKERČEVEGA RODU Gregor «1710 Marjeta Mihael Jurij ♦1732 * 1734 "1737 00 00 Marjeta. Marjeta, roj. Dcžela.k roj. Leskov iea Andrej Matija Helena Jurij Anton *1760 ♦1762 * 1765 *1767 *1772 00 cx 00 00 X Jera, Uršula, Gregor Helena, Ana. roj. Bobnič roj. Derčun, Golob roj. Zupan roj. Pelko vd. Hrušova r Tomaž *1757 Marija * 1804 Andrej M 808 00 Jera Sadušak, roj. Mačkovšek, potomci na Sp. Sadušakovetn in Korenovem v R ečiei in Trbovljah Marti n '■1826 Katarina •1832 Anton "t 8 >7 00 Jožefa, roj. Lapornik Jane/. *!860 Anton ♦18M oo Marija, roj. Flis Marija, * 1870 Jožef •1877 00 Terezija, roj. Teršek Anton »1883 Vincene "1886 oo Amalija, roj. Požlep Martin, 1888* Marija Neža Antonija Marija Anton M 892 *1895 *1898 *I912 *1918 Jožef *1927 Martin Viineenc Kozalija Frane Avguštin Angela *1921 * 1924 *1926 * 1929 »1932 "1938 25 vinogradniški lastnini (urb. št. 233 'A), ki jo je kupil od Marka Kneza, gospodarja na Jajčnik-Skrinjarjevem. Vendar je stvarno Andrej gospodaril tudi na Aškerčevem. Oče Mihael je umrl leta 1811 in na zapuščinski razpravi, ki je bila leta 1815, je sin Andrej posestvo prevzel tudi pravno. Mihaelov sin Matija se je 9. februarja 1789 oženil z vdovo Uršulo Hru-šovar, roj. Derčun. Preselil se je na Senožeti h. št. 5 nad Rimskimi Toplicami. Bil je pesnikov praded. Mihaelova hči Helena se je leta 1799 poročila z Gregorjem Golobom, gospodarjem na Jajčnikovem v Stopicah št. 7, ki je bilo podložno laški graščini. Njeni potomci (izza leta 1881 se pišejo Hrastnik), gospodarijo na kmetiji še danes. Mihaelov sin Jurij se je leta 1789 oženil s Heleno Zupan in priženil Zupanovo ali Kokotčevo kmetijo na Globokem št. 15. Najmlajši sin Mihaela Aškerca, Anton, se je leta 1806 oženil z Ano Pelko na Klancu št. 9; umrl je v Tevčah št. 21 leta 1832. Ker ga ne najdemo v starejši zemljiški knjigi, očividno ni imel nikake posesti. Andrej Aškerc, ki je sledil očetu na domači kmetiji v Tevčah, je imel z ženo Jero, roj. Bobnič 6 otrok: Blaža (roj. leta 1790), Martina (roj. leta 1792), Jurija (roj. leta 1796), Ma/tija (roj. leta 1798), Marijo (roj. leta 1804) in Andreja (roj. leta 1808). Andrej Aškerc je umrl leta 1832. Domačo kmetijo je prevzel sin Martin, ki mu jo je bil ded Mihael namenil že leta 1808. Martin se je 25. januarja 1813 poročil z Marjeto Zupan iz Reke, ko je bilo njemu 21 in nevesti 17 let. Martin Aškerc in Marjeta sta imela 7 otrok: Franca (roj. leta 1814), Marijo (roj. leta 1818), Mihaela (roj. leta 1820), Jero (roj. leta 1824), Martina (roj leta 1826) Katarino (roj. leta 1832) in Antona (roj. leta 1837). Martinov brat Andrej se je 28. januarja 1827, komaj 19 let star, poročil z vdovo Jero Sadušak, roj. Mačkovšek, v Zgornji Rečici št. 115. S tem je priženil kmetijo Spodnjega Sadušaka, na kateri gospodarijo njegovi potomci še danes (izza leta 1897 pod imenom Jančič). S Spodnjega Sadušakovega so prišli Aškerci h Korenu v Spodnji Rečici in od Korena v Trbovlje. Martin Aškerc je na domači kmetiji v Tevčah gospodaril do leta 1850-Tedaj je izročil kmetijo sinu Francu, ki je bil poročen z Lucijo, roj. Vidic. Franc Aškerc in žena Lucija sta imela šest otrok: Antona, Franca, Mihaela (roj. leta 1853), Marijo (roj. leta 1857), Jožefa (roj. leta 1860) in Marjeto (roj. leta 1864). Kmetijo je leta 1872 prevzel sin Franc Aškerc ml., poročen z Marijo, roj. Stegenšek. Vendar je že po devetih letih podlegel gospodarskim težavam. Graška Mestna hranilnica je kot upnik zahtevala dražbo. Sodišče ji je ugodilo. Posestvo sta izdražila Ignacij in Marija Sajtl, ki sta prišla iz Št. Ruperta. Leta 1882 jima je sodišče posestvo pravno prisodilo. Sajtli so na njem še danes. Franc Aškerc je nato kot najemnik živel v neki kočariji v Leskovici, pri Stegenšku si je služil kruh kot hlapec in Žagar. Franc Aškerc ml. in žena Marija sta imela 4 hčere in nič sinov. Nežo (roj. leta 1876), Marija (roj. leta 1882), Heleno (roj. leta 1887) in Rozalijo (roj. leta 1888). Francetov brat Mihael se je oženil v Modrič pri Trobendolu. Brat Jožef je služil vojake, ko je kmetija propadla. Ko se je vrnil domov, si je med Tevčami in Leskovico zgradil hišico (h. št. najprej 4, nato 22). Kasneje je pa od Andreja Stegenška kupil kmetijo v Leskovici (h. št. 12). Pogled z vrha Stražnika na Smarjeto in Rimske Toplice Jožefov sin Jožef Aškerc ml. je leta 1927 kupil ocl vdove Helene, bivše Stegenškove druge žene, domačijo ob potoku in nadaljeval tam žagarsko, trgovsko in gostilniško obrt. Bil je tudi spreten barantavec. Poročen je bil z Marijo, roj. Lapornik. Imela sta otroke: Jožefa (roj. leta 1923), Ferdinanda (roj. leta 1924) in Ludvika (roj. leta 1926). Marija je leta 1949 po moževi smrti sama prevzela posest. Izročila jo je sinu Jožefu najmlajšemu. Anton se je poročil z Jožefo Lapornik in priženil v Kladju domačijo s h. št. 1. Njuni otroci: Marija (roj. 1870), Jožef (roj. leta 1877), Anton (roj. leta 1883), Vincenc (roj. leta 1886) in Martin (roj. leta 1888). Jožef je prevzel domačijo doma, Anton je padel v prvi vojni, Vincenc se je poročil leta 1921 z Amalijo Požlep (št, 2), Martin je bil v Ljubljani orožnik. Otroci Vincenca Aškerca in Amalije Požlep: Martin (1921), Vincenc (1924), Rozalija (1926), Franc (1929), Avguštin (1932), Angela (1938). Otroci Jožefa in Terezije, roj. Teršek (v Kladju): Marija (1912), Anton (1918), Jožef (1927). Leta 1860 je Katarina, hči Martina Aškerca, rodila nezakonskega sina Janeza in leta 1864 Antona. Leta 1887 je kupila vinogradniško kmetijico-(gorska št. 10). Leta 1890 sta jo prevzela Anton Aškerc in Marija, roj. Flis. Njuni otroci: Marija (1892), Neža (1895), Antonija (1898). Deblo Aškerčevega rodu izvira torej iz Tevč. Tam in v okolici je rod močno razširjen, razen tega sta Jurij in Matija Aškerc zanesla rod v okolico Rimskih Toplic, kjer se je prav tako razrasel. Toda v matičnih knjigah srečamo-tudi Aškerce, ki jih zaradi pomanjkljivih virov ne moremo več spraviti v sklad s tevškim deblom. Tako sta sredi XVIII. stoletja živela v Jagodičah (Podhumu) pri Laškem, Mihael in Uršula Aškerc, ki sta imela več otrok. V Laškem samem je leta 1798 umrla štiriinsedemdesetletna Jera Aškerc. A leta 1806 je Jurij Aškerc, z domačim imenom Sekirnik, zaradi starosti izročil svojo kmetijo (št, 10) v Modriču pri Št. Rupertu zetu Janezu Brečku in hčeri Mariji. Ker so ti Aškerci iz iste pokrajine ko njihovi tevški soimenjaki, pač ne moremo dvomiti, da izvirajo oboji iz nekega starejšega skupnega debla. V zvezi s poreklom je tudi Aškerčev priimek. Pesniku je ugajala misel, da je orientalskega izvora (turški askar — vojak-stražnik). Misel je vsekakor verjetna, saj taka imena niso redka. V laških urbarjih iz XVI. stoletja zadenemo često na Martoloze, ki so živeli po zaselkih blizu Tevč in v Selu pri Sv. Miklavžu, kjer je Martoloz še danes hišno ime. Ime Šergan, ki je v širši pokrajini še bolj razširjeno od Aškerčevega, utegne biti prav tako turškega izvora. A v laških krstnih knjigah najdemo nekolikokrat navedbo, da so krstili Turka (mohamedanca). Iz navedenega bi torej smeli sklepati, da pesnikova razlaga lastnega priimka ni čisto brez osnove. GLOBOKO, DOMAČI KRAJ STRANSKE VEJE AŠKERČEVEGA RODU Jurij, sin Mihaela Aškerca, je leta 1789 iz Tevč zanesel Aškerčev rod v Globoko. Globoko je majhen zaselek na levem bregu Savinje, jugovzhodno od železniške postaje. Ves zaselek je prvotno pripadal laški gospoščini, neznano kdaj je eno kmetijo dobila laška nadžupnijska gospoščina, medtem ko so štiri ostale pod graščinsko gospoščino. Laške kmetije so imele svoje domačije na nekoliko dvignjenem dolinskem dnu tik pod gozdnatim pobočjem, nadžupnijska kmetija pa je bila nekoliko više, na stranskem proti Savinji padajočem širokem in položnem hrbtu. Ob nastanku terezijanskega katastra (1751) so bile v Globokem samo tri laške kmetije, kajti dve sta se bili že združili v eno. Na kmetiji z urbarialno številko 19 in poznejšo hišno številko 18, je tedaj gospodaril Jurij, a leta 1789 (ob nastanku jožefinskega katastra) Jakob Zupan. To je bila očividno stara županska kmetija. Hišno ime je bilo Kokotec. Na kmetiji z urbarialnima številkama 20 in 21 in poznejšo hišno številko 16 je tedaj gospodaril Valentin Crešnovar, a leta 1789 Anton Knez. Na kmetiji z urbarialno štev. 22 in poznejšo hišno št. 18 je tedaj gospodaril Adam Topličar in leta 1789 Boštjan Topličar. Topličarjevo kmetijo je leta 1799 na dražbi kupil Jurij Knez. Knezovo je torej poslej obsegalo tri prvotne kmetije. Jurij Knez se je poročil z Marijo Zupan, ki je bila doma iz Tremerij. Vendar se je kmetija kmalu skrčila na urbarialno številko 21, kajti številko 20 je kupil Kokotec (leta 1839), ki je s tem močno povečal svojo kmetijo, a številko 22 Jakob Radišek (1844). Na nadžupnijski globoški kmetiji (urb. št. 3, hišna št. 11) so v XVIII. in v početku XIX. stoletja gospodarili Kokolji. Vendar so do početka XIX. stoletja Kokoljevo prištevali k Lokam, kjer so bile (tik nad sedanjo postajo) še tri druge kmetije. AŠKERČEV ROD NA GLOBOKEM Jurij Aškerc se ie leta 1789 priženil na Kokotčevo. Poročil se je z Jakoba Zupana hčerjo Heleno. Posestvo sta prevzela šele leta 1804. Jurij Aškerc in Helena roj Zupan, sta imela vsaj štiri otroke: Andreja, Mihaela, Matevža in Marijo. Pogled z vrha Stražnika na Senožeti in Globoko. Jurij Aškerc je umrl pred svojo ženo. Ta je leta 1828 prepustila kmetijo sinu Andreju. Andrej se je poročil s Cecilijo, roj. Belej, in je imel z njo šest otrok: Janeza (roj. 20. junija 1831), Martina (roj. 11. novembra 1834), Nežo (roj. 9. januarja 1836). Elizabeto (roj. 19. novembra 1838), Tomaža (roj. 11. decembra 1841) in Štefana (roj. 19. decembra 1844). Andrej je umrl 21. aprila 1855. Posestvo je prevzela hči Neža, ki se je leta 1858 poročila s Tomažem Kosmom. S tem je izginilo s kmetije Aškerčevo ime, a tudi starejši imeni Kokotec in Zupan sta se začeli pozabljati. Kosmovi so bili na kmetiji komaj štirinajst let. Nato je še hitreje prehajala iz rok v roke, dokler je niso leta 1903 dobili Gabršeki, ki so na njej še danes. Zato se je pa ohranil Aškerčev rod na Kokoljevem. To kmetijo si je Jurij Aškerc na neznan način pridobil za sina Mihaela. Toda kmalu jo je prevzel Mihaelov brat Matevž, ki se je okrog leta 1829 poročil z Marijo Moč-nikovo iz Veniš (v loški župniji). Nadaljnji lastniki: Franc Aškerc (izza leta 1846), Martin Aškerc (izza leta 1907), izza leta 1911 z Ano, roj. Hrastnik, kot solastnico, Ana sama (izza leta 1936), Jožef Aškerc in Gabriela, roj. Rajh (izza leta 1953). Jurija Aškerca in Helene hči Marija, se je pa poročila z Gregorjem Knezom, p. d. Pohlinom, v Brestovnici. GLOBOŠKA VEJA AŠKERČEVEGA RODU Jnrlj oo Helena, roj. Zupan Helena "1830 OJ o Terezija *1848 Marija "1850 Matevž *1795 00 Marija, roj. Močnik Mihael *1798 Andrej M808 oo Cecilija, roj. Belej Marija 00 Gregor Knez, p. d. Pohlin v Brestovniei J. Franc *1832 00 Marija, roj. Ožek Marija *1833 Luka ♦1836 Katarina Andrej •1837 *1839 Martin *1841 Jurij •1843 Terezija "1845 Matija *1858 Janez "1831 Martin "18M Neža *1836 00 Tomaž Kosem Elizabeta Tomaž *1838 *1841 Štefan •1844 Martin ♦1860 Ferdinand *1860 Ana, roj. Hrastnik Anton •1911 Oo Marija, roj. Kos Alojzija ♦1948 Terezija •1913 Jožel *1916 OO Gabriela, roj. Rajh Marija Andrej *1954 *1935 senožeti, domaČi kraj pesnikove veje aSkerCevega rodu Matija, sin Mihaela Aškerca, je leta 1789 zanesel Aškerčev rod tudi na Senožeti. Senožeti so majhen zaselek, ki zavzema srednji del severnega pobočja koničastega Stražnika. Od Rimskih Toplic, ki so na vznožju, jih loči pas lepega, večinoma listnatega gozda. Senožeti se javljajo že v Otakarjevem urbarju (1265—1267), toda še terezijanski kataster (1751) pozna samo dve senožeški kmetiji, Tabrovo in Borinovo (p. d. Derganovo). Ob popisu hiš leta 1771 pa sta bili v zaselku še dve nadaljnji kmetiji: Knezova in Hrušovarjeva. Prva se je odcepila od Tabrove, druga od Borinove (Derganove). Na Derganovem so bili Borini do leta 1899. Kratko dobo so bili na kmetiji Magdalenci in Jani, izza leta 1908 pa gospodarijo na njej Senice. Na Hrušovarjevem so do leta 1795 gospodarili Hrušovarji, potlej pa Aškerci. Na Tabrovem so bili Tabri do leta 1892, ko so jim sledili Logarji. Na Knezovem so izza XVIII. stoletja gospodarili Pavlinci, leta 1889 so jim sledili Prebevški, a izza leta 1892 so na kmetiji Podpečani. aškerčev rod na hrusovarjevem (na senožetih) in na knezovem (v globokem) Hrušovarjevo Hrušovarjevo (urb. št. 346 a in 345 b, vi. št. 66, h. št. 5) je mlajša kmetija. V velikih laških urbarjih iz XVI. stoletja je še ne najdemo. Tudi v terezi-janskem katastru (1751) je ni. Pač pa je že vključena v popis hiš, ki so ga izvršili leta 1771. Hrušovarjevo se je odcepilo od Derganove kmetije na Senožetih. To dokazujeta urbarialni številki obeh kmetij: Derganovo ima 346, a Hrušovarjevo izpeljanko: 346 a. V stari, franciscejski zemljiški knjigi je v rubriki upnikov (dedičev) vpisanih in prečrtanih petero Borinovih, ki so tedaj gospodarili na Derganovem. Iz dejstva, da terezijanski kataster Hrušovarjeve kmetije še nima, smemo z zanesljivostjo sklepati, da tedaj pravno še ni obstajala. Stvarno je"pa zelo verjetno že bila. Iz laških rojstnih knjig je razvidno, da so bili Hrušovarji na Senožetih že v prvi polovici XVIII. stoletja. Leta 1703 se omenjata Matija Hrušovar in žena Helena. Tedaj se jima je rodil sin Jurij. Tudi Jurijeva žena je bila Helena. Juriju in Heleni se je 9. maja 1728 rodil sin Pongrac. Kje naj bi bila živela Matija in Jurij, ako ne na Hrušovarjevem? Glede Pongraca je pa itak vsak dvom izključen, saj ga kot lastnika navaja tako jožefinski kataster kakor franciscejska zemljiška knjiga. Da so posamezne odcepljene kmetije obstajale že pred letom 1751, čeprav jih terezijanski kataster ne navaja, za to imamo dokaz na področju trboveljske župnije. Mariborski pokrajinski arhiv hrani trboveljski župnijski urbar iz leta 1744 in v njem je navedenih več odcepljenih kmetij, ki jih terezijanski kataster še ne navaja. Očividno jih ne priznava zato, ker je SENOZEŠKA IN OGESKA VEJA AŠKERČEVEGA RODU / Matija oc 1'ršula. roj. Derčun, v d. Hrnšovar Marija. ___ »1822 oo Martin Pepev mik Jurij * 1790 Franc »1792 0c I ršula. roj. Klenovšek Lucija »1794 Anton »1824 00 A pata, roj. Knez Franc »1826 Oo Jožefa, roj. Jianli, i d. Zupan Gašper "t HM) +1841 Jakob •1832 f 1 Oc Matevž Kmet 00 Jožef škofca Ma ri ia » 170" A frata ApolaniijaiEliizabeta »1835 »1«35 * 1838 Jakob 1180.3 00 Terezija, roj. kan dol f Franc 1829 Gašper *183t Jožef »1833 111939 Terezi |a *1833 Marija * 1836 Terezija, roj. Kandolf Lucija «1839 00 Jožef Ožek Martiin »184:2 Oo Marija, roj. Gorišek Ožbalt Matevž »1843 »1848 Cecilija ANTON Marjeta Marija 41847 *». 1. 18% »1858 «1860 tl». VI. 1912 Mihael »186-2 00 \eža, roj. Podipečan lanez "t 864 Oo Hozalija. roj. K urnik Klizabeta * 186" + 1911 Ma ri ia, ' 1860 + 1863 Ana •1867 + IK"0 Alo jzitja 11864 Jernej »1S65 Jurij ♦1868 Jera -1871 Jožef '•"1874 Mirhael »1877 Jožefa Anton Leopold Jožef Mihael *1909 *1i9i10 »191 Matija Aškerc in Uršula, roj Derčun, ovd. Hrušovar. Uršula, ovdovela Hrušovarka, se, je vnovič poročila. Za ženina si je izbrala Matijo Aškerca iz Tevč. Poroka se je vršila 9. februarja 1789 v Laškem. Priči sta bila Martin Bakun iz Tevč in Martin Borina s Senožeti. Četudi Matija ob poroki še ni postal pravni lastnik (odnosno solastnik) kmetije, na katero se je priženil, ga vendar matične knjige redno označujejo kot Hrušovarja, pri tem tu in tam izpuščajo celo priimek. Dne 20. aprila 1795 sta pa pred graščinsko gosposko v Laškem Matija Aškerc in Uršula kmetijo tudi pravno prevzela. V denarju sta morala šteti 160 goldinarjev, kar je bila tudi za tedanje čase majhna vsota. Izmed Pon-gračevih otrok so še živele vse štiri sestre: Neža in Helena sta bili že poročeni na širski strani (v loški gospoščini), prva se je po možu pisala Brinovec, a druga Verbič, Marjeta in Jera pa sta bili še doma, Jera se je pozneje poročila z nekim Pelkom. Prvi dve sestri sta bili gotovo že dobili svoj delež, ko sta se poročili, saj sta se leta 1795 odrekli nadaljnjim zahtevam, tretja se jim je odrekla leta 1798 in četrta leta 1799. Verjetno je Matija za odpravo sester uporabil tudi svojo doto. Ko se je ženil, mu je oče v Tevčah dal 60 goldinarjev, pozneje (1808), ko se je oče v Tevčah odrekel kmetiji, je pa dobil še 96 goldinarjev in 2 krajcarja. Njegova dota je bila torej skoraj enaka vsoti, ki jo je moral šteti za Hrušovarjevo. Ostali bratje in sestre v Tevčah so dobili enak delež. Matija Aškerc in žena Uršula sta imela petero otrok: Jurij se je rodil 2. aprila 1790, Franc 27. marca 1792, Lucija 9. decembra 1794, Marija 3. septembra 1797 in Jakob 2. maja 1803. Matija in Uršula sta skromno, vendar dobro gospodarila. Ko je Uršula leta 1815 umrla, je bilo posestvo brez dolga. Zapuščinska razprava Iz zapisnika o zapuščinski razpravi, ki je bila po Uršulini smrti, je razvidno, da sta cenilca cenila zemljišča na 560 in poslopja na 100 goldinarjev. V hramu je bilo 3 škafe ajde in 6 škafov pšenice, ajdo sta cenila po 5 in pšenico po 6 goldinarjev. V hlevu je bilo troje glav, dva voliča sta cenila na 80 in kravo na 30 goldinarjev. Ker je bilo že po kolinah, je bila v svinjaku samo ena plemenska svinja, ki sta jo cenila na 10 goldinarjev. Zanimiva je visoka cena žita in živine, ki je gotovo v zvezi s slabimi letinami. Posestvo je prevzel sin Franc, in sicer za 660 goldinarjev, za vsoto, na katero so bila cenjena zemljišča z nepremičninami. Očetu je poleg zaženila, ki je znašalo 30 goldinarjev, pripadla polovica prevzemnine: 330 goldinarjev. Vendar si oče denarja ni dal izplačati, ampak ga je pustil v posestvu. Sin Franc se je obvezal, da ga bo primerno hranil in oblačil. Gosposka je vzela desetek od 660 goldinarjev, nekaj je bilo stroškov za pogreb, za cenitev in za pisarniško delo. Vse to so odšteli od 330 goldinarjev, ki so ostali po odbitku očetove polovice. K vsoti, ki so jo tako dobili, so prišteli vrednost premičnin. Tako so dobili 416 goldinarjev 56 krajcarjev. Ta vsota je bila določena za otroke kot dediče po materi. Ker je bila Uršulina hči iz prvega zakona, Marija, por. Rupnik, že dobila skoraj ves svoj delež, so vsoto 416 goldinarjev 56 krajcarjev razdelili med Matijeve in Uršuline otroke: Jurija, Franca, Jakoba in Marijo (Lucija je že umrla). Vsak izmed otrok je dobil nekaj nad 104 goldinarje. Iz zapuščinskega zapisnika je tudi razvidno, kake in katere parcele je kmetija obsegala. Navajajo se: njiva, senožet in sadovnjak Na bregu, njiva Pod žlebom, njiva in travnik Pod hribom, dve parceli gmajne Na Grmadi. Gmajna je bila razdeljena po nastanku kmetije. Pač pa se ne omenja gozd v Borovkah, ki ga je pozneje kmetija imela. Gozdno pobočje so namreč delili razmeroma pozno. Bilo je poprej gospoščinsko. Tudi šmarjetska kuracija, ki je bila ustanovljena šele leta 1789, je dobila svoj del. O pozni delitvi priča tudi ustno izročilo, ki se je do danes ohranilo pri Borovšaku: sedanji gospodar je slišal od očeta, da so si kmetje razdelili gozd sami. Hrušovarjevo je bilo najbolj oddaljeno, pa je vendar dobilo svojo postat najbolj na zahodu. Mladim kmetijam so pri delitvah gmajn in gozdov radi dajali najslabše deleže. Franc Aškerc in Uršula, roj. Klenovšek Franc Aškerc se je 17. februarja 1821 oženil z Uršulo, roj. Klenovšek. Njemu je bilo tedaj osemindvajset in nevesti šestindvajset let. Nevesta je bila hči Valentina Klenovška in Lucije, roj. Peklar. Valentin in Lucija sta bila gospodarja na Bilbajevem, in sicer na severni izmed še ločenih dveh Bilba-jevih kmetij, ki so ju tedaj šteli h Klenovemu. Lucija je bila Pintarjeva s Sevc. Oče Matija je gotovo izprva pridno pomagal sinu pri gospodarstvu. Kmetijo sta nekoliko povečala s tem, da sta leta 1821 prikupila od Tabrovega njivo Pod Lokoj (urb. št. 345 b). Matija je umrl 5. februarja 1833, ko je bil star 74 let. Franc Aškerc in Uršula, roj. Klenovšek, sta imela osmero otrok: Marijo (roj. 21. januarja 1822), Antona (roj. 20. maja 1824), Franca de Paula (roj. 30. marca 1826), Gašperja (roj. 5. januarja 1830, umrl 25. maja 1841), Jakoba (roj. 3. januarja 1832, umrl 17. maja 1834), dvojčki Agato in Apolonijo (roj. 23. januarja 1835) in Elizabeto (roj. 1. novembra 1838). Franc je umrl 6. aprila 1851, star 58 let, žena Uršula pa leta 1885 (15. julija), stara 87 let. Ostali Matijevi in Uršulini otroci: Jurij, Marija in Jakob Jurij in Marija sta ostala doma: Jurij je umrl 15. aprila 1834. Jakob, najmlajši izmed otrok, se je 4. februarja 1826 oženil s Terezijo roj. Kandolf, in ustanovil ogeško vejo Aškerčevega rodu. Terezija je bila doma na Kovačevem. Leta 1828 sta od Jurija Teršeka kupila sedanje Po-karjevo, ki je tedaj nosilo domače ime Hrastovčanovo, in leta 1838 sta od ženine matere in očima prevzela tudi sosednje Kovačevo, kjer sta bila mlin in kovačnica. Jakob Aškerc in Terezija sta imela devetero otrok: Franca (roj. 1829), Gašperja (roj. 1831), dvojčka Jožefa in Terezijo (roj. 1835, Jožef umrl 1839), Marijo (roj. 1836), Lucijo (roj. 1839), Martina (roj. 1842), Ožbalta (roj. 1845) in Matevža (roj. 1845). Jakob in Terezija sta leta 1860 izročila Kovačevo hčeri Luciji in zetu Jožefu Ožeku. Hrastovčanovo sta pa izročila sinu Francu, ki se je leta 1865 oženil s Terezijo roj. Kandolf z Belega (Cehovinovo). Franc je bil izučen mizar in je Kovačevo leta 1881 prodal. Z ženo sta imela petero otrok: Jerneja (roj. 1865), Jurija (roj. 1868), Jero (roj. 1871), Jožefa (roj. 1874) in Mihaela (roj. 1877). Ko je bilo Hrastovčanovo prodano, sta po zamenjavi prišla nanj Lucija in njen mož Jožef Ožek. Jožef je prinesel k hiši ime Pokar, kajti bil je skladiščnik (pokar) na postaji. Martin, srednji Jakobov sin, je bil delavec. Od očeta je dobil nekaj zemlje v Stojanškovem grabnu in si je tam postavil hišico. Leta 1879 se je oženil z Marijo, roj. Gorišek. Lucije Aškerčeve in Jožefa Ožeka potomci so še danes v kraju, ostali ogeški člani Aškerčevega rodu so pa odšli v širni svet. Franca Aškerca in Uršule hči Marija in Elizabeta ter sin Franc Najstarejši otrok Franca Aškerca in Uršule, Marija, se je 18. februarja 1849 poročila z Martinom Pepevnakom iz Suhega Dola. Pred zakonom je imela hčer Cecilijo (roj. 1847, umrlo 1914), ki je ostala doma na Hrušo-varjevem. Elizabeta, najmlajša izmed otrok, se je 19. februarja 1871 poročila z Jožefom Škofcem iz Gorice pri Sv. Jederti, ki je tam kovaško obrt prevzel po očetu Antonu in je bil znan daleč naokrog. Sin Franc je bil mizar in se je 20. oktobra 1860 poročil z Jožefo, roj. Jarh, ovd. Zupan. V Lurdu ga je leta 1891 na koru zadela kap. Anton Aškerc in Agata, roj, Knez Preden je Franc umrl, je 20. avgusta 1850 izročil kmetijo najstarejšemu sinu Antonu za 800 goldinarjev. Od tega so dobili ostali otroci: Marija, Franc. Agata, Apolonija in Elizabeta po 79 goldinarjev 30,5 krajcarjev dote. Prevzemna pogodba ni ohranjena, kajti v knjigo vezana zbirka listin laškega graščinskega urada se je med zadnjo vojno izgubila prav za to leto, ki je bilo zadnje pred uvedbo državnih sodišč. Anton Aškerc se je 13. februarja 1854 poročil z Agato Knez z Globokega. S tem si je pridobil upanje, da postane gospodar na Knezovem, kajti Agata je bila edina hči Jurija Kneza ml. in Marije, roj. Zupanove iz Tremerij. Kmetija je leta 1751 obsegala dvojno urbarialno številko (20 in 21) in leta 1799 je Jurij Knez prikupil še Topliškovo kmetijo (urb. št. 23), ki je prišla na dražbo. Tako je kmetija obsegala tri manjše kmetije in je bila velika. Nikakor pa ni bila notranje trdna. Mlajšega Jurija Kneza je reševal iz stisk tast Ignacij, ki se je dal za dolžnih 811 goldinarjev na posestvo vknjižiti. A Jurij Knez ml. si je tudi pri sosedu Andreju Aškercu (Zupanu ali Kokotcu) izposodil 200 goldinarjev. Da se reši iz stiske, mu je leta 1839 prodal kmetijo z urbarialno štev. 20. To je bilo še premalo. Leta 1844 je prodal tudi urb. štev. 23, in sicer Jakobu Radišku-Peklaču, ki je prodal svojo prejšnjo kmetijo topliškim. Iz odcepitve dveh kmetij lahko razumemo, zakaj je bilo pri preostali kmetiji tako malo gospodarskih poslopij: hišica (št. 17), gospodarsko poslopje (ki ga pozneje zemljiška knjiga navaja kot stavbišče) ter kozolec na Grobelcah (nad cesto). Po poroki se je Anton Aškerc preselil na Globoko, čeprav je kmetijo prevzel šele leta 1869. Dne 9. januarja 1856 se je Antonu in Agati rodil prvorojenec Anton. Botra sta bila Maks Sušteršič in Helena Maček1. Leta 1857 1 Mačkovi so bili tedaj na Benovem (Kapelar.levem) v Dolenjem, Sušteršifii so bili tedaj v kraju, navajajo jih (sicer bolj redko) cerkveni spisi, v zemljiško-posestnih spisih jih pa ni ne tedaj ne prej in ne kasneje. Miha Maleš: Anton Aškerc in njegova rojstna hiša v Globokem (lesorez; 1922) se je rodil še sin Janez, ki pa je umrl že 10. maja 1857. Pri Antonu je kurat zapisal, da se je rodil na Senožetih, pri Janezu kot rojstni kraj navaja Globoko, pri obeh pa je bila babica stara mati Marija Knez, medtem ko je bila pri prvih otrocih, ki so se rodili na Senožetih, babica stara teta Terezija Aškerc z Ogeč in pri poznejših Derganka s Senožeti. Tudi staro rodbinsko izročilo pravi, da se je Anton rodil na Globokem. Sicer pa tudi noben starejši človek ne pravi drugače. Upoštevajoč oboje (babico in rodbinsko izročilo), sem mnenja, da moramo vendarle Globoko smatrati kot pesnikov rojstni kraj. Navedbi v rojstni knjigi ne moremo v polni meri verjeti, kajti župnik Vinkovič, star mož, se je pri vpisu Aškerčevih še enkrat zmotil. Po rojstvu drugega otroka sta se Anton in Agata preselila na Senožeti. Tam se jima je rodilo še pet otrok: Marjeta, ki je v indeksu navedena kot Marija (roj. 20. maja 1858, umrla 21. septembra 1859), Marija (roj. 10. avgusta 1860, umrla. 1863), Mihael (roj. 5. septembra 1862), Janez (roj. 30. avgusta 1864), Elizabeta (roj. 11. novembra 1867). Agata, Antonova žena in pesnikova mati, je umrla 7. januarja 1868 za pljučnico, stara šele 34 let. Drugi člani rodbine Ko sta se Anton Aškerc in žena Agata preselila na Senožeti, sta ostala v Globokem stara dva, Jurij Knez in žena Marija, sama. Vendar sta se pozneje, ko sta oslabela, tudi ona preselila na Senožeti. Tam je Jurij umrl 2. aprila 1878, ko mu je bilo 76 let, Marija pa je leta 1883 še živela2. Na Senožetih je bilo v hiši več prostora, a bilo je tam tudi več ljudi. Živela je še Antonova mati, Frančeva vdova Uršula, roj. Klenovšek; umrla je 15. julija 1885, stara 84 let. Brat Franc, mizar, je bil še doma, dokler se ni leta 1860 oženil. Poleg tega so bile pri hiši tri Antonove sestre: Agata, Apo- 2 Vendar je v šmarješki mrliški knjigi ne najdemo, tudi v šmiklavški je ni, morala je umreti kje drugje, morda v bolnišnici, toda tega danes ni mogoče ugotoviti, ker je povodenj leta 1954 uničila arhiv celjske bolnišnice. lonija in Elizabeta. Elizabeta je odšla od hiše leta 1871, ko se je poročila k Sv. Jederti. Agata in Apolonija sta pa ostali trajno doma. Agata je bila kopališčarka v toplicah, kjer je bila zaposlena v dobi sezone, Apolonija je pa delala na kmetiji. Kot četrta ožja sorodnica je bila doma tudi Cecilija, Antonova nečakinja, nezakonska oči starejše Antonove sestre Marije, ki je že leta 1849 zapustila rojstno hišo, ko se je poročila v Suhi Dol. Po moževi smrti pa se je Marija vsaj začasno z vsemi otroki zatekla na Hrušovarjevo. Število rodbinskih članov je pa še naraščalo. Ne samo, da se je množilo število Antonovih in Agatinih otrok, tudi Agata, Apolonija in Cecilija so imele otroke, ki so deloma ostali živi. Agata je 25. maja 1860 rodila hčer Marijo in 22. julija 1867 Ano. Apolonija je 29. maja 1864 dala življenje Alojziji, Cilka pa 10. aprila 1870 Mariji in 6. avgusta 1874 Lovrencu. Do smrti Antonove žene Agate (1868) so bile torej pri hiši tri rodilje: žena Agata sama in sestri Agata in Apolonija, po Agatini smrti pa ena: Cecilija. Gospodarske težave Ni najmanjšega poročila o tem, da bi bil Anton Aškerc lahkomiseln ali zapravljiv kmet, kakršnih je bilo v njegovem času nekoliko v ožji in širši okolici. Da je bil tak, bi o njem še danes govorili, kakor vedo za vse ostale. Nasprotno, bil je priden in marljiv gospodar, zasajal je sadno drevje, znal je za hišo napraviti vse, celo dobro je tkal, a tkalci so bili med kmeti redki tudi tedaj. Med ljudmi je imel ugled, saj je bil sedem let krajevni šolski ogleda (nadzornik) in več let cerkveni ključar. Da je bil naprednega mišljenja, o tem priča že to, da je poslal svojega prvorojenca Antona v šole. Kmetje se za kaj takega večinoma še danes težko odločijo, ako jim sploh taka misel pride v glavo. Bil je v mlajših letih vedrega duha, toda po ženini smrti, ko so nanj čedalje bolj pritiskale skrbi, je postal zamišljen in nejevoljen. Sin Anton piše o tem teti Agati in jo prosi, naj bo z očetom potrpežljiva, ako je kdaj siten. Anton Aškerc je prevzel posestvo na Senožetih v času, ko so bili pravkar ukinili kmečko podložnost in začeli kmetom poleg davkov vsako leto odrejati tudi odkupnino. Ko je posestvo prevzel, je bilo brez dolga, toda prevzemna vsota (800 goldinarjev) je bila razmeroma visoka in mu je izplačevanje dote delalo težave. Leta 1869 je prevzel še Knezovo na Globokem. Kaže, da je bilo to posestvo zadolženo in je Antonu Aškercu povečalo skrbi in bremena. Ker prevzemna pogodba ni ohranjena, je kaj določnega težko reči. A številna rodbina z lastnimi otroki in z otroki sester in nečakinje ter dvojim, prevžitkom mu je močno povečala skrbi. Moral se je zadolževati. Dolgovi so naraščali, posestvo je bilo nerešljivo. Antonov sin Anton, pesnik, piše teti Agati in se ji zahvaljuje, ker je rešila Hrušovarjevo, da ga ni odnesla Zoretova voda. Mislil je na Martina Potočina, Zoreta, gostilničarja pri Sv. Petru nasproti Radečam in lastnika broda. Ta je bil namreč glavni upnik. Vendar se dražba ni dala preprečiti. Prva osemdeseta leta sa bila usodna za toliko kmetij v okolici, podleglo jim je tudi Hrušovarjevo, komaj leto dni pozneje, ko je na dražbi prišla v druge roke tudi temeljna Aškerčeva kmetija v Tevčah. Na Hrušovarjevem se je vršila dražba 14. aprila in na Antonovem (Knezovem) 18. aprila 1883. Vzklicna vsota za Hrušovarjevo je bila 1356 goldinarjev in za Antonovo 687 goldinarjev. Med upniki je bila na prvem mestu davkarija (58 gold. 12,5 krajcarja). Na drugem mestu je bila Uršula Aškerc s prevžitkom, kapitalno ocenjenim s 659 goldinarji. Njej in hčeram Agati, Apoloniji in Elizabeti je pripadala tudi dota po 95 goldinarjev 95,5 krajcarja. Dolg Potočinovi vdovi Mariji je znašal 1368 goldinarjev 80 krajcarjev, Agati Aškerčevi kot prevzemnici po Juriju Teršeku 185 goldinarjev in Konstantinu Trappu 210 goldinarjev, Jeri Vo-lavškovi 200 goldinarjev, Mariji Černetovi 330 goldinarjev, Konstantinu Trappu kot prevzemniku po Jeri Blajevi 100 goldinarjev. Dva dolga pa sta bila manjša (40 goldinarjev in 78 goldinarjev 10 krajcarjev). Posestvo je izdražila posestnikova sestra, teta Agata za 1356 goldinarjev. S tem so bili kriti davkarija (z neko večjo mlajšo vsoto je pa propadla), vdova Uršula za prevžitek, ona in hčere za doto, cerkev in z manjšim zneskom Marija Potočin. Drugi dolgovi so vsaj začasno propadli. Po smrti matere Uršule bi šele postal prost njen preostali kapitalizirani prevžitek. Teta Agata je z dražbo prevzete obveznosti poravnala, tudi z materjo se je dogovorila glede dote in sodišče jo je 26. oktobra 1883 pripoznalo kot lastnico Hrušovarjeve kmetije. Med upniki na Antonovem (Knezovem) je bila na prvem mestu prav tako davkarija za ostanek 66 goldinarjev 21 krajcarjev. Na drugem mestu je bila prevžitkarica Marija Knez s tremi obveznicami v skupni vrednosti 322 goldinajrev 59 krajcarjev. Drugi upniki so bili isti ko pri Hrušovarjevem. Davkarija je dobila svoj zaostanek, Marija Knez vse in Marija Potočin še 304 goldinarjev 87 krajcarjev. Drugi upniki so propadli (med njimi tudi davkarija s poznejšo terjatvijo). Tudi to posestvo je izdražila teta Agata in sicer za 687 goldinarjev. Ko je poravnala prevzete obveznosti, med njimi izplačilo Mariji Knezovi, jo je sodišče prav tako 26. oktobra 1884 priznalo kot lastnico Antonovega (Knezovega) posestva. Teta Agata kot lastnica Hrušovarjevega in Antonovega Obe posestvi sta torej ostali v rokah Aškerčevega rodu, vendar je bila posest negotova, odvisna od Agatine volje. Agata se je leta 1886 poročila s topliškim hlapcem Matevžem Kmetom, ki je prišel na Hrušovarjevo. Matevž je bil sin Matija Kmeta in Jere, roj. Savšek, gospodarjev na Južnovi kmetiji, ki je bila tam, kjer sta danes trboveljska separacija in elektrarna. Navidezno se ni v hiši nič spremenilo, samo vodstvo je prevzela Agata. Bila je skopa in samosvoja ženska, ki na svojo zunanjost ni prav nič dala. Tudi po nakupu posestva je Agata še imela denar, saj je od Franca kupila dve gozdni parceli (leta 1900 in 1905) in travnik od Tabra (1909). Pač pa je prodala neki svoj gozd, ki je bil preveč od rok. Vendar se je število članov rodbine polagoma manjšalo. Dne 15. julija 1885 je umrla mati Uršula, stara 84 let. Dne 23. aprila 1911 je umrl nekdanji gospodar Anton Aškerc, pesnikov oče, star 85 let. Zadnja leta ni bil več doma S podporo sina pesnika je živel najprej pri Bogiliču in nato pri Farju (Jarhu): končno se je preselil k sinu Mihaelu in snahi Neži, ki sta prebivala pri Knezu na Senožetih. Pri njih je ostal do smrti. Otroci Agate in Cilke ter Apolonije so pomrli večinoma že prej: Agatini hčeri Marija 11. marca 1863 in Ana 21. decembra 1870, Cilkina hči Marija 18. decembra 1871 in sin Lovrenc 2G. avgusta 1893, star 19 let. Živa pa je ostala Apolonijina hči Alojzija. Prav tako so živeli otroci prejšnjega gospodarja Antona Aškerca in Agate, roj. Knez: Anton, Mihael, Janez in Elizabeta. izmed njih je Anton, pesnik, zapustil domačo hišo, ko je šel leta 1868 študirat. O počitnicah se je vračal domov. Ko je leta 1881 nastopil službo, so postali obiski redkejši; še redkeje je prihajal domov, ko je domačija postala Agatina last. Odkar je zapustil duhovniški poklic, ga pa dom ni več videl. Očetu je pošiljal mesec za mesecem podporo, z bratoma Mihaelom in Janezom pa se je srečaval samo na Zidanem mostu. Mihael se je 9. novembra 1908 oženil. Za nevesto si je izbral Nežo, hčer Jurija Podpečana in Helene roj. Potekev, ki sta tedaj gospodarila na Knezovem na Senožetih 11. Ženinu je bilo tedaj 46, a nevesti 22 let. Ob poroki je Mihael zapustil domačo hišo in je z ženo prebival na njenem domu. Tam so se jima rodili otroci: Jožefa (roj. 11. marca 1909, umrla 16. septembra 1909), Anton (roj. 20. maja 1910), Leopold (11. januarja 1911), Jožef (20. februarja 1913). Agata se je zaradi Mihaelove ženitve zelo jezila. Bala se je, da ji ne bo več delal na kmetiji. Sicer pa ni dobil od nje niti za obleko. Tudi po poroki je Mihael izprva še hodil delat na Hrušovarjevo. To se je pa nehalo, ko si je leta 1913 kupil Okrožnikovo kmetijico na Lukovici in se nanjo preselil. Tam sta se mu rodila še sinova Avgust (21. avgusta 1922) in Ignacij (15. julija 1925). Prej ko Mihael se je oženil njegov mlajši brat Janez. Za ženo si je izbral Rozalijo, roj. Kurnik. Leta 1900 sta si ob cesti pod Brezovo njivo pri Zidanem mostu kupila hišo in nekaj zemlje, ki je nekdaj pripadala veliki Mrzlak-Pepev-njakovi kmetiji. Pozneje je Janez odšel kot rudar v Nemčijo in je domačijo leta 1916 prodal Alojziju Ručmanu. Elizabeta, najmlajši otrok Antona Aškerca in Agate Knezove, je umrla leta 1911 v Ljubljani. Dne 11. julija 1911 je umrl tudi Matevž Kmet, Agatin mož. Apolonijo je pa Agata spodila od hiše. Dom se je tako izpraznil. Hišico na Globokem je Agata dala v najem krovcu Bebru. Po njegovi smrti je bivala v njej njegova hči Irčka z nezakonskim sinom Jožefom, ki je popravljal orgle, in še z nekaterimi člani rodbine. Pozneje so ti ljudje odšli v Kozjico, kjer so si pred vhodom v sotesko zgradili bajto. Dom je pa opustel. Tik pred prvo svetovno vojno je še imel streho, danes spominjata nanj samo še ostanek temeljnega zidu in groblja, vsa prerasla z grmovjem, preko katerega se vzpenja sadno drevje. Hrušovarjevo in Knezovo v cerkvenih rokah Leta 1917 je Agata posestvo dala iz rok, toda ne svojim ljudem. Dne 22. januarja je Andreju Kokotcu na Gračnici prodala več parcel, ki jih je imel ta že več let v najemu (parcele 935/3, 941, 942, 949, 943, 944.) Neugodno je na Agato vplival šmarjetski župnik Franc Trop. Obiskoval je starko na domu. Pregovoril jo je, da mu je v stiski dala najprej nekaj denarja, nato pa je, da bi dobila odpuščanje grehov, vso preostalo posest odstopila cerkvi. Dne 14. januarja 1917 jo je prodala župnijski cerkvi sv. Marjete za 2000 kron. Prodaja pa je bila samo formalna, kajti še isti dan je župnijski cerkvi (ki jo je zastopal župnik Franc Trop) pred laškim notarjem dr. Mrav-ljakom (Mravlaggom) v navzočnosti dveh prič kot posebno ustanovo volila obe posestvi. Radi odmere desetka so ju cenili na 5000 kron. V smislu ustanove naj bi se vsako leto na dan sv. Matevža (21. septembra) čitala slovesna maša za Matevža in Agato in vsako nedeljo in zapovedan praznik naj bi duhovnik s prižnice za oba molil očenaš in češčenomarijo. Vendar si je Agata pridržala pravico dosmrtnega uživanja obeh posestev, toda s pridržkom, da od posestva in gozdov ne sme ničesar prodati, davke pa mora plačevati sama. Glede izvedbe darilne pogodbe so bile neke težave pri namestništvu in ordinariatu. Zato so ji 17. maja pred notarjem in pričami dodali dodatek, po katerem se posestvi volita ne župnijski cerkvi, ampak izrecno: ustanovi Matevža in Agate Kmet pri župnijski cerkvi sv. Marjete pri Rimskih Toplicah. Toda Agata posestev ni uživala, ampak ju je kar izročila cerkvi. Župnik ju je dajal v najem. Pri tem so zlasti poslopja trpela veliko škodo, kajti nihče jih ni popravljal. Mihael, Agatin nečak in pesnikov brat, ki je imel po sorodstvu, delu in veselju do kmečkega dela pravico do kmetije, je s tožbo skušal izpodbiti veljavnost tetine darilne pogodbe. Vendar brez uspeha. Agata je kmalu večkrat izjavila, da jo peče vest. To je njeno nekako moralno opravičilo. Agata ni več dolgo živela. Dne 5. aprila 1919 je umrla zapuščena v stari šoli nasproti župnišču. Sorodniki so ji poskrbeli za pogreb. S tem, da jih je popolnoma prezrla, si je pokvarila ime, ki ga je imela kot podpornica svojega nečaka, pesnika. Seveda, to je delala v nadi, da bo iz njega postal duhovnik. Bila je tudi v tem pogledu ekstremnejša od drugih kmečkih ljudi. Dne 12. junija 1932 je Zgodovinsko društvo v Mariboru odkrilo na domu na. Senožetih spominsko ploščo z napisom: V tej hiši je preživel svojo mladost Anton Aškerc, pesnik balad in romanc. 1856—1912. Zgodovinsko društvo v Mariboru. Župnik. Jakob Bohak je dal svoj pristanek na to, da se plošča vzida, in jo je sprejel v varstvo. Obnova kmetije in domačije Po svetovni vojni je postala posest na Senožetih in na Globokem splošno ljudsko premoženje. Upravo je prevzel OLO v Celju. Ta pa je posestvo izročil pesnikovemu nečaku Ignaciju in njegovi ženi Ljudmili. S tem je bilo vrnjeno Aškerčevi rodbini. Za stoletnico pesnikovega rojstva je OLO sklenil, da domačijo obnovi. V sporazumu z Zavodom za varstvo spomenikov je osnoval poseben odbor za obnovo Aškerčeve domačije. S svojim pietetnim dejanjem se je ljudska oblast poklonila spominu velikega pesnika epika, rodbini, iz katere je izšel, in rojakom kraja, kjer je preživel svojo mladost in si pridobil prve vtise ter mnogo pobud za svoje pesniško ustvarjanje. Na obnovljeni domačiji smo dne 10. junija 1956 obhajali stoletnico pesnikovega rojstva. Netiskani viri: matične knjige v Laškem, pri Sv. Lenartu, Sv. Jederti, Sv. Miklavžu in Sv. Marjeti; stara in nova zemljiška knjiga; zemljiško-posestni spisi; župnijska kronika pri Sv. Marjeti; šolska kronika pri Sv. Marjeti (v Rimskih Toplicah). Sirske matične knjige so bile med vojno v Loki in so z loškimi vred zgorele. AŠKERC IN NJEGOV SVET POD STRAŽNIKOM IN BOROVKAMI Anton Aškerc Aškerca poznamo predvsem iz let njegovega literarnega dela, njegovega boja za napredek, kakor nam ga opisujejo njegovi znanci iz literarnih in drugih javnih krogov, ki so ga srečavali na ulici in ki so imeli kakršnokoli priliko, da. so ga spoznali. Njegova človeška podoba je močno pod vtisom zadnjih let njegovega življenja v Ljubljani, ko se zapira vase in se krčevito bori za uveljavljanje svojih nazorov, ko z raznimi potovanji beži iz naših ozkih domačih razmer v daljni svet, kakor bi hotel bežati pred samim seboj. Kot človeka ga poznamo tudi iz njegovih del, vendar čestokrat dobivamo vtis, kakor da je prišel v naše javno kulturno življenje kot odrasel, že izklesan človek, ki je bil že ob pričetku svojega literarnega nastopa zrel mož, kakor da ni imel tudi on svoje mladosti in da ni tudi on, kakor vsakdo, šel skozi mladostne sanje, dvome in iskanja. Kake razmere so ga oblikovale kot otroka, kako mesto zavzema v njegovi duševnosti svet pod Stražnikom in Borovkami1, njegov domači kraj, kako gledajo nanj svojci5; to so vprašanja, ki ne morejo biti brezpomembna, ko ob stoletnici njegovega rojstva skušamo priti do njegove zaključne človeške podobe. Odgovor na ta vprašanja lahko iščemo v pesnikovi korespondenci z domačimi in v spominih njegovih najbližjih sorodnikov in najožjih rojakov. Po zaslugi naših literarnih zgodovinarjev dr. Ivana Prijatelja, dr. Antona Slodnjaka in dr. Mar je Boršnikove, avtorice obsežne monografije o Aškercu in urednice njegovega zbranega dela, je notranji lik Aškerca človeka precej dognan, zato bi bilo preveč pričakovati, da bi mogel s tem prispevkom odkriti kaj bistveno novega. Vendar se zdi, da smo dolžni rešiti vse spomine in morda opozoriti na nekatera doslej še premalo osvetljena mesta Aškerčeve korespondence, ki se nanašajo na njegova mlajša leta in predvsem na tisti svet, ki ga je Aškerc nosil v sebi, kot spomin na svoj dom in na svoje domače. Mislim, da ne more biti za osvetlitev Aškerčevega značaja brez pomena še tako droben spomin, ki naj kakorkoli prispeva k razjasnitvi vprašanj, kako je Aškerc kot človek gledal na svoj domači kraj, zlasti zato, ker je v svojih literarnih delih o tem razmeroma zelo malo povedal. Morda bi kdaj pozneje, kakor so to storili nekateri književniki, napisal kakšne spomine na svojo mladost, toda bil je preveč sredi boja, da bi se lahko spuščal v idilo svojih mladih let; morda tudi niso hranila zanj dovolj mikavnih in lepih spominov, da bi se s hrepenenjem vračal nazaj. Iz njegovih pisem, zlasti iz poslednjih, ki jih je pisal domačim, čutimo poleg nežnega in prisrčnega odnosa tudi neko 1 Tako pravijo domačini severni strani Kopitnika. 2 Prvi je na te probleme opozoril že Josip Wester s svojim spominskim spisom »V Aškerčevem rojstnem kraju« (LZ 1912, str. 427—434). Aškerčevi ožji sorodniki (fotografija; ok. 1900). Od desne na levo: sestra Liza, brat Miha, oče Anton in brat Janez z ženo. trpko občutje ob misli na dom. Marsikaj je v spominih privlačilo pesnika, pa mu tudi branilo, da bi se povračal domov, kakor da bi se bal odpirati že zaceljene rane. Poleg tega se mi je zdelo vredno ohraniti in zapisati tudi razne spomine o pesnikovih svojcih, ker ne osvetljuje samo njihovih lastnih značajev, ampak posredno pomagajo osvetliti tisto okolje, v katerem je pesnik rasel in se v mladih letih oblikoval, ter tako prispevajo k jasnejši podobi pesnikove duševne fiziognomije. Predvsem gre tu za pesnikovega očeta Antona, teto Ajtko, ki je že znana kot podpornica mladega Aškerca dijaka, in končno za njegove brate, sestro in druge, ki sestavljajo najožji krog pesnikovega doma, njegove »domače hiše«. Pesnikov oče Anton predstavlja že tretji rod Aškerčev, ki živijo na Hrušovarjevi domačiji na skrajnem spodnjem koncu velike senožeti in pod vasjo istega imena. Nad sto let so živo čutili povezanost s svojim domačim krajem in nepretrganost domačega ustnega izročila. Vključevali so se \ vse življenjske običaje in v način življenja svojega okolja, preživljali težke gospodarske razmere, ki so nastopile za naše kmečke domove sredi XIX. stoletja zaradi odkupnine in davkov po odpravi podložništva. Pomagati so si skušali s pridnostjo in delavnostjo, kakor so vedeli in znali. Pesnikov oče je priženil tudi na Globokem enako veliko posestvo in tako se je njegovo premoženje na zunaj utrdilo. Številna družina, za katero je moral skrbeti, in druge gospodarske težave, vse to je postavljalo pred njega prevelika bremena, da se je moral zadolževati, in ko je sin Tone študiral v celjskih srednjih šolah, so njegovega očeta že trle težke skrbi. Pri gospodarskih težavah mu je večkrat pomogla sestra Ajtka, a tudi ona, ki je bila rojena v tesnih razmerah, je gledala predvsem na svoje lastne osebne koristi in je denar bratu le posojala. Pri vseh teh razmerah pa je pesnikov oče vsaj v začetku svojega gospodarjenja veljal v bližnji okolici za uglednega gospodarja. Spoštovali so njegovo sposobnost, da je znal prijeti za vsako delo; bil je tesar in znan tudi kot tkalec. Ze prve Mohorjeve knjige se pojavljajo tudi v njegovi hiši in pozneje je ob priliki neke licitacije za umrlim župnikom Janezom Kunejem kupil vse njegove knjige, med njimi tudi nekaj letnikov Bleiweisovih Novic, od katerih je še danes ohranjen letnik 1850, nekaj zvezkov Slomškovih Drobtinic in najstarejše Mohorjeve knjige. Moža so poznali kot duhovitega, originalnega človeka, ki je bil po srcu dober, v izražanju pa nagel in tudi oster. Zaradi njegovega hitrega govorenja in jedrnate besede, s katero je skušal vzpodbuditi tudi svojega sobesednika in pri tem stalno uporabljal besedo: »Digo, digo!«, se ga je tudi ta beseda prijela kot vzdevek in so mu domači in bližnji znanci navadno rekli Digo. Imel je veliko smisla za humor. Se danes kroži med starejšimi ljudmi vrsta anekdot, ki dobro kažejo, kako je cenil duhovito in dobrodušno šalo in kako se je znal originalno in kratko odrezati. Znano je, da je mlatičem dal obesiti na pod na kavlje, kamor so obešali cepce, gnjat, klobase in drugo svinjino, da je lahko vsak sam odrezal, kolikor je hotel in kadar je hotel. Dejal jim je: »Mlatite v redu, pa ni treba preveč hiteti. Dalj ko boste mlatili, dalj bo potica!« To je bilo v skladu z lepo navado, da je bilo treba mlatičem dobro postreči. Se pred letom dni mi je pripovedoval devetinosemdesetletni Brezovšek, po domače Rihtarjev Jur iz Ogeč, kako je Digo nekoč, ko je nesel smodnik iz Zidanega mosta, lakonično odgovoril nekemu znancu, ki ga je vprašal, kaj nese. Bil je namreč cerkveni ključar in je kot tak še posebej skrbel, da so ob posebnih slavnostih pri fari streljali z možnarji ali, kakor je on dejal, s štuki. Tako je torej nekoč nesel smodnik v košu, ki ga je pokril s suknjičem. Srečal ga je nek znanec in ga vprašal: »Oče, kaj pa nesete?« Dobil je kratek odgovor: »Tja gor pridi, pa boš slišal.« Znanec je takoj uganil, da nese Hrušovar smodnik in je vedel, da se bo streljanje res dobro slišalo. Vsi ljudje, ki so ga spoznali, so ga spoštovali kot odkritosrčnega in dobrodušnega človeka, ki je povedal besedo vedno naravnost in brez ozira na levo in desno zabrusil v brk vsakemu, kar mu je bilo na srcu. Imel je velik smisel za natančnost izražanja in ni bila njegova navada, da bi na dolgo pleteničil. Zaradi, vseh teh lastnosti, zaradi možatosti in ker je vedel veliko povedati tudi o tem, kako je včasih bilo, je bil med ljudmi še posebno priljubljen. Smrt njegove žene, ki mu je zapustila še majhne, nebogljene otroke, je bila velik udarec za celotno hišo. Zaradi otrok se ni hotel drugič poročiti, bilo pa je v hiši tudi veliko drugih sorodnikov, ki so mu po svoje skušali pomagati, a bili so mu bolj v breme kot v pomoč. Tako so, ko je pesnik Aškerc preživljal svojo mladost, živeli na domu še starši pokojne matere in starši pesnikovega očeta, dalje teta Ajtka, brata Miha in Janez in sestra Liza. Poleg tega pa od časa do časa še otroci njegovih sester, ki so se zatekli k njemu in jih ni mogel odgnati, ker je bil predober. Zaradi težkih gospodarskih razmer, ki so težile v tistih časih slovenske kmetije in še posebej zaradi nesreče, ki je zadela hišo, ker je izgubila gospodinjo in mater, je pesnikov oče zabredel v dolgove in padel v roke oderuhom. Večkrat je pripovedoval o tem moj oče Miha, kako se je nekoč zgodilo,-da je prišel upnik Zore z vozom in je za obresti, ki jih pesnikov oče ni mogel plačati, odpeljal s poda vso pravkar omlačeno pšenico. Sledove o teh težavah najdemo tudi v pismih pesnika Aškerca, ki jih je pisal domov. Tako v pismu3, ki ga je pisal iz Maribora 23. 12. 1879, najdemo tudi naslednji stavek, namenjen teti A j tki: ». . . Hvala Vam tudi, da nazaj držite in podpirate, da se hiša v graben ne zvrne!« V pismu4, ki nima datuma in je bilo priloženo pismu številka 5, najdemo naslednji odstavek: »Končno se Vam draga teta še zato zahvalim, ker ste tako plaz ustavili, ne tisti plaz tam dol pri Zidanem mostu, ampak Zoretov plaz, ki je hotel Hrušovarjevo domačijo v Škatlo potegniti/«5 Teta A j t k a je s svojimi prihranki, kot kopališčarica v bližnjih Toplicah, lahko pomagala bratu ugnati nevarne upnike, toda s tem se je uveljavila tudi ona kot upnik in kmalu za tem 1883. leta je sama prevzela posestvo Hrušovarjevo in tudi priženjeno domačijo na Globokem. Ce bi bilo posestvo prodano, bi po pripovedovanju mojega očeta bil dolg poplačan pa bi še ostalo za otroke za doto. Teta Ajtka je torej dobila posestvo po nizki ceni, pri tem pa so se dogovorili tako, da bo pozneje vse izročila otrokom prejšnjega gospodarja, ker sama ni imela otrok. Ko pa je posestvo prevzela, so vedno bolj prihajale do veljave sebične poteze njenega značaja in se je začela uveljavljati kot gospodar, ki ne mara deliti svojega premoženja z drugimi. V hiši je postajalo vedno bolj neznosno in pogosti prepiri so privedli tako daleč, da je končno prejšnji gospodar in brat moral od doma in je zadnja leta svojega življenja moral preživljati pri tujih ljudeh. Prizadeti so bili tudi otroci, ker so bili opeharjeni za doto. Nazadnje se je stvar končala tako, da je teta dala vse svoje premoženje cerkvi in je tako posestvo začasno prešlo v tuje roke. Teta Ajtka je v naši literarni zgodovini zaradi podpiranja nečaka Antona nekoliko enostransko označena kot sicer dokaj svojevrstna, a vendar dobra ženica. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da je bila precej sama svoja in je bila v veliki meri kriva, da se je pri Hrušovarjevih razbilo pravo družinsko vzdušje. Breme domačih skrbi, ki so trle njenega brata, je ni tako prizadelo, kakor njega. Njena služba v bližnjem kopališču, kjer je živela od napitnin, pa je tudi po svoje pripomogla, da je polagoma zamrl v njej tisti osebni ponos, ki je tako značilen za ljudi, ki živijo v težkih razmerah. Bolj ko je prihajala v leta, bolj je podlegala eni sami strasti, kako kopičiti denar. Polagoma se je razvila v pravo skopuljo in v njej so zamrla vsa druga človeška čustva do domačih NUK Ms 972 C 5; gl. objavo Josipa Westra v 2iS 21/1937. 360. 4 NUK Ms 972 C 6; gl. ZiŠ 21/1937, 362. Pesnik misli na plaz, ki se je v noči od 15. do 16. januarja 1877 utrgal s strmega pobočja Kozja na levem bregu Savinje na nasprotni strani današnjega kamnoloma pri Zidanem mostu. Plaz je bil tako silen in potegnil je tako velike mase zemlje in kamenja, da je zasul dve hiši, pretrgal železnico in popolnoma zaprl Savinjo. Narasla voda na gornji strani plazu je vdrla v takratno tovarno olja in jo opustošila tako, da so se velike zaloge olja razlile po novonastalem jezeru. Med okoliškimi prebivalci, ki so se z zasilnimi čolni vozili po vodi in zajemali na vodi plavajoče olje, je bil tudi pesnikov brat Miha. Ta velika naravna katastrofa je bila med prebivalstvom še dolgo v spominu. — Škatla je ime za del gozda v bližini pod hišo, kjer so veliki skalnati prepadi. ljudi. Privoščila ni niti sebi niti drugim dobre hrane, čeprav so doma na posestvu veliko pridelali. Sadje je obilno rodilo, v hlevu so imeli vedno par težkih volov, saj so imeli dvoje posestev in bi jim ne bilo treba trpeti pomanjkanja. Značilno je, da se je moj oče o njej izražal sicer z nekim spoštovanjem, ki gre teti, a rad je ni imel, dosti bolj toplo je govoril o njenem možu Matevžu, ki je bil končno čisto tuj človek; priženil se je nekako tri leta po tem, ko je Ajtka postala posestnica na Hrušovarjevem. Poznala se je z njim že dolgo vrsto let, bil je kočijaž na Toplici, in skupaj sta živela v divjem zakonu. Ni znano, a verjetno je, da je imela svoja dva nezakonska otroka Marijo (1864) in Ano (1867) z njim. (Otroka sta že mlada umrla.) Zanimivo pa je, da je po pripovedovanju mojega očeta tedanji župnik Janžek napravil vsemu temu kar originalen konec. Neke nedelje je oba s prižnice oklical kot ženina in nevesto, ne da bi ju poprej sploh o tem vprašal. Morala sta se vdati in tako ju je leta 1886 poročil, ko je bilo teti že enain-petdeset let. Tudi pozneje je še dolgo hodila v poletnem času na Toplico v službo in je vse prihranke nalagala v hranilnico. Veljala je za zelo bogato, a nikdar ni povedala nikomur, koliko ima. Postajala je vedno bolj odljudna in ni trpela nobenega od svojih ljudi, posebno če ni bil sposoben, da bi ji delal zastonj. Nekoč se je zgodilo, da se je zatekla k njej njena nesrečna sestra Marija, ki je bila poročena v Savni peči v bližini Zidanega mosta, a je njeno gospodarstvo propadlo, da je morala nazadnje beračiti. Ajtka jo je brezobzirno nagnala od hiše in jo surovo ozmerjala kljub temu, da je bila vsa slabotna in potrebna pomoči. Vsa potrta in objokana, da tako ravna z njo njena lastna sestra, je prišla na Senožeti, kjer so jo sprejeli pri Knezovih, in io pridržali toliko časa, da se je okrepila. Ravnanje tete Ajtke pa je naletelo pri vseh sosedih na ostro obsojanje. Zaradi vsega tega se moramo čuditi, kako to, da je v razmerju do svojega nečaka Antona čisto drugačna, lahko rečemo, pravo nasprotje tisti Ajtki, ki jo sicer poznajo njeni svojci in bližnji sosedje. Iz pisem pesnika Aškerca čutimo, da je vendar bilo med njima mnogo prisrčnosti in iskrenosti, saj mu je rada pomagala z denarnimi podporami, kadarkoli jo je zato zaprosil. Lahko razumemo, kaj je pomenilo zanjo, da bo z njeno pomočjo postal njen nečak »gospod«, kar je bila v pojmovanju revnih in zaostalih kmečkih ljudi v tistih časih najvišja čast, ki jo je lahko dosegel kmečki sin. Končno pa je tudi upala, da ji bo nečak duhovnik, ki ji je v pismih tako prisrčno izražal hvaležnost, tudi pomagal, da ji bo oproščeno njeno vse prej kakor pobožno življenje v njenih mladih letih. Bili bi pa krivični, če ne bi hoteli razumeti, da se tako trd značaj pač lahko razvije v neizprosno surovem času, ki je tako stiskal naše preproste kmečke ljudi v tisti dobi. V globini njene duševnosti je bilo še nekaj pristnega, človeškega in ne moremo zanikati, da je bilo v njenem odnosu do nečaka Antona tudi mnogo pravega iskrenega, skoro materinskega, čustvovanja in jo je tudi ganilo, ko je čutila v njegovih pismih in tudi sicer, kako se je po bridki izgubi svoje matere navezal nanjo. Izmed ljudi iz domače hiše se je pesnik Aškerc poleg tete in očeta najbolj navezal na svojega brata Miho. Z njim se je razgovarjal dostikrat tudi pozneje in ga je bolj cenil kakor brata Janeza, s katerim se po značaju nista tako ujemala. Najmlajši brat Janez je bil predvsem praktičen človek in se je bolj znašel v gospodarskih prilikah kakor drugi domači. Bil je strojnik v tovarni v Zidanem mostu in si je v bližini postavil tudi lastno hišo, pri tem pa Anton Aškerc kot bogoslovec fotografija; 1879,80) mu je pomagal oče, ki mu je kot vešč tesar sam napravil ostrešje. Pozneje se je Janez izselil v Nemčijo, kjer je živel do zadnje vojne kot upokojen elektro-strojnik. Morda je pesnika Aškerca motilo, ker v njem ni našel pravega razumevanja do domače hiše in tistega spoštovanja do tradicij, ki so bile značilne za brata Miho. Ogledoval se je za udobnejšim in lažjim življenjem v velikem svetu in se je zanj prav lahko odločil. Brat Miha pa je bil ves navezan na dom, doma delal v upanju, da bo posestvo nekoč njegovo, in bil tako nekako poosebljena tradicija in nadaljevanje domačega Hrušovarjevega rodu. Iz Aškerčevih pisem, ki se niso vsa ohranila, pa tudi iz pripovedovanja mojega očeta, (pesnikovega brata) in matere Neže, vidimo, kako je bil Aškerc vesel, ko je zvedel, da se je brat poročil in ko je dobil prvega sina. Zavzemal se je tudi zato, da bi brat doma prevzel posestvo in je v tej zadevi celo posredoval pri teti Ajtki, ki pa o tem ni hotela še nič slišati in tako je pri tem posredovanju tudi ostalo, pesnik pa se ni dalje spuščal v domače razmere. Bilo je to leta 1908 in istega leta v jeseni se je moj oče tudi poročil z Nežo Podpečan, hčerjo soseda, po domače Kneza, ki se je kot bivši rudar priselil iz Zabukovce na Senožeti. Teta Ajtka tega njegovega koraka ni gledala z zadovoljstvom in je v tem tudi iskala izgovor, da je kljub posredovanju nečaka Antona lahko odlašala z izročitvijo posestva in celotnega gospodarstva nečaku Mihaelu, čeprav sama ni imela otrok. Vsi domači, kakor tudi moj oče Miha, so pesnika Aškerca zelo spoštovali in ga imeli tudi radi. Vselej, kadar je moj oče govoril o njem, je pripovedoval z nekim posebnim žarom pravega bratovskega čustva in najglobljega zaupanja. Nikdar ni prišlo med njima do kakega nesoglasja, čeprav ni mogel do kraja razumeti pesnikovega odločnega odklona od cerkve. Ljubezen do knjige in do branja je bila v hiši splošno znana in tudi moj oče je imel veliko knjig, ki jih je rad posojal tudi drugim. Bil je od leta 1898 dosmrtni ud Mohorjeve družbe in je rad prebiral Večernice in razne druge knjige. Tudi pri njem smo otroci spoznavali odpor in sovraštvo do krivic, ki jih je prizadejala gospoda preprostemu človeku tlačanu. Od očeta smo zvedeli, da so morali včasih kmetje hoditi na tlako, in izmed knjig, ki jih je imel, je posebno cenil Stric Tomovo kočo, ki opisuje trpljenje črnih sužnjev v Ameriki. Tudi pesniške zbirke, ki jih je brat pošiljal domov, je oče večkrat prebiral, posebno rad je bral iz prve njegove knjige". Tako za očeta pesnikovega, kakor tudi za njegova sinova Miho in Janeza, je značilno, da so bili trezni ljudje. Otroci nismo nikdar videli, da bi bil oče vinjen, kar sicer ob raznih priložnostih ni tako redek pojav. Vendar je bil tudi oče Miha rad dobre volje in je včasih celo zapel kako pesem, še rajši pa je poslušal lepo in ubrano petje. V odnosu do svojih otrok je bil vedno dober oče, ki pa svoje nežnosti na zunaj ni pokazal. Bil je v besedah kratek in stvaren, ob nedeljah in ob kakih drugih prilikah pa je vedno našel časa, da je odgovarjal na vprašanja in lepo razložil marsikaj, kar je zanimalo otroško radovednost, in večkrat povedal kai zanimivega iz življenja na svojem domu in v bližnji okolici, kar je sam doživel ali pa tudi slišal pripovedovati od svojega očeta. Doma je bilo kljub pomanjkanju prav srečno vzdušje, kakršno je možno med ljudmi, ki se imajo prav iskreno radi. Pravih veseljakov, ki bi imeli v sebi godčevsko naturo, da bi zabavali druge ljudi, v Aškerčevem rodu ni bilo. Bilo pa je prijetno občevati z njimi zaradi smisla za dovtip in za duhovito šalo. Po pripovedovanju očeta Mihaela bi bil v tem pogledu vendarle neka izjema brat pesnikovega očeta Franc, ki. je bil zelo vesel človek in velik šaljivec. Med takimi ljudmi in v takem okolju je dobival poznejši pesnik prve vtise o domačih navadah, o težavah in o prijetnih kakor tudi resnih trenotkih kmečkega življenja tistih časov. Pozneje, ko je študiral v bližnji gimnaziji, je sicer stanoval v Celju, vendar pa je prihajal domov na počitnice in tako z domačim življenjem še dolgo časa obdržal prave stike. Ko je umrla mati, je bilo sinu Antonu dvanajst let, njegovemu bratu Mihi šest in Janezu štiri leta. Oče mi je večkrat pripovedoval, kako je brata strašno prizadela materina smrt in se je še spominjal, kako se je jokal, da ga ni bilo mogoče utolažiti. Tudi njega je izguba prizadela in se je še medlo spominjal, kako se mu je čudno zdelo, da je bil brat Janez ob tem dogodku čisto ravnodušen in je celo prepeval neko veselo pesem, med tem ko je mati ležala na mrtvaškem odru. Kako je vse to prizadelo otroke, se je najbolj zavedal najstarejši sin Anton. Iz očetovega pripovedovanja smo občutili, da ga je najbolj prevzela bratova žalost in je šele ob njej zaslutil izgubo, ki je zadela vso hišo. 6 O tem gl. Fr. Roš: Zmagovita pravda Aškerčevega rodu, Obzornik 1956, str. 26—29. V jeseni istega leta, ko mu je umrla mati, je šel Anton v Celje v četrti razred osnovne šole in naslednje leto se je vpisal v gimnazijo. Ob težki izgubi svoje matere se je toliko bolj živo spominjal vsega lepega, kar ga je vezalo nanjo. S seboj je ponesel lepe spomine na domačo hišo in na veselo brezskrbno mladost. Težko doživetje ob smrti matere in njegov korak v nov, neznan svet, kamor ga je vodila želja po spoznanju, pa sta nadarjenemu kmečkemu otroku že zgodaj dala nek pečat resnosti, ki je tako značilna za njegova študentovska leta. Vsa njegova pisma, ki jih je pisal domov, kakor tudi njegovi odnosi do domačih ljudi, ki so mu tudi ohranili vso ljubezen, pa nam dokazujejo, da so naj nežnejša leta njegove mladosti hranila toliko bogastva in spominov, da je še pozneje v življenju iz njih lahko zajemal. In prav iz primerjave tega svojega revnega in zapostavljenega sveta z velikim, a Slovencem nenaklonjenim in krivičnim svetom se je porodilo pesniku Aškercu tisto pesniško ogorčenje in ogenj, s katerim se bori za pravico vseh ponižanih in zatiranih. Iz pisem teti Ajtki in očetu Antonu', ki so ohranjena in zajemajo dobo od zaključka študija na celjski gimnaziji do zadnjih let njegovega življenja v Ljubljani, čutimo poleg iskrenega nagnjenja do domačih ljudi določen smisel za humor in v nekaterih tudi neko zadržano domotožje. V njih čutimo zdravega in pristnega človeka, ki si je že izbral svojo življenjsko pot ter hoče slediti načelom, za katere se je odločil in jim podrediti samega sebe in vse svoje moči. Ker so pisma že znana8, želim opozoriti le na nekatera mesta, ki označujejo pesnikov odnos do doma in do domačih. Pesnikova pisma bratu Mihi, mojemu očetu9, so znana le v odlomkih9*. Tu bom navedel nekatera dobesedno v celoti druge samo v odlomkih in povzetkih. Posamezne značilne stavke iz danes izgubljenih pisem bom navedel po spominu. Oče nam je pisma večkrat bral in te značilne stavke navajal dobesedno. V prvih pismih največkrat prosi za denarno podporo in tudi obširneje poroča, kako se mu godi. Pri tem je vedno duhovit in vplete kako šalo; tako, da je lahko opaziti, kako si na ta način skuša z duhovitostjo pomagati iz zadrege. Njegove želje so izražene vljudno, vedno pa čutimo za njimi nek ponos in se prav nikjer ne poniža. V pismu teti Ajtki, iz Maribora 1878, v katerem je precej ironije in očitno kaže nezadovoljstvo s poklicem, za katerega študira v bogoslovju, je tudi značilno, kako ga vznemirjajo in težijo neurejene razmere doma. Zanima se za zdravje domačih in je zanje v skrbeh, posebno pa ga teži neprijetna slutnja, da se doma kregajo med seboj. To spoznamo iz naslednjih besed: »Pravite tudi, da zdaj so druge stiske. Rad bi seveda vedel, kaj je tudi to, ali zopet kak domači kreg in jeza ali kaj drugega? Če ni drugih stisk, kakor morebiti domača jeza, prosim Vas vse skupaj, spoprijaznite se in živite kolikor mogoče v miru, imejte potrpljenje drug z drugim — več Vam nočem pridigovati, tudi še nimam take pravice!—«10 V že omenjenih pismih iz Maribora, kjer se zahvaljuje teti, da je priskočila na pomoč in z denarjem, ki ga je posodila, pomagala rešiti dom nevarnega upnika Zoreta, vidimo, kako še živi z domom in doživlja vse domače težave in skrbi. Za prisrčno navezanost na dom je zelo značilno tudi pismo, ki 7 NUK Ms 972 Ca št. 1—28. 8 Objavil jih je Josip Wester v ZiS 21/1937, str. 356—366. 9 NUK Ms 972 C št. 1—5. fta Omenja jih Josip Wester v ZiS 21/1937, str. 366. 10 NUK Ms 972 C št. 3; ZiS 21/1937, str. 359. Aškerčev zbornik 4 aq / Aškerčevo pismo teti Ajtki 7. februarja 1881 JcM f *Ve t^ce /&4A r*k» — — — — — — O. DuikmL. Kaiimii pl. Kaukku-lcz privatnik — — g. A. DuMlo *»•*>», »tolnlk — — — — — — — gF Orabek Wr»lln»ki. ud porotnik - — — — - g R. D»jrl Socbj. kroj«4 — - — — — — g Slano Aroo HorgeoroL meirUr - g M V«bl« luk Bdeuuin. lUrlnu. menjat paaojcral«) d*DU}« L t. d — — — — — — g. VI Hoam O S E B E i Sum, q}«fOTS te&i Bjl|a Men Jadlt Rom*nowkx a rudnik bftske Uendrlbuoroo*« Au, dratabnlm knrgioje Z«gorik« — _ vEThU.n* I Ua"""ib III- Mtod čtoT«k— _______ £todant — — — — — — — —— $urk» _ — — —_____ OodJ m * VuUii Cm: polpraukli. Cntnlk, imifenJ In pl«al£L g Houot*. gd« B VnAa. g PoUtok g. Bedntriko*«. g. Pojbft gdi BlleeSant g. Pol g Harmu gdt Pnbkova. T7"stopziixia,: Parter: Sedeti I.do III. vrste I,- kr. „ IV. .VUI. . 90 „ „ IX. „ XI. „ 80 „ StojiMa.......... 40 „ Dijaške in voja&ke vstopnice 20 „ Vstopnina v lože 60 kr. Balkon: Sedeti I. vrst« .... 60 k r. II......50 „ III. „ .... 