KERIA. Studia Latina et Graeca XIII 1, 2011 K E R I A X II I 1, 2 01 1 S T U D I A L A T I N A E T G R A E C A Letnik XIII, štev i lka 1, Ljubljana 2011 K E R I A KERIA. Studia Latina et Graeca ISSN 1580-0261 VSEBINA RAZPRAVE I. POLITIKA, ZGODOVINA, GLEDALIŠČE: OD AJSHILOVIH PERŽANOV DO SENEKI PRIPISANE OKTAVIJE (Prispevki z 2. Grošljevega simpozija, Kamnik, 16. oktobra 2010) Brane Senegačnik: Oči in slepe pege časa. O političnem/ideološkem in religioznem obzorju interpretacije Ajshilovih Peržanov Alenka Cedilnik: Zgodovinsko ozadje Seneki pripisane Oktavije Aleš Maver: Peržani in Hermanova bitka: dva vojaška spopada na odru II. Jerneja Kavčič: Med sinhronim in diahronim pogledom: nekaj problemov skladnje nedoločnika v helenistični in bizantinski dobi PREVODI Iz Carmina Burana. CB 185 in 200 (prevod Blaž Strmole) Gottfried Wilhelm Leibniz: O temeljnem izvoru stvari (prevod Kristina Tomc) ESEJI IN REFLEKSIJE Alojz Rebula: Moj odnos do antike OCENE Aristotel: Politika. Spremna beseda, komentar in prevod Matej Hriberšek. (Valentin Kalan) Vpletel bom belo vijolico. Antologija helenističnega epigrama. Prevod, opombe in spremna študija Jelena Isak Kres. (Nada Grošelj) Gian Biagio Conte: Zgodovina latinske književnosti. Od začetkov do padca rimskega cesarstva. Prevod dr. Barbara Zlobec del Vecchio, Nadia Marincic Maniacco, Nadja Rebec, Lidia Rupel Concina, Neva Zaghet in Sonia Zupancich. Predgovor Marko Marinčič. (Kristina Tomc) Jerneja Kavčič: Novogrška slovnica. (Živa Borak) LATINŠČINA V GIMNAZIJI Neža Vilhelm: Dum docent, discunt VARIA Nada Grošelj: Ekskurzija Društva za antične in humanistične študije: kulturnozgodovinska pot Čez Most po modrost ISSN 1580-0261 789612 3736279 Glavna in odgovorna urednika / Editors-in-Chief Jerneja Kavčič in / and Marko Marinčič Uredniški odbor / Editorial Board Nada Grošelj, Valentin Kalan, Stanko Kokole, Aleš Maver, Marjeta Šašel Kos, Janja Žmavc Uredniški svet / Editorial Council Rajko Bratož, Alenka Cedilnik, Varja Cvetko Orešnik, Kajetan Gantar, Matej Hriberšek, Gorazd Kocijančič, Brane Senegačnik, Vladimir Simič, Primož Simoniti, Svetlana Slapšak, Maja Sunčič, Agata Šega, Barbara Šega Čeh, Miran Špelič, Boris Vezjak, Tadej Vidmar, Sonja Weiss, Franci Zore, Igor Ž. Žagar Jezikovni pregled / Language Advisor Nada Grošelj (angleščina / English) Koncept naslovnice / Frontpage Design Ana Movrin Izdajatelj / Issued by Društvo za antične in humanistične študije Slovenije Th e Slovenian Society for Ancient and Humanist Studies, Ljubljana Naslov / Address Društvo za antične in humanistične študije Slovenije (Keria) Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija Tel. / Phone (+386-1-)241-1416; faks / fax (+386-1-)241-1421 E-pošta / E-mail keria@dahs.si Spletna stran / Web site www.dahs.si Založnik / Publisher Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Spletna stran / Web site http://www.ff .uni-lj.si/fakulteta/zalozbainknjigarna/ zalozbainknjigarna.html Odgovorna oseba založnika / For the Publisher: Andrej Černe, dekan / Dean of Faculty Naročanje / Ordening Knjigarna Filozofske fakultete UL, Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija Tel. / Phone (+386-1-)241-1119 E-pošta / email knjigarna@ff .uni-lj.si Cena posamezne številke / Single Issue Price: 10 € Letna naročnina / Annual Subscription: 18 € (za študente Filozofske fakultete UL 10 €) © Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani & Društvo za antične in humanistične študije Slovenije Tisk / Printing Birografi ka Bori d.o.o., Ljubljana Naklada / Circulation: 250 Revija izhaja s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. / Th e journal is published with the support of Slovenian Book Agency. Na naslovnici: Perzijski stražar. Relief iz časa Kserksa (486-464 pr. Kr.). Museum of Fine Arts, Boston. DRUŠTVO ZA ANTIČNE IN HUMANISTIČNE ŠTUDIJE SLOVENIJE SOCIETAS SLOVENIAE STUDIIS ANTIQUITATIS ET HUMANITATIS INVESTIGANDIS Letnik XIII, štev i lka 1, Ljubljana 2011 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 930.85(37/38)(082) 94(37/38)(082) GRČIJA skozi rimske oči v dobi cesarstva : tematska številka ob trideseti obletnici smrti Milana Grošlja / uredila Nada Grošelj. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010. - (Keria : studia Latina et Graeca ; 2010, 1) ISBN 978-961-237-362-7 1. Grošelj, Nada 251422464 3 Vsebina R AZPR AVE I. PoLItIKA, ZGodoVINA, GLEdALIšČE: od AJShILoVIh peržanov do SENEKI PRIPISANE oktavije (Prispevki z 2. Grošljevega simpozija, Kamnik, 16. oktobra 2010) Brane Senegačnik: oči in slepe pege časa. o političnem/ideološkem in religioznem obzorju interpretacije ajshilovih Peržanov ....................... 9 Alenka Cedilnik: Zgodovinsko ozadje Seneki pripisane oktavije ................ 29 Aleš Maver: Peržani in hermanova bitka: dva vojaška spopada na odru ... 41 II. Jerneja Kavčič: Med sinhron m in diahronim pogledom: nekaj problemov skladnje nedoločnika v helenistični in bizantinski dobi ........ 55 PREVodI Iz Carmina Burana. CB 185 in 200 (prevod Blaž Strmole) ............................ 79 Gottfried Wilhelm Leibniz: o temeljnem izvoru stvari (prevod Kristina tomc) ............................................................................................................. 83 ESEJI IN REFLEKSIJE Alojz Rebula: Moj odnos do antike ................................................................... 91 oCENE Aristotel: politika. Spremna beseda, komentar in prevod Matej Hriberšek. (Valentin Kalan) ........................................................................................... 97 vpletel bom belo vijolico. antologija helenističnega epigrama. prevod, opombe in spremna študija jelena isak kres. (Nada Grošelj) ... 101 Gian Biagio Conte: Zgodovina latinske književnosti. od začetkov do padca rimskega cesarstva. prevod dr. Barbara Zlobec del vecchio, nadia Marincic Maniacco, nadja rebec, Lidia rupel Concina, neva Zaghet in Sonia Zupancich. predgovor Marko Marinčič. (Kristina tomc) ........................................................................................... 105 Jerneja Kavčič: novogrška slovnica. (Živa Borak) ......................................... 111 LAtINšČINA V GIMNAZIJI Neža Vilhelm: Dum docent, discunt ................................................................ 117 VARIA Nada Grošelj: ekskurzija Društva za antične in humanistične študije: kulturnozgodovinska pot Čez Most po modrost ..................................... 141 4 Contents ARtICLES I. PoLItICS, hIStoRY, thEAtRE: FRoM AESChYLEAN perSianS to PSEUdo-SENECAN oCtavia (Proceedings of the 2nd Grošelj Symposium, Kamnik, october 16, 2010) Brane Senegačnik: eyes and Blind Spots of time. on the political/ ideological and religious Horizons of interpreting aeschylus’ Persians ... 9 Alenka Cedilnik: The Historical Background to the pseudo-Senecan octavia ........................................................................................................... 29 Aleš Maver: The Persians and die hermannsschlacht: two Military Clashes onstage ............................................................................................ 41 II. Jerneja Kavčič: Between Synchronic and Diachronic view: Some problems of the Syntax of the infinitive in the Hellenistic and Byzantine periods ... 55 tR ANSLAtIoNS From Carmina Burana. CB 185 and 200 (translated by Blaž Strmole) ........ 79 Gottfried Wilhelm Leibniz: on the Ultimate origin of Things (translated by Kristina tomc) .................................................................... 83 ESSAYS ANd REFLECtIoNS Alojz Rebula: My attitude to antiquitay ......................................................... 91 REVIEWS Aristotle: politics. introduction, notes and translation by Matej Hriberšek. (Valentin Kalan) ........................................................................................... 97 i Will twine the White violet. an anthology of Hellenistic epigram. translation, notes and afterword by jelena isak kres. (Nada Grošelj) ... 101 Gian Biagio Conte: Latin Literature: a History. translated by Barbara Zlobec del vecchio phD, nadia Marincic Maniacco, nadja rebec, Lidia rupel Concina, neva Zaghet, and Sonia Zupancich. introduction by Marko Marinčič. (Kristina tomc) ................................ 105 Jerneja Kavčič: Modern Greek Grammar. (Živa Borak) ................................ 111 tEAChING LAtIN IN hIGh SChooL Neža Vilhelm: Dum docent, discunt ................................................................ 117 VARIA Nada Grošelj: an excursion organised by the Slovenian Society for ancient and Humanist Studies: The Cultural and Historical trail of Most na Soči ............................................................................................. 