40 . Galerija: .Sedeti I. in II. vrslo 30 kr. III. do V. „ 20 , Stojišča..................10 „ Sedeti in lote m« dobivajo v stari čitalnični trafiki v Šelen-bnrgovih ulicah in na večer predstave pri blagajniei. V abonnetiienl na sedete jm lahko vstopi vsak dan. Prihodnja predstava v nedeljo, 21. januarja 1900: Na korist režiserju Rad. Inemannu „Oc! stopnje clo stopnje". Gledališki lepak za prvo uprizoritev Aškerčeve drame Izmajlov v Slovenskem deželaem gledališču v Ljubljani 1900 Irma Polakova kot grofica Vanda v Aškerčevi drami Izmajlov resno dramsko igralko. Že v naslednji sezoni pa so jo zaradi nekega incidenta odpustili, v Ljubljano se ni nikdar več vrnila v stalni angažma, takisto pa tudi k resnim dramskim vlogam nikoli več. Med kritiki je ugotavljal Gangl časten prirastek za izvirno slovensko dramatiko, čestital Aškercu za lepo delo"4, našel pa je v delu nekaj logičnih napak, četudi je hvalil spretnost v dialogu, po drugi plati pa sodil, da je dejanje preraztegnjeno, in dajal nasvete, katera dejanja bi bilo treba združiti itd. Karakterizacija Edelsteina mu je bila mojstrska in je videl jasnost v vseh značajih95. Štefe je v dolgem poročilu ugotovil, da Aškerčevo »izvirno« delo ni imelo uspeha, četudi so igralci dobro igrali. Drama da je bila menda napisana zato, da bi se Polakova pokazala v resni, večji vlogi. Po njegovem mnenju se poizkus, preleviti subreto v dramsko junakinjo, ni posebno posrečil"'5. Tržaška Edinost pa si je dala sporočiti iz Ljubljane, da je bila uprizoritev sijajen uspeh. Občinstvo je bilo navzoče v obilnem številu ter je z neko nestrpnostjo pričakovalo Aškerčevega dramskega prvenca. V prvih dveh dejanjih se je ljudstvo razživljalo ter je po izbornem tretjem dejanju viharno ploskalo in klicalo pisatelja na oder — zaman. Četrto dejanje pa da je bilo vprav klasično mojstrsko97. V resnici pa uprizoritev — kakor tudi je bila igralsko pripravljena —• ni bila uspeh za pisatelja, ki se je takoj po prvi in edini predstavi odločil, da za knjižno izdanje dramo predela. Vendar ne vemo za nobeno nadaljnjo uprizoritev knjižne predelave, celo vodstvo gledališča, ki je dramo prvič uprizorilo, se ni odločilo, da bi jo vnovič ponudilo občinstvu. Ko je drama v sredini aprila 1900 izšla v knjigi, so kritiki98 sodili o njej z bolj razvezanimi jeziki. Ugotavljali so zlasti, da nam je tuje okolje, v katero je postavil Aškerc svoje dramsko dogajanje, posamezni dogodki brez logične povezanosti, karakterizacija oseb slaba, nobene nove ideje, nobene nove misli, dramatične prvine zgodbe bi bilo treba bolj skrbno izbrati in izdelati, pisatelj ne pozna ženske duše, pa tudi duševnih dogajanj v glavni moški osebi ne zna dramatsko prikazati itd. Etbin Kristan, ki je kmalu potem napisal pohvalno oceno o Cankarjevi drami Jakob Ruda, je svojo obširno oceno drame Izmajlov sklenil takole: »Vsekakor pa je hvalevredno, da je poizkusil Aškerc svoje pero tudi na tem, doslej tako še malo rodovitnem polju. S tistimi, ki menijo, da mora pesnik v 94 SN 20. januarja 1900. 95 SN 22. januarja 1900. 90 S 20. januarja 1900. 97 E 22. januarja 1900. 98 SL 5. maja 1900 (Kosec-?); LZg 18. maja 1900 (Funtek); Soča 10. maja 1900.— SN 7. in 8. junija 1900 (Goestl); Ska 1900, str. 117 (Anžič-Klemenčič); Kat. Obzornik 1900, str. 284 (Opeka); E 25. januarja 1900; Jug 1901, str. 23. prvi vrsti svojo pridobljeno slavo čuvati in se paziti vsekakor koraka, ki bi utegnil razkriti tudi kakšno njegovo slabost, se nikakor ne strinjam, ker se mi zdi veliko bolj človeško, ako velikan kdaj stopi tudi v nižave, kjer je več sence nego sonca. In če bi napisal Aškerc še pet »ponesrečenih« dram, mu vendar vse skupaj ne bi mogle vzeti zaslug za naše pesništvo, ki ie bode gotovo tem bolj intenzivno negoval, ako izpozna, da je tam v prvi vrsti, ne le poklican, temveč — tudi izvoljen!«90 IV. OSTALI DRAMSKI POIZKUSI Morda je na. Aškerca učinkoval Stritarjev zgled, da je napisal še dve enodejanki, manj verjetno je na to vplivala praksa tedanjih nordijskih dramatikov, najbolj verjetno pa je Aškerca k temu nagnila izbrana snov. Tako sta nastali enodejanki Red sv. Jurija in Tujka, ki ju je pisatelj priključil knjižni izdaji svoje ponovno popravljene drame Izmajlov. Vsekakor so to bili trije dramatični poizkusi, s katerimi je Aškerc želel prodreti med slovenske dramatike, poizkusi, ki jih je pozneje slovensko knjigotrštvo oglašalo kot »tri dramatične študije«100. Obvestila o obeh Aškerčevih enodejankah so izšla hkrati z naznanilom o temeljiti predelavi Izmajlova101, kritike pa so izšle hkrati s kritikami Izmajlova98. Kritika je tudi pri enodejankah ponovno grajala postavitev zgodbe v neslovansko okolje, našla pa je pri enodejanki Red sv. Jurija neke podrobnosti, ki delajo igro boljšo od Izmajlova, zlasti ker Aškerc dobro zasleduje v oblikovanju svojo glavno zamisel. Tujka pa ji je dramatizirana novelistična skica brez dramatičnosti. Dobrohotno Funtkovo mnenje, da bi Aškerčevi enodejanki uprizarjali manjši odri, se nikakor ni hotelo uresničiti. Slovensko gledališče v Ljubljani je obe enodejanki sicer postavilo v repertoarni načrt za sezono 1900/01102, predložilo je že Red sv. Jurija deželni cenzuri103 in Govekar je že razdelil vloge. Igrali naj bi bili posamezne vloge naslednji igralci: Sarafanov Verovšek104 Saharov Deyl Tatjana G. Danilova Griška Boleška Nataša Riickova105 Krojač Danilo Rubinov Dobrovolny10,i Hišna107 Puhkova 99 »Delavec-Rdeei prapor«, 21. aprila 1900. 100 Koblar. Novejša slovenska drama I. (Klasje 33/34). str. 314-315. 101 SN 12. marca 1900. 102 SN 7. septembra 1900. 103 Odobritev cenzure se glasi: Z. 4245/pr. Predstavljanje te igre v tukajšnjem deželnem gledališču dovoljuje se dramatičnemu društvu v Ljubljani. Ljubljana, dne 18. septembra 1900. Žig. Po ukazu Wratschko s. r. 104 Osnovna razdelitev je zabeležena z Govekarjevo roko. Ime Verovšek pa je prečrtano s tinto, namesto tega je zabeleženo Dob (najbrž Dobrovolny). 103 Krista Riickova je govorila tudi Aškerčev Prolog na proslavi ob stoletnici Prešernovega rojstva na prireditvah 2. dec. 1900 (popoldne in zvečer) ter 4. dec. 1900 v Ljubljani. los prvotni zapis, najbrž Dobrovolny, je prečrtan in napisan Lier. ">7 V oklepaju je tu s tinto pripisano (učna oseba). Vsi našteti igralci so bili člani dramskega ansambla v Slovenskem gledališču v Lj. Zabeležba se nahaia V tiskanem izvodu enodejanke v Lit. hist. arhivu Dram. društva pod štev. 458, 692. Toda po pričevanju Frana Govekarja se je Aškerc uprl temu, da bi eno-dejanki igrali, in ga je pregovoril, »da se igri ne igrajta1"8. Vloge sem torej zopet pobral in igri spravil v gledališko knjižnico10".« Slovensko gledališče ni imelo nikoli več Aškerčeve dramatike v svojem repertoarju, niti ni Aškerca proslavilo po njegovi smrti. Enodejanko Red sv. Jurija pa je imelo v svojem repertoarnem načrtu Slovensko gledališče v Trstu za sezono 1907/08110, vendar je ni nikoli uprizorilo. Prav tako je isto gledališče kmalu po Aškerčevi smrti postavilo v svoj repertoarni načrt za sezono 1912/13 Aškerčevo dramo Izmajlov, igralo pa je ni ne v tej sezoni, pa tudi pozneje ne. Kakor vse kaže, je bila prva uprizoritev obeh enodejank Red sv. Jurija in Tujka v Novem mestu, kjer ju je uprizorila Narodna čitalnica 19. januarja 1901m. Prireditelji so se zavedali, da so prvi uprizoritelji Aškerčevih enodejank. Pri številnem občinstvu sta vzbudili veliko pozornost, zlasti Tujka je po sporočilih112 spričo ganljivega prizora po spravi matere-tujke (igrala Vašičeva) in sina (dr. Pajnič) globoko pretresla gledalce, ker so se igralci zelo potrudili. Po Aškerčevi smrti so priredili v Trstu »Aškerčevo proslavo«, ki jo je organiziral posebni odbor s tamošnjim Ljudskim odrom113. Dne 5. okt. 1912 je predaval o Aškercu Ivan Cankar114, v nedeljo 6. okt. 1912 pa so na »Aškerčevem večeru« poleg deklamacij njegovih pesmi in petja uprizorili obe njegovi enodejanki Red sv. Jurija in Tujka. Diletantje Ljudskega odra v Trstu so se zavedali, da so ob obeh »ponesrečenih delih Aškerca na polju dramatike« (kakor se glasi poročilo) prevzeli težko nalogo, vendar so jo rešili precej po-voljno115. S to prireditvijo se je oddolžil slovenski proletariat Aškerčevemu spominu. Nekoliko za tem je dne 8. decembra 1912 priredilo v Šmarju pri Jelšah ondotno Politično in gospodarsko društvo za šmarsko-rogaški-kozjanski okraj proslavo v spomin Aškerčeve smrti. To je bila razen prireditve v Trstu edina taka proslava na Slovenskem. Slavnostni govornik je bil dr. Fran Ilešič, šmarski. diletantje pa so uprizorili Aškerčevo enodejanko Tujka11". Četudi sta torej obe enodejanki ostali zvečine zunaj repertoarja slovenskih gledališč, pa je vendar zabeležiti nekaj prevodov. Tako ie propagator slovenskega slovstva med Hrvati Franjo Seljak prevedel zadnjo sceno eno-dejanke Red sv. Jurija v nemščino in prevod objavil pod naslovom Der St. Georgsorden117. Učitelj Fr. Lad. Jelinek je prevedel isto enodejanko v češčino, misleč, da jo je prevedel Aškerc iz ruskega izvirnika v slovenščino. Naslov tega češkega prevoda je Rad sv. Jiri. Naposled je Roman Zawilinski prevedel obe enodejanki v poljščino, ne da bi ju bili dozdaj igrali118. 108 Govekar: Iz spominov na Antona Aškerca. Sn 1912, str. 345. 109 Vlog danes ni več v Lit. hist. arhivu Dramatičnega društva. 110 E 29. septembra 1907. 111 SN 25. januarja 1901. 112 Dol. Novice 15. januarja in 1. februarja 1901. 113 Zarja 4. oktobra 1912. 114 Predavanje je bilo objavljeno v Zarji 9. in 10. oktobra 1912. 115 Zarja 10. oktobra 1912. 116 SN 18. novembra in 11. decembra 1912. Celjski »Narodni list« 5. in 12. decembra 1912. 117 Agramer Tagblatt, Zagreb, 30. julija 1904. 118 Plestenjak: Aškerc kot urednik Lj. Zvona. Odmevi. Leto II.; knjiga 2., 1932. str. 77. Od vseh teh prevodov so uprizorili le češki prevod enodejanke Red sv. Jurija v gledališču Uranie v Pragi spomladi 1904119. Aškerčev donos slovenski izvirni dramatiki bi bil s tem zaključen, četudi je zunanja oblika nekaterih Aškerčevih pesmi še taka, da se približuje igralski obliki (Ribniška čarovnica, Kongres na Araratu, Zlatorog, Veselo kopališče), vendar niso bile napisane z namenom, da bi Aškerca približale dramatiki, niti niso oblikovane po načelih dramaturgije. Edina izjema bi morda bil zgodovinski prizor iz osmega stoletja Knez Volkun, ki ga je Aškerc najprej objavil v Ljubljanskem Zvonu, nato pa v svoji zbirki Junaki. Toda tudi v tem, primeru gre za pesnitev v zunanji igralski obliki brez namena, da bi pisatelj zgodovinsko snov izoblikoval v dramatski izpeljavi. Že pri razboru Aškerčeve dramaturgije sem omenil, da se je Aškerc izjavil ob razmišljanju o »liričnem« značaju Slovencev, da bi bilo potrebno, naj slovenska dramatika podaja Slovencem krepke hrane in naj navaja k razmišljanju in dejanju. Ob iskanju temu ustrezajoče motivike je Aškerc izoblikoval svojo knjigo o Junakih in dal prizoru o ustoličenju zunanjo igrsko obliko. Naključje je hotelo, da je prav ta Aškerčev prizor do neke mere odigral vlogo, ki mu jo je bil Aškerc namenil. Tik pred prvo svetovno vojno je vsa Slovenija slavila petstoletnico usto-ličenja, proslava, ki je pripeljala do nekaterih revolucionarnih manifestacij mladine zlasti v Ljubljani. Nič manj pa ni slavilo obletnico prebivalstvo po vseh slovenskih pokrajinah, četudi ne toliko bučno. V Mariboru je ondotno Dramatično društvo proslavilo obletnico dne 19. aprila in 10. maja 1914 v Narodnem domu s svečanostjo, med katero so med drugim uprizorili Aškerčev prizor Knez Volkun in peto dejanje Jurčičeve tragedije12". Igri je zrežiral igralec Molek, v vlogah Volkuna in Vitomira pa sta nastopila Steinberger in Majer. Uprizoritev je s svojim prizorom ustoličenja na številno občinstvo napravila velik vtisk prav v tistem smislu, kot si je bil Aškerc želel, da je izzivala k dejanju . . . V. GLEDALIŠKA KRITIKA Imeli smo že priložnost dotakniti se Aškerčeve delavnosti kot gledališkega kritika. To delavnost je prvič sprožilo nenadno navdušenje pri prvi predstavi Govekarjeve dramatizacije Rokovnjači, nato pa se je je lotil kot urednik Ljubljanskega Zvona. Slovenska gledališka kritika je šele počasi in sočasno z razvojem našega gledališča začela stopati iz otroških povojev svojega razvoja. Levstik jo je od vsega početka le zmerno gojil, prepričan, da je treba za razvoj slovenskega gledališča bolj spodbudilnih in pospeševalnih besed, kakor pa takoj spočetka stroge obsodbe. Take obsodbe bi do neke mere preveč omajale in oslabile ljubiteljsko navdušenost prvih slovenskih diletantov, ki so se prav počasi izpre-minjali v nepoklicne slovenske igralce. V tem pogledu je Levstik vplival tudi na Stritarja. Pozneje so v mladem Slovenskem Narodu šli po istih stopinjah Jurčič, Kersnik in Tavčar, medtem ko je Leveč i v dnevniku i reviji kazal 110 LZ 1904, str. 255; Sn 1903/04, str. 190. »Uranie« je bilo ljudsko gledališče v Holešovicich v Pragi, od leta 1903 stalno. 120 Strmšek: Dramatično društvo v Mariboru, str. 13. — SN 21. aprila 1914; Straža 20. aprila 1914; Nar. list 9. in 23. aprila 1914 itd. že za spoznanje ostrejše poteze peresa, da pa protimladoslovensko pobarvane izbruhe Jakoba Alešovca komaj omenimo. Sčasoma, zlasti pa po vrnitvi Nollija, je gledališka kritika v Slovenskem Narodu dobila bolj strokovno obeležje, medtem ko je hkrati v predalih Slovenca začela dobivati izrazito idejno bojno lice (Ignacij Žitnik). Pozneje je gledališko poročanje prehajalo iz rok v roke, zdaj od pisateljev (Funtek, Gangl) med ljubitelje (Bleiweis, Bežek, Domicelj) in celo med nekdanje neposredne gledališke sodelavce (Fran Kristan) pa tudi še sodobne (Govekar), ki so dozorevali v gledališke praktike. Manjkalo je povečini kontinuitete, ki do neke mere vzpodbuja perspektivo in odreja določeno stopnjo izkušenosti pri mo-tritvi. večkrat ponavljajočih se odprtih gledaliških in igralskih vprašanj. Morda je Malovrhu bivanje v Parizu in opazovanje tamošnjega gledališkega življenja in izoblikovana trdovratnost njegovega časnikarskega poklica še najbolj koristilo pri njegovem kritičnem poslu o gledališču, ki ga je ponovno odlagal pa se ga vedno vnovič loteval. Revialno gledališko kritiko v Ljubljanskem Zvonu je po Funtku prevzel dr. Fran Zbašnik in jo zlasti v prvih letih od časa do časa poglabljal in izpopolnjeval, ne glede na to, da je bil glede revialne kritike docela pesimističnih misli. To pa načelno in tudi glede na svoje osebno udejstvovanje v tej smeri, čuditi se je zatorej, da je ta dvomljivec v vrednost svoje delovne spremljave slovenskega gledališkega dogajanja ohranjal zvestobo kontinuiteti svojega poročanja in zlasti v prvem, obdobju zadevnega sodelovanja, ko so ga še izpodbadale misli na lastno sodelovanje v izvirni slovenski dramatiki, kljub svoji že prislovični hladnokrvni in mirni presoji znal marsikaj povedati med vrsticami. To ga je sicer obvarovalo pred napadi in psovanji gledališke ožje in širše družine, pačilo pa je v strogem smislu njegovo vrednotenje in mu je jemalo zaželeno in potrebno skrajno verodostojnost. Aškerc je s svojo prvo kritiko, s katero je pozdravil prihod Govekarjevih Rokovnjačev in ki smo jo že omenili, pokazal vso preproščino in prostodušnost, s katero je pričel spremljati slovensko gledališko dogajanje. Res se je iz ob-zirov do stalnega gledališkega poročevalca Gangla zavaroval, da piše le literarno ne pa gledališko kritiko, toda s svojo primerjavo Rokovnjačev s Schiller-jevimi Razbojniki zopet enkrat dokazoval, da navdušenstvo nima pisati ne ene ne drugačne kritike in da ga ni zamenjati vsaj s tistim znanjem, ki zna določno oceniti perspektivo dogajanja v času in ne iz trenutka. Tudi je koj potem lahkomiselno pretrgal kontinuiteto Zbašnikovega gledališkega revialnega poročanja in ga v Ljubljanskem Zvonu sam prevzel. To je že bilo v času, ko je Aškerc .sodeloval kot tajnik Dramatičnega društva vsaj v administrativnem vodstvu gledališkega dogajanja in zato nosi njegovo revialno gledališko poročanje sledove nekaterih njegovih praktičnih izkustev. Po pravici rečeno so to bili sledovi njegove kompromisne črte v tem sodelovanju, ki ga je potiskala pod njegove vrhunske izjave v prosti publicistiki in polemiki eno leto prej, in mu narekovala tu in tam izpremembo njegovega — kakor se je prej zdelo — nekompromisnega stališča. Zato je rajši zabeleževal svojo misel o tem, da je besedilo Schillerjeve Device Orleanske godno za operni libreto, rajši beležil svoja filozofska razglabljanja o Detelovem Učenjaku namesto da bi dramaturško razčlenjeval osnove izvirne komedije v Slovencih in rajši iskal dramaturških pogrešk v Finžgarjevem Divjem lovcu, namesto da bi se perspektivično raznežil ob tej prvinski montaži naše alpsko-lovsko-plan-šarske romantike v prvi izvirni slovenski ljudski igri v pravem smislu besede. Skratka: Aškerčevo sodelovanje v gledališki kritiki je priložnostni poizkus brez globljih korenin. Minil je, kakor bi odrezal, ko je Aškerc odložil uredništvo revije. To pa je bil bolj zunanji razlog: že davno se je ob Izmajlovu prelomilo v Aškercu vse, kar bi ga še moglo idejno in srčno vezati tudi na našo gledališko kritiko. VI. ORGANIZATORICNA DEJAVNOST V DRAMATIČNEM DRUŠTVU Ob koncu sezone 1900/01 se je iztekla tudi obljuba, s katero sta prejšnje leto prevzela še enkratno intendanco Matej Hubad in Fran Milčinski. Ko je podpredsednik društva dr. Karel Bleiweis v odsotnosti predsednika dr. Ivana Tavčarja na občnem zboru 30. marca 1901 poročal o položaju društva pred začetkom novega poslovnega leta, se je z mehkim glasom obrnil na dotedanja intendanta, da bi ne odtegnila društvu svojih izkušenih moči in da bi vsaj čez poletje pomagala novemu odboru121. Kaže, da mehke besede niso imele zaželenega učinka, ker se je Hubad takoj zahvalil za prijazne besede in vsem, ki so podpirali intendanco. Tajniško poročilo Milčinskega na tem občnem zboru je bilo jako kratko, kar pa ne pomeni, da je polemika iz lanskega leta odnosno da so njeni rezultati prešli v sestav programa društva. Ker so pregrnili vso zadevo s plaščem molka, ni bilo na občnem zboru nič podrobnega poročati. Pač pa je občni zbor službo gledališkega tajnika podelil Franu Govekarju. Mimo poizkusa prenosa določenih poslov na odsek za repertoar in odsek za upravo, je občni zbor namesto po redu izstopivših odbornikov dr. Tavčarja, dr. Stareta in Prosenca ter Hubada in Milčinskega, ki sta se odborništvu odpovedala, izvolil ponovno dr. Tavčarja in dr. Stareta, nanovo pa Aškerca, dr. Janka Bleiweisa-Trsteni-škega in dr. Gojmira Kreka. Pri konstituiranju odbora je postal Aškerc tajnik društva. Dramatično društvo je imelo namreč to koristno navado, da se starejši odborniki društva niso nikoli oklepali svojih mest, da bi nalikovali na strujo starinov, temveč so dobrohotno nalagali nelahka društvena in gledališka bremena mladim nadebudnežem. Boja med starimi in mladimi v društvu zato nikoli ni bilo, temveč so se na najbolj občutljivih odborniških in intendantskih mestih nenehoma menjavali mladi sodelavci, dokler jih ni njih posel sam po sebi izločil kot izžgano surovino. Tako je prišel zdaj kot dobrodošel sodelavec v odbor Aškerc, da zavzame isto mesto kakor prej Milčinski in da se preizkusi ob tem, ko bo svoje teoretične domislice izpreminjal v gledališko prakso. Intendanco naj bi bila prevzela tržni nadzornik dr. Janko Bleiweis-Trsteniški in upokojeni kaplan Aškerc122, kar ni moglo Ivana Cankarja. niti najmanj razveseliti123. Prihodnje leto je imelo društvo zapovrstjo tri občne zbore odnosno njih nadalj evanja 14., 26. aprila in 1. maja, da je moglo rešiti najbolj pereča vprašanja gledališča, ki mu je zaradi denarnih razmer grozila huda stiska124. Na teh občnih zborih so ugotovili, da sta med sezono odstopila najmlajša društvena odbornika (Aškerc in dr. Gojmiir Krek), da ponovno izvoljeni Milčinski 121 SN 1. in 2. aprila 1901. 122 S 1. aprila 1901. 123 Cankar Klemenčičevi, CP II., 612. pismo; str. 353. 124 SN 15. in 28. aprila ter 2. maja 1902. a ^^amaličncaa dtMbtva" vn vuuvoeti: JI*' Ob«, *** J * Zapisnik odborove seje Dramatičnega društva v Ljubljani dne 7. avgusta 1901, ki ga je napisal Aškerc kot tajnik pod nobenim pogojem ne prevzame nove izvolitve. Nato sta bila med drugimi izmed mladih izvoljena v odbor dr. Fran Novak in dr. Vladimir Ravnihar. Ker je v tem letu dr. Ivan Tavčar definitivno odložil predsedstvo društva, je novi predsednik postal dr. Karel Bleiweis-Trsteniški. V teh, za društvo in gledališče nedvomno dokaj razburljivih dneh, je odšel Aškerc iz društvenega odbora, da se nikoli več ne sreča z njim. Ali so bili za njegov odstop merodajni važni razlogi, ki bi bili vršičili v hudih sporih med Aškercem in odborovo večino in zaradi katerih bi se bil Aškerc, braneč svoje nekomjpromisno stališče, uveljavljeno v letu polemike 1900, umaknil kot nepokorjen lev in branilec umetnosti? Kaže, da se je Aškerc v glavnem sprijaznil z ureditvijo gledališkega programa, kakor ga je na podlagi obrazložitve Milčinskega zdaj izoblikoval Govekar, v katerega roke je počasi prehajalo celotno vodstvo gledališča. Aškerc je spočetka marljivo opravljal svoje delo kot tajnik društva, se brigal za repertoar125, ter tako bil društvu po Govekar-jevem mnenju120 agilen tajnik, ki je napisal nekaj zapisnikov in pisal »par pisem«.127 Ne da bi uporabljal to Govekarjevo opazko kot zasmehovanje Aškerčevega sodelovanja v Dramatičnem društvu, se iz objavljenih virov komaj da izluščiti razlog in povod za Aškerčev odstop iz odbora. Po Govekarjevem mnenju127 naj bi v Aškercu prevladovala nekakšna čudna antipatija do sodelovanja v vsakršnem odboru. Milčinskega pripomba k Aškerčevemu odstopu se nanaša na stvarnejše razloge, ne glede na to, da jih je Milčinski zabeležil v šaljivem tonu: »Zdi se mi, par let pozneje so Aškerca izvolili v gledališki odbor in mu poverili sestavo repertoarja. Kadar hočeš kritiku zavezati usta, postavi ga na mesto, kjer naj dela, mesto da govori. In je potem Aškerc kmalu izstopil iz odbora123.« Vendar menim, da je bil razlog za Aškerčev izstop to, da mu je postalo vse delo za gledališče nesmiselno, potem ko je pregoltal v sebi poraz ob Izmajlovu, povod zato pa najbrž spor z dr. Tavčarjem zaradi celjske slovenske gimnazije, dr. Tavčar pa je ta čas še bil hkrati predsednik Dramatičnega društva. Tako ni Aškerčev poseg v organizacijsko delo slovenskega gledališkega dogajanja prinesel nobenih posebnosti. SKLEP Anton Aškerc se je srečal s slovenskim gledališčem v času, ko ga je v dobršni meri začela zapuščati njegova početna mogočna stvariteljska sila, medtem ko je duševno in telesno še bil pripravljen za vsakovrstne naloge, ki jih je pričakoval ob izpremembi svojega življenjskega položaja s preselitvijo v Ljubljano. Ne kaže, da bi ga bilo gledališče posebno privlačevalo, dokler ni stopil v tesnejše zveze z njim, ko se je znašel v kulturni sredini slovenskega glavnega mesta. Za svoj čas je imel presenetljiv posluh za organske pomanjkljivosti nedržavnega in zamudniškega naroda in je želel z vso svojo silo sodelovati pri oblikovanju nove duševnosti slovenskega naroda, zlasti ko je na lastne oči videl, s kakšno prvobitno silo se je pod vodstvom njegovega pokrovitelja Ivana Hribarja na novo oblikovala po potresni katastrofi poškodovana 125 Odmevi II., knjiga 2., 1932, str. 78. *26 Sn 1912, str. 345. 127 Sn 1912, str. 310. 128 Milčinski: Življenjepis mojega peresa. (Cvetje in trnje, str. 11.) slovenska prestolnica Ljubljana. S pravilno slutnjo, podprto z opazovanjem razvojnih silnic drugih narodov, je premeril naše slovenske nedostatke, ki se Jih je namenil s svojo lastno tvornostjo odkrivati, razčiščevati in bližati možnostim slovenske rešitve. Ko ga je zajel vrtinec problematike slovenske izvirne dramatike, se je prostodušno predal tej novi možnosti udejstvovanja in — ne da bi docela izmeril svoje moči — želel aktivno sodelovati pri uravnavi vseh duševnih in zunanjih osnovnih pogojev za to. Pri tem ga je vabila navidezna lahkota pri oblikovanju dramskih besedil s pomočjo dramatizacijskih posegov, poizkus, iz katerega se je rodila njegova drama Izmajlov. Vse tri inačice preoblikovanja te drame dokazujejo njegov veliki napor, da bi predrl v neodkrito mu skrivnost dramskega ustvarjanja, za katero si je moral sam v svoji samoti naposled priznati, da mu je v zadnji popolnosti ostala navek zakrita. Toda še pred tem spoznanjem, ko je slogovno skušal predreti z naturalističnim oblikovanjem človeških usod kot doseženo stopnjo svojega slovstvenega razvoja, je imel priložnost doživeti izdajo te vrste slovstvene izpovedi po tistih, ki so jo započeli in so se zdaj predali nekakšnemu »narodnjakarstvu« v dramski obliki, da bi stregli povprečnemu okusu širokega gledališkega občinstva. Danes je domala jasno, kdo se je v svoji mladostni navihanosti domislil fikcije o »literarnem kartelu« med slovensko slovstveno sredino v slovenski prestolnici, duhovito uporabljajoč prispodobo iz živahnega gospodarskega življenja, ki se je ta mah v širokih zamahih kazalo pri drugih, razvitejših narodih. Zares pri tem ni mogel priti v poštev kakšen miselni trust, marveč kartel kot prvinska oblika združitve brez izgube individualnosti za dosego določenih namenov. Tako je moral biti ustrojen ta naš, nazovi »Literarni kartel«, ki pa je od vsega početka nosil s seboj kal smrti: ni bilo treba izdajstva več, kot da je Govekar s pozicij novostrujarskega naturalizma pod krinko »hude zmote« prešel na pozicije narodne igre in »narodne modernosti«, pa je »kartel« razpadel v svoje sestavne dele. Ko je polagal svoje osnovne temelje slovenski »narodni igri s petjem«, je imel Milčinski lahko delo, četudi ta velika gledališka polemika, po številu vsekakor prva zlasti glede na obsežnost in gledališki pomen, ni imela ne poražencev in ne zmagovalcev. Milčinski je prostovoljno zapustil svoje vodstveno mesto brez obžalovanja, Aškerc mu je sledil približno leto pozneje z istim občutkom, toda zato s preresnim življenjskim zaključkom, da se je s praktičnim uresničenjem svojega programa podajal na krhke robove izmikajoče se mu notranjosti. To, kar je bilo za Milčmskega praktična dvoletna staži-stovska preizkušnja, je bilo za Aškerca grenka življenjska zmota, polna samo-obtožbe in priznanj v bolni samoti. Dejstvo pa, da se je Aškerc za svoj dokončni prelom z gledališčem in vsakim sodelovanjem z njim odločil moško in brez pridržka, mu daje priznanje za dejanje, ki se ga je s tako muko izogibal pri svojih odločitvah, ko je šlo za epsko snovanje. Vsekakor mu je bila odločitev za izločitev dramske ustvarjalnosti lažja: šlo je pač za tujo prvino v njegovi duševnosti, za prvino, ki jo epik še vedno lahko pogreša . .. Zato se bodo naše misli, kadar se bodo srečavale z Aškerčevim sodelovanjem v slovenskem gledališču, laglje dotikale razbora njegove dramaturgije iz dveh razlogov. Prvič se je Aškerc dosihmal — razen prvih začetnikov slovenskega gledališča — prvi pripravil do razmišljanja o vprašanju dramaturgije s slovenskega stališča, s stališča majhnega naroda, in da je drugič iskal določeno rešitev z namenom, pomagati svojemu narodu. Četudi je bila njegova teoretična rešitev tega vprašanja povezana z idealno miselno osnovo njegovega vseslovanstva, je krila v sebi možnosti za priznanje duševnih plodov tudi slovenskega naroda v zboru tistih slovanskih narodov, ki bi znali take idealistične možnosti z realnimi posegi povzeti. V praksi se take možnosti še niso uresničile in ob zlomljenih dveh borcih v veliki gledališki polemiki je ostal zdrav le še smehljajoči se tretji. Na temeljih te polemike temelji razvoj slovenskega gledališča skoraj domala do prve svetovne vojne. Ta razvoj je bil izkaz kompromisarstva v Govekarjevem smislu in okviru slovenskega drobnega meščanstva tistega časa. V izvirni slovenski dramski produkciji mu je znamienje vzdajala narodna igra s petjem, ki se je počasi presnavljala v ljudsko igro, dokler ni gledališču vsilil svoje poglede, svojo misel in svoje igre — Ivan Cankar. To pa je bilo v perspektivi prihodnjih dni. Dosihmal ni bilo mogoče mimo Aškerčevih razglabljanj, četudi se niso uveljavljala s posebno miselno ostrino. Toda napisana so bila iz vročega srca, ki je želelo Sloveniji po njenih izbranih glasnikih omogočiti predor v veliki svet. Svojo osebno nemoč za dramsko ustvarjanje je goltaje skril s svojim umikom iz gledališča, s katerim se ni nikdar več prijateljsko srečal. Ni pa njegova krivda, če se slovenski predor v svet ni mogel uresničiti prej, kakor se je. ZAPISKI IN GRADIVO MOJI SPOMINI NA ANTONA AŠKERCA V zadnjem desetletju preteklega stoletja je bilo narodno življenje v Celju izredno živahno in razgibano. Bila je to doba dr. Josipa Serneca, zlasti pa dr. Ivana Dečka. Celje je dobilo svojo slovensko tiskarno — Dragotina Hribarja — zgrajen je bil Narodni dom, kjer so dobila streho in zatočišče vsa slovenska društva in organizacije. V tiskarni je jel izhajati slovenski tednik »Domovina« in dijaški list »Vesna«, ki so ga pisali in izdajali dunajski slovenski akademiki, Anton Bezenšek, profesor v Bolgariji, pa je tu prvi udarjal s svojim »Jugoslovanskim stenografom«, ki ga je tu tiskal, na jugoslovansko struno. V polnem jeku je bila takrat borba za celjsko slovensko gimnazijo. V prej mrtvem mestu je zavladalo novo življenje na gospodarskem, kulturnem in tudi političnem polju. Dramske predstave, koncerti, pevski nastopi, predavanja, vse te prireditve, ki so se zdaj vrstile druga za drugo v Čitalnici, so pritegnile široke množice v Narodni dom, zlasti pa še mladino, ki je hlepela po izobrazbi v svojem materinem jeziku. Valovi tega preporoda so kajpak zajeli tudi nas, učečo se mladino na gimnaziji. Zdaj smo se jeli —■ tudi po zaslugi novega profesorja slovenščine Mihaela Zavadlala — še bolj zavedati svoje narodnosti in se zbirati v krožke, kjer smo prebirali slovenske pisatelje in pesnike. Kulturna hrana nam je bil »Ljubljanski Zvon«, v njem pa smo predvsem iskali in oboževali Gorazda. Nismo vedeli, kdo se skriva pod tem psevdonimom, šepetalo pa se je, da je to — štajerski duhovnik, kaplan nekje na kmetih. To nam je bilo odkritje in vzrok več, da smo se zanj še bolj navduševali, saj je bil on prvi, ki je kot štajerski pesnik zbujal splošno pozornost in priznanje. In ko je izšla zbirka prej v »Ljubljanskem Zvonu« objavljenih Gorazdovih pesnitev pod naslovom »Balade in romance, napisal Anton Aškerc«, smo hlastno segli po tej knjigi. Svoje skromne prihranke sem porabil za nakup »Balad in romanc«, ki smo jih nato prebirali in se jih učili na pamet v našem krožku, v katerem so bili moji sošolci Ksaver Meško, Josip Goričar, J. Antloga in drugi. Ta krožek je bil za takratne razmere dokaj mnogostranski. Prebirali smo tudi Lam-petov »Dom in Svet«, hrvatski »Vienac« in srbsko »Brankovo kolo«, ter poleg »Zvona« seveda tudi dr. Mahničevega »Rimskega katolika«. Kritike tega lista na račun Gregorčiča — ki je bil tudi naš idol — in Aškerca so nas seveda silno ogorčile. Ko pa je dr. Mahnič poslal po svojem zaupniku v vsak višji razred kup svojega glasila s temi kritikami, je naše ogorčenje prekipelo. Sklenili, smo mu pošiljko vrniti s spremnim pismom. Rečeno — storjeno! Neprijetno pa nas je »Rimski katolik« presenetil v svoji prihodnji številki. Na rdečih svojih platnicah je ponatisnil naše pismo, ki se je glasilo takole: Celje, 23. III. 1893 »Rimski katolik« je nenadoma kot povodenj preplavil celjsko gimnazijo. Tega si ne znamo razlagati: so li, velemožni g. doktor, izvolili velikodušno presenetiti nas z listom kot postnim darilom? Prebrali smo stran na stran, a za nas nismo nič koristnega, nič zanimivega zapazili. In kaki nazori, kake zahteve?! Da bi mi postali verski fanatiki, kakor je Vaša učenost? Sploh se med dijaki nihče ne ujema z nazori »Rimskega katolika« razen kopice onih, ki so za Judeževe groše prodali lastno prepričanje. Mi jih smatramo za izdajice narodne stvari! Prosimo Vas, gospod doktor, ne nadlegujte nas več! Ako udrihate po nas in po dijaškem glasilu »Vesni«, nič nas ne vznemirja, prosimo pa, da opustite »dijaške priloge« v Vašem listu, ni pač značajno, ako nam veje od ene in iste strani laskanje in graja. Toliko da se ne bo mislilo, da je vse štajersko dijaštvo v Vašem ostrogu. (Slede izmišljeni podpisi.) Aškerčev zbornik 1(1 145 Prepričani smo bili, da bodo na zavodu takoj uvedli zaradi tega pisma strogo preiskavo in skušali dognati, kdo so podpisniki tega pisma. Profesor verouka na gimnaziji je bil takrat Ivan Krušič, star gospod, zelo širokogruden, ki mu Mahničev in njegovih pristašev zelotizem ni bil prav nič po godu. (Žena pokojnega univerzitetnega profesorja Frana Kidriča in mati Borisa Kidriča je bila nečakinja profesorja Krušiča. Stari profesor je imel pri sebi dve nečakinji, znani z nami dijaki, ki sta imeli velik vpliv na svojega strica.) Dasi je celjska opatija tako preiskavo zahtevala, jo je Krušič odklonil in je tako tudi izostala, ker je ni zahteval kompe-tentni veroučitelj. Nam se torej ne samo ni nič zgodilo, nasprotno, med celjskim izobraženstvom so nas jeli upoštevati kot neustrašno, napredno mislečo mladino. Z inteligenco smo imeli vedno bolj tesne stike. Tako smo zvedeli, bilo je to spomladi 1893. leta, da je pesnik Anton Aškerc kaplan v Mozirju. Zame je bila ta vest posebno razveseljiva novica. Nudila se mi je kot Gornjesavinjčanu — in kot prvemu slovenskemu dijaku priložnost, da spoznam od nas vseh oboževanega pesnika in se mu poklonim. Na pragu so bile prav takrat štiridnevne binkoštne počitnice. Na binkoštno soboto zjutraj smo imeli še dijaško mašo, takoj po tej pa sem se odpravil peš iz Celja v Mozirje. S sabo sem vzel seveda tudi ominozni zvezek »Rimskega katolika«. Našel sem Aškerca sprehajajočega se med kaplanijo in cerkvijo ob znamenju, obraščenem z bujnim tisinim grmičevjem. Predstavljal sem si ga vitkega, bledega, kodrastega, idealno lepega moža, pred sabo pa sem zrl čokato osebo, v kratkem in lahkem listrskem suknjiču, širokih, zagorelih lic, z bujnimi nazaj zavihanimi lasmi. Priznam, bil sem malo razočaran. Pa zaslišim sonoren glas: »Studiosus, kar sem!« Predstavil sem se mu. Podal mi je roko rekoč: »Dolgo, ali pristno slovensko ime!« Zanimal se je za pouk slovenščine na gimnaziji, poudarjajoč da stari profesorji slovenščine niso znali v dijakih zbuditi dovolj zanimanja in ljubezni za slovenski jezik in književnost. »Naš sedanji profesor slovenščine Zavadlal, Goričan«, sem pripomnil, »nam vedno priporoča, naj pridno beremo slovenske pisatelje, zlasti Stritarja, Levstika, Kersnika, Gregorčiča, za vzor, kako je treba pisati pa nam stavlja ,Martina Krpana'. Radi poslušamo njegove besede, radi pa posegamo tudi po .Ljubljanskem Zvonu' ter ,Domu in svetu', brali pa smo tudi ,Rimskega katolika'. Zdaj pa nič več. Vrnili smo ga.« Ob teh besedah sem vzel iz žepa zadnjo številko »Rimskega katolika« in jo ponudil Aškercu, da jo pregleda. Široko in glasno se je zasmejal Aškerc rekoč, da je našo »nezaupnico« že bral, me prijel za rame z besedami: »Prav ste storili, fantje, prav je, da se zanimate za pojave v naši književnosti, toda za sedaj je glavno, fantje, da se učite!« Poslovil sem se proseč ga, če ga smem še obiskati. Odšel sem od njega dokaj razočaran. Mislil sem, da nas bo pohvalil in nam izrekel svoje priznanje, pa se je samo hladno izrazil, da smo prav storili, sicer pa nam je priporočal, naj se predvsem pridno učimo. V torek sem se vračal s počitnic v Celje. Bil sem spet na obisku pri Aškercu. Našel sem ga prav tam, kakor prejšnjo soboto, pred kaplanijo ob znamenju s tisinim grmičevjem. Aškerc je bil izredno dobro razpoložen. Šalil se je z menoj, me ošteval, ker sem si prižgal cigareto, češ da sem za tobak še premlad in prešibak, nato pa je pokazal na odlomljeno tišino grmičevje rekoč: »Včeraj je bil tu cerkveni shod in danes zjutraj je bilo prej tako krasno grmičevje vse obrezano in oblomljeno.« Debelo sem ga pogledal, ker ga nisem razumel. »Sancta simplicitas,« je vzkliknil, »vi tega ne veste? Včeraj smo imeli cerkveni shod in dekleta so si ponoči narezale tisinih mladik in nalomile tisinih vršičev za odpravo — svojega plodu.« Prvič sem to slišal in to iz Aškerčevih ust. Kot zrel mož sem govoril o stvari s prijatelji zdravniki, ki so vsi potrdili, da je bila tisa svoje dni in morda še danes pri nas na kmetih dobro znano in mnogo rabljeno, toda zelo nevarno sredstvo proti spočetju. Ko sem se poslavljal, je hotel vedeti, če je res Robanov kot izredno lepa, divje romantična planinska dolinica. Ko sem mu pritrdil, mi je rekel, da si vsekakor hoče poleti ogledati to znamenitost. Seveda sem se mu ponudil za spremljevalca. Podal mi je roko in smeje rekel: »Dobro, dobro, toda jaz nisem turist! Veste, raje uporabljam tujo besedo, kakor našo strašno skovanko ,hribolazec'!« Poleti ob velikih počitnicah sva z bratrancem Vladimirjem Herletom vsak dan pričakovala Aškerca. Pa ga ni bilo in ni bilo pa ni bilo od njega tudi nobene vesti. Nekega popoldneva, koncem julija ali začetkom avgusta sva srečala na vasi v Lučah župnika Eimenca, ki je bil na glasu konciliantnega duhovnika in so ga prav zato osumili nemškutarstva. Ustavil je naju rekoč: »Vaju bo tudi zanimalo: danes pridejo gospod Aškerc iz Mozirja v Luče. Naročil sem cerkovniku, naj vse pripravi, če bi gospod hoteli tu jutri maševati. Pa dvomim. Aškerc so ,Freidenker'. V nedeljo so imeli litanije vseh svetnikov, pa niso brali Sv. Peter, Sv. Pavel itd., ampak kar kratko: Peter, Pavel...« Smeje je še dostavil: »V Mariboru jih nič radi ne vidijo.« Našla sva Aškerca v gostilni »Pri Majdetu« (zdaj hotel »Raduha«), kjer smo nato skupaj večerjali postrvi, ki sem jih v ta namen nalovil. Aškerc je bil izredno dobro razpoložen in ko so mu prinesli v podpis gostilniško knjigo za tujce, je smeje se v njo zapisal: »Naj se svet še tako suče, nemške pa nikdar ne bodo Luče!« (Ta knjiga je, kakor so mi sporočili iz Luč, na žalost propadla v času nemške okupacije.) Seveda sem ga tudi jaz prosil za avtogram. Predložil sem mu svojo, takrat, ko je izšla, pri Kleinmayerju kupljeno izdajo »Balad in romanc«. Pogledal me je in vprašal: »Je to vaša knjiga?« Ko sem pritrdil, je s krepko potezo napisal na prvi strani: Cist značaj in umna glava, največja rodoljubu slava! Ant. Aškerc Te »Balade in romance« sem čuval kot najdražjo svetinjo: kot študent, urednik, v internaciji 1915 in 1916, kot mobiliziranec leta 1917 in 1918, na ruskem Poljskem, v Galiciji, na Madžarskem in Češkem pa sem knjigo vendar srečno prinesel s seboj novembra 1918 v Ljubljano. Imel sem jo stalno v redakciji na svoji pisalni mizi. Eden izmed mojih prijateljev me je nekoč prosil, naj mu jo posodim. Nisem si ga zapisal. Tako sem pozabil na njegovo ime, on pa na vrnitev. Gotovo je knjiga v kaki zasebni knjižnici — zdi se mi, da sem jo posodil prijatelju, pokojnemu profesorju Majcnu. Kdor bi jo odkril, ali jo ima, ga prosim, naj vrne te »Balade in romance« (prva, elegantno, rdeče vezana izdaja) ali meni, ali še bolje odboru za Aškerčev spomenik v Celju, ki jih bo gotovo rad prevzel v svojo last. Drugi dan zgodaj zjutraj smo se odpravili v Robanov kot. Takrat ceste iz Luč v Solčavo še ni bilo. Edina, rekel bi, kozja steza, je bila skozi kakšna dva metra široko uho Igle. Tu sem Aškercu pokazal v ušesu Igle na dveh nasprotnih stenah odtiske človeške dlani s posebno izrazitimi vtisi prstov in pripomnil, da kmetsko ljudstvo trdno veruje, da je uho v Igli razmaknila Marija, mati božja — odtiski v skali so baje dlani njenih rok — in s tem odprla Solčavanom pot v svet. »Legenda!« se je smeje oglasil Aškerc, pozorno ogledoval odtise: »Kako pa to razlagajo geologi?« Nisem mu vedel odgovora. Iz Igle smo se spuščali po strmi stezi, polni grušča, ostrega kamenja in peska strmo navzdol proti Savinji k presihajočemu studencu. Aškerc ni bil »hribolazec«, kakor je sam rekel, in sem se tudi o tem prepričal, ker sva mu morala z bratrancem. pri spuščanju po stezi ponovno pomagati. Prišli smo k studencu prav takrat, ko je voda privrela iz tal. Polagoma je jela usihati, dokler ni po desetih minutah popolnoma usahnila. »Čuden pojav!« je rekel Aškerc. »Ali je tu tudi kaka legenda?« »Nisem je še slišal,« sem mu odgovoril. Od tu je bila pot proti Solčavi bolj zložna, mestoma celo kolovozna. Aškerc se je med potjo večkrat ustavil in užival v pogledu na nebotične, v sončnih žarkih kopajoče se stene Raduhe in na globoko pod nami šumečo, smaragdno zeleno Savinjo. Mimoidoče Solčavane, večinom drvarje in plavce je ustavljal in se z njimi razgovarjal. Zanimala ga je predvsem njih zares edinstvena govorica, ki ni ne štajersko, ne koroško, ne kranjsko narečje. Zlasti je zbudilo njegov interes to, da so mimoidoči domačini imenovali Savinjo dosledno »Savno«. To mu je nemara dalo povod, da je propagiral kasneje pisavo »Savina« in ne »Savinja«. S tem svojim stališčem se je, če se ne motim, zapletel v oster časopisni spor z dr. Josipom Tomin-škom. Prodrl s svojo pisavo ni. Na Beli (kmetija Bevšek) smo krenili s solčavskega pota na levo navkreber v dolinico Robanovega kota. Skupina Ojstrice, lesketajoče se v žarkih opoldanskega sonca, se je pojavila pred nami v vsej svoji veličastnosti. Aškerc je hotel vedeti imena vseh vrhov, ki obkrožajo dolinico. Zlasti ga je zanimalo, od kod imena kakor: Poljske device in Grofička. Sicer pa čudovita gorska panorama očividno nanj ni 10* 147 napravila posebnega vtisa, njega so bolj zanimali ljudje in njih govorica. Pot v Kot se le polagoma dviga, da se človeku zdi, kot bi hodil po ravnem. Aškerc, prej utrujen in molčeč, je zdaj oživel in postal živahen in zgovoren. Govoril je o lepoti ruskega jezika in ruske književnosti, poudarjajoč, da se slovenska mladina premalo zanima za ruski jezik in da zaradi tega skoraj nič ne pozna ruske literature, ki je ena prvih na svetu. Ustavili smo se pri kmetu Robanu, po katerem ima dolinica svoje ime. Zgledna čistoča v hiši in izredna gostoljubnost — gospodinja nam je postregla z rezinami solčavskega želodca, presnim maslom, svežim rženim kruhom in ruskim čajem — za Aškerca je bilo vse to nekaj čisto novega, še ne doživetega. Okrog poldneva smo prišli iz gozda na jaso pri pastirski koči, cd koder se navpično dvigajo, kakor bi rasle iz tal, strme stene Robanovega kota, Ojstrice in Grofičke. Jasa je rdeče žarela v polnem razcvetu »ravša« (rododendrona). Aškerc je kakor onemel obstal in se zagledal v cvetočo jaso, kjer se je med rdečim grmičevjem paslo na stotine snežno-belih ovac sloveče solčavske pasme. Zanj je bil to poseben užitek, saj prej še nikdar ni videl cvetočega »ravša« v toliki množini in ovac v tolikem številu. Obedovali smo pred pastirsko kočo v senci košatega planinskega gabra, kjer nam je zgovorna planšarica postregla s skromnim kosilom. Pripovedovala nam je, da gradimo Slovenci onkraj Kota na Molički planini svojo planinsko kočo in da zaradi tega zdaj hodi v stene mnogo naših ljudi. Aškerc jo je smeje prekinil z besedami: »Naj le hodijo, jaz pa ne pojdem v stene!« Res, on ni šel v stene Robanovega kota in on ni nikdar postal navdušen planinec, vendar pa je bil član SPD in se je udeležil ustanovnega zbora savinjske podružnice SPD leta 1893 in prav on je na prvem občnem zboru te podružnice leta 1894 v Mozirju predlagal, naj se koča na Molički planini imenuje Kocbekova koča. Na povratku iz Kota je Vladimir Herle omenil, da so imeli svoječasno tu v Robanovem kotu svoja lovišča celjski grofje. To je dalo Aškercu povod, da je jel obširno govoriti o zgodovini tega vladarskega rodu, poudarjajoč, da ni dvoma, da so bili gospodje Zovneški, kasneje Celjski grofje čisto slovenskega pokolenja. Posebno izčrpno je naslikal življenje in delovanje zadnjega Celjana Ulrika II., ki da je bil na skoku, da pod svojim žezlom združi Slovence, Hrvate in Srbe. Ulrik, ki so ga Srbi imenovali »Orlik«, se je poročil s Srbkinjo, hčerko despota Brankoviča-Smederevca, ki je bila pravoslavne vere. In zgodil se je edinstven primer v zgodovini — tako je razlagal Aškerc — da je takratni papež ne le dal dovoljenje za ta zakon, marveč je celo pristal na to, da dobe otroci iz tega zakona pravoslavno vzgojo, za katero bo skrbel na dvoru nastavljeni pravoslavni pop. Na celjski gimnaziji smo se kot prost predmet učili tudi štajersko zgodovino in v tej mimogrede tudi zgodovino celjskih grofov. Nihče izmed naših nemških profesorjev pa nam ni črhnil o tem, za tiste čase gotovo izjemnem in izrednem dogodku. Aškerc je očividno že takrat temeljito preštudiral vse, kar je zadevalo zgodovino celjskih grofov. Jaz sem morda kakšnih trideset let pozneje dobil v roke zgodovinsko delo o despotu Djordju Brankoviču-Smederevcu, ki ga je izdala Srbska akademija, in se prepričal o točnosti Aškerčevih trditev iz leta 1893. V tej knjigi sem tudi našel, da je bil papež, ki je širokogrudno dovolil Ulriku II. Celjskemu zakon s pravoslavno srbsko princesinjo Celestin, menda v tem oziru edina izjema med njegovimi predhodniki in nasledniki na Petrovi stolici. Pri Rogovilcu sem se poslovil. Aškerc je šel v Solčavo in Logarsko dolino. Spremljal ga je Vladimir Herle. Sel je obiskat svojega prijatelja župnika Miloša Smida, ki je po vsej Savinjski dolini slovel zaradi svoje izredne konciliantnosti in velike gostoljubnosti. Podal mi je roko rekoč: »Saj se bova v kratkem spet videla!« Pa se nisva. Videla sva se šele, ko smo graški slovenski visokošolci na povabilo napravili izlet začetkom junija 1898 v Celje in Šoštanj. Pozdravnega banketa v celjskem Narodnem domu se je udeležil tudi Aškerc. Bil je že v pokoju kot kaplan in v civilni obleki brez duhovniškega kolarja. Med govorniki je bil tudi Aškerc. Priredili smo mu seveda — saj je bil častni član našega društva — navdušene ovacije in se mu šli posamezno predstavit. Ko sva si segla v roke, je vzkliknil: »Midva pa se že poznava iz Robanovega kota! Veseli me, da ste šli na univerzo.« —• Koncem istega meseca je že nastopil službo arhivarja pri mestni občini v Ljubljani. Po raznih peripetijah sem prišel julija 1903 tudi jaz v Ljubljano. Stopil sem v redakcijo »Slovenskega Naroda« kot naslednik Frana Govekarja. V uredništvo Aškerc v tistem času ni hodil. Svoje prispevke za list je pošiljal po Govekarju, ki je ostal, tudi kot magistratni uradnik stalen listov sodelavec. Srečala sva se z Aškercem šele poleti 1904 na tako imenovani Večni poti (gozdna pot od Tivolija do sedanjega restavrana »Bellevue«). Nisem ga spoznal, ker ga še nisem videl zaraščenega s polno brado, Šele ko je s svojim značilnim smehom vzkliknil: »Jaz sem jaz, ta pravi!« in mi podal roko, sem spoznal, da je pred mano pesnik »Balad in romanc«. Povedal sem mu, da sem postal žurnalist. Prav grobo me je oštel, češ da slovenski časnikar nima prav nobene bodočnosti. Ves potrt sem se poslovil. Pozneje sva se večkrat srečavala na isti poti. Ko je leta 1905 padla na Daljnem vzhodu trdnjava Port Arthur, sva se tu srečala. Ustavil me je in vprašal: »Kdo pa je napisal članek o branilcu Port Arthurja, generalu Stesslu?« Priznal sem, da sem ga napisal jaz. Zarentačil je nad mano* »Ali ne veste, da je general Stessl Nemec, baltiški Nemec?!« Pozimi nisem zahajal v Tivoli na sprehod, pa sva se z Aškercem redkeje srečavala. V redakciji sem opazil, da moj takratni šef Malovrh ni bil posebno naklonjen Aškercu. Njegove prispevke, ki so bili sicer tudi bolj redki, je prinašal v uredništvo vedno le Govekar. Pri neki priložnosti sem vprašal Malovrha, zakaj se z Aškercem ne marata. Ni mi odgovoril. Zamahnil je z roko in zagodrnjal: »Je sitnež in pedant!« Ugotoviti pa moram: karkoli je Aškerc poslal prispevkov, vsi so v listu izšli. — Koncem meseca februarja, ali prve dni marca 1906, sneg se je po ulicah topil in, kakor pravimo v Ljubljani, je bila velika »plundra«, je prišlo zgodaj popoldne pet zelo skromno oblečenih možakarjev v redakcijo s pismom, naslovljenim na glavnega urednika. Malovrh ni rad sprejemal tujih obiskovalcev in jih je večinoma prepuščal meni v »poslovanje«. Prebral je pismo, pa ga izročil meni z navodilom, naj glede ureditve stvari prvenstveno stopim v zvezo z županom Ivanom Hribarjem. V pismu je stalo, da so prišleci begunci — mornarji, ki se jim je posrečilo pobegniti z uporne oklopnice »Potemkin« v Črnem morju, da prihajajo iz Bukarešte, da so brez vsakih sredstev in da bi radi prišli v Trst, kjer bi kot mornarji gotovo lahko našli kakšno zaposlitev. Tekel sem takoj k županu in ga k sreči našel v pisarni na magistratu. Pokazal sem mu pismo. Prebral ga je in opazil sem, da mu je stvar malo nerodna. Telefoniral je v pisarno po Aškerca in mu prav tako dal prebrati pismo. Zupan je bil mnenja, da je vsekakor treba Rusom pomagati in preskrbeti hrano in prenočišče, da pa previdnost veleva, da se čimprej odpravijo v Trst. Povedal sem, da jih nameravam takorekoč skriti v gostilni v Narodnem domu, kjer je bil gostilničar Kržišnik, vseskozi zanesljiv mož. Zupan je s tem soglašal in mi dal na razpolago sto ali več kron — natanko se ne spominjam več — za hrano, prenočišče in vlak v Trst. Rusi so bili za Aškerca velika zanimivost. Šel je naravnost v Narodni dom, kamor sem privedel ruske begunce. Med njimi in Aškercem se je takoj razpletel živahen razgovor. Jaz sem medtem šel na železniško postajo, da jim kupim vozovnice v Trst. Ko sem se vrnil, je bil Aškerc še vedno v krogu svojih novih znancev. Ko je odhajal, je rekel, da so neverjetno inteligentni, da so mu mnogo pripovedovali o dogodkih na oklopnici in da so po govorici sodeč Malorusi. Drugi dan zgodaj zjutraj so se Rusi odpeljali v Trst z našim pismom na glavnega urednika Maksa Cotiča. Čez teden, dva nam je le-ta sporočil, da je vsa petorica dobila namestitev na raznih ladjah v pristanišču. V Ljubljani smo na to epizodo z begunci s »Potemkina« pozabili. Pa je dobila koncem 1906. leta redakcija iz Bostona pismo, v katerem je petorica beguncev sporočila svojo zahvalo in javila, da so srečno prispeli v Ameriko. To pismo sem pokazal Aškercu, ki je zadovoljno dejal: »No, tako so srečno utekli knuti!« Meseca junija 1906 je prišel v Ljubljano dr. Stevan Bobčev, univerzitetni profesor iz Sofije, da povabi Slovence na prvi kongres jugoslovanskih književnikov in časnikarjev meseca avgusta v Sofiji. Obrnil se je seve na takratno Društvo slovenskih književnikov in časnikarjev, katerega tajnik sem bil. Po kratkem razgovoru sem ga spremil k županu Hribarju in nato takoj k Aškercu, da ga ta vele-ugledni gospod, osebno povabi na kongres. Z izredno prisrčnostjo je pesnik sprejel bolgarskega gosta in ko sta ugotovila, da oba govorita rusko, sta bila kmalu v živahnem razgovoru. Kolikor se spominjam, sta največ govorila o Kijevu, o katerem sta se končno zedinila, da je najzanimivejše mesto v Rusiji. Vabilo za udeležbo na kongresu pa je Aškerc gladko odklonil, ker v prvi vrsti »ni prijatelj množičnih kongresov,« v drugi vrsti pa ker mu tega »ne dovoljujejo gmotna sredstva.« Ne morem pa se točno spomniti, ali se je pri tem skliceval na to, da se je pravkar vrnil iz Egipta, ali da se pripravlja na potovanje tja. Ko sem se vrnil s kongresa in mu pri nekem srečanju pripovedoval, da sem bil pri tej priložnosti tudi v Carigradu, kaj sem tam videl in doživel, ter pripomnil, da je name najmočnejši vtis napravil v Otomanskem muzeju v Istambulu sarkofag Aleksandra Velikega, je Aškerc živahno pritrjeval, nato pa pripomnil: »Pa veste, da je sarkofag baje potvorba?« — Leta 1908 je poteklo 400 let od rojstva Primoža Trubarja. Društvo slovenskih književnikov in časnikarjev je sklenilo praznovati ta jubilej na posebno slovesen način. 8. septembra 1908 je bilo v načrtu odkritje Trubarjevega spomenika. Da bi Trubarjevo delo postalo čimbolj znano v slovanskem svetu, smo sklenili izposlovati da bi »Svaz slovanskych novinaru« priredil svoj kongres isti dan v Ljubljani, kar je društvo seveda z lahkoto tudi doseglo. Na eni izmed odborovih sej sem kot tajnik poročal, da je bila pred nedavnim v izložbenem oknu knjigarne Schwentner razstavljena oljnata slika Primoža Trubarja, delo Ivana Groharja, last arhivarja Antona Aškerca. Predlagal sem, da bi dali to sliko reproducirati. Predlog je zlasti toplo priporočal društveni predsednik dr. Ivan Tavčar, nakar so me pooblastili, da uredim, stvar z Aškercem, vsi pa so hkrati izražali dvom, da bi nam Aškerc spričo svoje živčnosti prepustil sliko, četudi samo za reprodukcijo. Zato sem se nemalo začudil, ko me je pesnik sprejel na domu z izredno prisrčnostjo in mi takoj izročil Trubarjevo sliko v reprodukcijo. Izdelati smo dali sliko na Dunaju v nekaj tisoč izvodih in jo na dan proslave in kasneje prodajali za bagatelno vsoto. Tako je prišel Groharjev portret očeta slovenske književnosti v sto in sto slovenskih hiš! (Kakšnih sto teh reprodukcij je bilo še leta 1945 shranjenih v skladišču takratne Narodne tiskarne, kje pa so zdaj, ne vem*. Originalni Trubarjev portret je na javni dražbi Aškerčeve zapuščine kupil industrijalec France Dolenc v Skofji Loki in se gotovo še danes nahaja v lasti njegovih potomcev.) Zaradi raznih nepremostljivih zaprek ni mogel kipar Berneker izgotoviti spomenika do določenega roka in društvo je bilo prisiljeno, ker je bilo že vse pripravljeno za svečanost, prirediti mesto odkritja samo slovesno polaganje temeljnega kamna za spomenik. V temelj je bilo treba vložiti posebno listino, ki bi jo naj po odborovem sklepu sestavil Anton Aškerc. Stopil sem k njemu na dom. Ni me sprejel posebno prijazno. O prošnji, da bi on sestavil tekst one listine, pa sploh ni hotel nič slišati. Iz zadrege nas je nato rešil profesor dr. Pavel Grošelj in je napisal besedilo listine, ki smo jo nato 8. septembra 1908 svečano vložili v temelj spomenika v prisotnosti zastopnikov prav vseh slovanskih narodov. Spomenik je bil nato postavljen leta 1909 na mestu, kjer še danes stoji, ob vhodu v Tivolski park. Zaradi takrat vladajočih političnih razmer se je moralo to zgoditi na tihem in brez vseh slovesnosti. Spomenik je plačala Kreditna banka, ker prispevkov zanj zaradi prej omenjenih razmer nismo mogli zbirati. Aškerc se prireditve kljub osebnim in pismenim vabilom in prošnjam ni hotel udeležiti. Dan prej, 7. septembra je bil v Ljubljani kongres »Svobodne misli«. Prepričan sem bil, da se je Aškerc tega kongresa gotovo udeležil. Dr. Lotrič in dr. Kisovec, ki sta bila glavna organizatorja tega shoda, pa sta mi povedala, da je tudi tu izostal. No, zameril mu tega ni nihče, ker je bil dejansko živčno že takrat resno bolan. Sicer se mu je kasneje zdravstveno stanje nekoliko zboljšalo, vendar njegova nervoznost in razdražljivost ni prenehala. Le malokdo se je upal z njim spustiti v daljši razgovor. Tako je bil vedno bolj osamljen, sam pa je postal mizantrop in Zrl je v vsakomur, tudi v najboljšem prijatelju, svojega sovražnika. Predvsem pa se ni smelo z njim govoriti o slovenski književnosti in o književniških strujah. To ga je spravilo popolnoma iz ravnotežja. Tako nekako koncem novembra ali začetkom decembra 1908. je prišel v redakcijo prezidialni tajnik na ljubljanskem magistratu Janko Bleiweis. Bil je sicer pri nas zelo redek obiskovalec. Z besedami »nekaj posebnega vam prinašam« je izročil šefu Miroslavu Malovrhu v objavo v listu članek Leva Nikolajeviča Tolstoja s spremnim pismom pisateljevega osebnega sekretarja dr. Dušana Makovickega. Makovicky, rodom Slovak, je bil Bleiweisov intimen prijatelj izza časa univerzitetnih študij na Dunaju. Zato se je poslužil Bleiweisovega posredovanja in ni Tolstojevega članka poslal naravnost uredništvu. * Na pobudo oddelka za ljudsko prosveto pri Ministrstvu za prosveto LRS je v zimi 1945/46 prevzel te reprodukcije SKZ, jih dopolnil z natisom Trubarjevega avtograma, ki ga je za ta namen v primerno povečani obliki narisal s tušem prof. Ljubo Ravnikar, in jih v dobrem letu popolnoma razprodal šolam ter drugim ustanovam, uradom in zasebnikom. (Sporočilo B. Gerlanca uredništvu zbornika.) Peter Zmitek: Anton Aškerc na mrtvaškem odru (olje; 1912) Spremno pismo je vsebinsko zanimivo in zdi se mi umestno, da ga v celoti objavim, zlasti ker je tudi v zvezi z mojimi spomini na Aškerca. Prvi del pisma je pisan v nemščini in sem ga tu takoj poslovenil, drugi del pa je slovaški. Evo pisma: »Dragi Janko!--- Pošiljam Ti kopijo najnovejšega članka Leva Nikolajeviča Tolstoja ,0 aneksi ji Bosne in Hercegovine po Avstriji', da bi vam Slovencem omogočil, ga prevesti pravočasno in točno iz originala in objaviti istočasno z drugo-jezičnimi prevodi. Kot termin za objavo je določen 19. december (6. dek.). Pred tem dnem ga ne smete obelodaniti v nobenem slučaju. Prosim, da zaupaš ta članek samo takemu človeku (prevajalcu, uredniku), ki bo uvaževal te pogoje in ne bo kopij prepustil nobenemu drugojezičnemu časopisu. Neslovanski (nemški, ital., angl., itd.) časopisi smejo dne 19. dec. članek priobčiti samo, ako so si pridobili pravico za objavo pri »International Publishing Bureau« v Londonu. Prosim poslati slovenske liste s tem člankom ali glasove o tem Levu Tolstoju. Obvesti me o sprejemu tega pisma in, prosim, prida j zraven nekaj vrst o sebi. Dobre se maj! Dušan Makovicky 22.1X1. 1908. Jasnaja Poliana J a s e nki Tulsk. gub., Rossia Lev Nikolajevič je zdravv. Piše teraz »Pismo Indusu« o tom istom themate čo v tejto state.«--- (To pismo sem shranil jaz, ker bi sicer nemara šlo v makulaturo, in ga — post tot diserimina rerum — tudi očuval. Leta 1953 sem pismo podaril Univerzitetni knjižnici V Ljubljani, kjer se nahaja še danes kot »dragoceno pismo, ki je obogatilo rokopisni oddelek z zanimivim in pomembnim dokumentom«, kakor poudarja uprava knjižnice v potrdilu sprejema dne 23. 10. 1953 pod št. 861/53.) V redakciji smo bili v nemali zadregi: Kdo naj prevede zelo obsežni Tolstojev članek? Šef je bil mnenja: samo trije prihajajo v poštev — dr. Ljudevit Jenko in njegova žena Terezina, ki obvladata ruski jezik in sta v Ljubljani znana kot »Rusa«, pa Aškerc; s prvima dvema, je naglašal, ni računati, preostaja toi'ej samo še Aškerc. Pa sem dobil nalog, naprositi Aškerca, da prevzame ta delikatni posel prevoda. Izpolnjujoč to naročilo, sem stopil k Aškercu v stanovanje na takratni Blei-weisovi (sedaj Prešernovi) cesti št. 9. Ni me sprejel posebno prijazno. Držeč v roki Tolstojev članek, sem mu dal najprej prečitati spremno pismo dr. Makovickega. Pozorno ga je prebral in mi ga vrnil z osorno pripombo: »Pa mi Bleiweis ni pokazal ne tega pisma, ne članka! Zakaj ni Makovickv članka poslal naravnost uredništvu!?« Pojasnil sem mu, da sta bila Bleiweis in Makovickv prijatelja v času vse-učiliških študij na Dunaju, in ga prosil v imenu šefa, da bi prevzel — seveda proti honorarju — prevod Tolstojevega članka, poudarjajoč, da smo vsi prepričani, da je on edina za to sposobna osebnost. Posegel je po članku in ga jel citati. Ni vsega prebral. Z rezolutno gesto mi ga je, skoraj kričaje, vrnil: »Politična stvar! S politiko se ne bavim, ne morem vam ustreči!« Razočaran sem odšel, ker sem bil prej prepričan, da bo pesnik rad in z veseljem ugodil naši prošnji, saj je v razgovorih toliko in tolikokrat naglašal, da smatra Tolstoja za enega največjih pisateljev vseh narodov. V redakciji smo seveda povedali dr. Ivanu Tavčarju, da je Aškerc odklonil prevod Tolstojevega članka. Nič se ni začudil, samo lakonično je pripomnil: »Aškerc ima pač svoje muhe!« Prijatelj Fran Govekar, ki je bil pri nas urednik podlistka in kot uradnik na magistratu Aškerčev kolega, je nato tudi posredoval glede prevoda. No, tudi on ni imel več sreče, menil pa je, da je Aškerc nemara zameril, da je Bleiweis Tolstojev članek nesel naravnost v uredništvo, ne da bi se prej obrnil nanj. Mogoče? Članek sem nato moral prevesti jaz, dasi sem bil takrat zelo malo podkovan V ruščini in sem se pri prevajanju mnogo posluževal slovarja. Bil pa sem na ta svoj prevod takrat kar ponosen. Več tednov kasneje sva se z Aškercem srečala na Večni poti. Ustavil me je in me odrezavo vprašal, kakor je imel on navado: »Povejte mi, kdo je vam prevedel Tolstega članek?« Zavedajoč se, da je prevod pač časnikarski, sem skrušeno priznal, da je moj prevod. Aškerc me je začudeno pogledal, rekoč: »Tako, tudi vi se ukvarjate z ruščino?! Pametno! No, prevod ni najslabši!«--- Leta 1911 sem se vrnil iz Makedonije, za katero se je Aškerc prej živo zanimal. Bilo je to takrat, ko so uporni Arnavti zavzeli Skopje. Poiskal sem ga na Večni poti, kamor pa je v zadnjem času že zelo redko zahajal. Hotel sem mu poročati o svojih vtisih s pota, pa me je osorno ustavil skoraj kričaje: »Me nič več ne zanima!« Takrat sem ga zadnjič videl živega, mrtvega pa na mrtvaškem odru v Narodnem domu, dne 10. junija 1912. Rasto Pustoslemšek ARHIVAR ANTON AŠKERC IN ZGODOVINAR FRANC KOMATAR Politični nasprotniki Antona Aškerca — posebno tisti iz klerikalnih krogov — so pesniku ob mnogih prilikah očitali »sinekuro«, ki da jo ima na ljubljanskem magistratu kot mestni arhivar, in namigavali na njegovo lagodno brezdelje, ki da mu ga je oskrbel naklonjeni liberalni somišljenik, ljubljanski župan Ivan Hribar. Ti. krivični očitki so Aškerca vselej močno boleli in je nanje ostro reagiral, kadar koli se mu .ie za to ponudila priložnost. Saj se je zavedal, da je kot mestni uradnik vedno v redu izvrševal svoje dolžnosti in da so vse zlonamerne govorice o njegovi sinekuri v Mestnem arhivu neosnovane. Dasi v resnici ni imel kvalifikacij za arhivarja, se je vendar na vso moč potrudil, da bi bil čim bolj kos svojim službenim nalogam in tako dokazal, da resno jemlje svoj novi poklic. Še pred nastopom arhivarske službe si je ogledal arhive tudi izven Ljubljane in Slovenije, se posvetoval o notranji ureditvi institucije z raznimi možmi, ki so takrat pri nas sloveli kot izvedenci v arhivskih problemih (n. pr. s Petrom pl. Radicsem), in se nato z vso pridnostjo in vestnostjo lotil organizacije ljubljanskega Mestnega arhiva, ki je do takrat večinoma predstavljal le kup neurejenega arhivskega gradiva1. Pregledal je stare akte in knjige, začel pisati o njih regeste in razne zaznamke ter nato iz njih sestavil iz več tisoč listkov vestno sestavljeno kartoteko, ki jo je dajal na razpolago interesentom. Vrhu tega je objavljal v naših zgodovinskih periodičnih časopisih razne članke — posebno iz dobe francoske Ilirije —, ki so sloneli na virih i7. ljubljanskega arhiva. Res da je danes njegova ureditev arhivalij zastarela, kar je po 55 letih povsem razumljivo, vendar je gradivo uredil po principih, ki v glavnem še danes veljajo v arhivski stroki2. Zgodovinar, ki je3 in ki še bo ugotavljal in ocenjeval njegovo delo pri ohranitvi starih ljubljanskih zapiskov in arhivalij, bo moral poudariti mnoge njegove plodne iniciative, od katerih je ena najvažnejših ta, da je 1904 in kasneje še 1906 dal vzpodbudo za ustanovitev vseslovenske knjižnice na ljubljanskem magistratu, ki naj bi v sklopu Mestne knjižnice, takrat združene z Mestnim arhivom, nudila zlasti tujcu na vpogled kolikor toliko celotni slovenski periodični tisk, zbran na tem mestu, kajti takratna licejska knjižnica, prednica današnje NUK, je zbirala le izključno kranjski tisk. In tako je velika Aškerčeva zasluga, da ima danes Slovanska knjižnica v Ljubljani kot neposredna naslednica bivše Mestne knjižnice mnogo dragocenih izvenkranjskih tiskov, ki jih ni moči dobiti na razpolago nikjer drugje v Sloveniji. Tu gre za tiske iz let od 1904 do 1914, kakor so n. pr. »Gorica«, »Goriški list«, »Primorski list, »Primorec«, »Domovina« (Celje 1906-08), »Korošec« itd. poleg skoraj cele serije slovenskih ameriških časnikov iz te dobe, ki so na Aškerčevo prošnjo brezplačno dohajali v Mestni arhiv v Ljubljani, n. pr. Glas svobode, Chicago; Slovenski Narod, Pueblo; Cleveland-ska Amerika, Cleveland; Narodni vestnik, Duluth; Nova domovina, Cleveland; Ame-rikanski Slovenec, Joliet; Glasilo Slovenske narodne podporne jednote, Chicago. Ko je 1904 sicer zaslužni slovenski zgodovinar Franc Komatar v izvestjih ljubljanske realke objavil načrt, kako bi bilo treba po njegovi sodbi urediti ljubljanski Mestni arhiv, so njegova izvajanja močno prizadela arhivarja Antona Aškerca, ker mu je Komatarjev sestavek indirektno očital, da je njegovo delo v arhivu površno in neznanstveno, naravnost škodljivo — kar vse je bilo voda na mlin tistim, ki so Aškercu očitali sinekuro — in da bi bilo treba arhivsko gradivo v resnici vse na novo preurediti — kakor je predlagal prof. Komatar — po snoveh, kot je v začetku našega stoletja veljalo za edino pravilno in moderno v arhivski stroki, a se je kasneje izkazalo za pogrešno in neuporabno'. Vrhu tega je profesor Komatar v Laibacher Zeitung (1904, št. 110 — 18) objavil članek »Ueber die Ziele der archivalischen Tatigkeit in Krain und die Bedeutung der Archive fiir die heimische Geschichte«, v katerem je posebno v št. 117 podal ostro negativno kritiko o stanju občinskih arhivov pri nas, s čimer je zopet v živo zadel arhivarja Aškerca kot varuha ljubljanskega Mestnega arhiva. Verjetno so ravno ta izvajanja prof. Komatarja v Laibacher Zeitung povzročila, da je Aškerc tako razljučeno in žolčno odgovoril v internem »Uradnem poročilu« ljubljanskemu občinskemu svetu dne 26. julija 1904, ki se je ohranilo v arhivu Slovanske knjižnice. Dokument sam predstavlja štiri in pol strani teksta, napisanega na konceptnem papirju z značilno in krepko Aškerčevo pisavo, vendar ni original, temveč le šapirografirana kopija arhivarjevega izvirnega uradnega dopisa, ki ga je dal župan Ivan Hribar razmnožiti in razdeliti med občinske svetnike ljubljanskega magistrata pod št. 170/ž z dne 27. julija 1904. Predlog za razmnožitev je najbrž dal Aškerc sam, ker so tudi vse klavzule, namenjene občinskim svetnikom, pisane z njegovo roko. V svoji znani razburljivosti, kadar se je čutil krivično prizadetega, jo Aškerc tako pretiraval, da je hote spremenil celo ime prof. Komatarja v »Komo-tarja«, t. j. komodnega človeka, ki se okorišča z delom drugih ljudi. Naš izvod »Uradnega poročila« je bil namenjen dr. Gregorju Kreku in se glasi takole: Uradno poročilo V letošnjem »Jahresberichtu« ljubljanske višje realke je objavil suplent Komotar članek: »Das statische Archiv in Laibach«. V tem članku kritikuje pisatelj sedanjo uredbo arhiva, češ, da je škoda, da sedanji arhivar ni uredil arhiva po strogo znanstvenih načelih. Tej kritiki nasproti izjavljam, da sem se, predno sem se lotil dela, posvetoval z rajnim profesorjem 1 Zgodovinski časopis I (1947), 178. 2 Ibid. str. 170. 3 in 4 Ibid. str. 180. Vrhovcem, ki je poznal naš arhiv vseskozi, dalje z gospodom Radičem in Koblarjem Arhiv je urejen praktično. Vsak fascikelj ima svoj indeks in vsi akti so zabeleženi v regestah. Iz vseh teh regest, za katere sem bil dal po nasvetu gg. Vrhovca in pl. Radiča tiskat posebne blankete, sem sestavil še stvarno kazalo in imenik. Moje delo sta večkrat videla omenjena gg. Vrhovec in Radič in odobravala ta praktični način uredovanja. V resnici je sedaj arhiv poraben, tako da se vsako materijo na podlagi mojih na tisoče broječih regest lahko najde. Ravno te dni študira v arhivu neki ljubljanski velikošolec šolstvo francoske dobe na Kranjskem (1809—1814) in to s pomočjo mojega indeksa. Vse dotične akte je lahko našel v vseh 27 fascikeljnih francoske dobe. Ta akademik — po imenu Wagner — lahko priča o uporabnosti mestnega arhiva. Suplent (sedaj gimnazijski učitelj) Fr. Komotar je sestavil v svojem članku od str. 2—15 katalog mestnega arhiva po znanstvenih načelih. To je hvalevredno delo in priča, da se je na Dunaju svoj čas učil teorije v arhivskih stvareh. Gradivo, ki ga je Komotar porazvrstil na 14 straneh je ogromno in dotične rubrike kažejo] kako raznovrstno je. Citatelj, ki pregleduje teh 14 stranij Komotarjevega kataloga! pač misli, da si je Komotar sam izpisal iz stotine fascikeljnov našega arhiva to sila obsežno gradivo iz raznih stoletij; strmel bi človek, kje in kdaj je našel Komotar toliko časa, da je sam prečital na tisoče aktov — toda čitatelj bi se motil. Komotar si je bil izposodil pri mestnem arhivarju več škatel, polnih regest in katalogov, obsegajočih arhivski inventar in na podlagi tega inventarja, ki ga je sestavljaj, mestni arhivar z velikim trudom več let, je spisal učeni in strašno izobraženi profesor Komotar svoj katalog mestnega arhiva. Mestni arhivar je zgodovinarju Komotarju rad posodil dotične svoje kataloge, ker je pač mislil, da bode Komotar — kar se samo ob sebi razume — v svoji razpravi povedal, kako je prišel do arhivskega inventarja. Ker pa Komotar ni bil toliko pošten, da bi bil to v svojem spisu omenil, sem primoran reklamirati svoje duševno delo. V literarnih krogih se tako zamol-čavanje porabljenih virov imenuje naravnost plagijat in tatvina! Ce se hoče profesor »Komotar« pred svojimi šolskimi oblastmi šopiriti in dičiti, naj se diči s svojim perjem! In če hoče kvišku plezati, naj si naredi lestvo sam; jaz mu ne maram držati svojih pleč, da bi se po njih popenjal! Ves ta Komotarjev znanstveni katalog mora na čitatelja napraviti vtisk, kakor da bi Komotar bolje poznal mestni arhiv, nego mestni arhivar! Kaj si morajo misliti gg. občinski svetniki, ko jim pride pred oči Komotarjev katalog! Zato si usojam svojemu uradnemu poročilu priklopiti še prošnjo: Slavno predsedništvo mestnega magistrata blagovoli predvsem samo vzeti na znanje to moje uradno poročilo in potem ukreniti, da tako magistratni krogi kakor gospodje občinski svetniki izvedo, od kod ima profesor Komotar izvirni arhivski inventar ljubljanskega mesta. V Ljubljani, dne 26. julija 1904. Ant. Aškerc, 1. r. mag. arhivar France Dobrovoljc JANEZ TRDINA IN ANTON AŠKERC Kdaj sta se Janez Trdina in Anton Aškerc, dva izmed najpomembnejših sodelavcev Levčevega Ljubljanskega Zvona, osebno spoznala, ne moremo točno ugotoviti. Gotovo je, da sta se leta 1885 oba udeležila znamenitega slovenskega romanja na Velehrad in v Prago in da torej datira njuno osebno poznanstvo vsaj iz tega časa. Pozneje je zvezal oba književnika še tesneje nov skupni prijatelj — dr. Pavel Turner, bivši Trdinov učenec na Reki. Prvič omenja Aškerca Trdina v pismu Turnerju z dne 28. aprila 1890: »Naše klerikalce delim jaz na tri kupe. V prvem se nahajajo naši prijatelji in resnični duhovniki: S. Gregorčič, Gorazd in morda še kakih petdeset drugih. Tem možem bratovski poljub in poklon do zemlje! Veselimo se, da se je že tako pomnožilo to dično krdelo. Za moje mladosti takovih ni bilo ni toliko, kolikor imamo prstov na roki.. -«1 Prav mogoče je. da je šele to opozorilo na Aškerca nagnilo Turnerja, da je po izidu Balad in romanc navezal dopisovanje s pesnikom2. V odgovoru na navedeno Trdinovo pismo izraža Turner svojo ogorčenost zaradi »vražjega goriškega Herostrata Mahniča«, ki »se je kaj grozno spravil na poštenega Aškerca, da bi ga ugonobil.. .«3 Ob izidu druge Aškerčeve pesniške zbirke izraža Turner Trdini skrb za njeno usodo: »Radoveden sem, kaj porečejo sedaj naši bonci Aškercu, — ali ga bodo na novo preklinjali ali molčali, — res pa, da tako možatih pesnij še ni pisal noben slovenski pesnik, kakor jih piše pravi mož Aškerc! Bog ga živi!«4 Ko je v naslednjih letih Turner pripravil Trdino, da je začel misliti na knjižno izdajo svojih bajk in povesti, je Trdina prosil prijatelja, naj mu svetuje, kaj mu je ukreniti, da se tiskanje prej ko mogoče začne in dovrši; pričakoval je od njega predvsem nasveta glede založnika in korektorja, ki bi skrbel za vesten tisk že objavljenih del5. Čeprav je Turner skraja mislil naj bi Trdina založil bajke sam z njegovo podporo, pozneje pa se nagibal k misli, da bi jih izročil Kleinmayru & Bam-bergu, ki je tudi Aškerčev založnik6, se je končno vendarle uredila stvar drugače: založništvo je prevzel Schwentner, korekturo pa Aškerc. Dne 19. julija 1900 so obiskali Trdino v Novem mestu Turner, Schwentner in Aškerc in stari pisatelj je podpisal pogodbo, s katero je prodal Schwentnerju za 500 gold. vse svoje spiseT. Vse kaže, da so se tedaj domenili tudi, naj bi jezikovno korekturo spisov prevzel Aškerc. O tej pogodbi je dne 21. julija istega leta poročal v Slovenskem narodu nepodpisan dopisnik (verjetno Aškerc): »Zbrani spisi Ivana Trdine. Po posredovanju gosp. drja. P. Turnerja in gosp. A. Aškerca je kupil naš vzorno podjetni in požrtvovalni knjigotržec gosp. Lavoslav Schiventner zbrane spise gosp. prof. Iv. Trdine v Novem mestu. Gotovo vzradosti ta vest slovensko občinstvo prav posebno, saj se odlikujejo zlasti Trdinove »bajke in povesti o Gorjancih« s pristno narodnim duhom, originalnimi tipi in klasičnim jezikom, ki more biti vzor našim pisateljem. Gosp. Schwentner izda — razen nekaterih malenkostij — vse Trdinove spise, spomine, pisma, životopise i. dr. dela, ki so izšla že v različnih listih in ki so še v rokopisu. I. zvezek Trdinovih zbranih spisov izide z neobjavljenim gradivom — če možno — še za letošnji Božič. G. prof. Trdina bo svoje spise uredil sam.« Ker si je Trdina v pogodbi zagotovil popolno svobodo in neomejen čas za pripravljanje svojih del za tisk in ker je hotel v prvem zvezku izdati novo delo, »Bachove huzarje in Ilire«, Aškerčeva pomoč še dolgo ni bila potrebna, zlasti ker je ostarelega pisatelja ovirala tudi bolezen8. Pač pa se je Aškerc že štirinajst dni po obisku v Novem mestu obrnil na Trdino po nasvet, kako naj bi dobro prevedel neko poljsko besedo. Tedaj je namreč kot urednik Ljubljanskega Zvona popravljal slab Miklavčev prevod članka Najmlajši poljski novelisti, ki ga je v poljščini napisal Anton Mazanowski. Aškerčevo pismo se je izgubilo, ohranil pa se je Trdinov odgovor, naslovljen »slavnemu pesniku«9. Spomladi leta 1903 pa je Aškerc dobil v roke tudi Trdinov s svinčnikom pisani rokopis »Bachovih huzarjev in Ilirov«, ki so bili namenjeni za prvo knjigo Zbranih spisov. Ker je Trdinovo pripovedovanje teklo od začetka do kraja brez prekinitve in brez poglavij, je sredi marca prosil avtorja, naj obširno snov razdeli na poglavja in naj mu pošlje njihove naslove. (Pismo zgubljeno.) Trdina mu je 17. marca istega leta ustregel, poslal naslove za sedem poglavij in pristavil: »Ce se Vam zdi potrebno, jih pa še pomnožite. Delajte sploh vse po svoji volji! V takih rečeh sem jaz neizkušen novinec — Vi pa imate že obilno prakso.«1" Knjigo so nato v marcu in aprilu stavili, v maju pa že tiskali. Dne 13. V. 1905 se je Aškerc spet oglasil s temle pismom11: 1 LZ 1913, 409. 2 Prim. F. Baš, Dr. Pavel Turner, CZN 1935, 54. 3 Odmevi III, pomlad 1930, 72. 4 Ibid. str. 79. 5 LZ 1913, 581. 6 Odmevi, III, pomlad 1930. str. 79. 1 Prim. Trdina, Zbrano delo IV, 351—352. a Prim. Trdina, Zbrano delo III, 594. 9 NUK, Ms 972. št. 1. 10 NUK, Ms 972, št. 2. 11 NUK, Ms 577, št. I. Ljubljana, 13. V. 03. Čislani gospod profesor! Ta mesec bo Vaša lepa knjiga dovršena. Z velikim zanimanjem čitam korekturo; ker opisujete tako plastično in drastično počenjanje famoznih Bahovih huzarjev. Z ozirom na najnovejše dogodke na Hrvatskem bo Vaša knjiga aktualna. Hrvati pa jo bodo morali smatrati za to, kar je: za važen in bistven prinos k zgodovini jugoslovan. (hrv.) preporoda, s katerim smo tudi mi v najtesnejši zvezi... Dovolite, da Vam pri tej priliki, ko bo knjiga kmalu dotiskana, spet nekaj predlagam! Da bo vsak čitatelj tudi nezgodovinar vedel, da Bahovi huzarji* niso morda kak — roman, bi morebiti ne škodilo, ko bi se dostavilo pod tem nadpisom še drugi pojasnjujoči. Na pr. Spomini iz dobe hrvaškega — ali jugoslovanskega — preporoda (od l. 1853 — '!). Ali: Spomini — spominske črtice — iz moje državne službe — iz mojega profesorskega službovanja — na Hrvaškem od l. 1853 do l. ? ... Ali tako nekako ... Ta podnaslov bi bil jako praktičen tudi iz bibliografskih ozirov. Čitatelj bo iz oznanila v časnikih takoj vedel, kakšno vsebino ima knjiga. Prosim lepo Vaših naročil in napotkov! Z vsem spoštovanjem in lepim pozdravom Vaš Aškerc PS. Ali naj bo ?ia naslovnem listu: Janez ali Iv,an Terdina? ali Trdina? Trdina je z obratno pošto sporočil podnaslov: »Spomini iz moje učiteljske službe na Hrvatskem.« Aškerc je kar na njegovi dopisnici prečrtal besedo »učiteljske« in nad njo krepko zapisal »profesorske« — s tem popravkom je bil podnaslov tudi natisnjen v knjigi. V nadaljnjem je sporočil Trdina na Aškerčevo vprašanje, da hoče biti Janez in ne Ivan ter da bo knjigi napisal tudi predgovor. Sporoča mu dalje, da knjige že nestrpno pričakuje in da se bo takoj lotil drugega zvezka, če bo občinstvo s prvim zadovoljno. Tudi za drugi zvezek, ki bo še obširnejši mimo prvega, ima vse gradivo že zbrano12. Na to pismo je odgovoril Aškerc še isti dan, ko ga je prejel: Ljubljana, 16. V. 03. Čislani gospod profesor! Hvala za karto in za dostavek! Da napišete tudi predgovor nisem vedel. Prav pa je, če ga napišete. Ta predgovor se lahko postavi in natisne nazadnje, ko je drugi tekst že dokončan, in predgovor se paginira — če je več strani — seveda z latinskimi (rimskimi) številkami, a prosil bi Vas vendar, da bi mi ga napisali vsaj v enem tednu, do kakega 22. maja. Tiskar dela namreč zdaj nagleje, zato moram imeti Vaš predgovor pripravljen, da ga takoj pošljem tiskarju, ko dotiska ozira [.'] dostavi ostalo vsebino. Priporočam se torej, da me čimprej razveselite s predgovorom! Vaša knjiga bo jako lepa! Poglavja postavljam tista, ki ste mi jih naznanili. Z vsem spoštovanjem in z lepim pozdravom Vaš udani Aškerc P. S.: Se eno prošnjo: Če Vam je količkaj mogoče, prosim Vas, pišite s črnilom. Vaš sitnež13 Trdina je po vsej priliki res že do 22. maja poslal kratek predgovor. Aškerc je v naslednjem (neohranjenem) dopisu Trdini med drugim podal v zvezi s Trdinovo * O načinu označevanja Aškerčevih podčrtavanj v tisku gl. opombo na str. 53. 12 NTTK, Ms 072, št. 3. Prim. tudi Trdina, Zbrano delo III. 575: Odmevi III, pomlad 1930, 118. 13 NUK, Ms 577. št, 2. knjigo tudi svojo oceno sodobnega političnega položaja na Hrvatskem in pač poudaril' nevarnost, ki grozi hrvatski narodnosti in hrvatskemu jeziku od Madžarov. Trdina ga je že 24. maja 1903 odločno in robato zavrnil, češ: »To pot se pa mnenja najina ne ujemajo. Jaz nikakor nisem uverjen, da mislijo Magjarji ugrabiti Hrvatom jezik in narodnost. Kaj takega se more sanjati le kakemu pricvrknjenemu šovinistu ali pa nezrelemu politikastru, ne pa resnim možem in razumnim rodoljubom.« V nadaljnjem mu zatrjuje, da je krivic in nezakonitosti na Hrvatskem kriva madžarsko-hrvatska birokracija, ne pa madžarski narod, katerega prav tako kot hrvatskega ogroža skupni sovražnik — pangermanizem14. Aškerčev odgovor na ta dopis ni znan, gotovo pa je, da se je vsaj sredi junija korektor še enkrat obrnil do avtorja s prošnjo, naj za podnaslov zaradi jasnosti vendarle poda tudi časovno omejitev svoje profesorske službe na Hrvatskem, čeprav se je Trdina tega dodatka iz razumljivih razlogov branil, saj se doba Bachovega absolutizma in čas Trdinovega službovanja na Hrvatskem ne krijeta15. Na ponovno prošnjo pa mu je dne 17. junija sporočil k začetni letnici svojega službovanja, ki jo je Aškerc posnel iz knjige sam, še zaključno: 1867. Poleg tega mu sporoča, da so ga to spomlad napadle že štirikrat hude bolezni; zato: se mu ni spolnilo upanje, »da se bodeva v Ljubljani sešla že meseca maja in prerešetala naše politične in knjižne reve in nadloge.« V zaključnih besedah te dopisnice pa prihaja do izraza še Trdinovo razpoloženje, ki so ga povzročile omenjene bolezni: »Zdi se mi, da bela baba s koso že preži name pred vrati in za vsakim oglom in grmom. Ne bojim se je baš ne — kažem ji figo, ali svoji usodi ne uteče nihče.«16 S tem pismom je bilo dopisovanje med Trdino in »slavnim pesnikom Antonom Aškercem, arhivarjem pri mestnem arhivu v Ljubljani«, kakor ga je tituliral v naslovih Trdina, zaključeno. Ko pa je v juliju 1903 izšla knjiga »Bachovi huzarji in Iliri«, je bilo konec tudi Trdinovega prijateljstva do Antona Aškerca. Kajti obilica tiskarskih pogreškov in predvsem neke Aškerčeve korekture Trdinovega besedila so ga spravile v hudo jezo. O njej poroča sam v »Mojem življenju«: »Strašno sem se jezil na tiskarske in korektorske grehe v »Bachovih huzarjih«. Na 24. strani se bere: znanje se je naredilo navadno na svatbi, ko bi morala biti na gostbi — take zmote so škandalozne. Kjer pripovedam, katere slavne pisatelje je čitala ilirska inteligenci j a, bi moralo biti »Savojskega vikarja« in sploh Rousseauja, kajti ni bil ta vikar noben pisatelj, rego samo epizoda v slavnem delu Rousseaujevem »Emilu«. Večkrat mi je korektor zamenil dobre slovenske besede z germanizmi, n. pr. »zdelovati« z izhajati, n. pr. s svojimi dohodki ne morem zdelovati; izhajati je v tem pomenu eden naj-grjih germanizmov. Takih grehov je zakrivil še več moj korektor17. Pogledati nam je še, koliko so Trdinovi očitki Aškercu kot korektorju »Bachovih huzarjev in Ilirov« upravičeni. Najprej je treba ugotoviti, da je Aškerc v načelu skušal biti do starega pisatelja čimbolj obziren. Njegovega rokopisa se ni niti dotaknil, marveč je dal v tiskarno takega, kot ga je Trdina poslal. Razumljivo je, da se tako ni dotikal niti izrazitih posebnosti njegovega pravopisa, ki si jih je Trdina pridržal v posebnem sporočilu korektorju, priloženem rokopisu — čeprav se niso skladale s tedaj veljavnim pravopisom. Da bi opravičil te pravopisne anahronizme, je na Trdinovem sporočilu, ki je bilo namenjeno njemu, prečrtal besede: »G. korektorju! Prosim, da mi se puste na miru tele posebnosti moje pisave«, ter vse drugo besedilo Trdinovega lista natisnil ob začetku knjige v podčrtni opombi. Svoje popravke pa je vnašal Aškerc kar v korekturne odtise in ti popravki — to je treba priznati — le niso zadevali samo stavčevih napak, marveč so res posegali globlje, a reči treba, da bolj v pisateljev jezik in slog kot v pravopis v ožjem pomenu besede. Aškerc ni zakrivil zgoraj omenjene nejasnosti v stavku, v katerem navaja, katera dela in katere pisatelje je čitala ilirska inteligenca, saj je tu brez popravka natisnil Trdinovo formulacijo. Nadomeščal pa je izraze, ki mu niso bili jasni ali se mu niso zdeli slovenski, s slovenskimi, a pri tem včasih ni zadel pravega pomena: uverljivo je spremenil v urnljivo (!); rodovina v rodbina; bukve v: knjiga; koje v: katere, ki (a ne dosledno); gostba v: svatba (!); so sedeli neoženjeni poleg neomoženih v: neoženjeni poleg neoženjenih (!); Amurija v Amur (!); je gospo- 14 NUK, Ms 972, št. 4. 15 Prim. o tem njegovo zbrano delo III, 594, 597. 16 NUK, Ms 972, št. 5. 1' Janez Trdina. Zbrano delo III, 567. dovala v: je vladala; borišče v: bojišče; lahko izdelovati v. lahko izhajati; himba v: hlimba (!); prvakovati v: prvačiti; veže božje v: hiše božje; pod milim nebom v: pod odprtim nebom; kmete vede trda za denar v: kmetom je trdo za denar; zvajati svoje misli v: izrekati svoje misli; bilo je kazno v: bilo je vidno; kravžica v: kupica; itd. Skoraj dosledno je spreminjal Trdinov prihodnji čas dovršnih glagolov z »bom« v sedanjik s prihodnjim pomenom. Popravljal je Trdinovo neslovensko stavo naslonic (mu se je v: se mu je), pogosto pa tudi brez potrebe spreminjal besedni red. Pri tem pa je prezrl celo vrsto smiselnih in pravopisnih napak, ki jih je napravil stavec, in ni vnesel mnogo besed zlasti prislovov, pa tudi predlogov in drugih izrazov, ki jih je stavec pomotoma izpustil. Ce se spomnimo na Trdinovo natančnost, s katero je pazil na tisk svojih spisov v Ljubljanskem Zvonu (glej opombe k VI. in VII. knjigi njegovega Zbranega dela), potem bomo razumeli, da mu je vzkipela jeza na korektorja, ko je prebral »Bachove huzarje in Ilire« v Schwent-nerjevi izdaji. Vse kaže, da je pri založniku sam zahteval drugega korektorja za naslednje zvezke. Dobil ga je v osebi Etbina Kristana, a kakor kaže spredaj citirani odstavek iz »Mojega življenja«, zadovoljen tudi z njim ni bil. Janez Logar TRI AŠKERČEVA PISMA FRANU MILCINSKEMU Pri iskanju gradiva za obravnavo razmerja med Aškercem in slovenskim gledališčem v času, ko se je Aškerc v gledaliških vprašanjih močno angažiral1, sta mi dr. Anton Slodnjak in njegova soproga roj. Milčinski dala na razpolago tri Aškerčeva pisma, ki jih je prav v tem času pisal Franu Milčinskemu, članu inten-dance Slovenskega gledališča v Ljubljani. Pisma so prav zanimiv dokument za tedanje gledališko dogajanje v Ljubljani, še bolj pa za Aškerčevo razmerje do tedanjih gledaliških dogodkov, pri katerih je sam dokaj aktivno sodeloval. Zato jih objavljam na tem mestu posebsj kot gradivo za slovensko gledališko zgodovino tistega časa. Za dovoljenje, da jih smem objaviti, se dr. A. Slodnjaku in njegovi soprogi iskreno zahvaljujem. Blagorodni gospod! ' Ljubljana, 11. XI. 1899 Gospoda, dr. Zbašnik in Govekar sta me pregovorila, da bi jima čital svoj dramski poskus »Izmajlov«. Dal sem se pregovoriti ter bom čital jutri, v nedeljo, dopoludne v »Narodnem domu« (v neki dramatični (?) sobi ob 10 ih. Ker ste dramaturg našega gledališča, Vas vabim, ako Vam drago in ako utegnete, da pridete ob določeni uri. Kakor sem rekel, bom čital samo v najožjem krogu, »entre nous«. Rad bi slišal pri tej priliki tudi Vašo sodbo o mojem poskusu. Z vsem spoštovanjem udani p s Aškerc Gospoda prof. Hubada jaz nisem obvestil, ker mislim, da se on kot intendant in glasbenik peča samo z operoj. Ne poznam dovolj razmer. Ali ga hočete povabiti Vi? Kuverta k temu pismu ni ohranjena. Ker pa je papir docela tak kot pri drugem pismu (velikost pisma: 11,2 X 17,6 cm), je bila verjetno tudi ta kuverta iste velikosti. Bržčas po dogovoru z dr. Franom Zbašnikom, gledališkim poročevalcem Ljubljanskega Zvona in od občnega zbora Dramatičnega društva 16. aprila 1898 odbornikom društva, in Franom Govekarjem, od leta 1898 dalje tajnikom intendance (to je gledališča in Dramatičnega društva), vabi Aškerc tudi Milčinskega, da prisostvuje branju drame Izmajlov. Ker je Aškerc pričakoval, da bo gledališče uprizorilo njegov dramski poizkus, je moral povabiti še odgovornega vodjo. Milčinski je bil namreč na občnem zboru Dramatičnega društva dne 15. aprila 1899 izvoljen skupaj z Matejem Hubadom v društveni odbor. Društveni odbor pa je oba izvolil 1 Prim. razpravo Slovensko gledališče in Anton Aškerc v tem zbornik« na str. 98—W2 Aškerčeva vizitka s sodbo o Cankarjevi drami Jakob Ruda (Franu Milčinskemu 17. marca 1900) v intendanco, po društvenih pravilih iz leta 1891 kolektivno telo, ki »oskrbuje celo tekočo upravo ter ima v rokah vodstvo predstav, v obče gledališča«. Milčinski in Hubad. sta si razdelila med seboj svoje posle, tako da je Miičinskemu pripadlo vodstvo dramskih predstav, Hubadu pa opernih. Od sezone do sezone bolj pa so vsi ti ravnateljski in dramaturški posli prehajali v roke nameščenega tajnika intendance Frana Govekarja. Hubad in Milčinski sta se prihodnje leto branila, da bi zopet prevzela posle intendance in mesto odbornikov v društvu. Prav težko so ju pregovorili, potem ko se je občni zbor Dramatičnega društva, začet dne 18. aprila 1900, prav zaradi njiju nadaljeval dne 8. maja 1900. Matej Hubad je ob zopetni izvolitvi, potem ko se je Dramatično društvo glede njega posebej dogovorilo z Glasbeno Matico, izjavil, »da sprejme vodstvo gledališča samo jedno leto. Obžaloval je, da je pri nas toliko ljudi, ki samo razdirajo, a kadar treba zidati, se odtegujejo, in izjavil, da takoj odstopi, če se bo zopet ščuvalo z neutemeljenim zabavljanjem«.2 Očividno se je Milčinski. docela solidaliziral s Hubadom. V letu 1901 nista bila več izvoljena, pač pa je bil tega leta izvoljen v odbor društva — Aškerc. Vsekakor je imel Milčinski dolžnost voditi dramske predstave v dveh sezonah slovenskega gledališča, ko se je za dolgo vrsto let določila črta razvoju gledališča11. Opozarjam zlasti, da je v Mii-činskijevih dveh sezonah prišel v gledališču do besede Ivan Cankar z dramo Jakob Ruda, da pa je bila že v tej dobi odložena uprizoritev komedije Za narodov blagor, po drugi plati pa je prišel do besede Govekar s svojo prvo dramatizacijo. Aškerc naj bi bral svoj dramski poizkus v neki dramatični sobi v Narodnem domu. Občni zbori in sestanki Dramatičnega društva so se v tem obdobju po navadi vršili v čitalnični kavarni v Narodnem domu. Tu so se shajali tudi odborniki društva, ki je od njih prejemal tajnik intendance Govekar navodila4. Verjetno je v tem prostoru, ki v nedeljo pač ni bil frekventiran, bral Aškerc svoj poizkus. Aškerc se sklicuje v svojem pismu na to, da se je dal pregovoriti Zbašniku in Govekarju. Branje njegovega dramskega poizkusa tedaj ni bilo sad njegovih predlogov za pospeševanje izvirne slovenske dramske tvornosti, ki jih je bil javno razglaša' dobro leto pred tem"', temveč njegovega prijateljskega razpoloženja nasproti Zbašniku in Govekarju. 2 Velecenjeni gospod! Ljubljana, 1. XII. 1899 Predvčerajšnjim mi je režiser, g. Inemann rekel, da je »Izmajlov« prekratek. Zato sem rekel, da ga umaknem. Danes sem poslal ponj. Čudno je in škoda je, da ga je dal režiser prepisati! Čemu? Saj je lahko že iz mojega rokopisa razvidel, da je prekratek, č e je prekratek. Ce bom utegnil, ga o priliki predelam in raztegnem. Z vsem spoštovanjem in s pozdravom udani Aškerc P. S. Prepisane vloge so zdaj brez pomena in vrednosti. Zato bi prosil, da mi pošljete tudi te, da jih sežgem, ali pa jih sežgejte sami. A jparajaj Naslov na kuverti: Blagorodni gospod dr. J. Milčinski c. kr. adjunkt pri okr. sodišču Ljubljana. Pp.: Laibach 1 Ljubljana 1, 1. 12. 1899. Rudolf Inemann je bil v tistih letih igralec, režiser in umetniški vodja dramskih predstav v Slovenskem gledališču v Ljubljani. Za njegovega vodstva je dramski ansambel iz polpoklicnega postal poklicen. V času med 12. novembrom 1899, ko je Aškerc bral svoj dramski poizkus, in 1. decembrom 1899, datumom gornjega pisma, se je moral Milčinski odločiti in je pristal na uprizoritev Izmailova; očitno ga je izročil v branje tudi Inemannu, ki bi predstavo moral režirati. Inemann je izrazil pomisleke, da je drama prekratka. Prvi osnutek, kakor se je ohranil, te Inemannove pomisleke docela potrjuje. Kaže pa, da je Inemann v tem času že mislil na razdelitev vlog, ker je dal dramo prepisati. 2 Prim. SN 9. maja 1900. 3 Prim. ugotovitve razprave Slovensko gledališče in Anton Aškerc, 1 Prim. Govekarjeve opombe k priobčenim Cankarjevim pismom v LZ m*, ^tr. 521 ■"> Prim. LZ 1899. str. 301. Kljub Aškerčevi prošnji, naj bi prepisane vloge prvega osnutka drame sežgali, se to popolnoma ni zgodilo. V literarno-historičnem arhivu Dramatičnega društva v Ljubljani so ostale tri vloge, pisane z drugačnim rokopisom kakor pa ostale; pri podrobnem pregledu se je pokazalo, da se besedilo ne ujema s poznejšimi ohranjenimi rokopisi vlog. To dejstvo je sprožilo domnevo, da je morda prvotno bil še en osnutek Aškerčevega dramskega poizkusa poleg tiste inačice, na podlagi katere so dramo uprizorili, in tretje inačice, na podlagi katere so tiskali knjižno izdajo drame. Gornje Aškerčevo pismo je to domnevo potrjevalo. Po iskanju je bilo mogoče najti prvo inačico drame, ki jo je Aškerc bral svojim prijateljem in na podlagi katere je bilo lahko ugotoviti, da so bili Inemannovi pomisleki upravičeni. 3 Častiti gospod! »Jakob Ruda« je vendar res fino, duhovito delo. Prav ste imeli, da ste se potrudili, spraviti ga na oder. Mene veseli, da je tudi »Ruda« pripomogel nekoliko razpršiti predsodke, ki jih imajo še nekateri ljudje proti izvirnim slov. dramam. Seveda ima »Ruda« še precej sceniških hib, ki se bodo dale odstraniti. Kadar Cankar svojo stvar popravi, bode se morala prištevati resnim dramatičnim delom. Popravljeni »Ruda« se mora dati tiskat. 17. 3. 900. Z vsem spoštovanjem A. [parata]. Pisano na vizitki z imenom A. Aškerc (7/12 cm). Naslov na kuverti-.Blagorodni cfospod J. Milčinski c. kr. adjunkt pri okr. sodišču Ljubljana. Pp.: Laibach 1 Ljubljana 1, 17. 3. 1900. Tretje, tu priobčeno pismo Aškerčevo Milčinskemu, je očitno napisano pod neposrednim dojmom prve predstave Cankarjeve drame Jakob Ruda, ki je bila 16. marca 1900, nekoliko manj kot dva meseca po prvi predstavi Izmajlova. Zato je dragocen prispevek za razumevanje razmerja med Cankarjem in Aškercem, zlasti ker se nam Aškerčevo pismo, na katero je odgovoril Cankar s svojim dopisom 7. dne 30. marca 1900" in s katerim je Aškerc mlademu dramatiku k uspehu uprizoritve drame Jakob Ruda čestital, ni ohranilo. Hkrati je Aškerčevo pisemce dokaz živahnih debat, ki so jih morali imeti v ospredju tedanjega gledališkega in slovstvenega dogajanja v Ljubljani stoječi pisatelji, med njimi vsekakor tudi Aškerc, Gangl. in Govekar. Na te tri namerjeni tenor znanega listka iz Slovenskega lista: Kartel mej našimi modernimi »literati«, ki je izšel pozneje 31. marca 1900, zdaj še ni mogel imeti svojega učinka, ki ga izkazuje sodobna korespondenca med Aškercem, Govekarjem in Cankarjem ter Cankarjevimi prijatelji. Ne glede na to ne moremo dvomiti, da bi Aškerc v tem svojem pisemcu ne bil iskren: Cankarjeva drama ga je morala poraziti na najbolj občutljivi točki. Ni zapisal, tjavdan, da je Ruda »vendar res fino, duhovito delo« ... Napisal je to svojo oceno na osnovi svoje praktične preizkušnje, ki jo je imel s svojim dramskim poizkusom Izmajlov. Ob primerjavi s Cankarjevo dramo, samostojno zamišljeno in v primeri s sodobnimi dramatičnimi poizkusi vešče napisano, so se šele morale pokazati pomanjkljivosti Izmajlova v pravi luči, ki je osvetljevala Aškercu tudi ves njegov veliki trud ob treh inačicah dramskega poizkusa. Morda je Aškerc prav ta hip že zanesljivo vedel, da ne bo nikoli več pisal dram, za katere mu je manjkalo resničnega daru. Ja»ko Traven DROBCI IZ AŠKERČEVE NEZNANE KORESPONDENCE V Aškerčevi bibliografiji (M. Boršnik, CZN, XXX, sn. 4, Maribor 1935), je delež Aškerčeve korespondence z založniki njegovih del zelo pičel; zabeležena so samo tri pisma založniškemu podjetju K2einmayer in Bamberg in sicer dve iz leta 1890, torej ob izdaji prve Aškerčeve zbirke »Balade in romance« in eno iz leta 1897. S tem pismom jc Aškerc na prošnjo Iv. Cankarja posredoval za izdajo »Erotike«. (CP I. 241.) Ker je Aškerc izdal vsega skupaj 26 knjig (izvirna dela in kot urednik) od tega 7 pri « Prim. 134. pismo t CP T, str. 253 in S. pismo v objavi J. Westra Cankarjeva pisma Aškercu.. CZ, str. 91. Aškerčev zbornik II 161 Kleinmayerj u in Bambergu (Balade In romance 1. 1890, Lirske in epske poezije 1. 1896, Nove poezije 1. 1900, Izmajlov in Red sv. Jurija 1. 1900, Balade in romance, drugi, predelani natisk 1. 1903, Četrti zbornik poezij 1. 1904 in Primož Trubar 1. 1905), nekaj ponatisov člankov v Narodni tiskarni, vsa ostala dela, skupaj 14, pa so izšla pri Lavoslavu Schwentnerju (Dva izleta na Rusko 1. 1903, Zlatorog 1. 1904, Muče-niki 1. 1906, Junaki 1. 1907, Jadranski biseri 1. 1908, Akropolis in piramide 1. 1906 Pesnitve 1. 1910, Poslednji Celjan in Atila v Emoni 1. 1912 ter dve izdaji Prešernovih Poezij 1. 1902 in 1914 in tri izdaje Kettejevih Poezij 1. 1901 in 1907), se moramo čuditi, da ni o vsem tem več korespondence. Pregled v ČZN kaže, da je Aškerc veliko dopisoval z raznimi osebami in bi bilo torej nerazumljivo, da ni med njimi založnikov njegovih del. Zato je upravičena domneva, da je ta korespondenca ostala doslej še neodkrita. Drobci še nezabeležene korespondence med njim in L. Schwent-nerjem, ki jo tu objavljamo, nam to domnevo tudi potrjujejo. Poleg treh razglednic s sliko in napisom: 1. Pozdrav iz Trente (črno-belo) in žig: D. u. O. A. V. Section Kiistenland (Triest) Baumbach-Htitte. Tekst: Pozdrav iz Trente [tisk], iz Zlatorogovih planin, 30. V. 03 Aškerc. Naslov: Gospod L. Schwentner, knjigar in založnik, Ljubljana. P. p.: Soča 1/6/03. 2. Praha. Hradčany (v barvah). Tekst: Lep pozdrav iz svobodomiselne Prage! Aškerc. Naslov: Gospod L, Schwentner, knjigar Ljubljana — P.p.: Praha—Prag I, 11. IX. 07-6. 3. Panorama istrske obale — Opatija, Volovsko in Lovran (v barvah). Tekst : Lep. pozdrav od morja! Opatija 30 6/11, Aškerc. Naslov: Gospod L. Schwentner, knjigar Ljubljana — P. p.: Abbazia 30 VI. 1 ... je ohranieno še naslednic pismo na štirih listih običaine pisemske oblike tiste dobe (13 X 17): Slavna knjigarna, Ljubljana čislani gospod Schiventner! 9. X. 03 Ker v založniških zadevah tudi Bamberg vselej zahteva pismeno občevanje, zato pišem tudi Vam danes tole pisemce. Kakor se še spominjate, sem bil prevzel težavno korekturo Bahovih huzarjev brezplačno, nekaj iz spoštovanja do autorja, nekaj iz prijateljstva do Vas in nekaj zato, da mi Vi zagotovo še letos daste natisnit in mi založite moje najnovejše delce, o katerem sem Vam že opetovano pravil. Vrhutega sem korigiral tudi še takisto sitne Ernestinine Spomine — tudi brezplačno. Mislim torej, da zaslužim nekaj ozirov. Kot »prosilec« ne bi rad stal pred Vami. Rajši ne izdam, ničesar. Ali ravno te stvari, za katere se gre, ne bi rad ponudil nemškemu založniku! Preveč slovenska je. Pišem Vam pa o tej založniški zadevi posebno zato, ker se mi je zdelo, da Vam sedaj, ko bi bilo treba misliti na priprave za tisk in prevzetje založbe mojega rokopisa, vsa ta stvar ni »simpatična« in da Vam ni nič za mojo ponudbo. Tako sem moral vsaj sklepati iz nekaterih momentov . . . Bilo bi mi prav, da bi se bil motil. Želim, da mojo stvar izdate Vi, in to vsaj do prve polovice decembra t. L, ker bi se potem rad lotil novega dela. A če ima človek takšen-le rokopis pripravljen že skoro pol leta za tiskarno, s,e mu ne ljubi začeti drugega dela, dokler se ne iznebi prvih skrbi. — Obseg rokopisa sem Vam povedal. Ako ga želite Sami videti, pridete lahko k meni. Torej: Clara pacta — boni amici. Moji predlogi so sledeči: 1. Papir mora biti »holzfrei«, brez lesne primesi. Ne slabši nego pri Aleksandrov u ali Ketteju. 2. Knjiga mora biti gotova in se mora izdati sredi decembra 1.1. 3. Honorar znaša 125 gld (dvestupetdeset kron), ki mi ga izplačate, ko je knjiga dotiskana. 4. Število natisnjenih eksemplarjev ima znašati 1200 eksemplarjev. 5. Ta pogodba velja samo za I. izdajo. 6. Korekture bom zahteval od vsake pole po tri. 7. Tiska naj se v Ljubljani — najrajše v Narodni tiskarni, če mogoče seveda. 8. Gratis eksemplarjev mi boste dali: broširanih troje in vezanega enega. Najljubše mi je, da veže Breskvar. — To so moji predlogi. Ali jih sprejmete? Morebiti želite pri kaki točki kako spremembo s Svojega stališča. Prosim, da mi spišete Svojo pogodbo v dveh eksemplarjih, katero potem vzajemno podpiševa. S spoštovanjem in z lepim pozdravom udani Aškerc [V levem robu pisma]: Strogo diskretno! [Kuverta:] Blagorodni gospod Lavoslav Schiventner knjigar in založnik Ljubljana Dvorski trg Priporočeno. P.p.: Laibach — Ljubljana 9jl0 03. K objavljeni korespondenci naj dodamo nekaj kratkih pojasnil. Dopisnica iz Trente nam je dokaz za pesnikove priprave na novo delo, ki je izšlo še isto leto. (Zlatorog.) Za opis prizorišč v novi pesnitvi, o kateri bomo nekoliko več povedali pri pojasnilih k pismu, je moral pesnik obiskati dolino Trente in Julijske Alpe. Koliko časa je bil Aškerc v planinah in v Trenti, ni mogoče ugotoviti. Tudi nam niso znane podrobnosti o modelih oseb v pesnitvi, kakor je to znano za osebe Baumbachovega »Zlatoroga« (Literarna pratika za 1914. leto: Anton Funtek, Nekaj o Zlatorogu, str. 33.). Razglednica iz Prage je bila poslana ob I. svetovnem kongresu svobodomi-slecev, ki je bil v Pragi od 8. do 12. septembra 1907 ob proslavi petstoletnice smrti Jana Husa. Aškerc je kot častni predsednik odprl kongres z govorom v slovenščini. Tretja dopisnica je kakor ostali dve v vrsti številnih spominkov, s katerimi se je pesnik na svojih potovanjih spomnil prijateljev in znancev. Poleg teh treh drobcev pa je seveda najbolj zanimivo pismo, ker nam je edini primer dogovora med pesnikom in založnikom L. Schwentnerjem za izdajo njegovih del. Založnik Schwentner je izdal dotlej sicer že tri knjige s sodelovanjem Antona Aškerca (Kettejeve in Prešernove Poezije ter ponatis »črtic iz popotnega dnevnika — Dva izleta na Rusko«), vendar so sedaj tekli razgovori za izdajo prvega izvirnega dela. V pismu poudarja pesnik da »te stvari ne bi rad ponudil nemškemu založniku. Preveč slovenska je.« Do »Zlatoroga« so namreč vsa Aškerčeva izvirna dela izšla pri Kleinmayerju in Bambergu in je pesnik v tem času oddal tej založbi že tudi svojo peto knjigo (Četrti zbornik poezij), ki je izšla spomladi 1904. Na izdajo pesmi pri svojem prvem založniku je bil vezan zato, ker je ta »nemški založnik« izdajal Aškerčeve pesniške zbirke kljub temu, da ni imel z njimi posebnih poslovnih uspehov. (Marja Boršnik: Zbrano delo Antona Aškerca, Prva knjiga, str. 336 in 366.) Z izdajo pesnitve, ki obsega celo knjigo, pa je smatral, da ga ta obljuba ne veže več in je hotel zamenjati nemškega založnika s slovenskim. To pa je bilo sedaj najbolj primerno tudi zato, ker je Kleinmayer in Bamberg izdal že Baumbachovega »Zlatoroga« v Funtkovem prevodu (1886). Aškerc se v pismu pritožuje, ker založnik ne kaže za to njegovo delo »simpatije«. Kakšni so bili vzroki, ne vemo. Domnevati pa moremo, da je bil Schwentner spričo ostre kritike izdaje Kettejevih pesmi (CZS III, str. 294 in 314) in vedno bolj odklonilnega stališča, ki ga je zavzemala javnost proti Aškerčevim novim pesnitvam in zbirkam, previden. Vendar pa je prišlo do pogodbe in tako je Aškerc za vsa svoja nadaljnja dela zamenjal založnika. Le zgodovinska epska pesnitev »Primož Trubar« je še izšla naslednje leto pri »nemškem založniku«, čeprav ni bila nič manj »slovenska« od »Zlatoroga«. Kakšna je bila pogodba, ki jo je predlagal Aškerc, nam ni znano, ker ta in vse ostale številne Schwentnerjeve pogodbe s slovenskimi književniki niso ohranjene. Menda so bile uničene leta 1948 ob prevzemu knjigarne. Izdaja knjige kaže, da je založnik upošteval pesnikove pogoje. »Zlatorog. Narodna pravljica izpod Triglava« je izšel decembra 1903 z letnico 1904. Mimo zanimivih pripomb v pismu, kjer se pesnik sklicuje na to, da je opravil »težavno korekturo Bahovih huzarjev brezplačno« (o tem Janez Logar: Zbrano delo Janeza Trdine. Tretja knjiga, str. 593) in da je »vrhutega korigiral še takisto Ernestinine Spomine — tudi brezplačno« (Spomini na Prešerna. Napisala Ernestina Jelovšek. V Ljubljani 1. 1903. Založil L. Schwentner. Str. IX.) je to pismo dokaz, da je bil Anton Aškerc tudi pri izdajanju svojih del poslovno točen in natančen. 11" 163 Sklepati moremo torej, da bi morali obstojati podobni dogovori tudi za vse ostale Aškerčeve knjige. Zal so pisma o tem kakor tudi pogodbe z izjemo pogodbe za prvo izdajo »Balad in romanc« neznane in verjetno izgubljene. Bogomil Gerianc OSTANKI AŠKERČEVE KORESPONDENCE S SLIKARJEM JOSIPOM GERMOM V Aškerčevi bibliografiji Marje Boršnikove je treba med prejemniki Aškerčevih dopisov na str. 60 dodati ime slikarja Josipa Germa. Med ostanki njegove korespondence, ki jo je po njegovi smrti leta 1950 prevzela Studijska knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu in je zdaj shranjena v njenem rokopisnem oddelku, sta tudi dva Aškerčeva dopisa: razglednica s pozdravi iz Rima, datirana z 2. 9. 1899* in pismo z datumom: Ljubljana 7. 2. 1900. Iz tona in vsebine obeh dopisov lahko sklepamo, da je bila korespondenca med njima obilnejša, žal se je ni ohranilo več. Razglednica je res samo avtogram, a vseeno lahko služi kot skromen dokaz o prijateljskih vezeh med piscem in naslovljencem. Pismo pa je iz dobe, ko je bil Aškerc urednik Ljubljanskega Zvona in je v prizadevanju, da bi iz njega napravil živo revijo s prispevki z vseh področij kulturnega dela, s pismi iskal sodelavce med slovenskimi izobraženci in književniki slovanskih narodov. Josip Germ je živel tedaj v Pragi, kjer se je po temeljitih slikarskih študijah na dunajski in praški slikarski akademiji ter v specialkah raznih mojstrov uveljavil v tedanjih umetniških krogih in navezal mnogo sfikov s celo vrsto čeških, in slovenskih kulturnih delavcev Dokument teh stikov, ki jih je vzdrževal tudi še po letu 1905, ko je postal profesor risanja v Novem mestu, je obsežna zbirka njihovih pisem v njegovi zapuščini, od katere pa se je žal ohranil le del, vmes tudi oba Aškerčeva dopisa. 1. Razglednica z datumom poštnega pečata: Roma, 2. 9. 99 in Laibach — Ljubljana, 4. 9. 99. Signore J. Germ, akad. slikar »Narodni dom« Ljubljana Austria Carniolia Druga stran razglednice predstavlja kip Apoxymenosa iz Vatikanske zbirke in tiskano: Saluti da Roma. Aškerc je pripisal datum 2. sept. 99 in svoj podpis Aškerc ter Eviva 1'arte 2. Ohranjeno pismo je brez pisemskega ovoja in je pisano na vseh štirih straneh. Ljubljana, Čislani prijatelj! 7. 2. 1900 Tvoj odgovor sem prejel — škoda, da ne tudi kakega spisa za Zvon, kakršnega sem želel. Pričakujem pa in Te prosim, da mi res pošlješ v kratkem kaj o češki umetnosti, kakor obetaš. To bo jako zanimivo!1 Kar se tiče Tvoje slike2 na magistratu, bodi brez skrbi! Slika dela posebno sedaj na steni dober vtisk. Nisem čul, da bi jo bil kdo obsodil. Samo to so nekateri 1 Niti v Ljubljanskem zvonu niti v Germovi zapuščini ni zaslediti članka o Češki umetnosti. Pač pa jc objavil Anton Aškerc v LZ 1901, str. 70, članek Češka upodabljajoča umetnost, ki ga je verjetno sestavil s pomočjo Germovih kasnejših informacij. 2 Ljubljanski občinski svet je naročil pri prof. Josipu Germu sliko »Ljubljanski občinski odbor pozdravlja cesarja 7. maja 1895«. Naročilo je bilo izvršeno na pobudo V. Holza. 25. oktobra 1898 je pisal Holz Germu: »Velecenjeni gospod Germ! čestitajoč Vam o naročilu zgodovinske slike za dvorano mestne zbornice ljubljanske veseli me, da je ipak koristila moja opomnja v prenovljeni mestni hiši na koncu III. feljtona o Vaši razstavi. Torej: pogum! Zivio! V Reki 25. oktobra 1898. V. Holz.i Holz je pisal kritiko o Germovi razstavi v Slovenskem narodu 1898, št. 212, 219 in 220. Slika naj bi bila v spomin na ljubljanski potres. Germ je naročilo res izvršil in prejel 1000 gld. Germ je na sliki naslikal tudi sebe in pevko Devovo, ki gledata, po kasnejši Germovi izjavi »vso tisto komedijoi. Slika je doživela slab sprejem. 5. januarja 1900 je pisal župan Ivan Hribar Josipu Germu: »Ker se slika, katero si izgotovil za mestno dvorano, splošno jako neugodno kritikuje, ni mogel občinski svet iz ozira do javnosti dovoliti Ti še kako posebno nagrado . . Zamera je bila tudi zato, ker je Germ Devovo in sebe upodobil v večjem razmerju kot takratne ljubljanske veličine. Sedaj je slika v depojih Narodne galerije v Ljubljani. Takratna strokovna ocena je veljavna še danes. že rekli, da je škoda, da se ves prizor ne vrši samo pred magistratnim vhodom, tako da bi se videla arhitektonska fasada rotovža —! kolikor je je. In drugič bi bilo baje dobro, ko bi sijalo solnce na prizor. Tako sem slišal govoriti. Relata refero. To so pa gotovo malenkosti. Naprosil sem Holza, da mi napiše kako študijo o Tvoji sliki za Zvon! Ali si zadovoljen, da jo napiše Holz3? Torej zaradi slike spavaj mirno vi Pragi, nadaljuj in glej, da ustvariš spet kaj lepega — n. pr. za bodočo 1. slov. umet. razstavo, ki se bode vršila menda v kakih — 50 letih! —.* Priporočam se Ti za spis ter Te prav lepo pozdravljam Tvoj Aškerc P. S. Če srečaš kje drja Zmavca:', ga lepo pozdravi pa mu povej, da sem jezen nanj, ker mi ničesar ne pošlje za ,Zvon'. — Bogo Komelj ANTON AŠKERC IN KAREL SLANC Znano je, da je bil Anton Aškerc v korespondenčnih stikih z dr. Karlom Slancem iz Novega mesta. Zal vemo o tem samo iz pripovedovanja Vatroslava Holza, o pismih samih pa vsaj za zdaj ni nikakega sledu1. Med pripravami za razstavo ob stoletnici pesnikovega rojstva, ki jo je pripravila novomeška študijska knjižnica, je bilo storjeno vse, da bi se našla korespondenca med Aškercem in Slancem. Po večdnevnem iskanju je višji tehnik Pius Žužek, vnuk dr. Karla Slanca, našel v zapuščini svojega starega očeta le zganjen list z Aškerčevim avtogramom: Novo mesto, 17. X. 91. A. Aškerc To dokazuje, da je bil Aškerc v stikih s Slancem. Aškerc je baje napisal tudi nekaj verzov v spominsko knjigo Slančeve hčere. Tudi ta spominska knjiga se do danes še ni našla. Bogo Komelj KLEMENClCEV PORTRET PESNIKA AŠKERCA V januarju 1956 je Študijska knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu po opozorilu akademika Božidarja Jakca kupila v poslovalnici Antika, Ljubljana, Mestni trg 19, Aškerčev portret. Ker ta slika še ni evidentirana v Aškerčevi bibliografiji Marje Boršnikove, jo bom na kratko opisal: Fran Klemenčič: Anton Aškerc, portret 50 X 39, olje, platno, pozlačen, ozek, rebrast okvir. Levo spodaj je portret signiran z avtorjevim podpisom in delno čitljivim datumom. Slikar je upodobil pesnika pred zeleno travnato pokrajino, ki jo na desni zapirajo drevesce in modrikasti hribi v ozadju; na levi pa je viden gozd v jesenskih živih barvah in do vrha slike stoječa breza z redkimi vejami. Pesnik je postavljen v pol profil s pogledom uprtim proti desni, s svetlimi, kratko pristriženimi lasmi in košato, na prsi padajočo brado, ki mu deloma zakriva ozke zavihke temnega suknjiča in ovratnik svetle srajce z bržkone široko zavezano ovratnico. Avtor Aškerčevega portreta, akademski slikar Fran Klemenčič, rojen leta 1880 v Ljubljani, ki je prvikrat javno nastopil leta 1908, je naslikal Aškerca leta 1909. V pesnikovi podobi kaže slikar značilne poteze impresionistične tehnike, ki se izraža v slikoviti modela-ciji in v skoraj pointilističnem nanašanju barv, te pa v polnem plein airu tudi zažive v barvni pestrosti jesenskega razpoloženja. Pesnikov izraz pa je tog in nekam preveč resen, fotografsko veren. O nastanku in historiatu slike sporoča slikar Fr. Klemenčič: »Aškerčevo sliko sem slikal leta 1909. Osebno sem se poznal z njim, toda za model ni hotel sedeti. s Holz Vatroslav, umetnostni kritik, r. 1844, u. 1914. Posebne ocene o imenovani sliki ni najti. 4 Prva slovenska umetnostna razstava je bila 15. septembra 1900 t Mestnem domu v Ljubljani. Na njej je razstavljal tudi Genu. 0 Dr. Ivan Zmavc, bibliotekar v Pragi. 1 Prim. M. Boršnik: Aškcre str 150. Tudi kipar Zaje bi bil rad portretiral Aškerca, a ni hotel sedeti. To je bolezen naših pesnikov in pisateljev. Za slikanje mi je izročil Aškerčevo fotografijo umrli vele-trgovec Volk. Slikal sem po Volkovem naročilu. Sliko je nato prevzel naročnik Volk.« (Iz pisma z dne 9. nov. 1956 B. Komelju.) Tov. Cenka Volkova iz Ljubljane, Resljeva cesta 22, pa piše: »Sliko je naročil moj pokojni mož Volk Avgust, trgovec, pri Fr. Klemenčiču. Portret je bil naročen za našo privatno knjižnico, ki je štela preko 7000 knjig in revij. Moj pokojni mož je rad podpiral razne kulturnike. Sliko sem dala ,Komisiji — antikvarijatu'. Od tam ste jo najbrž tudi Vi kupili. To bi bilo vse, kar vem o imenovani sliki in ni potovala pač nikjer in ni iskati kakih podatkov.« (Iz pisma Cenke Volkove B. Komelju z dne 3. nov. 1956.) Slika visi sedaj v čitalnici Študijske knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu. Zal se ni našla fotografija, po kateri je Klemenčič slikal. Bogo KomeU RAZGLEDNICA Z AŠKERČEVIM PORTRETOM Študijska knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu hrani v svoji grafični zbirki razglednico s portretom Antona Aškerca. Razglednica meri 14,5 X 9,5 cm ter ima na sprednji strani Aškerčevo sliko v črtastem okviru 8,2 X 6 cm. Pod spodnjim desnim robom je natiskano Anton Aškerc, spodaj levo pa »V delih svojih živel sam boš večno«. Na naslovni strani razglednice: Založil Jakob Vrečko, trg. in gost. Sv. Miklavž — Slovenj gradeč. Označeno je še število 1591-26, kar pomeni, da je to naročilo št. 1591 leta 1926. Razglednica bi bila torej izdana ob sedemdesetletnici pesnikovega rojstva. Predloga za kliše ni bila fotografija, ampak risba, morda izdelana za kliše po fotografiji A. Bertholda iz leta 1906 (gl. M. Boršnik AB, 103).* Aškerčeva drža na tej razglednici je ista kot na Klemenčičevem portretu. Bogo Komelj JAKHLOV PORTRET ANTONA AŠKERCA Kakor sem omenil v članku »Aškerčeva zapuščina ...« (str. 65), je v Mestnem muzeju v Ljubljani shranjen Aškerčev portret v olju (gl. M. Boršnik: Aškerčeva bibliografija, str. 104; avtorica ga stavlja v leto 1910, a pristavlja k temu podatku vprašaj, kar se opira le na pričevanje po spominu). Pesnika je po naročilu gostilničarja Leopolda Tratnika, h kateremu je hodil nekaj let na hrano, naslikal profesor Rudolf Jakhel, učitelj risanja na gimnaziji v Ptuju. Jakhel mi je bil na moje vprašanje, ali je pesnika slikal po naravi, po dopisnici z dne 31. marca 1927 tole odgovoril: »Aškerca sem slikal po fotografiji in spominu, ker sem ga osebno poznal in imel priliko, ga večkrat dobro opazovati, kar se morda v sliki dobro izraža. Fotografija mi je služila za nekako spodbudo spomina, da sem si ga mogel čim živahneje predstavljati. Hotel sem ga takrat naprositi, da mi sedi, toda njegova bolezen in smrt sta mi izpolnitev želje onemogočila.« Zares, ta podoba prav živo predočuje Aškerčev obraz: navdaja ga malce hudomušen smehljaj in mežikav pogled, ki sta bila pesniku značilen izraz, kadar je bil dobre volje. Josip Wester AŠKERČEV AFORIZEM Aškerc je imel v svoji knjižnici poleg Dalmatinove Biblije (v nepopolnem izvodu) tudi Novi testament, ki ga je izdala Britanska in inozemska svetopisemska družba in je bil natisnjen na Dunaju leta 1882. Slovensko besedilo te izdaje je oskrbel tisti čas na Dunaju živeči prof. Jos. Stritar. Slovenske katoliške izdaje sv. pisma v Aškerčevi knjižnici ni bilo, pač pa Novum testamentum graece et latine. Omenjeni Novi testament je vezan v črno platno. Na knjigoveškem predlistu spredaj je s črnilom podpisan Aškerc, s svinčnikom pa je napisanih šest stavkov * Zdi se, da je risba po tej Bertholdovi fotografiji, ki je bila pogosto objavljena (gl. M. Boršnik, AB, 103—104), leta 1926 pa uporabljena tudi za tu opisano razglednico, identična z risbo Saše Šantla (doprsni portret, profil na desno, grafit) iz leta 1915 (gl. M. Boršnik, o. e., 105). Tudi Fr. Klemenčič je verjetno izdelal svoj portret po enaki Bertholdovi fotografiji. Tak sklep se naravnost ponuja, če primerjamo vse tri omenjene slike. (Opomba urednika.) Rudolf Jakhel: Anton Aškerc (olje; ok. 1910) iz evangelijev oziroma psalmov v istem besedilu, kakor je v tiskanem delu. Na zadnji strani knjigoveškega vložka pa je Aškerc s svinčnikom zapisal tole sentenco: Da na tem svetu nihče ni popol. (= popolnoma) zadovoljen s svojoj usodoj, priča najbolj, da vsaki človek — upa (podčrtal Aškerc) do smrti. 22:VIII98. Ta datum kaže, da je bil Aškerc takrat že v Ljubljani na svojem novem službenem mestu, ki ga je bil kot mestni arhivar nastopii dne 30. junija 1898. Josip Wester AŠKERČEV »BOJ PRI PIROTU« — POLITIČNA PESEM! Spomin iz gimnazijskih let Jeseni leta 1886 sem bil prestopil v II. b razred tedanje edine ljubljanske gimnazije. Dobili smo novega razrednika, suplenta Mateja Suhača, ki mu je bila to prva učiteljska služba. Poučeval je slovenščino, latinščino in nemščino. Bil je zelo strog učitelj, ki je zahteval od nas točnega reda, vztrajne pazljivosti v šoli in mnogo učenja doma. Kdor ni znal ali iz neznanja ali zaradi nepazljivosti takoj odgovoriti na zastavljeno vprašanje ali ni znal gladko povedati latinskih glagolskih oblik, je moral doma pisati »odgovor« po deset -— in še večkrat ter ga naslednji dan prinesti, kaligrafično napisanega v šolo in ga izročiti »poverjeniku«, ki je vodil točen seznam vseh kaznjencev in kazni. Le-ta je v pričetku ure predal kazenske spise razredniku — včasih jih je bilo kar debel šop — ki jih je nato rezko raztrgal. Ce je komu zdrknil svinčnik na tla, je moral po stokrat pisati: Olovke ne smem metati na tla, da ne motim pouka. Beseda olovka nam je bila povsem nova. Nekateri učenci so jo spočetka — po izreki profesorja — pisali »olofka«, kar je zopet povzročilo novo pravopisno kazen. Slično »kazen« je moral pisati učenec, če se jo preglasno useknil ali če je s sosedom šepetal ali če je oči buljil proti oknu. Da,. zares pedanten učitelj je bil Suhač, povsem drugačen od naših prvošolskih razrednikov prof. Frana Wiesthalerja in njegovega naslednika suplenta Martina Petelina. V onih letih je bilo običajno, da smo v začetku vsake slovenske ure recitirali ali, kakor smo rekli, deklamirali prosto izbrane pesmi. Vsak učenec je moral vsaj enkrat v semestru tako predavati. Kdor pa si je hotel zaslužiti boljšo oceno, je to celo večkrat storil. Spominjam se, da sem o taki priliki prvikrat slišal Uvod h Krstu pri Savici, ki me je tako prevzel, da sem kar strmel v predavatelja. Črtomirov vzklik »Največ sveta otrokom sliši Slave« mi je ostal globoko v spominu kot neka vzvišena resnica. Zlasti priljubljen je bil Gregorčič, najrajši smo izbirali in naj-pozorneje poslušali pripovedne, epične pesmi; omledna lirika živahnim dečkom ni prijala. Jaz sem se bil naučil na pamet ali, kakor je Suhač dejal, na izust Gorazdovo pesem »Boj pri Pirotu«. Ne vem več, po kakem naključju sem dobil v roke mesečni zvezek Ljubljanskega Zvona, v katerem je bila na prvem mestu objavljena ta Aškerčeva pesnitev. Le to vem, da je zvezek imel siv ovojni list z vtisnjenim črnim okrasnim robom. Z deškim zanosom in v zavesti, da še noben součenec ni slišal ne bral te pesmi, sem jo na odru pred tablo slovesno deklamiral, profesor pa je stal za katedrom z Zvonom v roki. Pesnik ubrano pripoveduje, kako stopa srbski kralj po izgubljeni bitki od ranjenca do ranjenca, da naj bi mu vsak povedal svojo poslednjo željo. Prvi vojak prosi kralja, da naj sporoči zadnji pozdrav očetu tam ob Moravi; drugi, doma od Drine, želi, da naj skrbi poslej za ženo in sirote otroke. A tretji junak, ki nima doma nikogar, da bi nanj čakal, de kralju, da ga huje ko smrtna rana boli sramota, da Srbu, ki je z vojsko navalil na svojega brata Bolgara, »zdaj Kajn je ime«. — Gladko so mi tekle besede in s posebnim poudarkom sem govoril vodilno misel, izraženo v zadnji kitici: »Kdor brata mi ščuje na brata ta bodi — ta bodi proklet!« Uverjen sem bil, da sem svojo stvar dobro opravil in da me bo profesor tudi pohvalil. Saj so me učenci ves čas pozorno poslušali in kar strmeli vame. Toda kaj je storil osorni profesor? Z jezno kretnjo mi je vrnil snopič in me nahrulil: »To je politična pesem! Take bi se učenec ne smel naučiti! V klop!« Ves skrušen sem odtaval v klop in tisto uro sem se čutil kakor ponižan grešnik, ki si je naprtil težek greh, ne da bi se bil tega prej zavedal. Garjeva ovca v čredi koštrunov, ki so mrdali, me na tihem morda pomilovali ali pa celo zasmehovali. Tako razočaranje! Svete jeze profesorjeve nisem mogel doumeti. Pač pa mi je v zavesti vzniknil nov pojem: politika. Dvanajstletni deček se je zavedel, da je pesem političnega značaja nekaj neprimernega, celo grdega, torej mora biti tudi politika sama na sebi nekaj odurnega. Vendar nam učitelj tega pojma ni pojasnil, vsaj v spominu mi ni, da bi bil to storil in nam obrazložil vzrok svoje ogorčenosti. Prej bi bil pričakoval, da nam bo pojasnil še neznane izraze v pesmi sami. »Mat naša poteza Pirot« — to mi je bilo docela neumevno, saj drugošolci še nismo imeli pojma o šahovskih potezah. Ali »pobedni mejaš« — gotovo mi je bil pomen »bedni« bliže kakor »zmagoviti«. Ali »Glad jih umori in pečal«. Menda sem šele v višji gimnaziji doznal, da je to staroslovenska ali srbsko-hrvatska beseda za našo žalost, tugo. Namesto da bi nam bil učitelj za boljše razumevanje besedila in dejanja kaj tega pojasnil, me je pa osorno napodil v klop. Lahko rečem, da tak postopek ni bil pedagoški. Kot sicer vesten učitelj bi bil. moral mož obzirneje in razsodneje ravnati. Mislim si pač, da je bila v tisti dobi slovenska javnost po svojem občutju deležna srbsko-bolgarskega spora in da se je podnetljivi učitelj znesel nad naivnim učencem, posredno pa nad pesnikom samim, dasi veje iz pesmi visoka etična ideja. Aškerc je nešahovcem težko umevno vrstico že v I. izdaji Balad in romanc preobrazil v »Udal se je, pal je Pirot«. Po zasnovi, zgradbi in dikciji je to gotovo ena izmed najboljših Aškerčevih pesnitev. Neprijetni šolski dožitek mi je ostal trajno v spominu, ni pa imel zame hujših posledic. V semestralnem in letnem izpričevalu II. razreda sem dobil v slovenščini oceno »lobenswert«. A tudi poslej sem pri profesorju Suhaču dobro izhajal vseskozi do V. razreda, kjer mi je bil zadnje leto samo učitelj slovenščine. Nato je bil premeščen na gimnazijo v Novem mestu. Hvalo sem mu dolžan za stroge zahteve tudi iz latinščine in nemščine. V latinski slovnici nas je temeljito izvežbal, tako da smo njegovi učenci v naslednjem V. razredu pri strumnem latincu prof. Valentinu Kermavnerju kljub nemškemu učnemu jeziku zlahka uspevali. In kako spretno nas je uril v nemščini! Brez posebne težave sem mogel brati Jules Vernove fantastične povesti v nemškem prevodu in še danes bi utegnil recitirati Schillerjevo dolgovezno romanco »Der Kampf mit dem Drachen«, ki smo se je, menda v IV. razredu, morali na pamet naučiti, če bi le malo v besedilo požmeril. Sploh bom dajal profesorju Suhaču vedno hvalo za to, da je od učencev neizprosno in dosledno zahteval natančnost in točnost ter gojil v njih smisel za delo in red. Zakaj tudi to je važna stran šolske vzgoje, kar se žal često vnemar pušča. Kočljivo zadevo z »Bojem pri Pirotu« sem bil nemara kmalu prebolel, vendar je pustila v meni, se mi zdi, trajno sled: da sem v dnevni, strankarski politiki slutil nekaj nelepega, odurnega in zoprnega in da sem se ji zato tudi vedno odtegoval. Ta šolski dožitek mi je bil v spominu že davno obledel, dasi me je globlje prizadel kakor marsikaj, kar sem prej ali pozneje kot učenec doživel. Leta 1937 pa, ko sem se kot udeleženec izleta Jugoslovansko-bolgarske lige vozil iz Niša proti Sofiji in sem v sončnem majniškem jutru iz vlaka zrl na lepo ležečo mesto Pirot, mi je .oni mladostni dogodek zopet vzniknil iz pozabljenja. Tam na teh brdih nad mestom so bili Srbi doživeli oni poraz v borbi z zmagovito bolgarsko vojsko, ki jih je bila nekaj dni prej v boju pri Slivnici prisilila k umiku. Avstrijska diplomacija, ki je bila to bratomorno vojne podnetila, je tam sama doživela svoj poraz. Sedaj pa smo kot dobro misleči Jugoslovani potovali k zavezniškim bratom. Kakor upamo, nam nov »boj pri Pirotu« posihmal ne bo več usojen. Josip Wester ANTON AŠKERC IN CELJSKO PEVSKO DRUŠTVO Celjsko gledališče hrani častitljiv ostanek naše kulturne preteklosti — prapor Celjskega pevskega društva. Na njem je vtkan poziv: KDOR NAS SI, Z NAMI POJ! Te besede so Aškerčeve. Od kod vemo, da so Aškerčeve? CPD je razvilo svoj prapor avgusta 1898, ko mu je predsedoval dr. Josip Karlovšek (1867—1950), tedaj odvetniški koncipient. Ta imenitnik v vrstah nekdanjih celjskih narodnjakov in kulturnih delavcev je leta 1937 na proslavi svoje 70-letnice, ki mu jo je pripravilo CPD, poklonil le-temu »krasno vezan« Aškerčev rokopis gesel, sestavljenih za prapor CPD, od katerih je bilo svoj čas izbrano že omenjeno — Kdor naš si, z nami poj! Rokopis je v imenu društva prevzel takratni njegov predsednik Konrad Fink. Razen navedenega posnemam iz še nenatisnjene zgodovine CPD prof. Ivana Mlinarja tudi, da je dragoceni rokopis vsa leta — okroglo 40 let — skrbno čuvala jubilantova soproga, rokopis pa, da je jubilant osebno prejel od pesnika. Zgodovinar navaja celo kraj prevzema, namreč pesnikovo stanovanje v hiši »Milistan«, v današnji Miklošičevi ulici št. 6. Kako so prišli nekdanji voditelji CPD v stik z Aškercem? Da ,je bilo Aškerčevo življenje od šolarskih pa tja do zrelih let zvezano s Celjem, je dovolj znano dejstvo in ni, da bi ga na tem mestu ponavljal. V času, ko so se v CPD pripravljali na razvitje društvene zastave, t. j. po Aškerčevi upokojitvi (aprila 1898), pa se je Aškerc preselil s svoje zadnje kaplanije, iz Skal pri Velenju, v Celje, kjer si je najel skromno stanovanje, čakajoč na odločitev v Ljubljani. Tja se je preselil 15. julija 18981. Potemtakem je tega leta bival v Celju vsaj dva meseca in pol, pač dovolj, da se je sem in tja oglasil tudi v Narodnem domu, ki je bil tedaj »zbirališče celjskih in tudi drugih štajerskih Slovencev«2. Še bolj gotovo pa je bil' stik za naročilo gesel med vodstvom CPD in pesnikom Aškercem storjen na drugem mestu in na drug način. Namreč: dr. Josip Karlovšek, predsednik CPD leta 1898, se je po prihodu v Celje (1897) — 30 let star — zaposlil najprej kot koncipient pri odvetniku dr. Ludviku Filipiču5. Ta je imel pisarno na današnjem Trgu V. kongresa v hiši št. 2 (danes odvetniška pisarna dr. Milka HrašovcaV Pri istem odvetniku je služboval kot solicitator in stenograf tedaj tudi tridesetletni Žiga Laykauf, pesnik in publicist, kasneje občinski tajnik v Mozirju4. 1 Marja Boršnik. Aškerc, življenje in rMa, sfr 182. 2 Dr. Josip Karlovšek v Dr. Ivan Dečko in njegova doba, str. 36. s Dr. fvan Dečko in njegova doba. str. 88. * Boršnikova, o. cit., opombe str. 435 ni SBL I, str. 628. Ta je Aškerca poznal prvič kot Mozirčan, ker je bilo Mozirje Aškerčeva predzadnja postaja v njegovem duhovniškem poklicu (1892—1894), drugič pa kot tajnik socialno-demokratske stranke, s katero je bil Aškerc v najtesnejših stikih, saj je »v zvezi s stranko večkrat prišel iz Skal«5, a da mu je Aškerc bil drag, sledi iz literarno-zgodovinske ugotovitve, da se je v svojem pesnikovanju naslanjal na Aškerca". Iz teh zgodovinsko nespornih dejstev sledi, da se je naročilo Aškerčevih gesel moralo spočeti v odvetniški pisarni dr. Filipiča med koncipientom Karlovškom in solici-tatorjem Laykaufom, oziroma da se je z Laykaufovim posredovanjem prav tam tudi realiziralo. Ni pa verjetno, da je dr. Karlovšek »prejel rokopis osebno od pesnika Antona Aškerca v takratnem pesnikovem stanovanju v hiši Milistan v današnji Miklošičevi ulici št. 6«. Tu gre očitno za pomoto ali vsaj netočno reprodukcijo Karlovškove izjave. Ta hiša je bila takrat namreč last in hkrati tudi stanovanjska hiša Karlov-škovega in Laykaufovega delodajalca odvetnika dr. Filipiča7. V tej meščanski hiši se Aškerc že spričo svoje skromnosti ne bi nastanil. »Po upokojitvi se je Aškerc preselil v Celje, kjer si je najel skromno stanovanje«, piše Aškerčev biograf dr. Marja Boršnikova. In res: čakajoč na rešitev v Ljubljani, je stanoval v današnji Razlagovi ulici v hišici št. 98. Ta visokopritlična hišica stoji še danes. Po tuk. zemljiško knjižnih podatkih je bila last lesnega trgovca in industrijalca Štefana Borlaka in je že od nekdaj nudila skromno stanovanje le prebivalcem iz preprostih družbenih plasti. Če Karlovšek ni prevzel rokopisa v tem Aškerčevem stanovanju, ga je v pisarni dr. Filipiča, danes Trg V. kongresa št. 2/1., v hiši, ki je bila v lasti rodbine dr. Filipiča in je imel dr. Filipič na njej najemne pravice", seveda če se je tam v ta namen zglasil sam Aškerc. Ni brez pomena pripomniti, da je bila tiste čase v pritličju te hiše gostilna. Karlovškova soproga Mira (umrla 10. februarja 1957 v 82. letu starosti) se po 58 letih ni več spominjala »tega gospoda« — namreč Aškerca10. Še o samem rokopisu. — Ne drži, da je dr. Karlovšek poklonil društvu »krasno vezan rokopis pesnika Aškerca«, ker je ob tem društvenem dogodku rokopis predstavljal le cel, po eni strani popisan list z vsaj desetimi gesli, ki so bila vsa ubrana na vabilo k slovenskemu petju. V posebne platnice in pod steklo ga je dalo uvezati šele CPD. Rokopis ni bil podpisan. Aškerčevo avtorstvo je bilo izpričano z izjavo dr. Karlovška in s kasnejšo primerjavo pisave z drugimi Aškerčevimi rokopisi11. Po drugi verziji pa je bilo s posredovanjem posebne delegacije pod vodstvom dr. Karlovška odboru CPD predloženih pet gesel, za katera ni mogoče reči, da so bila vsa Aškerčeva; toda tisto, ki ga je odbor izbral in dal všiti v prapor, je za gotovo Aškerčevo12. Bržkone pa je v tem primeru šlo le za dokončno izbiro med petimi v poštev prihajajočimi gesli. CPD je torej prišlo v posest izvirnega Aškerčevega rokopisa leta 1937. Hranilo ga je z drugimi priznanji in s praporom v vitrini v društveni sobi v I. nadstropju Narodnega doma. Kakor večji del ostale naše kulturne ostaline, je okupatorjev ogenj pobral tudi ta dragoceni in pomembni rokopis. Do takega zaključka sem prišel v prvi objavi tega zapiska ob šestdesetletnici CPD13, kajti z gradivom, ki sem ga takrat imel na razpolago, nisem mogel točneje dokumentirati Aškerčevega avtorstva. Zdaj lahko ta zapisek dopolnim z objavo vseh predloženih variant za geslo CPD, čeprav je Aškerčev originalni rokopis izgubljen. K sreči se je namreč ohranil tekst vseh osnutkov v znanstveno zanesljivem prepisu dr. Marje Boršnikove. Prepisala si jih ie iz originala v času, ko ie zbirala gradivo za Aškerčevo bibliografijo in za monografijo o pesniku11. Original ji je dala na razpolago Karlovškova soproga Mira Karlovšek in dodala tudi nemško izjavo o Aškerčevem avtorstvu, ki si jo je dr. Boršnikova pripisala. Ta svoj prepis je letos ljubeznivo odstopila celjski Študijski knjižnici in dovolila objavo v Aškerčevem zborniku. V naslednjem objavljam celoten tekst tega dokumenta, da se enkrat za vselej rešijo pozabe tudi ti Aškerčevi verzi, obenem pa dokončno potrdi, da je on avtor gesla na častitljivi zastavi CPD. 5 Boršnikova o. cit., opombe str. 435. » SBL I, str. 628. 7 Po tukajšnjih zemljiško knjižnih podatkih iz leta 1894. 8 2. II. 1956 izj. dr. Juro Hrašovcc. 9 Po tuk. zemljiško knjižnih podatkih iz leta 1891. 10 29. I. 1956 izj. Mira Karlovškova. 11 6. II. 1956 izj. bivši predsednik CPD in prof. v p. Konrad Fink. 12 6. II. 1956 izj. Karel Pere, dolgoletni odbornik in aktivni član CPU 13 Celjski gledališki list 1955-56, str. 266-268. i« glej navedbo v AB 1936, str. 18. Slovenska pesem sladka ti, Oznanjaj, da naš rod živi! Kdor z nami čutiš, z nami poj! Za narod stopaj z nami v boj! Kdor z nami čutiš, z nami poj! V duševni z nami pojdi boj! Kdor naš si, z nami poj! Dokler slovenska pesem se glasi, Na svojih tleh Slovenec še živi. Slovenska pesem —- naša slast In naš ponos in naša čast. Ti pesem src si naših slast, Uteha naša, naša čast. Slovenska pesem — naš ponos In prapor naš. Kdo nam je kos? Slovenske pesmi krepki glas, Ti bodri nas, ti dvigaj nas! Ti navdušuj, ti dvigaj nas! Slovenski brate, z nami poj! Iz srca v srce, s svojim svoj. Pod prapor pevski stopi svoj! Slovensko pesem z nami poj! Vihraj veselo, pevska ti zastava! Slovenska pesem — naša strast in slava! Eigenhandige Aufsatze von Aškerc. Geschrieben im Juli 1898. Auf Ansuchen des »Celjsko pevsko društvo« stellte Aškerc diese Verse zur Auswahl zusammen um einen derselben auf die Vereinsfahne zu geben. »Kdor naš si z nami poj!« wurde gewahlt. Mira dr. Karlovšekova Iz tega dokumenta je tedaj razvidno, da je avtor gesla celjskih pevcev Kdor naš si, z nami poj! resnično pesnik Anton Aškerc, da je v celoti predložil dvanajst gesel in jih napisal julija 1898, torej med svojim začasnim bivanjem v Celju, ko je čakal »na odločitev v Ljubljani.« Iz gesel je lahko razbrati, da jih je skoval narodno zavedni pesnik, v katerem ni gorela le ljubezen do rodne grude, temveč tudi do rodne pesmi in da je kot tak — sodeč tudi po številu osnutkov — z lahkoto predložil gesla, ki so ustrezala narodnonaprednim tendencam takratnega CPD. Gustav Grobelnik AŠKERC IN SLOVAKI »Svetopolkova oporoka« »Svetopolkova oporoka« je Aškerčeva prva pesem s slovanskim motivom. Spočela se mu je iz slovenskega branja, mogoče že v bogoslovju, a podobo je dob:la do jeseni 1882, ko je bil že kaplan. Iz pisma Levcu 10. 11. 1882 (NUK, Ms 973, VIII/B, štev. 5) vidimo, da se Aškerc zahvaljuje uredniku za nekatera opozorila na pomanjkljivosti v »Svetopolkovi oporoki«: »Prav iz srca sem Vam hvaležen, da ste mi poslali nazaj ,Svetop. oporoko'. Iz Vaše preprijazne razlage sem spoznal, da so bile hibe res zelo moteče blagoglasje in v prvej vrsti proti zakonu, ki se nahaja v srbskih narodnih pesnih. Tiste hibe vrinile so se mi pač največ zategadelj, ker sem bolj pazi! na asonance, katere tudi zdaj po prenareditvi nisem htel razdreti.