141 Razprave 6 Brane Senegačnik I. PoLItIKA, ZGodoVINA, GLEdALIšČE: od AJShILoVIh peržanov do SENEKI PRIPISANE oktavije (Prispevki z 2. Grošljevega simpozija, Kamnik, 16. oktobra 2010) 8 Brane Senegačnik Brane Senegačnik oči in slepe pege časa. o političnem/ ideološkem in religioznem obzorju interpretacije Ajshilovih peržanov I. NoVI ŽARGoN PR AVšNJoStI »Vsi bogovi so človeške stvaritve. Žal mi je, če žalim vernike katerekoli vrste, ko tako začenjam ta članek, a tako je. Bogovi so kolektivne predstave, stole- tja, če ne tisočletja stare kristalizacije domišljijskih človeških prizadevanj, da bi identificirali, opisali, sprejeli in poskušali nadzorovati neštete vidike tega, kar pomeni biti človeško bitje.« tako začenja svojo razpravo o Pitij- skem Apolonu J. K. davies.1 Razprava je izšla v zborniku, v katerem sodelu- jejo ugledna, celo najuglednejša imena sodobnih klasičnih študijev in ki nosi spoznavno nadvse ambiciozen in optimističen naslov What is a God? In tak je tudi samozavestni, intrasingenti, za vsak dvom nedostopni ton daviesovih sicer v duhu časa korektnih, celo vljudnih besed... ta postavka se nam bržko- ne zdi samoumevna, nevprašljiva, tako da najbrž sploh ne pomislimo, kako ostro in apodiktično zarisuje epistemični okvir ukvarjanja z grško tragedijo. da interpretu preči obravnavo transcendentne izkušnje, ki preči tragiškega subjekta, če se malo poigram z besedami in uporabim priljubljen izraz slo- venskih lacanovcev še v zastarelem naravnem pomenu. Povedano v navad- nem jeziku: tako začrtano interpretativno obzorje izključuje izkušnjo nad- miselnega, miselno nezapopadljivega, neobvladljivega, kar je v bistvu tran- scendenca. onemogoča upoštevanje tistega, kar je skorajda edina tema, ki je skupna vsem ohranjenim tragedijam in ki je njihova zveza z religioznim okvirom. 1 »The Moral dimension«, 43. 10 Brane Senegačnik Zdaj pa si samo za hip predstavimo nepredstavljivo, namreč to, da bi se razprava v uglednem mednarodnem znanstvenem zborniku danes začela s stavkom: »Vsi ljudje in vse stvari so božje stvaritve.« Zveni komično? Niti ne, saj je predaleč od predstavljivega, pa čeprav gre samo za natančen analogon oziroma za vsebinski negativ daviesovega stališča. Samoumevnost, s katero eno izhodišče brezmiselno sprejemamo, drugo pa zavračamo, je del nepisa- nih pravil ali običajev sodobnih kulturnih institucij. Ali bolje rečeno: je at- mosferski pojav sodobnega intelektualnega življenja. Na to kažejo podobne (eksplicitne ali implicitne) miselne predpostavke nekaterih pomembnih in- terpretov antične literature, ki nikakor ne izražajo tako radikalne kulturno- materialistične vere kot J. K. davies. tudi zelo zmerni in teoretično odprti Mark Griffith v komentarju antigone npr. ugotavlja, da je problem posmrtne- ga življenja v tej drami anahronistično vnesen v interpretacijo in nima veliko podlage v besedilu (značilno je tudi, da kljub sicer izredni informativnosti ne navede imen tistih »few scholars«, ki so se osredotočili na ta problem).2 toda resnici na ljubo glavna junakinja sama večkrat povsem eksplicitno pove, da je to motiv njenega dejanja.3 Poleg tega je to vprašanje izredno tesno povezano z nedvomno središčno problematiko celotnega dela, s pravicami hadesa v koz- mosu, s pripadnostjo človeka obema svetovoma. to je skladno s premestitvijo fokusa interpetativnega interesa v sodobnih klasičnih študijih: ta se je s teksta premaknil na kontekst, kot je velike spre- membe jedrnato opisal E. Segal.4 Pobude za te spremembe niso avtohtone, niso vzniknile na področju klasičnih študijev ali klasične filologije, ampak so bile privzete iz dominantnih tokov »humanistike«,5 »kulturologije« in »an- tropologije« in marljivo, včasih tudi nekoliko naivno adpatirane. 6 Filologi so se naučili pojmov drugega (drugega), drugačnosti, interkulturnosti, struk- ture, nezavednega, začeli so jih vneto uporabljati in so postali več kot filolo- gi: postali so kulturologi. K tej konceptualni in metodološki adaptaciji jih je vodila skrb (ali morda kompleks) za to, da bi klasični študiji ne izgubili stika s časom, da bi bili v njegovem duhu. Premik je bil razumljiv in v marsičem ploden: zlasti je pomnožil vsakvrstno vedenje o antični družbi. Vendar pa ga zaradi tega kljub velikemu obsegu še ne moremo razumeti kot abosluten na- 2 Sophocles: antigone, 40, op. 119. 3 Npr. antigona 72–6; 890–2; 925–6. 4 Segal, »Introduction«, 4. Za opis sprememb na področju intepretacije atiške tragedije prim. Grif- fin, »Sophocles and the democratic City«, zlasti 73–6. 5 to je povsem zasilna oznaka, ki se nanaša na tradicionalno poimenovanje področja, vendar sploh ne odraža miselnih obzorij in metodologije tokov, kakršni so npr. freudo-lakanovska psi- hoanaliza, dekonstrukcija, novi historizem in različne kulturnomaterialistične teorije. Pogojno bi jih lahko strnili v oznako poststrukturalizem, vendar bi to zahtevalo obširna dodatna pojas- nila. Seveda ne gre za nedolžen problem: takšni ali drugačni izrazi in pojmi niso le legitimacija »ideološke pripadnosti«, temveč izražajo odnos do resničnosti in določajo interpretacijsko ob- zorje ali – tu smo že sredi problema – teoretsko polje. 6 Za zelo zgoščen in precizen oris trendov novega historizma in drugih sodobnih kulturnomateri- alističnih literarnih teorij in njihovega izhodišča prim. izvrstno razpravo Alena širce »Foucaul- tovi pogledi na literaturo«, zlasti 55. 11oči in slepe pege časa predek in ga imeti za samoumevnega.7 dejansko se je zgodila zamenjava epi- stemološkega okvira oziroma – kot je pri literarnih študijih primerneje reči –sprememba interpretativnega obzorja. ta sprememba ne izvira iz imanen- tne logike znanosti, temveč iz spremembe v samorazumevanju in posledič- no v razumevanju zgodovine in kulture, zato je predvsem izraz prevladujoče mentalitete časa. obravanava literarnih besedil v tem obzorju pa je marsikdaj privedla tudi k opuščanju bolj razvitih metod ali, preprosto povedano, k po- enostavljenemu branju. Na to se mi zdi še posebej potrebno opozoriti, ker so imeli ravno klasični filologi v zgodovini pomembno vlogo pri snovanju kom- pleksnejših, visoko senzibilnih metod interpretacije. tako je npr. znameniti prevajalec antigone, izdajatelj Pindarja in vsestranski starinoslovec Augustus Boeckh postavil tiste temelje hermenevtičnega raziskovanja besedila,8 s kate- rih je mogoče zastavljati nadvse tehtna vprašanja o veljavnosti nekaterih da- nes dominantnih poststrukturalističnih intepretativnih modelov.9 II. KAJ JE »INtERPREtACIJA V RELIGIoZNEM oBZoRJU«? temu želim dodati še drug, v primeru peržanov pomembnejši pomislek. Ne- izbežnost apropriacije smisla izvira iz ontološke vloge bralca/interpreta pri konstituiranju pomena in to dejansko legitimira različne interpretativne in- terese. Vendar pa je intepretativna svoboda omejena vsaj s smiselnostjo ali relevantnostjo intepretacije.10 ta meja sicer ni vselej vnaprej razvidna in do- 7 Seveda ta premik ni bil absoluten: tudi »tradicionalno« orientirana filologija beleži v zadnjih de- setletjih pomembne dosežke. Naj omenim le enega: ko govorimo o Ajshilu, zagotovo pomeni ve- lik napredek na področju tekstne kritike Westova kompletna izdaja Ajshilovih tragedij (aeschyli tragoediae) skupaj s knjigo njegovih spremnih študij (Studies in aeschylus). 8 V postumno izdani enzyklopädie und Methodologie der philologischen Wissenschaften. 9 to najnazorneje kaže plodna uporaba klasičnih tez heremenevtike Manfreda Franka v številnih delih, še posebej pa v delu Das Sagbare und das Unsagbare, kjer najdemo tudi nadvse tehtne mi- sli o mejah hermenevtike pri interpretaciji poezije. o pomenu Boeckhove hermenevtične me- tode med drugim govori tudi to, da ji filozof takšnega formata, kot je bil Wilhelm dilthey, »ni imel česa bistvenega dodati in je videl svoj nalogo v dokazovanju njene filozofske upravičenosti«, prim. Seebohm, »Boeckh and dilthey«, 325. 10 Pri interpretaciji historičnih literarnih del poskušamo na podlagi poskusa rekonstrukcije du- hovnozgodovinskega oziroma kulturnega obzorja, v katerem so nastala, ugotoviti njihovo iz- vorno namembnost in funkcionalnost. to je zagotovo zelo pomembno za relevantnost interpre- tacije, vendar ta način še ne moremo začrtati radija mogočega učinkovanja historične literarne umetnine (za izjemno zgoščen prikaz teh problemov glej hirsch, načela tumačenja, 267–97). teoretsko določanje izvorne namembnosti in funkcionalnosti se namreč danes povečini giblje izključno na ravni historične artikulacije eksistencialnih tem in ostaja strogo v obzorju resnično- sti, ki je izčrpno izrazljiva z diskurzom radikalno sociologizirane antropologije. Vendar je velika literarna, pa tudi nekatera filozofska dela mogoče razumeti kot historično pogojene artikulacije univerzalno neodgovorljivih vprašanj oziroma ključnih eksistencialnih tem, kot so smrt, tran- scendenca, smisel življenja (ali kot nekakšne »zorne kote«, v katerih se v umetniških doživlja- jih razkriva resničnost). V njih lahko vidimo, če uporabim Jaspersov izraz, šifre transcendence (S tem izrazom – Chiffren der transcendenz – je naslovljena postumno izdana knjiga, v kateri so zbrana njegova zadnja predavanja). V tej perspektivi »odgovarjajo« celo na vprašanja, ki se v družbi, kjer so nastala, sploh ne bi mogla zastaviti (npr. na številna vprašanja povezana s krizo 12 Brane Senegačnik končna, a se zarisuje z interpretativno prakso.11 Razumevanje dela v obzorju, ki je bistveno drugačno od tistega, v katerem je nastalo, namreč lahko vodi k perspektivam, v katerih se relevantnost dela močno zmanjša (ali pa transpo- nira v skrajno nenavadne registre), včasih pa zahteva nič manj kot ignorira- nje teksta. takšno razliko vidim med – oznaki sta zasilni – transcendentnim obnebjem atiške tragedije in imanentnim obnebjem, v katerem se dogaja velik del njene sodobne interpretacije. Čeprav je rekonstrukcija duhovnozgodovinskega (»ideološkega«) obzorja atiške tragedije kulture v klasični dobi izjemno zahtevno opravilo z negotovimi in »odprtimi« rezultati, je vendarle nesporno npr. to, da so v njem imeli zelo ve- liko vlogo bogovi, njihov svet pa je ob vseh kulturnomaterialistično določljivih specifikah predstavljal tudi območje transcendence, to pomeni območje prin- cipialno neobvladljivega, nedoločljivega, presenetljivega, drugega v emfatičnem pomenu besede. ob stiku s tem drugim je človek pravzaprav (na novo) odkril svojo človeško identiteto, ko je izkustveno spoznal, da ne razpolaga s samim seboj.12 Neposredna izkušnja dramskih likov v kvazifenomenalnem svetu tra- gedije simbolno posreduje to spoznanje tudi gledalcem/bralcem. Interpretirati tragedijo v »transcendentnem« oziroma »religiozno odpr- tem« obzorju seveda ne pomeni zanikati, da so v njej npr. tudi politični mo- menti; pa tudi ne odrekati relevantnosti tistim interpretacijskim perspek- tivam, ki so omejene na historično in kulturno »imanenco«, ki, denimo, motivacijo dramskega dejanja in njegov pomen berejo izključno v okvirih političnega. Pomeni pa vztrajati pri tem, da ni upravičeno podrejati trans- cendentnega momenta »imanenci« in npr. razumeti ekspiclitno delovanje božanskih sil izključno kot funckijo političnega. transcendentno se sicer v tragediji res vedno pojavlja v kulturno artikulirani obliki, vendar ne izvira v celoti iz artikulacije (podobno kot poslikava na steklu »obarva« svetlobo, ki gre skozenj, a je ne ustvarja). Nasprotno pa je politično obzorje ekskluzivno: če vidimo samo to, kar je politično, ni mogoče videti tega, kar je onkraj, ali povedano s tujko: če je identitete sodobnega človeka); njihov »odgovor« je dejansko razgrnitev širšega obzorja samodo- jemanja ali, drugače rečeno, globlje vprašljivosti vse resničnosti. Sam vidim danes temeljni her- menevtični problem v pomanjkanju posluha za to globljo vprašljivost resničnosti, ki zaznamuje tudi odnos do (literarne) zgodovine: temu je pravzaprav posvečena tudi ta razprava. Za obšir- nejšo obravnavo te problematike glej. Senegačnik, paralipomena poetica, 190–215. 11 Če bi skušal to orisati s podobo: pomen (historičnega teksta) ni zrelo jabolko na krhki veji pod vrhom visoke jablane, do katerega bi vodila interpretacija kot spretna plezalna tehnika, temveč arheološka najdba, orodje, katerega funkcijo oz. uporabnost je treba šele odkriti z rekonstrukci- jo kulture, v kateri je bilo izdelano in uporabljano. Pri tem se lahko izkaže, da je uporabno tudi v sodobni kulturi (ker ta ni povsem različna od tiste, iz katere izvira), lahko pa se celo odkrijejo nove oblike njegove uporabnosti, ki jih v izvornem okolju ni moglo biti. Nekaj podobnega bi lah- ko rekli o estetskih potencialih historičnih umetnin, če pomislimo na znano Winckelmannovo misel« o »brezčasni, nepremakljivi in čisti belini grškega templja«: v izvornem času nepredvi- dljivi dejavniki so »ustvarili« oziroma razkrili to novo estetsko dimenzijo, ki jo je resda lahko odkrila šele drugačna senzibilnost, a vseeno ni mogoče reči, da jo je vnesla vanj od zunaj in je ni na neki način v njem prepoznala. 12 Prim. npr. πάθει μάθος, Aesch., a. 177; ἀλλ́ εἰδέναι χρὴ δρῶσαν, Soph., tr. 592. 13oči in slepe pege časa horizont, torej meja vsega živega (bivajočega) imanentno politična realnost (pa čeprav v najširšem pomenu besede), se pristno religiozno ne more pojavi- ti na njem. Če bom skušal poudariti pomen religioznega obzorja za relevantno in- terpretacijo peržanov, bo to precej upravičeno izzvalo pripombo: ἰχθὺν νή- χεσθαι διδάσκεις. Vendar v sodobnem intelektualnem okolju, kot sem skušal ilustrirati z uvodnim navedkom, očitno ni povsem tako. Zdi se mi, da je tre- ba nekatere stvari spet ponoviti, ker dejstvo, da so znane, še ne pomeni, da jih je v relevantni interpretaciji mogoče preprosto ignorirati (bodisi popol- noma bodisi z odrinjenjem na rob). V religiozno odprtem obzorju interpre- tacije lahko razjasnitve in interpretacijski premiki, povezani z drugačnim razumevanjem družbenega in kulturnega konteksta, pomembno spremeni- jo dojemanje celote dela, ne da bi ga reducirali na tisto, kar je smiselno le v določenem imanentističnem kulturološko-sociološkem obzorju in uporabno samo za razlagalne modele, ki so učinkoviti zgolj v tej perspektivi. In končno, niso vse že znane reči povsem pomensko izčrpane in zato brezpomenske, kot zatrjuje imanentistična kulturološka ortodoksija; to seveda na poseben način velja za vse tisto, kar sem označil z izrazom »eksistencialne teme«, še posebej pa za religiozne zadeve, za izkušnje, ki jih je načeloma nemogoče propozicionalno zamejiti in izčrpati. še več: po moji izkušnji z radikalnim kulturnomaterialističnim branjem literarnih del ne nastaja le slepa pega za njihovo religiozno razsežnost, ampak za njihove konstitutivne literarne kvalitete nasploh.13 III. peržani IN KRItIšKA R AZhAJANJA Zaradi specifične – politične – vsebine peržanov so specifične tudi mnoge za- drege in razhajanja v interpretativni tradiciji te drame. »družbeno fokusira- nje« in nadrobna analiza političnih razsežnosti dela in njegove navezave na realne zgodovinske dogodke sta seveda nesporno prinesla spremembe (na- 13 ob tem se zagotovo zastavi vprašanje smisla interpretacije v transcendentnem obzorju: če v (Aj- shilovih) tragedijah vnaprej vidimo artikulacije univerzalno neodgovorljivih vprašanj in avten- tični smoter njihove recepcije v doživljanju eksistencialnih tem, kakšna je pri tem sploh lahko vloga interpretacije? Raziskovanje pogojev, v katerih se lahko zgodi takšno doživljanje, ali razbi- ranje »historičnega kolorita« eksistencialnih tem (oziroma transcendentnih epifanij) sta najbrž premajhen izziv za sodobno teoretično raziskovanje, ki izhaja iz povsem drugačnih izhodišč in ga vodijo bistveno drugačnih spoznavni interesi. Kljub temu je zelo verjetno, da je transcenden- tno obzorje (oziroma recepcijsko izhodišče) bliže obzorju izvornega občinstva in morda tudi avtorja. ti problemi po mojem vedenju še niso bili zares temeljito obravnavani, čeprav čustveno posredovanje »pomena« v tragediji ni ostalo neopaženo, prim. howald, Die Griechische tragö- die; taplin, Greek tragedy in action, 169; isti: »Fifth Century tragedy and Comedy«; heath, The poetics of Greek tragedy, 80; des Bouvrie, Women in Greek tragedy; halliwell, »Pleasure, Under- standing, and Emotion in Aristotle's poetics«; Rorty, »The Psychology of Aristotelian tragedy«; Belfiore, tragic pleasures; Lada, »Emphatic Understanding«. Seveda govori prav o tem že 6. po- glavje Aristotelove poetike. 14 Brane Senegačnik predek?) v razumevanju njenih razsežnosti, vendar razhajanja med interpre- ti ostajajo, predvsem seveda tista, ki so povezana z vrednostnimi sodbami. toda nejasnosti ostajajo tudi glede zelo formalnih zadev. tako je še vedno bolj ali manj odprto vprašanje najbolj neposrednega konteksta, namreč vprašanje tetraloškega okvira oziroma povezave peržanov z ostalimi deli v tetralogiji. Med vsemi Ajshilovimi tetralogijami, izpričani- mi in hipotetičnimi,14 je ta iz leta 472 daleč najbolj nenavadna: kakšno zvezo namreč sploh imajo peržani s Finejem in Glavkom iz potnije (satirska igra je bila najverjetnenje prometej požigalec)? domnevna vsebinska povezava se zdi skrajno šibka: Finej je morda izrekel prerokbe, za katere v peržanih izvemo, da jih je darej uresničil; v igri so bili morda skriti namigi na opozicijo med Azijo in Evropo; Glavkos izvira iz Bojotije, kjer ležijo Plataje, prizorišče gr- ške kopenske zmage, ki je dopolnila uspeh bitke pri Salamini in jo v peržanih (816–17) izrecno napove duh pokojnega kralja dareja. toda to so neznatne niti v obsežni dramski teksturi in zdi se, da pri sedanjem stanju tekstne evidence iskanje v tej smeri vodi v slepo ulico. Problematika zgradbe dela ni tesno povezana z vsebino, a so se tudi glede dramaturške arhitektonike v najstarejši ohranjeni Ajshilovi tragediji izobli- kovali različni pogledi. Če je razmeroma neproblematična ugotovitev, da so peržani »drama notranjega gibanja, ne zunanjega dejanja«,15 pa so dramatur- ške analize filologe vodile k dvema različnima ugotovitvama. M. Lossau od- kriva njihovo tridelno (trifazno) zgradbo z ozirom na učinke, ki jih ima Kser- ksova katastrofa na: I. peržanske starešine in kraljico (Atoso): 1–597; II. duha pokojnega očeta: 598–851; III. Kserksa samega: 852–1077;16 14 V antičnih virih so izpričane štiri tematske tetralogije oresteja (458), Danaide (egipčani, ohra- njene pribežnice, Danaide in satirska igra amimona, najverjetneje 463), tebanska triologija (Laj, ojdip, ohranjena Sedmerica proti tebam in satirska igra Sfinga, 467), Likurgeja (edonci, Basa- ride, Mladeniči