« Levčevi ugovori so se torej nanašali na metrično podobo pesmi in se niso dotikali ne vsebine in ne njene ideje. Zelo taktno je tudi Leveč molčal ob motivu samem, čeprav bi mogel mladega pesnika opozoriti, kako je pred leti prav on, urednik, kot mlad pesnik opeval isto snov. Parabolo o svežnju butaric kot simbolu sloge in moči je mogel poznati Aškerc iz slovenske publicistike in našega političnega življenja. V tistem času Aškerc razen slovenščine ni znal drugih slovanskih jezikov niti pasivno; zato mu je pripovedovanje o Svetopolku ter njegovi Nitri in Veliki Moravi v slovanskih knjigah bilo nedostopno. Ne da bi hotel biti v svojih navajanjih popoln, naj opozorim z nekaj citati, kako živa, naravnost vsakdanja ie bila parabola o svežnju butaric v slovenski publicistiki in politiki v času, ko je Aškerc rastel, se šolal in dozoreval. Metelko navaja v svoji slovnici (1825) iz Ezopa »basen« pod naslovom »Kmet in sinovi«, ki ni nič drugega kakor parabola, ki jo zdaj najbolj poznamo iz »Sveto-polkove oporoke«. Zgodbica je postavljena v kmečko okolje in nauk ob butari šib daje umirajoči oče-kmet vedno sprtim sinovom. Ezop je bil en vir za razširjenje tega motiva v svetovnem slovstvu, pri čemer se kažejo le drobne razlike; zdaj gre za »kmeta«, ki s »palicami« vzgaja »nesložne sinove«, zdaj za »starca« ali »bogatina«, ki ima »mnogo« sinov in jim umirajoč pripoveduje isto zgodbo. Vzporedno s to se je razvijala druga varianta istega motiva, ki ima še močnejše odmeve v slovenski književnosti. Na zunaj hoče biti zgodovinska in se skuša vezati na določene, resnične vladarje. Prvi vir je tej varianti Plutarh, ki pripoveduje o scitskem kralju in njegovih štiriindvajsetih sinovih. Na smrtni postelji jih s svežnjem palic opominja k slogi. Ko svežnja palic ne morejo prelomiti, kralj snop razveže in zlomi vsako šibo posebej. S tem pokaže moč sloge in slabost nesloge. To varianto parabole o butari jc navezal na Svetopolka bizantinski cesar Konstantin Porfirogenet v svojem znamenitem spisu, citiranem večinoma pod latinskim naslovom De administrando im-perio, Kako vladati državo (§ 41). Spis je bil namenjen prestolonasledniku in je zato tudi parabola o povezanih palicah, tu navezana na Svetopolka, imela vzgojni namen. Nobenega dokaza ni, da bi bil Svetopolk svojim trem sinovom to parabolo ob umiranju res pripovedoval ali zapisal mogoče v testament. Konstantin Porfirogenet velikomoravskega Svetopolka ni poznal, poznal pa ga je njegov oče, toda noben vir tedanjega časa Svetopolku ne pripisuje te parabole. Vse češke in slovaške kronike do 18. stol. ne vedo ničesar, kar bi bilo podobno tej Svetopolkovi priliki. Konstantin je verjetno vedel, da je imel Svetopolk tri sinove (tu se je resnično število tri ujelo s priljubljeno trojko v ljudskem slovstvu), da je bil mogočen kralj velike države in da je Velika Morava po njegovi smrti kljub njegovim trem sinovom ali prav zaradi njih propadla. Tako se mu je prilika v pouk naslednikom ob Svetopolku kar sama ponujala. Kronisti in zgodovinarji 18. stol. so to priliko našli v Konstantinu in jo, sprejemajoč jo kot avtentično, vnesli v slovaško, moravsko in češko zgodovino. Romantikom pa je ta vzpodbudna zgodba o slogi, vezana na »slavno zgodovino« Velike Morave in »velikega kralja« Svetopolka, bila že kar zgodovinska resnica. Bila je preveč urezana po njihovi potrebi in meri, da ie ne bi bili v celoti uporabili. »Sam Palacky je brez omahovanja okrasil svoje razpravljanje v ,Dejinach' s pripovedovanjem Konstantina Porfirogeneta in od tistega časa se srečamo z njim menda v vsaki bodi znanstveni bodi popularni zgodovinski knjigi, ne upoštevajoč pri tem, kako je ta Konstantinova zgodba bila tudi stalno ... berilo v šolskih čitankah.« (Tako Vaclav Novotnv: K tradici o smrti Svatoplukove, Časopis pro moderni filologii, I, 1911, 10—14; navedeno mesto 11. K temu gl. še V. Tille: Svatopluk et la parabole du vieillard et de ses enfants, Revue des etudes slaves, V, 1925, 82—84.) Tudi pri Slovencih se je ustvarila naravnost Svetopolkova tradicija, seveda v 19. stol., a sega prav do naših dni. Naj navedem samo nekaj pričevanj, posebno iz let okoli 1863, ko se je tudi pri nas proslavljala tisočletnica prihoda solunskih blago-vestnikov Cirila in Metoda na Veliko Moravo. Pri nas so se zelo širile podobe, ki so ta prihod prikazovale. Tako Anton Domi-celj (gl. o njem SBL) v posebnem članku v Novicah opisuje tako sliko. Slike so prihajale k nam s Češkega ali vsaj izpod čeških rok. Naslov slike, ki jo Domicelj opisuje, se glasi: »Pfichod ss. Cyrilla a Methoda do Velehradu na Morave za časuv Rastislava, krale Velkomoravy 863«. Med drugim pa omenia tudi podobo, ki predstavlja Svetopolkovo oporoko: »Hvaležni smo že g. Precechtelu [češki: Pre-cechtel], ker je izdal, še ni dolgo od tega, podobo kralja Svatopluka in sinov njegovih, ki je tudi prav lepa« (N 1861, 168). Podobe so morale prihajati k nam v velikem številu, ker delajo zanje reklamo časniki in v njih dopisniki z različnih koncev slovenske dežele. Jasno da so prišle predvsem v stanovanja slovenskih rodoljubov ter v javne prostore, ki so bili slovenski, to je v čitalnice in mimo njih v gostilne. Iz obližja Aškerčeve domačije, iz celjske okolice, imamo dokaz o tem v VII. Popotnem listu Andrejčkovega Jožeta (SG 1867, 155), kjer pisatelj popisuje L[ipoldovoj gostilno v Mozirju in pravi, da je bila »olepšana z raznimi podobami. Vse je kazalo, da stanujejo tu Slovenci, pravi Slovenci? kajti po stenah so visele podobe sv. Cirila in Metoda, Svatopluka, Premysla Otokarja in drugih.« Kakor leta 1861 za podobo o prihodu solunskih bratov na Moravsko, tako delajo Novice 1862 (43) reklamo za naročbo slik, ki kažejo skupine slovanskih odličnikov. Kmalu, pravijo, bo imela mariborska knjigarna v zalogi podobi, ki ju je naredil prof. Precechtel iz Pešte in ki kažeta solunska brata oziroma Svetopolka s sinovi. Iz Gorice pa isto leto poročajo, kako imajo bogoslovci zveze naravnost z Moravsko: »Prekrasni podobi ,Prichod ss. Methoda a Cyrilla do Velehradu' in .Svatopluk a synove jeho' tudi na Slovenskem marsikako rodoljubno sobico že zaljšate. Vse slike, ki so k nam v semenišče naše iz Moravskega dospele, so se kmali razprodavale« (N 1862, 43). Zgodba o Svetopolkovih palicah je bila, kakor vidimo, toliko znana, da je dopisniki niti nadrobneje ne pripovedujejo, dovolj je, da samo spomnijo na kralja in »njegove sinove«. Kakor ob povzdigovanju teh slovansko vzpodbudnih podob ni nič pripovedovani a o vsebini Svetopolkove prilike, tako jo imajo za vsakomur poznano tudi drugi člankarji v Novicah ali govorniki na taborih. Zopet naj navedem za to samo po en dokaz! Fr. Jaroslav (Štrukelj) v politični pridigi v Novicah 1. 1872 (62) poziva na slogo in nadaljuje: »Močni, nepremagljivi bodete — dejal je starček Svatopluk svojima sinovoma — ako bodete edini; nihče vas ne bode mogel politično pogubiti; ako pa ne bodete poslušali mojega nauka in svarjenja mojega, prišle bodo vse nadloge in nesreče nad Slovane: zasmehovanje, zaničevanje, zatiranje, preganianje, ieča, pa politična in narodna smrt! Tujcem bodete robovali, njihovej deci pa bodete za svarilo, kajti reklo se bode: .Gledite, tako se je godilo s Slovani ker so bili nesložni!' Zlata resnica, ki si jo povedal v preroškem duhu, čestiti starček Svatopluk! O.j, da bi nikdar ne zabili tvoje butarice palic!« In ko je Josip Nolli iz Ljubljane govoril na taboru na notranjskem Kalcu 9. 5. 1869 in poudarja' enotnost in slovensko slogo, se je na Svetopolkovo priliko samo skliceval in ni bilo potrebno, da bi jo bil v celoti povedal: »V edinosti je moč; to nam kaze lepa prilika kralja Svatopluka. Edinosti nam je treba in zedinjenja, da se ohranimo sebi in cesarju« (N 1869, 155). Se ena priča o naši Svetopolkovi tradiciji je vredna omembe. Gre za razpis nagrade na Svetopolkovo temo. Ko je uspel Božidaru Raiču razpis slovstvene nagrade za igro »Samo, prvi slovenski kralj« (nagrado je dobil France Remec), je na duhovskem zborovanju pri Sv. Barbari v Halozah 8. 8. 1867 bil sprejet »soglasno predlog- naj se mahoma razpiše darilo 50 gold. za najboljšo gledališčmo igro zgodovinskega zadržaja, in sicer ,Svetopolkova oporoka' (sloga; posamezne paličke, breme zvezanih paličk, ... Krasnoslovni pisatelj ima lepo priložnost ugodno se sprehajati V slavni dobi Cirilovi in Metodovi, ter polagoma prestopiti k Svetopolkovi smrtni postelji kjer naročuje slogo svojim trem sinovom. Po vsem delu mora veti iskreni narodni' duh, tako, da tudi segreva bralca ali poslušalca. Rok skladanju m pisanju seže do novega leta 1868«. Rokopis naj se pošlje B. Raiču (N 1867, 273: dva dopisa iz Haloz). ..... Nekaj let pred tem razpisom pa je Svetopolkovo priliko ze leposlovno upodobil Franc Leveč v pesmi Svetopolk in sinovi (SG 1866, 353). Mislim, da je tu iskati eno izmed neposrednih literarnih pobud za nastanek Aškerčeve »Oporoke«. Levčeva pesem je spesnjena v nibelunških kiticah in ima vsebinsko isti razpored kakor Aškerčeva: Svetopolk čuti, da se mu bliža smrt, in pokliče k sebi svoje sinove, da jim razodene svojo oporoko. »... njemu, ki slovanstvu krepko dal je spet veljavo ... jo na tem ležeče, da Slovan na vek ohranil bi si bil ime sloveče.« »Palic drobnih butarico« poskušata zlomiti najmlajši in srednji sin, pa ne opravita ničesar. Tedaj butaro najstarejši, »hrabri Mojmir« razveže in tako palice zlomi. Iz tega sledi potem očetov nauk: Bodite složni in »moč nobena vas ne zmaga, ali nejedini kmalu tujcu bodete podlaga«. In kako ste, sinovi, izpolnili očetovo oporoko? »Nejedini sami tujca Velehrad v Svetopolkovih časih (po litografiji v knjigi J. E. Bilega o slovanskih apostolih Cirilu in Metodu; 1863) ste v deželo povabili, / Ki nesrečni domovini vzel svobodo je in slavo, / In Slovan po lastni krivdi moral je vkloniti glavo!« Oblikovno je Leveč jasen in vsakdanje realističen. Od sinov, ki so trije, imenuje po imenu samo najstarejšega, Mojmira. Druga direktna in še močnejša pobuda Aškercu za »Svetopolkovo oporoko« je bila knjiga »Zgodovina svetih apostolov slovanskih Cirila in Metoda«, ki jo je spisa1, v češčini dr. Jan Ev. Bilv, v slovenščino pa jo prevedel in založil tedanji mariborski profesor Janez Majciger (o njem gl. SBL). Knjiga v slovenskem prevodu je izšla v Pragi 1863, torej za tisočletnico prihoda bratov na Veliko Moravo. Knjiga je za tedanji čas lepotna, reprezentativna izdaja. Na ovojni načelni strani sta prikazana Ciril in Metod v rjavem kamenotisku, za notranjo naslovno stranjo pa je kartonast papir z naslovom dela, avtorja in prevajalca v modrem in rdečem tisku, medtem ko so ornamenti srebrni; vse troje torej sestavlja narodne barve. Knjiga ima obliko folio, tekst je stavljen v dveh stolpcih, vsaka stran ima okvir iz tankih čri, vsako poglavje ornamentirano inicialko. Med tekstom so številne litografirane podobe. Med temi nas zanima predvsem podoba na str. 68, ki kaže Svetopolka v krogu treh sinov na smrtni postelji. V kraljevski sobani se je na postelji, nekakšnem divanu, vzpel na komolec ležeči starec Svetopolk (Aškerc: »vzpne se jim kraljevski oče«), z dolgo brado, v ozadju je nekakšna draperija, nad vzglavjem so porazobešeni ščit, meči, sekira in čelada. Pogledi starca in dveh sinov so osredotočeni na najstarejšega, ki drži v roki povezek palic in jih skuša prelomiti, pa mu ne gre. Leta so temu sinu videti na celotni postavi, ločuje pa se od ostalih dveh tudi še po svoji odličnejši obleki in opremi. Opravljen je po vojaško, a ob boku mu na verigi visi dolg in širok meč (Aškerc: »zapustili boje so krvave«). Ima dolge lase in brke in na glavi nekakšno čepico. Podoba torej ilustrira Svetopolkovo parabolo. Dalje nas Svetopolkova oporoka (po litografiji v knjigi J. E. Bilega o slovanskih apostolih Cirilu in Metodu; 1863) v citirani knjigi zanimata še sliki na str. 90 in 91, ki kažeta Velehrad nekdaj in sedaj Kajpada je nekdanji, pa tudi sedanji Velehrad izkonstruiran. Podan je v nekakšnem klasicističnem, rahlo romantičnem slogu, kar je slog vseh podob v knjigi. Nekdanji Velehrad kaže za mogočnim obzidjem in trdnjavskimi stolpi košata visoka poslopja dvora in samostanov, nad njimi pa se boči kupolasta cerkev z dvema zvonikoma, vse tako, da je moglo pobuditi verze: »Glej, ponosna stolica se dviga« itd. Kakor je nerealen nekdanji Velehrad, tako neoprijemljivo, splošno je prikazan tudi Velehrad sedanjosti. Naivnemu »Slovanu« in v upodabljajoči umetnosti nerazgledanemu in nezahtevnemu mlademu bogoslovcu oziroma kaplanu so omenjene tri podobe mogle vzbuditi pesniško vizijo kraljeve smrti v zgodovinsko nedoločnem prostoru in času, v katera je dogajanje postavil. (Glej posnetke dveh od teh podob tudi v tem zborniku na str. 174 in 175!) Da jc Bilega Aškerc imel v rokah, potrjuje tudi Bilega tekst. Tudi Btly navaja Svetopolkovo priliko: »Leta 894 je trpel boj na obeh straneh [med Moravani in Nemci] brez določnosti. V tem letu je zamrl Svetopolk, najmočnejši vladar veka svojega, strašen celemu nemškemu sosestvu. Umiraje je razdelil svoje kraljevstvo med. tri svoje sinove. Z zvezkom treh palic, ktere je vsakteremu posebej izmed njih, pa zvezane, podajal, jih je učil bratovske složnosti in z živo podobo je jim hotel v spomin vtisnoti, kako neobhodno je jim složnosti treba, ako hočejo prihodnič vsi obvarovati očetovo dedšino — kraljevstvo moravsko. Ali zvezda kraljevstva veliko-moravskega je s Svetopolkom zašla na veke!« (66—67). Med tremi vzroki za propad Velike Morave je bila po Bilem na prvem mestu »nesloga sinov Svetopolkovih« (67), za tem odpad čeških vojvod in nazadnje vdor Madžarov, ki jim je bil zaveznik Nemec Arnull »Arnulf glavni sovražnik, načelnik tega zla, je podpiral in pripo- magal vsemu, kar bi le pad moravskega kraljevstva pohitriti moglo« (67). Ko so se Svetopolkovi sinovi-bratje sprli, je postala Morava pozorišče njihovih bojev. »V ti žalostni vojski je podpiral Arnulf mlajšega Svetopolka proti Mojmiru in Zoboru« (67). Ta Arnulf je tudi 892 »poklical Madjare proti Svetopolku [mlajšemu]« (66). Da ustvari iz Svetopolka [star.] idealnega slovanskega vladarja, ga mora seveda Bi'ly opravičevati zaradi njegovih zvez z Nemci in zaradi delovanja proti Metodu. Vse to, pravi, je delal pod vplivom nemških duhovnikov. Potem pa se je njihovega vpliva osvobodil in se pokesal napačne poti; zato je potem mogel postati mogočen vladar, sovražnik Nemcev in branilec svoje slovanske vladavine. Kot tak idealen slovanski vladar je kajpada mogel govoriti tudi svojo slovito parabolo o slogi. Citati iz knjige Bilega jasno kažejo, kako se je ob njih inspiriral Aškerc za svojo pesem. Poudarjena je zveza Arnulfovih Nemcev z Arpadovimi Madžari proti Slovanom. (Poimenovanje »Arpad« za »Madžar« je bilo v tistem času vsakdanja politična fraza.) Svetopolkovi sinovi so trije, in sicer Mojmir, Svetopolk in Zobor, prav imena, ki jim jih je dal Aškerc v svoji pesmi. Prestolnica Velike Morave je po Bilem bil Velehrad na sedanjem Moravskem. Še pripombo o Veliki Moravi! Svetopolk je stoloval, preden se je polastil velikomoravskega prestola, v slovaški Nitri. Nitranska kneževina je bila nekaka prestolonaslednikova pokrajina, bistveni sestavni del Velike Morave. Del sedanje (upravno češke) Morave še sedaj govori narečje, ki jezikoslovno spada v slovaško in ne češko področje. Med gradišči, v katerih se je po onodobnem običaju izmenoma mudil kralj, sta bila med prvimi slovaška Nitra in slovaški Devin. Dalje se je Svetopolkovo ime vključilo v slovaško ljudsko tradicijo, v češko pa ne; v češko je bilo privzeto iz slovaške, oziroma latinske in nemške pisane besede. Zato je prav. če smo razpravljanje o »Svetopolkovi oporoki« vključili v poglavje o slovaško-slovenskih stikih. »Brat Slovak« V podnaslovu popotne pesmi »Brat Slovak« je zapisano »Rutka«, kjer naj bi bila pesem nastala. Tako ima tudi ZD, v opombah pa ni pojasnila, kaj beseda pomeni. Ko je Podjavorinska prevajala to pesem v slovaščino, je namesto Rutka pod pesem zapisala Vrutky, kar je slovaško krajevno poimenovanje namesto madžarskega, kot ga ima Aškerc. »Brat Slovak« je bil najprej objavljen v LZ 1891. V pismu iz Juršinec 24. 3.1890 (NUK, Ms 973, VIII/B, št. 79) poroča Aškerc Levcu, da je 1889 potoval »via Budimpešta na gorenje Ogersko, Slovaško — čez Jablunsko sotesko — Osviecim v Krakov«. Proga, po kateri se je Aškerc vozil, je bila zgrajena 1872 in je spadala med najpomembnejše magistrale nekdanje Ogrske: šla je po sredi Slovaške od juga na sever, kjer je na skrajnem severozahodnem robu dežele prešla preko Ostravske kotline na Poljsko. Strogo centralistična Ogrska je z vsemi močmi podčrtavala in poapirala veljavnost in moč Budimpešte; zato so tudi železnice kakor žarki izhajale iz tega središča na vse strani. Aškerc se je peljal po taki progi z najboljšimi in najhitrejšimi zvezami iz Budimpešte proti severovzhodu čez Hatvan, prišel na slovaško ozemlje blizu železnikega vozla Fil'akovo, nato pa v rahlo zahodno nagnjeni smeri jug-sever potoval skozi srednjo Slovaško čez Zvolen na Vrutky, ki so železniška postaja na magistrali od zahoda (Praga) proti vzhodu (Košice v CSR ozir. Užhorod v sovjet. Ukrajini). Srednieslovaška magistrala ima preko Žiline in Jablunkovskega prelaza (Aškerčeva Jablunska soteska) zvezo na Ostravsko in nato v vzhodni smeri na Poljsko (Krakov). Vrutky so bile tedaj in so še danes eno najpomembnejših notranjih železniških vozlišč v pokrajinah sedanje CSR. Ne vemo, ali se je Aškerc na svojih potih kje ustavljal. Na slovaškem ozemlju ni videl ničesar, kar bi bil zapisal v svoj pesniški popotni dnevnik. Zdi se, da je tudi na potovanjih tako bežal pred ljudmi kakor doma (gl. zlasti prvi poglavji v monografiji M. Boršnik o Aškercu). Dalje ni znal ne slovaškega ne madžarskega jezika in si je pač pomagal z nemščino. Pozabiti tudi ne smemo, da si je sredstva za potovanje pravzaprav kot kaplan pristradal in mu tako ni kazalo, da bi se preveč ogledoval. Vsekakor bi na tej, okoli 250 km dolgi progi po sredi Slovaške mogel videti premnogo njenih narodopisnih in zgodovinskih znamenitosti in zanimivosti, n. pr. svojsko pokrajino Detvo, Zvolen z renesančnim gradom Kralja Matjaža, Kremnico s srebrnimi in zlatimi rudniki ter šeststoletno kovnico denarja, ljubko mesteco s čudovito lego in pomembnimi umetniškimi spomeniki, Mošovce, rojstni kraj Jana Kollara, Turčiansky Sv. Martin, »slovaške Atene«, in vas Košutv, od koder izhajajo Košuti, tudi sam Lajoš Košut, pomadžarjeni plemič in vodja madžarske revolucije 1848/49, zadnje troje komaj nekaj kilometrov od Vrutk. (Vrutky je sam. ž. sp. mn.) V dobi Ogrske so bile Vrutky eno najbolj podpiranih in negovanih gnezd madžarizacijskih prizadevanj. Budimpešta je to železniško vozlišče zaplavljala z madžarskim elementom, slovaški živelj pa strahovala in moralno raznarodovala. Zato je še posebej izrabljala velike železniške delavnice in kurilnice, ki jih je tu dala postaviti. Dalje je madžarski šovinizem podpiral v kraju meščansko naseljevanje, seveda Madžarov (uradništvo, trgovstvo, obrtništvo). Proti bližnjemu najbolj slovaškemu mestecu, slovaškemu kulturnemu in nacionalnemu središču pred prvo vojne, Turčianskemu Sv. Martinu, je hotel zgraditi oporno točko madžarstva na severnem Slovaškem. Mislim, da Aškerc vsega tega ni videl in ne vedel, ko je svojega »brata Slovaka« srečal na tej postaji, oziroma vsaj v popotni pesmi srečanje z njim in njegovo družino navezal na to veliko železniško križišče, ki je imelo tedaj popolnoma madžarsko lice, kakor ga je gotovo kazal na zunaj vlak in neposredna bližina proge. O nacionalnem preganjanju Slovakov so naši časniki pisali marsikaj, toda gledali so na to vprašanje skozi zgolj nacionalne, skoraj rodoljubne naočnike. Tudi Aškerc je v pesmi o bratu Slovaku brez posluha za družbene vzroke izselni-štva dvignil samo glas ogorčenega rodoljuba. Družbeni razvoj je resda na Ogrskem najprej in najbolj tepel nemadžarske narode, toda v letih, ko Aškerc govori s slovaškim izselnikom, je začelo izredno naraščati tudi število izselnikov Madžarov. Slovaki so se konec sedemdesetih let in v osemdesetih letih začeli izseljevati v Ameriko, »prva izseljeniška mrzlica pa je zajela Slovaško v letih 1890—1900« (II. knj. slovaške Vlastivede, izdala Slovaška akademija znanosti in umetnosti, Bratislava, 1945, 241 sled. Iz te knjige so tudi podatki niže.) V letih 1886—1910 se je izselilo z Ogrskega, brez ozira na nacionalno pripadnost, nad milijon in pol ljudi, to pa so bili enako Slovaki kakor Ukrajinci (Rusini), Romuni, Madžari in drugi ogrski narodi. Veleposestniško-fevdalska politika je enako tepla kmečke ljudi vseh ogrskih narodov. Ta politika je izganjala z doma pač lahko spočetka Slovake v znamenju gesla »Zakaj si panslavist!«, kar je pozneje še moglo veljati tanki plasti njih meščanske inteligence, dejansko pa je za vse narode ustvarjala take gospodarske razmere, da so prizadevale kmečke sloje vseh ogrskih narodov, ne izvzemši madžarskega. Ko je potoval Aškerc po Slovaškem, ni videl ne pokrajine ne ljudi in seveda ne spoznal bistva slovaškega nacionalnega položaja. Brez dvoma pa je realno lahko srečal prav tak prizor, kot ga je upodobil v pesmi. Toda nanj je reagiral s slovansko-rodoljubno kretnjo. Vendar se je pesniku socialni problem izselništva pokazal vsaj na zunaj; če ne bo ostal na površini, se mu bodo lahko pokazale tudi njegove korenine. Prevodi L/u dmile Podjavorinske Po Aškerčevi bibliografiji (AB) je nekaj Aškerčevih pesmi prevedla v slova-ščino Ljudmila Podjavorinska (pesniško ime za Ljudmilo Riznerovo), in sicer: Spolucestovatel' (Sopotnik), Brat Slovak (Brat Slovak), Zavet' (Luterana Kremenjaka testament), Ballada o sv. Martine (Balada o sv. Martinu) ter Kovač (Kovač), vse v mesečniku Slovenske Pohl'ady 1907 (271, 271—272, 272—273, 273—274, 274—276). Pesmi Kovač in Balada o sv. Martine je pesnica-prevajalka ponatisnila tudi v izboru svojih pripovednih pesmi, ki jih je izdala pod naslovom Balady leta 1930. Tu pa je avtorstvo za prvo pesem, za Kovača, pripisala celo Branku Radičeviču! Ob objavi prevodov v Pohl'adych ni nikjer zapisano, da je Aškerc slovenski pesnik, enako ni kje drugje v listu kakšne opombe o prevedenih pesmih. Podjavorinska slovenščine ni znala in je prevajala ob pomoči vojvodinskega Slovaka Vladimira Mičatka. Mičatek jo je tudi na Aškerca opozoril. Sicer pesnica v pismu 10. 2. 1907 Mičatku pravi: »Meno Aškerca mi je jaksi vel'mi zname«, toda iz tega ne moremo sklepati, da ga je v resnici poznala, ker se ji je, kakor tudi sama pravi, ime samo zdelo znano, prav lahko pa je Aškerčev priimek zamenjala s katerim drugim. Poznati ga je mogla edino iz čeških prevodov (gl. AB). Mičatek ji je sam ponudil pomoč pri prevajanju, tako kakor ji je pomagal pri pesniškem prevajanju iz Laze Kostiča in Branka Radičeviča v istih letih. Ko se mu. pesnica (v istem pismu 10. 2. 1907) priporoča za prevode iz Aškerca, ki jih bo ona prelila v verze, mu obljublja, da se bo tega prevajanja z veseljem lotila. Postavlja mu en sam pogoj: »Len ,žiadne ružičky — hviezdičky — komorečky' — prosim Vas! Aspon v preklad[och] nech som nie malichernou.« Zal bo imela, pravi, pri prevajanju vso slavo ona, polovico dela pa bo opravil Mičatek. Aškerčev zbornik 12 177 Na moje vprašanje, kako je prevajala Aškerca, je pesnica po posredovanju Slovaške Matice odgovorila (pismo piscu 22. 4. 1947, Turč. Sv. Martin): »Aškerca som osobne nepoznala. Jeho basne som prekladala pomocou Vladimira Mičatka, ev. uč. v Kysači. On mi vyhl'adaval veci, ktore sa mu pačili, i tlumočil slova, ktore som nepoznala. Viacej Vam neviem povedat'.« Iz te izjave kakor iz sodobne korespondence med njo in Mičatkom (iz arhiva Slovaške Matice objavil Jan V. Ormis v članku: Z prekladatelskej činnosti L'udmily Podjavorinskej, Sbornik Matice Slovenskej, XV, 1937, 546—549) je razvidno, da je Mičatek pesmi izbral, ji večino besed razložil ter nakazal izvirnika ritem in obliko. Mogoče tudi, da ji je celotne prevedel v prozi. Podjavorinska je to potem prepesnila v verze. Pred Aškercem in po njem se je ukvarjala Podjavorinska s prevajanjem iz Kostiča in Radičeviča, ki ju je prepesnjevala na enak način kakor Aškerca: 1904 je prevedla del Djačkega rastanka, še nekaj Brankovih in Kostičevih pesmi pa v istih letih kakor Aškerca. A izmed vseh pesmi, s katerimi se je ukvarjala, in to z velikim poudarkom, omenja v korespondenci s svojim pomočnikom Mičatkom samo Aškerčeve. Svoje mnenje in prizadetost izraža samo ob njih, medtem ko druge komaj omenja. Ze takoj v prvem pismu 10. 2. 1907, kjer je omenjen Aškerc in ki je odgovor na Mičatkovo pošiljko, odklanja »ružičky — hviezdičky — komorečky«, kar se more nanašati samo na Radičeviča. In ko že 2. 3. pošilja svoje prve izdelane prevode Mičatku in z vsem priznanjem govori o tej poeziji, ki jo je spoznala v pičlem izboru, pošilja prevode svojemu prvemu bralcu — Mičatku »s poznamenanim, že sa mi vybrane basne veVmi [podčrtala P.] pačia. Menovite Zpoved' [poznejša Zžvet'] dačo uchvatneho! Ja sice doteraz nedržala som sa (Bože odpust' hriechy!) toho staro-zakonneho ,Zub za zub', ale odteraz je ono i mojim heslom.« V istem pismu se spušča obširneje v razpravljanje o Aškerčevi poeziji. Tako pravi, da se ljudje čez sto let ne bodo čudili, da je znala toliko slovanskih jezikov, saj imajo žene današnjega časa vso učenost v mezincu, skrajno čudna in nenavadna pa se jim bo zdela sprememba njenih literarnih nazorov, ki se kaže v izboru Aškerčevih prevedenih pesmi: »Divnou im bude len nahla premena jej [pesničinega] vkusu. Ako sa jej sentimentalna bojazliva Muza zmenila odrazu v Harpiu, čo zrovna oči by vyškria-bala ...? Po dihom badani určia, že nebodaj srdcova katastrofa alebo pokročilost' veku — a nik nezatuši, čl [podčrtala pesnica] vkus to zkonfundoval smer mojej Muzy.« Iz citata je videti, da je imela P. v rokah tudi Aškerčevo Mojo Muzo, katere vsebina je vplivala na gornjo formulacijo. Prevode je Podjavorinska naredila zelo hitro: 10. 2. se Mičatku priporoča za izbor in tolmačenje pesmi, 2. 3. mu jih prevedene pošilja na vpogled, a 27. 4. mu že sporoča, da je prevedeni izbor poslala uredništvu Pohl'adov. Prevodi Podjavorinske so v celoti uspeli: ohranjajo vse posebnosti izvirnika in so delo pesnice. Prevajalka je ohranila miselno vsebino in oblikovno podobo izvirnika. Včasih so se ji verzi kar prelili v slovaščino. Realistična dikcija ter njej odgovarjajoča ritmika in kitičnost Aškerčevih pesmi je z odličnim čutom prenesena v tuji jezik. Pri Bratu Slovaku je avtorica (ali uredništvo?) poudarila politično ost, ko je dala v 3. verzu v predpredzadnji kitici kurzivno tiskati misel, da mu izselniku otrok v Ameriki nihče ne bo učil madžarščine, s čimer je še bolj poudarila in aktualizirala nacionalno motivirani odhod Slovakov v tujino. Edino Ballada o sv. Martine je v prevodu trša: slovaščina se nekako noče povsod ubrati na živahni ritem izvirnika, motijo pogosti enjambementi. V vseh pesmih je smiselna vsebinska napaka samo v enem verzu Balade, drugod je v celoti zajeta, tudi v nadrobnostih, Aškerčeva misel, in beseda. Pesem Spolucestovatel', ki je iz cikla popotnih, nima v slovaščini zaznamovanega kraja nastanka ali »dejania«, to je Maglaj, medtem ko ima Brat Slovak za Aškerčevo Rutka zapisan slovaški kraj Vrutky (o tem gl. više posebej). Smiselno jc pesnica skrajšala tudi naslov pesmi Luterana Kremenjaka testament (sama je bila luteranka). Razen objavljenih pa je Podjavorinska imela od Mičatka, kakor vemo iz že omenjene korespondence z njim, še nekaj Aškerčevih pesmi. Tako v pismu 2. 3. 1907 pravi: »Muza [Moja Muza] stoji nevypracovana — ved' vlastne po Vas nemam čo prekladat'. Skoda, že nenie v rvmoch: rada mam t'ažkosti.« Ta prevod ni bil dokončan in seveda ni bil objavljen. Enako ni prepesnila pesmi Mea Kulpa, zakaj ne, ni jasno iz njene formulacije v pismu 24. 4. 1907, torej tedaj, ko sporoča, da je svoj izbor že poslala redakciji SP: »To mi je d'aleke.« Zakaj »d'aleke«, je mogoče zgolj ugibati: zaradi besedne igre z reko Kolpo, ki je slovaškem bralcu mrtev pojem? zaradi Hasanovega benediktinstva in latinstva, ki je njej, luteranki, tuje, oddaljeno? V istem pismu omenja 27. 4. 1907 tudi pesem Mi vstajamo, s katero da ima formalne težave pri prevajanju: »Ta jedna je vel'mi t'ažkš pre zvlaštne vyrazy, ktore sa ustavične striedaju a pre mnoho jednoslabičnvch slov, čo ie zvlaštnosfou slovinčiny ako badam. Tak potom vel'mi t'ažko je vyslovit' to istč našou rečou.« Negotovo je, kam se nanaša pesničina opomba o junakinji Katki iz neke prevedene, pa neobjavljene pesmi. V pismu 27. 4. 1907 pravi: Aškerčevi »preklady su št'astne odoslane« redakciji Pohl'adov. Nadalje piše v istem pismu: »Som zvedava, čo poviete na preklad o heroine ,Katke'? Nechže je Katka, ked' Ste ju tak nazvali. Zda sa mi, že sa dost' zdaril, lebo je to chutne a tešilo ma.« Zdi se, da je to »Katko« poslala obenem z ostalimi Aškerčevimi pesmimi uredništvu SP, vendar med izborom v SP ni objavljen. Enako se to žensko ime ne pojavi v verzih, ki jih je prevedla iz Kostiča in Radičeviča ter objavila naslednje leto, tudi v SP. Mikavna in verjetna je misel, da gre za Aškerčevo »Anko«. Ime Katka je glasovno in ritmično blizu slovenski Anki in je splošno ljudsko, zelo pogosto poimenovanje, priljubljeno tudi v ljudski poeziji. Oblikovnih ali miselnih težav prevajanje Aškerca Podjavorinski ni predstavljalo. Izvirnik je jasen, oblikovno ne kaže nobenih izrednih prizadevanj. Prevajalka se težav, ki so izvirale zlasti iz značaja slovenskega ritma, ni bala, kakor sama pravi v že citiranem stavku: »rada mam t ažkosti«, vendar seveda brez nekega truda tudi ni šlo. Sama pravi v pismu 27. 4.: »No vlastne všetky [pesmi] boly t'ažšie, ako by Ste mysleli.« Kakor je bil ta prevedeni izbor iz Aškerca majhen, je vendar odkril Slovakom nekaj pesnikovih vsebinsko in miselno tako značilnih pesmi, da so mogli spoznati posebnosti njegove poezije. Kak zgodovinski motiv — na primer iz slovenske preteklosti Mea Kulpa, ki jo je poznala iz Mičatkovega proznega prevoda, ali Svetopolkova oporoka ali Mutec osojski z motivom, ki se vežeta v slovaški ljudski tradiciji na kralja Svetopolka — bi njegov pesniški obraz še dopolnil. (Luteranca Kremen j aka testament namreč ne pesnica ne bralci Slovaki niso mogli občutiti kot zgodovinski motiv, ker se je mogel vezati na njihovo sodobnost, na nacionalne razmere v 20. stol. pod Budimpešto, čeprav ima zgodovinsko obeležje.) Odkod je Mičatek dobil pesmi za slovaški prevod? Prvotiskov ni imel v rokah, kakor je to videti iz naslovov in iz opustitve nekaterih podnaslovov. Tri prevedene in tri neprevedene pesmi so vzete iz zbirke Lirske in epske poezije. Eventualna Anka bi bila iz prve ali druge izdaje Balad in romanc. Od prevedenih sta potem še po ena iz Mučenikov oziroma iz Četrtega zbornika poezij. Med slovanskimi prevodi so mogli opozoriti Mičatka na Aškerca in njegovo poezijo češki prevodi (iz 1897 in 1899), v hrvatskem prevodu pa samo Moja Muza (1896 v Bosanski Vili). Ali je mogoče tu iskati zvez s socialno demokracijo, morda zvez s Slovenci, ki jih je srečal na novinarskem kongresu 1903, 1905 ali 1906? To bi bilo morda mogoče ugotoviti v njegovi zapuščini v Kysaču v Vojvodini, ki pa je za zdaj nedostopna. Treba je dostaviti nekaj besed o pomočniku L'udmile Podjavorinske. Vladimir Mičatek (1871 Kysžč v Vojvodini — 1922 prav tam) je bil učitelj, po rodu vojvodinski Slovak. Kot učitelj in kantor se je posvetil delu za nacionalni in gospodarski dvig slovaške manjšine na vojvodinskem podeželju. Bil je zelo plodovit publicist in prevajalec za različne slovaške časnike in časopise v Vojvodini in na Slovaškem. Prevajal je največ Srbe, manj Hrvate. Sestra pravi v nekrologu, da je prevajal več ko sto različnih srbohrvatskih pisateljev, kar bo pač pretirano. Večinoma gre samo za kratke odlomke. Edino na Slovaškem mu je uspelo, da je objavil tudi nekaj knjižnih prevodov (iz srbščine). Ali je prevajal tudi iz slovenščine, iz razpoložljivih virov ni mogoče ugotoviti. Sestra pravi, da se je začel učiti slovenščine šele v zadnjih letih, kar ne bo popolnoma ustrezalo, saj je za Podjavorinsko prevajal Aškerca že v letih 1907, umrl pa je 1922. Sestra pravi tudi, da ga je »od slovenskih pesnikov mikal Prešeren«, medtem ko Aškerca ne omenja. Na slovensko področje se nanaša prevod članka Franja Bučarja Primož Trubar, SPohl'ady 1910, 713—726, ki ga je prevedel iz hrvaščine. Sestra trdi v nekrologu, da se je udeležil slovanskega novinarskega kongresa in po njem prepotoval »ves Balkan«, vendar iz tega ni mogoče določiti, na katerem kongresu je bil. Politično je bil blizu socialni demokraciji ali celo njen pristaš, saj ga Podjavorinska imenuje v pismu »znamy social-demokrat« (2. 3. 1907). Po sestrinem pričevanju ga je 1922 v bolezni obiskal Miroslav Krleža, kar kaže na njegovo levičarsko politično orientacijo, 12* 179 Vredno je omeniti, da je njegova eno leto mlajša sestra (umrla 1951, tudi v Kysaču) Eržika Mičatek prevajala iz jugoslovanskih slovstev, med njimi tudi Ivana Cankarja O, domovina, ty si ako zdravie (SP 1927, 229—301). Ta prevod doslej še ni v evidenci naših bibliografov. (Poleg citirane objave pisem med Mičatkom in Podjavorinsko gl. Mičatkovo osmrtnico, SP, 1923, 118—121; Jan V. Ormis: Supis slovenskych psevdonymov, 1944. s. v. Mičatkova Eržika, Mičatek Vladimir, Riznerova Ludmila; J. Vučerič: Srpsko-slovačke veze, Letopis Matice Srbske, 1922/23, knj. 301, 67—75; Ludovit Rizner: Bibliografia pisomnictva slovenskeho [samo do 1900], I.—IV.) Po d j a vorins k a in Aškerc Res je Podjavorinska prevedla in objavila v slovaščini samo pet Aškerčevih pesmi in poleg njih poznala le še tri ali verjetno štiri pesmi, vendar je odmev, ki ga je zbudila v njej Aškerčeva poezija, precej večji, kot bi smeli soditi po številu poznanih ji pesmi. Kakor smo videli iz navedb korespondence, so napravile pesmi slovenskega pesnika nanjo zelo močen vtis. Naveličala se je že »rožic, zvezdic in kamric«; zato ji Aškerčeve pesmi »zelo ugajajo«, »Testament« pa se ji zdi naravnost »nekaj silnega«. Aškerčeve pesmi so »zmedle« dotedanjo njeno pesniško pot, iz »Testamenta« pa si jemlje naravnost novo življenjsko geslo »zob za zob«. Podjavorinska je izhajala iz evangeličanske učiteljske rodbine (r. 1872 na zahodnem Slovaškem pod Javorino, po kateri si je vzela pesniško ime). Razen osnovne ni obiskovala nobene druge šole in se je izobraževala doma in v družbi svojih sorodnikov in drugih kulturnih delavcev, s katerimi je prišla v dotiko. Živela je neporočena v krogu domače družine, ker ji je ogrska vlada zaradi njenega slovstvenega delovanja odbila prošnjo za državno službo. Pesniti je začela že s petnajstimi leti in si s svojo nezahtevno, preprosto, a iskreno poezijo odprla vrata v vse slovaške liste doma in v izselniški Ameriki. Njena knjiga pesmi Z vesny života (1895) je prva slovaška ženska pesniška zbirka. To je začetniška poezija o naravi, o ženskem srcu in domoljubju. Pozneje se je njena lirika osebno poglobila in oblikovno zrasla ob vzgledih moderne. V pismu Vladimiru Mičatku 10. 2. 1907, ko mu obljublja, da bo prepesnila Slovenca Aškerca, če le v njegovi poeziji ne bodo same »rožice, zvezdice in kamrice«, podaja takle svoj pesniški kredo: ... mfta (prave) t'aha čiste umelecka forma, analytika a v istom určenom smysle modernost'. Ani mne sa nechce (ako našej ml&deži peštianskej) za vzormi a la ,Cnostny Fridolm a bezbožnv Ditrich'... Za druhe, prizn&m sa, neviem sa odušavnit' za missiu špec(alne) ev(anjelicku). Som kresfankou tolerantnou v najširšom smysle slova... Moja prva požiadavka je smysel narodny, a kde ten nachždzam, na rozdiel nabo(ženskv) sa neobzeram. Ja sa držim toho, čo apoštol riekol o razdiele v cirkvi: ,Nenie ani muž ani žena, ale všetci jedno sme v Kristu.« To svojo pot v realizem, oplojen z moderno, potrjuje Mičatku po dveh letih (14. 6. 1909); V Na-rodnych Novinach pogreša njegovih prevodov, ki jih ne more nadomestiti nobena z mesečino in hudičem prešpikana elegična proza. .. mne sa vždy zd&, ako keby som sa prejedla vaniliovou čokoladou... a vždy potom zachce sa mi zajest' čohosi ,zdraveho' ku pr(ikladu) klobdsi s cesnakom a paprikou.« Ko je iskala poti iz svojega začetništva, ji je srečanje z Aškerčevo besedo odkrilo drugačen pogled na ljudi in pokazalo drugačen odnos do sveta, kakor je bil njen dotlej. Mislim, da je ni šele spoznanje Aškerčeve poezije preokrenilo na njeni poti, saj je spoznala premalo njegovih pesmi, gotovo pa jo je potrdilo v njenem iskanju, ki je bilo tedaj v njej že živo. Trda, odločna beseda Moje Muze, Testamenta in Mi vstajamo je podprla dozorevanje njenega življenjskega in pesniškega pogleda, ki se je od sentimentalnosti tridesetletne samotarke zdaj okrenil k samozavesti dozorevajoče pesnice. Poleg lirike pa je po letu, ko je spoznala nekaj Aškerčeve epike, začela gojiti tudi pripovedno pesem. Od 1909. leta dalje je objavljala vedno številnejše epske pesmi, ki jih moremo imenovati salonske novele v verzih in balade z motiviko iz ljudskega verovanja, pripovedovanja in zgodovine. Slovaška literarna zgodovina ugotavlja tu vpliv slovaškega pesnika - poetičnega realista Hviezdoslava in delno Vajanskega, vendar moramo spočetka pritegniti tudi pobudo, ki so jo Podjavorinski dale Aškerčeve Balada o sv. Martinu, Kovač, Mea Kulpa in verjetno Anka. Te pesmi so jo mogle opozoriti na podobno snov vaškega okolja, v katerem je vsa leta živela najtesneje z ljudstvom. V njenih baladah res srečamo motive iz ljudskega verovanja o hudiču, motive o preganjanih sirotah, motive o smrti v snežnem metežu in podobno. Da je pri tem res iskati tudi Aškerčevo pobudo, nam potrjuje dejstvo, ki ne more biti slučajno, da je še po štiriindvajsetih letih pesnica štela dve izmed Aškerčevih pripovednih pesmi za vredni, da ju prevedeni ponatisne ob svojih izbranih baladah v zbirki Balady (1930). Nič ne spremeni dejstva, da je (po čigavi ki-ivdi?) ena izmed dveh pesmi tu pripisana Branku Hadičeviču, pomembno je to, da je razen dveh Aškerčevih pripovednih pesmi edino Puškinova Rusalka še našla svoje mesto poleg njenih izvirnih v imenovani knjigi. Podjavorinske poezija nam je v slovenskem prevodu neznana, pač pa je nekaj njene proze objavila Gabrščkova Slovanska knjižnica (gl. Berkopčevo češko-slovaško-jugoslovansko bibliografijo). Votrubov prevod Moje Muze Osamljen je ostal prevod ali vsaj poskus prevoda Aškerčeve Moje Muze v dnevniku agrarne stranke na Slovaškem Slovenskv Dennik. Podatke, ki jih o tem navaja AB, dopolnjujem. Prevod je izšel 15. 1. 1928 (št. 12) v nedeljski prilogi navedenega časnika. Pod njim je zapisano, da je to prevod iz slovenščine, kot avtor pa je podpisan V., kratica, ki pomeni tedaj pri Slovenskem Denniku zaposlenega časnikarja Františka Votrubo. František Votruba je bil po rodu Čeh (r. 1880). V mladosti je rasel iz razživ-Ijenega slovanskega čustvovanja konec stoletja na Češkem. Zaradi gmotnih razmer je moral študij pustiti. Bil je zaposlen kot prodajalec v praški knjigarni in za tem v odvetniški pisarni, od 1902 do smrti 1953 pa v Bratislavi (z izjemo let med prvo in drugo vojno) na Slovaškem pri tiskarskih in založniških podjetjih in časnikih. Razen, ideje slovanstva je odločilno vplivala na njegov miselni razvoj Masarykova realistična struja. V češke in posebno slovaške liste je pisal polemike, kritike in zgodovinske članke ter se kot literarni zgodovinar in literarni kritik izkazal z ostrim čutom za razvojno pomembnost dela, pisatelja in struj. »Odkrili« so ga tako rekoč šele po drugi vojni, ko je bil tudi imenovan za člana Slovaške akademije znanosti. Miselno je prešel pot od buržoaznega demokrata (smer hlasistov in pru-distov, t. j. slovaških masarykovcev) do marksizma. (O njem gl. uvod dr. Ivana Kusega v I. knjigi: Vvbrane spisy, 1954, 7—54.) Zaposlen kot časnikar je v Denniku priobčeval v dobi prve republike tudi prevode iz različnih literatur, med njimi tudi ta drobec iz Aškerčeve poezije. Slovenskv Dennik je bil sicer glasilo agrarne (Hodževe) stranke, toda, namenjen malim kmetom (za veleposestnike-agrarce je bila Slovenska Politika), je smel včasih demagoško udariti tudi po veleposestnikih in ubirati avtonomistične strune, medtem ko je stranka priznavala češkoslovaški unitarizem. Miselno je Aškerc, čeprav je seveda razvoj do 1928 šel že dolgo svojo pot, ustrezal Votrubi in časniku. Prevod je osta< kajpada brez odmeva, pozabljen na nedeljski strani enega izmed številnih tedanjih slovaških političnih glasil. Votrubova objava ima štiri kitice; torej je napravljen po ponatisih in ne po prvi objavi. Votruba je ohranil metrum izvirnika in njegovo kitično podobo, pa tudi nekaj asonanc, čeprav manj, kot jih ima izvirnik. Zanimivo pa je, da je v četrti kitici ohranil neprevedeni dve slovenski besedi. Prvi vrstici se namreč glasita: V )'avpj baklo, v pravej handžar kvišku zdviha moja Muza. To kaže, da je imel Votruba pred seboj slovenski izvirnik in da je njegov prevod nedodelan, nedokončan. Imel pa je pred seboj gotovo tudi prevod te pesmi v češčini, ki ga je objavil Jaromir Boreckv v znanem praškem Slovanskem prehledu že leta 1899, 412. Tako je Votruba v prvi kitici zapisal češko obliko ohne, kot jo ima Boreckv, pa tudi zadnja kitica vsebuje dva bohemizma, ki moreta biti iz istega vira. Krijejo pa se — v poslovačeni obliki — tudi druge posamezne besede in celi verzi (prim. I. 4: deva zdravš, plna ohnž; II. 3: ona jasne dni ma rada; IV. 3: rozsvetluje temno klete; ali posamezne besede: bledolici, v polosneni, vola k praci i. pod. — citiram češko verzijo). Kako da je prevajalec prevod objavil, čeprav ni bil dokončan, ne vemo. Ali je bila pesem primerna za mašilo, časniško delo pa ne dovoljuje vedno dokončati začeto delo? Ali je bil Votruba tedaj slučajno odsoten in so tovariši v uredništvu neizdelani prevod objavili brez njegovega pristanka? Prevod je koncept, napravljen ob slovenskem izvirniku in češkem prevodu, ki je prišel iz časnikarskega predala, preden je dobil svojo končno jezikovno in oblikovno podobo. Bibliografska dopolnila Poleg izpopolnitev ali dopolnil, ki sem jih mimogrede navedel v teh prispevkih, naj vpišem v Aškerčevo bibliografijo še naslednje zapiske. Ob iskanju v arhivu Slovaške Matice v Martinu meseca junija 1957 nisem našel nikake korespondence med pesnico Podjavorinsko in Jožefom Škultetyjem, ki je bil urednik Slov. Pohl'adov in je objavil njene prevode iz Aškerca. Tako ni mogoče ugotoviti, ali je pesem Katka iz njene korespondence identična z Aškerčevo Anko. Enako v zapuščini L'udmile Podjavorinske doslej ni bilo mogoče najti eventualnih poskusnih prevodov pesmi Mi vstajamo, Mea Kulpa in Moja Muza. V glasilu masarykovsko orientirane realistične generacije Prudy (po predhodnem časopisu Hlas so se imenovali hlasisti) dve beležki omenjata Aškerca: v II. let., 1911, 205—207, je prispevek Zo slovinskeho života, kjer sta kot zastopnika starejšega pisateljskega rodu omenjena Simon Gregorčič, »v epiki pa Anton Aškerc (1856)«. Prav tam je naslednje leto, 363, osmrtnica Aškercu skupno še z dvema slovanskima književnikoma pod naslovom: Boleslav Prus, Antun Aškerc a Penčo Slavejkov. Napisal je člančič -s-, dr. Juraj Slavik (gl. Ormisov Supis slovenskvch psevdonymov). Aškerc mu je »vel'ky slovinsky basnik«, posebno velik v epiki, a med to epiko šteje poleg Balad in romanc ter Lirskih in epskih poezij tudi Poslednjega Celjana. V njem vidi predvsem pesnika tistih in takih idej, ki se ujemajo s hlasističnimi. Aškerc je nacionalni pesnik, po načinu pisanja realist. Realno misleč, se je vedno spuščal v boj za velike ideale. Clankar citira v izvirniku eno kitico iz Mirze v Lirskih in epskih poezijah: nikdar biti ponižen, »zahtevaj, nič ne prosi!« Aškerc je v svojih pesmih aktualen, to je, živi iz časa in se ne boji sodobnih vprašanj. Njegovi udarci pa padajo tudi po ljudstvu oziroma njegovem suženjskem duhu. Za desetletnico Aškerčeve smrti je napisal Ivan Zoreč v Slovenske Pohrady 1923, 46—48, pod zaglavjem Slovanstvo, članek: Anton Aškerc. (Prevajalec ni naveden, a gotovo je bil Štefan Krčmery, tedanji urednik, ki je tisto leto objavil v istem časopisu prevod Zupančičeve Dume). Članek ne daje ne pravilne Aškerčeve ocene ne opisa njegovega dela. Razlaga njegovega umetniškega razvoja je dvomljiva ali ponesrečena. Skoraj popolnoma je spregledan pomen njegove epike, pretirano pa poudarjen njegov vpliv na mlade generacije. V poljudno poučnem mesečniku Slovaške Matice. Slovensko 1947, 24-25 je di. Jan Frvdecky pisal o Aškercu po Grafenauerjevi Kratki zgodovini slovenskega slovstva, 1920. Zaradi pomanjkljivega znanja slovenščine je napačno razumel nekaj pasusov in nekaj naslovov pesmi. Viktor Smolej ODMEVI STOLETNICE AŠKERČEVEGA ROJSTVA PRI RUSIH IN BOLGARIH Malokateri naš pesnik je v tako izdatni meri razširil pesniško geografijo v slovenski poeziji, kakor je to storil Anton Aškerc. Lahko trdimo, da je med vsemi slovenskimi, pesniki razsežnost njegovih motivov najširša in najbolj pestra, saj je za svoje pesmi zajemal snovi iz življenja mnogih dežel in ljudstev, najrajši seveda iz življenja slovanskih narodov. Posebno so mu bili pri srcu Rusi, pa tudi Bolgari, pri katerih je — značilno zanj kot borbenega pesnika — izbiral zlasti motive iz obdobja bojev za narodno osvoboditev izpod tujega političnega in duševnega rob-stva. Prav zato se je zanimanje za Aškerčevo poezijo med temi narodi vzbudilo že zelo zgodaj in so ga v obilni meri prevajali zlasti Rusi. Ob pesnikovih jubilejih so se ga vedno spominjali in ga proslavljali kot svojega prijatelja in soborca za lastne cilje in ideale. Tako tudi stoletnica pesnikovega rojstva ni šla mimo njih brez odmeva. Najbolj pietetno so se je spominjali v Sovjetski zvezi, kjer so v Moskvi 6. januarja 1956 priredili svečano proslavo, ki so jo skupaj organizirali Slovanski komite ZSSR, Zveza pisateljev ZSSR in Vsezvezni odbor za kulturne zveze z inozemstvom. Svečanost, ki sta se je med drugimi zastopniki jugoslovanskega poslaništva v Moskvi udeležila tudi svetnika B. Osolnik in F. Babic, je v prisotnosti velikega števila gostov začel z uvodnimi besedami predsednik Slovanskega komiteta, A. Gundorov, nato pa je imel v slavnostni dvorani, okrašeni z velikansko slavljenčevo sliko, glavni govor S proslave v počastitev stoletnice Aškerčevega rojstva v Moskvi 5. januarja 1956 sovjetski pisatelj V. Koževnikov. Podal je strnjeno podobo pesnikovega življenja in dela ter zlasti poudaril, kako veliko zanimanje kaže ruski narod še vedno za Aškerčevo pesniško tvorbo. O tem pričajo mnoge objave pesnikovih del po periodičnem ruskem časopisju, prav tako pa tudi antologije, ki so jih Rusi izdali po ponovnem zbližanju z Jugoslavijo in v katerih je Aškerc vselej častno zastopan. Spominski večer se je zaključil s koncertom, ki je obsegal ruske in jugoslovanske narodne pesmi, kakor tudi izbrane skladbe raznih slovanskih komponistov. Igralka V. Popova, ki nosi častni naslov zaslužne artistke RSPSR, pa je recitirala Aškerčevi pesmi »Ruski jezik« in »Moja muza«. Poročilo o tej slavnosti je prinesla moskovska revija -Slavjane« (1956, No. 2, 59), glasilo Slovanskega komiteja ZSSR, ki ie priobčila tudi fotografijo slavnostne dvorane z gosti. Ista revija je že prej v svoji 1. številki (1956 No. 1, 50—51) pod zaglavjem »Vidni sinovi slovanskih narodov«, pod katerim se stelno objavljajo jubilejni članki o imenitnih slovanskih možeh, prinesla Aškerčev portret in daljši članek o njem, ki ga je napisala M. Ryžova. Precej natančen posnetek tega članka je izšel v lanskem Slovenskem poročevalcu (17. marca 1956). V njem pisateljica na kratko očrtuje življenjsko pot Antona Aškerca, nato pa zelo izčrpno in strnjeno riše umetniško podobo našega pesnika: posrečeno poudarja predvsem tisto, kar je od njegove literarne tvorbe ostalo za današnji čas še živo in pomembno, literarnozgodovinsko in kulturno dragoceno: konstatacija, da je uvedel delavca v slovensko poezijo, njegova neuklonljiva borba za resnico, pravico in svobodo prepričanja, njegova socialna motivnost in sočutje z delovnim človekom, posebej pa še široki interes za slovanske narode, njegove iskrene simpatije za ruski narod in njegov jezik, ki ga je proslavljal kot glasnika pravice in svobode. V članku se poudarja dalje, da Aškerc na svojih potovanjih po Rusiji ni hodil kot navaden turist, želian novih doživetij v neznani mu deželi, temveč kot človek z vročim slovanskim čustvom, ki pa je vendar potoval z odprtimi očmi. Ni zamolčal v svojih potopisih pogubnosti in nasilja carskega režima, ni zapiral oči pred rezkimi socialnimi razlikami, ki jih je zapazil v Rusiji, in tudi ne pred socialno in kulturno zaostalostjo precejšnjega dela ruskega prebivalstva. Obsodil je carsko samodržavje, o katerem je dejal, da je prava pravcata strašna mora, ki tlači k tlom svobodo misli v Rusiji. V zaključnem poglavju svojega članka, ki govori o popularnosti Aškerčevih pesmi v ZSSR, Ryžova navaja, kako so razni ruski časopisi v dobi domovinske vojne ponatiskovali zlasti njegovo pesem o ruskem jeziku, ki je dobila še prav poseben obrambno-političen pomen, ko je izšla v tem času vojne stiske v zborniku »Udarec po sovražniku«, ki so ga Rusi izdali v Sverdlovsku. Prav na kraju članka pisateljica poudarja veliko humano vrednost Aškerčeve poezije, ki daje znaten prispevek za širjenje bratstva in prijateljstva med narodi. Da je ta pesem o »Ruskem jeziku« v ZSSR splošno znana, priča tudi odlomek iz nje, ki se citira v uvodnem pozdravnem članku z naslovom »V znamenju bratstva in prijateljstva« ob priliki obiska maršala Tita v Moskvi (»Lite-raturnaja gazeta«, No. 65, 2. jun. 1956). Pesnikov jubilej ni potekel neopažen tudi v Bolgariji, kjer je Antona Aškerca že leta 1905 »Slavjansko blagotvoritelno družestvo« v Sofiji imenovalo za svojega častnega člana kot vseslovanskega poeta in avtorja rapsodij bolgarskega guslarja in kjer so tudi v novih razmerah po drugi svetovni vojni uvrstili njegove pesmi z bolgarskimi motivi v srednješolske čitanke (. pr. Hristomatiia po bulgarski ezik i literatura za VI klas na gimnazite. Sofija 1948, 138—139), v literarni zgodovini za isti razred pa mu posvetili lepo poglavje (Bulgarski ezik i literatura za VI klas. Sofija 1948, 188—191). Malo pred smrtnim dnem Antona Aškerca je glasilo bolgarske Domovinske fronte, »Otečestven front«, 6. junija 1956* objavilo spominski članek, ki ga je napisal S. Markov pod naslovom »Veliki slovenski pesnik in prijatelj bolgarskega naroda«. Po kratkih življenjepisnih podatkih o našem pesniku navaja člankar kot vir njegovega pesniškega navdiha ljudsko snovanje in narodno tradicijo o legendarni borbi slovenskega naroda v preteklosti. Nato konstatira materialistično podstavo v idejnem razvoju pesnikovega svetovnega nazora, ki ga je približala socializmu. Ko se je v bližini Velenja seznanil z delavci in rudarji, je v veliki meri uporabil motive iz njihovega življenja in tako ustvaril prvo slovensko proletarsko poezijo. Kot nemiren duh je Aškerc mnogo potoval in na teh potovanjih je prišel tudi v Bolgarijo, ki ga je tako navdušila, da ji je želel vso srečo in napredek. Bil je goreč borec za tesno sodelovanje med bratskimi slovanskimi narodi. V posebni odi je proslavljal prekrasni ruski jezik, ki da je pravi oznanjevalec pravice in svobode, kažipot iz noči v svetlo sonce. Zlasti tople simpatije pa je pesnik posvetil junaškim bojem Bolgarov zoper turško nasilje in nadvlado. Spesnil je vrsto pesmi, ki jim je mnogim za geslo postavil na čelo stihe iz pesnitev revolucionarnega bolgarskega pesnika Hrista Boteva. Nato podaja pisec vsebinski pregled tistih Aškerčevih pesmi, v katerih je slavil junake iz bolgarskih osvobodilnih bojev, kakor sta bila Hristo Botev sam in pa Vasi! Levski. In ne samo to. Proslavlja tudi tiste preproste bolgarske domoljube, ki so si s svojim pravičnim bojem pridobili simpatije vsega človeštva. V pesmih Aškerc popisuje tudi tiste grozote, ki so se dogajale o priliki aprilske vstaje bolgarskega naroda, hkrati pa izraža trdno prepričanje, da si bodo Bolgari s pomočjo svojih ruskih bratov izbojevali in zagotovili popolno narodno svobodo. Na kraju članka S. Markov izreka v imenu bolgarske javnosti priznanje in zahvalo velikemu slovenskemu pesniku, ki je v svojih pesmih tako pretresljivo popisal in poveličal boje in trpljenje bolgarskih ljudi. Tudi »Slavjani«, revija in glasilo Slovanskega komiteja v Bolgariji, je lani v svoji dvojni majsko-junijski številki (Sofija, 1956, No. 3, 33) objavila spominski članek S. Vasileva, posvečen stoletnici pesnikovega rojstva, pod naslovom »Veliki poet in goreči Slovan«. Pisec na kratko označuje Aškerca kot enega velikih pesniških predstavnikov realizma v slovenski poeziji. Za svoja epična dela, ki prevladujejo v njegovem pesnenju, je črpal motive iz občečloveškega nehanja, narodne tradicije, zgodovine, pa tudi iz lastnih doživljajev. Pisal je vzorne balade in romance, je pa tudi začetnik prave slovenske proletarske poezije. Celotno njegovo pesniško delo je služilo borbi slovenskega naroda za nacionalno in socialno svobodo. Osebno znan s številnimi predstavniki drugih slovanskih narodov, naravnih zaveznikov Slovencev v njihovem stremljenju po svobodi, je bil Aškerc goreč slovanofil in neumoren pripovednik slovanske solidarnosti. Svoii veliki ljubezni do celotnega slovanstva je dal izraza v številnih svojih pesmih, kakor so: »Pred spomenikom Mickiewiczevim«, »Spomenik mladega Puškina«, »Ruski jezik«, »Ukrajinska step«, »Poslednji Obrenovič«, »Makedonski vstaš«, itd. * Primerek navedene številke bolgarskega dnevnika s spominskim člankom o Aškercu je poslal uredništvu g. Rasto Pnstoslemšck (op. uredništva). Goreče slovansko srce Antona Aškerca ni moglo iti neprizadeto mimo nacionalne osvoboditvene borbe bolgarskega naroda, posebno ne mimo njene kulmina-cijske točke — aprilske vstaje, kakor tudi ne prezreti grozovitosti, ki jih je počel odvratni tlačitelj pri dušenju vsenarodnega upora. Z globokim sočustvovanjem spremlja pesnik borbo bolgarskega naroda za svobodo v vrsti pretresljivih pesmi pod skupnim naslovom: »Rapsodija bolgarskega guslarja«, »Vasil Levski«, »Tabor v Oborišču«, »Bracigovski topovi«, »Batak«, »Hrista Boteva smrt«, tid. Te pesmi so naletele o svojem času na širok odmev pri slovenskem narodu. Prav zato se bolgarska narodna skupnost pridružuje počastitvi spomina Antona Aškerca, ko daje izraz svojemu čustvovanju in globoko priznanje temu odličnemu sinu slovenskega naroda in značilnemu predstavniku slovenstva na sploh. France Dobrovoljc AŠKERCIANA V ITALIJI Aškerc je bil malo prevajan v italijanščino, ker so mnogi pogrešno mislili, da so njegove pesmi brez vsebine in zato nemogoče za prevajanje. To mi je nedavno trdil celo profesor Maver, nestor italijanskih slavistov in brez dvoma največja slavistična avtoriteta v Italiji. Seveda mi ni bilo težko dokazati, da tako zgoščene vsebine, kakor jo imajo n. pr. Aškerčeve balade, romance in parabole, ni mogoče najti niti pri najboljših italijanskih pesnikih. Zanimivo je, da Italijani silno veliko govoro in premlatijo mnogo prazne slame, predno izrazijo kakšno misel, a se tega ne zavedajo in zato očitajo drugim narodom, ki se izražajo mnogo bolj kratko in jedrnato, da so — brez vsebine... Prvi, ki je resneje gledal na Aškerca, ie profesor Luigi Salvini. On je prevedel že več njegovih pesmi za svojo zbirko slovenske lirike »Sempreverde e rosmarino« (Zimzelen in rožmarin), od koder so bile sprejete celo v nekatere italijanske šolske čitanke. K temu bi bilo mogoče samo še dodati, da sva s pokojnim profesorjem Enricom Damianijem že proti koncu leta 1951 začela pripravljati knjigo o Aškercu za Italijane. Jaz naj bi napisal obširno razpravo o Aškercu in njegovem delu, on bi pa bil prevedel onih osem Aškerčevih pesmi iz njegovega »Popotnega dnevnika«, ki opeva razne italijanske motive, oziroma so inspirirani od vtisov njegovega potovanja po Italiji. Ža knjigo sva že zbirala gradivo in ga tudi precej zbrala. Prezgodnja in nepričakovana Damianijeva smrt pa je izvedbo najinega načrta preprečila. Zbrano gradivo za to knjigo se menda nahaja v univerzitetnem orientalnem inštitutu v Neaplju, ker ga med Damianijevo literarno zapuščino v Rimu niso našli. Tekom letošnjega leta bo izšel veliki »Dizionario della letteratura contempo-ranea« v založbi znane tvrdke A. Mondadori v Milanu. Za ta slovstveni slovar sem prispeval precej izčrpen članek o Aškercu, ter tako po svojih skromnih močeh — rekel bi nehote — prispeval k proslavi njegove stoletnice. Rim, januarja 1956. Vekoslav Bučar O AŠKERČEVI NATANČNOSTI Aškerc je odšel v začetku septembra 1906 na dopust in je pred odhodom napisal tole: »Uradno poročilo. Ko sem bil šel lani m. avgusta na dopust, so v moji nenavzočnosti Mateličevi hlapci napravili s svojim takozvanim snaienjem velik nered v arhivu. Fascikeljne in knjige so premetavali po policah kakor klade, da sem imel potem nepotrebno delo in jezo z urejevanjem. Zato prosim, da naj se letos, ko pojdem prihodnji teden na dopust, vse pri miru pusti v mojih lokalih, dokler se ne povrnem, ker sem se prepričal, da so taki snažilci često brezvestni ljudje. V Ljubljani, 31. 8. 906. Aškerc, arhivar.« Zupan Hribar je rešil stvar takole: »Želji se je ustreglo; zatorej ad acta! 11/9 Hrb m. p.« (Vložna št. 31.659 z dne 31. VIII. 1906, Fasc. XIX,8, Z). Mestni arhiv je bil v Aškerčevih časih v poslopju mestnega magistrata na Mestnem trgu št. 27 med I. in II. nadstropjem. Vhod v arhiv je bil s hodnika v drugem nadstropju v poslopju na Mestnem trgu št. 1. Arhiv je obsegal dve sobi, ki sta imeli okna na dvorišče, in del temačne sobe z oknom proti grajskemu pobočju. Ves prostor je bil temačen, vlažen in zlasti ob meglenih, deževnih dnevih, popolnoma neprimeren za dragoceni aktni material. Ni čudno, da se Aškerc ni počutil dobro v teh prostorih. Matelič je bila ta čas firma, ki se je pečala z raznimi posli, tako tudi s sna-ženjem raznih uradnih prostorov. Rudolf Moifc OBNOVA AŠKERČEVE DOMAČIJE NA SENOŽETIH V' skrbi za očuvanje zgodovinskih in kulturnih spomenikov je Svet za pro-sveto in kulturo celjskega okraja na svoji seji 9 septembra 1954 sklenil obnoviti in urediti Aškerčev dom na Senožetih nad Rimskimi Toplicami. Teden dni po tem sklepu je bil s posebno odločbo (III-10363 i — 54 z dne 17. IX. 1954) imenovan obnovitveni, odbor (Gustav Grobelnik, Janko Orožen, Anton Aškerc ml., Alojz Koželj, ing. Zivomir Milovanovič, Anton Stupica) z nalogo, da se takoj loti dela. Obnovitveni načrt je moral odbor obravnavati skupno z Zavodom za spomeniško varstvo LRS. 29. septembra 1954 se je obnovitveni odbor prvič sestal. Tedaj se je tudi izjavil pripravljenega, da v počastitev stoletnice pesnikovega rojstva postavi v Celju primerni likovni spomenik1. Zgodovinski točnosti na ljubo pa je treba zapisati, da s tem ni bil storjen prvi korak za obnovo Aškerčeve domačije, marveč je bil le-ta storjen že pred leti. Ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani Boris Orel in ing. arh. Marijan Mušič sta si v družbi z Antonom Aškercem ml. »že pred leti ogledala Aškerčevo domačijo in tedaj dala neka navodila za obnovo«. Vendar o tem ogledu ni bil napravljen zapisnik in stvar je malodane utonila v pozabo2. 4. novembra 1954 se je obnovitveni odbor zastran komisijskega ogleda in določitve obnovitvenih del sestal pri sami Aškerčevi domačiji na Senožetih. Kot zastopnika Zavoda za spomeniško varstvo LRS, oziroma Etnografskega muzeja v Ljubljani sta se ogleda udeležili ing. arh. Milica Detoni in Marija Jagodic. Obnovitveni narč< (avtor ing. Zivomir Milovanovič) je bil nato izdelan do konca decembra 1954 in po razpravi na posebni seji obnovitvenega odbora 4. januarja 1955 predložen v odobritev SPK OLO Celje ter Zavodu za spomeniško varstvo LRS. Slednji jc načrte odobril in jih pO svojem predstavniku ravnatelju Edu Turnherju vrnil obnovitvenemu odboru 19. februarja 1955'. Naš obnovitveni načrt ni obsegal le obnove Aškerčeve stanovanjske hiše, temveč obnovo celotne Aškerčeve domačije, torej tudi vseh pripadajočih gospodarskih. poslopij. V poštev so prihajali predvsem nasproti stanovanjske hiše stoječa kašča, ki jo je podrla ena preteklih zim, razpadajoča sušilnica in kozolec, event. tudi listnjak s hlevom in posebno, proti severozahodu stoječe gospodarsko poslopje (pri sedanjem gospodarju imenovano »kašča«), preurejeno v stanovanje. K temu sklepu je obnovitveni odbor dovedlo dejstvo, da je Aškerčeva domačija na Senožetih tudi narodopisne značilen, nad sto let star slovenski kmečki dom in bi jo tudi kot tako kazalo ohraniti kasnejšim rodovom v spomin. Proračun obnovitvenih del je znašal okrog 1,400.000 din, upoštevaje, da bi odbor obnavljal v lastni režiji. Od tega zneska je odpadlo na obnovo stanovanjske hišo okroglo 500.000 din. Okrajni ljudski odbor Celje je v začetku aprila 1955 odobril obnovitvenemu odboru 600.000 din dotacije4, medtem ko Zavodu za spomeniško varstvo LRS proračunska sredstva niso dovoljevala nikakršnega prispevka"'. Dodeljena denarna sredstva tedaj niso dopustila obnove celotne domačije, temveč le pesnikove stanovanjske hiše in njene neposredne okolice. Tudi kasnejša odborova prošnja za dodatna denarna sredstva, naslovljena na SPK OLO Celje, je bila zaradi splošnega varčevanja odklonjena". Meseca maja 1955 so bili iz vrst domačinov izbrani zidarji, tesarji in mizarji, sprejet jc bil dokončni vrstni red obnovitvenih del, član obnovitvenega odbora in šolski upravitelj v Rimskih Toplicah Alojz Koželj pa izbran za njih izvajalca7. » Prim. pismo obnovitvenega odbora SPK OLO Celje z dne 29. IX. 1934. 2 Prim. pismo Etnografskega muzeja v Ljubljani obnovitvenemu odboru z dne 1. X. 1954. 3 Prim. pismo obnovitvenega odbora SPK OLO Celje z dne 27. II. 1955. 4 Prim. rporočilo tajništva SPK OLO Celje z dne 4. IV. 1955. 5 Prim. zapisnik o I. seji republiškega pripravljalnega odbora za proslavo 100-let niče Aškerčevega rojstva z dne 20. IV. 1955. « Prim. odgovor SPK OLO Celje 1-83/2-55 z dne 22. XI. 1955. 