in satirska igra Likurg). Mette, Die Fragmente der tragödien des aischylos, 259 isl., fragmentarno ohranjena dela razvršča v 21 vsebinsko povezanih skupin. Radt, 111–19, v 20: od tega je pet zanesljivih tetralogij, petnajst pa domnevno rekonstruktibilnih tri- ali tetralogij: »15 tri– et tetralogiae a doctis per coniecturam restitutae«. Bolj zadržan je Sommerstein, ae- schylean drama, 53–64, ki domneva, da jih je mogoče rekonstruirati še sedem: s tematiko iz ili- ade (Mirmidonci, nereide, Frigijci, satirska igra Sobarji (Θαλαμοποιοί)); iz odiseje (klicarji du- hov (Ψυχαγωγοί), Penelope, Zbiralci kosti (Ὀστολόγοι) in satirska igra kirke); iz ajtiopide (Me- mnon, tehtanje duš (Ψυχοστασία) in morda Frigijke); iz Male iliade (prisoditev orožja, (Ὅπλων κρίσις), tračanke, Salaminke); s tematiko dionizovega življenja (Semela ali prinašalci vode, Mi- kalke volne (Σάντριαι), morda satirska igra dionizove dojilje (Διονύσου τροφοί)); »adrasteja« – s tematiko tebanske zgodovine po pohodu Sedmerice (elevzinci, argošanke pentej, morda satir- ska igra nemeja); z argonavtsko tematiko (Lemnošanke, kabejri, Hipsipila, morda satirska igra argo); »telefeja« (Mizijci, telefos, morda ifigenija). Za problematiko Ajshilove tetralogije prim. tudi Sommerstein, Aeschylean tragedy, 27–31 in 337–53; Gantz, »The Aeschylean tetralogy«; in Podlecki, »Aiskhylos the Forerunner«. 15 Snell, aischylos und das Handeln im Drama, 1. (tako v bistvu že Schütz v komentarju k izdaji peržanov.) 16 aischylos, 35. V trifazni strukturi vidi Seeck, Dramatische Strukturen der griechischen tragödie, 4–8, tako rekoč formalni zakon Ajshilove dramaturške arhitektonike (»Formgesetz der aischy- leischen tragödie«). 15oči in slepe pege časa M. West pa štiridelno: I. tesnoba: skrbi perzijskih starešin (1–149); kraljičine skrbi (150–245); II. slabe novice (246–89); podrobnosti (290–514); III. dopolnitev zgodbe: klicanje darejevega duha, njegovo prerokovanje 589– 842; IV. posledice: tožbe, odhod (843–1077).17 še manj konsenza pa je glede dramaturške učinkovitost zgradbe peržanov (kakršnokoli členitev že upoštevamo). U. v. Wilamowitz-Moellendorff je v njej videl povsem ohlapno povezavo treh tako rekoč samostojnih dram;18 fi- ligransko nadrobna analitika je nekega drugega kritika pripeljala do skle- pa, da so ti deli nezamenljivo spojeni in povezani z mrežo ključnih besed.19 Nekakšen vmesni položaj zavzema h. d. Broadhead, ki sicer priznava, da je v dramaturški zgradbi mogoče opaziti pomanjkljivosti, vendar vidi vzroke za to v snovi oziroma tematiki igre, zaradi česar je nesmiselno rigorozno preso- jati takšno delo z določenimi (kasneje nastalimi) kanoni dramske kritike.20 Najmanj presenetljivo je, da sodbe nihajo glede njene »umetniške« kvalitete.21 Za nekatere kritike je igra preveč »statična« in komaj kaj več kot eksemplaren prikaz božjega maščevanja zaradi človeškega napuha;22 nika- kor ne predstavlja vrhunca Ajshilove dramatike 23 ali pa učinkuje zgolj s svojo pesniškostjo.24 Vedar so imeli peržani med kritiki seveda tudi občudovalce. d. J. Conacher vidi lepoto njihove dramaturške zgradbe prav v njeni preprostosti in enotnosti, zaradi katere intelektualno »preprosto temo ὕβρις (tako prepro- sto, da so se je kritiki naveličali!) posreduje z vsakim svojim vlaknom«.25 tudi J. Jonesa absolutna dominantnost te teme ni motila, nasprotno: dramaturška struktura peržanov je zanj celo čistejša kot v katerikoli drugi Ajshilovi dra- mi, njen učinek pa je »popolnoma adekvaten« (»one of complete adequacy«).26 Moderna kritika se običajno izogiblje eksplicitnemu vrednotenju, nikakor pa ne more spregledati posebnosti najstarejše ohranjene drame. Značilen pri- mer tega so misli E. hall, da je to eno od najbolj vznemirljivih del antičnega gledališča zaradi svojih bizarnih tematskih elementov in scenskih učinkov, 17 Studies in aeschylus, 4–6. Prvi dve fazi sestavljata višjo enoto, ki jo West imenuje po analogiji med delovanjem drame in delovanjem baterije, »faza polnjenja« (»charging«), drugi dve pa »fazo praznjenja« (»discharging«). Sicer pa v celotnem prvem poglavju, 3–25, z minucioznimi analitič- nimi argumenti dokazuje, da je osnovna dramaturška shema vseh pristnih Ajshilovih tragedij, med katere ne šteje prometeja, štiridelna (štirifazna). 18 »die Perser des Aischylos«, 382 (=aischylos: interpretationen, 42). 19 Prim. deichgräber, Die perser des aischylos, 59–63. 20 The persae of aeschylus, xxxii. 21 Za zgoščen prikaz kritiškega vrednotenja peržanov v novejšem času glej harrison, The empti- ness of asia, 17–22 in op. 117–19. 22 Thomson, irony, 77. 23 Smyth, aeschylean tragedy, 72 in 77; Winnigton-Ingram, Studies in aeschylus, 15. Glej holt- smark, »Ring Composition and the persae of Aeschylus«, 5–23, za pregled negativnih kritiških sodb o peržanih. 24 Lattimore, The poetry of Greek tragedy, 38–39. 25 »aeschylus’ persae«, 146 (= aeschylus: the earlier plays, 3–35). 26 aristotle and Greek tragedy, 72. 16 Brane Senegačnik kot so nekromantija, protokol perzijskega dvora, ekscesivno žalovanje, očividčev opis realne zgodovinske bitke pri Salamini: v tej vlogi nastopa per- zijski glasnik, a skozi njegova usta morda govori sam Ajshil, ki je bil dejansko očividec te bitke.27 IV. ZGodoVINSKoSt peržanov tu zadenemo ob vprašanje informativne zgodovinske vrednosti oziroma zgodovinskosti Ajshilove drame. to vprašanje pa spet odpre celo vrsto dru- gih, ki zadevajo splošne intepretacijske okvire (kaj je sploh politična drama? Kakšno je razmerje med dramatiko/literaturo in zgodovinopisjem?), histo- rično ozadje (naše poznavanje zgodovinskih dogodkov, ki jih Ajshil prika- zuje, in časa, v katerem je drama nastala) in Ajshilovo angažiranost oziroma nepristranskost. Poglavitna težava pri rekonstruiranju historičnega ozadja je seveda po- manjkanje virov za poznavanje tega obdobja in grških predstav o Perziji in Perzijcih. – V »nezgodovinskih« tragedijah lahko odkrijemo razvoj atenskih predstav o barbarih, a te predstave niso povezane zgolj s Perzijci; zelo podob- no pa je mogoče reči tudi o vaznih upodobitvah.28 Podoba perzijske kulture v komedijah, je – značilno za ta žanr – zaznamovana s stereotipno eksotiko.29 številne »zgodovine Perzije« iz petega stoletja so se ohranile samo v drobnih fragmentih,30 herodotov prikaz perzijske zgodovine, življenja in običajev (1.95– 216) je sicer dragocen vir, ki pa zahteva veliko mero previdnosti že zaradi histo- ričnega konteksta, v katerem je nastal (ozračje prvih let peloponeške vojne).31 Nič drugače ni z našim poznavanjem obdobja po perzijskih vojnah, v ka- terem je Ajshilova drama nastala. t. harrison omenja pet izredno različnih virov:32 1. Skicozni oris petdesetletja med perzijskimi in peloponeško vojno pri tu- kididu (1.89–118), rasti atenske moči, Kimonovih vojaških pohodov; di- gresiji o temistoklu in Pavzaniji (1.128–38); 2. drobci pri diodoru Sicilskem (1. st. pr. Kr.), povzeti po Eforu iz Kime (4. st.), ki opisujejo napetosti med Atenami in šparto v začetku sedemdese- tih let 5. stoletja; 27 hall, aeschylus’ persians, zapis na platnicah. 28 harrison, The emptiness of asia, 16. 29 Za pregledne študije o podobi barbara v tragediji glej hall, inventing the Barbarian; Saïd, »Grecs et Barbares dans les tragédies d’ Euripide«; za perzijske elemente v Aristofanovi komediji pa Long, Barbarians in Greek Comedy; Pretagostini, »Aristofane ‘etnologo’«. Za širši pregled Perzi- je v atenski literaturi pa tuplin, achaemenid Studies, 3. pogl. 30 R. drews, The Greek accounts of eastern History; Fowler, »herodotos and his Contempora- ries«. 31 Glej Armayor, »herodotus’ Catalogue«; Lewis, »Persians in herodotus«; hartog, The Mirror of Herodotus. 32 harrison, The emptiness of asia, 16–17. 17oči in slepe pege časa 3. Plutarhovi življenjepisi nekaterih atenskih politikov (temistokla, Kimo- na, Arsitida), ki kljub tendencioznosti prinašajo veliko dragocenih bio- grafskih podatkov, in drobci navedkov iz sočasnih virov (Ion s hiosa, Stezimbrotos s tasosa); 4. Aristotelova Ustava atencev 28.2 prikazuje družbeno življenje te dobe s kontrastnimi primerjavami vodilnih predstavnikov aristokratske in ljudske politike (Miltiades : Ksantipos; temistokles : Aristides; Efialtes : Kimon; Perikles : Melesias) in nakazuje veliko politično vlogo Aeropaga (23–25.1); 5. razpršen epigrafska in umetnostna pričevanja, ki pa jih je težko zaneslji- vo datirati; »monumentalna umetnost« (zgradbe in kipi) tistega časa se ni ohranila, deloma jo poznamo posredno iz Pavzanijevega vodnika po Gr- čiji (2. st. po Kr.). Zanimivo, a težko rešljivo je tudi vprašanje, do kakšne mere naj bi bila Ajshilova poetična domišljija zavezana lastnim izkušnjam in izkušnjam dru- gih udeležencev bitke, ki so bili med publiko. Predstavljamo si lahko sicer, da je imel za nujno in smiselno ohraniti nekatere pomembne poteze spopada pri Salamini, toda rekonstrukcija horizonta pričakovanja izvorne publike, pa tudi vpliva tega na Ajshilovo poetično koncepcijo, ne more biti več kot (ka- korkoli zanimiva in koristna) hipoteza. Stališča filologov v tej zadevi so zelo različna: nekateri v peržanih vidijo tako rekoč zgodovinsko poročilo;33 drugi verjamejo, da so izkušnje publike postavljale meje njegovi pesniški svobodi;34 tretji domnevajo, da je osvetlil samo določene zgodovinske dogodke skladno s svojimi etičnimi in pesniškimi merili;35 novejša historicistično orientirana kritika pa je usmerjena bolj v raziskovanje nezavednega, pa tudi ideološko motiviranega prirejanja zgodovinskih dejstev.36 Več kot očitne pa so mnoge »poetične« svoboščine v peržanih: darej je seveda že prej segal čez morje v Evropo (trakija), celo preko donave in na- padel Grčijo,37 čeprav se resda sam ni udeležil bitke na Maratonskem polju, v peržanih pa postane tako rekoč glasnik (avtorjeve) morale zmernosti (818– 31) in sodobnih grških želja glede perzijske zunanje politike.38 A tu je seve- da predvsem pomembno, kako dramo beremo: kako razmišljamo o prastari Aristotelovi dilemi – kako razumemo razmerje med poezijo in zgodovino. 