7 Prim. zapisnik o sestanku obnovitvenega odbora z dne 8. V. 1955. Spominska plošča o obnovi Aškerčeve domačije v letih 1955—1956 na Senožetih Medtem je bila obnova Aškerčeve domačije vključena v niz proslav, posvečenih stoletnici Aškerčevega rojstva s tem, da je bila ureditev hiše prepuščena celjskemu obnovitvenemu odboru, skrb za ureditev pesnikove spominske sobe pa je prevzel sam republiški pripravljalni odbor za proslavo stoletnice8. Z obnovo je bil odbor pri kraju meseca decembra 1955. V okviru razpoložljivih sredstev je bila popolnoma obnovljena stanovanjska hiša, v kateri je bilo treba v zameno za odvzeto pesnikovo izbo zgraditi gospodarju novo, podstrešno izbo, dalje pred stanovanjsko hišo stoječa kašča, rekonstruirana je bila bližnja sušilnica, vzidana spominska plošča ter urejeno neposredno okolje. Republiški pripravljalni odbor za proslavo stoletnice Aškerčevega rojstva je izpolnil svojo obljubo v aprilu in maju leta 1956. Predvsem se je zavzel za to, da je dobila obnovljena Aškerčeva domačija tudi pristno in po slogu ustrezajočo notranjo cpremo. To delo je opravila po nalogu republiškega odbora in Zavoda za spomeniško varstvo LRS Marija Jagodic, kustos Etnografskega muzeja v Ljubljani. V bližnji okolici je zbrala etnografsko značilno in stilno ustrezajoče pohištvo in ostale domače predmete ter z njimi uredila tako imenovano »hišo« in »črno kuhinjo«. Stroške za to delo in za opremo je plačal Zavod za spomeniško varstvo LRS. Razen tega je republiški pripravljalni odbor oskrbel razstavno gradivo za spominsko sobo. Gradivo je zbral in razvrstil prof. Alfonz Gspan, darovali pa so ga: Narodna in univerzitetna knjižnica (fotografske posnetke dokumentov, rokopisov in redkih natisov), Moderna galerija (fotografije likovnih upodobitev), akademik profesor Božidar Jakac (original pesnikovega portreta, izdelan v rdeči kredi nalašč za Aškerčevo domačijo), prosvetni inšpektor Josip Wester (več originalnih pesnikovih dokumentov), Antikvariat Cankarjeve založbe (zbirko prvih natisov Aškerčevih del). Nekaj dokumentov, slik in predmetov se je ohranilo tudi pri pesnikovih sorodnikih, ki so jih prav tako dali na razpolago za pesnikovo spominsko sobo. Odborovo gradbeno skupino so sestavljali domačini: Srečko Draksler, Franc Dremšak, Jože Ižanc, Maks Hren, Ivan Knez, Alojz Križnik, Jože Lipovšek, Vinko Podpečan, Anton Robič, Ivan Senica, Alojzij Stare st., Alojzij Stare ml., Maks, Stare, Martin Stopar, Stanko Šergan, Ivan Tomažič. Delovodja je bil Jože Lipovšek. Dobavitelji materiala in uslug so bila podjetja: Elektro-radio center, Celje; Industrija gradbenega materiala, Zidani most — Radeče; Kamnoseško podjetje »Cement-nine«, Celje; Kmetijsko gospodarstvo, Rimske Toplice; Ljudska tehnika Laško; 8 Gloj opombo pod 5. Spominska plošča, ki jo je Zgodovinsko društvo v Mariboru 10. junija 1932 vzidalo na Aškerčevo domačijo na Senožetih Pesnikova spominska soba v Aškerčevi domačiji na Senožetih »Merkur«, trgovina z mešanim blagom, Celje; Metalurška industrijska šola, Store; Okrajna obrtna zbornica, Celje; Opekama Ljubečna — Bukovžlak; »Oprema«, mizarsko podjetje, Celje; Projektivni atelje, Celje; Splošno trgovsko podjetje Radeče; Stanovanjska uprava LOMO Celje; Tovarna lesene galanterije, Rimske Toplice; Trgovsko podjetje »Dvor«, Rimske Toplice; Trgovsko podjetje »Izbira«, Laško; Trgovsko podjetje »Kristalija«, Celje; Uprava za gozdarstvo OLO Celje ter posamezniki: Franc Felicijan, lončar in pečar, Vojnik; Miloš Klinar, ključavničar, Celje; arhitekt Bojan Kovač, Celje; Plahuta Rajko, ključavničar, Veliko Sirje; Kari Selič Žagar, Rimske Toplice; Franc Strupi, steklar, Celje. Brezplačno so dobavili material ali nudili usluge: Okrajna obrtna zbornica Celje, Stanovanjska uprava LOMO Celje; Tovarna lesene galanterije, Rimske Toplice; Trgovsko podjetje »Kristalija«, Celje; Trgovsko podjetje »Merkur«, Celje in Uprava za gozdarstvo OLO Celje. Nekaj kurirskih poslov so opravili domači dijaki ekonomske srednje šole v Celju. Obnova je potekala v smislu sklepov petih odborovih sej, oziroma komisijskih ogledov obnovitvenih del, deloma pa tudi sej republiškega pripravljalnega odbora za proslavo stoletnice Aškerčevega rojstva. Gustav Grobelnik JUBILEJNE PRIREDITVE OB STOLETNICI AŠKERČEVEGA ROJSTVA Zaradi bližajoče se stoletnice Aškerčevega rojstva je Svet za prosveto in kulturo OLO Celje sklenil obnoviti Aškerčevo domačijo na Senožetih nad Rimskimi Toplicami. Zato je že 17. septembra 1954 imenoval poseben obnovitveni odbor. (O delu in uspehih tega odbora glej posebno poročilo odborovega predsednika Gustava Gro-belnika na str. 186—190.) V aprilu leta 1955 pa je bil od SPK LRS imenovan tudi republiški odbor za proslavo stoletnice rojstva pesnika Antona Aškerca. Predsednik je bil dr. Mirko Rupel, upravnik NUK, tajnik Edo Turnher, ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo LRS, člani pa so bili: prof. dr. Marja Boršnik, prof. Alfonz Gspan, prof. dr. Anton Slodnjak (zastopnik Slavističnega društva, pozneje ga je zamenjal prof. Ivan Kolar), prosvetni inšpektor Josip Wester, Boris Orel, ravnatelj Etnografskega muzeja, Helena Menaše (zastopnica SPK LRS), prof. Tine Orel, predsednik SPK OLO Celje, prof. Gustav Grobelnik, predsednik celjskega pripravljalnega odbora, prof. Anton Aškerc (zastopnik pesnikovih sorodnikov), Ivan Potrč, predsednik Društva slovenskih književnikov, prof. Zvone Miklavič (zastopnik OLO Ljubljana). Tudi v Celju je okrajni SPK že 15. decembra imenoval poseben odbor za proslavo stoletnice Aškerčevega rojstva, ki mu je predsedoval enako kakor že odboru za obnovo Aškerčeve domačije prof. Gustav Grobelnik, ostali člani so bili: književnik Fran Roš kot podpredsednik, kustos Mestnega muzeja Alojz Bolta, učitelj Anton Zorko, upravnik Studijske knjižnice Vlado Novak in časnikar Celjskega tednika Jurček Krašovec. Celjski odbor je opozoril pesnikove bližnje rojake na Aškerčevo jubilejno leto najprej z nekaterimi skromnejšimi prireditvami. Tu velja omeniti slavnostno Aškerčevo stran v Celjskem tedniku dne 6. januarja 1956 in literarno oddajo v lokalnem programu celjske radijske postaje dne 9. januarja 1956 zvečer z recitacijami najizrazitejših pesmi iz cikla Stara pravda. Razen tega je celjska Študijska knjižnica na odborovo pobudo uredila skromno razstavo Aškerčevih del v izložbenem oknu knjigarno Naša knjiga v Celju. Glavne slavnosti pa naj bi se vršile proti koncu maja ali v začetku junija, ko bo končana obnova Aškerčeve domačije na Senožetih in dovršen spomenik v Celju. S tem predlogom se je strinjal tudi osrednji republiški odbor za proslavo, ki je začel Aškerčevo jubilejno leto prav na stoto obletnico pesnikovega rojstva 9. januarja 1956 dopoldne z odkritjem spominske plošče v Ljubljani na Prešernovi cesti št. 11, kjer je Aškerc preživel zadnjo dobo svojega življenja. Plošča je izdelana po načrtu inž. arh. Borisa Kobeta. Prireditve so se udeležili številni zastopniki kulturnih in političnih ustanov ter društev: člani profesorskega zbora slovenske univerze ter mnogi slušatelji raznih fakultet, člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Društva slovenskih književnikov, novinarji, slavisti, zastopniki političnih oblasti in organizacij, med katerimi velja posebej omeniti zastopnike celjskega okraja, še nekaj živečih ožjih pesnikovih prijateljev in znancev ter mnogo drugih pesnikovih častilcev. Spominska plošča Antonu Aškercu v Ljubljani na Prešernovi cesti 11, kjer je pesnik pred smrtjo stanoval (odkrita 9. januarja 1956) V imenu pripravljalnega odbora je imel zastopnik Slavističnega društva profesor Ivan Kolar spominski nagovor: Spoštovani zbor! Danes obhajamo stoletnico rojstva pesnika Antona Aškerca, enega največjih vrhov slovenske kulture. Zibel mu je stekla v revni kmetski bajti pod slamnato streho v hriboviti vasi Globoko pri Rimskih Toplicah. A kaj nas je privabilo v ta zimski dan pred to meščansko hišo v beli Ljubljani. Stojimo pred zadnjim pesnikovim bivališčem v njegovem življenju. Tu so utihnili zadnji njegovi koraki, tu v sobi za temi okni se je začel njegov smrtni boj na večer 6. junija 1912, ko se je njegovo krepko telo zrušilo pod možgansko kapjo in je pesnik četrto noč nato v ljubljanski bolnišnici izdihnil ter odšel med ne-smrtnike našega naroda. Zato je ta kraj svet, in to ne le nam tu zbranim, temveč vsemu našemu narodu. Zato naj nosi ta hiša znamenje v spomin nanj in nam v opomin, naj ne bo ta kamnita plošča le zunanji odkup za hvaležnost, marveč naj spominja popotnika tod mimo na dolžnost žrtvovanja za ljudstvo in narod po svetlem pesnikovem vzoru. Komu Aškerčevo ime in delo, ki mar mu je slovenstvo, nista znani! Kdo ne pozna največjega slovenskega epika, pesnika balad in romanc, prvega našega realista v socialni pesmi, doslednega bojevnika za pravico in resnico ter pesnika, ki nas v družbi največjih poleg Prešerna dostojno predstavlja v tekmi narodov za napredek človeštva. Dobrih 30 let za Prešernom se je leta 1880 prvikrat oglasil v javnosti v Stritarjevem Zvonu s pesmijo Trije popotniki. Prvi popotnik slavi prekrasno našo domovino, drugi vzklika, da mu je še bolj ko zemlja ljub ta narod, ki biua tod; tretji pa — molči. Od boli ali od veselja? Ta, tretji, je bil pesnik sam, tedaj še nepoznani Gorazd. Dolgo je molčal, a ko je razmislil, je spregovoril temu ubogemu svojemu narodu preprosto lepo in zato tembolj prepričljivo besedo, kam naj krene, da najde pot v svobodo. Mračnjaštvo političnega in verskega dogmatizma je prav tedaj v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vnovič in silne je zahrumelo proti klicu za sprostitev in svobodo duha v našem narodu, ki je tedaj že zorel v narodni zavesti in si skušal priboriti politično združitev in gospodarsko osamosvojitev. Bilo je prav malo pred 12. uro usode, ko nam je germanizatorični škorenj pretil, da nas kljub naši zavesti in kljub našemu pismu in| pečatu politično in gospodarsko stre. Mračnjaštvo dr. Antona Mahniča pa je oznanjalo, da je narodnost kazen za babilonski greh. Drugi naš sovražnik je bil evropski kapitalizem, ki je zasužnjil tudi že vse ostale štiri kontinente sveta. Kaj bi ne stri našega ubogega kmetskega in delavskega ljudstva! Najboljši, najkrepkejši so morali v tujino za kruhom v rudnike in plavže, da sc reševali zemljo svojih domov in bajte pod slamnato streho. Veliki svet je tedaj žc zavaloval v novi ideji socializma, ki ga pa naše ljudstvo v obupnem boju zc. vsakdanji kruh takrat še ni moglo prav doumeti. Reševali so si golo življenje. Narod je stal kakor brodolorriec med valovi dogmatizma in kapitalizma. Lepota naše zemlje je oplajala romantična čustva naše pesmi z vero v pravljičnega kralja Matjaža. Lepa in bogata je bila ta naša beseda, a njeno sentimentalno čustvo bi nas uspavalo, ko bi ne imeli ljudi-mislecev, ki so še pred usodno uro spoznali in spregovorili. Med temi je stal v prednji vrsti Anton Aškerc. Kot bajtarski sin jc stopil v življenje, v svet spoznanja, in začutil v sebi vzvišeni poklic pesnika. Sprva kot skromen podeželski kaplan je zapel nežno, a v zdravem kmetskem fantu je kmalu zazvenela njegova pesem uporno, kakor pred njim Levstikova in Prešernova, in se zlila v lep akord z otožno Gregorčičevo liriko. Zapel je preprosto in naravno, kakor je vse v življenju preprosto, kdor zna iz življenja čitati. Znati je treba misliti, pa spoznaš in občutiš. Zapel je o njivi in sejalcu in o mislecu, ki seje misli v človeške duše. Pel je o junaškem brodniku, o ljudski vraži in etiki o »Mejniku«, o slovanski neslogi v »Svetopolkovi oporoki«, o mračnjaštvu, ki pro-svetljenemu Trubarju odreka njegov pravi pomen, ni se ustavil pred trpko resnico v »Listu iz kronike Zajčke«, osmešil je krutost in domišljavost Hasana-paše v bitki pri Sisku. Nepozabni in takrat še neporavnani krvavi punt našega ljudstva je prikazal v epsko dramatski podobi »Stare pravde«, da nas prebudi iz omahovanja k zavesti naših pravic. Koga ne pretrese prav do dna prizor Gubčeve smrti ob »Kronanju v Zagrebu«! Poveličal je poglavja naše zgodovine v »Mučenikih« in »Junakih«, razgrnil pred nami zgodbe iz davnine o Atilu in Emoni. Tudi iz zgodovinskih likov povsod odmeva klic njegove ljubezni do trpečega človeka. Naravno je, da zdravi realist ni mogel iti mimo neposrednega svojega okolja in časa. Z ulice in iz sodne dvorane je zajel prizore, ki pričajo socialno zlo in obtožujejo pravega krivca — družbo, njen »red«. Prizori so tako plastični in dramatični, da jim ni treba razlage. Sami budijo vest in izzivajo rešitev iz zla. Ali je mogoče najti bolj pretresljiv odgovor, kakor ga je dal siroti Anki potok, ki sprejema vase padajoče njene solze? Koga bi ne mogla ganiti »Zimska romanca«! Toda resnico govoriti smejo samo norci. Zato polaga pesnik pravo besedo na jezik dvorskemu norcu Aliju: kaj so čisti biseri princese Aide — solze milijonov stradajočih, a sultanovi diamanti — znojne kaplje delavcev. A od kod naj pride rešitev? »Ljubezen rodila svobodo bo zlato!« Kaj ni to klic po vesoljnem miru današnjega sveta, ki je tik po Aškerčevi smrti moral v kratkem četrtstoletju že dvakrat v krvavi preizkušnji spoznati vnovič zmoto in zlo vojne, tega najstrašnejšega sadu sovraštva in pohlepa med ljudmi. In vendar, kako strašna slepota je človeka! Na vse to najplemenitejše stremljenje pesnikovo je Mahnič vzkliknil v Rimskem katoliku (1889): »Slednjič prosimo še enkrat gospoda Gorazda, naj se vendar usmili slovenskega naroda, predvsem pa slovenske duhovščine (ako je res tudi sam duhoven) ter naj mu nikar ne pride v glavo kdaj svoje cunje iz »Zvonovih« letnikov pobrati in jih v lični zbirki povite slovenskemu občinstvu ponujati.« Aškerc je na to omejenost odgovoril samozavestno s filozofsko mirnostjo v paraboli »Prva mučenica« — svobodna misel vstane vselej in iz vsake grmade še krasnejša in močnejša. Grmade bodo zgorele, svobodna misel pa si bo osvojila ves svet. In izdal je prvo svojo pesniško zbirko »Balade in romance«, ki so in osta- nejo med najlepšimi biseri slovenskega pesništva. Mračnjakom in amuzičnim ušesom pa je odgovoril, da derviš Mahmud pesnika pač ne more doumeti in ne žaliti. V tej borbi je postal še bolj uporen in je v tej sveti strasti preglasil svojo zvenečo Muzo. V paraboli se je izpovedal grešnik Ambattha-Aškerc samemu božanstvu Buddhi svojega največjega greha: »Sam mislil sem s svojoj glavoj! .. . Resnici pogledati v lice sem s svojimi želel očmi.« Tako je delal in mislil, dasi mu jc bilo ukazovano, da sme misliti le to, kar je v Vedah (dogmatičnih knjigah) zapisano. Zasejal je rodovitno seme, ki je vzklilo v slovensko Moderno in iz nje neizprosni Cankarjev udar. Tretji boj je izvojeval pesnik sam s prirodno silo. Njegov jaz se je zoperstavil jazu vesoljstva prirodne moči, dobro vedoč, da stre prav kmalu tudi njega-človeka, ki je nasproti njej le ubogi atom. Pogumno je zrl v oči tej surovi sili, ki zna le presnavljati, a ne ustvarjati, ki ne ve, kaj je življenje in kaj smrt, in ki ne pozna ne ljubezni ne zlobe ter ne greha in ne svetosti, marveč le zakon svoj železni — večnega presnavljanja. Tej sili v protest je zapel svoj mogočni psalm neizmernega ognja — življenja: »Luč iz neskončnosti«. Čeprav se mu je kazala uganka, jo je spoznal: »Ti uganka si meni, jaz uganka sem tebi! Toda midva oba sva le — eno! In obadva le majhni sva iskri neizmernega ognja — življenja ...« Dragi nam pesnik, to življenje ti je bilo tvoja čaša, čaša nesmrtnosti. Napolnil si jo čisto do roba. Zdaj narod tvoj pije iz te čase, s pitjem njenim se napaja, ti pa v delih svojih sam boš živel večno. Stoletnice pesnikovega rojstva so se v tistih dneh spomnili tudi malodane vsi slovenski časniki s priložnostnimi članki in nekatere revije s tehtnejšimi eseji o pesniku. Dne 12. marca 1956 je Akademski pevski zbor »Tone Tomšič« izvajal v počastitev stoletnice Aškerčevega rojstva kantato Stara pravda, ki jo je komponiral za zboi1 in soliste s klavirsko spremljavo skladatelj Matija Tome. Slavnostni koncert so ponovili v Ljubljani še 15. maja, nato pa še nekajkrat v raznih krajih Slovenije, čeprav so bili v časniških poročilih o koncertu izraženi nekateri pomisleki zoper kompozicijo. Tudi Radio Ljubljana je posvetil Aškerčevi stoletnici več oddaj. 12. januarja sta člana Drame SNG Stane Sever in Duša Počkajeva recitirala v literarnem večeru odlomke iz Stare pravde. 4. marca popoldne je prenašal reportažo Dušana Kralja pod naslovom Aškerčevi rodovi, ki je naslikala poslušalcem pesnikovo rodno pokrajino in obudila spomine domačinov na svojega rojaka. 31. maja se je znova spomnil Aškerca pesnika in literarnega organizatorja s predavanjem prof. dr. Marje Boršni-kove o Aškerčevem odnosu do Slovanov. V radijskih dnevnikih pa je vselej sproti poročal o vseh jubilejnih prireditvah in večkrat oddajal magnetofonske posnetke koncertnih kompozicij na Aškerčev tekst (Stara pravda Matije Tomca in Tlaka Marijana Kozine). * Glavne jubilejne prireditve so se po soglasju med obema odboroma vršile V dneh od 7. do 10. junija. Začele so se s slavnostno akademijo v Ljubljani dne 7. junija zvečer v dvorani Slovenske filharmonije. Slavnostna govornica prof. dr. Marja Boršnikova je orisala Aškerčev človeški in pesniški lik med drugim z naslednjimi besedami: Leta 1908 je zapel Aškerc pretresljivo pesem Slovenski pesnik, kjer izpoveduje nekako naslednje: Tudi v mojem srcu zazvenijo srebrne strune, če igra nanje življenje svojo večno melodijo o bolečini in radosti sveta. Pa kaj! Naj moja ubrana lira še tako zanosno poje, njen sveti zvok ne odmeva v milijonih duš. Oh, ozek je krog mojih poslušalcev! Moj jezik ne kraljuje na prestolih, se ne govori v velikem svetu. Nikjer ne vlada, ne gospoduje, od nekdaj le skromno živi. Moja lira poje vroče, svobode žejne pesmi ponižnim sužnjem! Potlačenega ljudstva sem poet! Aškerčev zbornik 13 193 Ne pojem narodu, ki se pogumno bori in brezobzirno brani svojo čast —• slabičem pojem, ki se nesložni brez boja umikajo in samo molijo v ponižni sužnosti. Oh, narod moj poetu kril ne dviga, s svinčeno težo jih le vleče k tlom! Moja ognjevita pesem ne bo zvenela iz veka v vek, skrita ostane širokemu svetu. Pride čas, ko bo samevala v hladni knjižnici in ne bo ogrevala nikogar več. Moj jezik pa bo pozabljen. To pesem bi lahko imenovali Aškerčevo labodnico. Tolikšen obup mu dotlej še nikoli ni privrel v verze. Nabiral se je v njem skozi tri, skozi štiri desetletja po kapljicah. Bridka mladost kmečkega fanta, ki vse prezgodaj spozna kričečo razliko med razkošno kopališko gospodo v Rimskih Toplicah in revščino propadajočega doma na Senožetih nad njihovim parkom; grenkoba osamljenca, prezgodaj oropanega materine topline in prikrite nežnosti; duševni in telesni stradež dijaka, ki mora prodajati glavo in roke za skromno preživljanje, stisniti srce globoko vase, se z umom skrivaj pretihotapljati preko ozkega obzorja cesarsko-kraljeve šolske učenosti; prisiljen zator prikritih mladostnih strasti, vklep v lemenat, poglobitev svetovnonazorskih bojev, boleča odpoved prvi ljubezni ob rastoči zavesti družbene in nacionalne zapostavljenosti — vse to so grenke kaplje prvih izkušenj, ki v štiriindvaj-setletnem pesniku ob njegovem prvem javnem nastopu leta 1880 niso mogle vzbuditi razkošja radostne mladostne zanesenosti. Njegova srčna bolečina se je v nenehnem odrekanju osebni sreči plaho skrivala v psevdonimnih verzih, dokler je ni preglušila bolečina krivično zapostavljenega človeka v krivično zapostavljenem narodu. V Stritarjanski mol ubrani ritem prvih verzov se je umaknil v levstikovski dur ubranemu ritmu takšne pesmi, ki jo poznamo kot tipično Aškerčevo. Bojevita, epska, optimistična, moška pesem je to, ki je zgrabila kopje tam, kjer ga je Levstik izpustil iz rok, pripravljena, da pribori zmago svojim vzorom za ceno vsakršne žrtve. Te vzore, vzore mlade slovenske buržoazne demokracije: svoboda, enakost, narodnost, napredek, si je mogel ta mladi podeželski kaplan ohraniti še v osemdesetih, še v devetdesetih letih tako čiste samo zato, ker je bil prikovan na tako samotno in zakotno životarjenje. To bedno vnanje životarjenje mu je omogočalo intenzivnejšo notranjo poglobitev, dopuščalo miren študij in potrpežljivo klesanje verzov, ki muzično okornim prstom cesto ni šlo preveč gladko od rok. Že takrat se je Aškerc zavedal, da je sreča brzonoga, plaha zver, ki jo je treba loviti. Da mu pomeni srečo pogum, vztrajnost, delo, napor, da mu pomenijo srečo »napeti možgani«, skrbi za vsakdanji kruh. hkrati pa neprestan boj in nemir. (Prim. kasnejšo pesem Sreča, Pesnitve... 1910.) Ta zavest označuje nov, dinamičen pogled na življenje in svet, ki se pričenja v Evropi z renesanso, pri nas pa šele s Prešernom. Ze Prešeren poje: »Ko brez miru okrog divjam«, toda v nemir ga nese obup, obup nad izgubljeno osebno srečo, obup nad težko usodo našega naroda in človeštva. predvsem pa obup nad izgubljeno »vero staršev«. Prepričan je, »da srečen je le ta, kdor z Bogomilo up sreče onstran groba v prsih hrani«. Cn sam med tiste srečne ne spada, on sam nikoli več ne bo mogel nazaj v tradicionalno idilično Vrbo, ker ga je »■naključje zdanjih, dni« gnalo v spoznanje: da se mu je odprlo zagrinjalo prihodnosti in mu zazijalo nasproti »globoko brezno brez vse rešne poti«. Takšno globoko brezno se odpira tudi pred Jenkom, pred Stritarjem, pred Cankarjem ob »tuji učenosti«, pred Gradnikom, pred vsemi, ki jih »spoznanje« trga od tradicionalnega statičnega verovanja, takšno brezno grozi vsem, če se jim ne posreči najti nove »rešne poti«. __ . Aškerc pa je med našimi inteligenti prvi, med našimi pesniki daleč prvi, ki je takšno »resno pot« zaslutil. Saj njemu ta »vera staršev«, ki jo že v prvih romancah izgublja, z izgubo ne povzroča obupa, marveč radoželjno, pogumno, dosledno vrtanje v nove izsledke znanstvenih dognanj. Zato ni Stritar s svojimi pesimističnimi svetovnonazorskimi izpovedmi v prvi zbirki pesmi leta 1S69, niti v kasnejših Dunajskih sonetih leta 1872, kjer se trka na svoje liberalne prsi, tisti, ki bi ga mogli imenovati našega prvega doslednega, borbenega svobodomisleca — Stritarjeva svobodomiselnost kaj hitro uplahne v krščanski mesianizem — naš prvi dosledni, borbeni svo-bodomislec je šele Aškerc, ki ima pogum in vztrajnost, da tudi čustveno premaga tradicionalizem z vero v progres. Svež je in nesposoben, da bi se grizel navznoter, pregluševa se, rešuje se v dejanja, v boj, v žrtev za skupnost. Ce na primer Aškerčev brodnik, ki bi moral prepeljati tri turške ogleduhe na drugo stran Save v slavonsko taborišče, sredi valov poleg sovražnika prosto- voljno pogubi tudi sebe, njegova junaška žrtev pomeni tolikšno etično sprostitev, da pretrese in očiščuje preko krajevnih in časovnih mej. Enako je na primer z zadnjo pesmijo iz Stare pravde: Kronanje v Zagrebu, ki ga zaključuje memento: »In pomnite današnji dan!« — opomin, da heroična Gubčeva žrtev ne bo brezuspešna, ker je trpljenje le sredstvo za kasnejšo osvoboditev in družbeni razvoj. S takšnega stališča gleda Aškerc v tem času tudi na lastno življenje, zato ga še tako težka kazenska premestitev ne more notranje streti. Leta 1893 pa se njegova doslednost nalomi. Tedaj se je dolžan zagovarjati pred očitki škofa Napotnika Z dne 18. julija istega leta, da v pesmi Grešnik smeši katoliško dogmo. S tem je postavljena na kocko njegova duhovniška služba, saj se omenjeni škof sklicuje na Aškerčevo moško čast in dostojnost, ki mu ne dopuščata služiti v obrambo vere, kakršno je v srcu zavrgel. (NUK, Ms. 972, št. 35) Aškerčev zagovor z dne 26. julija (NUK, Ms. 972, št. 36) je eden njegovih r-edkih znanih dokumentov, ki dokazuje rahel oportunizem, rahel umik, sam ga prijatelju Turnerju 24. jul. 1894 imenuje igro diplomata. Istotam izjavlja o tej pesmi, da brani v njej »absolutno svobodo mišljenja človeškega, katerega ne smejo utesnjevati nikake dogme«. Ni sicer dolgo tega, kar je mislil, »da kršč. vera sama menda ne ovira svobodnega mišljenja«, pri zagovoru pred škofom pa se je prepričal, da je »dogmatika... svobodni misli sovražna«. »,Grešnik' je slovesen protest proti vsakršnemu duševnemu jerobstvu, naj prihaja tako jerobstvo od koder koli. Tako sem mislil že pri koncepciji tiste legende.« Tako se je torej že ob tej pesmi notranje odpovedal duhovništvu, čeprav je prestopil v civilno službo ljubljanskega mestnega arhivarja šele pet let kasneje. Čeprav svoje rastoče družbene in svobodomiselne naprednosti tudi v javnosti nikjer ni tajil, ga je to nesoglasje s poklicem odslej nravstveno toliko utesnjevalo, da je omejevalo tudi njegov ustvarjalni razmah. Idejno pa je Aškerc vsa devetdeseta leta še rastel v žgočega družbenega in moralnega borca zoper tiranski samodrški monar-hizem, zasužnjevalni militarizem, klečeplazni korupcionizem, dvojno moralo birokracije in visokega klera in zoper vse vrste umazanega izkoriščanja sestradanega ljudstva s strani posvetne in cerkvene oblasti. Te ostre kritične obtožbe tedanje družbene in politične resničnosti pa je prekrajal v satire in presajal povečini v orient, pri čemer je ideja tonila v vse ohlapnejšo abstraktnost. Z drastičnim za-smehom avstrijskega državnega zbora, kjer se gosposki poslanci, ki naj bi bili zastopniki ljudstva, v trušču in hrumu krvavo spopadajo, medtem ko razcapano, bosonogo ljudstvo izteza v dvorano sestradane dlani (Moteno zborovanje, Pavliha na Jutrovem XIV, LZ 1898, prim. AZD II. 484 s.), pa je ta Aškerčeva satira zadela tudi ob tedanjo socialno demokracijo, ki je pesnik vanjo dotlej vse globlje veroval. Aškerc, ki se je vseskoz boril za pravico in resnico, tedanjega proletarskega razrednega boja ni zajel dovolj globoko, da bi mu težko ne zameril trenutne politične taktike in se mu s tem ne odmaknil. Tu pa se je tudi Aškerčev družbenopolitični razvoj ustavil. Bilo je to leta 1898, ko se je preselil v Ljubljano. Dve leti poprej je bil v Ljubljanskem Zvonu pribil svoj estetski program: »Moderni pesnik zajemaj iz globočine svoje čuteče duše, iz svoje očiščene individualnosti, iz svojega ,jaz-a' in iz realnega življenja. Moderni poet poj in piši s stališča svojega časa in izobrazbe svoje ter z višine svojega sočasnega duševnega obzorja brez ozira na desno in na levo! Nad svojo pisalno mizo pa imej z zlatimi črkami zapisan ta-le program: V imenu naroda, pravice, resnice, lepote in svobodne misli! V imenu vseh zaHrancev, preganjancev in trpinov! V imenu vseobčega napredka človeškega!« Sklicujoč se na Lermontova, postavlja sem dve bistveni zahtevi: etično resnobo in brezobzirnost, pa naj poeta čaka za to še taka »inkvizicija«. (LZ 1896, 182.) Etično resnobo si je ohranil Aškerc do konca, brezobzirnost pa je začela odtlej hitro popuščati. Bridke izkušnje Levstika, Cankarja in drugih pač dokazujejo, da na pozicijah kritičnega realizma v tako ozkosrčnem narodu, kot je naš, le redko-kdo dalj časa vzdrži. »Če moje stihotvorjenje že druge koristi ne bo imelo,« piše 3. dec. 1895 Turnerju, »vendar sem prepričan, da bodo za nami drugi lože pisali, ker se je naj-huiša mahničevsko-farizejska ploha razlila že po meni. Smatrajte me torej za nekakega pionirja na poti k svobodomiselnemu Parnasu.« Na to je bil lahko upravičeno ponosen. Bridka pa je bila zanj zavest, da je vse to njegovo pionirstvo zarezalo navidez tako kratkotrajne brazde v mlado generacijo. Prelom z »moderno-< mu je pomenil najbolestnejši udarec v življenju, od katerega si ni nikoli več povsem opomogel. Po svoji naturi je bil tako usmerjen navzven, v družbeno skupnost, in 13* 195 tako prepričan, da je tajna uganka napredka, da se človek brusi s človekom (Spinoza in brusač demantov), da mu pomenja njegova rastoča osamljenost vse večjo osebno in ustvarjalno tragedijo. To so torej tiste najbridkejše kaplje, ki se mu od leta do leta vse bolj nabirajo v obup. Da ta obup izbruhne prav leta 1908, ni gol slučaj, saj je prav v tem letu postajal. Aškerčev smrtni sovražnik — klerikalizem — s svojimi političnimi zmagami absolutni gospodar slovenske dežele. Ko pesnik v omenjenih verzih doživlja bolečino osamljenega borca med resigniranimi zasužnjenci, je podoben Jermanu v Cankarjevih Hlapcih, le da se je Jerman sredi te reakcionarne nasilnosti v sebi zrušil, Aškerc pa se zrušiti ni dal. Ko gleda v duhu pred seboj črno bodočnost, ko bo njegov narod, njegov jezik usahnil in njegova pesem nikogar več ne bo ogrevala, skoraj preroško sluti, kaj bi se zgodilo z njim in z njegovim narodom, če bi do kraja zmagala miselnost, ki se je sam vse življenje boril proti njej, nikoli klonil, a ga je proti koncu življenja stisnila v brezzračen prostor in ga s svinčeno težo zadušila. Poraz te miselnosti v drugi svetovni vojni pa nam odpira poglede, ki nam omogočajo Aškerčevo optimistično vero v razvoj, če bomo sposobni za tako pošten in čist boj, kot je Aškerčev. Kakor ga je bojeval Aškerc vse življenje, zlasti pa v prvih dveh desetletjih, ko mu svinčena teža razočaranj nad razmerami še ni mogla kril njegove vere v življenje zvleči k tlom. Šli pa bomo v duhu Aškerčevega optimizma naprej le, če bomo dovzetni za aškerčevsko realistično kritiko. Mi, ki skušamo biti v Aškerčevem smislu tudi do njega samega kritični, da gc, niti ne precenjujemo niti ne podcenjujemo, kar se še dandanes tako rado dogaja, sc danes pridružujemo Cankarjevim besedam, ki vsekakor še zmerom drže: »Le toliko vem, da je v nas, ki praznujemo nocoj spomin velikega pesnika, veliko več spoštovanja in ljubezni do njega, kakor pa je bilo spoštovanja in ljubezni v tistih, ki so mu še za živih dni zlagano hvalo prepevali. Slovenskemu delavstvu in sploh vsakemu Slovencu, ki občuti in uživa pravo poezijo, ostane slava Aškerčevega imena kljub vsem in vsemu za zmirom nedotaknjena, živa in čista!« (CZS XVI. 111.) Ostali spored so izpolnile recitacije Aškerčevih del (člana Drame SNG Duša Počkajeva in Boris Kralj), samospevi in zborovske kompozicije na Aškerčev tekst, ki so jih izvajali baritonist Opere SNG Samo Smerkolj ter zbor in orkester Slovenske filharmonije pod taktirko dirigenta Rada Simonitija. Na tej akademiji je bila prvič izvajana tudi Tlaka, kantata za moški zbor in orkester skladatelja Marijana Kozine. Naslednji večer, to je v petek 8. junija je bila slavnostna akademija tudi v Celju. Predsednik SPK OLO Celje prof. fine Orel je imel naslednji slavnostni govor o Aškercu: Ruski revolucionarni publicist in kritik Belinski je ob Puškinu napisal, da velik umetnik s smrtjo ne obstoji na istem mestu, marveč se nepretrgoma razvija dalje. Vsaka doba izreče o njem svojo oceno. Naj ga razume še tako pravilno in zvesto, zmerom pusti še naslednji dobi, da izreče kaj in še pravilnejšega o njem, in nobena doba ne bo nikoli povedala vsega. Aškerc po mnenju najboljših poznavalcev ni tak pesniški pojav. Sam je povedal v »Čaši nesmrtnosti«, kako si človek utegne podaljšati svoje ozko, omejeno bivanje na svetu, v sfero večnosti: Caša Tvoja je — Življenje Tvoje! Sam napolni z večnosti jo lekom! Vlivaj vanje vsak dan dela dobra, dela slavna za rojake svoje za rojake in za domovino. Truplo Tvoje pač strohni v gomili, ali čaša Tvojih del ostane! Narod Tvoj bo pil iz čaše Tvoje, s pitjem njenim bode se napajal — v delih svojih živel sam boš večno. Čeprav Aškerc ni vrhunski umetniški pojav, je napisal vrsto pesmi, ki bodo ohranile svojo ceno in vzdržale strujo časa, ki drvi mimo njih in nas. Ce se danes spominjamo stoletnice, odkar se je tu blizu v savinjski deželi rodil, tega ne delamo samo zaradi njegovih balad in romanc, marveč zaradi vsega, kar nam predstavlja Aškerc kot pesnik in človek, kot umetnik in občan, vse tisto, po čemer bo ostal v zgodovini malega slovenskega narodiča za vselej, vse tisto, zaradi česar bi z antičnim■ pesnikom po pravici vzkliknil: Exegi monumentum aere perennius. — Spomenik sem si zgradil, trdnejši od brona. In to je tisto, kar smo dolžni na takem spominskem večeru ponovno očrtati in podčrtati. Denimo na prvo mesto njegovo domoljubje, ki mu je narekovalo njegovo delo in vodilo njegove korake. Jedrnato in dovršeno je to izrazil v Treh popotnikih z verzi, v katerih je zgostil vso tragiko malega naroda in poštene osebnosti v njem: »Dežela prekrasna«, jo prvi slavi, kje tebi enaka na svetu leži.« De drugi: »Preljub mi domači si kraj, ti dom naš slovenski, naš zemeljski raj! Se dražji kot zemlja pa Tvoj mi je rod,, moj narod, moj narod, ki biva tod.« A tretji — molči. A zakaj se solzi? Bol ali veselje te solze rodi? Vsem ljudem ugaja moč, moč pa se ne da posneti. Iz malega naroda ni mogoče narediti velikega, posebno ne v nekaj desetletjih. Ce pa vstanejo v malem narodu sinovi, ki »ne ubogajo na vsak ukaz«, potem tudi majhen narod lahko postane pomemben in po svoje velik, kajti število vendarle ne odloča o vsem. Slovenski narod ima v takih osebnostih stanoviten vir moralnih sil, s katerimi se v času in prostoru razvija in utrjuje. In Aškerc je ena takih osebnosti. Druga neminljiva vrednost je Aškerčeva pesem. Ta ni taka, kakor pravi njegova najgloblja poznavalka Marja Boršnikova, da bi zmogla človeku ob različnem času zmerom nekaj novega povedati, češ da je preveč jasna in nazorna, brez dvomov in ugibanj, brez pesniškega nemira, preveč razumska in moška. Njegovo pesniško rojstvo bi morda uganil antični pesnik z verzom: Si natura negat, facit indignatio versus. Ce narava odpove, se iz nejevolje verzi rode. A prav ta nejevolja to sveto ogorčenje, ki vre v Aškerčevih najboljših pesmih, daje njegovemu pesniškemu delu nadčasovno vrednost. Aškerc je bil do kraja pošten in odkrit, zato je bil njegov spopad z življenjem zanj hud in težak, bil je dejan na preizkušnjo kakor malokateri naš človek. Ogorčen je bil nad socialno krivico, ki jo je poznal na vasi med gruntarji in bajtarji, ki jo je poznal v trškem in mestnem okolju v socialni neenakopravnosti med delodajalci in delavci; sam je okušal grenki podarjeni kruh, ki mu je storil silo pri izbiri poklica; okušal je duhovno nasilje cerkve in njen materialni pritisk, ki mu je kratil osebno srečo in ogrožal službo pesniškemu poklicu, ki ga je cenil kot svečeniško službo narodu; končno je v svojem svetem navdušenji', za liberalne ideje spoznal bridki razkol med teorijo in prakso in v boju zoper dogmatizem sam postal suženj svoje liberalne dogme in svojih osebnih težav. Kar je doživel v tem tragičnem spopadu z življenjem, s pritlikavo slovensko sredino v dobi škofa Mahniča in njegovih opričnikov, z bridkimi duhovniškimi izkušnjami in kasneje v Ljubljani, vse to je z muko prekoval in pretopil v verze. Cim bolj je raslo njegovo osamljeno junaštvo, čim bolj se je izčrpal v boju z nasprotniki, tem bolj mu je usihala pesniška žila. Toda pustimo to, mislimo raje na tiste pesmi, na balade in romance, ki predstavljajo za vselej snovno in večkrat oblikovno novost za slovensko slovstvo, bogato, ki ga doslej v tej poetični zvrsti še nikdo za Aškercem našemu narodu ni dal enakega. Bil je strašno osamljen, sam, prav kakor pravi v pesmi Solus: »Vsemu svetu pač ušel lahko si — sebe nesel s sebo si!« To je bil on, ki je v pesmi napovedal boj proti tiraniji cerkve, se s tem postavil po robu takrat najmočnejši sili v Avstriji in pri nas, ne da bi vprašal po somišljenikih in zaveznikih. To je bil Aškerc heretik, krivoverec takrat, ko je v Avstriji katolicizem pomenil večjo politično silo kot katerakoli druga organizacija. To je bil Aškerc Slovenec in Slovan takrat, ko so vsi slovenski politiki računali z večnim obstojem Avstrije. »Gladu in pesjanov se jaz ne bojim,« nikdar se Vam mi ne vdamo,« pravi s slovensko kraljico v imenu svobode. Svobodna misel, ki premaga smrt, ta je bila napisana na bojnem ščitu Aškerčevem, tej je služil z besedo in dejanjem in se ni ustrašil niti razkola z voditeljem liberalne stranke Ivanom Tavčarjem, ko je šlo za narodno stvar. Vse je vrednotil sub specie nationis, z narodnega stališča, kar je nesmrtno izrazil v svoji znameniti Slovenski legendi. S tem je že tudi nakazana tretja vrednota, zaradi katere nam bo Aškerc vedno služil kot vzgled. To je njegova osebnost, njegova poštenost in premočrtnost, kvaliteta, ki je neuničljiva. Rad se je poglabljal v preteklost in iskal tam zglede za slovensko junaštvo in borbenost, iskal slavno preteklost, s tem pa se je pošteno trudil za slavno sedanjost. Ni se držal samo besed in gesel, ampak stvari, ki jih je skušal popraviti in urejati. Bil je zares »večji kot občan, kot socialni činitelj kakor pa kot pesnik«. Sicer pa teh dveh pojmov nikdar ni ločeval. Kot pesnik in občan je mnogo storil in žrtvoval za tisto osvoboditev človeka, za tisto humanizacijo, za tisto počlovečenje, o katerem so razmišljali in za katerega so trpeli največji duhovi človeške zgodovine in ki ga lahko uresniči samo socializem, ki je osvobodil neposrednega proizvajalca in začel razvijati povsem nove odnose med ljudmi. Prav ta spojitev socialnega in umetniškega dela, ki jo vidimo pri Aškercu, dokler je ustvarjal, naj bo vodilo današnjemu duhovnemu ustvarjanju in duhovni aktivnosti slovenske inteligence. Ce se ta vključuje v veliko družbeno preobrazbo, postane močan oblikovalec nove družbe, novih odnosov, novih pojmovanj. Rešitev inteligence ni beg v avtonomnost, v eldorado zaključenega osebnega sveta, marveč spopad s starimi, preživelimi nazori, povezovanje človeških duhovnih dejavnosti s politiko in ekonomiko. Aškerca pa se Celjani spominjamo tudi kot rojaka, kot Savinjčana, ki mu je Celje, mesto belo in veselo, vselej pomenilo mično in mikavno, zgodovinsko bujno in bogato metropolo. Po naših ulicah je hodil v gimnazijo, tu je preživljal svojo grenko mladost, prav tako ožarjeno z upi in načrti, kakor je bila naša. To mesto, za katero so avstrijski geografi rekli, da je najlepše mesto v državi, je ljubil in se tudi v pesmi vedno znova povračal k njemu. Njegov dom tam v senci divnega Kopitnika, dvignjen nad razgibano korito nekoč bistre Savinje, je tak, kakor ga je opisal njegov pesniški in duhovski tovariš Simon Gregorčič: Mogočna nisi, ne prostorna in stavil te umetnik ni, bolj ko bogata si uborna preprosta selska hiša ti. Ob njem nam bo drama Aškerčevega, življenja še bolj jasna, še bolj blizu, človeško še bolj neposredna in prepričevalna. Iz tesnih razmer slovenskega kmetiča s krpo zemlje okoli hiše je zrasel Aškerc v častit pomnik slovenstva, v neugasen svit resnične, tvorne ljubezni do lastnega rodu. Čim bolj ga bomo posnemali v njegovi požrtvovalnosti, srčnosti, značajnosti, poštenosti in vsak po svojih sposobnostih v katerikoli ustvarjalnosti, tem več bomo storili za to, da si priborimo jasnejše dni. Ostali program so izpolnile recitacije Aškerčevih pesmi (Bogdana Grobelnikova in Marijan Dolinar) in vokalni koncert pevskega zbora »France Prešeren« iz Celja. V soboto, 9. junija popoldne so v Celju ob Vodnikovi ulici odkrili pesnikov spomenik, delo akademskega kiparja Cirila Cesarja. Slavnost, ki so se je udeležili predstavniki oblasti in družbenih organizacij v Celju, kot gostje pa zastopniki SPK LRS, Univerze v Ljubljani, Društva slovenskih književnikov in Republiškega odbora za proslavo stoletnice Aškerčevega rojstva ter veliko število Celjanov, zlasti mladine in prosvetnih delavcev vsega celjskega okraja, ki so se ta dan v znamenju pesnikove stoletnice zbrali v Celju, je začel predsednik celjskega odbora prof. Gustav Grobelnik z naslednjim nagovorom: Aškerčev spomenik v Celju, odkrit 8. junija 1956 (delo akad. kiparja Cirila Cesarja) Med nalogami, ki jih je imel celjski odbor za proslavo stoletnice Aškerčevega rojstva, je bila poleg drugega tudi postavitev javnega likovnega spomenika prvemu slovenskemu epiku Antonu Aškercu — naloga, katere rešitev naj bi pomenila na eni strani obogatitev našega lepega, toda na javnih spomenikih ne prebogatega, da ne rečem revnega mesta, na drugi strani pa odraz naše pietete do ožjega rojaka — rapsoda napredka in upora zoper nazadnjaštvo in teptanje socialnih pravic. S to častno nalogo zadolženi odbor, ki ga je okrajni Svet za kulturo formiral iz domačih prosvetnih delavcev, je moral najprej izbrati prostor, primeren za pesnikov spomenik, ter Tciparja in arhitekta. Pri tej izbiri se je odbor naslonil na že nekaj časa pred tem živeče javno mnenje, ali da se izrazim stvarneje, — na idejo in predlog iz vrst domačih kulturnih krogov in skrbnikov za kulturno in privlačno podobo mestne zunanjščine — Kluba celjskih kidturnih delavcev ter Turističnega in olepševalnega društva. Po tem predlogu je prišla za lokacijo spomenika kot prva v poštev tale zelena površina, kot avtor spomenika pa domačin, akad. kipar tovariš Ciril Cesar, ki si je za svojega arhitektonskega sodelavca izbral mestnega arhitekta tovariša ing. Janka Hartmana. Ko je osvojil ta predlog, je odboru- preostala dolžnost, da izposluje ustrezno gradbeno dovoljenje in spomenik postavi. Med tem se je z največjim veseljem lotil svojega dela tudi kipar. V njegovi delavnici, v verandi bivše Gozdne restavracije v mestnem parku je zrastla pesnikova statua, izražajoča — po kiparjevih besedah — sporno napetost osamljenega revo- lucionarja: glava uporno zamišljena, roki diametralno prekrižani, ena dvignjena proti nebu, druga energično iztegnjena proti zemlji. Dinamika celotne kompozicije izraža po kiparjevi zamisli konflikt med bogom in človekom in s tem torej pesnikovo psihično in fizično resnico. Na kiparjev predlog je bronasti odlitek oskrbela livarna zagrebške Umetniške zadruge »Likum«, kamnoseško delo je opravilo kamnoseško podjetje »Cementnine«, uresničitelja arhitektonsko-hortikulturne spremembe okolja pa sta naša vrtnarska šola in Uprava za ceste in kanalizacijo. Po našem programu bi spomenik odkrili že pod konec preteklega meseca, pa smo odkritje zaradi osredotočenja vseh proslav na predlog republiškega odbora preložili na danes. Gotovo je, da bo marsikdo v kipu zaman iskal vsakdanji naturalistični, Aškerčev portret. Ne, kip bo v prvi vrsti v bron odlit Aškerčev program, Aškerčevo pesniško načelo: ' »Moja muza se ne joče nad svetovnim gorjem bridkim, resno kliče le na delo, ki naj spasi nas edino .. . ... razsvetljuje teme klete in s tirani se bojuje —« Dovolite, da izkoriščam priložnost, da se vsem, zlasti pa neposrednim ustvarjalcem tega spomenika javno in najiskreneje zahvalim, zahvalim tako za razumevanje, s katerim so se dela lotili, kakor za delo samo. S to kratko informacijo predajam besedo častnemu meščanu našega mesta, književniku tov. Franju Rošu s prošnjo, da spomenik odkrije. Književnik Fran Roš je imel naslednji spominski govor: Ob^ stoletnici rojstva A. Aškerca se Celje še posebej zaveda neke pravice do svojega še posebnega dolga možu, ki mu danes odkriva spomenik. Aškerčevo življenje in delo, ki je obogatilo slovensko književnost in kulturo in nam pokazalo tedaj redek primer napredne borbenosti in svobodomiselnosti, je presegalo ožje okvire po svoji širini in pomenu. In vendar je bilo s Celjem, z vsem južnejšim delom Štajerske, v nekih pogledih še posebej povezano. Tri ure hoda iz Celja, nad Savinjo pri Rimskih Toplicah, se je Aškerc rodil v skromni kmečki hiši — v okolju, živečem še v sponah starih, utrjenih tradicij, ki pa so do njega že kmalu pričeli pljuskati valovi razgibanejšega sveta ob vse ostrejših družbenih, socialnih nasprotjih v pogojih kapitalizma. Bližina rudarskih središč Hrastnika: in Trbovelj, gosposkega letovišča v Toplicah, mladi rod, ki ga skopa, razdeljena zemlja ni mogla več preživljati in je odhajal v svet in se pro-letariziral, vse to so bila moana, vznemirjajoča dejstva Aškerčeve dobe. Iz klenega, samosvojega, vase zaprtega, a notranje bogatega rodu je izšel A. Aškerc, rojen pred 100 leti. Dvanajstleten je 1868 stopil v 4. razred nemške ljudske šole v Celju in je nato še 8 let bil dijak gimnazije v majhnem nemškutarskem Celju. Tu je zadeval tudi ob posmeh, ki so z njim gosposki nemški sinčki gledali na neuglajene fante, prihajajoče s slovenske kmečke grude v platnenih in cajgastih hlačah. Cesar Aškercu šola in mesto s čitalnico in maloštevilnimi slovenskimi inte-ligenti nista mogla nuditi, to si je neumorno iskal sam v knjigah, ki ga je k njim tudi v dneh stradanja gnala žeja po znanju, po odgovorih na vprašanja, ki si jih je zastavljal, ko se je že zgodaj razgledoval v sebi in v svetu. Tako je prav tu v Celju 9 let rasla Aškerčeva mladost. Predvsem ljube so mu bile tu razvaline Starega gradu, ki se je ob njih samotarsko predajal knjigam in mislim. v družbo je zahajal skoraj le še ob »slovenskih večerih«, ki so si jih prirejali dijaki pod vodstvom A. Bezenška. Izpričano je, da je Aškerčeva osebnost že v tej dobi kazala razločne V°}eze tuhtajočega iskalca, dvomljivca, ki tudi proti izročilom in avtoritetam uporno išče svojo pot, ki naj bo pot same resnice. — Materialna stran njegovega obstoja in oziri na. hvaležnost »dobrotnikom« so ga 1877 tirali v mariborsko bogoslovnico, kamor je šel iz Celja sam v sebi skeptičen in mireč se z željo, da se v novem spopadu dokoplje do dokončnejših spoznanj in odločitev. Štiri leta nato se prične njegovo kaplansko službovanje, ki ga v 15 letih privede na 7 postaj, od teh jih je 6 v krajih sedanjega celjskega okraja: Podsreda, Šmarje, Vitanje, Smarjeta pri Rimskih Toplicah, Mozirje, Skale pri Velenju. Povsod tu ostaja Aškerc zvest svoji ravni poti. V borbi za narodnostne pravice Slovencev proti pritisku germanizatorskih sil je nepopustljiiio buden. Ne izneverja se službi resnici, da ne bi nastopal proti praznoverju in celo oficialnim verskim dogmam. Prihaja v spore s cerkveno oblastjo in se mora ponovno zagovarjati. Toda ne klone, ne preklicuje, ostaja pošten in zato mora tudi po kazni menjavati kraje. V najtežjem pregnanstvu, ki bi tudi moža fizično in moralno strlo, se ne vda. Nasprotno: vse doslednejši in upornejši svobodomislec zori v njem. Stiriindvajsetleten je pričel pisati in kot Gorazd objavljati pesmi. V njem prebujena sila mu oblikuje misli in podobe. Samo v pesniškem ustvarjanju se sprošča in izpoveduje. Njegove pesmi so vse bolj tudi protest narodnostnemu, političnemu, religioznemu in socialnemu zasužnjevanju človeka in njegovega duha. In ne le protest, tudi poziv v boj proti temnim zasužnjevalnim silam! Aškerc je tudi kot pesnik-borec, narodni klicar, Slovan in človek. Tu, v teh krajih, nanizanih okoli Celja, so se mu rodile — nekatere tudi navdihnjene po tod živih motivih — njegove vrhunske pesniške stvaritve, biseri: Anka, Brodnik, Svetopolkova oporoka, Svatba v Logeh, Mejnik, ciklus Stara pravda, Godčeva balada, Ponočna potnica in še druge. Ta Aškerčeva epska pesem črpa svojo snov iz življenja našega preprostega človeka, iz slovenske in slovanske zgodovine, išče pa tudi filozofsko in socialno motiviko. Kot prva pri nas se njegova pesem bori za socialno pravičnost in v Skalah po pesnikovem srečanju z velenjskimi rudarji postaja iz socialne socialistična. Njegova misel in beseda je premnogokje krepka in bojevita, v svojih slikah je realistična in polna učinkovitih kontrastov. Njegov verz je enostaven, jezik trd, neizumetničen, bogat s štajerskimi lokalizmi. Po meh-kobnem. odpovedujočem se Gregorčiču je pesem Aškerca realista klicala k borbi za uresničenje vsega, kar je obetalo Slovencem svobodo, lepše življenje. v slovenski književnosti se je z Aškercem odprlo novo poglavje. Slovenci smo dobili mojstra balad in romanc, tudi danes nepreseženega. Med klasike slovenske literature je stopil prvi Štajerec. Pesnik Aškerc je velik tudi kot borec proti mračnjaštvu in vsake vrste zasužnjevanju, za svobodo duha in misli. V borbo se meče vsega s strastjo in silo volje in prepričanja, tako proti škofu dogmatiku Mahniču, in ni pred nobeno oblastjo nikdar pripravljen na kapitulacijo. Končno se prebije iz dušečega obroča razmer, nasprotij in tedaj vladajočih pojmovanj in sleče duhovniško suknjo, da bi mogel prosto dihati, dosledno živeti in delati. Ljubljanska liberalna buržoazija ga rada sprejme, ker ji je potreben kot mučenik za v njenem smislu napredno stvar. Lasti si ga kot novo osrednjo slovensko literarno osebnost in v propagando, kajti odtujeni od ljudstva, ki ga je tudi sama izkoriščala in prepustila organizatorjem klerikalizma, ji je potrebno Aškerčevo ime in on sam. Ta pa si pred novo ožino išče razgledov in pesniških pobud v svetu, kamor še in še potuje. Trideset let dobe rasti svetovnega imperializma, nasprotno pa tudi marksističnega delavskega gibanja, zaostrovanja nacionalnega vprašanja v Avstro-Ogrski in na Balkanu, obuboževanja našega kmečkega ljudstva, pa tudi revno breznačelnih na-sprotstev med klerikalci in liberalci na Slovenskem, kjer se pričenja organizirati razredno zavedno delavstvo — to je čas Aškerčevega pesniškega ustvarjanja. Njegov vrh je bil dosežen že v njegovi prvi tretjini. Mladi iz slovenske moderne so ga cenili kot pesnika balad, naprednega človeka in borca, a so šli mimo njega dalje, kajti bili so mladi, neizčrpani in neodvisni v dobi, že svetlejši pri nas tudi po zaslugi Aškerčevega trpljenja in boja, ob rasti naprednih sil delavskega razreda v svetu in doma, ob svitu vedrejše bodočnosti. Danes je sodba o Aškerčevem pomenu lahko že močno jasna: klasik je nase pripovedne pesmi, z njo je prešel v last našega ljudstva in je v njem živel. Njegove umetnine ne nosijo le pečata dobe in zgodovine in ne le pesnikove osebnosti, ampak tudi neminljive človečnosti. Njegova borba, polna visoke etične sile, ni bila le osebna borba z nazadnjaštvom in zatiralstvom,. ampak del spopada naprednih sil pri nas z reakcionarnostjo in po tem ena izmed stopnic, ki so vodile in še vodijo dalje jn uiše — tako tudi do južno slovanske duhovne in politične skupnosti in skozi našo NOB v socializem. Aškerčevo delo je odjeknilo tudi v daljni svet in ni čudno, da je moskovska akademija v januarju letos svečano proslavila 100 letnico njegovega rojstva. Po vsem tem danes, 44 let po njegovi smrti, vemo, da Aškerčevo delo ni bilo bogato in pomembno le v merilu njegovega, že preteklega časa, in tudi ne le v ozkem obsegu meja slovenske zemlje, ampak je preraslo oba ta okvira. Letošnje svečanosti ob odkritju spominske plošče in spomenika pesniku v Ljubljani so predvsem republiškega — vseslovenskega značaja, kakršnega bo tudi jutrišnja na obnovljeni pesnikovi domačiji na Senožetih. Spominsko ploščo mu odkrije tudi Šmarje pri Jelšah. In tako si tudi naše slovensko socialistično'Celje šteje v veliko čast in pravico, da more svoj dolg hvaležnosti pesniku in borcu dokazati 2 izdajo Aškerčevega zbornika in s postavitvijo spomenika. Ta je delo akad. kiparja Cirila Cesarja, partizanskega borca, rojaka iz Mozirja, kjer je Aškerc močno ugleden in priljubljen prebil 2 leti svojega življenja. Ta kip bo po umetnikovi zamisli izražal neuklonljivost upornika in borca, globino misleca, trdost realista. Obogatil bo kulturno lice Celja in bo nov dokaz njegovih častnih tradicij. Postavljen je tik koščka srednjeveškega mestnega obzidja, prav tistega, ki so ga slovenski kmetje uporniki 1515 naskakovali. Tedaj je prav ta zemlja tu pila kri 800 kmetov, ki jih je pobil Jurij Herberstein. Na teh tleh stoji zdaj spomenik pesniku »Stare pravde«. Zahvala velja vsem činiteljem, ki so omogočili izvedbo zamisli in ji pomagali do uresničitve: naši LO, akad. kiparju C. Cesarju, inž. arh. Janku Hartmanu in vsem ostalim in vsemu Celju! Poverjena mi je-bila nadvse častna naloga, da kot eden izmed Celjanov in Aškerčevih spoštovalcev v imenu Aškerčevega Celja odkrijem spomenik ob 100-let-nici pesnikovega rojstva. Naj bi ta spomenik pričal, da so ideje, za katerih zmago se je boril A. Aškerc kot človek in umetnik, danes zmagovite. Naj bi ta spomenik stal tu trdno in trajno, kakor tudi naša hvaležnost velikemu možu ne bo minila. Naj bi se ob tem spomeniku še novi rodovi našega ljudstva vnemali za vzore, ki je Aškerc v njih videl lepoto, veličino, vrednost in srečo Slovenskega in človeškega življenja. Slava in čast spominu in delu A. Aškerca! Nato pa je odkril spomenik. Za njim je pozdravil slavnostno odkritje predsednik republiškega odbora za proslavo stoletnice Aškerčevega rojstva dr. Mirko Rupel z naslednjimi besedami: V imenu republiškega odbora za proslavo Aškerčeve stoletnice si štejem v čast, pozdraviti plemenito prizadevanje Celjanov, da bi se oddolžili spominu velikega pesnika balad in romanc ter pogumnega borca za svobodo in napredek. Kakor ste pred nekaj leti počastili našega prvega pisatelja Primoža Trubarja, ker je prav v vaših krajih začel boj zoper staro in trhlo ter si začrtal pot, vodečo k velikemu dejanju, pomembnemu za vse Slovence, tako ste se spomnili Aškerca, ker je v tem delu slovenske zemlje zorel za glasnika naprednih idej, ki so imele postati svetal kažipot v usodnih letih vsega slovenskega naroda. Z Aškerčevo podobo ste svojo starodavno in bogato kulturno zakladnico na novo obogatili. V tej podobi naj spoznavajo mladi in novi rodovi našega največjega epskega pesnika, a hkrati tudi človeka, ki se je oprt na Levstikov zgled, a kakor oni osamljen, pogumno iztrgal iz hlapčevske tradicije in šel v boj, kakor je sam povedal: »V imenu naroda, pravice, resnice, lepote in svobodne misli! V imenu vseh zatirancev, preganjancev in trpinov! V imenu vseobčega napredka človeškega!« Po končanih pozdravih je podpredsednik ObLO v Celju dr. Janez Lovšin sprejel odkriti spomenik v varstvo in položil prvi venec. Za njim pa so isto storili tudi ostali predstavniki ustanov in društev. Slavnost je zaključil Komorni moški zbor iz Celja pod vodstvom prof. Egona Kuneja. Tudi Šmarje pri Jelšah*, kamor je bil Anton Aškerc prestavljen iz Podsrede za kaplana in kjer je preživel leta, v katerih je ustvaril svoje najlepše pesmi, med njimi tudi ciklus »Stara pravda«, se je pesnika ob stoletnici njegovega rojstva hvaležno spomnilo. Na hiši sredi trga, kjer je imela prostore šmarska Čitalnica, ustanovljena z Aškerčevim sodelovanjem, so dne 10. junija 1956 predpoldne odkrili lepo spominsko ploščo s pesnikovim reliefom in napisom: V ŠMARJU JE ŽIVEL OD 1883—1889 IN TU USTVARJAL SVOJA NAJLEPŠA DELA PE SNIK ANTON AŠKERC * Poročilo o proslavi v Šmarju pri Jelšah je napisal Bogomil Gerlanc. Spominska plošča Antonu Aškercu, odkrita 9. junija na hiši nekdanje Čitalnice v Šmarju pri Jelšah Pod reliefom je citat iz »Caše nesmrtnosti«: V DELIH SVOJIH ŽIVEL SAM BOS VEČNO Na tržane in okoličane, med katerimi je še vedno živ spomin na pesnika, je zapustil globok vtis spominski govor univerzitetnega profesorja dr. Antona Slodnjaka. (Ker ni bil napisan, ga podajamo v povzetku po spominu). Proi!. Slodnjak je najprej pozdravil občinstvo v imenu Univerze, katero je zastopal, in potem še kot predstojnik Inštituta za slovansko filologijo. Ko je na kratko prikazal naloge Inštituta, ki mu je na skrbi tudi vse, kar je v zvezi z našim jezikom in njegovim razvojem od pradavnine do današnjih dni, je objasnil naloge, ki jih ima Inštitut do naše poezije in njenih ustvarjalcev. Toda vse to delo ne sme ostati zaprto med zidovi Univerze ali Inštituta, marveč mora med ljudstvo, mora pomagati ljudstvu pri spoznavanju tistih mož, ki so s svojo pesmijo, povestjo, skratka s svojimi umetniškimi slovstvenimi stvaritvami sodelovali pri ustvarjanju naše zgodovine, naše podobe in našega duha. Med njimi je zavzemal tudi Anton Aškerc, ki je bival v Šmarju od oktobra 1883 do avgusta 1889, pomembno mesto. Ko je označil Aškerca kot bojevnika za pravice ljudstva in za njegov napredek, je poudaril, da je Aškerc prav v Šmarju, kjer so štajerski rodoljubi ustanovili za naš politični razvoj tako pomemben list »Slovenski narod«, tudi z javnim delom stopil v vrste tistih, ki so se morali tedaj boriti za pravice Slovencev na Spodnjem Štajerskem. O tem hrani ta kraj še danes vidne dokaze in ena posledic tega zmagovitega boja je tudi današnja slovesnost, ko odkriva Šmarje Aškercu prav na hiši, kjer je ustanovil Čitalnico, trajen spomenik. Govornik jc nato z razlago glavnih ustvaritev pesnikove šmarske dobe poudaril misel, ki jo je uvodoma nakazal, da je bila za Aškerca poezija resnica o življenju. Nato je pokazal v kratkih besedah še na pesništvo pred Aškercem, ko so vladali Stritarjevi zgledi in nauki nebojevitega svetožalja. Toda Aškerc je bil prevelik realist, da bi se vdajal pesimizmu. Zato je stopil na pot, ki jo je pri- pravljal Fran Levstik. Prav iz teh naših nacionalno ogroženih krajev so prihajale prve Gorazdove in Nenadove pesmi v Ljubljano še v roke Levstiku, ki je tako v zadnjih letih svojega življenja videl, da njegovo delo ni bilo zaman. Kolikšno zadoščenje je bil zanj prav ta prodor in zmaga realizma v naši literaturi! Ko je govornik nato ocenil še nadaljnje pesnikovo delo po znamenitih »Baladah in romancah«, katerih večina je nastala v Šmarju in šmarskem okraju, je ponovno ugotovil, da še nismo dodobra in kritično pregledali Aškerčevega dela in da smo mu bili zato v sodbi večkrat krivični. To delo bodo morali opraviti sodelavci in učenci naše Univerze. In to, kar bodo ugotovili, bodo morali sporočiti ljudstvu, da bo dobilo čisto podobo o pesniku, ljudstvu, ki mu je Anton Aškerc posvetil um in srce. Ker je pror. Slodnjak govoril prosto in poljudno, je njegov govor našel pri poslušalcih topel odmev. Po govoru je Andrej Svetek, predsednik okrajne zveze Svobod in prosvetnih društev, odkril ploščo in jo izročil predstavniku šmarske občine v varstvo. Pred ploščo sta položila venec prosvetno društvo »Anton Aškerc« v Šmarju in »Klub celjskih kulturnih delavcev«. Pri proslavi so sodelovali mladinski zbor nižje gimnazije v Šmarju ter komorni pevski zbor in godba železničarjev iz Celja. Na sporedu je bilo tudi nekaj deklamacij. Pri proslavi, ki je morala biti v dopoldanskih urah, da so mogli zunanji udeleženci še na proslavo v Senožetih, je bila šolska mladina in nad pet sto prebivalcev 17, trga in okolice. Med zunanjimi gosti so bili: dr. Mirko Rupel, predsednik republiškega odbora za Aškerčevo proslavo, univ. prof. dr. Anton Slodnjak kot zastopnik Univerze, Andrej Svetek, predsednik okrajne zveze »Svobod« in prosvetnih društev, književnik Anton Ingolič, zastopnik društva slovenskih pisateljev, Fran Roš, ki je zastopal, celjske kulturne delavce, prof. Anton Aškerc, pesnikov nečak, prof. Ivan Kolai'. zastopnik Slavističnega društva, akademski kipar Vladimir Stoviček, predstavniki krajevnih oblasti in združenj ter številni drugi prosvetni delavci šmarskega okoliša in drugod. Načrt za ploščo, ki ima v levem polju bronast pesnikov relief, delo akademskega kiparja Vladimira Stovička, je napravil domačin ing. arh. Marjan Lešnik. Lepo kulturno slovesnost je pripravilo prosvetno društvo »Anton Aškerc« v Šmarju. Še isti dan, 10. junija okrog dvanajste ure so se okoli obnovljene Aškerčeve domačije na Senožetih nad Rimskimi Toplicami zgrnili številni domačini in gostje, predstavniki slovenskih kulturnih ustanov, združenj in društev, ki so se udeležili tudi slavnosti v Celju in Šmarju, ter številni pesnikovi sorodniki. Kljub nenadnemu dežju, ki je nekoliko zmotil slavnostno razpoloženje, so navzoči pozorno poslušali naslednji spominski govor prof. Ivana Kolarja: Spoštovani zbor Aškerčevih častilcev, dragi njegovi rojaki! Praznujemo stoto rojstno obletnico našega največjega pesnika-epika Antona Aškerca. V plošče smo vklesali njegovo ime V Ljubljani, v Celju in v Šmarju pri Jelšah, spomenik mu postavljata Celje in Ljubljana in danes smo zbrani pred domačijo njegovega rodu, da odpremo muzej v oni sobi, kjer je preživel svoja otroška in dijaška leta. Pa čemu vse te slovesnosti v današnjem nadvse resnem času, ko se ves svet preobrača, ko imajo ljudstva, narodi in države vse drugačne in vse težje stvari prec! seboj? Od dveh svetovnih vojn smo se komaj za silo oddahnili in je važnejša skrb za vsakdanji kruh in za obnovo razdejanih domov ter nam po vsej domovini posejani grobovi vojnih žrtev vsak dan svežijo rane. Tu pa slavimo pesnika! Saj človek ne živi od pesmi, ne moreš jih jesti, ne se z njimi obleči in ne z njimi pokriti razdrtih hiš. Ne polje in ne tovarna, ne srp in ne kladivo nimata kaj početi s verzi in z mehko ali trdo zvenečimi rimami. Kruh je vprašanje vseh vprašanj! Kaj bi torej s pesnikom? Skladati vrstice v ritem, jih rimati in povezati v kitice, to zna marsikdo. In še za vsakdanjo rabo je kar prijetna taka beseda v trenutku oddiha. Da — toda to ni pravi pesnik. Pesnik je buditelj ljudstva in naroda k svetlobi spoznanja, mu kaže pot k napredku proti vsem konvencionalnim nazorom filistrske družbe, pot upora in pot žrtve za boljšo bodočnost in sam se prvi žrtvuje, pesmi ustvarja, da z njimi seje med ljudi misli, ki budijo čustva, da pretresajo, vzpodbujajo in navdušujejo ves narod, cele rodove in prodirajo do drugih narodov, v vse človeštvo. Pesnik je delavec-pionir. Tak pesnik je bil Anton Aškerc in tak je ostal v svojih delih še danes. V pesmi »Kadi se njiva« je zavestno izpovedal svoje pesniško poslanstvo: »Kadi se njiva razorana, po brazdah seme seje kmet... A mislec seje misli svoje, po dušah živih seje jih.« A kljub vsemu sili v te slovesnosti še eno vprašanje: Pa kaj je tega treba njemu, pesniku? Opravil je svoje delo, končal življenje — prav na današnji dan pred štiriinštiridesetimi leti je umrl — in kosti so mu shranjeno častno v pisateljski grobnici tam na Navju v Ljubljani. Mar zato, da tudi na njegovem grobu zraste tista roža, ki cvete samo na grobovih — hvaležnost? Da, tudi zato. Poglavitno pa je, da s tem vnovič in vnovič priznamo njegovo delo za nas, ga sprejemamo poglobljeno kot naš svetli vzor v delu in žrtvovanju za napredek. Zato so nam dragocene ne le njegove stvaritve, temveč tudi spomin nanj kot človeka. Tu, med temi zelenimi griči, med tem žilavim in dobrim ljudstvom se je začela njegova življenjska pot. Zdrava upornost je v tem ljudstvu, kakor je uporna ta zemlja, ki se z njo bore in jo ljubijo in ki po sredi nje planinska Savinja nosi njihovo hrepenenje daleč v svet. Pesnikove matere rod izhaja iz vasice Globoko onkraj Savinje. Tja se je priženil oče našega pesnika in tamkaj je bil pesnik rojen v mrzli zimski dan 9. januarja pred sto leti. Rojstne hiše ni več, sredi težkega boja za življenjski obstanek ljudi jo je razrušil zob časa. Očetov rod pa izhaja iz te hiše tu v Senožetih »pri Hrušovarju«. Tu je preživel Aškerc otroško dobo od svojega tretjega leta dalje, tu je pasel krave, tu sta mu gozd in hrib budila prvo domišljijo in prvo hrepenenje v svet. Od tod je hodil v vaško osnovno šolo v Šmarjeii in semkaj se je vračal na počitnice kot študent stare celjske gimnazije, potem kot »črnošolec« iz Maribora in kasneje s svoje zrele življenjske poti. Tu je bil njegov pravi dom. V šole ga je pošiljala teta Ajtka (Agata), očetova sestra, ki si je kot uslužbenka v bližnjem kopališču v Rimskih Toplicah mogla prislužiti nekaj več krajcarjev, kakor jih je mogel zaslužiti revni kmetski dom zlasti v oni dobi, ko ga je tiščal kapitalizem ob tla. Njej se moramo zahvaliti za šolanega Antona. Gotovo največ po njeni želji in bolj iz hvaležnosti njej kakor pa iz nagiba lastnega srca je vstopil po maturi leta 187? v mariborsko bogoslovje. Bil je takrat že enaindvajset let star, ker je šel pozno v šole. Sveta dotlej še ni videl skoraj nič. Sele dvaindvajset let star je prvikrat videl Ljubljano, naslednje leto Zagreb in šele štiriindvajset let star je kot bogoslovec tretjega letnika po svoji novi maši prvikrat videl Trst in — morje. Zanimivo je, da je morje občutil kot največje veličanstvo prirode, dasi je bil pravzaprav sin planin, in tudi še potem, ko je kot dozorel mož videl tretje njemu največje čudo prirode, puščavo. Opeval je sicer tudi planine, a to le priložnostno ob srečanju s Solčavskimi planinami, in še to najrajši v planinske albume. Občudoval je tudi puščavskega beduina pod palmami, a morju je posvetil cel pesniški niz »Jadranskih biserov«. Ze v bogoslovju ga je mikalo filozofsko razumsko prodreti v skrivnostno versko čustvovanje različnih religij in konfesij, a je obvisel »mej dvomi« kakor njegov pesniški drug in prijatelj Gregorčič. Držala ga je tradicija vzgoje in dalje ni Imel opore. O, da bi imel mentorja, vsaj podobnega Prešernovemu Čopu.' Tako pa se mu je med željami, v daljo hitečim, začelo nežno in plaho kakor jutranja zarja buditi otožna lirska pesem. Bilo mu je štiriindvajset let, to je starost, v kakršni so se mladi Kette, Murn, Kosovel, Kajuh in drugi izpeli že v smrt, ko je on stopil pred javnost s svojo pesmijo šele prvikrat. Pod psevdonimom »Gorazd« je objavil v dunajskem »Zvonu« (1880) lirsko pesmico »Trije popotniki«. Tare ga žalost nad zasužnjeno domovino. Naslednje leto se je skromno pridružil novemu leposlovnemu listu Ljubljanskemu Zvonu in tega glavni urednik Fran Leveč ga je opogumil, da je kljub mnogo pretežkim življenjskim, političnim in socialnim okoliščinam vztrajal. Bolj pra- vična pa je ta sodba, da je vztrajal prav zaradi teh okoliščin, ki so bile pač drugim pretežke, a njemu niso smele biti, ker je čutil, hrepenel in živel ves za svoj »drugi« poklic. Tedaj je petindvajsetletni Aškerc dobil svojo prvo službo kot podeželski kaplan v Podsredi, blizu južne Sotle. Prijatelju V. Holcu je pisal o puščobi te svoje prve postaje (10. 2. 83): »Nobene omikane družbe (to veste, da z g. župnikom more biti samo ,oficielna'), nobenega druzega duševnega užitka, umeteljnega petja, slovenskega gledališča itd. Težavni poklic, zraven osamelost ne more biti posebno ugodna za oni ,drugi' poklic, kojemu sem se vdal, in poklic umeteljnosti mi je sveta stvar... O, da bi jaz mogel razprostreti svoja krila svobodno in široko, kakor ptica pod brezmejnim nebeškim svodom!« Kaj ni to natančno ista misel kakor v Gregorčičevi »Ujetega ptiča tožbi«? Z Gregorčičem sta se našla v pesmi in v enaki usodi. Zato je naravno stopil na njegovo stran, ko je politični list katoliške stranke »Slovenec« mračnjaško obsodil Gregorč čeve »Poezije« kot nemoralne, zlasti njih ravno najlepše pesmi: Pastir, Človeka nikar!, Izgubljeni cvet, V celici, Lastovkam i. dr. S člankom »Slovenčevim ,kritikom'« je v brošuri »Gregorčičevim kritikom odgovor in pouk« dostojno pa odločno zavrnil nasilne očitke. Prav kmalu je zadela enaka usoda tudi njegove prve pesmi in Ljubljanski Zvon, kjer jih je objavljal. — V Podsredi so mu bile rojene te-le pomembnejše pesmi: Slikarjeva slika (Madonna), Vaška lipa, Pri Sotli, Brodnik, Svetopolkova oporoka, Ledene rože, Poslednje pismo, Najlepši dan, Mutec Osojski, Anka, ta prelepe, in morda še do danes najlepša umetna pripovedna pesem, zložena v duhu, jeziku in slogu žive ljudske pesmi. — Po dveh letih puščavniškega življenja v Podsredi je prišel za kaplana v Šmarje pri Jelšah in prebil tam šest let. To je doba njegovih najlepših pesmi; med temi so: Oblaku, Tri ptice, Judit, Javor in lipa, Mi vstajamo!, Celjska romanca, Čaša nesmrtnosti, Zimska romanca, Jek z Balkana, Slovenska legenda, Napoleonov večer, Svatba o Logeh, Mejnik, Dvorski norec, zgodovinsko in umetniško še posebno pomembni venec desetih pesmi Stara pravda List iz kronike Zajčke i. dr. Pestra snov, zanimiva vsebina, preprost ljudski jezik brez umetnega lepotičenja, krepak dramatski slog, iznad vsega pa udarna ideja, to so odlike njegovih pesmi. Prirodno je povezal narodnostno idejo s socialistično, kakor je bilo to našemu narodu prav v oni dobi nujno potrebno. Ni zgolj slučajno, da se je oglasil tak k ličar ravno iz štajerske dežele, kajti prav naše štajerske rojake je najbolj težil oni trojni in celo četverni jarem, ki je dušil naše obmejno slovenstvo. Stiskal jih je državni dunajski nemški ter v Panoniji madžarski jarem; kot narodnostna manjšina v prostrani ponemčeni štajerski deželi so občutili tudi jarem graške deželne nemške vlade, zraven pa še jarem vladajočega nemškega fevdalstva, ki nam je v zadnjih pet sto letih pogoltnilo slovensko zemljo prav od Donave pa že blizu do Drave. Socialno šibkemu narodu je grozila usoda Polabskih Slovanov. In utonil bi v nemškem morju, ko bi mu barke ne vodili krmarji, kakršen je bil med najboljšimi ravno pesnik Aškerc, ki se je kot pesnik in duhovnik boril še proti četrtemu jarmu, jarmu cerkvene hierarhije. Važna, možata, poštena in lepa je bila njegova beseda. Zato je na mah prodrla med, ljudstvo izzvala pa zaskrbljenost in odpor pri vladajočih. In čeprav je objavljal pesmi ves ta čas psevdonimno, se je zaradi njih popularnosti kmalu raz-vedelo, kdo je ta silni »Gorazd«. Zarohnel je nad njim sam goriški bogoslovni profesor dr. Anton Mahnič, ki je takrat vihtel nad slovenskim narodom svoj v Rimu nabrušeni meč, kakor je označil to početje dr. Ivan Prijatelj. Očital je pesniku brezbožnost in v tisti dobi enega največjih grehov — socializem. Spotikal se je celo ob pretresljivi zgodbi »Anke«, gluh je bil za humor in satiro v »Celjski romanci«, v »Listu iz kronike Zajčke« je prezrl pesnikovo sveto vdanost resnici in poštenju, in kakor da bi resničnega življenja sploh ne poznal, je pesniku v »Stari pravdi« zaupanje v lastno pest tako hudo zameril, da mu je privrel pod pero že obup sarkazma: »Mislim, da ne najdemo še tako rdečega socialista, ki bi veselo ne podpisal nauka, ki ga tu izraža — katoliški duhoven«. Do takega vzklika so ga razburili verzi: »Kmet Pasanec pravi, veli: Car daleč, a Bog je visoko! V pest svojo odslej le verujem, zaveznik moj — puška je ta.« Tolikšna amuzičnost za pesem in za življenje je morala vzbuditi pač le ironičen odgovor pri pesniku in pri kritikih. Janko Kersnik je zavrnil v obširnejši oceni Aškerčevih »Balad in romanc« goriškega filozofa takole: »Kmetje so morali biti taki. In kdor jih opisuje, vendar ne more trditi, da je Pasanec dejal: ,Možje, pojdimo na božjo pot na Svete Višarje'.'« Ob taki miselnosti se tudi ne moremo čuditi Mahničevi cinični prošnji pesniku: »Slednjič prosimo še enkrat gospoda Gorazda, naj se vendar usmili slovenskega naroda, predvsem pa slovenske duhovščine (ako je res tudi sam duhoven) ter naj mu nikar ne pride v glavo kdaj svoje cunje iz Zvonovih letnikov pobrati in jih v lični zbirki povite slovenskemu občinstvu ponujati.