33 Najbolj znani med njimi: Murray, aeschylus, 111 in 115; Smyth aeschylean tragedy, 84; de Romilly et al., Les perses, 10. 34 tako npr. Kitto, Greek tragedy, 74–75; Lattimore, »Aeschylus on the defeat of Xerxes«, 87; Pod- lecki, The political Background, 8–9; Lazenby, »Aischylos and Salamis«. 35 Broadhead The persae of aeschylus, xvii; Conacher, »Aeschylus’ Persae«, 143–44; Avery, »drama- tic devices in Aeschylus’ persians«, 173. 36 harrison, The emptiness of asia, 28–30; hall, aeschylus’ persians, 6. Za razlikovanje med zgo- dovinsko resničnostjo in izkrivljenimi grškimi predstvami glej Bovon, »La représentation des guerriers perses«. 37 Prim. Sommerstein, aeschylean tragedy, 89. 38 εἰ μὴ στρατεύοισθ’ ἐς τὸν Ἑλλήνων τόπον ... (790–92), kar je v izrecnem nasprotju s herodotom 7.1. 18 Brane Senegačnik Nekaterim intepretom se zdi pomembno za razumevanje drame vprašan- je Ajshilove politične pripadnosti: podobo zgodovinske realnosti v peržanih naj bi bilo mogoče zares pravilno razumeti, šele če bi odkrili in upoštevali Aj- shilove (notranje) politične motive. Skratka, na prikaz vojnih dogodkov naj bi odločilno vplivali notranje politični interesi. Različni interpreti so domneva- li, da je tu Ajshil izražal podporo Aristejdu39 ali – takšna domneva daleč pre- vladuje – temistoklu (ker je dogajanje drame postavljeno v čas neposredno po bitki pri Salamini).40 Bržkone res ni mogoče (morda pa tudi ne smiselno) ugotoviti, »katerega stratega je Ajshil podpiral – če je sploh katerega«.41 Se pa zato odpira razmislek o tem, kaj sploh je zgodovinska ali politična drama. Ali je to zgolj delo, v katerem so prepoznavne reference na sočasni svet? Ali celo mora obravnavati historične teme? toda čeprav v peržanih sploh ni omenjen noben Grk, to še ne pomeni, da drama ni mogla imeti notranjepolitičnih cil- jev in učinkov. »Manj odkrito ko je drama politična, toliko večji je zanesljivo njen politični učinek,« tehtno pripominja avtor knjige The emptiness of asia.42 Pa vendar: ali sploh obstaja nevtralen pogled na zgodovinske dogodke? Ali je potemtakem sploh smiselno uporabljati to kategorijo? Najbrž ne, a to je seve- da globoko epistemološko vprašanje. harrison zagovarja neločljivo preplete- nost historične analize in literarnega branja.43 toda kaj je v resnici literarno branje? Kateri tip literarnega branja ima v mislih? Kateri je zares primeren za realizacijo potencialov tragedije, kakršna so peržani? (K problemom harri- sonovega historicističnega branja se bom vrnil ob koncu razprave.) V. ὕβριΣ ALI KAJ PoVEZUJE ZGodoVINo IN MItoLoGIJo tak razmislek nas hočeš nočeš spet privede h »globokim« vprašanjem: ali lah- ko identiteto oziroma samodojemanje likov v peržanih vpnemo v okvir ide- ologije, v sistem historičnih, političnih in nacionalnih kategorij? Ali je smi- sel dogajanja izključno kulturnozgodovinski? Sam menim, da nas besedilo te drame napotuje drugam: k drugačnemu obzorju samodojemanja, kjer so od- ločilni drugi vidiki identitete in univerzalne kategorije (smrtnik/človek, bog/ 39 Salanitro, »Il pensiero politico di Eschilo nei Persiani«. ta domneva je nastala zaradi velikega poudarka, ki ga Ajhsil daje uničenju perzijskih plemičev na otočku Psitaleja (435–71), medtem ko herodot (8.95) temu dogodku, kjer je Atence vodil Aristejdes, ne pripisuje velikega pomena z vojaškega vidika. 40 Učenjaki so Ajshila povezovali s tako rekoč vsemi mogočimi atenskimi političnimi opcijami: z »levico« (Forrest, »Themistocles and Argos«; Podlecki, The political Background to aeschylean tragedy); s »sredino« (Thomson, aeschylus and athens, 309; dodds, »Morals and Politics«; do- ver, »The Political Aspect of Aeschylus’ eumenides«; Rhodes, a Commentary on the aristotelian athenaion politeia, 312); ali celo z »desnico« Müller, Dissertations on the eumenides of aeschylus, 71–81. 41 Rosenbloom, »Myth, history, and hegemony in Aeschylus«, 95. 42 harrison, The emptiness of asia, 39. 43 Prav tam, 14. 19oči in slepe pege časa transcendenca) in kjer imajo »historične« kategorije (nacionalna identiteta, politična pripadnost) svojo pravo vrednost šele v povezavi z njimi. Seveda je mogoče igro »brati« tudi v ideološkem okviru: predstavniki določene historič- ne identitete so prikazani tako, da ne upoštevajo univerzalne identitete, »prvo- bitne človeške določenosti«. takšno (danes modno) branje lahko v delu »od- krije« strategijo prikritega in potenciranega zanikanja legitimnosti drugega, o kateri je denimo govoril Slavoj Žižek v zgodnjih devetdesetih letih v zvezi s problemom slovenske sprave: vrhunec ideloškosti doseže ravnanje stranke te- daj, ko se ne sklicuje več na svoj partikularni, temveč na nadstrankarski (naci- onalni) interes. A tudi če odmislimo značilno skrajno problematično Žižkovo shematiziranje, v peržanih vendarle ne gre za to. Preziranje človeških meja je namreč tesno zvezano s posameznim dogodkom in likom (s Kserksovo preko- morsko avanturo44) in nikakor ni predstavljeno kot stalna poteza nacionalne ali kulturne identitete: to je še posebej očitno iz pojave darejevega duha, ki je tako rekoč glasnik »grške« vrednote prave mere. takšno branje ignorira zna- čilne poteze Ajshilovega sveta in celo besedilo samo. Prvič: ne upošteva, da je Kserksova ὕβρις močno analogna ὕβρις grških mitoloških junakov v drugih Ajshilovih tragedijah. Zgodovinsko dogajanje je postavljeno na isto raven z mitičnim; nobene bistvene razlike ni v obravnavi tematike te ali pa katerekoli druge drame: tudi tu je tako kot drugod vse prežeto z delovanjem božanskih sil.45 In drugič: vsaj na enem mestu v peržanih je povsem jasno izražena misel, da človeška sorodnost obstaja pred kulturno določenostjo in jo presega.46 VI. MEd šoVINIZMoM IN EMPAtIJo: KR ALJIČINE SANJE Zgodovinska tematika peržanov naravnost izziva refleksijo medkulturnih razmerij in percepcije drugega v grški kulturi, zato ne preseneča, da je bilo še zlasti v novejšem času izoblikovanih veliko interpretacij grškega pogleda na Perzijce, kakor ga izraža upodobitev slednjih v tej drami.47 Nekateri kri- 44 Ki jo ima kraljica za posledico vpliva slabih ljudi, glej pers. 753–58. Čeprav je res tudi, da je »valje- nje krivde na svetovalce z namenom ohraniti zaupanje v integriteto in modrost vladarja skupna značilnost mnogih monarhij« (harrison, The emptiness of asia, 80–81). 45 Snell, aischylos und das Handeln im Drama; Seeck, Dramatische Strukturen der griechischen tragödie; Lossau, aischylos, 32. 46 So pa v peržanih zato drugi »ideološki« momenti, ki učinkovito delujejo tudi v religioznem ob- zorju intepretacije, ne da bi zastrli »globinsko sporočilo« o človekovi omejenosti z močjo bogov: celoten koncept prikaza grškega zmagoslavja skozi oči Peržanov; kontrastiranje grške vojaške moči in perzijske nemoči, ki ga omogoča že sam »opis« dogodkov; opis atenske moči v dialogu kraljice in voditelja zbora (230–45), ki skozi kraljičino popolno neinformiranost, omalovaže- vanje in čudenje poudarja vojaško veličino Aten tako, da elegantno naslika njihovo geografsko neznatnost v primerjavi s perzijskim imperijem. Nisem pa prepričan, da je v peržanih implici- ran opomin, da lahko pomorska hegemonija Atenam prinese pogubo, kot meni Rosenbloom, »Myth, history, and hegemony in Aeschylus«, 95. 47 Seveda raziskujejo ta odnos v širokem kontekstu historičnih raziskav sodobne perzijske družbe, grških predstav, predsodkov in načinov predstavljanja vzhodnega sveta/kulturno drugega (glej 20 Brane Senegačnik tiki problematizirajo sicer široko uveljavljeno prepričanje, da je drama rela- tivno empatična do Perzijcev in da ni (zgolj) izraz grškega oziroma atenske- ga triumfa, 48 saj naj bi to zastiralo ostro antitezo med grškim in barbarskim svetom, ki jo zarisuje Ajshil.49 trdoživost prepričanja, da se v peržanih izra- ža simpatetičnost z napadalci Grčije, razlaga radikalno historicistična kritika s projekcijo modernih idej v antično besedilo: nekoč je bil to pacifizem, se- daj liberalne vrednote.50 drugi skušajo pokazati, da se simpatetični odnos do barbarov in patriotizem (ali celo militarizem) ne izključujeta, njuno koeksi- stenco pa opisujejo na različne načine: kot napetost med tragičnimi in slavil- nimi elementi;51 kot dve tematski niti, ki tečeta druga mimo druge;52 ali kot hkratni dvom in potrjevanje polarnega nasprotja med (grškim) sebstvom in (barbarskim) drugim.53 Zgoraj omenjeno mesto, sanje kraljice Atose (176– 99), se v kontekstu teh nasprotujočih si interpretacij zdi tako pomembno, da ga bom navedel v celoti:54 odkar moj sin na vôjsko je odšel, da jonsko zemljo uniči in podjarmi, me vedno v snu vznemirjajo prikazni. Vendàr nobena ni bila bolj živa kot ta, ki sem jo sanjala nocoj. dve ženi sta se mi prikazali, lepó oblečeni, v peržanskem ena, a druga v dorskem oblačilu, obe veliko večji od žená današnjih, vzor vse lepote in po rodu sestri. Njih ena je za dom izžrebala zlasti Said, orientalism, 21 in 71). Za zgoščen prikaz problematike in pregled literature glej har- rison, The emptiness of asia, 40–8 in 129–35 (pripadajoče opombe). 48 takšno prepričanje prevladuje še zlasti pri nekoliko starejših kritikih, ki so delovali v senci izkuš- nje svetovnih vojn, kot so Jaeger, paideia, I.254–5; Murray, aeschylus, 127–28; Kitto, Greek tra- gedy, 33–45; Broadhead, The persae of aeschylus, xxxiiii–xix; Podlecki, The political Background to aeschylean tragedy, 8; a je živo tudi v novejšem času, prim. npr. Thalman, »Xerxes’ Rags«, 281; duBois, Centaurus and amazons, 89; Macleod, »Politics and the oresteia«, 131; Segal, »Catharsis, Audience and Closure«, 165. Vendar tudi v prvi polovici 20. stoletja med kritiki ni bilo konsenza o prevladi empatije nad patriotizmom, o katerem govori McCall, »Aeschylus in the persae«, 44; za drugačen pogled prim. npr. Craigh, »The interpretation of Aeschylus persae«, 99; Lavagnini, »L’azione drammatica«, 295. Za oris obeh kritiških taborov – tistega, ki poudarja človečnost per- žanov; in tistega, ki poudarja njihov patriotizem (ali celo šovinizem) – glej hall, inventing the Barbarian, 70–72 in harrison, The emptiness of asia, 135. 49 harrison, prav tam, 131, op. 18; E. hall, inventing the Barbarian, 1989, 71–2; Said, »Grecs et Bar- bares«, 52. 50 harrison, The emptiness of asia, 110–14. 51 Gagarin, aeschylean tragedy, 30. 52 Prickard, The persae of aeschylus, xxvii. 53 Pelling, »aeschylus’ persae and History«, 17. 54 West, The east Face of Helicon, 547–49, opozarja, da motiv simbolnih in preroških sanj kraljev- ske osebe v grški literaturi pred Ajshilom ni znan, zato pa ga najdemo v Bibliji (Ezekijel); in da je nadevanje jarma pogosta prispodoba zasužnjevanja v bibličnih (npr. Ezek. 23.2 in nasl.) in me- zopotamskih besedilih. omenja tudi podobnost med nasvetom zbora, kako naj kraljica ravna zaradi sanj, in asirskimi apotropejskimi molitvami ob slabih sanjah. 21oči in slepe pege časa deželo grško, druga pa barbarsko. tedaj med njima vnel se je prepir. Ko to moj sin je videl, ju je skušal pobotati: obe je vpregel v voz, na tilnik jima je nataknil jarem. Njih ena se ponašala je z jarmom, voljnó je v ustih uzdo žvečila, a druga cepetala je, z rokámi je uzdo trgala in se upirala, naposled jarem je zlomila v dvoje. Moj sin zdrsi z vozá, k njemu pristopi daréj, ker se mu smili sin: ko Kserkses ga uzre, obleko strga si s telesa. (Prevod Kajetan Gantar) Zanimivo, da so interpreti zelo redko opazili pomen, ki ga ima ta pasus za razumevanje razmerja med grškim in barbarskim svetom, njegove antropo- loške implikacije in spodbude za branje drame v religioznemu horizontu. A. Sommerstein, ki je tu upravičeno kritičen do »mnogih sodobnih učenjakov«, pokaže na povsem očitno dejstvo: da vsebina kraljičinih sanj spodmika te- melj etničnemu šovinizmu.55 VII. tR ANSCENdENCA NA SoCIoLošKEM PLAtNU A tu gre po mojem še za več. Prvič: nikakor ni brez pomena, da je kraljica prišla do tega uvida v sanjah: sanje pri Ajshilu podobno kot nekatera druga posebna stanja zavesti predstavljajo drugačno obliko zavesti oziroma stik s širšo resničnostjo.56 A nič manj pomembno ni – in to je drugi važen moment –, da so to sanje perzijske kraljice: njene besede prihajajo z »mesta nacional- no in kulturno drugega« (seveda tudi spolno drugega, vendar ta vidik tu ni relevanten). to ne pomeni, da je kraljica reprezentant takšnega razumevanja razmerja med narodnostjo in človeškostjo, kot ga sugerira podoba iz sanj (saj njen lik sicer ni relevantno povezan z vsebino teh sanj), pač pa, da se je pose- bej globok (tako Grke kot barbare zadevajoč) uvid v resničnost razkril liku, ki je sicer v perspektivi atenske ideologije v mnogih ozirih problematičen. In tretjič: v sanjskem prizoru je očiten poudarek na sestrskosti, na istem izvoru Peržanke in dorke (Grkinje). Thomas harrison ob sklepu svoje monologije o peržanih sodi precej drugače: Ajshilova patriotična drama izraža za takšna dela običajno mero šovinizma.57 Njegova sodba (in način branja) ni nič nenavadnega, ampak je pravzaprav zelo značilna za ozračje sodobnega razumevanja (antične) lite- 55 76–77. 56 Glej Senegačnik, »Kje se dogaja oresteja?«. 57 harrison, The emptiness of asia, 115. 22 Brane Senegačnik rature. tega se zaveda tudi sam, ko ugotavlja, da je danes bitka za historič- no korektno interpretiranje grške tragedije dobljena.58 toda če historicis- tični pristop odpravlja anahronizme, projekcije sodobnih idej in od Grkov podedovane klišeje, ki so zaznamovali velik del tradicionalnih interpreta- cij, zapada sam v težave, ki se jih, kot kaže, njegov avtor ne zaveda jasno. Kultno besedilo namreč anahronistično projicira na historicistično platno, na katerem pomembnih religioznih elementov sploh ni videti ali pa so iz- razito popačeni (kot anahronistično koncipirane ideološke funkcije). »per- žani niso delo, s katerim bi se lahko ali bi se smeli brez težav identificirati«, pravi in s tem implicira obstoj monolitnega recipientskega »mi«, ki ga samo bežno in povsem nereflektirano poimenuje z »liberal audience«.59 takšno nereflektirano predpostavljanje je heremenevtično zelo vprašljivo in zbuja skušnjavo, da bi v njem videli učinkovanje ideologije v marskističnem po- menu besede. Nekaj pa je kljub globoki implicitnosti harrisonovih pred- postavk očitno: v historicističnem obzorju tega »mi« ni pristno religioznih pojavov in delovanja transcendentnega sveta. Ali drugače povedano: histo- ricistično oko ima slepo pego za globinsko, po mojem odločilno dogajanje v Ajshilovi tragediji. VIII. oBLAČILo: doKUMENt ALI SIMBoL? to lahko zelo plastično ponazorimo z vlogo oblačila, ki v Peržanih ni samo pomemben vizualni rekvizit, ampak tudi globok simbol. V fokusu kulturno- materialistične interpetacije je različnost oblačil, ki jih nosita dorka in Per- žanka v kraljičinih sanjah: njihov simbolni domet je omejen na podčrtanje razlike med preprostim slogom dorskega (grškega) in razkošjem perzijskega življenja.60 oblačilo je seveda dejansko izdelek kulture in njen simbol. Kultur- nomaterialistični pogled (pogled znotraj političnega obzorja) sega do oblačil in vse dogajanje reducira, v podobi rečeno, na to, iz česar so stkana oblačila. Če pa se oblačilo odgrne, kot se diskretno zgodi v Atosinih besedah, se izka- že, da ima to kulturnomaterialistično oko slepo pego – neobčutljivo mesto, zaradi katerega resničnosti pod oblačilom ne zaznava ali pa je ne zaznava v pravih dimenzijah in razmerjih. to, kar je, da tako rečemo, pod oblačilom, je tudi pred oblačilom: sorodnost obeh sester je prvobitna danost.61 Resda je 58 Prav tam, 113. 59 Prav tam, 115. 60 Glej harrison, The emptiness of asia, 106–7. Za politično motivacijo sprememb v oblačenju Atenk glej Kurke, »The Politics of habrosyne«. 61 Vsaka danost je neke vrste transcendenca, ki predhaja aktualni situaciji. Naravno ali zgodovin- sko danost je tako mogoče različno kulturno artikulirati (del artikulacije je že njena percepcija), vendar ostaja kot ne povsem distinktivno izhodišče in določilo artikulacijske dejavnosti tudi izven nje (mogoče jo je sicer celo teoretično ignorirati, vendar je to jalovo početje v nasprotju z živeto realnostjo). 