« Medtem je bil Aškerc (v avgustu 1889) prestavljen iz Šmarja v Juršince k Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah (v domači kraj našega literarnega zgodovinarja dr. A. Slodnjaka). Tu je povil svoje pesmi res v ,lično zbirko' »Balad in romanc« (1890), a mu jih ni bilo treba slovenskemu ljudstvu ponujati, marveč so kasneje morale doživeti še novo izdajo. Nekaj odgovora bojevitemu kritiku je dal pesnik tudi s tem, da se je k pesmim zdaj prvikrat podpisal s svojim pravim imenom, češ, pa se pomerimo iz oči v oči! Glavni pesnikov odgovor pa je načelna izpoved vere v svobodno misel s parabolično pesmijo »Prva mučenica«, ki jo je dodal tej svoji prvi pesniški zbirki. Zaman se trudi vsakdo, kdor bi hotel svobodno misel sežgati na grmadi, kajti iz vsake grmade vstane še silnejša ko prej. Na nove napade je odgovoril ,dervišu' Mahmudu — Mahniču z ostrejšo ironično parabolo »Firduzi in derviš« ter s skoraj mahničevsko ostro satiro »Pegaz in osel«. Nič manjše žalitve so letele nanj iz narodnostno nasprotnega tabora prodi-rajočega nemštva oz. nemčurjev. Celjski časopis »Deutsche Wacht« ga je napadal s sramotilnimi spisi ter s podlo nemško psovko smešil celo tudi njegovo ime. Pesnik je zavračal to početje s samozavestnim prezirom, rekoč: »S tem kažejo samo svoj ,ingenium suile' (umazano dušo).« Prav tako je nekoč zavrnil Prešeren Kopitarja. Nemčurjem je Aškerc odgovarjal na vse drugače uspešnejši način: s svojim delom. Še v Šmarju je zložil vžigajočo budnico »Mi vstajamo!« Kakšno navdušenje je vzbujal ta kulturni bojni klic proti raznarodovalcem, priča tudi to, da je bila pesem uglasbena kar šestkrat; uglasbili so jo dr. B. Ipavic, Davorin Jenko i. dr. Le Cankarju se je zdelo zaključno geslo »Prosveta, to naša bo osveta!« neudarno. Toda brez prosvete ni vstajenja! — Proti ponemčevalnemu društvu »Schulvereinu« je Aškerc ustanovil v Šmarju podružnico narodnoobrambne »Ciril-Metodove družbe«. Bil je tajnik in potem častni član Narodne čitalnice v Šmarju. Kolikšno priljubljenost je užival pri domačem ljudstvu, je pokazala tudi nadvse slovesna odhodnica iz Šmarja, ko je odhajal na novo službeno mesto v Juršince; enako tudi kasneje v drugih krajih. Nasprotno pa ni imel opore niti tam, kjer bi jo moral imeti, to je pri političnih prvakih slovenskega tabora. Današnjemu mlademu rodu gotovo zveni neverjetno, da so takrat imeli štajerski slovenski politični prvaki kot svoje glavno glasilo nemški list: »Siidsteirische Post«, kakor tri desetletja poprej kranjski blei-weisovci svoj nemški »Triglav«. Tako pomembne knjige Aškerčevih »Balad in romanc« ta »slovenski« nemški list niti omenil ni! Ko so Aškercu njegovi prijatelji to potožili, je grenko odvrnil: »Cemu tudi! Saj knjižica ne nese — obresti, kakor posojilnice in hranilnice; kar pa ne nese denarnih obresti, nepotrebno je! Umetnost? To ni za nas — zanjo smo še prebarbarski.« Iz takih obupnih razmer v kulturno gluhi puščavi je begal v daljni svet, da bi zajel obzorje široko in ga razprostrl svojemu ljudstvu. Prepotoval je do malega vsako leto večji kos sveta zunaj domačih meja. Videl je Češko, Ogrsko, Bosno, Italijo, Slovaško, Rusijo, Poljsko, Francijo, azijski orient v Carigradu, kasneje celo afriške piramide in njene puščave ter zajemal iz njih vedno novih in novih motivov. Posledica kulturnega boja ob izidu »Balad in romanc« je bila, da je bil Aškerc prestavljen s prijazne fare v, Juršincih, kjer so ga ljudje imeli v časteh in je on imel za župnika ljubeznivega Jakoba Meška, ter je moral oditi v Vitanje (1891) na najtežavnejšo faro, o kateri je pesnik rekel, da je primerna za kraljeviče Marke, ne pa za njegovo šibko zdravje. Zato se je po enem letu odpovedal službi, potem pa je bil postavljen za upravitelja fare v domačem kraju tu pri Šmarjeti (spomladi 1892), a že čez pet mesecev zopet prestavljen v Mozirje. Vedno bolj je čutil, da ne bo mogel več dolgo vzdržati v duhovskem poklicu, čeprav ga je imelo ljudstvo povsod rado. Ni se mogel sprijazniti z višjo cerkveno oblastjo, ki je terjala od njega, naj se odpove sodelovanju v svobodomiselnem časopisju, in ga je krivila z disciplinskimi preiskavami, ker ni maral v spovednici poslušati neslanih čenč tercialk in ker je javno nastopal proti vražarstvu, zlasti proti prikazovanju božjih oseb in proti ,zamaknjenkam', kakor nekoč Trubar. Pojmoval je vero, kakor mu jo je narekovala vest, vero v pravico in resnico, vero ljubezni, ne pa vere suženjske pokorščine pod »Valjh/una meči«. Poleti 1894 je bil klican v Maribor na zaslišanje k škofu. Imela sta hud spor. Aškerc je zagovarjal pravico do svobodnega mišljenja in je zavrnil škofa, češ, Vi ste vladni mož, ker ste morali podpisati posebno obvezo (reverz), da ste lahko škoj. Čez mesec dni nato je objavil v dnevniku »Slovenskem Narodu« satiričen članek o tem srečanju s škofom: »Spominska knjiga v Solčavi, hribolazno-politična študija« in se podpisal »Hribolazec«. Prizadeto cerkveno oblastvo je moralo v satiri spoznati sebe in uganiti tudi avtorja članka. Na jesen je bil ta »Hribolazec« že zopet prestavljen, in sicer v ,h.ribolazno' vas Skale pri Velenju. To je rudarski kraj, Velenje pa je bilo nemškutarsko gnezdo. Župnik je bil nasproti Aškercu zapet. Ves pogovor med njima je bil: Dober den! Bog žegnajl Srečno! ali pa Lehko noč! Aškerc je rekel: »Menda ima nalog, da me na tak način duševno izstradajo. To molčanje me prežene iz — službe!« In res je komaj dvainštirideset let star stopil že po sedemnajstih letih kaplanske službe v pokoj (sredi l. 1898) s triintridesetimi goldinarji mesečne pokojnine. Ljubljanski občinski svet pod županovanjem Ivana Hribarja mu je dal službo v novo ustanovljenem mestnem arhivu, ki ga je moral mladi arhivar šele organizirati in ga je potem vestno vodil celih štirinajst let prav do svoje smrti. Se v Skalah je priredil in izdal svojo pesniško zbirko, »Lirske in epske poezije« (1896). V njih so posebej pomembni novi socialni motivi iz življenja velenjskih rudarjev. V Ljubljani si je naložil še nova literarna bremena kot organizator, urednik, kritik in publicist. Od umirajočega pesnika Dragotina Ketteja je prevzel njegovo raztreseno literarno zapuščino ter jo zbral in izdal v zbirki Kettejevih Poezij (1900 in 1907). Kot urednik Ljubljanskega Zvona je pripravil ob Prešernovi stoletnici Prešernov album, priredil nov natis njegovih Poezij s pesniško občutenim uvodom in življenjepisom. Z Ivanom Veselom-Vesninom je priredil antologijo ruskih pesnikov v slovenskem prevodu. In potem je kar usipal svoje pesmi na svetlo in skoraj zaporedoma vsako leto izdal kak nov svoj pesniški zbornik: »Nove poezije«; »Četrti« in »Peti zbornik poezij«; »Zlatorog«; za 400-letnico Trubarjevega rojstim pesniški zbornik »Primož Trubar«, ki je izzval nov kulturni boj, pomešan s političnim in verskim bojem: »Mučeniki«; »Junaki«; »Jadranski biseri«; »Akropolis in piramide«; »Poslednji Celjan«; to je bil tudi njegov poslednji zbornik, ki ga je še sam izdal malo pred svojo naglo in prezgodnjo smrtjo. Zadnje njegove pesmi so izšle v zborniku »Atila v Emoni« že postumno v knjižni izdaji, ki jo je priredil Josip Wester. Njegovo literarno delo zavzema ogromen obseg: blizu pet sto pesmi v osmih pesniških zbirkah in še pet velikih pesnitev v knjižni izdaji, vsega trinajst pesniških zbirk, zraven še brošure s potopisi, dramami, eseji in polemikami ter množico člankov, kritik, uvodov ter arhivarskega in zgodovinskega gradiva. Utrujen od vsestranskega književniškega dela, še bolj pa od strastnega načelnega boja za svobodno misel, ker sc je v svojem dosledno brezkompromisnem prizadevanju čutil bolestno osamljenega, ni mogel dosegati vselej one pesniške višine, ki jo je dosegel v svojih najboljših stvaritvah, zaradi katerih ostane klasik slovenskega pesništva ter zgodovinsko pomemben tudi kot idejni in pesniški predhodnik slovenske moderne. A ves tak ostane naš z vso svojo strastjo in ljubeznijo v delu za kulturni in politični napredek našega naroda. Včasih je obžaloval, zakaj ni postal slikar. Mi tega ne obžalujemo, saj je v resnici postal slikar, mogočen slikar v besedi! In beseda je najmočnejši izraz človekove misli in čustva. Njegova beseda je še vedno živa v lepoti in ideji ter bo živa, dokler se bo človek boril za svobodo pravici in resnici. Zato je ves naš ter z njim vse, kar nas spominja njegovega dela in življenja. In zato danes slovesno izročamo njegovo domačijo tu »pri Hrušovarju« na Senožetih kot dragocen spomenik ljudstvu v varstvo, naj listine, knjige, slike in vse, kar spominja nanj, varuje v tej sobici hišnega muzeja, kjer je nekdaj živel in delal on, veliki človek in pesnik Anton Aškerc. Slavnostno vzdušje tega zborovanja so izpolnili s sporedom: PD »Anton Aškerc« iz Rimskih Toplic ter pevski zbor in godba DPD Svobode iz Rečice pri Laškem. Nato so si navzoči gostje in številno občinstvo ogledali preurejeno Aškerčevo Aškerčev spomenik v Ljubljani, odkrit 15. julija 1956 (delo akad. kiparja Nika Pirnata) i domačijo, zlasti spominsko sobo z originalnimi in kopiranimi dokumenti pesnikovega življenja in dela ter se vpisali v spominsko knjigo. Aškerčev spomenik v Ljubljani so odkrili šele dober mesec dni kasneje v nedeljo, 15. julija zvečer. V navzočnosti številnega občinstva, predstavnikov oblasti in kulturnih delavcev sta republiški odbor za proslavo Aškerčeve stoletnice in Društvo slovenskih književnikov s podporo OLO Ljubljana postavila pesnikov spomenik na vogalu Zoisove in Emonske ceste. Pesnikov kip je delo akademskega kiparja Nika Pirnata, izdelava spomenika in ureditev okolja ob vhodu v letno gledališče v Križankah pa je izvršena po zamisli akademika arh. Jožeta Plečnika Ob tej priliki je imel književnik Mile Klopčič naslednji spominski govor: Tovarišice, tovariši! Zbrali smo se, da v počastitev 100-letnice rojstva Antona Aškerca odkrijemo spomenik pesniku, ki je z dobrim delom svoje poezije odprl in izpolnil novo poglavje v zgodovini slovenskega pesništva. Z njim je stopil v našo poezijo in kulturno življenje nov človek, povsem različen od prednikov, odprl slovenskemu pesništvu nove oblike in vsebinsko zavzel za našo lepo besedo nove pokrajine. Življenje človeka Aškerca pa je potekalo prav tako v večnem boju in preganjanju, kakor življenje njegovih predhodnikov, le pogosto v še hujših oblikah. In v tem boju, ki je trajal vso drugo polovico njegovih let, je slabel kot človek in pesnik, — v strastnosti in nizkotnosti ozkih strankarskih bojeu se je meglila podoba celo tistega pesnika, ki je mlad s svojimi baladami in romancami postal nesmrten tako, kakor so postali nesmrtni napadalci prav teh mojstrskih balad in romanc, nesmrtni kot zgled mo- Aškerčev zbornik 14 209 rečih, zaviralnih sil ob vsakokratnem novem pojavu in naprednem gibanju, kot zgled slabih kulturnih vrtnarjev, ki bi — udarjeni s slepoto za lepoto — radi zatrli vsakokratno najžlahtnejšo rast. Da je mladi Aškerc, bogoslovec brez prave ljubezni do duhovniškega poklica in potem kaplan na štajerskem podeželju, pisal svoje prve pesmi, lirične pesmi, pod Stritarjevim in Gregorčičevim vplivom, je razumljivo. Mimo Stritarja vzgojitelja in Gregorčiča pesnika ne bi bil mogel noben takratni začetnik, ki pa tudi ne bi bil napravil posebnega razvoja, če ne bi bil premagal teh vplivov ter se osamosvojil s tem, da odkrije nove snovi, nova vprašanja in novo obliko, nov pesniški jezik. Aškerc je bil preveč moška in bojevita, preveč trezna in tuzemska natura, da ne bi kaj kmalu dal slovo tistemu visoko nad zemljo letečemu lirizmu in Stritar jevskemu formalizmu ter šel ustvarjat v sredo vsakdanjega dogajanja, v preprostem jeziku brez umetničenja. In bil je preveč poštena in v tem trmasta natura, da ne bi bil videl perečih problemov časa, da ne bi bil dvignil svojega glasu zoper vsako oviro, ki duši človeka, in da bi se bil bal skaliti idilo, ki je po sili, umetno živela med Slovenci, kjer so duhovi vsa nasprotja prekrivali s spravljivostjo in obzirnostjo. Bila je doba, ko so si Slovenci znali pridobiti prve skromne politične uspehe in ko se je pripravljal in tudi izvedel politični razcep slovenskega meščanstva. Vse to vrvenje se je izražalo tudi v literarnem življenju in kdor se je na tem področju pojavil z novimi idejami, pogumno odkritostjo in pošteno naravnost besedo, se je hočeš nočeš znašel v političnem oziroma vulgarno strankarskem boju, postal je tarča reakcionarnih ideologov in po večini podlegel. Ta čas, Aškerčeva natura in nadarjenost in nasvet Zvonovega urednika Levca so nam dali tistega pesnika Aškerca, ki nam velja za klasika in prvega našega izrazitega epika, pripovednika v verzih, in tistega bojevnika, ki je bil eni strani za tarčo, drugi za ščit, a je bil od obeh izrabljan in izčrpan. Realizem, ki je v pripovedništvu tedaj že zmagal, je v pesništvu utemeljil Aškerc. Z njegovim nastopom je sveže zavelo po livadah slovenske poezije: nova snov, novi junaki, nov slog. Namesto solzno tožečih milih žalostink, rodoljubnih in osebnih, so se v verzih oglašala poglavja iz naše in tuje zgodovine, pogled se je odprl na življenje in trpljenje našega kmečkega in delavskega človeka. Po Stritarjevi opisni socialni poeziji se je oglasila Aškerčeva socialna pesem, ki ne vsebuje le tožbe in obtožbe, ampak pozna tudi protest in boj. Namesto cvetličnega, milega sloga, strogega ritma in negovanih rim se je z Aškercem pojavil trezen, pripovedovalen slog brez okraskov, pogosto z majavim, precej svobodnim ritmom, trdimi rimami in narečnimi naglasi in oblikami, skratka prirodnost brez umetničenja, s poudarkom na dramatičnosti pripovedovanja in največji skoposti izražanja. Ze v prvih baladah in romancah je dosegel Aškerc mojstrstvo, ki ga kasneje ni presegel in ga le redkokdaj dosegel. Višek je dosegel v vencu pesmi o slovenskem kmečkem puntu, v »Stari pravdi«, ki ima po svojih pesniških odlikah malo ravnih v svetovni poeziji. Razen tega je bil Aškerc človek misli, človek boja. Tega tudi v pesmih ni tajil, a znal je v prvi dobi držati čudovito ravnovesje med idejo, ki jo je izpovedal, in pesniško silo, ki jo je premogel. Tako je imela njegova pesem svojo lepoto in svojo težo. In tako je razumljivo, da je Aškerc že s prvimi svojimi pesmimi, ki jih je objavlja! v Zvonu pod imenom Gorazd, našel navdušene bralce in da je že s prvimi koraki zavzel mesto prvega tedanjega slovenskega pesnika. Ker je bil napreden in borben duh, je s svojo pesmijo potegnil za sabo tudi vso mladino, tedaj dozore-vajočo generacijo naše moderne. Ta ga je sicer čez nekaj let zapustila in šla svoja pota, ki so se križala z Aškerčevo, a ni nikdar nehala opozarjati na vse, kar je ustvaril Aškerc lepega in dobrega, in s tem storila, da je pesnikova podoba prišla tako kmalu do prave osvetlitve in končne ocene. A zgodilo se je Aškercu in njegovi pesmi, kar se je zgodilo malo poprej Gregorčiču in kar se je dogajalo vsem pesnikom-prednikom, dogajalo z iste mračne strani: Aškerc in njegova pesem sta bila napadena. Oglasil se je profesor goriškega bogoslovja dr. Mahnič. Kakor je nekaj let poprej trdo pograjal Gregorčiča zaradi njegovih najlepših pesmi, tako je najlepše Aškerčeve pesmi v imenu vere in morale javno razglasil za cunje. Dr. Mahnič, ki mu je bila narodna zavest pregreha, boj za narodnostno osvoboditev pa zločin, literatura samo sredstvo, ki ga ni nikdar ocenjeval z umetnostnega stališča, ampak s stališča vere in morale, s stališča cerkve in protinarodne monarhije, ta dr. Mahnič je razglasil Aškerčeve najlepše pesmi za pregrešne, pohujšljive, protiverske in protidržavne, nevarne tem bolj, ker jim do- vršene oblike ni mogel popolnoma odreči. »Umor, samomor, tatvina, prešestvo itd. glej, to so ideje Gorazdove muze! Sploh daje Gorazd svojim muzam skoraj same umazane cunje v perilo!« Tako je zapisal Mahnič o Aškerčevih pesmih, še preden jih je pesnik izbral in izdal v svoji prvi knjigi, in dodal na drugem mestu, da pri Aškercu »marsikaj diši že po socializmu in komunizmu«. Vnel se je boj, ki bi bil lahko razbistril pojme o umetnosti in nalogah poezije in ki bi bil koristno vplival na razvoj našega slovstva, predvsem pa na razvoj naše kritike in publicistike, če bi nasproti spretnemu in v svojem nazoru podkovanemu in drznemu Mahniču stal njemu enakovreden načelni zagovornik pravega vrednotenja umetnosti in vsega družbenega dogajanja. A v boju, ki ga je Aškerc sprejel, medtem ko so se drugi ali potuhnili ali postavili Id na ozko strankarsko obrambo, je ostal pesnik precej osamljen. Odgovarjal je s pesmimi, s prispodobami iz zgodovine in tujih krajev, in to nekaj časa spretno in tako, kakor je vredno pesnika. A boj se ni razvil v načelno razpravljanje, sprevrgel se je v strankarsko svajo kar prostaške vrste. Mahničev napad je sicer Aškerčev svetovnonazorski razvoj pospešil — nazadnje je celo pustil duhovniško službo in postal mestni arhivar v Ljubljani —, pesnika Aškerca pa je ta boj in kasneje odtujevanje mladih pognalo v osamelost in odljudnost in pesniško izčrpanje. Ta strankarski boj in neuspehi kasnejše pesniške poti našega Aškerca so grozili zamegliti pravo, dragoceno vrednost pesnika balad in romanc. A kmalu je postalo očito in priznano z vseh strani, da ne pred njim ne za njim do danes nimamo takega poeta-epika, kakršen je bil Aškerc v svojih najsrečnejših urah, ko je ustvaril vrsto pesmi, kakršnih je tudi v svetovni poeziji malo. Temu občudovanju pesnika se pridružuje zmeraj večje spoštovanje do bojevnika Aškerca. Temu možu, bojevniku Aškercu in pesniku Gorazdu, pesniku balad in romanc, odkrivamo ob 100-letnici njegovega rojstva spomenik. Slava pesniku balad in romanc! Tik pred koncem jubilejnega leta je Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani priredila v svojih prostorih spominsko razstavo dokumentov, rokopisov, pisem in tiskov, ki se nanašajo na življenje in delo Antona Aškerca. Razstava je bila slovesno odprta dne 8. decembra 1956 opoldne. Prireditev so s svojo navzočnostjo počastili predstavniki naših največjih znanstvenih in kulturnih ustanov ter oblastev, zastopniki književnikov in drugih kulturnih delavcev, gostje iz Celja in mnogi Aškerčevi častilci. V uvodnih besedah je upravnik knjižnice dr. Mirko Rupel kot predsednik republiškega odbora za proslavo Aškerčeve stoletnice naglasil, da je ta razstava zaključni akt v vrsti jubilejnih proslav. Pomen pesnika balad in romanc je pri tej priložnosti očrtal prof. Stane Suhadolnik z naslednjim nagovorom: Med knjigami smo. Med našimi zvestimi tihimi znankami. S polic in omar so priromale semle, nove in stare, domače in tuje. Z njimi so rokopisi, pisma, fotografije. Vse je pregledno razporejeno, da bi vsak obiskovalec razstave začutil duševno pa tudi telesno bližino človeka, umetnika, čigar stoletnica rojstva se svečano praznuje pri nas in na tujem. Zazrimo se v pisano zbirko Aškerčeve ostaline! Najbrž se bomo takoj nehote domislili vsega, kar smo v pozabljenih dneh slišali ali brali o pesniku, a jasna podoba se nam vendarle ne bi izluščila, ker nam priučena mnenja o njegovi okoste-nelosti in odmaknjenosti poplavljajo vtis, ki ga je dalo prvo srečanje z njegovimi umetninami. Res, kljub otroško odkriti pesniški govorici, kljub skrbnim literarno-zgodovinskim pretresom Aškerčevega dela in življenja je njegova slika še vedno meglena, zakaj težko je prenikniti v posameznikovo duševnost, težko spoznati človeka, ki o njem menimo, da je brez skrivnosti, dvakrat težko razumeti takega ustvarjalca. Zatorej mi bodi dovoljen za uvod kratek premik v sedemdeseta leta. Gospodujoči vsezaverodomcesarjevci so barantali za hrbtom neukih deželanov, mahničevci zbirali sile za odločilni nastop; slovenski Spartakus pa je ždel v licejki in sanjaril z Zvonovim urednikom in Simonom vred o slovanskem mesijanstvu, odpovedujoč se boju, ki ga je bil do kraja izmučil. Komaj rojeni slovenski liberalizem so dušile strupene sape pomarčne kratkovidnosti in strahopetnosti. Bil bi obsojen na smrt, da se ni pognal zanj v ogenj najmlajši — Gorazd. Kdo je bil to? su* 211 Brezpomemben podeželski kaplan, s hribovsko hojo in opletajočimi, nerodnimi rokami. Lase ima ostrižene na krtačko, preko ognjevitih oči srše obrvi, ustnice so nekam projano izrezane, kaj neprikladne za nasmeh in pozdrav. V napeti obraz je vsekana prerana zagrenelost, spoznanje, da so ga ogoljufali in da je zašel v slepo ulico. Pod težo obtožb in sumničenj se je odpovedal ženski, ugodju družine in slasti znanja; sam sebi se ni smel odpovedati, če je hotel s čim napolniti to, čemur se pravi življenje. In je našel: živeti za idejo, ki je bil z njo že pred desetletji okužen zrak na Kranjskem. Sprejel je gesli: vse za narodnost in resnico in jima dodal tretje: vse za svobodno mišljenje — ter se vzravnal kakor vojščak. Nič ga ni gnalo na Prešernov grob, da bi se bil ko gimnazijec Levstik zaklinjal biti trši od učitelja. Okolje samo mu je kmalu ponudilo priložnost, da pokaže voljo in moč. Začel je z bojem za slovenstvo na Štajerskem in ostal zagrizen narodnjak do smrti. Koj nato je napadel tudi Cerkev — čeprav je bil tedaj še veren — češ da podpira germanizacijo, in odrekel škofijskemu ordinariatu pokorščino v političnih zadevah. A kmalu se mu je zrušila vsa idealistična zgradba in študij jutrovskih verstev je pospešil njegov prestop med liberalce. Mržnja je postala njegovo najmočnejše, a obenem usodno orožje. Bil je ta čas edini poleg mladega Bernika, ki se je upal v kačurskih razmerah očitno izpovedati najprej svobodomiselnost, potem pa še materialistično prepričanje. Ta pogumni nastop nima para v naši zgodovini, saj se je pesnik-kmet spoprijel z organizirano mestno skupino čisto sam. A poglavitno je, da so razočaranje nad osebno usodo, trpljenje zavoljo zavoženega poklica, neutešena ljubezenska sla in pa ogorčenje nad domačimi mešetarji in hlapci rodile tudi umetnika. Ni mogoče, da bi samo Leveč izoblikoval pripovednega pesnika. Razvodeneli akordi zapoznelih romantikov so se Aškercu priskutili prav tako kot jeranovstvo, zato je udaril z divjo roko na struno. Ali ne teče r Godčevi baladi beseda prav o taki nebrzdani melodiji? To je bila pesem, ki ji je Slovenec lahko prisluhnil. Pravila je o trdem, vsakdanjem življenju malega človeka, o kmetiču, siroti in o rudarju; nič ni skrivala, nič napihovala. Segla je tudi v preteklost in iskala primerov za sodobnost. Nastale so Aškerčeve balade in romance in a njimi bleščeča epopeja o kmetskih uporih. Tedaj je bil Aškerc na vrhu življenjske krivulje, priznan kakor poet, obdan 2 gloriolo mučenca, vzor vsem, ki so negodovali zaradi političnega položaja na Slovenskem. Ali križev pot se je šele začenjal, zakaj slutnja, da se bije za preživelo, se je spremenila v trpko zavest brž, ko je prišel v prestolnico. O liberalizmu, kot ga je pojmoval sam, ni bilo tam ne duha ne sluha. Le Napotnikov jarem je zamenjal s Hribarjevim, zavržene dogme pa ni mogel z ničemer nadomestiti: elastikarska mrzlica je zajela ves liberalni tabor, razkrojila svobodoljubje in ga pregnetla nazadnje v izkoriščevalsko sebičnost. Do nove, žive vere zunaj tega kolobarja se ni dokopal. Ali trmast, kakor je bil, ni odnehal. Do konca je bil zvest mrtvim nazorom. Narobe Katon ni hotel biti. V tem je njegova veličina in tragika. Bojda bi ga bila rešila ženska, ko bi jo bil našel in obdržal. Pa je ni. Svet okrog sebe je le opazoval, prežal nanj, ker ga je sovražil in se ga obenem bal, hlastal za življenjem, željan skritega in prepovedanega, pa mu je sproti teklo skozi prste. Zakopal se je v arhiv in pretrgal zadnjo vez z ljudstvom. v samoti je pisal, pisal. Prekričati je hotel svojo bolečino, skriti razočaranje, prisiliti se k plodovitosti. A kakor je bil občudovanja vreden na začetku poti, ko mu je dajal spopad literarnih navdihov, tako je bil zdaj, na koncu, smešen, pomilovanja vreden v donkihotski drži nezmotljivega. Večna usoda očetov in sinov! Prav ista mladina, za katero je živel in ji odprl zakladnico umetnosti in znanosti, ga je morala spodnesti, ko je spoznala, da ji nima kljub vsem prizadevanjem več kaj povedati in da postaja z Govekarjevim kartelom vred cokla svobodnega razvoja. »Knjigo za knjigo je metal Aškerc na cesto; in nas, ki smo ga ljubili, je bilo sram,« je dejal Cankar in na prelomu stoletja podrl vse mostove. Tako je Aškerc doigral svojo vlogo, obdobje realizma in naturalizma se je zaključilo, liberalizem in kapitalizem sta si zredila grobarja. Novi čas je že trkal na dver. Kakšen je tedaj naš odnos do slavljenca? Da, bližji nam je kakor človek, ker daje zgled. Toda tudi kakor umetnik — epik in satirik — je tako velik, da zasluži v naši literarni zgodovini ne predalček, marveč zajetno, posebno poglavje. Obogatil je slovensko pesništvo snovno in idejno ter napravil v njem nepozaben — četudi prepozen in preveč raztegnjen intermezzo. Izkrčil je pot, ki sta jo začela Prešeren in Levstik. Za zmeraj je priboril svobodo kulturnim delavcem. Tudi zablode in napake ne morejo priškrniti vrednosti njegovega dela, saj so nam lahko tudi te — spodbuden memento. Želim, da bi o vsem tem spregovorila Aškerčeva razstava nam — pa tudi zadnjemu obiskovalcu. Nato pa je prof. Alfonz Gspan, ki je s sodelavci iz oddelka za rokopise in redkosti v NUK razstavo pripravil, razložil udeležencem njeno ureditev. Čeprav je bilo treba gradivo prilagoditi razpoložljivemu prostoru, je razstava s svojo znanstveno sistematičnostjo in smotrno sorazmernostjo zelo živo in tehtno predstavila Aškerčevo življenje in njegovo delo. Zato objavljamo tudi katalog njenih eksponatov. KATALOG RAZSTAVE DEL ANTONA AŠKERCA V NARODNI IN UNIVERZITETNI KNJIŽNICI V LJUBLJANI OD 8. DO 21. DECEMBRA 1956 Osebni dokumenti, biografsko gradivo Vitrina I Rojstni in krstni list 9. I. 1856, izstavljen dne 16. XI. 1871.— NUK, Ms 972, A 1. Aškerčeva rojstna hiša v Globokem pri Rimskih Toplicah. Fotografiral Fr. Vesel 15. VIII. 1923. — NUK, Veselova zbirka. Šolsko spričevalo 1. razreda gimnazije v Celju, 27. VII. 1870. — NUK, Ms 972, A 3. Maturitetno spričevalo, Celje 23. VII. 1877. — NUK, Ms 972, A 18. Spričevalo ob koncu prvega letnika teološkega študija, Maribor 27. VII. 1878. — NUK, Ms 972, A 19. Slavnost na Senožetih ob odkritju spominske plošče na Aškerčevi domačiji dne 12. VI. 1932. Fotografija. — Dr. Marja Boršnik, Ljubljana. Diploma o presbiteratu, Maribor 22. VII. 1880. — NUK, Ms 972, A 25. Anton Aškerc kot klerik. Fotografija. — Dr. Marja Boršnik, Ljubljana. Dekret lavantinskega škofijskega ordinariata o Aškerčevi nastavitvi za kaplana v Podsredi, Maribor, 6. VII. 1881. — NUK, Ms 972, A 26. Podsreda. Razglednica. — Dr. Marja Boršnik, Ljubljana. Dopis okrajnega glavarstva v Celju z dne 26. II. 1889 (ugodna rešitev Aškerčeve vloge zaradi slovenskega uradovanja). — NUK, Ms 972, A 33. Šmarje pri Jelšah. Razglednica. — Dr. Marja Boršnik, Ljubljana. Gradivo o Aškerčevem sporu z lavantinskim škofijskim ordinariatom zaradi pesmi Grešnik: a) dopis škofa dr. M. Napotnika Aškercu, Maribor 18. VII. 1893; b) Aškerčev »Zagovor«, Mozirje, 26. VII. 1893; c) Napotnikov odgovor, Maribor, 14. VIII. 1893. — NUK, Ms 972, A 35—37. Mozirje. Razglednica. — Dr. Marja Boršnik, Ljubljana. Gradivo o sporu z lavantinskim škofijskim konzistorijem za Aškerčevega službovanja v Skalah: a) dopis konzistorija, Maribor, 19. I. 1896; b) Napotnikov dopis, Maribor, 30. III. 1896; c) dopis konzistorija, Maribor, 25. I. 1898. — NUK, Ms 972, A 44, 45, 48. Skale pri Velenju. Pogled na cerkev in župnišče. Fotografija. — Dr. Marja Boršnik, Ljubljana. Upokojitveni dekret, Maribor, 20. IV. 1898. — NUK, Ms 972, A 49. Nastavitveni dekret za začasnega arhivarja Mestnega magistrata ljubljanskega, Ljubljana, 10. VI. 1898. — NUK, Ms 972, A 51. Dopis ljubljanskega škofa dr. A. B. Jegliča zaradi Aškerčevega sodelovanja pri Ljubljanskem Zvonu, Ljubljana, 9. V. 1899. — NUK, Ms 972, A 53. Koncept Aškerčevega odgovora na Jegličev dopis, Ljubljana, 4. VI. 1899. — NUK, Ms 972, A 54. Aškerčev portret. Fotografija. -— Prof. Jos. Wester, Ljubljana. Potni list za vse evropske države, Egipt in Grčijo, izstavljen 3. VIII. 1904, podaljšan 3. IX. 1907 in 4. V. 1912, z vizami za Turčijo in Grčijo. — NUK, Ms 972, A 57. Osmrtnica. Izrezek iz Slovenskega Naroda, 11. VI. 1912. — NUK, Grafična zbirka. Rokopisi (Izbor.) Vitrine II —IV Ponočna potnica. Balada po narodnem motivu. Z Levčevo beležko: »Prejel na Sv. Rešnjega telesa, dan 5. VI. 1890. To je balada! L.« Obj.: LZ 1890, 385. — NUK, Ms 730, 1. Firduzi in derviš. Romanca. Podpis: A. Aškerc. Opomba: »Ta Aškerčev rokopis iz leta 1890 je moja lastnina. Vjladimir] Leveč.« Obj.: LZ 1890, 449. — NUK MS 730, Ms 973, 2 Jezdečeva nevesta. Balada po narodnem motivu. Podpis: A. Aškerc. Opomba: »Ta Aškerčev rokopis iz 1. 1890 je moja lastnina. V[ladimir] L[evec].« Obj.: LZ 1890, 641. — NUK, Ms 730, 3. Se nikoli...! Podpis: A. Aškerc. Obj.: LZ 1902, 33. — NUK, Ms 994. Knjige Družbe sv. Mohorja za leto 1903. Listi 2—7. Obj.: LZ 1902, 782. — NUK, Ms 992. Na krovu parobroda »Semiramis«. Datirano 3., 4. III. 1906. 16 listov. — NUK. Ms 972, C 40. 20. september 1908! Podpis: Vid Grom. 3 listi. — NUK, Ms 972, C 23. Kritik Pikoslav Puhloglavec. Datirano 19. II. 1909. 1 list. — NUK, Ms 972, C 3. Trde se vam zdijo moje pesmi? Datirano 5. III. 1909. 1 list. — NUK, Ms 972, C 5. Pesnitve za zbornik (nove!) 1910. Zvezek 8 listov. — NUK, Ms 972, C 32. Pesnitve (1910). 69 listov. — NUK, Ms 972, C 33. Živimo od duševnih zakladov... Datirano: 8. IV. 1910. 1 list. — NUK, Ms 972, C 39. Pesem slovenskih delavcev v Ameriki. Podpis: A. Aškerc. Obj.: Glas svobode, 27. X. 1911. 4 listi. — NUK, Ms 972, C 9, 10. Natalija. Podpis: A. Aškerc. — 2 lista. — NUK, Ms 972, C 12. Studeniške nune. (Narodna pravljica). Datirano 28. IX. 11. 5 listov. — NUK Ms 972, C 13. Vipavska balada. Datirano 10. IX. 11. — Balada o Nataliji. Datirano 1. IX, 17. IX. 11. 2 lista. — NUK, Ms 972, C 11. Ahasver. (Legenda). Datirano 5 .1. 1912. 2 lista. — NUK, Ms 972, C 36. Poslednji Celjan. Datirano 6. III. 07, 24. X. 10. 12 listov. — NUK, Ms 972, C 34. Emona (Attila v Emoni) (načrt!). 2 lista. — NUK, Ms 972, C 35. Atila v Emoni (L. 452). Romanca. Napisal Ant. Aškerc. Datirano 15. II. — 2. IV. — 21. IV. 12. 2 + 78 listov. — NUK, Ms 991, 1. Slovenke Gregorčiču. 2 lista. — NUK, Ms 972, C 26. Slovenska pesnika Simon Gregorčič in Anton Aškerc kot prijatelja. Razglednica. Izd. in zal. Slovenski ilustrovani tednik. — NUK, Ms 628, 9. Firduzi pa Husein Rešid 4 listi. — NUK, Ms 972, C 24. Ben-Abdallah in Hafis. 4 listi. — NUK, Ms 972, C 25. Pisma Vitrina V —VII Teti Agati in (očetu) Antonu Aškercu. 16. VII. 1877 — 9. II. 1911. 28 dopisov. — NUK, Ms 972, C a. Agata Aškerc. Fotografija. — NUK, Grafična zbirka. Anton Aškerc — pesnikov oče. Fotografija. — NUK, Grafična zbirka. Lovru Požarju. 29. VIII. 1877 — 20. VI. 1878. 4 dopisi. — NUK, Ms 973, VIII A 43. Jakobu Sketu. 4. III. — 17. VIII. 1882. 3 dopisi. — NUK, Ms 1049 B. Frančišku Levcu. 11. I. 1881 — 12. IV. 1901. 93 dopisov. — NUK, Levčeva korespondenca; last Slovanske knjižnice v Ljubljani. Josipu Cimpermanu. 17. V. 1883 — 17. III. 1891. 19 dopisov. — NUK, Ms 484. Josip Cimperman. Fotografija. — NUK, Ms 1047, F 57. Vatroslavu Holzu. 10. II. 1883 — 23. VI. 1911. 22 dopisov. — NUK, Ms 596. Vatroslav Holz. Fotografija. — NUK, Grafična zbirka. Dragotinu Hribarju. 28. XII. 1893 — 18. I. 1898. 11 dopisov. — NUK, Ms 788. Andriji Gavriloviču. 8. X. 1895 — 26. IV. 1902. 10 dopisov. — NUK, Ms 973, VIII A. Marici Bartol-Nadliškovi. 9. XI. 1896 — 24. IX. 1901. 18 dopisov. — NUK, Ms 703. Marica Bartol-Nadliškova. Fotografija. — NUK, Grafična zbirka. Akademskemu društvu »Triglav« v Gradcu. 6. XII. 1896 — 4. II. 1906. 6 dopisov. — NUK, Ms 893. Franu Govekarju. 14.1. 1897 — 14. X. 1899. 14 dopisov. — NUK, Ms 1011. Ivanu Cankarju. 17. IV., 6. V. 1897. 2 dopisa. — NUK, Ms 819. Ivan Cankar. Fotografija. — NUK, Grafična zbirka. Ivanu Trinku-Zamejskemu. 26. XII. [1898?] — 1. III. 1901. 9 dopisov. — NUK, Ms 888. Romanu Zawiliiiskemu. 29. XII. 1898 — 21. VI. 1901. 14 dopisov. — NUK, Ms 1011, VI 23. Vekoslavi Freuensfeld. 23. X. 1898, 12. X. 1901. 2 dopisa. — NUK, Ms 942. Jožefu Smodeju. 29. VIII. 1897. 1 dopis. — NUK, Ms 805. Janu Magieru. 31. I. [prav XII.] 1900 — 31. V. 1902. 3 dopisi. — NUK, Ms 805. Ivanu Prijatelju. 6. I. 1900 — 8. XII. 1904. 22 dopisov. — NUK, Ms 895, 24. Ivan Prijatelj. Portret. — NUK, Grafična zbirka. Franu Zbašniku. 7. VIII. 1900 — 18. IV. 1908. 4 razglednice. — NUK, Ms 966, la-č. Petru Zmitku. 2. IV. 1902 — 17. IV. 1908. 5 razglednic. — NUK, Ms 805. Mihu Aškercu (bratu). 29. XI. 1906 — 31. III. 1908. 5 dopisov. — NUK, Ms 972, C. Anton Aškerc, pesnikov oče, s sinovoma Mihom in Janezom, hčerjo Lizo ter snaho (Janezovo ženo) Rozalijo. Fotografija. — NUK, Inv. št. 2/57. Janezu Trdini. 13. V., 16. V. 103. 2 dopisa. — NUK, Ms 577. Vinku Rožanskemu. 29. II. 1912. 1 dopis. — NUK, Ms 1054. Objave (Izbor) Vitrina VIII. Gorazd: Trije potniki. Z VI (1880), 193. Gorazd: Na ladiji. LZ I (1881), 549. Založniška pogodba s Kleinmayr—Bambergom glede izdaje Balad in romanc. Ljubljana, 31. I. 1890. — NUK, Ms 657. Balade in romance. Ljubljana, Ignac Kleinmayr in Fedor Bamberg, 1890. Izlet v Carigrad. Popotne črtice. Ponatis iz Slovenskega Naroda. Ljubljana, Narodna tiskarna, 1893. Lirsko in epske poezije. Ljubljana, Ignac Kleinmavr in Fedor Bamberg, 1896. Nove poezije. Ljubljana, Ignac Kleinmayr in Fedor Bamberg, 1900. Prešernu ob stoletnici njegovega rojstva, dne 3. decembra 1900. Prolog. Eno-listni tisk. Ljubljana, Narodna tiskarna, [1900]. Izmajlov. Red sv. Jurija. Tujka. Ljubljana, Ignac Kleinmayr in Fedor Bamberg, 1900. Balade in romance. Drugi, pregledani natisk. Ljubljana, Ignac Kleinmayr in Fedor Bamberg, 1903. Dva izleta na Rusko. Črtice iz popotnega dnevnika. Ljubljana, Lavoslav Schwentner, 1903. Zlatorog. Narodna pravljica izpod Triglava. Ljubljana, Lavoslav Schwent-ner, 1904. Četrti zbornik poezij. Ljubljana, Ignac Kleinmayr in Fedor Bamberg, 1904. Primož Trubar. Zgodovinska epska pesnitev. Ljubljana, Ignac Kleinmayr in Fedor Bamberg, 1905. Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak ali ne? Ljubljana, komisijska založba Lavoslava Schwentnerja, 1905. Mučeniki. Slike iz naše protireformacije. Ljubljana, Lavoslav Sehwentner, 1906. Junaki. Epske pesnitve. Ljubljana, Lavoslav Schventner, 1907. Jadranski biseri. Balade in romance slovenskih morskih ribičev. Ljubljana, Lavoslav Schwentner, 1908. Akropolis in piramide. Poetični sprehodi po orientu. Ljubljana, Lavoslav Schwentner, 1909. Pesnitve. Peti zbornik. Ljubljana, Lavoslav Schvventner, 1910. Poslednji 'Celjan. Epska pesnitev. Ljubljana, Ignac Kleinmayr in Fedor Bamberg, 1912. Atila v Emoni. Romanca. Ljubljana, Narodna tiskarna, 1912. Uredniško delo Vitrina IX Ljubljanski Zvon, XIX (1899) — XXII (1902). Dragotin Kette, Poezije. Ljubljana, Lavoslav Schvventner 1900. Prešernov album. Ob stoletnici pesnikovega rojstva (1800 — 3 XII _ 1900i Izdal Ljubljanski Zvon. Ruska antologija v slovenskih prevodih. Zbral Ivan Vesel. [Dopolnil Anton Aškerc.] Gorica, Andrej Gabršček, 1901. Prešernove Poezije. Uredil A. Aškerc. Ljubljana, Lavoslav Schvventner, 1902 Spomenica Miroslavu Vilharju. Venec izbranih Vilharjevih pesmij. Izbral in uredil Anton Aškerc. Ljubljana, Odbor za Vilharjev spomenik, 1906. Dragotin Kette, Poezije. Druga, pomnožena in pregledana izdaja. Uredil Anton Aškerc. Ljubljana, Lavoslav Schwentner, 1907. Dragotin Kette, Poezije. Ljudska izdaja. Uredil Anton Aškerc. Ljubljana Lavoslav Schvventner, 1907. Prešernove Poezije. Uredil Anton Aškerc. Drugi natis. Ljubljana, Lavoslav Schvventner, 1913. Posmrtne izdaje Vitrina IX Aškerčeva čitanka. Izbrane pesmi Antona Aškerca. Uredil in uvod napisal dr. Ivan Prijatelj. Praga, Svobodna misel, 1913. Izabrane pjesme. Priredio dr. A. Bazala. Zagreb. Matica Hrvatska 1913. Aškerčeva čitanka. Izbrane pesmi Antona Aškerca. Uredil in uvod napisal dr. Ivan Prijatelj. II. pomnožena izdaja. Ljubljana, Omladina, 1920. Izbrane pesmi Antona Aškerca. Izbral in skrb za besedilo imel Avgust Pir-jevec. Ljubljana, Akademska založba, 1940. Anton Aškerc, Pripovedne pesmi. Uredil Ivan Potrč. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1949. Anton Aškerc, Zbrano delo. Uredila in z opombami opremila Mar j a Boršnik. Ljubljana, Državna založba Slovenije. I. Balade in romance. Lirske in epske poezije, 1946. II. Nove poezije, Četrti zbornik poezij. 1951. Znanstvena dela o Aškercu (Izbor) Vitrina IX Anton Aškerc. Studie mit Ubersetzungsproben von Dr. Gojmir Krek. Ljubljana, Lavoslav Schvventner, 1899. Aškerčeva bibliografija. Sestavila Marja Boršnik. Maribor, Zgodovinsko društvo, 1936. Marja Boršnik-Skerlak, Aškerc. Življenje in delo. Ljubljana, Modra ptica, 1939. Prevodi Aškerčevih del v tuje jezike (Izbor) Vitrina X. Anton Aškerc, Sloveniska ballader. Ofversatta af Alfred Jensen. Stockholm, Albert Bonnier, 1901. Vybor basni Ant. Aškerce. Preložil Jaroslav Vrchlicky. S uvodem dr. Jaromera Boreckeho. Praha, J. Otto, 1923. Anton Aškerc, Odabrane pesme. Izbor, redakcija i predgovor Djuze Radoviča. Prevodi Desanke Maksimovič, Jovanke Hrvačanin i Trifuna Djukiča. (Cir.) Beograd, Novo pokolenje, 1952. Ant. Aškerc, Odabrane pjesme. Priredio Dragutin Bajo. Sarajevo, Narodna prosvjeta, 1954. Anton Aškerc, Odabrane pjesme. Uredio Dragutin Bajo. (Cir.) Sarajevo, Narodna prosvjeta, 1955. Pisma o književnosti u Slovenaca. Napisao prof. Andra Gavrilovič (cir.). Beograd, Učiteljska zadruga, 1895. Pesme domovini. Odabrane strane jugoslovenskih pisaca. Obradio i uredio Trifun Djukič. (Cir.) Beograd, Državna štamparija, 1938. S. Cilingirov, Slavjanska antologija, Sofija, S. M. Staikov, 1910. Ruskij jazik. [Prevel D. Vergun. Tiskano vzporedno z izvirnikom. Enolistni tisk. Ljubljana, Narodna tiskarna.l 1904. Ivan Zorman, Slovene (Jugoslav) Poetry. Selected Texts with Translations and an Introduction. Cleveland, 1928. Hristomatija po blgarski ezik i literatura za VI klas na gimnaziite. Sofija, Državno izdatelstvo, 1947. Miodrag i Savka Ibrovac, Anthologie de la Poesie Yougoslave des XIXe et XX« siacles. Pariš, Delagrave, 1935. Branimir Zganjer. Izbor iz slovenske lirike. Uvod napisao dr. Fran Petre. Zagreb, Šolska knjiga, 1953. Slavische Anthologie. In deutschen Uebersetzungen. Mit Einleitung von Gregor Krek. Stuttgart, J. G. Cotta, [1895]. Katharina Jovanovits, Jugoslavische Anthologie. Dichter und Erzahler. Ein-geleitet von Dr. Pavle Popovič, Schlusswort von Hermann Hiltbrunner, Ziirich, Leipzig und Stuttgart, Rascher et Cie, 1932. Rudolf Andrejka, Aus slovenischen Dichtungen. Deutsche Ubersetzung. Ljubljana, Samozaložba, 1932. Umberto Urbani, Piccolo mondo sloveno. Mali slovenski svet. Ljubljana, Ljudska knjigarna, 1941. Luigi Salvini, Sempreverde e rosmarino. Versioni, studio introduttivo e notizie bio-bibliografiche a cura di —• —. Roma, Carlo Combo, 1951. Crnkovič-Tomič: Scrittori jugoslavi. Rijeka, Edit, 1956. Upodobitve (Izbor) Lojze Dolinar, Anton Aškerc. Poprsje. Mavec. — Mestni arhiv v Ljubljani. Rudolf Jakhel, Anton Aškerc. Portret. Olje. — Mestni muzej v Ljubljani. Božidar Jakac, Anton Aškerc. Kreda. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1956. Original v Aškerčevi domačiji na Senožetih. Maksim Gaspari, Anton Aškerc na mrtvaškem odru 10. VI. 1912. Kreda. — Mestni muzej v Ljubljani. Hinko Smrekar, Slovenski pisatelji I. (Aškerc nebeški popotnik.) Karikatura. Barvna risba. — Narodni muzej v Ljubljani. Hinko Smrekar, Slovenski pisatelji II. (Maškerada slovenskih pisateljev.) Karikatura. Barvna risba. — Narodna galerija v Ljubljani. Maksim Gaspari, Anton Aškerc. Perorisba. — NUK, Grafična zbirka. Hinko Smrekar, Anton Aškerc na grmadi. Karikatura. Risba. — Mestni muzej v Ljubljani. Hinko Smrekar, Anton Aškerc — predikant. Karikatura. Risba. — Mestni muzej v Ljubljani. Sestavil Alfonz Gspan ALI JE AŠKERČEVA SPOMINSKA PLOSCA V LJUBLJANI VZIDANA NA NAPAČNI HlSl? Na dan stoletnice Aškerčevega rojstva, 9. januarja 1956, so na Prešernovi cesti 11 v Ljubljani odkrili spominsko ploščo z napisom: »V tej hiši je zaključil leta 1912 svoje delo Anton Aškerc, slovenski pesnik.« Slovesnost je dala povod za glasove, da plošča, ki opozarja, da je bilo tamkaj pesnikovo poslednje stanovanje, ni vzidana na pravi hiši, ampak da je imel Aškerc v zadnjih letih pred smrtjo svoj dom v sosedni hiši, t. j. na Prešernovi (prejšnji Bleiweisovi) cesti 9. V zvezi s temi glasovi se je rodila »Kulturna«, objavljena v Pavlihi z dne 25. 2. 1956 na str. 5: »Aškerc: Za stoletnico samo to tablo in še to na napačno hišo? Ali ne vedo, da 6em kot slovenski kulturnik stanoval bliže ,Lovca'?« (Gostilna »Pri lovcu« na vogalu Rimske in Prešernove ceste je od hiše št. 11 bolj oddaljena nego od hiše št. 9.) Domneva, da stoji plošča na napačnem kraju, ni čisto brez osnove; zato je vsekakor primerno, da stvar pojasnimo. Izjave še živečih pesnikovih znancev soglašajo v tem, da je bilo njegovo stanovanje sredi strnjene skupine stanovanjskih poslopij s številkami 5—15 (liha števila), ki stoji nasproti vladne palače in Ekonomske srednje šole. Toda nekateri trdijo, da gre za št. 9, drugi pa, da gre za št. 11. Obe hiši sta si namreč zelo podobni, ker sta bili sezidani po enotnem načrtu kot tako imenovana dvojčka. Poglejmo, kaj nam odkrijejo nekatera tiskana in pisana pričevanja iz let 1910—1912. Fran Govekar je v članku »Iz spominov na Antona Aškerca« navedel kot zadnje Aškerčevo stanovanje »Bleiweisovo cesto štev. 9 v pritličju na levi.. Imel je ondi lepo sobo, predsobje, kuhinjo in pritikline.« (Slovan 1912, str. 314.) — Kot stanovalec hiše št. 9 je Aškerc Anton, mestni arhivar, naveden tudi v volilnih imenikih (gl. n. pr. tiskani »Imenik volilcev za novo volitev udov in namestnikov občinskega sveta stolnega mesta Ljubljane 1911. leta, volilski razred II.«) ter v naslovniku (»Adresar. I. splošna naslovna knjiga za Kranjsko. 1912«), — V zbirki starih zglasilnih pol, ki jo ima ljubljanski Matični urad, so ohranjeni o Aškercu vpisi za dobo od 8. 8. 1902 dalje; iz njih je razvidno, da je od 5. 2. 1910 do smrti bival na Bleiweisovi cesti 9 v pritličju (pred tem je stanoval na Bleiweisovi cesti 7 v II. nadstropju, kamor se je bil preselil 13. 9. 1905 z Resljeve ceste 24). — S temi podatki se ujemajo tudi obvestila o prodaji Aškerčeve zapuščine, objavljena v ljubljanskih časnikih, n. pr. uradni oglas »Naznanilo prodaje« (Laibacher Zeitung 22. 7. 1912, str. 1606), ki pravi, da bo »prostovoljna javna dražba premičnin ... v torek, 23. julija 1912, ob 9. uri dopoldne v zapustnikovem stanovanju, Bleivveisova cesta št. 9, v parterju na levo«. Ob petindvajsetletnici pesnikove smrti je Marja Boršnik priobčila članek »Aškerc pred smrtjo«; v tem spisu, sestavljenem po beležkah Ivana Vrhovnika o pogovorih z Aškerčevo postrežnico Fani Zaje, je povedano, da je stanoval pesnik nazadnje na Bleiweisovi cesti 9, in sicer »prej v prvem nadstropju, pozneje se je preselil v pritličje«. (Življenje in svet 1937, knj. 21, št. 23 - Aškerčeva številka, str. 354.) — V najnovejšem času je izšel prispevek Rudolfa Moleta »Aškerčeva stanovanja v Ljubljani« (Kronika 1956, str. 107), povzet iz osebnih listov, ki jih je o ljubljanskih prebivalcih vodil domovinski urad na mestnem magistratu; glede zadnjih dveh Aškerčevih stanovališč beremo tam naslednje: »13. sept. 1905 je dobil stanovanje pri gospe Leskowitz na Bleiweisovi cesti 7711. Lastnik, sin gospe Lesko-witz, se je preselil v Linz. — Hiša je bila pozneje last dr. Valentina Krisperja in je dobila št. 9. — 5. februarja 1910 se je preselil Aškerc iz II. nadstropja v parter v lastno stanovanje. Tu ga je zadela kap in je umrl 10. VI. 1912 v deželni bolnišnici.« Iz prikazanega gradiva bi torej mogli zaključiti, da je imel Aškerc v času od 5. februarja 1910 do konca svojega življenja stanovanje, obsegajoče eno sobo s pri-tiklinami, na Bleiweisovi cesti 9 v pritličju na levi. Potemtakem bi bili morali spominsko ploščo vzidati na hiši št. 9! Pripravljalni odbor za proslavo stoletnice Aškerčevega rojstva pa je gotovo imel utemeljene razloge, da ni ravnal tako. Iz Govekarjevega članka in iz objave o dražbi Aškerčeve zapuščine vemo, da je bilo stanovanje na levi strani hiše. Ogled na kraju samem nam pokaže, da je eno od dveh stanovanj v pritličju hiše na Prešernovi cesti 9, namreč desno, res tolikšno, kakor ga je opisal Govekar; stanovanje na levi ne ustreza Govekarjevemu opisu, ker je večje. Da se Govekar ni motil, se lahko prepričamo iz gradiva o ljudskem štetju, ki je bilo konec leta 1910. »Naznanilnica za popisovanje (štetje) prebivalstva... po stanju dne 31. dec. 1910 leta«, ki jo je Aškerc izpolnil z datumom 2. januarja 1911, navaja, da ima stanovanje eno izbo, eno predizbo in eno kuhinjo; od oken ima stanovanje dve na cesto. Prav gradivo o ljudskem štetju pa nam nudi ključ za rešitev našega vprašanja. Na omenjeni popisni poli je v predelku za hišno številko nekdo, ki je pač imel opraviti pri popisu prebivalstva, z Aškerčevo roko napisano številko 9 popravil tako, da je devetico prečrtal in pristavil 11 (prej 9). Težav pri določanju prave hiše je torej kriva sprememba hišne numeracije. Po zakonu o ljudskem štetju so morali za numeriranje rabiti zgolj cela števila brez dodatnih označb. Zaradi sprememb, ki so nastale izza prejšnjega ljudskega štetja (1900), je bilo treba pred novim popisom prebivalstva numeracijo deloma predrugačiti. Na začetku Blei-weisove ceste si je leta 1903 postavil ljubljanski trgovski vrtnar Alojz Korsika dve Lojze Dolinar: Anton Aškerc (mavec; 1912) hiši. Druga od teh hiš, ki je do novega ljudskega štetja imela številko 1 a. je ob spremembi numeracije dobila številko 3; zato se je morala spremeniti numeracija vseh drugih hiš na Bleiweisovi cesti, katerih številke so bila liha števila, počenši z dotedanjo številko 3. Tako je hiša št. 9, v kateri je stanoval Aškerc, dobila novo številko 11. Preurejena numeracija je služila za evidenco pri popisovanju prebivalstva, splošno pa takrat ni bila uveljavljena, ker je še ni potrdila deželna vlada kot nadrejeno oblastvo. Zato so bile stare hišne številke še nadalje v rabi; to je razvidno tudi iz sodobnih podatkov o Aškercu. Deželna vlada je odobrila preureditev ljubljanske hišne numeracije, kakor jo je bil predložil mestni magistrat z vlogo z dne 20. 12. 1910, šele 28. 10. 1912. Potem šele je dal magistrat pritrditi na poslopje tablice z novimi hišnimi številkami. (Podatki o ljudskem štetju in z njim povezani hišni numeraciji so vzeti iz magistratnih spisov v ljubljanskem Mestnem arhivu.) Stanovanje na levi strani v pritličju hiše št. 11 na današnji Prešernovi cesti ustreza po legi in velikosti vsem podatkom, ki jih imamo o Aškerčevem poslednjem stanovanju, pa je zato spominska plošča postavljena nedvomno na pravem mestu. Pavle Kalan Lojze Dolinar: Skica za Aškerčev portret (mavec; 1912) BIBLIOGRAFIJA KRATICE Razen ustaljenih kratic, ki so v rabi v SBL, SBibl 1945—1953 ter v ostalih literarnozgodovinskih in bibliografskih publikacijah, predvsem v AB 1936, so v pričujoči AB 1957 uporabljene naslednje kratice: AB 1936: Marja Boršnik, Aškerčeva bibliografija 1936. AB 1957: Vlado Novak i. dr., Aškerčeva bibliografija 1957. APZ: Akademski pevski zbor. AZ 1957: Aškerčev zbornik 1957. BLZ: Bibliografija Leksikografskog zavoda (Zagreb 1956- ). Dej: Dejanje (Lj. 1938—1941). EJ. Enciklopedija Jugoslavije (Zagreb 1956- ). ELZ: Enciklopedija Leksikografskog zavoda (Zagreb 1956- ). HE: Hrvatska enciklopedija (Zagreb 1941—1945). JiS: Jezik in slovstvo. JKol: Jadranski koledar, i KolCD: Koledar Cankarjeve družbe. KolKK: Koledar Kmečke knjige. KolPD: Koledar Prešernove družbe. KolPK: Koledar Prešernove knjižnice. KolSlovKor: Koledar Slovenske Koroške. LjKol: Ljudski koledar. PIC: Podoba Ivana Cankarja (Lj. 1945). Sber: Slovensko berilo (Kjer ni druge oznake, gre za srednješolsko berilo). SD: Slovenski dom. SK: Studijska knjižnica. ZD (ob imenu avtorja): Zbrano delo AŠKERČEVA BIBLIOGRAFIJA Sestavil Vlado Novak s sodelovanjem Marje Boršnikove in Franceta Dobrovoljca UVODNO POJASNILO Ker prof. dr. Marja Boršnikova iz istih razlogov, zaradi katerih ni mogla sprejeti uredništva AŠKERČEVEGA ZBORNIKA, to je zaradi prevelike zaposlenosti z drugim neodložljivim delom, tudi svoje AŠKERČEVE BIBLIOGRAFIJE, ki jo je bila izdala leta 1936, ni mogla sama nadaljevati, je izrazila željo, naj bi to delo prevzel jaz. Lotil sem se ga le obotavljaje se, kajti zavedal sem se, da v Celju ni na razpolago vseh tiskov, ki jih bo treba v ta namen pregledati, in da mi vsakdanje poklicno delo ne bo dovoljevalo delati v bolje založenih ljubljanskih in drugih knjižnicah toliko časa, kolikor bi bilo potrebno za dosego zaželene bibliografske zaokroženosti gradiva o Aškercu. Treba pa bi bilo doseči še več: raven že izdelane bibliografije do leta 1936 ter se popolnoma vživeti v njen sistem in metodo. Vrh tega je bil prvotni rok za tako obsežno in zamudno delo zelo kratek, prekratek. Gradivo za zbornik bi bilo namreč moralo biti po prvem dogovoru v tiskarni že 1. marca 1956. Ker pa tudi ostali avtorji niso mogli napisati svojih prispevkov v tako kratko odmerjenem času, se je izid zbornika nekoliko odmaknil. Zato je bilo tudi za zbiranje bibliografskega gradiva več časa, tako da je lahko doseglo vsaj sedanji obseg. Ko bi mi čas dopuščal, da bi lahko sam pregledal in preveril vse v poštev prihajajoče gradivo, ki ga nudijo naše biblioteke v Ljubljani, Zagrebu in drugih mestih, bi odpadla večina vrzeli in tudi sama obdelava bi bila še preciznejša. Tolaži me zavest, da tudi druga bibliografska dela niso brez podobnih pomanjkljivosti, celo taka ne, ki so nastala v mnogo ugodnejših delovnih razmerah. Delo so mi močno olajšali: dr. Marja Boršnikova sama, ki je dala na razpolago vse svoje gradivo, nabrano po letu 1936, tako dopolnila za že obdelano razdobje kakor tudi nadaljevanje za naslednja leta (1937 — 1957), kolega France Dobrovoljc, upravnik Slovanske knjižnice v Ljubljani, ki je sam sestavil oddelek Aškerc v prevodih ter prispeval iz svojega bibliografskega gradiva tudi za ostale oddelke mnogo podatkov, ki bi sicer ostali v tej bibliografiji nezabeleženi. Razen tega mi je dal na razpolago bogato zbirko slovenskih pokrajinskih in slovanskih periodik, s katerimi se lahko ponaša Slovanska knjižnica. Delež obeh je tolikšen, da sem smatral za dolžnost, navesti ju kot soavtorja. — Bibliografski oddelek NUK mi je z dovoljenjem znanstvenega sodelavca Janeza Logarja nudil aškerciana iz svojega gradiva, zbranega za Slovensko bibliografijo člankov in leposlovnih prispevkov 1945—1956 ter za retrospektivno Bibliografijo člankov, razprav in književnih del do leta 1945, ki jo izdaja Leksikografski zavod v Zagrebu. S tem mi je bilo prihranjenega mnogo zamudnega dela, zlasti prelistavanja časnikov. — Prav tako mi je bilo na razpolago vse gradivo o Aškercu v oddelku za rokopise in redkosti NUK, kjer sta mi znanstveni sodelavec Alfonz G s p a n in bibliotekar Branko Berčič dala tudi nekaj dragocenih opozoril. — Tudi ravnatelj Študijske knjižnice v Mariboru tovariš Janko G1 a -z e r mi je pomagal zbirati in preverjati razne bibliografske podatke, prebral pred tiskom tipkopis ter mi svetoval iz svoje bogate bibliografske prakse, kakor že pred leti avtorici AB 1936. Prof. Viktor Smo dej, lektor za slovaški jezik in literaturo na ljubljanski univerzi, je prispeval podatke o aškercianah med Slovaki in Cehi, kolikor jih ni zabeležil že France Dobrovoljc. Na nekatere podatke me je opozoril tudi kolega Bogo Komelj, upravnik Študijske knjižnice v Novem mestu, bibliotekarja v Muzeju NOB Slovenije v Ljubljani Darja Ravniharjeva in Jože Krall pa sta mi pomagala poiskati ponatise Aškerčevih del v slovenskem partizanskem tisku. Vsem naštetim, predvsem pa obema soavtorjema, sem dolžan posebno zahvalo za uvidevnost in tovariško pomoč. Pri zapisovanju in razvrščanju gradiva sem se trudil, ostati kar najbolj zvest načinu in načelom, ki jih je uporabljala dr. Marja Boršnikova v AB 1937 in jih formulirala v uvodnih Pripombah k izdaji (o. c., 3 — 7). Ne bi bilo prav, brez tehtnega razloga v nadaljevanju bistveno spreminjati sistem in metodo prvotnega dela. Iz praktičnih razlogov in zaradi večje preglednosti pa sem ločil dopolnila za leta 1880 — 1936 (A) od nadaljevanja bibliografije za leta 1937 — 1957 (B). V prvem delu sem dodal oddelek IV a. Osebni dokumenti, v katerega sem uvrstil tisto rokopisno gradivo, ohranjeno v NUK, MAL in v domači hiši na Senožetih, ki daje temeljno biografsko dokumentacijo o pesniku, a ga ni mogoče uvrstiti med korespondenco. To bi bila gotovo storila že dr. Marja Boršnikova leta 1936, ko bi bilo navedeno dokumentarno gradivo že takrat dostopno v javnih znanstvenih zbirkah, kakor je danes. V drugem delu se mi je zdelo primerno upoštevati v oddelku V. Literatura o Aškercu tudi vse zabeležbe aškercian v bibliografskih delih. Dostavkov in popravkov iz AB 1936, str. 106 in na nepaginirani prilogi na koncu knjige nisem ponovno upošteval. Zavedam se, da bi katerikoli starejši ali mlajši slovenski bibliograf, ki se temu delu lahko posveča intenzivneje kakor jaz, verjetno naloženo nalogo opravil popolneje in precizneje. Vendar se mi zdi, da je zbrano gradivo kljub vrzelim, ki so gotovo še ostale, dovolj obsežno in zaokroženo, tako da ga lahko objavim. Hvaležen pa bom za vsako dopolnilo in opozorilo, bodi v javni objavi, bodi v zasebnem sporočilu. Celje, 15. junija 1957. Vlado Novak. A. DOPOLNILA ZA LETA 1880 — 1936 I. Aškerčevo delo Str. 10: 1883 a [v 6. vrsti dodaj med podatke o pesmi Mutec Osojski za cit. LZ 1903, 731; še:] A. Vrchlickemu 7. febr. 1906; 1884 a [v 19. vrsti popravi datum 17. dec. 1883 v:] 7. jan. 1884; 1885 a [v 41. vrsti dodaj podatkom o Celjski romanci za: Leveč A.-u 18. jan. 1885 še:| A. Levcu 27. febr. 1890; |v 47. in 48. vrsti črtaj:| Nikdo[?], Dva biserja, 673, (LZ 1923, 175); |pesem namreč ni Aškerčeva; gl. SR 1951, 133 — 135]. Str. 11: 1886 a [v 13. vrsti dopolni oz. popravi opozorila o pesmi Napoleonov večer:] (A. Levcu 30. sept. 1886; Leveč A.-u 11. nov. 1886). č Sber V — VI. Sestavil in izdal dr. Jakob Sket: Mutec Osojski, 122; Sveto-polkova oporoka, 123. 1888 a ]v 42. vrsti dodaj omembam Stare pravde v Levčevih pismih še datum:] 6. maja 1888. Str. 13: 1890 [za 8. vrsto dodaj:] c SV: Puškin, Ribar i riba (= RA 64, LZ 1901, 722). 1891 [za 20. vrsto dodaj:] b LZ: A. A. Slovarski paberki, 298—301. 1892 d A. A., Za praznik Sv. Cirila in Metoda, 2. jul. (* ŠK Celje). Str. 16. 1896 [v 24. vrsti dodaj:] b SN: A. A. »Kjer se je kvas postavil, tam naj se tudi pogača peče!« (Anekdota iz življenja Slomšekovega), 29. febr. (BLZ 1/2, št. 9005); 1897 a ]v 44 vrsti dodaj navedbam o pesmi Pavliha na Jutrovem:] (A. Levcu 7. okt. 1890; . ..) Str. 17: [v 3. vrsti dodaj pred LZ 1936, 26 še sledečo navedbo:] Jocov, Bulgarski stradanija (Sofija 1935), 101; Aškerčev zbornik 15 225 Str. 20: b [dodaj literaturi o knjigi IZMAJLOV ... v 13. vrsti:] [RP 1900, št. 12 (BLZ 112, 26415); |v 24. vrsti:J Vienac 1900, 240. Str. 21: e [v 24..vrsti dodaj literaturi h knjigi DRAGOTIN KETTE, POEZIJE:] Der Suden, 5. maja 1900 (gl. JiS 1956/57, 22—23); Koblar, Kettejevo ZD I 268—273, 275, 276—288. Str. 27: 1902 e [v 11. vrsti dodaj med literaturo o A.-čevi izdaji PREŠERNOVIH POEZIJ:] Vienac 1902, 35, 558—559; 1903 č |k naštetim ocenam BR= dodaj v 41. vrsti:] Vienac 1903, 163. ]v 47. vrsti dodaj ocenam knjige DVA IZLETA NA RUSKO:] E 1904, 177; Str. 30: 1906 a [dodaj v 16. vrsti med literaturo h knjigi MUČENIKI za Vrchlicky A.-u 25. dec. 1905; še naslednji podatek:] A. Vrhlickemu 27. dec. 1905; Str. 33: 1908 b [za 37. vrsto dodaj:] Svetovy kongres Volne Myšlenky v Praze: Slovinci a Volna Myšlenka, 218—228. č [za 43. vrsto dodaj:] Soča: Atila in ribič (iz zbirke Jadr. biseri str. 151—153), 12. dec. Str. 34: 1909 a [v 14. vrsti dodaj literaturi o zbirki AKROPOLIS IN PIRAMIDE:1 D (Celje) 18. dec. 1908; Str. 37: 1912 č [za 24. vrsto dodaj:] Hrvatski pokret: A-čeva autobiografija (prevedeno iz Steinove knjige Slavjanskie poety, gl. 1908 b), 139, 4. Str. 38: [za 4. vrsto dodaj:] Žepni koledar za slovenske delavce 1913: Poslednji akord, Svetnica, Karnevalska balada, med 80/81. 1913 č [v 40. vrsti dodaj literaturi o knjigi A. A., IZABRANE FJESME:] Hrv. straža 1919, 131—178; Hrv. pokret 1914, 98; Luč 1913-14, 182—183; Naša misao 1914, 43-^4, 77—80, 108—117; Književne novosti 1914, 62, 206; Str. 41: 1923 č [za 29. vrsto dodaj:] Za vsak dan. Zbral dr. K. Ozvald: Zimska romanca, 13; Kristus in Peter, 46; Iškarijot, 59. Str. 43: 1929 č Napoleon in Ilirija (Lj.): Napoleonov večer, 14. II. Aškerc v prevodih (Sestavil France Dobrovoljc) Str. 44. 1. V angleščino. 1919 Anthology of Modem Slavonic Literature in prose and verse. Translated by P. Se Iver. (London-New York): A Page from the Chronicle of Zaje, 313; The Feiryman, 317 (PDk 11. febr. 1951). Nd: P. S e 1 v e r , Pevčev grob, rkp (Strani pregled |Bgd] 1927, 168). 1927 Mladinski list — Juvenile (Chicago): [P. S e 1 v e r], The Ferryman on Sava, 16 (PDk 11. febr. 1951). 1928 Slovene |Jugoslav] Poetry. Selected texts with translations and an intro-duetion by Ivan Z o r m a n. (Cleveland, Ohio): Hark to the Wind's Tem-pestuous Strains, 75; The Furrows in the Field are Steaming, 77; Our Day is Come, 79 (J 17. jun. 1928; PDk 11. febr. 1951;" Slovenski izseljenski koledar 1956, 49). 2. V bolgarščino. 1910 [dopolni podatke:) Stilijan Cilingirov, Slavjanska antologija (Sfj): Iz »Rapsodiite na biilgarskija guslar«: Bracigovski topove, 35; Šumi zelenij Vit, šumi... 37; Prvata močenica, 38; Mojata muza, 41. Slavjanski glas (Sofija): Kum Nemcite (Otkeslek), 141. 3. V češčino. 1906 Kvety (Praha):... [dodaj dokumentaciji:] (... ; A. Vrchlickemu 7. febr, 1906). SPr:.. . [dodaj dokumentaciji:] (. . .; A. Vrchlickemu 15. febr. 1906). Str. 45: Kalich (Praha): A. F r i n t a [3 pesmi iz zbirke Mučeniki, prim. SPi" 1937, 267]. 15* 227 Wendel Herm^nn, Z jihoslovanskeho sveta (V Praze). Preložil Josef Pe-lišek: Moje musa, 271; Turek nas prepada od davnych let [del.], 274; Ty chud jsi byl po cely život sv"j |del.|, 276; A dal se ryji, krtci pod zemi [del.], 277. 1935 Archa (Olomouc): Antoš Horsak, Havirova pisem o uhli, 251—254. Nd: Vojtšch Merka, Izmajlov, rkp (J 2. febr. 1928). 3a. V esperanto. 1931 Balkana Konkordo (Sf j): Fran jo Modrijan, Pokalo del Senmorteco, No 5—6, 3 (67). 4. V francoščino. 1925 La Yougoslavie avec illustrations (Bgd): Ma muse (5 verzov), 180 (Le Monde slave [Pariš] 1931, 358). Str. 46: 4a. V hrvaščino. 1904 Iz slavenske rodbine. Pjesme. Preveo ih Ivan T r n s k i (Zgb. Zabavna knjižnica Matice Hrvatske, sv. 280-81): Medjnik, 12—13. 5. V italijanščino. 1935 Umberto Urbani, Scrittori jugoslavi. Vol. II. (Zara [1936] Collezione di studi slavi, ser. I., vol. II.): Ahasver pod križem (4 verzi), 63; Moja muza (prev. v prozi), 68. 5a. V latinščino. 1928 Mentor (Lj.): Anton So vre, Portitor, 139. Str. 48: 7. V poljščino. 1935 Stanislav Rospond, Jugoslawja. Z teki podrožnika i obserwatora. (Miejsce Piastowe 1935): Bronistav Grabowski, Trzej podrožni, 68. Str. 49: 8. V ruščino. 1892 SS: Lavrentij Matvejevič Leskovec, Firdusij i dervyš, 207. 1902 Niva (Pbg): N. Novič, Moja muza, No 26 (Slovinskie poety, Pbg 1904, 110). Peterburgskaja žizn' (Pbg): N. Novič, Pervaja mučenica, No 691 (Slovinskie poety, Pgb 1904, 111). D. Vergun, Russkij jazyk (Ljubljana, Narodna tiskarna. 2 str. V 8°. Bibliofilska redkost, ki jo ima samo NUK v Lj., sign. 52256). IV. Korespondenca: 1. Prejemniki Aškerčevih dopisov Slovinskie poety. Malenkaja antologija No 25. Izdany pod redakciej N. Noviča (Pbg): N. Novič, Moja muza, 67; Pervaja mučenica (Drevneegi-petskaja skazka), 74; — Fj. K o r š , Javor i lipa, 68; — A. Sirotinin, Iz »Rapsodij bolgarskago gusljara«, 69; — S. Š t e j n , Polet, 70; Vezuvu 72; Budda i Ananda, 77. 1907 Dmitrij Vergun, Stihotvorenija (Červonnorusskie Otzvuki). 2. izd. (L'vov): Russkij jazyk, 7 (Sn 1910, 354). Str: 50: 1912 SI: Andrej Sirotinin, Gajduk, No 6, 23. dec., 83. 9. V slovaščino. 1928 Slovenski Dennik (Bratislava): V. [= Votruba František], |Moja muzaj, 15. jan. (J. 18. jan. 1928; AZ 1957, 181). Slovensky Vychod (Košice): Vojtech Mer k a, Biskup Hren vo Vinnom Dole, 8. apr. (č. 84, str. 7). 1930 Podjavorinska L'udmila, Balady (Praha): Balada o sv. Martine, 127; Kovač, 131; (priobčeno kot prevod iz Branka Radičeviča [!]; AZ 1957, 177). Str. 51: 10. V srbščino. 1932 Jugoslovenče (Bgd): V. Stanimirovič, Najlepši dan, br. 7—8, 5. 11. V švedščino. 1898 [popravi podatek:] Handels-och Sjofarts-Tidning (Goteborg): Alfred J en s en, Sangarens graf, 26. sept., No 222 (A). IV. Korespondenca 1. Prejemniki Aškerčevih dopisov Str. 59: Aškerc Agata. ... — (ZiS 1937, knj. 21, 356—366. — * NUK.) Aškerc Agata in Anton. ... — (ZiS 1937, knj. 21, 356—366. — * NUK.) Aškerc Anton in Janez. ... — (* NUK.) Aškerc Miha. . .. — (AZ 1957, ... —..._* NUK.) Cankar Ivan. 1897: 17. apr., 6. maja (CP I, 243, 245. — * NUK.) Blaž Ana. ... — (Med zadnjo vojno izgubljeno; ustna izjava Vere Levstik jeseni 1956.) Blaž Ana, Jožefa in Marica. . . . (Kakor zgoraj.) Str. 60: Cech Svatopluk. (?; gl. v pismu Janu Legu 15. febr. 1906, da bo pisal Sv. Čechu.) Delak Marija, por. Est. 1911: 3. nov. Freuensfeld Vekoslava, por. Cvetko. 1898: 23. okt.; 1901: 12. okt. (* NUK.) Ferlinc Franc. ... (. .. — Izgubljeno; ustna izjava Zofije Debelak jan. 1956.) Germ Josip. 1899: 2. sept. (razgl.); 1900: 7. febr. (AZ 1957, 164. — * ŠK Novo mesto.) Govekar Fran. . .. (— ; NUK.) Gregorčič Simon. ... (. .. Gregorčič ZD IV, 205. — * NUK). Gregorec Lavoslav. . . . 1895: 4. apr. (* ŠK Celje). Grošelj Pavel. 1908: 9. jan. (Pavel Grošelj, Vesolje - zemlja - človek, Lj. 1957, 350—351. — * dr. Vid Grošelj). Hribar Ivan. (Črtaj pismo z dne 17. jun. 1898, ker je. naslovljeno na Ivana Resmana.) Str. 61: Kovačič Vinko-Rožanski. 1912: 29. febr. (NO-ja 1952, 396—397. — * NUK). Kveder-Jelovšek Zofka. 1902: 1. okt, (* NUK). Lavantinski škofijski ordinariat (konzistorij). 1892: 29. febr., 9. apr.; 1893: 26. jul. (prepis *NUK); 1899: 4. jul. Str. 62: Ljubljanski mestni magistrat (občinski svet). 1898: 3. jan., 17. marca (prošnje za službo koncipista, oz. arhivarja, * MAL); 1910: 8. jun. (prošnja za upokojitev, orig. * MAL, koncept iz A.-čeve zapušč. * NUK), 3. sept. (preklic prošnje za upokojitev, * MAL). Majaron Danilo. 1891: 7. dec. (*NUK); 1894: 6. dec. (*Majaronovi dediči). Masaryk Tomaž Garrigue. (A. Zmavcu 12. jan. 1900; LZ 1936, 143.) Milčinski Fran. 1899: 11. nov., 1. dec.; 1900: 17. marca (AZ 1957, 158—161. — * Breda Slodnjak). Narodna čitalnica v Novem mestu. 1900: 23. dec (NOja 1950, 607. — * ŠK Novo mesto). • Pagliaruzzi Marija. 1887: 6. maja (* Pagliaruzzijevi dediči). Poljanec Ljudmila. [Dodaj na ustrezna mesta po kronologiji naslednja pisma:] 1900: 3. jan.; 1902: 1. febr.; 1903: 20. avg. (razgl.), 30. dec. (razgl.); 1904: 23. avg. (razgl.); 1905: 3. jan. (razgl.), 15. febr. (razgl.); 1906: 14. jan. (razgl.), 9. marca (razgl.),...; 1912: 7. jan. (razgl.); (AZ 1957, 70—83. — * ŠK Maribor). Str. 63: Radič Peter. 1906: 25. sept.; 1910: 11. marca (* Nar. muz. Lj.) Resman Ivan. 1891: 17. jun. (*MAL). Rotner Jožef. 1890: 16. marca (zalepka). (* ŠKM). Schvventner Lavoslav. 1903: 30. maja (razgl.), 9. okt.; 1907: 11. sept. (razgl.); 1911: 30. jun. (razgl.). — (AZ 1957, 161—164. — * ŠK Celje). Splošno slovensko žensko društvo. 1906: 17. jan. (* Zapušč. Janka Šlebingerja). Sirca Friderik. 1901: 10. avg. (D. Cvetko, Risto Savin, Lj. 1949, 30. — * Olga Sirca). Tavčar Franja gl. Splošno slovensko žensko društvo. Trdina Ivan. 1900: 3. jun.; 1901: 19. sept.; 1906: 10. marca (* dr. Silva Trdina). Str. 64: Uskokovič M. 1906: pred 6. jan. (Politika, 6. jan. 1906). Vidic Fran. [Dodaj na ustrezno mesto po kronologiji še naslednje pismo:| 1900: 16. okt. ... [in podatke:] (SR 1948, 105—107. — * SAZU v Lj.). Vrchlicky Jaroslav. 1905: 27. dec.; 1906: 7. febr., 16. febr . Str. 65: Župančič Oton. 1899: 23. febr., 28. apr.; 1900: 13. marca, 2. apr., 24. apr., 7. maja, 22. okt.; 1901: 10. jan., 26. okt., 18. dec. (AZ 1957, 84—97. — * Ana Župančič). Župnek Franc. 1891: 11. jan. (* Karlo Sancin). 2. Aškerčevi dopisniki Cankar Ivan. |Popravi napačni datum 4. maja 1897 v pravilnega:! 1897: 6. maja, ... |na koncu dodaj:| (. . .; CP I, 241—265. "NUK). Str. 66: Finančno ravnateljstvo (Finanz-Prokuratur) v Ljubljani. 1907: 8. nov. (koncept * NUK). Funtek Anton. 1889: 16. jul.; 1891: 27. febr., 28. okt, 26. nov. (* NUK). Gladenbeck H. & Soline, Aktiengesellschaft (Berlin). 1911: 30. marca. Govekar Fran. 1897: |12.jan.|, 11. febr, 6. apr, 11. maja (odi. obj. v CP I, 176—177), 16. maja; [1899: 15. okt.] (* NUK). Gregorčič Simon. ... (Gregorčič ZD III, 401, 414,; IV, 41, 112, 120, 126, 139, 200, 205, 364.) Hauser Otto. [Dodaj na ustrezno mesto po kronologiji:] 1908: 110. jun.|, ... Holz Vatroslav. 1 nedat. razgl. (žig: Firenze 17. okt. 1905). Hribar Ivan. 1885: 17. jan.; 1898: 20. nftrca; 1899: 6. avg. (* NUK). — Gl. tudi Ljubljanski mestni magistrat (občinski svet, županstvo). Jeglič Anton Bonaventura. 1899: 9. maja (* NUK). — Gl. tudi Ljubljanski škofijski ordinariat. Kette Dragotin. |Dodaj podatek o objavi:] (... Kette, ZD 1949 II, 136). Kleinmayr Ignac & Bamberg Fedor. [Popravi in dodaj:] ... 1904: 9. sept..; 1912: 25. jan. (* NUK). Str. 67: Kobal Franc. 1905: 5. dec. (* NUK). Korš Fedor Evgenjevič. ... (LZ -1940, 295—296). Kranjska deželna vlada (Landesregierung). 1903: 16. jan. (koncept * NUK). Lange A. und Sohne (Glashutte). 1911: 4. jan, 9. jan, 16. jan, 23. jan, 16. jun.. 3. jul, 12. jul, 23. avg, 30. avg, 15. sept. (*NUK). Lavantinski škofijski konzistorij (ordinariat). 1889: 15. maja; 1893: 18. jul., 4. avg.; 1894: 26. jun., 17. avg., 29. avg., 26. sept., 5. okt., 5. okt. (dve pismi!); 1896; 19. jan., 30. marca; 1897: 5. febr., 15. okt.; 1898: 25. jan., 20. apr., 27. apr., 31. avg.; 1899: 9. maja (* NUK). Lešničar Janko. 1910: 9. jul. (* NUK). Ljubljanski mestni magistrat (občinski svet, županstvo). 1906: 16. nov. (* NUK). Masaryk Tomaž Garrigue. (A. Zmavcu 12. jan. 1900; LZ 1936, 143). Meško Franc Ksaver. 1900: 19. jun.; 1912: 8. jun. — (* NUK). Str. 68: Pisateljsko podporno društvo (Ljubljana). 1891: 23. jan. (* NUK). Poljanec Ljudmila. ... (AZ 1957, 70—83 * NUK). Ribnikar Adolf. 1912: 26. maja (* NUK). Smrekar Hinko. 1908: 11. marca (* NUK). Stejn Sergej. 