23oči in slepe pege časa njuna nacionalna identiteta stvar žreba, ki je sinonim za delovanje usode62 in je potemtakem tudi danost, vendar očitno sekundarna ali netemeljna. Člo- veš kost je pred nacionalnostjo. Isto velja tudi za socialno identiteto, celo tedaj, ko gre za osebe kraljev- skega rodu v družbi, ki jih enači z bogovi. In morda še prav posebej tedaj.63 Kraljica Atosa se prvič pojavi na vozu v kraljevih oblačilih in nakitu; ko pa gre prisostvovat obredu nekromantije, je brez vladarske oprave, brez sim- bolov dostojanstva oziroma oblasti. to »didaskalijo« nam sporoči kar sama (607–9), poda pa tudi razlog za spremembo: vse prežemajoč strah, ki ji ga se- daj zbuja slutnja sovražnosti bogov (603–6). to ni nič drugega kot občutje las- tne odvisnosti od presežnih moči. Sedaj torej stopa pred višjo (ali če hočete nižjo – ker gre za spodnji svet, skratka globljo) resničnost, glede katere nje- na oblast – ki je očitno kulturna tvorba – ne velja.64 Na koncu Atosinih sanj Kserkses pade z voza in si strga oblačila pred prikaznijo svojega (mrtvega?) očeta (197–99). ta podoba je preroška, a tudi simbolna: v stiku z mrtvim oče- tom, ki kasneje v drami svari pred človeškim napuhom (818–31), izgubi zna- menja vladarske moči: znajde se dobesedno na tleh v svoji goli človeškosti. Če kraljica (845–51), zbor in Kserkses (1016–24; 1030–34; 1060–61) in darejev duh (834–36) pri tolikšni katastrofi in tolikih smrtih še poudarjajo raztrgano kra- ljevo oblačilo in prazen tul, se nam morda vsiljuje misel, da jih je Ajshil hotel karikirati ali pa namiginiti na bizarnost mentalitete, ki po božje časti vladar- ja. Vendar je tudi v teh primerih pretrgano oblačilo znamenje izničene vla- darjeve oblasti in razkritje njegove človeškosti. Vse to je v globoki povezavi z idejo o ὕβρις kot glavni temi vse tragedi- je. odločilna vloga boga (poimenovanega z različnimi izrazi) je v peržanih neposredno omenjena vsaj devetnajstkrat. o njej so prepričane različne ose- be: glasnik, kraljica, darejev duh, zbor perzijskih starešin in Kserkses, torej tako rekoč vsi liki v drami. do transcendentne resničnosti je mogoče imeti zelo različne odnose, mogoče si jo je tudi konceptualno podrejati ali jo celo ignorirati. peržani tako kot vsa Ajshilova (pa ne le njegova) tragedija pred vsem drugim prikazujejo iluzornost in nevarnost takšnih projektov; zara- di tega so tudi bili uprizorljivi v dionizovem gledališču v času neposredno po koncu velike vojne med Grki in perzijskim imperijem. Ali pa so v tej svo- ji razsežnosti uprizorljivi, berljivi in razumljivi danes, je drugo vprašanje. Vprašanje, kako občutljivo je oko našega časa in kako široka njegova slepa pega. 62 pers. 186–87: ἡ μὲν Ἑλλάδα / κλήρῳ λαχοῦσα γαῖαν, ἡ δὲ βάρβαρον. 63 V tem sicer lahko vidimo kritiko perzijske družbe, a ne zgolj tega: človeškost, ki se razodeva v smrtnosti, v stiku s transcendenco, je pomembnejši vidik identitete kot sta socialni ali nacional- ni; je njen temeljni, primarni in splošni element. 64 Prim. besede darejevega duha, vv. 840–42, in Sommerstein, aeschylean tragedy, 86. 24 Brane Senegačnik BIBLIoGR AFIJA Armayor, o. K. »herodotus’ Catalogue of the Persian Empire«. tapha 108 (1978): 1–9. Avery, h. C. »dramatic devices in Aeschylus’ persians«. ajph 85 (1964): 173–84. Belfiore, E. tragic pleasures: aristotle on plot and Emotion. Princeton, 1992. Boeckh, A. enzyklopädie und Methodologie der philologischen Wissenschaften. Leipzig, 1877. Bovon, A. »La représentation des guerriers perses et la notion de barbare dans la 1re moi- tié de Ve siècle«. BCH 87 (1963): 579–602. Broadhead, h. d. The persae of aeschylus. Cambridge, 1960. Conacher, d. L. »Aeschylus’ Persae: a Literary Commentary«. V: Serta turyniana, ur. J. L. heller, 143–68, Urbana, 1974. Ponatis v: aeschylus: The earlier plays and related Studies, 3–35. toronto, 1996. Craigh, J. d. »The interpretation of Aeschylus persae«. Cr 38 (1924): 98–101. davies, J. K. »The moral dimesnion of Pythian Apollo«. V: What is a God? Studies in the nature of Greek divinity, ur. A. B. Lloyd, 43–65. London, 1997. de Romilly, J. et al. Les perses. Paris, 1974. deichgräber, K. Die perser des aischylos. Nachr. Göttingen 4 (1940/41): 159–63. des Bouvrie, S. Women in Greek tragedy: an anthropological approach. So Fasc. Suppl. 27. oxford in oslo, 1990. dodds, E. R. »Morals and Politics and the oresteia«. V: The ancient Concept of progress, 49–50. oxford, 1973. dover, K. J. »The Political Aspect of Aeschylus’ eumenides«. V: Greek and the Greeks, 161– 75. oxford, 1987. drews, R. The Greek accounts of eastern History. Cambridge Mass., 1973. duBois, P. Centaurus and amazons. Ann Arbor, 1982. Forrest, W. G. »Themistocles and Argos«. CQ 10 (1960): 221–41. Fowler, R. L. »herodotos and his Contemporaries«. jHS 116 (1996): 62–87. Frank, M. Das Sagbare und das Unsagbare, Frankfurt a. M., 1990. Gagarin, M. aeschylean tragedy. Berkeley, 1976. Gantz, t. »The Aeschylean tetralogy: Attested and Conjectured Groups«. ajpH 101 (1980): 133–64. Griffin, J. »Sophocles and the democratic City«. V: Sophocles revisited, ur. J. Griffin, 73– 94. oxford, 1999. Griffith, M. Sophocles: antigone. Cambridge 1999. hall, E. aeschylus’ persians. Warminster, 1996. ———. inventing the Barbarian: Greek Self-Definition through tragedy. oxford, 1989. halliwell, S. »Pleasure, Understanding and, Emotionin Aristotle’ Poetics«. V: essays on aristotle's poetics, ur. A. o. Rorty, 241–60. Princeton, 1992. harrison, t. The emptiness of asia. London, 2000. hartog, F. The Mirror of Herodotus: The representation of the other in the Writing of His- tory. Berekley, 1988. heath, M. The poetics of Greek tragedy. London, 1987. hirsch, E. d. načela tumačenja. Beograd, 1983. holtsmark, E. B. »Ring Composition and the persae of Aeschylus«. So 45 (1970): 5–23. howald, E. Die Griechische tragödie. München in Berlin, 1930. Jaeger, W. paideia. Vol. 1. oxford, 1939. Jaspers, K. Chiffren der transcendenz. München, 1970. 25oči in slepe pege časa Kitto, h. d. F. Greek tragedy: a Literary Study. London, 1939. Kurke, L. »The Politics of habrosyne in Archaic Greece«. CLant 11 (1992): 91–120. Lada, I. »Emphatic Understanding: Emotion and Cognition in Classical dramatic Au- dience-Response«. pCpS 39 (1993): 94–140. Lattimore, R. »Aeschylus on the defeat of Xerxes«. V: Studies in Honour of W. a. oldfa- ther, 82–93. Urbana, 1943. ———. The poetry of Greek tragedy. Baltimore, 1958. Lavagnini, B. »L’azione drammatica nei Persiani di Eschilo«. athenaeum 5 (1927): 295– 301. Lazenby, J. F. »Aischylos and Salamis«. Hermes 116 (1988): 168–185. Lewis, d. M. »Persians in herodotus«. V: The Greek Historians: papers presented to a. e. raubitschek, ur. M. h. Jameson, 101-17. Palo Alto, 1985. Ponatis v: d. M. Lewis, Selected papers in Greek and near eastern History, ur. P. J. Rhodes, 345–61. Cam- bridge, 1997. Long, t. Barbarians in Greek Comedy. Carbondale in Edwardsville, 1986. Lossau, M. J. aischylos. darmstadt, 1998. Macleod, C. »Politics and the oresteia«. jHS 102 (1982): 124–44. McCall, M. F. »Aeschylus in the persae: a Bold Strategy Succeeds«. V: Greek tragedy and its Legacy, ur. M. Cropp, E. Fantham in S. Scully, 43–9. Calgary, 1986. Mette, h. J., izd. Die Fragmente der tragödien des aischylos. Berlin, 1959. Müller, K. o. Dissertations on the eumenides of aeschylus. London in Cambridge, 2. izda- ja 1853. Murray, G. aeschylus: The Creator of tragedy. oxford, 1940. Pelling, C. »Aeschylus’ persae and history«. V: Greek tragedy and the Historian, ur. C. Pelling, 143–60. oxford, 1997. Podlecki, A. J. »Aiskhylos the Forerunner«. V: eschyle. À l’aube du théâtre occidental. En- tretiens sur l’ antiquité classique, 65: 319–77. Vandoeuvres–Genève, 2009. ———. The political Background to aeschylean tragedy. Ann Arbor, 1966. Pretagostini, R. »Aristofane ‘etnologo’: il mondo persiano nella falsa ambasceria del pro- logo degli acarnesi«. Seminari romani 1.1 (1998): 41–56. Prickard, A. o. The persae of aeschylus. London, 1879. Radt, S., B. B. Snell, R. Kannicht, izd., tragicorum Graecorum Fragmenta, B. 3. Göttin- gen, 1977-1986. Rhodes, P. J. a Commentary on the aristotelian athenaion politeia. oxford, 1981. Rorty, A. o. »The Psychology of Aristotelian tragedy«. V: essays on aristotle's poetics, 1–22. Princeton, 1992. Rosenbloom, d. »Myth, history, and hegemony in Aeschylus«. V: History, tragedy, The- ory: Dialogues on athenian Drama, ur. B. Goff, 91–130. Austin, 1995. Said, E. orientalism. London, 1978. Saïd, S. »Grecs et Barbares dans les tragédies d’ Euripide: la fin des differences«. ktema 9 (1984): 27–53. Salanitro, G. »Il pensiero politico di Eschilo nei Persiani«. GiF 18 (1965): 193–235. Schütz, C. G. aeschyli tragœdiæ quæ supersunt, ac deperditarum fragmenta, vol. 2. halle, 1811. Seebohm, t. M. »Boeckh and dilthey: the development of Methodical heremeutics«. Man and World 17.3–4 (1984): 325–46. Seeck, G. A. Dramatische Strukturen der griechischen tragödie: Untersuchungen zu ais- chylos. Zetemata 81. München, 1984. 26 Brane Senegačnik Segal, C. »Catharsis, Audience and Closure in Greek tragedy«. V: tragedy and the tragic, ur. M. S. Silk, 149–72. oxford, 1996. ———. »Introduction: Retrospection on Classical Literary Criticism«. V: Contextualizing Classics: ideology, performance, Dialogue, ur. t. Falkner, N. Felson in d. Konstan, 1–15. oxford, 1999. Senegačnik, B. »Kje se dogaja oresteja?«. nova revija 319–20 (2008): 74–81. ———. paralipomena poetica. Ljubljana, 2004. Smyth, h. W. aeschylean tragedy. Berkeley, 1924. Snell, B. aischylos und das Handeln im Drama. Philol. Suppl. 