1904: 12.—25. jan., 20. febr.; 1 nedat. vizitka (* NUK). Švab Adolf in Marija. [1902: 1. jan.] Tavčar Franja. 1902: 22. dec. (* NUK). Tavčar Ivan. 1900: 13. febr.; 1901: 29. dec.; 1902: 2. apr. (* NUK). Trdina Janez. ... (AZ 1957, 154—158. — * NUK). Str. 69: Vidic Fran. 1900: 7. maja (* NUK). Volynskij Akil L. . .. (LZ 1940, 296—297. — * NUK). Zabolotskij Peter. [1903: 22. okt. (?), 28. dec.]; (1904: 24. nov.]; |1905: 31. dec.]; [1906: 12. febr.]; [2 nedat. razgl.] (* NUK). Župančič Oton. 1897: 25. sept.; 1900: 4. apr.; 1901: 14. jan. (NOja 1949, 394, 396—400. — * NUK). Josip Wester je vse dopise, ki jih je hranil, izročil NUK (gl. AZ 1957, 69). Pri pismih Aškerčevih dopisnikov, kjer niso bili potrebni kaki drugi dodatki, ne navajamo posebej te spremembe v lastništvu. IV a. Aškerčevi osebni dokumenti 1856 Geburts- und Taufschein, 9. jan. (dat. 29. sept. 1869; primerek iz pesnikove zapuščine * A.-čeva domačija na Senožetih v spominski sobi, drugi primerek, dat. 16. nov. 1875 * NUK). 1857 Schutzpocken — Impfungs-Zeugniss, 18. jun. (dat. 13. dec. 1869.) 1869 Priifungs—Extracte von der k. k. Unter-real-Hauptschule zu Cilli vom Sommercurse 1869. IV. Classe (* ŠK v Celju). 1870 Gymnasial-Zeugniss (I. r. 2. sem.), 27. jul. Gymnasial-Zeugniss (II. r. 2. sem.), 31. jul. Gymnasial-Zeugniss (III. r. 1. sem.), 10. febr.; Gymnasial-Zeugniss (III. r. 2. sem.), 29. jul. 1873 Gymnasial-Zeugniss (IV. r. 1. sem.), 22. febr.; Gymnasial-Zeugniss (IV. r. 2. sem.), 31. jul. 1874 Gymnasial-Zeugniss (V. r. 1. sem.), 14. febr.; Gymnasial-Zeugniss (V. r. 2. sem.), 31. jul. 1875 Gymnasial-Zeugniss (VI. r. 1. sem.), 6. febr.; Gymnasial-Zeugniss (VI. r. 2. sem.), 15. jul.; Gymnasial-Zeugniss (VI. r. 2. sem., du.pl.), 26. nov. 1876 Gymnasial-Zeugniss (VII. r. 1. sem.), 13. febr.; Frequentations-Zeugniss, 16. jan.; Gymnasial-Zeuigniss (VII. r. 2. sem.), 15. jul. 1877 Gymnasial-Zeugniss (VIII. r. 1. sem.), 10. febr.; Maturitats-Zeugniss, 23. jul. 1878 Spričevalo prvega letnika semenišča, 27. jul. 1879 Diploma o tonzuri in štirih nižjih redovih, 20. jul.; Spričevalo drugega letnika semenišča, 27. jul. 1880 Spričevalo tretjega letnika semenišča, 13. jul.; Diploma o subdiakonatu, 22. jul.; Diploma o diakonatu, 22. jul.; Diploma o presbyteratu, 22. jul. 1881 Dekret o postavitvi za kaplana v Podsredi, 6. jul.; Spričevalo četrtega letnika semenišča, 12. jul. 1883 Dekret o postavitvi za provizorja v Podsredi, 4. jul.; Dekret o izročitvi provizorskih funkcij v Podsredi, 3. okt.; Dekret o postavitvi za kaplana v Šmarju, 3. okt. 1888 Razsodek o odmeri vojaške takse, 14. apr.; Pobotnica o vplačilu vojaške takse, 28. dec. 1889 Dopis okr. sodišča glede vojaške takse, 16. febr. 1890 Razsodek o odmeri vojaške takse, 7. avg. Dekret Ljubljanskega magistrata o nastavitvi za začasnega arhivarja, 10. jun. (orig. primerek iz A.-čeve zapuščine * NUK, uradno kopijo * MAL). Dekret Ljubljanskega magistrata o imenovanju za definitivnega mestnega arhivarja, 31. dec. (orig. primerek iz A.-čeve zapuščine * NUK, uradno kopijo * M AL). 1904 Reise-Pass — Potni list, 3. avg. 1908 Dekret Ljubljanskega mestnega magistrata o priznanju službenih let, 9. maja; Dekret Ljubljanskega mestnega magistrata o napredovanju, 7. avg.; Dekret Ljubljanskega mestnega magistrata o pravici do pokojnine, 1. dec. (orig. primerke iz A.-čeve zapuščine * NUK, uradne kopije * MAL). 1912 Zapuščinski akt, 10. jun. — 15. jul. (gl. AZ 1957, 63—69; Kronika 1956, 107. — * NUK in MAL); Zapisnik zapuščinske dražbe, 23.-24. jul. (gl. AZ 1957, 68; Kronika 1956, 107. — * MAL). Vse dokumente, pri katerih lastnik ni posebej naveden, * NUK. V. Literatura o Aškercu 1884 Deutsche VVacht (Celje): Kanzelmissbrauch eines slovenischen Dichters, 2. marca; Nationale Wahlagitation, 3. avg.; Ein fanatischer slovenischer Dichter, 7. dec. 1885 Deutsche Wacht (Celje): Citalnicageschichten, 1. jan.; Offene Anfrage an den slovenischen Hofpoeten Herrn Aškerc derzeit auch Caplan in St. Ma-rein bei Erlachstein, 1. jan.; Ein Vaterunser fiir die Slovenen, 4. jan.: Nationaler Fanatismus als Taufhinderniss, 15. jan.; Ein abgebrauchter Pervakenkniff, 12. febr.; Zum Capitel der Beamtendenunziation, 19. marca; Skizzen zur letzten Methodi-Feier, 9. avg. SN: Pesnik Gorazd |na potovanju], 21. jul. 1887 Sn: |Notica o predavanju Ivana Fona v Mariborski čitalnici: O zaslugah duhovščine za slovensko književnost), 110. Str. 70: 1890 LZ: |Dodaj navedbo o ponatisu Kersnikove kritike BR1:] ... = Janko Kersnik, ZD V (1952), 299—322. Str. 71: 1892 SN: Osobne vesti |Gregorčič in A. v Ljubljani), 12. sept.; [A. premeščen v Mozirje), 17. sept. LZ: M encinger Janez, Abadon, 468 (prim. Jos. Tominšek, Mencinger Izbr. spisi III. zv., str. XII). S: Politični estetiki, 16. sept. Str. 72: Delavec [Popravi podatek o avtorju:] Kr|istan Etbin], Buržuoazija in leposlovje, 10. avg. E: [Dodaj podatek o ponatisu:] [Fr. Govekar in dr.], Portretne karikature, 12. sept. (=PIC 1945, 210); ... LZ: [Dopolni z navedbo avtorja in dodaj podatek o ponatisu:] [Cankar Ivan?], Lirske in epske poezije, 506—507, 584 (= CZS XXI, 185—186). Str. 74: 1898 Akademie (Praha): Etbin Kristan, Antonin Aškerc, 37—39. Handels-och Sjofarts-Tidning (Goteborg): A-d J. [=Allred Jensenl, Aškerc (Ett litteraturbref till H. T.), 26. sept. (Fotokopijo * Slovanska knjižnica v Ljubljani). Str. 77: 1900 KO: [Dodaj podatek o ponatisu:] ... A. Ušeničnik, Nove poezije, 172—181 (=A. Ušeničnik, IS VI 242—244; gl. pod 1940). Str. 78: SN: [Na koncu 26. vrste za imenom Ivan Cankar črtaj: Tri drame.) Der Siiden (Dnj): Ivan Cankar [o Kettejevih Poezijah, v rubriki Literatur], 5. maja (JiS 1956-57, 22—23). Vienac (Zgb): -1- [= Jovan H r a n i 1 o v i č|, A. A. Studie mit Ubersetzungs-proben von G. Krek [recenzija], 79—80; -r- [= Jovan Hranilovič], A.-ovi dramski pjesmotvori. .., 240 (BLZ 1/2, 20816, 20819). Str. 79: 1901 Zora (Mostar): Poezije Dragotina Kettea [notica]. 83. Str. 80: 1902 Magiera Jan Fr., Slowianie (:Narody i ich pismiennictwo:) (Krakow): A. A., 43. Nada (Srj): ...; N-n. [t= Znidaršič Jakob], Prešernove poezije. Uredil A. A. [recenz.], 266 (BLZ 1/2, 50718). Vienac (Zgb): Janko Bar le, Prešernove poezije. Uredil A. A. [ocenal, 558—559. Str. 81: 1903 Murn, Pesmi in romance: Ivan Prijatelj, uvod, XXIII, XXIX. Nada (Srj): N-n. [= Znidaršič Jakob] ... Ostaszewski-Baranski K.; Z nad Drawy, Sawy i Soczy (Lwow): Antoni Aškerc, 59—60. Vienac (Zgb): G., A. A.: Balade i romance, 2. izdaja... [ocena], 163 (BLZ 1/2, 18192). E: K., A. A. Dva Meta na Rusko. . . [ocena], 177 (BLZ 1/2, 23898). Gorenjec (Kranj): 2., Iz spominske knjige v Vintgarju, 21/224-225 (BLZ 1/2, 50985). KO: .. . Slovenski Mefisto, 223—226 (— A. Ušeničnik, IS VI, 244—248; g] pod 1940); . .. LZ: -k |Z b a š n i k ?|, A. A.: Dva izleta .. . Novič N., Slovinskie poety (Pbg): A. A., 109—111 (gl. tudi odd. II. A. v prevodih; Boršnik, AB 1936, 49). Obzor (Zgb): Fran Selak, A.-čeva najnovija djela, br. 193—194 (BLZ 1/2, 42172). SI: ... (Ilešič, LZ 1905, 186—187). Slavjanskij vek (Dnj): Vera V e r g u n , A. A.: Dva izleta na Rusko [ocena], No 79, 219—221. Str. 82: 1905 LZ: . ..; Fran Ilešič, A. A. pred rusko kritiko, 186—187;... Novi list (Lošinj): A. W-s.: Arsen Wenzelides, Mučenici od A. A.-a, 359 (BLZ 1/2, 49905). SKG (Bgd): Iv [ anič Momčilo], Jubilej A. A.-a, XVI, 236—237 (BLZ 1/2, 22 061). Str. 83: 1906 E: A. A. |Ob petdesetletnici], 9. jan. Str. 84: Politika (Bgd): Pismo A. A.-a, 6. jan. [A.-čeva zahvala uredništvu in M. Uskokoviču, avtorju članka ob njegovi petdesetletnici] (BLZ 1/2, 9844). lUskokovičev članek v BLZ 1/2, 47448 — 47453 ni naveden!] RP: |Etbin Kristan, Mučeniki, 19. jan.] (BLZ 1/2, 26424). Str. 85: S: ...; Ivančič Josip, O pesniku Simonu Gregorčiču, 24. dec. (BLZ 1/2, 22019). Str. 86: 1907 Meyers Grosses Konversations-Lexikon" (Leipzig-Wien): Slowenische Literatur, XVIII, 546. Savremenik (Zgb): ddd |Dragutin Dom j anič?]: A. — Gregorčiču, 126 (BLZ 1 2, 14848). Str. 87: 1908 Meyers Kleines Konversations-Lexikon7 (Leipzig-Wien): A. A., I, 400; Slowenen, VI, 180. SN: ...; -y- [= Josip Wester|, A. A.: Akropolis in piramide, 31. dec. (BLZ 1/2, 50009). Str. 88: Gorica: Radovan, Akropolis in piramide. A. A. [ocena], 6. apr. Str. 89: 1910 Kušar Giovanni, Canti jugoslavi. Vol. I. (Rocca S. Casciano): str. CIII, CIV. Slavjanska antologija (Sfja): S. Cilingirov, A. A. [beležka], 161. 1911 Grafenauer, Zgodovina sloven. slovstva: II, 247. Prudy (Bratislava): Zo slovinskeho života, 205—207 (AZ 1957, 182). Str. 90: 1912 Cas: A. U[ š e n i č n i k], A. A., 312—317 (=A. Ušeničnik, IS VI, 235—242; gl. pod 1940). Delo (Bgd): A. A. [snekrolog], 479. Str. 91: LZ: ...; [Janko Slebinger), A. A. [nekrologl, 390—391 (BLZ 1/2, 45431). Naš dom (Mb): [Josip Z i d a n š e k(?)], A. A. [nekrologl, 200. Pobratim (Zgb): B. B. Gomilski [Božidar Borko], Antun A. |nekrolog], XII/1912-13, 3—4. Str. 92: Prudy (Bratislava): -s- [Jurai SI a vik]. Boleslav Prus, Antun Aškerc a Penčo Slavejkov, 363 (AZ 1957, 182). SD (Lj): A. A., pesnik »Stare pravde«, mrtev, 15. jun.; Po mrtvih pljujejo. Kulturno-historičnega pomena je totedenska številka Slovenskega ilu-strovanega tednika . .., 29. jun. SI: Andrej Sirotinin, Iz nedavnjago prošlago, No 6, 83. Slovenski jug: U[roš[ Dž|onič|, A. A., slovenački pesnik [nekrolog], 195 do 199 (BLZ 1/2, 16646). Str. 93: Swiat Slovviariski (Krakow): f Antun Aškerc [nekrolog], Nr 91, 552—553. UT: ...; Fr. Praprotnik, Poslano [dodatek h Pojasnilu v št. 34 dne 23. avg.], 15. nov. Venac (Bgd): Saradnik [Uroš Džonič|, A. A., IV., 56—60 (prim. Sn 1913, 31; BLZ 1/2, 41734). Zarja: ...; fEtbin Kristan], A. A. [nekrologl, 11., 12. jun. (BLZ 1'2, 26433, 26434). Zvezda (Bgd): [Vladimir S t a n i m i r o v i č|, A. A., 702—704 (BLZ 1/2, 43286). Zvon (Praha): -n-, t Anton Aškerc, basnik slovinsky, 623—624. Str. 94: SI: Izbrannyja stihotvorenija Aškerca |ocena AC 1913'j, No 44, 615. Soča (Gorica): A.-čeva čitanka [poročilo], 9. avg. Zarja (Lj): [Etbin Kristan], A.-čeva čitanka, 4. avg. (BLZ 1/2, 26435); LZ: R. Z. [Janko Š 1 e b i n g e r[, A.-čeva čitanka, 445 (BLZ 1/2, 45436);... J 914 Hrvatska straža (Zgb): Ante Alfirevič, A. u Hrvatskoj, 131—178 (BLZ 1/2, 9404). Hrvatski pokret (Zgb): Ivo Andrič, Stari pjesnici, 98, 2 (BLZ 1/2 9490). Književno novosti (Zgb.-Rijeka): P[etar| [Gr a b i č], A. A.-a izabrane pjesme u izdanju Matice Hrvatske, 62; P[u g e 1 j ?], Pismo iz Ljubljane, 206. Luč (Zgb): Josip Andrič, Knjige Matice Hrvatske, 1913-14, 182—183. Naša misao (Zgb): Petar G r a b i č , Novi oblik misli i vjere, 43—46, 77 do 80, 108—117. Str. 95: 1916 Milčinovič Andreas und Krek Johann, Kroaten und Slowenen (Jena): Janez Krek, A. A., 97. 1917 Krek Ivan, Les Slovenes. Tradult par A. U. |Augustin Ujevič] (Pariš): A. A., 70. 1918 Mjeseczny przeghjd slowianski: 28. febr. (SN 18. 3. 1918). Popovic Pavle, Jugoslovenska književnost (Cambridge): A. A., 136. 1919 Krek Janez, Slovenci. Prev. Ante Simčik (Zgb): A. A., 36—37. Popovič Pavle, Jugoslovenska književnost2 (Cambridge): A. A., 140. Str. 96: 1922 Jadranka (Trst): A. A., 93—94. M: F [Irance] B[evk], A. A., 189—190 (BLZ 1/2, 11418). Mencinger Janez, IS III: Josip Tominšek, Opombe, 210. Seifert Josef Leo, Literaturgeschichte der Čechoslowaken, Siidslavven u. Bulgaren (Miinchen): A. A., 164. 1923 Jadranski almanah (Gorica): Joža Glonar, Simon Gregorčič, [A A.], 166, 172. Štrekelj Karel, SNP: Joža Glonar, Predgovor, IV * 61. Zk: Ivan Lah, Matija Gubec, 62—68, 87—92. 1924 Meyers Lexikon7 (Leipzig): A. A., I 982. Wendel Hermann, Z jihoslovanskeho sveta (Praha): A. A. Preložil Josef Pelišek, 266—278. Wendel Hermann, Der Kampf der Siidslavven um Freiheit und Einheit (Frankfurt a. M.): A. A., 537, 566. 1926 Cankar Ivan, La bella Vida. Traduzione dallo sloveno di Giovanni Loren-zoni (Udine-Trieste): Notizia, 9 [A. A.|. Čas (Cleveland): Kratka zgodovina Slovencev, A. A., 209—210. Kušar Giovanni, Poeti jugoslavi del rinascimento (Trst): II—III, 102. VVendel Hermann, Borba Jugoslovena za slobodu i jedinstvo (Bgd): A. A., 493, 520. Str. 98: 1927 J: F[ran] A[lbrecht], Iz A.-čeve literarne ostaline |napoved objave v LZj, 19. marca. Mencinger Janez, IS IV: Josip Tominšek, Predgovor, XII; Mencinger Janez, Abadon, 167. Murko Matija, Die Bedeutung der Reformation und der Gegenreformation fur das geistige Leben der Siidslawen (Prag u. Heidelberg): A. A., 153. Obzor (Zgb): Radetič Ernest, Jedno predavanje o Gregorčiču i A.-u u Trstu [o predavanju Umberta Urbanija 7. marca 1927), br. 73 (BLZ 1/2, 39948). SN: Iz A.-čevega življenja, 16. jun. ŽiS: I. [Božidar Borko], Politični nazori A. A.-a, I. 636 (Podatek o avtorju po izjavi urednika I. Podržaja bibliogr. odd. NUK]. 1928 J: A. A. v slovaščini [Slovensky Dennik, Bratislava, 15. jan. 1928: Moja muza], 18. jan. Mladinski list — Juvenile (Chicago): The Leading Slovene Authors. A. A. (v angl.), 148—149 [S portretom]. SIovensky Vychod (Košice): Vojtech Merka, A. A., 25. marca (č. 72, str. 7). Zorman Ivan, Slovene [Jugoslav] Poetry (Cleveland): Introduction, A. A,. XIV.—XV. Str. 99: 1929 Meyers Lexikon7 (Leipzig): Slowenische Literatur, XI. 391. Spomenica ob 70-letnici lavantinskega bogoslovnega učilišča v Mariboru: Fr. Kovačič, Literarno in znanstveno delovanje v mariborskem bogoslovju, 33—34. 1930 DS: Anton Breznik, Jezik v kmečki povesti, 30 (= Breznik, Jezik naših časnikarjev in pripovednikov, 71; gl. pod 1944). Nouvelles litteraires (Pariš): Un poete le plus original et le moins connu dans 1'Europe centrale, 11. okt. (J. 15. okt. 1930). Popovič Pavle, Jugoslovenska književnost5 (Bgd): A. A., 140. Rivista di letterature slave (Roma): Umberto Urbanaz-Urbani, A. A, 101—112 (J. 15. okt. 1930). VVollman Frank, Dramatika slovanskeho jihu (Praha): 105, 109, 123, 125, 154, 205—206. Str. 100: 1931 Evolucija (Zgb): Kamilo Križanič, Slovenski pjesnik »Stare pravde«. 1931-32, 319—320 (BLZ 1/2, 26451). Jsln (Lj): Valentin Rožič, Slovenski pesniki in Jadransko morje, št. 65. Le Monde Slave (Pariš): Pavle Popovič et Miodrag Ibrovac, Essai de bibliographie frangaise de la litterature yougoslave, 307 (t. II, No 2). SN: -ag |Ante Gaber), Demantna poroka A.-čevega »Godca«, 19. febr. (BLZ 1/2, 18258). 1932 Istra (Zgb): Emigracija se klanja spominu A.-a A.-a, 26. avg. Prosveta (Chicago): V spomin pesnika A.-a, 2. jul. SN: Počastitev spomina A.-a A.-a, 13. jun. Sokolič (Lj): Lj|udevitj Mlakar, Ob dvajsetletnici A.-čeve smrti, 186— 188. 1933 J: -o |Božidar Borko), Osebnost A.-a A.-a [povzetek razprave Jana Ple-stenjaka v Casu|, 24. febr. Str. 101: 1934 Der grosse Brockhaus13 (Leipzig): Slowenische Literatur, XVII 486. J: Marica [Bartolova], Kristini Schullerjevi ob 70-letnici, 24. jul. Meyers Kleines Lexikon9 (Leipzig): Slowenen, III 2094. 1935 Jocov Boris, Bulgarski stradanija i borbi za svoboda v slavjanskata poezija (Sofija): A. A, 120—166, 185. Prijatelj Ivan, Duševni profili slovenskih preporoditeljev: [Anton Slod-njak), Življenje in delo Ivana Prijatelja, XIII; [Rudolf Kolarič), Bibliografija spisov Iv. Prijatelja do konca leta 1935, 166, 167, 168, 170. Str. 102: SBL: Trd [Trdina Silva], Murn, 176; Kr (K o b 1 a r France|, Murnik Rado, 178; W|ester Josip), Oblak Josip Ciril, 212. 1936 CsJslRevue (Praha): Slavica Volfova, Slovinska poesie v češke literature (Bibliograficky prehled), 144—145 (S 4. apr. 1937). Grand memento encycIopedique Larousse (Pariš): Raymond Warnier, Litterature yougoslave, I 833. Kmetski list (Lj): 80-letnica A.-a A.-a, 11. marca. LZ: Anton Ocvirk, Dr. Ivan Prijatelj, 17. Mariborski koledar: J)anko) G|lazer|, Nekaj spominov na A.-a A.-a, 110—111; O. R. [Janko Glazer|, Igra (A.-u A.-u), 112. Mariborski večernik J: . . .; A. A., 13. febr. Meyers Lexikon8 (Leipzig): A., I 623. ND (Celje) ...; Ivan Kosi, Moji spomini na A.-a A.-a, 20. marca. Pregelj Ivan, Osnovne črte iz književne teorije: 23, 26, 49, 60, 95. Savkovič Miloš, La litterature Yougoslave moderne (Bgd): 165—167. S: ...; Krstna predstava slovenske drame v Ljutomeru [Antona Brumna dramatizacija Mutca Osojskega), 22. marca; »Osojski mutec« v Ljutomeru [poročilo o uprizoritvi Brumnove ljudske igre], 18. aprila;... Šentjakobski gledališki oder 1921—1936 (Lj.): Pregled vseh odigranih gledaliških komadov v 15 sezonah, (II. sez. 1922-23: A., Red sv. Jurija. Rež. Viktor Markič. Premiera 16. sept. 1922, 1 repriza), 18 |isti podatki tudi v Jubilejnem zborniku Šentjakobskega gledališča 1920—1950, 28]. Urbani Umberto, Scrittori Jugoslavi (Zadar): A. A., II 63—72. Vinkovič Hinko, Jugoslawische Literatur im »Morgenblatt« (: 2. I. 1886 — 31. XII. 1935 :) (Zgb): 6, 46. Zk: A. A. XXXVII. 1935-36, št. 7, ovitek. ŽS: Silva Trdina, Vida Jerajeva: Izbrano delo [ocena], 69. VI. Aškerc v podobi Str. 103: 1879-80 A. kot bogoslovec, stoji, en face. Fot. Heinrich Krappek, Maribor. (* NUK). — Obj.: AZ 1957, 47. Str. 104: 1907 S m r e k a r Hinko, A. na grmadi. Karikatura, 3/4 profila na levo. Kiolo-rirana risba z ogljem 48,2 X 33,2. (*MOL) — Obj.: IS 7. marca 1926; Bor-šnik, AB (1936), pril, si. 7; K. Dobida, Hinko Smrekar (1957), repr. 67, prim. tudi opis o. c., 52—53. Smrekar Hinko, A. predikant. Karikatura % profila na levo. Kolori-,rana risba s svinčnikom 32,4 X 26,4 (*MOL) — Obj.: K. Dobida, Hinko Smrekar (1957), repr. 61, prim. tudi opis o. c., 52. 1909 K 1 e m e n č i č Fran, A. A. Doprsna slika, profil na desno. Olje, platno. 50 X 39. (AZ 1957, 165—166. — * ŠK Novo mesto) — Obj.: AZ 1957, 2. 1910? J a k h e 1 Rudolf, A. s klobukom. Doprsna slika en face. Olje, platno. 49- X 65 (AZ 1957, 166. — * Mestni muzej Lj.) — Obj.: AZ 1957, 167; Str. 105: 1912 D o 1 i n a r Lojze, A. Kiparska študija. Mavec. — * M. Tillerjeva, Celje. — Obj.: AZ 1957, 220. Gaspari Maksim, A. s klobukom, en face... (* Slovan, knjižn. Lj.) Aškerčev zbornik 16 241 S m r e k a r Hinko, Maškarada slovenskih literatov. Karikatura. A. protestant, en face. Akvarelirana risba. 63,7 X 44,2 (* Mod. gal. Lj.) — Obj.: K. Dobida, Hinko Smrekar (1957), repr. 71, prim. tudi opis o. c., 53. S m r e k a r Hinko, Slovenski literati. Karikatura. A. nebeški popotnik, 3/4 profila na levo. Akvarelirana risba. 55,5 X 38,7. (* Narodni muzej Lj.) — Obj.: Boršnik, AB (1936), pril. si. 8; K. Dobida, Hinko Smrekar (1957), repr. 77, prim. tudi opis o. c. 54. 1920 Gaspari Maksim, A. A. Pisrorisba s tušem. 36 X 25. (Maksim Gaspari, Katalog kolektivne razstave, Lj. NG 1953, str. 32, pod št. 116. — * NUK). Str. 106: 1925 Maleš Miha, A.-čeva glava v profilu na desno. Lesorez. 8,2X12,1 — Obj.: Pirjevec, Slovenski možje (1925), 209; Maleš, Slavni Slovenci (1938), 78. S t o v i č e k Vladimir, A. A. Doprsni portret, profil na desno. Bronasta reliefna plaketa. 26 X 31. (* 5K v Celju; drugi odlitek na spominski plošči v Šmarju pri Jelšah). — Obj.: AZ 1957, 203. 1932 P i r n a t Niko, A. Doprsni kip. Mavec 1 V: nar. vel. (Nikolaj Pirnat, Spominska razstava, Lj., MG 1954, 13, 18, 31 pod štev. 263 — * MOL). — Obj.: KCkD za 1933, 51; J 3. maja 1936; Koncertni program APZ »Tone Tomšič« (Lj. 1956), 35. — Odlit v bron za A.-čev spomenik v Lj., izdelan po načrtih arh. Jožeta Plečnika in odkrit 15. jul. 1956 (N Razgl. 1956, 356; LjDk 26. jul. 1956; AZ 1957, 209. B. NADALJEVANJE ZA LETA 1937 — 1957 I. Aškerčevo delo 1939 č SCka I2. Sestavili dr. Anton Bajec i. dr.: Atila in slovenska kraljica, 75; Brodnik, 118 (z razčlembo); Mutec Osojski, 194 (s pojasnili). SCka II2. Sestavili dr. Anton Bajec i. dr.: Mi vstajamo, 3; Prvikrat ob morju, 4; Ponočna potnica, 12 (z razčlenitvijo); Mejnik, 44 (s pojasnili in razčlenitvijo); Godčeva balada, 98; Kadi se njiva, 146; Ilirska tragedija, 174 (s pojasnili). [Isti izbor v 3. izd. 1945.] SCka III2. Sestavili dr. Anton Bajec i. dr.: Svetopolkova oporoka, 19 (s pojasnili); Caša nesmrtnosti, 161 (s pojasnili); Tlaka, 182 (s pojasnili); Kronanje v Zagrebu, 190 (s pojasnili); Kosa 221. [Isti izbor v 3. izd. 1945.] SČka IV2. Sestavili dr. Anton Bajec i. dr.: Slovenska legenda, 24 (s pojasnili); Napoleonov večer, 46 (s pojasnili); Anka, 150 (s pojasnili). [Isti izbor v 3. izd. 1945.) č Glonar Jože, Slovenska pesmarica: Oblaku (Pod nebom gre oblak .. .), 201. IZBRANE PESMI Antona Aškerca. (Izbral in skrb za besedilo je imel Avgust Pirjevec. Risbe je izvršil Miroslav Oražem.) V Ljubljani pri Akademski založbi 1940. (Tiskala tiskarna Veit in drug na Viru pri Domžalah.) 16° (103 X 73 mm) 191 str. |70 pesmi:] Sveti ogenj [zadnja kitica, kot mottoi; Moja muza; — Javor in lipa; Oblaku; Poslednji žarki; Obiski; Zarja; Nad srcem tvojim vzhaja sonce; Sneg pada; Ciganka; Sivi lasje; — Večna luč; Kosa; Kadi se njiva; — Trije popotniki; Mi vstajamo; Tujega goslarja poslednja pesem; Čuj veter piše razdivjan; Vinska bajka; — Vaška lipa; Tri ptice; Brodnik; Na sedmini; Svatba v Logeh; Mejnik; Godčeva balada; Ponočna potnica; Balada o potresu; Kristus in Peter; Iškarijot; — Celjska romanca; Slovenska legenda; Napoleonov večer; List iz kronike Zajčke; Mea kulpa; Svetopolkova oporoka; Mutec osojski; — Stara pravda: I. Znamenje na nebu; II. Kralj Matijaž; III. Zmaj; IV. Pred cesarjem; V. Tlaka; VI. Boj pri Brežicah; VII. Knežji kamen; VIII. Tabor; IX. Stava; X. Kronanje v Zagrebu; — Pokaj ...?; Anka; Zimska romanca; Božična pesem siromakova; Večerna molitev siromakova; Poslednja straža; Balada o sv. Martinu; Delavčeva pesem o premogu; — Dvorski norec; Najlepši dan; Ahasver pod križem; — Pevčev grob; Časa nesmrtnosti; Jaz; Bazarska parabola; Krišna; Buddhova čudesa; Luč iz neskončnosti; List iz kronike Jurjevega kloštra; Ahasverjeva himna noči; Ahasverjev tempelj; — Fir-duzi in derviiš; Pegaz in osel; Dva vodnjaka. J 6. apr. 1940; S 13. apr. 1940; SKG 1940, LX. 545—546; Dej 404—405. 1942 č Slovensko berilo |Uredila Janko Moder in Anton Vodnik.] Izd. Moh. družba: Mutec osojski, 30; Anka, 37. 1943 č Naši pesniki novemu rodu. Izd. POOF za Primor. Slovenijo (ciklost.): Mi vstajamo, I 9—10; Kronanje v Zagrebu, 110—13; Tlaka, II11—13. 1944 č Naša beseda. Izd. Prop. ods. IX. korpusa NOB in POJ. I (ciklost.): Mi vstajamo, 44—45; Kronanje v Zagrebu, 45—43. Taboriščna čitanka. (Gravina; ciklost.): Mi vstajamo, 1; Kronanje v Zagrebu, 22—24. Tiran- Jože, Od Prešerna do danes. Izd. gledal, sekc. prop. odd. GŠ NOV in POS (ciklost.): Zimska romanca, 14. 1945 č Izbor pesmi in proze za naše prireditve I. Izd. prop. odd. GŠ za Slovenijo, (ciklost.): Zimska romanca, 1—2; Ruski jezik, 3—4. (isto v obeh tiskanih ponatisih v Celju in Mariboru takoj po osvoboditvi). SCka za I. in II. r. gimn. Izd. ods. za prosv. SNOS (ciklost.): Ponočna potnica, 16—17; Brodnik, 17—18. SCka za III. in IV. r. gimn. Izd. ods. za prosv. SNOS (ciklost.): Svetopolkova oporoka 9—10; Kronanje v Zagrebu, 15—16; Slovenska legenda, 17—19. SCka I3. Sestavili dr. Anton Bajec i. dr.: Atila in slovenska kraljica, 75; Brodnik, 118 (z razčlembo). 16* 243 č Četrta čitanka. Sestavili Oskar Hudales, Vilko Kunst in Venceslav Win-kler: Trije sodi, 168; Boj pri Brežicah, 170. Sber za nižje razrede gimnazije: Tlaka, I 14; Mejnik, II. 16. Sber za niž. razr. sred. šol I: Ponočna potnica, 186. Sber za niž. razr. sred. šol III: Svetopolkova oporoka, 15; Slovenska legenda, 50; Čaša nesmrtnosti, 126. Sber za viš. razr. sred. šol. Uredili Marja Boršnik i. dr.: Stara pravda, 120; Primož Trubar, 159; List iz kronike Zajčke, 172. Slovenski cvetnik. Sestavil dr. Andrej Budal. II. pomnož. izd. (Gorica): Morje [odlomek|; Mejnik; Ponočna potnica; Brodnik; Godčeva balada; Čaša nesmrtnosti; Vaška lipa; Zlatorog |odlomek iz I. prizora]; Po železni cesti; Jaz; 138—154. ANTON AŠKERC. ZBRANO DELO. Prva knjiga. Balade in romance. Lirske in epske poezije. (Uredila in z opombami opremila Marja Boršnik.) Ljubljana. DZS 1946. 8°. 400 str. [Pesmi iz BR2 in LE.] LdP 28. jan. 1947; Naš tisk 1947, 11, 46; NS 1951, 1039, 1041—1046, 1128. 1131; Obz 1947, 91—92; SPor 16. dec. 1946; SR 1949, 155—160. 1947 č Korak v življenje. Berilo za V. razr. sloven. osn. šol (Trst): Anka, 9; Mejnik, 19; Balada o božični noči, 21; Prvikrat ob morju, 169. Sber za niž. razr. sred. šol II: Brodnik, 62; Kronanje v Zagrebu, 73; Mi vstajamo, 149. Tretja čitanka za osn. šole. Druga poprav, izd. Sestavili Oskar Hudales, Vilko Kunst in Venceslav Winkler: Popotnika [šolniška predelava pesmi Trije popotniki|, 15; Brodnik, 87; Boj pri Brežicah, 96. 1948 č Četrta čitanka. Sestavili Oskar Hudales i. dr.: Mi vstajamo, 4; Tlaka, 47. Sber za niž. razr. sred. šol I2. Sestavili Marja Boršnik i. dr.: Ponočna potnica, 243. Sber za niž. razr. sred. šol HI2. Uredili Marja Boršnik i. dr.: Svetopolkova oporoka, 48; Caša nesmrtnosti, 182; Anka, 192. [Isti izbor v 3. izd. 1950.] SCka za I. razr. nižjih sred. in strok. šol. Sestavili Mara Blažina i. dr. (Trst): Atila in slovenska kraljica, 42; Ilirska tragedija, 85; Brodnik, 99; Mutec osojski, 111. SCka za II. razr. sred. in strok. šol. Sestavili Mara Blažina i. dr. (Trst): Ponočna potnica, 17; Svetopolkova oporoka, 45; Godčeva balada, 135. Zorenje. BerjL^o za III. razr. sloven. osnov. šol. Druga popr. izd. (Trst); Ribičeva jutranja pesem, 61. 1949 č Berilo za izobraževalne tečaje. Uredila Erna Muser: Tlaka, 26. Četrta čitanka. Uredili Bogomil Gerlanc i. dr.: Na Kalemegdanu, 51; Mi vstajamo, 109; Atila in slovenska kraljica, 130; Tlaka, 182. [Isto v 2. izd. 1950.] ANTON AŠKERC, PRIPOVEDNE PESMI. Uredil Ivan Potrč. (Ljubljana.) Mladinska knjiga. 1949. (Ilustriral Anton Koželj. Opremil arh. Marijan Rupar. Natisnila Blasnikova tiskarna v nakladi 4000 izvodov). 8°. 162 str. (40 pesmi:] (I) Brodnik; Svetopolkova oporoka; Judit; Ilirska tragedija; Janičar; Boj pri Piratu; Markos Bozzaris; Pesnik Jose Rizal; Burska balada; Giordano Bruno; Najlepši dan; Čaša nesmrtnosti; — Tabor; Tlaka; Legenda o Novem Kloštru; Stava; Boj pri Brežicah; Kronanje v Zagrebu; (II) Atila in slovenska kraljica; Celjska romanca; Metliška balada; Trije sodi; Ropoša in Kruci; Kako je kmet Francoza zibal; Balada o potresu; List iz kronike Zajčke; Ponočna potnica; Firduzi in derviš; Delfin in morski polž; Fata morgana; Godčeva balada; (III) Anka; Tri ptice; Svatba v Logeh; Botra; Kili jan Najdenič; Zimska romanca; Balada o sv. Martinu; Na sedmini; Mejnik. — Aškerčev življenjepis. Opombe. MbV 18. jan. 1950; MIR 1949/50, 279—281; NOja 1950, 431—432; NS 1950, 257—260. Jugoslovenska poezija (Bgd): Brodnik, 125; Mejnik, 126; Tlaka, 128; Kronanje v Zagrebu, 130. Sber za niž. razr. sred. šol II2. Sestavili Marja Boršnik i. dr.: Kronanje v Zagrebu, 86; Brodnik, 95. Sber za viš. razr. sred. šol VI. Sestavili Marja Boršnik i. dr.: Stari grad, 86; Oblaku, 87; Tri ptice, 88; Judit, 90; Pevčev grob, 92; Mi vstajamo, 94; Zimska romanca, 95; Napoleonov večer, 96; Svatba v Logeh, 98; Mejnik, 100; Stara pravda, V. Tlaka, 102; List iz kronike Zajčke, 104; Firduzi in derviš, 107; Moja muza, 109; Ahasverjev tempelj, 110. [Isti izbor v 2. izd. 1951.) Sčka za III. razr. niž. sred. šol. Sestavili Mai-a Blažina i. dr. (Trst): Anka, 97; Boj pri Brežicah, 98; Napoleonov večer, 100; Čaša nesmrtnosti, 103; Kosa, 106; Prvič ob morju, 107. Tretja čitanka. Sestavili Bogomil Gerlanc i. dr.: Brodnik, 218; Boj pri Brežicah, 225. [Isti iizbor v 2. izd. 1950.] 1950 č Antologija slovenačke poezije. Sastavio Lino Legiša. (Novi Sad): Zarja, 134; Mejnik, 135; Brodnik, 136; Tlaka, 138; Kronanje v Zagrebu, 141; Anka, 144; Svatba v Logeh, 146; Čaša nesmrtnosti, 149; Mi vstajamo, 153. Berilo za niž. strok. šole. Uredili Bogomil Gerlanc i. dr.: Kronanje v Zagrebu, 31; Brodnik, 46; Ponočna potnica, 48; Mi vstajamo, 121; Zimska romanca, 152; Mejnik, 211. [isti izbor v 2. izd. 1955.] Novo berilo za izobraževalne tečaje. Uredila Erna Muser: Mi vstajamo, 103; Svetopolkova oporoka, 104; Anka, 106; Svatba v Logeh, 107; Kronanje v Zagrebu, 109. Sber I3. Sestavili Marja Boršnik i. dr.: Ponočna potnica, 61. Sber II3. Sestavili Marja Boršnik i. dr.: Kronanje v Zagrebu, 69; Brodnik, 80. 1951 č ANTON AŠKERC, ZBRANO DELO. Druga knjiga. Nove poezije. Četrti zbornik poezij. (Uredila in z opombami opremila Marja Boršnik). Ljubljana. DZS. 8°. 524 + (I) str. [Pesmi iz NP in ČZ.[ NS 1951, 1039, 1041—1046, 1128, 1131; SPor 12. jun. 1951. Cvetnik naše reformacijske misli. (Izbral in uredil Bogomil Gerlanc.): Slovenska legenda, 108; Beg iz Šent Jerneja [odlomek iz pesnitve Primož Trubar], 115; Slovenski protestanti se poslavljajo od knjig, 120. a NOja: (Nagrobni napis dr. Gustavu Ipavcu], 397. č Jaz in ti. Izbral in uredil Janko Glazer. (Mb): Kaj bi te vprašal, 26; Oblaku, 162. Lino Legiša — Lili Novy, Lirika v času moderne (Klasje 32): Pomladna oda siromakova, 14; Neznanka, 15; Kaj bi te vprašal, 16; Zarja, 17. Mladi rod (Celovec): Mutec Osojski, 94. Sber I4. Izdajo so pripravile Marija Jamar i. dr.: Ponočna potnica, 50; God-čeva balada, 64; Trije popotniki, 135. [Isti izbor v ponatisu 4. izd. 1935, v 5. izd. 1954 in v 6. izd. 1955.] Sber II4. Izdajo so pripravile Marija Jamar i. dr.: Svetopolkova oporoka, 45; Brodnik, 78; Janičar, 81; »Stara pravda«, Kronanje v Zagrebu, 87. [Isti izbor v 5. izd. 1954 in v 6. izd. 1956.] Sber III4. Pripravila Erna Muser i. dr.: Caša nesmrtnosti, 13; Hrista Boteva smrt, 74; Na Kale-mejdanu, 80; Mejnik, 90; Velika noč med Beneškimi Slovenci, 139. 1953 č Tretja čitanka. Sestavili Vlado Rape i. dr.: Janičar, 223; Brodnik, 229. [Isti izbor v ponatisih 1955 in 1957.| 1954 č Četrta čitanka. Uredili Vlado Rape i. dr.: Mejnik, 95; Ropoša in Kruci, 247; Kronanje v Zagrebu, 294; Mi vstajamo, 307. Koblar France, Novejša slovenska drama I (Klasje 33—34): Tujka, 25—36. Sber III5. Pripravila Erna Muser i. dr.: Caša nesmrtnosti, 13; Na Kale-mejdanu, 62; Mejnik, 72; Velika noč med Beneškimi Slovenci, 112. [Isti izbor v 6. izd. 1956.] 1955 č Četrta čitanka2. Uredili Vlado Rape i. dr.: Ropoša in Kruci, 227; Kronanje v Zagrebu, 270. Pesmi o morju. Izbral, uredil in uvod napisal Stane Suhadolnik. (Koper): Na črnem morju; Spak; Dve sestri, 58—64. [Urednikova oznaka pesmi v uvodu, 9.] KMD 1956: Anka, 129. KolPD 1956: Ponočna potnica [z ilustracijo M. Gasparijal, 83; Godčeva balada [z ilustracijama G. Birolle], 84. Slovenske balade in romance. Uredil France Novšak: Stari grad; Brodnik; Svetopolkova oporoka; Poslednje pismo; Anka; Judit; Mejnik; Atila in slovenska kraljica; Ilirska tragedija; Godčeva balada; Tlaka; Kronanje v Zagrebu; Mutec osojski; Ponočna potnica; Janičar, 151—186. 1956 č APZ »Tone Tomšič«. Koncert ob desetletnici zbora...: Stara Prauda, 44—66 (z izvirnimi ilustracijami Iveta Šubica). KolSlovKor 1957: Svetinja, 31; Zimska idila, 130. Mladi rod (Celovec): Mutec osojski, 1955-56, 76 (s sliko in beležko o A.-u); Ponočna potnica, 1955-56, 89; Godčeva balada, 1956-57, 85. Peta čitanka. Uredili Stane Mihelič i. dr.: Brodnik, 115; Tlaka, 122. Sber IV. Pripravila Erna Muser i. dr.: Anka, 125; Mi vstajamo, 126; Slovenska legenda, 127; Dva pogreba, 129; Ob grobu Adamiča in Lundra, 130. II. Aškerc v prevodih (Sestavil France Dobrovoljc) 2. V bolgarščino. 1948 Hristomatija po bulgarski ezik i literatura za VI. klas. (Sofija): Stilijan Cilingirov, Bracigovski topove, 338; Baj Stančo, 339. 3. V češčino. 1956 Jednota (Daruvar): Franta Burian, Zajimava udalost; Bratr Slovak, 7. jan.; C[estmir] Nemec, Velkomyslny čin, 21. jan. 5. V francoščino. Nd. Veno Pil on, Brodnik, rkp (SPor 22. sept. 1951). 6. V hrvaščino. 1953 Ijzbor iz slovenske lirike. Priredio Branimir Z g a n j e r. Zagreb, Skolska knjiga — (Moja biblioteka — Jugoslavenski pisci, 3): Moja muza, 88; Rad-nikova pjesma o ugljenu (odi.), 88; Pjesma prognanika, 89; Mi ustajemo!, 90; Caša besmrtnosti, 91; Svetoplukova oporuka, 92; Ahasver objavljuje novu veru, 95; Tabor, 98; Krunjenje u Zagrebu, 100; Prva mučenica, 103; Medjaš, 105; Slovenski pjesnik (odi.), 107. 1954 ANTON AŠKERC. ODABRANE PJESME. Priredio Dragutin Bajo. Sarajevo, Narodna prosvjeta 1954. 51 + (I) str. M. 8°. (Moja lektira, 22): D. Maksimovič, Moja muza, 3; Brodar, 4; Stari grad, 6; Na Kale-megdanu, 10; Svadba u Lugovima, 22; Poslednja straža, 25; Slovenačka legenda, 28; Zimska romansa, 35; Bajramska legenda, 38; — J. Hrva-čanin, Celjska romansa, 8; Medjaš, 20; Anka, 32; Dva pogreba, 37; — T. Djukič, Kuluk, 11; Krunisanje u Zagrebu, 14. — Dragutin Bajo, Antun Aškerc, 41—51. 1956 Vjesnik (Zgb): Branimir Žganj er, Moja muza, 20. jan. Zbornik recitacija. Uredio Grigor Vitez. Zagreb, Školska knjiga: Branimir Ž g a n j e r , Tabor (Iz ciklusa »Stara pravda«), 90—91; — Grigor Vitez, Krunisanje u Zagrebu (1573), 92—95. Prosvjeta (Zgb): Branimir Žganj er, Radnikova pjesma o ugljenu (Odlomak), 425, str. 9. 7. V italijanščino. Umberto Urbani, Piocolo mondo sloveno — Mali slovenski svet (Lj): Crisnu, 244; La pietra divisoria, 246 (DS 1942, 315). 1943 Meridiano di Roma (Roma): Umberto Urbani, Un foglio di cronaca dal chiostro di San Giorgio. Laggenda slovena, 12. sept. (SR 1950, 459). 1949 Orfeo. II tesoro della lirica universale interpretata in versi italiani. Fi-renze: Umberto Urbani, La pietra divisoria (SR 1950, 460). 1951 Sempreverde e rosmarino. Versioni, studio introduttivo e notizie bio-bibliografiche a cura di Luigi S al vin i. (Roma): La mia musa, 145; Tre viandanti, 145; II traghettatore, 146; Annetta, 147; La coppa delFimmorta-lita, 149; II termine, 152; I segni in cielo (10 febbraio 1515), 156; La battaglia di Brežice, 158; LTncoronazione a Zagabria, 159. 1953 Orfeo. II tesoro della lirica universale interpretata in versi italiani. Fi-renze (III. izd.): Umberto Urbani, Mejnik, 1257; Balada o kraljeviču Marku, 1258 (PDk 11. sept. 1953). 1956 Crnkovič-Tomič, Scrittori jugoslavi (Rijeka, EDIT): Luigi S al vini, La mia musa, 279; L'incoronazione a Zagabria, 279—282. 8. V latinščino. 1952 Živa antika (Skopje): Anton S o vre, Portitor, 224. 9. V madžarščino. 1942 Kalangya: Avgust Pavel, Erdekes eset (Zanimiv slučaj); (Gl. Svet ob Muri 1956, 160). 1948 Hid (Subotica): Dud as K al man, Koronazas Zagrabban, 127. 10. V makedonščino. 1956 Slovenečki poeti. — Stihotvoren zbornik (Skopje, »Kočo Racin«): Srbo Ivanovski, Zora, 41; Zošto da te prašam, 42; Neznanka, 43. Razgledi (Skopje): Gane Todorovski, Trojca patuvači, 25. apr. (59). 12. V ruščino. 1955 Poezija zapadnyh i južnyh Slavjan (Leningrad): M. Zamahovskaja, Velikij jazyk, 458; V. Zajcev, Moja muza, 459; Kralevič Marko, 459; Korol' Matiaš, 461 (SPor 25. jan. 1956). 13. V slovaščino. Nd. Antoš Horsak, Delavčeva pesem o premogu, rkp (S 12. avg. 1937). 14. V srbščino. Pesme domovini. Odabrao i uredio Trifun Djukič. Beograd. Drž. štam-parija kralj. Jugoslavije. (Odabrane strane jugoslovenskih pisaca): T. D j u-kič, Kraljevič Marko,'98; Janičar, 104. 1949 Uputnik za kulturno-prosvetne radnike br. 2 (Budimpešta); Krunanje u Zagrebu, 36—38 (gl. Svet ob Muri 1957, 240). 1952 Deklamator. Sastavio Sava Ristanovič. (Bgd); Brodar, 71; Prešernu, 128. ANTON AŠKERC. ODABRANE PESME. Izbor, redakcija i predgovor Djuza Radovič. Beograd, Novo pokolenje 1952. 231 + (I) str. 8,J. (Jugoslovenski pisci): Djuza Radovič, Predgovor, 7; — D. Maksimovič, Moja muza, 33; Tri putnika, 37; Brodar, 38; Froleču, 40; Mi ustajemo, 41; Vinska bajka, 42; Slovenačka legenda, 49; Atila i slovenačka kraljica, 53; Na Kalemeg-danu, 65; Poslednja straža, 117; Stari grad, 119; Bajramska legenda, 121; Svetica, 123; Svadba u Lugovima, 125; »Bogu za ledjima«, 128; Radnikova pesma o uglju, 132; Zimska romansa, 139; Grešnik, 146; Ja, 149; Caša besmrtnosti, 152; Breme, 156; Slikareva smrt, 160; Mirza (Persiska priča), 170; Buda u bramanskoj knjižnici, 174; Herkulov kip, 189; Pegaz i ma-garac, 191; Rusko selo, 199; Ukrajinska stepa, 200; U kupeu, 202; U gondoli, 204; U krčmi predgradja, 207; Noč na moru, 209; Jutro na lagunama, 210; Svuda me sreta, 212; Oblaku, 216; Zora, 217; — J. Hrvačanin, Perunov žrec, 44; Luteranski kres, 46; Celjska romansa, 55; Našli su ru-kopise, 58; Prešernu o stogodišnjici njegova rodjenja dne 3. decembra 1900, 60; Pozdrav Slovenaca brači slovenskoj ..., 63; Muhamedanki, 70; Sa-putnik, 71; U Husrev-begovoj džamiji, 72; Medjaš, 115; Anka, 136; Pro-lečna oda siromahova, 138; Dva pogreba, 141; Zašto, 142; Puši se njiva, 145; Sviračeva balada, 158; Prva mučenica, 162; Krišna, 165; Budina čudesa, 167; Zanimljiv slučaj, 176; Ahasver pod krstom, 178; Ahasverova himna noči, 181; Bazarska parabola, 183; Sveta vatra, 185; Dvorska budala, 187; Pesnik Hose Rizal, 195; Pred spomenikom Mickjevičevim, 198; U bazilici sv. Marka, 206; Na galatskom mostu, 214; Sneg pada, 215; Prešern u go-stionici »Kod zlatnog grozda«, 221; — T. D j u k i č, Janičar, 66:, Kraljevič Marko, 68; Stara pravda: Znamenja na nebu, 78; Kralj Matija, 81; Zmaj, 84; Pred carem, 86; Kuluk, 89; Boj na Brežicama, 92; Knežev kamen, 94; Tabor, 98; Opklada, 100; Krunisanje u Zagrebu, 108. 1953 Veliki narodni deklamator. (Bgd): Na Kalemegdanu, 29; Janičar, 40; — T. Djukič, Kraljevič Marko, 76; Stara pravda, 128; Krunisanje u Zagrebu, 130. 1955 ANTON AŠKERC, ODABRANE PJESME. Priredio Dragutin Bajo. Sarajevo, Narodna prosvjeta 1955. 44 + (II) str. M. 8°. (Moja lektira, 22). [cir.]: D. Maksimovič, Moja muza, 3; Brodar, 3; Stari grad, 5; Na Kalemegdanu, 15; Poslednja straža, 20; Slovenačka legenda, 22; Anka, 26; Bajramska legenda, 30; — J. Hrvačanin, Celjska romansa, 6; Medjaš, 16; Svadba u Lugovima, 18; Zimska romansa, 28; Dva pogreba, 29; — T. D j u - kič, Kuluk, 9; Krunisanje u Zagrebu, 12; — Dragutin Bajo, Anton Aškerc, 33—44. 15. V španščino. 1954 Recuerdos de Eslovenia (Buenos Aires). Prev. Vanda Čeh o vin: tri balade [katere?] (Meddobje 1955, 153). III. Aškerc v glasbi 1. Skladbe na osnovi Aškerčevih besedil. 1947 Tome Matija, Mi vstajamo. Za moški zbor. Beograd. »Rad«. (IV) str. 4°. (Naša pjesma 15). 1949 Risto Savin [Sirca Friderik), Samospevi I: Tri balade in Zimska idila Antona Aškerca. Za srednji glas. Ljubljana. (Sz. Olga Širca-Savin Žalec): Poslednje pismo, 5—9; Javor in lipa, 10—13; Poroka, 14—18; Zimska idila, 19—22. 1951 Risto Savin [Sirca Frideriki, Samospevi II. Ljubljana. (Sz. Olga Sirca-Savin, Žalec): Skala v Savinji (za glas in klavir), 15—22. 1955 Marjan Koz i n a, Tlaka. Kantata na Aškerčevo besedilo. Za moški zbor in orkester. Komponirana za film Mirka Groblerja »Plat zvona«. [Izvajala Slovenska filharmonija 7. jun. in 26. okt. 1956] (Tribuna 5. marca 1955; LdP 25. okt. 1956; 30. okt. 1956; TT 24. okt. 1956; AZ 1957, 193, 196.) 1956 Matija To m c , Stara pravda. Kantata za zbor in dva solista s klavirsko spremljavo. Prvič izvajal APZ »Tone Tomšič« 12. marca 1956. (APZ »Tone Tomšič«. Koncert ob desetletnici zbora 12. marca 1956; SPor 14. marca 1956, 8. apr. 1956; AZ 1957, 193). V. Literatura o Aškercu 1937 Aškerčeva bibliografija. Sestavila Marja Boršnik. Izdalo Zgodovinsko društvo v Mariboru (z letnico 1936 kot 4. sn. ČZN XXX/1935). 120 str. + 10 slik + 2 str. popravkov. Cs.-jsl. Revue 1937, 69; J 24. febr. 1937; LZ 1937, 590—592; Narodni listy (Brno), 25. avg. 1937 [gl. J 27. avg. 1937]; Piramida 1936/37, 302; "Pohod 3. apr. 1937; Prager Presse 29. dec. 1935, 19. marca 1937; S 3. marca 1937; SKG LII/1937, 73; SPf 1937, 267; Straža v viharju 25. marca 1937; ZS 1937, 125—126. Československo-jihoslovanska Revue (Prg:) Ofton] Bferkopec]. Marja Boršnik, A.-čeva bibliografija, 69, Josef Prochazka, Z mych vzpo-minek na A.-a A.-a. K 25 letemu vyroči smrti, 85—86. (Prim. J. 20. avg. 1937). DS: F. S. Finžgar, Ob petdesetletnici Doma in sveta, 7; Jož. De-b e v e c, Vez med nekdaj in sedaj pri Domu in svetu, 13; A[nton[ B a j e c , Anthologie de la Poesie Yougoslave des XIXe et XXe siecles par Miodrag Ebrovac ... Pariš 1935 |ocena], 109, 112. J: -o (Božidar Borko], A.-čeva bibliografija |ocena], 24. febr.; -o [Božidar Borko], U. Urbani o slovenskih pisateljih, 12. maja; Stanko J [a ne ž), Poslednji dnevi dr. Ivana Prijatelja, 25. maja; France Starovaški ]2 n i -d e r š i č|, Spomini na pesnika A.-a v Skalah, 3. jun.; [B. Borko], Češki prijatelj A.-a A.-a [Josef Prochazka, gl. Češkoslov.-jihoslov. Revue 1937, 85—86], 20. avg.; [B. Borko], Odmev A.-čeve bibliografije v češkem tisku, [J. K. Strakaty, Narodni listy 25. avg. 1937], 27. avg. LZ: Stanko J |a n e ž| , A.-čeva bibliografija. Sestavila Marja Boršnik ... ločena], 590—592. M: |Leopold S t a n e k| , Narodni pesnik popravlja A.-a [Blaža Mavrela prepesnitev Mejnika], ovitek št. 12, str. 3. Neodvisnost (Mb): Vlad|imir] Travner, Nekaj doneskov k življenjepisu A.na A.-a, št. 22 (BLZ 1/2, 46753). Obzor (Zgb): ie |Ivan Esih], Aškerc i Hrvati, št. 51 (BLZ 1/2, 17362). Piramida (Mb): V]ladimir] R|upnik], A.-čeva bibliografija. Sestavila Marja Boršnikova . . . [poročilo], 302. Podbevšek Anton, Ivan Grohar: 70, 73, 75, 76, 77, 78, 79, 103, 141—142, 170—171, 173, 240, 261. Pohod (Lj): I[van] L]ah|, Naš knjižni trg [glosa o A.-cu ob izidu A.-čeve bibliografije M. Boršnikove], 3. apr. Razstava slovenskega novinarstva v Ljubljani: Rasto Pustoslemšek, Začetki stanovske organizacije slovenskih novinarjev, 244, 254. S: td |Tine Debeljak], Slovenska poezija v češki literaturi (po rkp razpravi Slavice Volfove], 4. apr.; |Tine Debeljak (?)], Jugoslovanski pisatelji, 10. apr.; -an |Stanko Janež], Predavanje [Marje Boršnikove] o A.-čevem socializmu, 22. dec. SKG (Bgd): Tone P o t o k a r , Simon Gregorčič kao čovek i pesnik, knj. 50, str. 21, 24, 25; T|one[ Pfotokar], A.-čeva bibliografija [poročilo], knj. 52, 73. SPr: A. Frinta, Marja Boršnik: A.-čeva bibliografija [ocena], 267. Straža v viharju: A.-čeva bibliografija (Marje Boršnikove) [poročilo], 25. marca. ŽiS; A.-čeva številka (XXI/23, 5. jun. = str. 353—368): Marja Boršnik, A. pred smrtjo, 354—356; Josip Wester, A.-;čeva pisma teti Ajtki, 356—366; Anton Debeljak, Eno uro z A.-cem, 367; Marja Boršnik, A.-čev rodovnik, 367. [V številki so objavljene tudi naslednje slike: A. A. (po oljnati sliki prof. Jaklja), 355; A.-čeva teta Ajtka, 356; A.-čeva rojstna hiša [v Globokem, pred zrušenjem], 358; Ostanki A.-čeve rojstne hiše, 359; Hiša v Rimskih Toplicah [na Senožetih], v kateri je preživel A. deška leta, 360; Faksimile A.-čevega pisma [teti Ajtki 4. febr. 1881], 361; A. Repič: A.-čev kip, 362; H. Smrekar: A. predikant, 364; A.-čev oče, 366.] — Ivan P o d r ž a j , Srečanja z doktorjem Prijateljem, XXI. 370, 372; I[van] K o -štial, Predloga A.-čevi »Ponočni potnici«?, XXI. 406; Stanko Bunc, Janko Kersnik, XXII. 54; Iv[an] Podržaj, Italijanski stiki s slovenskim slovstvom, XXII. 388, 404. ŽS: Trdina Silva, Marja Boršnik: A.-čeva bibliografija [ocena], 125 do 126; Minka Govekar, Spomenik Simona Gregorčiča v Ljubljani, 229; Pavla Hočevar, Ob štiridesetletnimi prvega našega ženskega lista, 293. Boršnik Marja, Razvoj in pomen A.-čeve socialne miselnosti in socialne pesmi. Inavguralna disertacija. Ljubljana. Samozal. (Tiskarna Slovenija) 8°. 47 str. LZ 1939, 93—99; Oja 1938, 413-414; S 30. sept. 1938; SJ 1939, 121—126-Sod 1939, 251—252; ZS 1939, 37—38. Cankarjev glasnik (Cleveland): [Etbin Kristan], Oton Zupančič, 1937/38, št. 7 (febr.), 2. CZN: Janko Glazer, Prijatelj Ivan: Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848—1857 [ocena], 52. Delin Hr. N., Evropejska i slavjanska literatura. Nasoki i temi (Sofija), b. 1. [1938?]: A. A., 92—94. Dokler Anton, Jubilejno kazalo . . . DS-a (1888—1938): 29, 39, 45, 51, 52, 56, 63, 65, 66, 67, 68. Edinost (Mb): A.-čev večer pri mariborski »Vzajemnosti« [notica o predavanju B. Teplvja], 26. marca. J: A. A. in naše kolesarke, 28. maja. M: Josip W e s t e r , Anton Umek Okiški, 348. Oja (Mb): Janko Glazer, Tiskovne pomote pri Župančiču in še kaj, 55; Lino Legiša, Marja Boršnikova: Razvoj in pomen A.-čeve socialne miselnosti in socialne pesmi [ocena], 413—414. Poljanec Franjo, Repetitorij istorije jugoslovenske književnosti2 (Zgb): A. A., 160—161. Pregelj Ivan in Tomšič France, Slovstvena zgodovina Slovencev, Hrvatov in Srbov (Lj): A. A., 118—120. S: td [Tine D e b e 1 j a k|, Razvoj in pomen A.-čeve socialne miselnosti in socialne pesmi. Disertacija dr. Marje Boršnik [ocena], 30. sept. SJ: Marja Boršnik, Gradivo za A.-čev študij orientalskih verstev. 178—179; Marja Boršnik, Cankarjeva pisma urednici Slovenke, 131—132, 134, 136, 137—140. SKG (Bgd): Niko Bartulovič, Šestdesetogodisnjica Otona Zupančiča, Lffl. 277, 278. Sod: Dušan Kermavner, K pravdi za Cankarja, 510, 515, 516, 520 do 521, 523; Branko Rudolf, Glose k memoarom maršala Marmonta, 91. 9 Boršnik-Škerlak Marja, Aškerc. Življenje in delo. Založba Modra ptica v Ljubljani 1939. 8". 462 + (II) str. Cs.-jsl. Revue 1939, č. 9—10; Dej 1940, 34—36; DS 1939, 545—553; Franjevački vijesnik 1940, 177—179; J 13. sept. 1939; LZ 1940, 92—93; Moravsko-slezsky dennik, 13. febr. 1940 (prim. J 20. febr. 1940); MP 1938/39, 362—364; Oja 1940, 41—45; Pravda 1939, br. 12572; S 20. sept. 1939; Sod 1940, 467-47.1, 522—525; ZS 1940, 85—87. Budal Andrej, Osemnajst velikih (Gorica): A. A. 109, 111—120, 130, 131, 139, 145. Čs.-jsl. Eevue (Praha): Vojtech Merka, Boršnikova: Aškerc [ocenal, č. 9—10. ČZN: Janko Glazer, Oton Župančič. Dela IV [ocena], 126. DS: Vran [Vratuša Anton|, Marja Boršnik-Škerlakova: Aškerc... [ocena|, 545—553. Dej: Vlado Novak, Zapiski o slovenskih klasikih, 284. Enciclopedia italiana di scienze, lettere ed arti (Milano, Trecani): An|drej] B[u d a 1|, A. A., IV. 955—956. Isačenko A. V., Slovenski vera (Lj): 48, 75, 77, 78—79, 80, 82. J: -o |Božidar Borko], Marja Boršnik-Škerlak, Aškerc [ocena], 13. sept. LZ: T[one[ Šifrer, Marja Boršnik: Razvoj in pomen A.-čeve socialne miselnosti in socialne pesmi (ocena), 98—99; Ajndrej] Bud al, Umberto Urbani-Arturo Cronia: Letteratura e lingua serbocroata — Letteratura e lingua slovena. Torino 1938 [poročilo], 100. Mladinski list — Juvenile (Chicago): Louis B en iger, A. A., št. 1 str. 2—3 (BLZ 1/2, 11255). MP: Milena Mohorič, Marja Boršnik-Škerlak: Aškerc |ocena[, 1938,39. 362—364. Oja: Janko Glazer, Silvin Sardenko, Izbrane pesmi [ocena], 268. Pivec-Stele Melita, Kazalo k zgodovinskim publikacijam Muzejskega društva za Slovenijo (Lj): 17, 22, 26, 29, 30, 32, 33, 34, 47. Posebna izdaja (Lj): Zemlja na A.-čevem grobu, 8. jul. Pravda (Bgd): Milan Rakočevič, Marja Boršnik-Škerlak, Aškerc [poročilo), br. 12572 (BLZ 1/2, 40 343). S: td [Tine Debel j a k], Knjiga o A.-u, 20. sept. SJ: Alojzij Mer h ar, Okoli Ketteja in Murna, 49, 71, 73; Boris Meril a r , Marja Boršnik, Razvoj in pomen A.-čeve socialne miselnosti in socialne pesmi [ocena], 121—126; France Koblar, Delo Ivana Cankarja v Zadrugi I, 170, 174. Sod: Karel Bačer, Marja Boršnik: Razvoj in pomen A.-čeve socialne miselnosti in socialne pesmi [ocenal, 251—252. ŽS: Erna Muser, Razvoj in pomen A.-čeve socialne miselnosti in socialne pesmi [ocena disertacije M. Boršnikove], 37—38. 1940 Berkopec Oton, Češka a slovenska literatura... v Jugoslavii (Praha): 48, 145, 147, 166, 172, 176, 178, 199, 200, 201, 204, 221, 225, 347, 351. Dej: Vlado Novak, Marja Boršnik-Škerlak, Aškerc [ocena], 34—36; France Vodnik, K pravdi za Cankarjevo podobo, 48; Vlado Novak, Izbrane pesmi Antona Aškerca |ocena Pirjevčeve izdaje], 404—405. Domovina (Lj): Za odkup A.-čeve domačije, 4. apr. DS: Dušan Ludvik, Dve antologiji slovenske moderne lirike: 1. v slovaškem prevodu, 2. v češkem prevodu, 299, 305. Franjevački vijesnik (Visoko): |Rastislav Drljič], Marja Boršnik-Škerlak: Aškerc [ocenaj, 177—179; Oton K n e z o v i č , Književni realizam, 417, 418. J: Pokret za rešitev A.-čeve domačije, 7. febr.; Akcijski odbor za rešitev A.-čeve domačije, 21. febr.; Spominska knjiga s seznamom darovalcev za odkup A.-čeve domačije, 13. marca; -o (Božidar BorkoJ, Miniaturni Aškerc [ocena], 6. apr.; Za rešitev A.-čeve domačije, 10. apr., 23. apr.; Zbirka za odkup A.-čeve domačije v Kranju, 1. maja. Kette Dragotin, Zbrano delo. (Lj. NZ): France K o b 1 a r, Uvod, XIV, XXIV, XXXV, XXXVI, XXXVII—XXXVIII, XLII, L VI; France Koblar, Opombe, 309—321, 324, 332, 333, 337, 339, 348. Kol CD: Tone Maček [Anton Tanc], Srečanje z A.-cem, 80—88. Kron (Lj): Rudolf Mole, A.-čeva prošnja za ministrsko podporo, 178—180. L'Z: Juš Kozak, Naši urbarji, 5—6; Boris Mer h ar, Marja Boršnik-Škerlak: Aškerc |ocena], 92—96; Anton Vratuša, Korš — Volynski — Aškerc, 290—296. Moravsko- slezsky dennik (Brno): Vojtech M e r k a ločena monografije Marje Boršnikove o Aškercu], 13. febr. (J 20. febr. 1940). ND (Celje): [Strmšek Pavel], Iz kulturne in politične zgodovine šmar-skega okraja, 19. jan.; Akcijski odbor za rešitev A.-čeve domačije, pover-jeništvo v Celju (zahvala), 21. jun.; Kronist [Rajko Vrečer], Glonarjeva »Slovenska pesmarica« [o .Anki Pečovnikovi|, 19. jul. Oja (Mb): Anton Slodnjak, Marja Boršnik-Škerlak, Aškerc |ocena[, 41—45. Plesničar Pavel, Narod naš dokaze hrani (Lj): 41, 42, 63, 67, 74, 114, 122. PV: Boris Z a r n i k in Jfosip] T [o m i n š e k[, Pesnik A. v Lučah, 171. S: |Tine Debel j a k], Miniaturna izdaja Aškerca, 13. apr. SD: K slavnosti na A.-čevem domu, 15. maja. SJ: Marja Boršnik, Slovenka I, 170, 172; R[udolf| Mole, K A.-če-vemu Primožu Trubarju, 190—192. SKG (Bgd): Tone Potokar, A. A. u miniaturnom izdanju, 545—546. Sod: Janko Liška, Marja Boršnik-Škerlak: Aškerc |ocena(, 467—171, 522—525. Strmšek Pavel, Šmarsko-rogaško-kozjanski okraj (Šmarje pri Jelšah): 2, 11, 15, 26. Šorli Ivo, Moj roman; 60. Trinko G., Storia politica, letteraria ed artistica della Jugoslavia (Udine): A. A. 131. Ušeničnik Aleš, Izbrani spisi VI: 235—249, 250, 254, 256, 299. Wester Josip, Splošno kazalo PV 1895—1940: 12, 67, 68. ŽS: Erna Muser, Marja Boršnik-Škerlak: Aškerc [ocena], 85—87. 1941 DS: Dušan Ludvik, Dragotin Kette: Zbrano delo. Uredil France Koblar [ocena], 156—161; Vratuša Anton, Doneski k poznavanju Slovencev med Rusi do leta 1900 s posebnim ozirom na Prešerna, 203, 205; Anton Vratuša, Korš in prešernoslovje, 331, 333, 419, 420, 421, 423 do 425; Joža Lovrenčič, Ana Wambrechtsamer: Danes grofje celjski in nikdar več [ocena], 347; France Jesenovec, Anton Vratuša: Leveč in Ljubljanski Zvon [ocena], 351. HE (Zgb): A. S-k. [S 1 o d n j a k], A. A., I 692—693. J: Umberto Urbani, A. A. 23. in 24. sept. LZ: Alfonz G s p a n , Dragotin Kette: Zbrano delo. Uredil France Koblar [ocena], 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91. S: Umberto Urbani, A. A. 23. sept. SJ: France Koblar, Delo Ivana Cankarja v Zadrugi II, 72, 77, 79, 85; Marja Boršnik, Slovenka II, 93, 100; Marja Boršnik, Dve A.-čevi pismi, 125—127. Slovenski list (Buenos Aires): A. A, 25. jan. Urbani Umberto, Piccolo mondo sloveno —- Mali slovenski svet (Lj): 26—27, 28—45, 88—89, 104—105, 244—249. Vratuša Anton, Leveč in Ljubljanski Zvon: 6, 20, 28, 31, 35—36, 37, 39, 41, 42, 43, 45, 49, 51, 52, 53, 55, 62, 65, 69, 72, 73, 75, 77. 1942 DS: Tine Debeljak, Silvin Sardenko, 142, 205; V[inko| Beličič, Umberto Urbani: Piccolo mondo sloveno — Mali slovenski svet [ocena|, 315. SN: Pred 30 leti je umrl A. A, 10. jun. Meyers Lexikon8 (Leipzig): Slowenen, Literatur, IX 1723. Zadrugar: D[amjan[ V|ahen[, A. A, 129—130. 1943 J: P[avel] St[rmšek], Šestdesetletnica pesmi »Mutec Osojski«, 27. nov. 1944 Breznik Anton, Jezik naših časnikarjev in pripovednikov (Cvetje 19): 71. Todorov Sn. P, Slavjanite i bulgarskata literatura. Literaturni statii (Sofija): A. A., 88. 1945 Ilustrirani vjesnik (Zgb): Vilko Ivanuša, A. A. pjesnik ugnjetenih i potlačenih, br. 10, str. 8. Podoba Ivana Cankarja: Miha M a 1 e š , Nedokončana »Knjiga« mladega Ivana Cankarja, 30; Anton Praprotnik, Razvoj Cankarjeve osebnosti, 43, 44; France Dobrovcljc, Literarni psevdonimi Ivana Cankarja, 81; Ivan Albreht, Kadar brskam po spominih za Ivanom Cankarjem, 175—176; France Dobrovoljc, Iz pozabljenega Cankarja, 193, 194 (»13. septembra zvečer« = CZS XXI, 59, 60); Fran Govekar, Portretne karikature, 210 [ponatis iz E. 12. sept. 1896]. Umetnost (Lj.): Fr. Dobrovoljc, Imensko kazalo za CZS I-XX, 183. VMb: Milan Kajč, Neznani A., 11. avg. 1946 Anton Aškerc, Zbrano delo I: Marja Boršnik, Opombe, 333—394 [gl. AB I. oddelek pod 1946]. Bulgarska istorija za VII klas na gimnaziite (Sfj): 265 (o A.-čevih pesmih z bolg. motivi]. Gerlanc Bogomil, Ivan Cankar glasnik naših dni (Lj): Štefka Bulo-v e c , Cankarjevo delo (Bibliografski pregled), 32. Izbrane pesmi Simona Gregorčiča (Lj): Mirko Rupel, Simon Gregorčič v življenju in pesmi, 15, 23, 24, 40, 45, 53, 59, 62, 63, 67—71, 85; Mirko Rupel, opombe, 342. LjKol 1947: [Ignac Koprivec], A. A., 9. jan. [Isto v LjKol 1948]. Razgledi (Trst): Andrej Budal, Gregorčičeve domoljubne pesmi, 321. SPor: dm [Dušan Moravec), Zbrano delo A.-a, A.-a I [ocena), 15. dec. VSPZ (Trst): Ivo M a r i n č i č , A. A., št. 6, str. 5—7. Zgodovina slovenskega slovstva za viš. razr. sred. šol (Gorica) [Napisali Vinko Beličič, Alojz Gerzinič in Martin Jevnikar]: 139, 156, 159, 161, 162—167, 168, 170, 171, 181, 188, 189, 192, 196. 1947 Glas mladih (Trst): i. č., Mesto A.-a v slovenski literaturi, 7. avg. Gregorčič Simon, Zbrano delo I: France Koblar, Opombe, 382, 422. Kersnik Janko, Zbrano delo I: Anton Ocvirk, Opombe, 286! LdP: I[van] P[otrč), Ob izidu prve knjige A.-čevih zbranih del, 28. jan. Ld Td (Trst): Marja Boršnik, A. A., 26. jun., 3. jul. Naš tisk (Lj): A. A., Zbrano delo [knjižno oznanilo], 11, 46. Obz: Stanko Javor [Janež], A. A. Zbrano delo I Iporočilo], 91—92. Org V (Lj): A. A. Zbrano delo I [ocena], 31. Papierkovvski Stanislav K., Tworczosč literacka narodow poludniowo-slo-wianskich: Serbow, Chorwatow, Slowiencow i Bulgarow (Lublin):.. . (prim. poročilo E. Fincija, Književnost 1947, 498). Slovensko (Turč. Sv. Martin): Jan F r y d e c k y, A. A. 24—25 (AZ 1957, 182). ZČ: Vladislav Fabjančič, Ljubljanski mestni arhiv, 178—180. 1948 ADK 1949: France Puncer, Spomini na A.-a, 121—123. [Andoljšek Janez], Kratek pregled slovenske književnosti (Celje): 25. Biilgarski ezik i literatura za VI klas na gimnaziite (Sofija): A. A. 188—191. B[oršnik] M[arja], Pregled slovenskega slovstva: 64—66, 67, 75, 81, 82, 103, 111, 122, 126, 139. Cankar Izidor, Pisma Ivana Cankarja: I 20, 24, 28, 31, 34, 41, 44, 45, 89, 90, 92, 94, 95, 98, 100, 101, 103, 104, 105, 107, 108, 110, 111, 125, 164, 173, 176, 180, 195, 201, 202, 203, 207, 208, 209, 210, 211, 212, 241—263, 264, 265, 266, 267, 362, 369, 445, 464, 530; II 5, 47, 48, 51, 52, 56, 67, 91, 102, 104, 109, 177, 184, 194, 215, 216, 218, 219, 220, 268, 269, 290, 291, 311, 312, 339, 353, 354, 360, 361, 363, 364, 369, 441, 442, 443, 444, 454, 475, 507; III 150, 252, 359, 364. Gregorčič Simon, Zbrano delo II: France Koblar, Opombe, 341, 342, 343, 347, 351, 352, 356, 359, 371, 393, 429, 439. KMD: France Kotnik, Dr. Jože Rakež, 158. Milčinski Fran, Cvetje in trnje (Lj.): Fran Milčinski, Življenjepis mojega peresa, 11; Anton Slodnjak, Opombe, 368—369. Razgledi: (Trst): Lino Legiša, Svet ob morju v leposlovju, 161—162; Miroslav R a v b a r , Od Prešerna do Cankarja in Zupančiča, 28. SBibl 1945—1947; 67, 97. Slavjani (Sofija): Štefan Karakostov, Aprilskoto v'stanie i slavjan-skija svjat, A. A., 106. SR: Marja Boršnik, A.-čeva pisma Vidicu, 105—117. Župančič Oton, Izbrane pesmi (Klasje 9—-10): Janko Glazer, Opombe, 148—149, 175—178. 1949 Aškerc Anton, Pripovedne pesmi: Ivan Potrč, A.-čeva pripovedna pesem, 5—21; A. A„ 153—154; Opombe, 154—159. Cankar Ivan, Na klancu (Klasje 18—19): Boris Mer ha r, Opombe, 186, 193—194, 196. Cvetko Dragotin, Risto Savin: 18, 30—35, 42—48, 51—53, 54, 59—61, 72, 190, 191, 193, 194. DEn: Ob obletnici smrti pesnika A.-a A.-a, 10. iun. Iskra (Celje): Rafko Dobovišek, Razvoj slovenske kritike (Ob splošnem razvoju slovenske književnosti), 94, 95. Kette Dragotin, Zbrano delo: France Koblar, Opombe, I 268—273, 275, 276—290, 291, 292, 293, 302, 304, 310, 313, 314, 315, 336, 339, 343; Dragotin Kette, Pisma, II 122, 134, 136, 146, 196; France Koblar. Opombe, II 301, 305, 306, 307, 309, 310, 318. Književnost (Bgd): Eli Finci, Jedna poljska istorija naše književnosti, I 498; Mladen Leskovac, Povodom zbornika Jugoslovenska poezija, II 308. NOja: Marja Boršnik, Zupančičeva pisma A.-u in Ketteju, 390—400; Alfonz G s p a n , O prvih Cankarjevih pesniških poskusih, 568. SBL: Sr [Šlebinger], Pintar Luka, II 347, 348, 349; Sr [Š! eb i n g e r|, Pirjevec Avgust, II 360; Sr [5 1 e b i n g e r], Požar Lovro, II 469; Kr |Kob-1 a rj, Prijatelj Ivan, II 573, 575. SKT: Anton Aškerc: Pripovedne pesmi. Uredil Ivan Potrč [poročilo], 239— 240. SR: Janko Glazer, Anton Aškerc, Zbrano delo I [ocena], 155—160. Strakhovsky I. Leonid, A Handbook of Slavic Studies (Cambridge): A. A. 521. Stritar Josip: Izbrane pesmi (Celje): France Koblar, Uvod, 33, 43. 1950 Bol'šaja sovetskaja enciklopedija (2. izd.): A. A., III 581. Cankar Ivan, Odabrani kritički i polemički spisi. Izabrala Marija Boršnik (Bgd): Predavanje o slovenačkoj literaturi, 107, 113, 114—115; Književno pismo, 150—152; Pisma Jeremijina, 157—159; A. A. i njegovo doba, 160—167; Fr. Dobro volje, |komentar], 212, 216, 217, 218, 219. KMD: -om- [Janko Moder], Otona Zupančiča življenje in delo, 110. Legiša Legino, Antologija slovenačke poezije (Novi Sad): Tone P o t o k a r , (tolmač besed za Srbe], 134—153; Tone Potokar, Napomene i objaš-njenja, 331; Lino Legiša, Slovenačka poezija, 347—348. MbV: K[ov i č Kajetan], A.-čeve pripovedne pesmi [ocena], 18. jan. MIR: Herbert G run, A. A. pripovedne pesmi [ocena], 1949/50, 279—281. Nazor Vladimir, Veli Jože (Klasje 20): Viktor S mole j, Opombe, 102. Aškerčev zbornik 17 257 NOja: Vlado Novak, Antologija A.-čevih pripovednih pesmi, 431—432; Karel B a č e r, A.-čevo pismo novomeški Narodni čitalnici, 607—608. NS: Ffrance] D[o b r o v o 1 j c], A. A. Pripovedne pesmi [ocena], 257—260 SBibI 1948: 41. Tavčar Ivan, Cvetje v jeseni (Klasje, 22): Marja Boršnik, Opombe, 96. Žetev. Berilo za IV. razr. osnov. šol. Sestavile Cegnar Ivanka i. dr. 2. popr. izd. (Trst): A. A., 49 [povzeto po Zgodovini slovenskega slovstva, Gorica 1946]. 1951 Aškerc Anton, Zbrano delo II; Marja Boršnik, Opombe, 455—517 (gl. AB I. odd. pod 1951). Beseda: France Bernik, Ob novi izdaji Cankarja, 85—86. Boršnik Marja, Fran Celestin: 203, 237, 281—282, 287. Cankar Ivan, Bela krizantema (Klasje 28); Dušan Pirjevec, Opombe, 88, 104. Cankar Ivan, Izbrana dela: Boris M e r h a r in France Dobrovoljc, Opombe, I 488, 489, 491, 499, 503—504, 506, 508, 510, 514, 533, 548, 553, 554, 555, 560, 566; II 434, 435, 437, 441, 450, 452, 456, 466—467, 474, 478. Cvetnik naše reformacijske misli: Bogomil G e r 1 a n c , Opombe, 169 do 170, 170. Gregorčič Simon, Zbrano delo: France Kobiar, Opombe, III 450—451, 481, 483—484; IV 415, 434, 436, 455—456, 477, 490 (gl. tudi AB odd. IV/2 pod Gregorčič). JKol 1952; L[ino] L[egiša[, Naše morje v našem slovstvu, 116. Književnost (Bgd): -i-i [Eli Finci], Slovenačka poezija na italijanskom. I 92. Kristan Etbin, Izbrano delo (Klasje 23): Dušan Moravec, Opombe, 211. MIR: Ivan Skušek, Najnovejša antologija slovenske poezije v italijanščini, 1950/51, 493, 494. NOja: Božidar Borko, Italijanska antologija slovenske poezije, 185, 187, 188; Janko G 1 a z e r , V spomin dr. Janku Šlebingerju, 242, 244. NS: Lino L e g i š a , Ob Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev, 1039, 1041, 1042—1044, 1045, 1046, 1128, 1131. Obz: Ivan Regent, »Ljudski oder« v Trstu, prva slovenska ljudska univerza, 553. PDk: France Dobrovoljc, Slovensko leposlovje v angleškem prevodu, 11. febr.; A. A., 10. maja. Razgledi (Trst): Ivan Regent, Tržaški ljudski oder, prva slovenska ljudska univerza, 389. Salvini Luigi, Sempreverde e rosmarino (Roma): 17, 36, 41, 43—45, 54, 55, 63, 75, 86, 87, 134, 142—144, 154—155, 162, 163, 175, 176, 179. SBibI 1949: 39. SKT: A. A. Zbrano delo. Druga knjiga. Uredila in z opombami opremila Marja Boršnik (poročilo], 120. Soča: A. A. pesnik junakov, 27. jan. SPor: Lino Legiša, Zimzelen in rožmarin. Antologija slovenske poezije v italijanščini, 20-21. febr. Ljegiša Lino], Nov glas o Salvinijevi antologiji, 25. apr.; Lino Legiša,Druga knjiga A.-čevega Zbranega dela, 12. jan. SR: Karel B a č e r , »Nikdo« — A.-čev psevdonim?, 133—135. Trdina Janez, Zbrano delo III: Janez Logar, Opombe, 567, 594, 595—596. Die VVeltliteratur (Wien): A. A., I 102. 1952 Beseda: P[avle] Vozlič, Zbrano delo Simona Gregorčiča, IV. knjiga. Pisma, [ocena], 373. Cankar Ivan, Izbrana dela: Boris Mer h ar in France Dobrovoljc, Opombe, III 565, 568; IV 492; V 509, 529. Celjski zbornik 1951: Vlado Novak, Delež celjskega okoliša v razvoju slovenskega slovstva, 114—115, 119, 120, 122; Pavel Strmšek, Celjski literarni almanah, 240. Istorija jugoslovenske književnosti za ekonomske srednje škole (Skripta). 2. izd. (Bgd): A. A. 303—306. Kersnik Janko, Zbrano delo V: Janko Kersnik, Stricu v Ameriko III, 136; Janko Kersnik, Balade in romance, 299—322; Anton Ocvirk, Opombe, 541, 542, 617—623. Legiša Lino — Novy Lili, Lirika v času moderne (Klasje 32): 267, 271, 272, 278. LD: Joža Mahnič , Cankarjeva izbrana dela. Drugi zvezek, [ocena], 12. jan. NOja: Božidar Borko, Italijanski glasovi o slovenski poeziji, 385, 386; Anton Kovačič, A.-čevo pismo slovenskemu recitatorju, 396—397; J[anko] Gflazer], Še neobjavljeni A.-čevi verzi, 397. NRazgl: Božo Vodušek, Mile Klopčič: Divji grm. Prevodi in prepesnitve. [ocena], št. 12, str. 22; Ivan S top ar, Slovenski klasiki, št. 17, str. 24. NS: Stanko Škerlj, Salvinijeva italijanska antologija slovenskega pesništva Zimzelen in rožmarin, 167, 173, 174, 266, 267, 268, 270, 271, 272. PDk: St[ano] K[osovel], Pesnik »Jadranskih biserov«. Ob 40-letnici smrti A.-a A.-a, 1. jun. Prijatelj Ivan, Izbrani eseji in razprave I: Anton S1 o d n j a k , Ivan Prijatelj, XIX—XX, XLI; Ivan Prijatelj, Literarna zgodovina, 17, 29; A. A., 477—514, 624—626; Josip Murn Aleksandrov, 532, 538. Radovič Djuza, Antun Aškerc. Poseban otisak. Beograd. Novo pokolenje. 26. str. 8°. [Posebni odtis predgovora iz: A. A. Odabrane pesme; gl. tudi AB odd. 11/14 pod 1952.] Razgledi (Trst): Marja Boršnikova, Marica Bartol-Nadlišek in njena »Slovenka«, 31; Vladimir Bartol, H »Kritikam« Josipa Vidmarja, 223, 273, 275, 362; Lino Legiša, Dr. Ivan Prijatelj, 215, 216. SBihl 1950: 60. Soča: A. A. Pesnik balad »Stara pravda« in herojskih pesnitev, 14. jun. Storia letteraria dei popoli slavi a cura di Enrico Damiani (Firenze): Matija Murko, Letterature degli slavi meridionali, A. A., II 150 |Prevod iz: Die osteuropaischen Literaturen... Berlin 19(08); gl. AB 1936, str. 87|. Gregorčič Simon, Izbrane pesmi (Koper): Marjan Urbančič, [spremni esej|, 140. Janež Stanko, Slovenska književnost (Mb): 279, 282, 303—309. Književnost (Bgd): M|iodrag| S[t a m a t o v i č|, Slovenačka književnost u novim beogradskim izdan j ima, I 384. KolMD (Celovec): Martin Jevnikar, Imeli smo može..., A. A., 108— 109 LD: B[ožidar) Bjorko], Srbska izdaja A.-čevih pesmi, 14. marca. NOja: Janko Glazer, Zupančičeva pisma dr. Franu Zbašniku, 23, 33; Janko Glazer, Petdesetletnica Študijske knjižnice v Mariboru, 345: Marja Boršnik, Pogovori s pesnikom Gradnikom I, 504, 505, 507, 734; Tone Potokar, A. v srbščini, 611—614. NSod: St|ano| K[osovel[, Nobelove nagrade, Švedska akademija in kulturni stiki med Švedi in Slovenci, 280—283. NRazgl: Filip Kalan, Zapiski o slovenski književnosti, št. 23 (21. sept.), str. 14. Povijest književnosti naroda Jugoslavije (Pula): A. A. 399—402. Prijatelj Ivan, Izbrani eseji in razprave II: Anton Slodnjak, Uvod, XXIV. SBibl 1951: 19, 213, 233, 241. Svane, O. Gunnar, Jugoslaviske noveller (Kobenhavn). A. A., 38. Žganjer Branimir, Izbor iz slovenske lirike (Zgb): Fran Petre, Raz-vitak slovenske poezije, 23, 25, 26, 87. 1954 Anton Aškerc, Odabrane pjesme (Sarajevo): Dragutin Ba jo, A. A., 41— 51 [izd. v latinici; gl. tudi AB II/6 pod 1954J. Barac Antun, Jugoslavenska književnost (Zgb): 232, 234—236, 283-284, 285, 287. Boršnik Marja, Pogovori s pesnikom Gradnikom [ponatis iz NOja 1953 in 1954]: 28, 30, 84, 101, 136, 149. Bratko Ivan, Teleskop (Lj): 86. CZS XXI: Ivan Cankar, Trinajstega septembra zvečer, 59, 60; Ivan Cankar, Odgovor na Dermotovo kritiko mojih pesmij, 170, 173; Ivan Cankar [?), Lirske in epske poezije [ocena], 185—186; France Dobrovo 1 j c , Opombe, 230, 231. Koblar France, Novejša slovenska drama I (Klasje 33—34): 246—249, 302, 304, 314—316, 323. Kraigher Lojz, Ivan Cankar: 52, 157, 175, 177—180. Murn Josip, Zbrano delo: Dušan Pirjevec, Opombe, I 325, 328, 332, 333, 334, 336, 339, 341, 343, 360, 370, 374, 388, 397, 402, 422, 426, 454, 458, 493; II 342, 344, 345, 346, 361, 368, 373, 378, 386, 391, 394, 396, 397, 400, 401, 402, 403, 404, 405, 406, 407, 408, 409, 410, 411, 412, 413, 414, 415, 424, 427, 431, 432, 433, 434, 435, 436, 437, 440, 442, 443, 451, 512; Josip Murn, Pisma, II 66, 70, 84, 97, 100, 110, 114, 115, 116, 117, 125, 132, 134, 135, 141, 142, 143, 145, 146, 148, 160, 166, 179, 180, 182, 184, 186, 187, 189, 197. NOja: Marja Boršnik, Pogovori s pesnikom Gradnikom II, 279, 463. 521; Ivan Podržaj, Marginalije k petdesetletnici A.-čevega »Primoža Trubarja«, 563—567; Anton Slodnjak, Delež Štajerske v slovenski književnosti, 571, 572, 576; Marja Boršnik, Našli boste sebe, 617. NRazgl: Filip K a 1 a n, Zapiski o slovenski književnosti, št. 2 (23. jan.), str. 15—16; št. 6 (20. marca) str. 13; št. 7 (3. apr.) str. 11, št. 9 (8. maja) str. 11; Jože Pogačnik, Književnik izpod Storžiča, št. 10 (22. maja) str. 15. NSod: Josip V i d m a r , Literarni in drugi problemi, 355—356; Umberto Urbani, Jugoslovanska slovstvena dela v italijanskih prevodih, 463, 466; Bratko Kreft, Zapisnik o Zmaju Jovanu Jovanoviču, 501, 505 (ponatis v knjigi Portreti 1956, 111, 115]; Franc Z a dr a v ec, O razvrednotenju nekaterih vrednot, 708; Dragotin Cvetko, F. S. Vilharjevi stiki s Slovenci, 909; Dušan Pirjevec, Boj za Cankarjevo podobo, 1115. Premužič Ljerka, Repetitorij jugoslavenske književnosti III. Romantika i realizam (Zgb): A. A., 66—67. Republika (Zgb): Vladimir Bartol, Slovenska književnost i njena dialektika, 78. SavV: [Gustav Grobelnik], Obnovimo domačijo pesnika balad in romanc, 1. okt. Savkovič Miloš, Jugoslovenska književnost (Bgd): II 75—79. [isto v 2. izd. 1956, 218—222|. SBibl 1952: 19, 25, 50, 56, 70, 292. SR: Bogomil Gerlanc, Oprema slovenske knjige ob nastopu moderne, 342, 343. Sveznadar (Zgb): A. A., 48. Trdina Janez, Zbrano delo VI: Janez Logar, Opombe, 346, 349, 405. VValder VVolfram, Ivan Cankar als Kiinstlerpersonlichkeit (Wien): 21, 22—23. Die Weltliteratur (Wien): Hafner Stanislaus. Slowenische Literatur, III 1657. Žmavc-Baranova Ivanka, Bibliografija del Janka Glazerja; 10, 13, 15, 17, 18. 1955 Anton Aškerc, Odabrane pesme (Sarajevo): Dragutin Bajo, A. A., 33— 44 [izd. v cirilici; gl. tudi AB 11/14 pod 1955|. Bori (Koper): France Dobro volje, A. A. in F. T. Marinetti, 391—392. Boršnik Marja, Kratek bibliografski pregled slovenskega slovstva: 8, 20, 38, 47, 51, 81. Cankar Ivan, Izbrano delo VIII: Boris Mer h ar in France Dobrovo 1 j c , Opombe, 467. CT: [Jurček Krašovecj, Obnovimo domačijo pesnika Balad in romanc (intervju s predsednikom obnovitvenega odbora Gustavom Grobelnikom), 3. jun. Dobrovoljc France in Verstovšek Zvone, Dve imenski kazali: 4—5, 42. EJ (Zgb): A[nton] SI [od n j a k], Aškerc Anton (Gorazd), I 227—228. ELZ (Zgb): Aškerc Anton, I 259—260. GSM: Nikolaj Preobraženskij, Pelin in žolč, 59. JiS Janko J u r a n č i č , Antun Barac, Jugoslavenska književnost [ocena]. 1955/56, 27; Franc Zadravec, Pogovori o jeziku in slovstvu [ocenaj, 1955/56, 60. KolKK 1956: Branko Berčič, Ob dveh A.-čevih jubilejih, 34—36. KMD 1956: Dve obletnici, |1.[ A. A., 130—131. KolPD 1956: Dušan Pirjevec, Ob prazniku slovenske moderne, 86. Mahnič Joža, Oton Zupančič (Mb): 8, 10, 12, 19, 25—26, 55, 58, 74, 90, 96. NRazgl: Jože Pogačnik, Marginalije (Ob knjigi dr. Stupan- Tomin-škove, Od Prešerna do Cankarja), 354. Novšak France, Slovenske balade in romance: Beseda bralcu 3, 4, 5, 6, (Urednikov komentar k pesmim), 305—308; Podatki o pesniku, 313 [gl. tudi AB I pod 1955 č]. NSod: Marja Boršnik, Več Prežiha, 65; Anton Ocvirk, Slovenska moderna in evropski simbolizem, 195, 208, 209, 210, 213, 214; Dušan Pirjevec, O liriki slovenske moderne, 253, 254, 257; France Dobrovoljc, Marja Boršnik: Kratek bibliografski pregled slovenskega slovstva [ocena], 519, 520, 521; Dragotin Cvetko, Stiki Jana Lega s slovensko glasbo, 915, 916, 919, 923, 1083. Pogovori o jezik« in slovstvu (Mb): Anton Slodnjak, Delež Štajerske v slovenski književnosti, 7, 11 [prvič natisnjeno v NOja 1954]. Priročni leksikon (Lj): (Stanko Janež), A. A., 42—43. Radovič Djuza, Ličnosti i dela (Cetinje): A. A., 158—192. Stupan-Tominšek Helena, Od Prešerna do Cankarja (Mb): 19, 178, 181, 193—205, 206, 216, 220, 242, 243, 259. Suhadolnik Stane, Pesmi o morju (Koper): Uvod, 9 [gl. tudi AB I pod 1955 čj. Vjesnik (Zgb): T[one[ P[otokar]: Stogodišnjica rodjenja A.-a A.-a, 24. dec. Zbornik filozofske fakultete II (Lj): Preobraženskij Nikolaj, Osemdesetletnica Puškinove povesti v slovenščini (:»Gospodična kmetica«, 1875 do 1955:), 325—326. 1956 Akademski pevski zbor »Tone Tomšič«. Koncert ob desetletnici zbora in v počastitev stoletnice rojstva Antona Aškerca. Matija Tome, Stara pravda (Lj): Janko Liška, Stara pravda, 35—40; Anton Aškerc, Stara pravda 44—66 [ponatis z ilustracijami Iveta Subica[. BLZ (Zgb): I a, 43, "99—100, 107, 133, 162, 236, 282, 285, 294, 295, 296, 301, 303, 310, 314, 322, 327, 333, 336, 350, 351, 354, 355, 356, 357, 367, 369, 372, 373, 375, 382, 387, 408, 414, 430, 432, 440, 446, 455, 456, 461, 463, 464, 465, 478, 479, 481, 483, 488, 495, 496, 499, 500, 501, 503, 504, 505, 506, 507, 519, 521, 531, 536, 539, 548, 549, 550, 561, 562, 570, 578, 602, 603, 616, 623, 631, 634, 635, 636, 658, 659, 660, 676, 683, 807, 809, 825, 833. Borba (Zgb): K. M. |Proslave 100 godišnjice smrti (sic!)[ A. A.-a u Ljubljani 11. jan; Proslava 100 godišnjice rodenja A.-a A.-a u Moskvi, 11. jan. Cankar Ivan, Eseji, kritike i feljtoni. Za štampu priredila Milica Carcara-čevič Odabrana dela I. C, knj. 5; [cir.] (Bgd): Predavanje o slovenačkoj literaturi, 123, 124—125; Anton Aškerc, 233—244; Pisma Jeremijina, 246, 247—248; A. Aškerc: Pesme (Peta zbirka...), 250—252; Anton Aškerc i njegovo doba, 253—260; Dragotin Kete [!], 283—285; Književno pismo, 287—289; Oton Zupančič: Preko ravni, 295; Fr. Dobrovoljc, [Na-pomene], 329, 330, 339—340, 341—343, 344, 345, 346, 347. 350. Cankar Ivan — slovenski pisatelj (Lj): France Dobrovoljc, Življenje Ivana Cankarja, 35; Izidor Cankar, Obisk na Rožniku, 45, 48 [gl. Boršnik AB 1936, 89; pogl. V pod 1911 DSJ. Celjski gledališki list: Gustav G r o b e 1 n i k , A. A. in Celjsko pevsko društvo, 266—268. CT: vin [Vlado Novak], A.-čevo jubilejno leto; Fran Roš, Ob stoletnici rojstva pesnika A.-a A.-a; -c. -k. [Krašovec Jurček], Pesnik A. si je pred sedemdesetimi leti postavil vprašanje: bog ali človek (Razgovor z akad. kiparjem Cirilom Cesarjem); Vlado Novak, Zapiski ob stoletnici A.-čevega rojstva, 6. jan.; Grobelnik Gustav, Obnova A.-čeve domačije gre h koncu; [Krašovec Jurček], Kulturne prireditve in publikacije ob 100 letnici rojstva pesnika A.-a; Stoletnico A.-čevega rojstva so proslavili tudi v Moskvi, 13. jan.; [Vlado Novak], Jubilejne prireditve ob stoletnici A.-čevega rojstva, 25. maja; Jubilejne svečanosti ob 100 letnici A.-čevega rojstva [program], 1. jun.; vin |Vlado Novak], V znamenju pesnika »Stare pravde«; J. [Jok oš Jože], Šmarje pri Jelšah ob A.-čevi 100 letnici; G[ustav[ G[robelnik], Fr. Ks. Meško o A.-u, 8. jun.: V trajen spomin pesniku balad in romanc A.-u A.-u [poročilo o slavnostih v Celju, Šmarju pTi Jelšah in Rimskih Toplicah], 15. jun.; Fr[an] B[olkaj Mutec Osojski in njegov grob, 26. okt.; [Tine Orel], Zaključna prireditev za proslavo 100 letnice A.-čevega rojstva, 14. dec. DEn: A. A. [kratek zapisek ob stoletnici, pod reprodukcijo Maleševega lesoreza A.-a A.-a], 13. jan.; Peter Dornik, A.-čeva domačija, 8. jun. [poleg članka ponovno isti lesorez kot 13. jan.]. Encyclopedie de la Pleiade (Pariš). Histoire des Litteratures II. Littera-tures occidentales: Cyril W i 1 c z k o w s k i, A. A, 1375. Galeb (Trst): Mara Samsa, A. A. (Ob stoletnici rojstva), 72-73. Glas Gorenjske: Ob stoletnici [A.-a A.-a], 13. jan. Izvestje srednjih šol s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem ozemlju za šolsko leto 1955/56 (Trst): Anton Kacin, A. A. in realizem. Obrobne misli ob stoletnici rojstva, 3—9. Jednota (Daruvar): [Franta Burian], A. A. k stemu vyroči jeho naro-zeni, 7. jan.; C[estmir[ Nemec, Velkomyslny čin. Poznamka prekla-datelova, 21. jan. JiS: Franc Zadravec, Ob A.-čevi stoletnici, 1955/56, 108—114; Viktor Smole j, Marja Boršnik, Kratek bibliografski pregled slovenskega slovstva [ocena], 218; Slavko Fras, Cankarjevo delovanje pri časopisu »Der Suden«, 1956/57, 22, 23; Joža Mahnič, Slovstvena vzgoja v nižji, 1956/57, 69—70 (Čaša nesmrtnosti), 73. Kmečki glas (Lj.): Pesnik kmečkih puntov, 14. jun. Knjiga 56: Cv[etko] A|nton| K|ristanj, Nekaj besed o slovenskem svobodomiselnem tisku, 297, 299. Književne novine (Bgd): Djuza R a d o v i č , A. Sto godina od rodenja slo-venačkog pesnika, 8. jul.; M[ilan] Rakočevič, Na poziv Bratka Krefta 5,—12. avg. LD: V ponedeljek bo v Ljubljani odkrita A.-čeva spominska plošča, 7. jan.; Lepa proslava stoletnice A.-čevega rojstva, 10 jan.; Proslava A.-čeve obletnice v Zagrebu, 26. apr.; Akademija ob stoletnici rojstva A.-a A.-a, 8. jun.; A.-čev spomenik v Celju, 9. jun.; hm [H a m Drago|, A.-čeva proslava v Celju in okolici, 11. jun. LdP: Pesnik »Stare pravde«. Ob stoletnici rojstva A.-a A.-a, 8. jan.; Proslava stoletnice rojstva A.-a A.-a (v Moskvi), 8. jan., 11. jan.; Odkritje spominske plošče A.-u A.-u, Hinko Smrekar; A. na Grmadi, 10. jan.; Proslave ob A.-čevi stoletnici, 7. jun.; Slavnosti v spomin A.-a A.-a, 5. jun.; F[ranc| K|r i v e c), A.-čeva domačija v [!] Senožetih — kulturni spomenik, 11. jun.; Pesniku balad in romanc v spomin. V Ljubljani so odkrili spomenik A.-u A.-u, 16. jul.; S|ergej| V[ilfan], Sodobni prijemi v urejanju arhivov |o A.-u arhivarju|, 25. sept.; Zaključna prireditev ob 100 letnici A.-čevega rojstva, 10. dec. LdP, priloga Radio: A. A.: Stara pravda [Uvod k radijskemu literarnemu večeru 12. jan.], 7. jan.; A.-čev odnos do Slovanov [napoved radijskega literarnega večera s predavanjem Marje Boršnikove 31. maja], 26. maja. Matajur (Videm): A. A., pesnik slovenskih balad, romanc in epov, št. 2, 16.—31. jan. NOja: Branko Rudolf, Ob stoletnici A.-čevega rojstva, 85—90; Janko G 1 a z e r , Spominu Frana Ellerja, 316. Nova pot (Lj.): Jože Gregorič, Od Vodnika do danes, 249—250. NRazgl: Breda Pogorelec, Nekaj misli ob jubileju Marje Boršnikove, 69; France Vodnik, Ob smrti Frana Ellerja, 89. NSod: Viktor S mole j, Poezija zapadnyh i južnyh Slavjan [ocena], 165, 166; Marja Boršnik, Aškerc, 193—201. NŽ: Meta Sever, Dr. Marja Boršnikova, 49; Marja Boršnik, A.-čev odnos do žene 77—80; Erna Muser, Ob devetdesetletnici Kristine Su-lerjeve, 171, 172. Obz: Fran Roš, Zmagovita pravda A.-čevega rodu [intervju s pesnikovim nečakom Antonom Aškercem ml.], 26—29. Otečestven front (Sofija): Sv. Markov, Velik slovenski poet i prijatel na bulgarskija narod, 6. jun. (br. 3662 str. 3). PDk: d. f. Delo in pomen A.-a A.-a, 10. jan.; Slovensko pesništvo v ruskih prevodih [posnetek po članku Fr. Dobrovoljca v SPor 25. jan 1956], 29. jan.; Zorko Jelinčič, A. A., pesnik naše obale po nabrežinskem bregu. Ob petdesetletnici »Jadranskih biserov«, 9. in 16. jun.; R. P. Barkovljanski pristan |fragment ribiških spominov na A.-a], 23. avg. PrimN (Nova Gorica): Duša Ferjančič, Ob 100-letnici A.-čevega rojstva, 7. jan. Prosvijeta (Zgb): B[ranimir] Ž[ganjer], Pjesnik jugoslovanskoga bratstva. Povodom stogodišnjice rodenja A.-a A.-a, št. 425 (mart) str. 9. Radnik (Bgd): Gajič Voj. Z., A. A., 12. jul. Republika (Zgb): Antologija slovenske lirike na engleskom, br. 4. str. 15. SJadr (Koper): Stoletnica A.-čevega rojstva, 13. jan. Slavia (Praga): Marja Boršnik, A.-čev odnos do Slovanov, 594—605. Slavjane (Moskva): M. Ryžova, A. A., No 1, 50—51; Pamjati A.-a A.-a [fotogr. s proslave v Moskvi], No 2, 59 (prim. SPor 17. marca 1956 in AZ 1957,. . .). Slavjani (Sofija): V a s i 1 e v S., Goljam poet i plemenen Slavjanin (A. A.), III 33. Slovenečki poeti. Prigotvile Srbo Ivanovski i Gane Todorovski (Skopje): Janko Kos, A. A., 15. Slovenski izseljenski koledar 1957: Stanko Janež, Pesnik A. A. Ob stoletnici rojstva, 38—41. SPor: S|tanka] G|odnič|, Ob stoletnici rojstva A. A.-a, 8. jan.; Odkritje spominske plošče pesniku A.-u A.-u, 10. jan.; Posnetek z A.-čeve proslave v Moskvi [slika], 15. jan.; France Dobrovoljc, Prešeren in Aškerc v novih ruskih prevodih, 25. jan.; bp [Bogdan Pogačnik], »Pojo, pojo, da še nikdar tako...«, 14. marca; F[rance] D[o b r o v o 1 j c], Moskovska revija »Slavjane« o A.-u A.-u, 17. marca; R[uža[ L[ucija| P[e t e 1 i n o v a], V Zagrebu so proslavili 100-letnicc A.-čevega rojstva, 4. maja; M]ilan| B[o ž i č], V Celju so odkrili spomenik A.-u A.-u, 10. jun.; M[ilan] B[o ž i č], Proslave ob 100-letnici A.-čevega rojstva, 11. jun.; Iz Sofije. Ob A.-čevi stoletnici, 17. jun.; Ljubljana je dobila A.-čev spomenik, 16. jul. SlovV (Celovec): Ob stoletnici rojstva A.-a A.-a; Slovenija časti pesnika; Tudi v Moskvi so proslavili A.-čevo stoletnico, 13. jan. Tov: Lojze Zupane, Stari Mozirčani o pesniku A.-u, 428, 433. Tworczošč (Warszawa): B. Cirlič, Czerwona muza poety — kaplana, 212-215. Več (Mb): J[anko] V|olf|, Ob 100-letnici rojstva A.-a A.-a. Celjani bodo postavili spomenik A.-u A.-u. Iz razgovora s predsednikom pripravljalnega odbora Gustavom Grobelnikom, 9. jan.; Gustav Grobelnik, A.-čev dom obnovljen, 10. jan.; Prosvijeta o A.-u, 21, marca; J[anko] V[olf|, Odkritje spomenika pesniku A.-u A.-u v Celju. Jubilejne svečanosti ob 100-letnici rojstva, 8. jun.; M[ihael[ B|o š t e 1 e], V soboto in včeraj v Celju. Odkritje spomenika A.-u A.-u, 11. jun. Vjesnik (Zgb): V. H. Osijek: Proslava 50 godišnjice smrti S. Gregorčiča i 100 godišnjice rodjenja A. A-a, 31. dec, 1. jan.; Branimir Zganjer, Borbeni pjesnik A. A., 10. jun. La voce del popolo (Rijeka): Centenario della nascita di A. A. Paragonata la sua Musa ad una montenegrina armata, 15. jun. (No 139, XIII). Župančič Oton, Zbrano delo I: Dušan Pirjevec, Opombe, 334, 340, 346—347, 354, 357, 359—361, 374, 379, 401, 419, 420, 428, 436, 452, 456, 460, 461. BLZ (Zgb): Ib, 5, 6, 8, 9, 10, 17, 18, 25, 39, 43, 61, 62, 90, 109, 110, 112, 136, 144, 145, 146, 151, 152, 177, 195, 200, 203, 205, 215, 226, 230, 231, 248, 249, 251, 252, 253, 274, 275, 278, 280, 283, 284, 293, 295, 298, 301, 311, 316, 325, 330, 333 337, 345, 356, 369, 370, 375, 382, 404, 423, 424, 435, 436. 441, 450, 461, 462, 463, 464, 466, 470, 473, 483, 484, 485, 493, 495, 504, 505, 516, 524, 525, 528, 544, 546, 547, 550, 553, 554, 559, 561, 562, 569, 570, 589. Bratko Ivan, Teleskop (Zgb): 107, 113. Dobida Karel, Hinko Smrekar (Monogr.): 15, 52, 53, 54, 62; (reprodukcije [posebna paginacija!):) 61, 67, 71, 77. Janež Stanko, Zgodovina slovenske književnosti. II. izd.: 34, 318, 334, 348, 359, 361, 366—371, 372, 418, 432, 433, 435, 437, 449, 452, 454, 470, 471, 543, 618, 626, 631, 632, 686. JiS: Ivan Grafenauer, A.-čev »Mejnik« in ljudsko izročilo, 1956 57, 241—247; Lino Legiša, Slomšek v A.-čevi Slovenski legendi, 1957/58, 37. Kronika: Sjergij) Vilfan, A. A. — mestni arhivar ljubljanski, IV/1956, 99—107; R|udolf[ Mole, A.-čeva stanovanja v Ljubljani, 107; R[udolfj Mole, A.-čeva borba za uradnega slugo, 107. LdP: A.-čeva razstava v Kranju, 17. jan. Moder Janko, Mohorska bibliografija: 147, 155, 188, 265, 268, 279, 313, 315, 317, 339, 424, 436, 455. NOja: Marja Boršnik, A.-čev odnos do Slovanov, 1—12. SPor: Aškerčev zbornik v tisku, 30. marca. SlovV (Celovec): Aškerčev zbornik, 5. apr. Tov: Alenka Zupančič, Ali je imel A. hčer?, 523. VI. Aškerc v podobi 1938 J a k a c Božidar, A.-čeva glava, K prof. na desno. Risba. — Obj.: SCke za srednje šole II2 (1939), 12; II3 (1945), 12; IV2 (1939), 150; IV1 (1945), 150. 1942 Pirnat Niko, Skica za A.-čev spomenik I (Gonars 1942). Risba s svinčnikom. (*Janez Pirnat) — Obj.: AZ 1957, 267; prim.: Nikolaj Pirnat. Spominska razstava. MG Lj. 1954, 16). Pirnat Niko, Skica za A.-čev spomenik II (Gonars 1942). Risba s svinčnikom. (* Janez Pirnat) — Obj.: NRazgl 17. jul. 1954, 11. jan. 1956; AZ 1957, 268. (prim.: Nikolaj Pirnat, Spominska razstava. MG Lj. 1954, 16). 1946 Pengov Slavko, A. A. Glava en face. Risba. — Obj.: LjKol 1947, 9. jan.; JKol 1952, 81; KolKK 1956, 34. [dimenz. reprodukcij 4 X 6,5]. 1956 J a k a c Božidar, A. Doprsna slika, 3/4 profila na desno. Rjava kreda. 45 X 57. — Original visi v A.-čevi domačiji na Senožetih. Reprodukcijo v formatu originala in v obliki razglednice je izdala DZS v Lj. Cesar Ciril, A. A. Kip en face (do pasu). Dvakratna narav. vel. Odlit v bron za spomenik v Celju. — Obj.: CT 25. maja, 1. in 8. junija 1956; AZ 1957, 199. Niko Pirnat: Osnutek za Aškerčev spomenik I. (risba; 1942) Niko Pirnat: Osnutek za Aškerčev spomenik II. (risba: 1942) KAZALO AŠKERČEVIH DEL* ' Ahasver oznanja novo vero 247 (Ahasver objavljuje novu veru) Ahasver pod križem 214, 228, 243, 249 (Ahasver pod krstom) Ahasverjev tempelj 243, 245 Ahasverjeva himna noči 243, 249 (Ahasverova himna noči) AKROPOLIS IN PIRAMIDE 208. 215. 226, 236, 237 ALI JE PRIMOŽ TRUBAR UPESNIT-VE VREDEN JUNAK ALI NE? 215 Anka 17, 179, 180, 182, 192, 201, 206, 242. 243, 244, 245, 246, 247, 248 (Annetta), 249 aškerCeva Čitanka i 3, 238 Atila in ribič 226 Atila in slovenska kraljica 17, 198, 242, 243, 244, 245, 246, 249 (Atila i slove-načka kraljica) ATILA V EMONI 69, 162, 192, 208, 214, 215 [Avtobiografija] 226 Baj Stančo 227 (Šumi zelenij Vit šumi), 247 Bajramska legenda 247, 249 Balada o božični noči 244 Balada o Kraljeviču Marku gl. Kraljevič Marko Balada o potresu 16, 18, 243, 245 Balada o sv. Martinu 177 (Balada o sv. Martine), 178, 180, 229 (Balada o sv. Martine), 243, 245 BALADE IN ROMANCE 8, 11, 13—19, (48), 145, 147, 155, 161, 162, 164, 168, 179, 182, 192, 204, 207, 215, 216, 244 Batak 185 Bazarska parabola 243, 249 Ben-Abdallah in Hafis 214 »Bogu za hrbtom« 249 (»Bogu za led j ima«) Boj pri Brežicah 243, 244, 245, 248 (La battaglia di Brežice), 249 (Boj na Bre-žicama) Boj pri Pirotu 17, 167—169, 245 Botra 17, 245 Božična pesem siromakova 243 Bracigovski topovi 185, 227 (Bracigovski topove), 247 (isto) Brat Slovak 176—177, 178. 247 (Bratr Slovak) Breme 249 Brodnik 17, 192, 194—195. 201, 206, 227 (The Ferryman), 228 (Portitor), 242. 243, 244, 245, 246. 247 (frc. prev.), 247 (Brodar), 248 (II traghettatore). 248 (Portitor), 249 (Brodar) Buddha in Ananda 229 (Budda i Ananda) Buddha v brahmanski knjižnici 249 (Buda u bramanskoj knjižnici) Buddhova čudesa 243, 249 (Budina čudesa) Burska balada 245 Celjska romanca 17, 18. 206, 225, 243, 245, 247 (Celjska romansa), 249 (isto) Ciganka 243 Caša nesmrtnosti 16, 196, 206, 228 (Pokalo del Senmorteco), 242, 243 244, 245, 246, 247 (Caša besmrtnosti), 248 (La coppa del' immortalita), 249 (Čaša besmrtnosti), 263 Čeprav se svet suče... gl. Naj se svet še tako suče ... ČETRTI ZBORNIK POEZIJ 81, 162, 163. 179, 208, 215, 216 Čist značaj in umna glava ... 147 Črnošolec 17 Čuj veter piše razdivjan 227 (Hark to the Wind's Tempestuous Strains), 243 Delavčeva pesem o premogu 228 (Havi-rova pisem o uhli), 243, 247 (Radni-kova pjesma o ugljenu), 248, 249 (Rad-nikova pesma o uglju) Delfin in morski polž 245 DVA IZLETA NA RUSKO 162, 163, 215, 226, 236 Dva pogreba 247, 249 Dva vodnjaka 243 20. september 1908 214 Dve sestri 246 * Naslovi knjižnih izdaj so natisnjeni z verzalkami. Strani, na katerih »e o delu govori brez navedbe naslova, so v kazalu natisnjene v oklepaju. Dve, tri o našem gledališču in naši drami 111, 114—116 Dvorski norec 17, 192, 206, 243, 219 (Dvorska budala) Fata morgana 245 Firduzi in derviš 192—193, 207, 214, 228 (Firdusi i dervyš), 243, 245 Firduzi pa Husein Rešid 214 [Gesla za Celjsko pevsko društvo; 12 variant] 169—171 Giordanu Bruno 245 Godčeva balada 17, 18, 201, 212, 242, 243, 244, 245, 246, 247, 249 (Sviračeva balada) Govekar: Rokovnjači [ocena] 111, 126, 136, 137 Grešnik 193, 195, 213, 249 Hajduk 229 (Gajduk) Herkulov kip 249 Hrista Boteva smrt 185, 246 Ilirska tragedija 17, 242, 244, 245, 246 Iškarijot 227 243 IZABRANE PJESME (Bazala) 216, 226, 238 IZBRANE PESMI (Pirjevec) 216, 243, 253, 254 Izlet 229 (Polet) IZLET V CARIGRAD 215 Izmajlov 105, 124—134, 140, 141, 158 do 161, 215, 228 IZMAJLOV. RED SV. JURIJA. TUJKA 127, 162, 215, 226 JADRANSKI BISERI 162, 205, 208, 215, 226, 259. 264 Janičar 245, 246, 249 Javor in lipa 16, 19, 206, 229 (Javor i lipa), 243, 250 Jaz 243, 244, 249 Jek z Balkana 206 Jezdečeva nevesta 214 Judit 17, 206, 245, 246 JUNAKI 54, 136, 162, 192, 208, 215 Jutro v lagunah 249 (Jutro na lagunama) Kadi se njiva . . . 192, 205. 227 (The Fur-rows in the Field are Steaming), 242, 243, 249 (Puši se njiva) Kaj bi te vprašal... 246, 248 (Zo što da te prašam) Kako je kmet Francoza zibal, 245 Karnevalska balada 226 KETTE DRAGOTIN, POEZIJE 162, 208, 216, 226, 235 Kilijan Najdenič 245 »Kjer se je kvas postavil, tam naj se tudi pogača peče!« 225 Knez Volkun 136 Knežji kamen 243, 249 (Knežev kamen) Knjige Družbe sv. Mohorja za leto 1903 [poročilo] 214 Kongres na Araratu 136 Kosa 242, 243, 245 Kovač 177 (Kovač), 180, 229 Kralj Matijaž 243, 248 (Korol' Matiaš), 249 (Kralj Matija) Kraljevič Marko 248 (ital. prev.), 248 (Kralevič Marko), 249 Kristus in Peter 17, 227, 243 Krišna 243, 248 (Crisnu), 249 Kritik Pikoslav Puhloglavec 214 Kronanje v Zagrebu 192, 242, 243, 245, 246, 247 (Krunjenje u Zagrebu), 247 (Krunisanje v Zagrebu), 248 (L' Inco-ronazione a Zagabria), 248 (Korona-zas Zagrabban), 249 (Krunanje u Zagrebu), 249 (Krunisanje u Zagrebu), 250 (isto) Ledene rože 206 Legenda o Novem Kloštru 245 Legenda o toplicah 17 LIRSKE IN EPSKE POEZIJE 14, 162, 182, 208, 215, 216, 235, 244, 260 List iz kronike Jurjevega kloštra 243, 248 (Un foglio di cronaca dal chiostro di San Giorgio) List iz kronike Zajčke 17, 192, 206, 227 (A Page from the Chronicle of Zaje) 243, 244, 245 Luč iz neskončnosti 193, 243 Luterana Kremenjaka testament 177 (Zavet'), 178, 179, 180 Luteranski kres 249 Madona gl. Slikarjeva slika Makedonski vstaš 184 Markos Bozzaris 245 Mea Kulpa 178, 179, 180, 182, 192, 243 Mejnik 17, 192, 201, 206, 228 (Medjnik), 242, 243, 244, 245, 246, 247 (Medjaš), 248 (La pietra divisoria, II termine), 249 (Medjaš), 251, 266 Metliška balada 245 Mi vstajamo 179, 180, 182, 206, 207, 227 (Our Day is Come), 227 (Kum Nem-cite), 242, 243, 244, 245, 246, 247, 247 (Mi ustajemo), 249 (isto), 250 Mirza 249 Mohamedanki 249 (Muhamedanki) Moja muza 178, 179, 180, 181—182, 183, 200, 227 (Mojata muza), 228 (Moje musa), 228 (Ma muse), 228 (ital. prev.), 228 (rus. prev.), 229 (rus. prev., slovaš. prev.), 239 (slovaš. prev.), 243, 245, 247, 248 (La mia musa), 249 Morje 244 Motino zborovanje 195 MUCENIKI 82, 83, 179, 192, 208, 215, 225, 227, 236 Mutec Osojski 179, 206, 225, 241, 242, 243, 244, 246, 247, 255, 263 Na Črnem morju 246 Na domu 58 Na galatskem mostu 249 Na Kalemegdanu 244, 246, 247, 249 Na krovu parobroda »Semiramis« 69, 214 Na ladiji 215 Na sedmini 17, 243, 245 Nad srcem tvojim vzhaja sonce 243 [Nagrobni napis dr. Gustavu Ipavcu] 246, 259 Naj se svet še tako suče... 147 Najlepši dan 206, 229, 243, 245 Napoleonov večer 17, 206, 225, 227, 242, 243, 245 Naša Talija in naše trinoštvo 122—123 Našli so rokopise 249 Natalija 214 Neznanka 246, 248 Noč na morju 249 NOVE POEZIJE 91, 92, 93, 94, 162, 195, 208, 215, 216, 235 Ob grobu Adamiča in Lundra 247 Obiski 243 Oblaku 206, 242, 245, 246, 249 ODABRANE PESME (Radovič) 216, 249, 260 ODABRANE PJESME (Bajo) 216, 247, 249, 260, 261 Pavliha na Jutro vem 195, 225 Pegaz in osel 207, 243, 249 (Pegaz i ma- garac) Perunov žrec 249 Pesem izgnancev 247 (Pjesma progna-nika) Pesem slovenskih delavcev v Ameriki 214 Pesnik Jose Rizal 245, 249 PESNITVE. PETI ZBORNIK 69, 162, 194, 208, 214, 215, 263 Pevčev grob 16, 19, 227, 229 (Sangarens graf), 243, 245 Po železni cesti 244 Pokaj .. . 243, 249 (Zašto) Pomladna oda siromakova 246, 249 (Prolečna oda siromahova) Ponočna potnica 201, 214, 242, 243, 244, 245, 246, 247, 251 Poroka 16, 250 Poslednja straža 247, 249 Poslednje pismo 17, 206, 246, 250 Poslednji akord 226 POSLEDNJI CELJAN 69, 162, 182, 208, 214, 215 Poslednji Obrenovič 184 Poslednji žarki 243 Povsod me srečava ... 249 (Svuda me sreta...) Pozdrav Slovencev slovanskim bratom 249 (Pozdrav Slovenaca brači sloven-skoj) Pred cesarjem 243, 249 (Pred carem) Pred spomenikom Mickieiviczevim 184, 249 Prešeren v gostilni »Pri zlatem grozdu-* 124, 249 (Prešeren u gostionici »Kod zlatnog grozda«) PREŠERNOV ALBUM 208, 216 PREŠERNOVE POEZIJE 162, 208, 216, 226, 235 Prešernu ob stoletnici njegovega rojstva 134, 215, 249 (Prešernu o stogo-dišnjici njegova rodjenja) Pri Sotli 206 PRIMOŽ TRUBAR 162, 163, 192, 208, 215, 244, 246, 254, 261 PRIPOVEDNE PESMI (Potrč) 216. 244 do 245, 257, 258 Prva mučenica 16, 192, 207, 227 (Prvata močenica), 228 (Pervaja mučenica), 229, 247, 249 Rapsodije bolgarskega goslarja 185, 227 (Rapsodiite na bulgarskija guslar), 229 (Iz Rapsodij bolgarskago gusljara) Red sv. Jurija 105, 134, 135, 136, 162, 215, 241 Ribar i riba (Puškin) 225 Ribičeva jutranja pesem 244 Ribniška čarovnica 136 Ropoša in Kruci 245, 246 RUSKA ANTOLOGIJA 208, 216 Ruska vas 249 (Rusko selo) Ruski jezik 183, 184, 228 (Russkij jazyk), 229 (isto) 243, 248 (Velikij jazyk) Sivi lasje 243 Skala v Savinji 250 Slikar jeva slika 16, 206, 249 (Slikareva smrt [!]) Slovarski paberki 225 Slovenčevim kritikom 206 SLOVENISKA BALLADER 216 Slovenke Gregorčiču 214 Slovenska legenda 17, 206, 242, 243, 244, 246, 247, 247 (Slovenačka legenda), 248 (Leggenda slovena), 249 (Slovenačka legenda), 266 Slovenski pesnik 193—194, 247 (Slovenski pjesnik) Slovenski protestanti se poslavljajo od knjig 246 Slovinci a Volna Myšlenka 226 Sneg pada 243, 249 Solus 16, 18, 197 Sopotnik 177 (Spolucestovatel'), 178, 249 (Saputnik) Spak 246 Spinoza in brusač demantov 196 SPOMENICA MIROSLAVU VILHAR-JU 216 Spomenik mladega Puškina 184 Spominska knjiga v Solčavi 208 Sreča 194 Stara pravda 17, 190, 192, 193, 195, 201, 202. 206, 210, 225, 237, 240, 243, 244, 245, 246, 247, 249, 250, 259, 262, 263. 264, (265) Stari grad 17, 245, 246, 247, 249 Stava 243, 245, 249 (Opklada) Studeniške nune 214 Svatba v Logeh 17, 18, 201, 206, 243, 245, 247 (Svatba u Lugovima), 249 (isto) Sveti ogenj 243, 249 (Svweta vatra) Svetinja 16, 19, 247 Svetnica 226, 249 (Svetica) Svetopolkova oporoka 9, 17, 171—176, 179, 192, 201, 206, 225, 242, 243, 244, 245, 246, 247 (Svetoplukova oporuka) Se nikoli. ..! 214 Skof Hren v Vinjem Dolu 229 (Biskup Hren vo Vinom Dole) Tabor 243, 245, 247 Tabor v Oborišču 185, 249 Tlaka 193, 196, 242, 243, 244, 245, 246, 247, 247 (Kuluk), 249 (isto), 250 (isto), 250 Trde se vam zdijo moje pesmi 214 Tri ptice 17, 206, 243, 245 Trije popotniki 16, 19, 191, 197, 205, 215 228 (Trzej podrožni), 243, 244, 246, 248 (The viandanti), 248 (Trojca patuvači), 249 (Tri putnika) Trije sodi 244, 245 Tujega goslarja poslednja pesem 243 Tujka 105, 134, 135, 215, 246 Ukrajinska duma 17 Ukrajinska step 184, 249 (Ukrajinska stepa) Uroki 17, 19 V baziliki sv .Marka 249 (U bazilici sv. Marka) V gondoli 249 (U gondoli) V Husrev begovi džamiji 249 (U Husrev begovoj džamiji) V kupeju 249 (U kupeu) V predmestni krčmi 249 (U krčmi pred-gradja) Vasil Levski 185 Vaška lipa 17, 206, 243, 244 Večerna molitev siromakova 243 Večna luč 243 Velika noč med Beneškimi Slovenci 246 Velikij iazyk gl. Ruski iezik Velikodušni čin 247 (Velkomyslnv čin), 263 (isto) Velikorusskija narodnyja pesni [ocena] 195 Veselo kopališče 136 Vesni 249 (Proleču) Vezuvu 229 Vinska bajka 17, 18, 243, 249 Vipavska balada 214 VYBOR BASNI (Vrchlickv) 216 Za praznik sv. Cirila in Metoda 225 Zanimiv slučaj 247 (Zajimava udalost), 248 (Erdekes eset), 249 (Zanimljiv slučaj) Zarja 243, 245, 246, 248 (Zora), 249 (isto) ZBRANO DELO (Boršnik) I 216, 255, 256; II 195, 216, 259 Zimska idila 247, 250 Zimska romanca 17, 192, 206, 227, 243, 245, 247 (Zimska romansa), 249 (isto) ZLATOROG 81, 136, 162, 163, 208, 215, 244 Zmaj 243, 249 Znamenja na nebu 243, 248 (I segni in cielo), 249 Živimo od duševnih zakladov ... 214 OSEBNO KAZALO* Albrecht Fran 239 Albreht Ivan 255 Alešovec Jakob 137 Alfirevič Ante 238 Andrič Ivo 238 Andrič Josip 238 Andoljšek Janez 256 Andrejka Rudolf 217 Antloga J. 145 Anzengruber Ludvig 122 Aristotel 14 Arnulf 175—176 Asboth Oskar 69 Aškerc Adam 23, 24 Aškerc Agata por. Kmet 32, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 43, 44, 45—46, 49—53^ (54), 56, (57), 58, 69, 205, 214, 229, 251 Aškerc Agata r. Knez 32, 36, 37, 38, 40 (46), (48), (49) Aškerc Alenka 32 Aškerc Alojzija (r. 1864) 32, 38, 40 Aškerc Alojzija (r. 1948) 30 Aškerc Amalija (r. 1895) 24 Aškerc Amalija r. Požlep 22. 25. 27 Aškerc Ana (r. 1867) 32. 38, 39, 46 Aškerc Ana (r. 1945) 32 Aškerc Ana (r. 1956) 32 Aškerc Ana r. Belej 32 Aškerc Ana r. Hrastnik 29, 30 Aškerc Ana r. Pelko 25, 26 Aškerc Ana r. Rojnik 32 Aškerc Andrej (r. 1760) 23, 25, 26 Aškerc Andrej (r. 1803) 28. 29, 30, 36 Aškerc Andrej (r. 1808) 25, 26 Aškerc Andrej (r. 1839) 30 Aškerc Andrej (r. 1955) 30 Aškerc Angela 25, 27 Aškerc Anton (Tevče) 24, 26 Aškerc Anton (r. 1772) 23, 25, 26 Aškerc Anton (r. 1824. pesnikov oče) 32, 35, 36. 38, 39, 40, 43—45, 49, (52), (53), (54), (55), 214, 215. 229 Aškerc Anton (r. 1837) 25. 26 Aškerc Anton (r. 1864) 22, 25, 27 Aškerc Anton (r. 1883) 25, 27 Aškerc Anton (r. 1910) 32, 40, 42, 59, 69, 186, 190, 204, 264 Aškerc Anton (r. 1911) 30 Aškerc Anton (r. 1918) 25, 27 Aškerc Anton (r. 1946) 32 Aškerc Anton (r. 1952) 32 Aškerc Antonija 25, 27 Aškerc Apolonija 32, 35, 36, 37, 38, 39, 40 Aškerc Avgust (r. 1922) 32. 40 Aškerc Avguštin (r. 1932) 25, 27 Aškerc Blaž 24 Aškerc Cecilija 32, 36, 38 Aškerc Cecilija r. Belej 29, 30 Aškerc Elizabeta (r. 1838) 29, 30 Aškerc Elizabeta (r. 1867) 32, 37, 40, 43, 44, 59, 215 Aškerc Elizabeta por. Škofca 32, 35. 36, 38, 39 Aškerc Ferdinand (r. 1860) 30 Aškerc Ferdinand (r. 1924) 24, 27 Aškerc Franc (r. 1792) 32, 34, 35, 36. 37 Aškerc Franc (r. 1814) 24, 26 Aškerc Franc ml. 24, 26 Aškerc Franc (r. 1826) 32. 35, 36, 37. 48 Aškerc Franc (r. 1829) 32, 35 Aškerc Franc (r. 1832) 29, 30 Aškerc Franc (r. 1901) 24 Aškerc Franc (r. 1929) 25, 27 Aškerc Frančiška 24 Aškerc Gabrijela r. Rajh 29, 30 Aškerc Gašper (r. 1830) 32, 35 Aškerc Gašper (r. 1831) 32, 35 Aškerc Gregor 23. 25 Aškerc Helena (r. 1765) 23, 25, 26 Aškerc Helena (r. 1830) 30 Aškerc Helena (r. 1887) 24, 26 Aškerc Helena r. Zupan 25, 26. 28 Aškerc Ignacij 32, 40, 41 Aškerc Jakob (r. 1803) 32. 34, 35 Aškerc Jakob (r. 1832) 32, 35 Aškerc Janez (r. 1831) 29, 30 Aškerc Janez (r. 1857) 36 Aškerc Janez (r. 1860) 25. 27 Aškerc Janez (r. 1864) 32, 37, 40, 43, 44, 46—47, 48, 63, 68, 215, 229 Aškerc Janez (r. 1917) 32, 40 Aškerc Jera (r. 1824) 24, 26 Aškerc Jera (r. 1871) 32, 35 Aškerc Jera r. Bobnič 23, 25 Aškerc Jera r. Mačkovšek, vd. Sadušak 25, 26 Aškerc Jera (Laško) 27 * Strani, na katerih se o osel>i govori brez navedbe imena, so v kazalu natisnjene v oklepaju. Aškerčev zbornik IS 273 Aškerc Jernej 32, 35 Aškerc Jožef (r. 1835) 32, 35 Aškerc Jožef (r. 1860) 22, 24, 26 Aškerc Jožef (r. 1874) 32, 35 Aškerc Jožef (r. 1877) 22, 25, 27 Aškerc Jožef (r. 1887) 24, 27 Aškerc Jožef (r. 1913) 32, 40 Aškerc Jožef (r. 1916) 29, 30 Aškerc Jožef (r. 1923) 24, 27 Aškerc Jožef (r. 1927) 25, 27 Aškerc Jožefa (r. 1885) 24 Aškerc Jožefa (r. 1909) 32, 40, 58 Aškerc Jožefa r. Jarh vd. Zupan 32, 36 Aškerc Jožefa r. Lapornik 25, 27 Aškerc Jurij (r. 1682) 23, 24 Aškerc Jurij (r. 1737) 23, 25 Aškerc Jurij (r. 1767) 23, 26, 27, 28. 29. 30 Aškerc Jurij (r. 1790) 32, 34, 35 Aškerc Jurij (r. 1796) 24 Aškerc Jurij (r. 1843) 30 Aškerc Jurij (r. 1868) 32, 35 Aškerc Jurij (Modric) 27 Aškerc Katarina (r. 1719) 23, 24 Aškerc Katarina (r. 1832) 22, 25. 26 Aškerc Katarina (r. 1837) 30 Aškerc Leopold 32, 40 Aškerc Ljudmila r. Ocepek 32, 41 Aškerc Lovrenc 38, 39 Aškerc Lucija (r. 1794) 32. 34 Aškerc Lucija por. Ožek 32, 35, 36 Aškerc Lucija r. Vidic 24, 26 Aškerc Ludovik 24, 27 Aškerc Luka 30 Aškerc Marija (r. 1726) 23. 24 Aškerc Marija (r. 1728) 23, 24 Aškerc Marija (r. 1797) 32, 34, 35 Aškerc Marija (r. 1804) 25 Aškerc Marija (r. 1818) 24, 26 Aškerc Marija (r. 1833) 30 Aškerc Marija (r. 1836) 32, 35 Aškerc Marija (r. 1850) 30 Aškerc Marija (r. 1857) 24. 26 Aškerc Marija (r. 1860) 32, 38 Aškerc Marija (1860—1863) 32, 37, 39 Aškerc Marija (r. 1864) 46 Aškerc Marija (r. 1870, Tevče) 25, 27 Aškerc Marija (r. 1870—1871) 38, 39 Aškerc Marija (r. 1882) 24, 26 Aškerc Marija (r. 1892) 25, 27 Aškerc Marija (r. 1897) 24 Aškerc Marija (r. 1912) 25, 27 Aškerc Marija (r. 1954) 30 Aškerc Marija por. Knez 28, 29, 30 Aškerc Marija por. Pepevnak 32, 35, 36, 46 Aškerc Marija r. Flis 25, 27 Aškerc Marija r. Gorišek 32, 36 Aškerc Marija r. Kos 30 Aškerc Marija r. Lapornik 22, 24, 27 Aškerc Marija r. Močnik 29. 30 Aškerc Marija r. Ožek 30 Aškerc Marija r. Stegenšek 24, 26 Aškerc Marija r. Urgl 24 Aškerc Marjeta (žena pradeda Jurija) 23, 24 Aškerc Marjeta (r. 1732) 32, 25 Aškerc Marjeta (r. 1858) 32, 37 Aškerc Marjeta (r. 1864) 24, 26 Aškerc Marjeta r. Deželak 23, 25 Aškerc Marjeta r. Leskovica 23, 25 Aškerc Marjeta r. Zupan 24, 26 Aškerc Martin (r. 1792) 23, 24, 26 Aškerc Martin (r. 1826) 25, 26 Aškerc Martin (r. 1834) 29, 30 Aškerc Martin (r. 1841) 30 Aškerc Martin (r. 1842) 32, 35, 36 Aškerc Martin (r. 1860) 29, 30 Aškerc Martin (r. 1888) 25, 27 Aškerc Martin (r. 1921) 25, 27 Aškerc Matevž (r. 1795) 28, 29, 30 Aškerc Matevž (r. 1848) 32, 35 Aškerc Matija (r. 1762) 23, 25, 26, 27, 31, 32, 34, 35 Aškerc Matija (r. 1798) 24 Aškerc Matija (r. 1858) 30 Aškerc Mihael (r. 1724) 23, 24 Aškerc Mihael (r. 1734) 23, 25, 26. 31 Aškerc Mihael (r. 1798) 28, 29, 30 Aškerc Mihael (r. 1820) 24, 26 Aškerc Mihael (r. 1853) 24, 26 Aškerc Mihael (r. 1862) 32. 37, 39, 40, 41, 43, 44, 45, 36. 47—48, 49, 52, 53—57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 68. 215, 229 Aškerc Mihael (r. 1877) 32, 35 Aškerc Mihael (r. 1914) 32 Aškerc Mihael (r. 1956) 32 Aškerc Mihael (Podhum) 27 Aškerc Neža (r. 1836) 29, 30 Aškerc Neža (r. 1876) 24, 26 Aškerc Neža (r. 1895) 22, 25, 27 Aškerc Neža (r. 1903) 24 Aškerc Neža r. Podpečan 32, 39, 40~, 47. 56, (57), 58, (59), 60. 62 Aškerc Ožbalt 32, 35 Aškerc Rozalija (r. 1888) 24, 26 Aškerc Rozalija (r. 1926) 25, 27 Aškerc Rozalija (r. 1953) 32 Aškerc Rozalija r. Kurnik 32, 40, (43), 215 Aškerc Štefan 29, 30 Aškerc Terezija (r. 1835) 32, 35 Aškerc Terezija (r. 1845) 30 Aškerc Terezija (r. 1848) 30 Aškerc Terezija (r. 1913) 30 Aškerc Terezija r. Kandolf st. 32, 35 Aškerc Terezija r. Teršek 25, 27 Aškerc Tomaž (r. 1757) 23, 25 Aškerc Tomaž (r. 1841) 29, 30 Aškerc Uršula r. Derčun vd. Hrušovar 25, 26, 32, 33, 34 Aškerc Uršula r. Klenovšek 32, 35, 36, 37, 39 Aškerc Uršula (Podhum) 27 Aškerc Viktor 32 Aškerc Vincenc (r. 1886) 22, 25, 27 Aškerc Vincenc (r. 1924) 25, 27 Babic F. 182 Bačer Karel 253. 258, 259 Bajec Anton 242, 243, 250 Bajo Dragutin 216, 247, 249, 250, 260, 261 Bakun Martin 34 Bamberg Otmar 76, 79, 86, 155, 161, 163, 215 Barac Antun 260, 262 Barle Janko 235 Bartol Anton 63, 64 Bartol Vladimir 259, 261 Bartol-Nadlišek Marica 71, 78, 94, 214, 215, 240, 259 Bartulovič Niko 252 Baš Franjo 155 Baumbach Rudolf 163 Bazala Albert 216 Beličič Vinko 255, 256 Belinski Visarion Gregorovič 114, 196 Beniger Louis 253 Benkovič Vekoslav 120 Berger Alfred 118. 119 Berčič Branko 224. 262 Berkopec Oton 250, 253 Bernik France 258 Bernik Ivan 212 Berthold Avgust 166 Bevk France 238 Bezenšek Anton 69, 145, 200 Bežek Viktor 69, 86, 100, 108, 137 Bilv Jan E. 174—176 Bisson Aleksander 107 Blaj Jera 39 Blaž Ana 229 Blaž Jožefa 229 Blaž Marica 229 Blažina Mara 244, 245 Bleiweis Janez 44, 127 Bleiweis Janko 138, 139, 150, 151, 152 Bleiweis Karel 112, 137, 138, 139, 140 Bobčev Stevan 149 Bocklin Arnold 95 Bohak Jakob 41 Bolka Fran 263 Bolta Alojzij 190 Booch 67 Boreckv Jaromir 69, 181, 216 Borina Martin 34 Borko Božidar 237, 239, 240, 251, 253, 254, 258. 259. 260 Boršnik Marja 7, 13, 42. 60,62,69.71,72. 73, 84. 112. 114, 127, 163. 164, 165. 166. 169, 170, 190, 193, 197, 213, 216, 218, 222, 223, 224, 236, 241. 242, 243, 245, 250, 251, 252, 253, 254, 255, 256, 257, 258, 259, 260, 261, 262. 263, 264. 265, 266 Borštnik Ignacij 98. 99, 102. 103, 105, 108. 116, 131 Borštnik-Zvonarjeva Zofija 98 Boštele Mihael 265 Botev Hristo 184, 185 Božič Milan 265 Brandes Georg 67, 69 Brankovič Djordje 148 Bratko Ivan 260, 266 Brečko Janez 27 Brečko Marija 27 Breznik Anton 239, 255 Brezovšek Jurij 44 Broz Josip-Tito 184 Brumen Anton 241 Bučar Franjo 179 Bučar Vekoslav 185 Budal Andrej 244. 252, 253. 256 Bulovec Štefka 255 Bunc Stanko 251 Burian Franta 247, 263 Calwer 67 Cankar Ivan 8. 11, 66. 69. 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94. 95, 104, 105, 112, 116, (121), 124, 133, 135, 138, 142, 159-160. 161. 180, 193, 194, 195, 196, 207, 212, 215, 222, 229, 231, 235, 239, 252, 253, 255, 256. 257, 258, 259, 260, 261, 262, 263 Cankar Izidor 63, 112. 256, 263 Carcaračevič Milica 263 Carneri Bartolomaus 67 Carre Albert 107 Cegnar Ivanka 258 Celestin Franc 69, 258 Celestin, papež 148 Cerar Anton-Danilo 120, 124, 134 Cesar Ciril 198—200. 202, 263, 266 Chrobath Alojzija 66, 68 Cigale Matej 66 Cimperman Josip 69, 214 Ciril s. 172. 173, 174, 225 Cirlič B. 265 Costa Karel 120 Cotič Maks 149 Crnkovič Milan 217 Cronia Arturo 253 Cvetko Dragotin 231, 257, 261, 262 Cech Svatopluk 66. 69. 230 Cerne Marija 39 Cehovin Vanda 250 Cilingirov Stilijan 217, 227, 237. 247 Cop Matija 205 Črešnovar Valentin 28 Dalmatin Jurij 66, 68. 166 Damiani Enrico 185 Danilova Avgusta 98, 124, 131, 134 Debelak Zofija 230 Debeljak Anton 251 Debeljak Tine 251, 252, 253, 254, 255 Debevec Jože 250 Dečko Ivan 145, 169 18* 275 Dehmel Richard 86 Delak Marija 230 Delin Hr. N. 252 Delitsch Franz 67 Derčun Franc 33 Derčun Uršula 33 Detela Fran 137 Detoni Milica 186 Dimitz August 67 Djukič Trifun 216, 217. 247. 249 Dobida Karel 241, 242, 266 Dobovišek Rafko 257 Dobrovoljc France 154, 185, 223, 224, 227, 247, 255, 257, 258, 260, 261, 262, 264, 265 Dolenc France 150 Dokler Anton 252 Dolinar Lojze 217, 219, 220, 241 Dolinar Marijan 198 Domicelj Anton 137, 172 Domjanič Dragutin 236 Dornik Peter 263 Draksler Srečko 187 Dremšak Franc 187 Drljič Rastislav 253 Drtina Fran 66 Džonič Uroš 237 Eller Fran 264 Elze Theodor 67, 69 Erben Karel Jaromir 66 Ermenc Franc 146 Esih Ivan 251 Ezop 172 Fabjančič Vladislav 256 Felicijan Franc 190 Ferjančič Duša 264 Ferlinc Franc 230 Filipič Ludvik 169, 170 Filipovič Ivan 67 Finci Eli 256, 257, 258 Fink Konrad 169, 170 Finžgar Fran S. 99, 137, 250 Fogazzaro Antonio 99 Fon Ivan 234 Francev Vladimir A. 69 Franke Ivan 94 Fras Slavko 263 Freuensfeld Vekoslava 215, 230 Frinta A. 227, 251 Frydeckv Jan 182, 256 Funtek Anton 69, 76, 77, 78, 79, 100,103, 104, 105, 107, 133, 134, 137, 163, 231 Gaber Ante 240 Gabršček Andrej 92, 216 Gajič Voj. 2. 265 Gangl Engelbert 84, 88, 90, 91, 94, 105 107, 112, (113), 123, 124, 128, 131, 133, 137, 161 Gaspari Maksim 217, 241, 242, 246 Gavrilovič Andra 69, 214, 217 Gerbič Fran 99, 131 Gerlanc Bogomil 150, 164, 202, 244 245 246, 255, 258, 261 Germ Josip 164, 165, 230 Gerzinič Alojz 256 Gjalski Ksaver Sandor 69 Gladenbeck H. 231 Glaser Karel 69 Glazer Janko 70, 84. 224, 240, 246. 252, 253, 257, 258, 259, 260, 261, 264 Glonar Jože 66, 238 Godnič Stanka 265 Goestl Fran 133 Goethe Johann Wolfgang 117 Golob Gregor 25, 26 Gomperz Theodor 67 Goričar Josip 145 Gorišek Jožef 21 Gorlitz Karel 120, 124 Gorup Josip 76 Govekar Fran 69, 84, 86, 87. 88, 92, 94, 103. 105, 106, 111. 112. 113. 114. 117. (119), 120. 123, 124. 126. 127, (131), 133. 134, 135, 136, 137, 138, 139. 140. 141. 142, 148, 149. 152. 158, 160. 161, 215. 218, 230, 231, 235. 255 Govekar Minka 252 Grabič Petar 238 Grabovvski Bronislav 228 Graboivski Tadeusz Stanislav 67 Gradišnik Fedor 106 Gradnik Alojz 194, 260. 261 Grafenauer Ivan 182, 237, 266 Gregorčič Simon 8, 15, 19, 66. 69. 145, 146. 154. 168. 182, 192. 201, 205, 206. 210, 211, 214, 2.30. 231, 234, 236. 238, 239, 251, 252. 256, 258. 259, 260. 265 Gregorec Lavoslav 230 Gregorič Jože 264 Grobelnik Bogdana 198 Grobelnik Gustav 171, 186. 190. 198.261, 263, 265 Grobler Mirko 250 Grohar Ivan 64, 68. 92. 94. 150. 251 Grošelj Pavel 150, 230 Grošelj Vid 230 Gruden Josip 66 Grtin Herbert 257 Gspan Alfonz 187, 190. 213. 217. 224. 255, 257 Gubec Matija 195 Gundorov Aleksander 182 Hafner Stanislav 261 Ham Drago 264 Hamerling Robert 67 Hardy Edmund 67 Hartman Janko 199, 202 Hauser Otto 67, 69, 231 Heine Heinrich 19 Herberstein Jurij 202 Herbert Turjaški 109 Herle Vladimir 146, 148 Hiltbrunner Hermann 217 Hočevar Pavla 252 Holz Arno 86 Holz Vatroslav 164, 165, 206, 214, 231 Homer 64, 65 Hoppe 67 Horsak Antoš 228, 248 Hranilovič Jovan 235 Hrastnik Adam 22 Hrašovec Juro 170 Hrašovec Milko 169 Hren Maks 187 Hribar Dragotin 76, 81, 214 Hribar Ivan 69, 109, 113. 114, 141, 149, 152, 15.3, 164, 185, 208, 212, 230, 231 Hrušovar Helena najstar. 31 Hrušovar Helena star. por. Verbič 31, 34 Hrušovar Helena ml. 33 Hrušovar Helena najml. 33 Hrušovar Jera por. Pelko 33 Hrušovar Jera por. Rupnik 33, 34 Hrušovar Jurij 31 Hrušovar Marija 33 Hrušovar Marija r. Velej 33 Hrušovar Marjeta 33, 34 Hrušovar Matija 31 Hrušovar Neža por. Brinovec 33, 34 Hrušovar Pongrac 31, 33, 34 Hrušovar Štefan 33 Hrušovar Tomaž 33 Hrvačanin Jovanka 216. 247, 249 Hubad Matej 112, 113, 116, 117, 138,158, 160 Hudales Oskar 244 Hurban Vajanskv Svetozar 180 Hus Jan 163 Hviezdoslav (Orszag Pavel) 180 Ibrovac Miodrag 217, 240, 251 Ibrovac Savka 217 Ilešič Franc 108, 114, 135. 236 Inemann Rudolf 105, 124, 126, 127, 131, 160 Ingerslew G. 67 Ingolič Anton 204 Ipavic Gustav 246 Ipavic Benjamin 207 Isačenko Aleksander 253 Ivančič Josip 236 Ivanič Momčilo 236 Ivanovski Srbo 248, 265 Ivanuša Vilko 255 Ižanc Jože 187 Jagodic Marija 186, 187 Jakac Božidar 165, 187, 217, 266 Jakhel Rudolf 65, 166, 167, 217, 241, 251 Jamar Marija 246 Janež Stanko 251, 256, 260, 262, 265, 266 Janežič Anton 67 Janžek Edvard 46 Javeršek Jurij 21 Jeglič Anton Bonaventura 69, 213, 231 Jelinčič Zorko 264 Jelinek František Ladislav 135 Jelovšek Ernestina 67, 68, 162, 163 Jenko Davorin 207 Jenko Ljudevit 152 Jenko Simon 194 Jenko Terezina 152 Jensen Alfred 66, 68, 69, 216, 229, 235 Jerajeva Vida 241 Jesenko Dragotin 80, 81, 120 Jesenovec France 254 Jevnikar Martin 256. 260 Jocov Boris 225, 240 Jokoš Jože 263 Jovanovič Zmaj Jovan 261 Jovanovits Katarina 217 Jurančič Janko 262 Jurčič Josip 17, 66, (98), 102, 103, 104, 105, 106, 124, 136 Juričič Jurij 109 Kacijanar Ivan 109 Kacin Anton 263 Kajč Milan 255 Kajuh 205 Kalan Filip 260, 261 Kalan Pavle 63, 219 Kalman Dudas 248 Karakostov Štefan 257 Karlovšek Josip 169, 170 Karlovšek Mira 170, 171 Karpellus Adolf 94 Kermavner Dušan 252 Kermavner Valentin 169 Kersnik Janko 17. 66, 104, 105, 136, 146, 207, 234, 256, 259 Kette Dragotin 69, 83, 84, 88. 89. 93, 94, 95, 162, 163, 205, 208, 216, 226, 235, 253, 254, 255, 257, 263 Kidrič Boris 146 Kidrič Franc 146 Kisovec Vekoslav 150 Klaič Vjekoslav 66 Kleinmayr Ferdinand 161, 163 Kleinmayr § Bamberg 147, 155, 161, 162, 215, 231 Kleinpaul Ernst 19 Klemenčič Fran 165—166, 241 Klemenčič Ivanka 133, 138, (252) Klinar Miloš 190 Klenovšek Lucija 35 . Klenovšek Valentin 35 Klopčič Mile 209, 259 Kmet Jera 39 Kmet Matevž 32, 39, 40, 41, 46, 53, 56, 57 Kmet Matija 39 Knaflič Josip 105 Knez Anton (Globoko) 28 Knez Anton (Tevče) 21 Knez Ferdinand 22 Knez Gregor 29. 30 Knez Ignacij 36 Knez Jurij 28 Knez Jurij ml. 36. 37 Knez Karel 22 Knez Marija 28, 36. 37, 39 Knezovič Oton 253 Knoop Sonja 71, 79. 80 Kobal Franc 177, 231 Kobe Boris 190 Koblar Anton 154 Koblar France 98, 105, 112, 115, 226, 240, 246, 253, 254, 255, 256, 257, 258, 260 Kokotec Andrej 40 Kolar Ivan 190, 204 Kolarič Rudolf 240 Kollar Jan 176 Komatar Franc 152—154 Komelj Bogo 165, 166, 224 Konstantin Porfirogenet 172 Kopitar Jernej 207 Koprivec Ignac 256 Korsika Alojz 218 Korš Fedor E. 69, 229, 231, 254 Kos Janko 265 Kosem Tomaž 29, 30 Kosi Ivan 241 Kosovel Srečko 205 Kosovel Stanko 259, 260 Kostič Laza 177, 178, 179 Kostrenčič Ivan 67 Kossuth Lajos 177 Koštial Ivan 251 Kotnik France 256 Kovač Bojan 190 Kovačič Anton 259 Kovačič Fran 239 Kovačič Vinko 215, 230, 259 Kovič Kajetan 257 Kozak Juš 254 Koželj Alojz 186 Kozina Marijan 193, 196, 250 Koželj Anton 244 Koželj Jožef 94 Koževnikov Vadim 183 Kraigher Alojz 260 Krajec Janez 92 Kranjčevič Silvije S. 69 Kralj Boris 196 Kralj Dušan 193 Krall Jože 224 Kramaršič J. 94 Krapež Milko 64 Krappek Heinrich 241 Krasnohorska Eliška 66 Krašovec Jurček 190, 261, 263 Krašovec Martin 21, 22 Krčmčry Štefan 182 Kreft Bratko 261, 264 Krek Gojmir 138, 139, 153, 216 Krek Gregor 60, 96, 217, 235 Krek Janez Ev. 238 Krempl Anton 66 Kriegel Robert 64 Krisper Valentin 118, 218 Kristan Cvetko 264 Kristan Etbin 69, 83. 101, 105, 106, 112, 117, 118, 120, 121, 122, 133. 137, 158. 234, 236, 237, 238, 252, 258 Krivec Franc 264 Križ Ivan gl. Gangl Engelbert Križanič Kamilo 240 Križnik Alojz 187 Krleža Miroslav 179 Krones Franz 67 Krušič Ivan 146 Kunej Egon 202 Kunej Janez 44 Kunst Vilko 244 Kusy Ivan 181 Kušar Giovanni 66, 237, 239 Kveder Zofka 66, 69, 71, 78, 230 Lah Ivan 238, 251 Lampe Evgen 83 Lampe Frančiška 70 Lange A. 231 Langer Hugo 66, 67 Langewiesche Wilhelm 19 Lapornik Karel 21 Lapornik Luka 21 Lapornik Mihael 21 Laykauf Žiga 169, 170 Legiša Lino 245, 246, 252, 256, 257, 258. 259. 266 Lego Jan 69, 230, 262 Lermontov Mihail J. 195 Leskovac Mladen 257 Leskovec Lavrentij Matvejevič 228 Lessing Gotthold E. 14, 117 Lešničar Janko 232 Leveč Fran 8, 14, 69, 88, 136, 154, 171, 172, 173, 174, 176, 205, 210, 212. 214, 225, 254 Leveč Vladimir 214 Levski Vasil 184, 185 Levstik Fran 8, 9, 13, 14, 15. 19, 66, 136, 146, 192, 193, 195. 204. (211), 212, 213 Levstik Vera 229 Levstik Vladimir 83 Lilencron Detlev 86 Linhart Anton Tomaž 102, 127 Linhart Karel 121 Lipovšek Jože 187 Liška Janko 254, 262 Logar Janez 158, 163, 223, 259. 261 Lorenzoni Giovanni 239 Lovšin Janez 202 Lotrič Lenart 150 Lovrenčič Joža 254 Ludvik Dušan 253, 254 Machar J. S. 66 Maček Helena 36 Maček Tone gl. Tanc Anton Magiera Jan Fr. 215, 235 Mahnič Anton 9. 13, 145, 155, 192, 197. 201, 206, 207, 210—211 Mahnič Jože 259, 262, 263 Maister Rudolf 80, 81 Majaron Danilo 69, 230 Majcen Gabrijel 147 Majciger Janez 174 Majer F. 136 Makovickv Dušan 150, 151, 152 Maksimovič Desanka 216, 247, 249 Maleš Miha 37. 242, 255, 263 Malovrh Miroslav 107. 108. 117, 137.149, 150 Marinčič Ivo 256 Marinetti F. T. 261 Marinko Mihael 22 Marinko Štefan 22 Markič Viktor 241 Markov S. 184, 264 Marmont Auguste Frederic 252 Martoloz 28 Masaryk Tomaš G. 181. 230, 232 Masquardt 67 Mathian Ivan 64, 65 Maver Giovanni 185 Mavrel Blaž 251 Mazanowski Anton 155 Mažuranič Ivan 66 Medved Anton (Tevče) 21 Medved Anton 105, 107 Medved Martin 21 Menaše Helena 190 Mencinger Janez 87, 234, 238, 239 Merhar Alojzij 253, 255 Merhar Boris 253, 254, 257, 258, 259. 261 Merka Vojtech 228, 229, 239, 253, 254 Meško Jakob 207 Meško Ksaver 69, 76, 145, 232, 263 Metelko Fran 172 Metod s. 109, 172, 173, 174, 225 Mickiewicz Adam 184 Mičatek Eržika 180 Mičatek Vladimir 177—180 Mihelič Stane 247 Miklavec Peter 155 Miklavič Zvone 190 Milčinovič Andrija 238 Milčinski Fran 66, 112, 113, 116, 117, 118 119, 120, 121, 122, 123, 124, 126, 127. 138, 140, 141, 158—161, 230, 256 Millocker Karel 120 Milovanovič Zivomir 186 Mlakar Ljudevit 240 Mlinar Ivan 169 Moder Janko 243, 257, 266 Modrijan Franjo 228 Mojmir 173, 174, 176 Mohorič Milena 253 Mole Rudolf 186, 218, 254, 266 Molek Josip 136 Moravec Dušan 112, 256, 258 Murko Matija 239, 259—260 Murn Josip 66. 69, 162, 205, 235, 240, 253, 259, 260 Murnik Rado 69, 104, 105, 107, 240 Muser Erna 244. 245, 246, 247, 253, 254, 264 Mušič Marijan 186 Nachtigall Marija gl. Slavčeva Maša Napoleon 64, 68 Napotnik Mihael 195, (208), 212, 213 Neumann Kari Friedrich 67 Nordau Max 67 Novak Fran 140 Novak Vlado 190, 222, 223, 224, 253, 258, 259, 263 Novšak France 246, 262 Novič N. 228. 229. 236 Novotnv Vaclav 172 Novy Lili 246, 259 Nučič Hinko 99 Oblak Andrej 21 Oblak Josip Ciril 240 Oblak Jožefa 21 Oblak Lovrenc 21 Oblak Martin 21 Ocvirk Anton 240, 256, 259, 262 Ogrinec Josip 102, 104 Oldenberg Hermann 67 Opeka Mihael 133 Oražem Miroslav 243 Orel Boris 186, 190 Orel Tine 190. 196, 263 Ormis Jan V. 178, 180, 182 Orožen Franc 20 Orožen Ignacij 20, 66. 69 Orožen Janko 20, 186 Osolnik Bogdan 182 Ostaszevvski-Baranski K. 235 Ozvald Karel 227 Ožek Jožef 32, 35, 36 Pagliaruzzi Marija 230 Pagliaruzzi Josip 66 Pajk Andrej 21 Pajk Jožef 21 Palackv František 172 Papierkovvski Stanislav 256 Parma Viktor 113 Passarge Ludvig 67 Pavel Avgust 248 Peklar Valentin 62 Pelišek Josef 228, 238 Pengov Slavko 266 Pepevnak Martin 32, 36 Pere Karel 170 Perušek Rajko 93 Petelin Martin 168 Petelin Ruža Lucija 265 Petre Fran 217, 260 Pilon Veno 247 Pintar Luka 66 Pire Gustav 112, 121, 139 Pirjevec Avgust 216, 242, 243, 257 Pirjevec Dušan 258, 260, 261, 262, 265 Pirnat Niko 209, 242, 266 Pivec-Stele Melita 253 Plahuta Rajko 190 Plantan Ivan 112 Planckner 67 Plečnik Jože 209, 242 Plesničar Pavel 254 Plestenjak Jan 135, 240 Pleteršnik Maks 67 Plutarh 172 Počkaj Duša 193, 196 Podbevšek Anton 191 Podjavorinska L'udmila 176, 177—181, 229 Podmilščak Jože 173 Podpečan Helena 40 Podpečan Jurij 40, 47 Podpečan Vincenc 56 Podpečan Vinko 187 Podržaj Ivan 239, 251, 261 Pogačnik Bogdan 265 Pogačnik Jože 261, 262 Pogorelec Breda 264 Polak Irma 99, 131, 133 Polanc Jožef 22 Poljanec Franjo 252 Poljanec Jožef 73 Poljanec Ljudmila 69, 70—83, 230, 232 Popova V. 183 Popovič Pavle 217, 238, 239, 240 Potočin Marija 39 Potočin Martin (Zore) 38, 45, 49 Potokar Tone 251, 254, 257, 260, 262 Potrč Ivan 190, 216, 244, 256, 257 Požar Lovro 214, 257 Požlep Andrej 22 Požlep Uršula 22 Praprotnik Anton 255 Praprotnik Fran 237 Precechtel 173 Pregelj Ivan 122, 241, 252 Premužič Ljerka 261 Premysl Otokar 173 Preobraženskij Nikolaj 262 Prepeluh Albin 101, 120, 121 Preradovič Petar 66 Prešeren France 11, 19, 66, 68, 76, 95, 124, 126, 134, 162, 163, (168), 191, 192, 194, 205, 207, 208, 212, 216, 226. 256, 262, 265 Prijatelj Ivan 13. 42, 69, 92, 93, 94, 206, 216, 235, 240. 251, 252, 257, 259, 260 Prohazka Josef 250, 251 Prosenc Josip 112, 138 Prus Boleslav 182, 237 Pugelj Gregor 64 Pugelj Milan 66. 238 Puncer France 256 Puntschart Paul 67 Pustoslemšek Rasto 67, 145—152, 184, 251 Puškin Aleksander S. 67, 184, 225, 262 Rabozu Štefan 21 Racman Anton 21 Radetič Ernest 239 Radics Peter 152, 154, 230 Radičevič Branko 177, 178, 179, 181, 229 Radišek Jakob 28, 36 Radovič Djuza 216, 249, 259. 262, 264 Rajič Božidar 69, 173 Rajh Jožef 22 Rakež Josip 256 Rakočevič Milan 253, 264 Ramšak Andrej 21 Rank Josef 67 Rape Vlado 246 Rastislav 109, 172 Raupach E. (120) Ravbar Miroslav 256 Ravnihar Darja 224 Ravnihar Vladimir 140 Ravnikar Ljubo 150 Razlag Radoslav 68 Regali Josip 81 Regent Ivan 258 Remec France 173 Renan Ernest 67 Repič A. 251 Resman Ivan 230 Ribarič Josip 84, 90 Ribnikar Adolf 232 Riček Blaž 23 Rischner Wilhelmina 73 Ristanovič Sava 249 Riznerova L'udmila gl. Podjavorinska L'udmila Rizner Ludovit 180 Robič Anton 187 Robida Adolf 127 Robida Ivan 83, 104 Rogerij o. 66 Rohlender 67 Rospond Stanislav 228 Roš Fran 48, 190, 200, 204, 263, 264 Rotner Jožef 230 Rousseau Jean Jacques 157 Rožanski Vinko gl. Kovačič Vinko Rožič Valentin 240 Riickova Krista 134 Ručman Alojzij 40 Rudolf Branko 252, 264 Rupar Marijan 244—245 Rupel Mirko 190, 202, 201, 211, 256 Rupnik Valentin 251 Rutar Simon 86 Ryžova M. 183, 265 Saj ti Ignacij 21, 26 Saj ti Marija 26 Salvini Luigi 185, 217, 248, 258 Samo 173 Sancin Karlo 231 Sardenko S;lvin gl. Merhar Alojzij Sauerland 67 Savin Risto gl. Sirca Friderik Savkovič Miloš 241, 261 Scherr Johannes 67 Schiller Friedrich 120, 123, 137, 169 Schmidinger Kari 63, 64. 68 Schmidt H. 67 Schonthan Franz 107 Schdnthan Paul 107 Sch\veiger Josip 87, 88, 93 Schwentner Lavoslav 68, 76, 81, 82. 86, 87, 88, 93, 94, 155, 161—163, 215, 216. 230 Seifert Josef Leo 238 Selak Franjo 135, 236 Selič Kari 190 Selver P. 227 Seme Anton 21 Seme Mihael 21 Seme Mihael ml. 21 Senekovič Andrej 88 Senica Ivan 187 Sernec Josip 145 Sevar Hinko 68 Sever Meta 264 Sever Stane 193 Shakespeare William 99, 103, 120, 130 Simčik Ante 238 Simoniti Rado 196 Sirotinin Andrej 229, 237 Sket Jakob 69, 214, 225 Skrbinšek Milan 118 Skušek Ivan 258 Slane Karel 165 Slavčeva Maša 98, 99, 106, 124 Slavejkov Penčo 182, 237 Slavik Jura j 182, 237 Slodnjak Anton'13, 42, 112, 122, 158, 190, 203, 204, 207, 240, 254, 256, 259, 260. 261, 262 Slodnjak Breda 158 Slomšek Anton Martin 44, 225, 266 Smerkolj Samo 196 Smodej Jožef 215 Smolej Viktor 182, 224, 257, 263, 264 Smrekar Hinko 217, 232, 241, 242, 251, 264, 266 Snoilšek Janez 68 Sovin Jera 23 Sovin Maks 23 Sovre Anton 228, 248 Spiegel Friedrich 67 Spindler Vekoslav 80, 81 Srebot Franc 21 Stamatovič Miodrag 260 Stanek Leopold 251 Stanimirovič Vladimir 229, 237 Stankovsky Jožef Jurij 120 Stare Alojzij 187 Stare Ferdinand 22 Stare Maks 187 Stare J. 138, 139 Starovaški France gl. Znideršič France Stegenšek Ana 22 Stegenšek Andrej 22, 26 Stegenšek Avguštin 20 Stegenšek Helena 22, 27 Steinberger R. 136 Sternen Matej 92, 94 Stopar Ivan 259 Stopar Martin 187 Stoviček Vladimir 204, 242 Strakatv J. K. 251 Strakhovsky I. Leonid 257 Stritar Josip 8, 13, 14, 15, 66, 69, 105, 106, 107, 124, 134, 136, 146, 166, 191, 193, 210, (211), 257 Strmšek Pavel 136, 254, 255, 259 Strnad-Cizerlj Marica 71, 78 Strupi Franc 190 Stucke H. 118 Stupan-Tominšek Helena 262 Stupica Anton 186 Subhadra Bhikschu 67 Sudermann Hermann 124 Suhač Matej 167, 168, 169 Suhadolnik Stane 211, 246, 262 Sundečič Jovan 69 Supan Alexander Georg 67 Svane O. Gunnar 260 Svetek Andrej 204 Svetopolk 109,. 171—176 Senoa Avgust 66 Šantel Saša 166 Sergan Stanko 187 Šifrer Tone 253 Sirca Friderik 231, 250, 251 Sirca Olga 250 Skerlj Stanko 259 Skofca Anton 36 Skofca Jožef 32, 36 Skofič Fran 98 Škultety Josef 182 Slebinger Janko 230, 237, 238, 257, 258 Smid Miloš 148 Sorli Ivo 66, 69, 254 Stefe Franc 126 Stejn Sergej 67, 226, 229, 232 Strekelj Karel 66, 238 Stritof Niko 99 Štrukelj Franc 173 Šubic Ivan 111 Subic Ive 246, 262 šuklje Fran 69 Šuler Kristina 240, 264 Šušteršič Maks 36 Švear Ivan 66 Svab Adolf 232 Švab Marija 232 Tanc Anton 254 Tavčar Franja 231, 232 Tavčar Ivan 17, 66, 69, 92, 94, 98, 99, 102, 112, 124, 125. 126, 136, 138, 140, 150, 152, 198, 232, 258 Tekavčič Fran 107, 111, 112 Teply Bogo 252 Teršek Jurij 35, 39 Tetzner 67 Tiller Marija 241 Tiran Jože 243 Todorov S. P. 255 Todorovski Gane 248, 265 Tolstoj Lev Nikolajevič 64, 67. 68, 92, 94, 150, 151, 152 Tomažič Ivan 187 Tome Matija 193, 250, 262 Tomič Vojislav 217 Tominšek Josip 83, 147, 234, 238. 239, 254 Tomšič France 252 Topličar Adam 28 Topličar Boštjan 28 Trapp Konstantin 39 Tratnik Leopold 65, 166 Traven Janko 98, 161 Travner Vladimir 251 Trdina Ivan 231 Trdina Janez 66, 69, 154—158, 215, 232, 261 Trdina Silva 231, 240, 241, 252 Trinko Ivan 69, 215, 254 Trnski Ivan 228 Trop Franc 40 Trstenjak Anton 69, 99 Trubar Primož 64, 65, 68, 109, 150, 162, 163, 179, 192. 208. 243, 254 Turner Pavel 11. 69, 154, 155, 195 Turnher Edo 186, 190 Uhland Ludvig 19 Ujevič Tin 238 Ulrik Celjski 109, 148 Umek Anton Okiški 252 Urbančič Marijan 260 Urbani Umberto 217, 228, 239, 240, 241, 248, 253, 255, 261 Uskokovič M. 231, 236 Ušeničnik Aleš 235, 236, 237, 254 Vabič Katarina 73 Vahen Damjan 255 Vajanskv gl. Hurban Vajanskv Valjavec Matija 69 Vamberger Mijo 69 Vasilev S. 184. 265 Vega Jurij 67 Velej Jožef 33 Veličko Vasilij 69 Vergun Dmitrij 2rl, 228, 229 Vergun Vera 236 Verlaine Paul 86 Verne Jules 169 Veronika Desen.iška 109 Verovšek Anton 124, 131, 134 Verstovšek Zvone 261 Vesel Fran 213 Vesel Ivan Vesnin 66, 69. 208. 216 Vidic Fran 69, 231, 232, 257 Vidmar Josip 259, 261 Vilfan Sergij 264, 266 Vilhar Fr. S. 261 Vilhar Miroslav 216 Vinkovič Hinko 241 Vinkovič Jožef 37 Vitez Grigor 247 Vodišek Valentin 21 Vodnik Anton 243 Vodnik France 253, 264 Vodnik Valentin 66, 68, 109. 264 Vodušek Božo 259 Vodušek Konrad 120 Volavšek Jera 39 Volf Janko 265 Volk Avgust 166 Volk Cenka 166 Volynskij Akil L. 232, 254 Vošnjak Bogomil 66 Vošnjak Josip 69, 102, 103, 108 Votruba František 181, 229, (239) Vozlič Pavle 259 Vratuša Anton 69, 253, 254. 255 Vraz Stanko 66, (212) Vrchlicky Jaroslav 66. 69. 216, 225, 226, 227, 231 Vrečer Rajko 254 Vrečko Jakob 166 Vrhovnik Ivan 68, 218 Vučerič J. 180 Wagner Richard 113 Walder Wolfram 261 Wambrechtsammer Anna 254 Warnier Raymond 240 Weber Kari Julius 67 Wendel Hermann 228, 238, 239 Wendzelides Arsen 236 Wester Josip 42, 45, 49, 52, 53. 62, 63, 65. 73, 161, 166, 167—169, 187, 190, 208. 213, 232, 236, 240, 251, 252, 254 Wiesthaler Fran 168 Wildemeister (?) 67 Wilczkowski Cyril 263 Winckler Hugo 67 Winkler Venceslav 243 Withalm Otto 20, 22 Wollman Frank 240 Zabolotskij Peter 69, 232 Zadravec Franc 261, 262, 263 Zaje Fani 218 Zaje Ivan 166 Zajcev V. 248 Zalar Viktor 66 Zamahovskaja M. 248 Zamik Boris 25 i Zarnik Miljutin 63 Zavadlal Mihael 145, 146 Zawilinski Roman 69, 135, 215 Zbašnik Fran 70, 72, 75, 76, 94, 100, 103, 104, 105, 106, 107, 111, 113, 120, 127. 137, 139, 158, 160, 215. 236, 260 Zidanšek Josip 237 Zeleznikar Ivan 69 Zganjer Branimir 217, 247, 260, 264, 265 Žitnik Ignacij 137 Zorko Anton 190 Zupan Jakob 28 Zupan Jurij 28 Zobor 176 Zois Žiga 109 Zoreč Ivan 182 Zupane Lojze 265 Zupanič Niko 69 Zmavc Ivan 165, 230, 232 Zmavc-Baranova Ivanka 261 Zmitek Peter 151, 215 Znidaršič Jakob 235 Znideršič France 251 Župančič Alenka 266 Zupančič Ana 84, 231 Zupančič Oton 11, 67, 69, 83, 84—97, 182. 231, 232, 252, 253, 256. 257. 260. 262. 263, 265 Zupnek Franc 231 Žužek Pius 165 UREDNIKOVO POROČILO Na prvi seji republiškega odbora za proslavo stoletnice Aškerčevega rojstva v aprilu 1955 sta se pri sestavljanju programa proslav srečali tudi dve zamisli o knjižnih izdajah. Nekateri člani celjskega odbora za obnovo Aškerčeve domačije so predlagali, naj bi ob proslavah, ko bo odprta tudi obnovljena domačija na Seno-žetih, izdali knjižico s poljudnim orisom pesnikovega življenja in dela, kratko zgodovino njegovega rodu in domačije, opisom njegove rodne pokrajine in karakteriza-cijo njenih ljudi. Ljubljanski slavistični krogi pa so bili mnenja, da bi bilo primerneje, dati jubileju trajnejši poudarek z izdajo zbornika, ki naj z razpravami, eseji in kritično objavo gradiva prispeva k osvetlitvi Aškerčeve človeške in umetniške podobe. Zedinili so se za drugo zamisel, poverili skrb za izdajo celjskemu odboru za proslavo Aškerčeve stoletnice ter izbrali za urednika univ. prof. dr. Marjo Boršnikovo, avtorico monografije o pesniku in urednico kritične izdaje njegovih zbranih del, ter pesnikovega nečaka prof. Antona Aškerca. Ker dr. Marja Boršnikova zaradi prezaposlenosti z drugim znanstvenim delom ni mogla prevzeti uredništva in ker tudi nihče drug od osrednjih slavistov ni utegnil stopiti na nieno mesto, si je drugi urednik iskal pomoč med člani celjskega odbora. Vendar zamisel ni in ni mogla najti konkretne oblike; obljubljenih prispevkov ni bilo, čeprav se ie jubilejno leto, ko bi moral zbornik iziti, naglo približevalo. Da bi delo steklo, je celjski odbor v novembru 1955 poveril uredništvo podpisanemu in postavil kot rok za izid iunij 1956. Novi urednik je s pismi opozoril sodelavce na njihove ustne obljube in povabil še vrsto novih. Prosil jih je, naj mu pošljejo prispevke vsaj do konca februarja 1956. Izkazalo se je, da je avtorjem postavljeni rok prekratek. Le štirje sodelavci so poslali svoje prispevke do roka. Urednik je moral pristati na podaljšanje termina, če je hotel poverjeno mu nalogo izpolniti in izdati zbornik. Med tem so se namesto tistih, ki so sodelovanje odklonili, oglašali novi sodelavci. Vendar zaradi raznih novih zamud in neenakomernosti v poslanih prispevkih ni bilo mogoče zaključiti redakcije pred majem 1957. Urednik je želel dobiti čim več razprav in esejev, ki bi pod novimi kritičnimi aspekti vrednotili Aškerčev delež v razvoju slovenske kulture. Zato mu je žal, da je zaman čakal na nekatere, sprva z navdušenjem obljubljene prispevke, ki jih avtorji iz raznih razlogov niso utegnili napisati. To velja zlasti za dva prispevka: za študijo o Aškerčevih estetskih in literarnokritičnih nazorih ter za karakterizacijo odsevov tedanjih svetovnih družbenih dogajanj v Aškerčevih delih. Ker omenjenih in podobnih študij ni dobil, je urednik za obema literarnoanalitičnima esejema razvrstil literarnozgodovinske prispevke ter jim pridružil še zapiske in gradivo. Tako se je težišče premaknilo od analitičnih študij h kritičnim objavam novega literarno-zgodovinskega gradiva o Aškercu in njegovi dobi. Na željo dr. Marje Boršnikove je urednik s sodelovanjem Franceta Dobrovoijca nadaljeval tudi njeno Aškerčevo bibliografijo (gl. uvodno pojasnilo k bibliografiji na str. 223—224). Da bi bila zunanja podoba zbornika čim bolj živahna, je vsebina dopolnjena tudi s slikovnim gradivom, ki so ga prispevali: dr. Maria Boršnik, fotografski laboratorij NUK, ŠK v Mariboru, ŠK v Novem mestu, Slovenski gledališki muzej v Ljubljani, Moderna galerija v Ljubljani, akad. slikar Miha Maleš ter celjski podjetji Fotolik in Foto Ideal. Ker v Celiu ni samostojne založbe, fungira kot založnik kar Odbor za proslavo stoletnice Aškerčevega rojstva v Celju. Izdajo zbornika pa so omogočili s subvencijami: OLO Celje, SPK LRS, Obč. LO Celje, SPK OLO Ljubljana in SPK OLO Maribor. Čeprav se uredniku ni posrečilo v celoti uresničiti prvotno zamisel, upa, da bo Aškerčev zbornik tudi s svojo sedanjo obliko in vsebino dostojno zaključil proslave stoletnice Aškerčevega rojstva in se pridružil v jubilejnem letu odkritim spominskim ploščam in spomenikom, da bi skupno z njimi ohranjal spomin na pesnika balad in romanc. Vlado Novak VSEBINA RAZPRAVE IN ČLANKI Marja Boršnik: Aškerčeva podoba....................................7 Anton Slodnjak: Aškerčeve Balade in romance (1890)......................13 Janko Orožen: Aškerčev dom in rod..................................20 Anton Aškerc: Aškerc in njegov svet pod Stražnikom in Borovkami.....42 Josip Wester: Aškerčeva zapuščina, knjižnica in korespondenca..............63 Janko Glazer: Korespondenca med Aškercem in Ljudmilo Poljančevo .... 70 Marja Boršnik: Aškerčeva pisma Zupančiču..............84 Janko Traven: Slovensko gledališče in Anton Aškerc...........98 ZAPISKI IN GRADIVO Rasto Pustoslemšek: Moji spomini na Antona Aškerca..........145 France Dobrovoljc: Arhivar Anton Aškerc in zgodovinar Franc Komatar ... 152 Janez Logar: Janez Trdina in Anton Aškerc...............154 Janko Traven: Tri Aškerčeva pisma Franu Milčinskemu..........158 Bogomil Gerlanc: Drobci iz Aškerčeve neznane korespondence........161 Bogo Komelj: Ostanki Aškerčeve korespondence s slikarjem Germom .... 164 Bogo Komelj: Anton Aškerc in Karel Slane...............165 Bogo Komelj: Klemenčičev portret pesnika Aškerca............165 Bogo Komelj: Razglednica z Aškerčevim portretom...........166 Josip Wester: Jakhlov portret Antona Aškerca..............166 Josip Wester: Aškerčev aforizem...................166 Josip Wester: Aškerčev Boj pri Pirotu — politična pesem.........167 Gustav Grobelnik: Aškerc in Celjsko pevsko društvo...........169 Viktor Smolej: Aškerc in Slovaki..................171 France Dobrovoljc: Odmevi stoletnice Aškerčevega rojstva pri Rusih in Bolgarih 182 Vekoslav Bučar: Aškerciana v Italii;.................185 Rudolf Mole: O Aškerčevi natančnosti.................I85 Gustav Grobelnik: Obnova Aškerčeve domačije na Senožetih........186 Jubilejne prireditve ob stoletnici Aškerčevega rojstva...........190 Alfonz Gspan: Katalog razstave del Antona Aškerca v NUK od 8. do 21. decembra 1956 ..................................................213 Pavle Kalan: Ali je Aškerčeva spominska plošča v Ljubljani vzidana na napačni hiši?..........................217 BIBLIOGRAFIJA Vlado Novak, Marja Boršnik in France Dobrovoljc: Aškerčeva bibliografija A. Dopolnila za leta 1880—1936 ....................................225 B. Nadaljevanje za leta 1937—1957 ................................242 KAZALA Kazalo Aškerčevih del............................269 Osebno kazalo..........................273 SLIKE Fran Klemenčič: Anton Aškerc (olje, 1909)............................2 Pogled z vrha Stražnika na Šmarjeto in Rimske Toplice....................27 Pogled z vrha Stražnika na Senožeti in Globoko........................29 Aškerčeva domačija na Senožetih (Hrušovarjevo)........................33 Miha Maleš: Anton Aškerc in njegova rojstna hiša v Globokem (lesorez, 1922) 37 Aškerčevi ožji sorodniki (fotografija, ok. 1900)..........................43 Anton Aškerc kot bogoslovec (fotografija, 1879 80)........................47 Aškerčevo pismo teti Ajtki 7. febr. 1881................................50 Aškerčeva razglednica, poslana bratu Mihi iz Moskve 11. sept. 1901..........61 Aškerčeva pisalna miza.......................64 Aškerčeva knjižna omara............................................65 Naslovna stran prepisa prve inačice Aškerčeve drame Izmailov z odobritvijo avstrijske cenzure...................... . 125 Gledališki lepak za prvo uprizoritev Aškerčeve drame Izmailov v Slovenskem deželnem gledališču v Ljubljani, 1900 ..............................132 Irma Polakova kot grofica Vanda v Aškerčevi drami Izmailov.......133 Zapisnik odborove seje Dramatičnega društva v Ljubljani dne 7. avg. 1901, ki ga je napisal Aškerc kot tajnik................139 Peter Zmitek: Anton Aškerc na mrtvaškem odru (olje, 1912)........151 Aškerčeva vizitka s sodbo o Cankarjevi drami Jakob Ruda (Franu Milčinskemu 17. marca 1900)..............................................159 Rudolf Jakhel: Anton Aškerc (olje, ok. 1910)..............167 Velehrad v Svetopolkovih časih (litografija, ok. 1863)......................174 Svetopolkova oporoka (litografija, ok. 1863)............................175 S proslave v počastitev stoletnice Aškerčevega rojstva v Moskvi 5. ian. 1956 . . 183 Spominska plošča o obnovi Aškerčeve domačije na Senožetih v letih 1955—1956 187 Aškerčeva domačija na Senožetih...................188 Spominska plošča, ki io ie Zgodovinsko društvo v Mariboru 10. jun. 1932 vzidalo na Aškerčevo domačijo na Senožetih...............188 Družinska soba (hiša) v Aškerčevi domačiji na Senožetih..........189 Pesnikova spominska soba v Aškerčevi domačiji na Senožetih.......189 Spominska plošča Antonu Aškercu v Ljubljani na Prešernovi cesti 11, kjer je pesnik pred smrtjo stanoval...................191 Aškerčev spomenik v Celju (kip je delo akad. kiparja Cirila Cesarja) .... 199 Spominska plošča Antonu Aškercu na hiši nekdanje Čitalnice v Šmarju pri Jelšah 203 Aškerčev spomenik v Ljubljani (kip je delo akad. kiparia Nika Pirnata) . . . 209 Lojze Dolinar: Anton Aškerc (mavec, 1912)........ .....219 Lojze Dolinar: Skica za Aškerčev portret (mavec, 1912)..... .... 220 Niko Pirnat: Osnutek za Aškerčev spomenik I (risba, 1942)................267 Niko Pirnat: Osnutek za Aškerčev spomenik II (risba, 1942)................268 Urednikovo poročilo........................283 AŠKERČEV ZBORNIK Uredil Vlado Novak 0\ ilek in vinjete narisal Bojan Kovač Izdal Odbor za proslavo stoletnice Aškerčevega rojstva v Celju (Zanj odgovarja Gustav Grobelnik) Dotiskano meseca decembra 1957 Naklada I 000 izvodov Tiskala Celjska tiskarna v Celju