22.1. Leipzig, 1928. Sommerstein, A. aeschylean tragedy. Bari, 1996. širca, A: »Foucaultovi pogledi na literaturo«. primerjalna književnost 33.1 (2010): 41–61. taplin, o. »Fifth Century tragedy and Comedy: a Synkrisis«. jHS 106 (1986): 163–74. ———. Greek tragedy in action. oxford, 1978. Thalman, W. G. »Xerxes’ Rags: Some oroblems in Aeschylus' persians«. ajph 101 (1980): 260–82. Thomson, J. A. K. irony: an Historical introduction. Cambridge, 1927. tuplin, C. J. achaemenid Studies. historia Einzelschriften 99. Stuttgart, 1996. von Wilamowitz-Moellendorff, U. »die Perser des Aischylos«. Hermes 32 (1897), 382–98. West, M. L. Studies in aeschylus, Stuttgart, 1990. ———. The east Face of Helicon. oxford, 1997. ———, izd. aeschyli tragoediae cum incerti poetae prometheo. Stuttgart, 1990. Winnigton-Ingram, R. P. Studies in aeschylus. Cambridge, 1983. EYES ANd BLINd SPotS oF tIME. oN thE PoLItICAL/IdEoLoGICAL ANd RELIGIoUS hoRIZoNS oF INtERPREtING AESChYLUS' perSianS Summary Aeschylus’ persians has caused many quandaries and divergences in inter- pretation, both in terms of its exceptional (historical) subject-matter and of the author’s true purpose, that is, the function of the play. While reading works of antiquity through the cultural lens of our own age is unavoidable and may prove fruitful, it can only carry weight if it takes into account a ba- sic hermeneutic principle, that is, if it includes a reflection on the interpret- er’s own starting-points, shedding light on their relativity. The oldest pre- served work of European drama is generally interpreted within cultural and political horizons as defined by modern epistemic concepts, while its reli- gious dimension passes unnoticed, although it should not be neglected – not only because of the general cultic framework which determined the original “hermeneutics” of tragedies, but also because of the text itself. This concep- tually conditioned neglect of the “non-negligible” is described by the author as a “blind spot of time” and associated with changes to the anthropological 27oči in slepe pege časa horizon. Moreover, springing from a shift in self-understanding, and conse- quently in understanding history and culture, rather than from an inherent logic of science, these changes are largely perceived as an expression of the prevailing zeitgeist. A different reading is suggested – one based on a religious interpretive horizon, where clarifications and interpretive shifts, sprung from a different understanding of the social and cultural context, may significant- ly affect the perception of the work as a whole, without reducing it to what is meaningful solely within a delimited culturological and sociological hori- zon. After surveying the traditional dilemmas of literary history (the frame- work of tetralogy, dramaturgical structure, critical opinions on the effective- ness and artistic merit of the play), the paper addresses the persians’ associ- ation with, or even dependence on, factual history: the events portrayed (at times with obvious historical inaccuracy) and the cultural mentality of the original audience. In this context, the dream of Queen Atossa (176–199) is ad- dressed as well, with an emphasis on the non-nationalist message at the core of the dream vision. Particular attention is paid to the symbolic dimension of clothing: as symbols, garments mark a secondary, non-basic feature, which is not the same as the (unnamed) primary, physical feature. In the symbol- ic economy of the persians, the very garments and gear are connected to the central idea – the destructiveness of man’s hybris –, graphically illustrating the transience of all things human. 28 Brane Senegačnik Alenka Cedilnik Zgodovinsko ozadje Seneki pripisane oktavije Prispevek predstavlja zgodovinsko ozadje Seneki pripisanega dramskega dela oktavija. V njem nam neznani avtor1 slika žalostno usodo Neronove prve žene oktavije, ki je bila zaradi Neronove poroke s Popejo Sabino najprej iz- gnana in kmalu zatem v izgnanstvu usmrčena. osnovno dogajanje dramske- ga dela v veliki meri zvesto sledi temu, kar nam o življenjski usodi v drami predstavljenih protagonistov povedo tudi ohranjeni zgodovinski viri,2 pri če- mer je dramsko dogajanje strnjeno v čas treh dni, v resnici pa ni znano, kako natančno so si sledili dogodki, povezani z Neronovo poroko s Popejo in z nje- govo ločitvijo od oktavije.3 da bi zgodovinsko ozadje obravnavane tragedije lahko čim bolje razu- meli, se najprej ustavimo v letu 47. tega leta je bila kot žrtev spletk žene ta- kratnega cesarja Klavdija, Mesaline, usmrčena Popeja Sabina, mati enako imenovane Neronove druge žene Popeje Sabine.4 Leta 30 rojeni Popeji Sabi- ni (Mlajši) je bilo ob tem dogodku 17 let in je najverjetneje zelo dobro vede- la, kdo je kriv za smrt njene matere. Zato si lahko predstavljamo, da oktaviji, 1 delo je najverjetneje nastalo v prvih letih Vespazijanove vlade (med letom 69 in sredo sedemde- setih let); gl. Pseudo-Seneca, octavia, xiv–xvi; Cizek, L’époque de néro, 361. 2 tacitus, annales 13–16 (za obdobje od 54 do 66); Suetonius, nero; Cassius dio 61–63; med pozni- mi viri Eutropius 7.14–15; Aurelius Victor, Caesares 5; epitome 5; orosius 7.7; Zonaras 11.12–13. Gl. tudi uvodno študijo, ki jo je napisal A. J. Boyle v: Pseudo-Seneca, octavia, lviii. 3 Glede na to, da je Popeja Neronu rodila hčer 21. januarja leta 63, je moralo biti maja leta 62 že jasno, da je noseča. oktavija je bila usmrčena junija leta 62. Iz virov pa ni mogoče razbrati, ali je Neron oktavijo odslovil in jo poslal v njeno prvo izgnanstvo v Kampanijo šele, ko je izvedel za Popejino nosečnost ali že pred tem, kakor tudi ne, ali se je Neron s Popejo poročil še pred ok- tavijino usmrtitvijo ali šele po njej. Gl. tudi Waldherr, nero, 101. Edini avtor, ki zaporedje dogod- kov časovno deloma opredeljuje, je Svetonij (nero 35.3: poppaeam duodecimo die post divortium octaviae in matrimonium acceptam dilexit unice;…). Vendar tudi njegov podatek, da se je Neron s Popejo poročil dvanajsti dan po ločitvi od oktavije, ne more razjasniti zgoraj navedene nejas- nosti. 4 tacitus, annales 11.1–3. Gl. tudi Eck, »Iulisch-claudische Familie«, 127–28. 30 Alenka Cedilnik tedaj osemletni hčerki Mesaline in cesarja Klavdija, od tega dogodka dalje ni bila naklonjena, morda pa jo je že tedaj povsem zavestno zasovražila. Noben izmed ohranjenih virov te možnosti izvora Popejinega sovraštva do oktavije posebej ne izpostavlja, pa vendar smo lahko skoraj prepričani, da ob kasnej- šem rivalstvu med obema ženama ta tedaj že nekoliko oddaljeni dogodek na celotno dogajanje ni imel blagodejnega vpliva. Kolikor lahko dogajanju sledimo na osnovi zgodovinskih virov, sta se po letu 47 življenjski poti oktavije in Popeje Sabine znova usodneje prepletli leta 58. Za to leto imamo namreč prva poročila o tem, da je Popeja Sabina, ki je tako kot že njena mama veljala za eno največjih lepotic svojega časa, s svojo lepoto povsem omrežila tedanjega cesarja Nerona. ta pa ni bil več samski, marveč od leta 53 poročen z oktavijo, hčerko svojega tedaj že štiri leta po- kojnega adoptivnega očeta, cesarja Klavdija, s katero ga je vezalo tudi krvno sorodstvo. Neronova mati, Agripina Mlajša, je bila namreč nečakinja svoje- ga moža in oktavijinega očeta, cesarja Klavdija. tako Neron ni bil le Klavdi- jev adoptivni sin, ampak tudi nečak v drugem kolenu, saj sta bila njegov ded Germanik in cesar Klavdij brata. A za oktavijo so težki časi nastopili že na začetku leta 49, ko se je njen oče cesar Klavdij, po usmrtitvi svoje tretje žene Valerije Mesaline5 v oktobru leta 48, poročil s svojo nečakinjo Agripino Mlajšo. Zaradi bližnjega sorodstva med cesarjem in njegovo novo ženo so morali še pred poroko deloma spreme- niti zakone, ki dotlej niso dovoljevali porok stricev z nečakinjami.6 še preden pa si je Agripina s poroko zagotovila mesto ob takratnem cesarju, je že začela pripravljati pot, ki bi njenega sina, Lucija domicija Ahenobarba,7 kasnejšega Nerona, pripeljala na mesto naslednika trenutnega cesarja. V ta namen je s pomočjo cenzorja Lucija Vitelija na osnovi sramotnih obtožb8 dosegla, da je bil Lucij Junij Silan,9 tako kot Agripinin sin Avgustov prapravnuk, ki je bil že od leta 4110 zaročen z oktavijo, izključen iz senata. hkrati je Klavdij prekinil njegovo zaroko s svojo hčerko ter Silana prisilil, da se je še tik pred iztekom 5 V Seneki pripisani tragediji oktavija naslovna junakinja objokuje ravnanje svoje matere in nje- no smrt, ki je predstavljala uvod v njeno lastno žalostno usodo; gl. Pseudo-Seneca, octavia, 10– 20, 257–69. 6 tacitus, annales 12.6–7; Cassius dio 61[60].31.8. Gl. tudi Eck, »Iulisch-claudische Familie«, 142; Waldherr, nero, 37. o posledicah nove poroke z Agripino je zagotovo temeljito premislil tudi Klavdij. Bodoči Neron, Agripinin sin, je bil namreč po materini strani Avgustov prapravnuk, medtem ko samega Klavdija z Avgustom ni vezalo krvno sorodstvo. Zato J. Malitz domneva, da je poroka s tem, ko je Klavdiju v večji meri omogočila nadzirati Agripinine ambicije, zelo koris- tila tudi samemu cesarju. Katerikoli drug Agripinin novi mož bi namreč kot očim takrat vse bolj priljubljenega Nerona Klavdijevi oblasti lahko predstavljal resno nevarnost; gl. Malitz, nero, 12. 7 Neronov oče je bil Cn. domitius Ahenobarbus. 8 Lucij Junij Silan je bil obtožen krvoskrunskega razmerja s svojo sestro Junijo Kalvino; gl. tudi Waldherr, nero, 42–43. 9 Bil je sin Marka Junija Silana torkvata, konzula leta 19, in Emilije Lepide, Avgustove pravnukin- je. Poleg Lucija Junija Silana so se zakoncema rodili še štirje otroci, dva sinova in dve hčerki: decim Junij Silan torkvat, Mark Junij Silan, Junija Kalvina in Junija Lepida. Po materini strani so bili tako kot Neron Avgustovi prapravnuki, kar je bil razlog za to, da so zaradi Agripininega in Neronovega strahu pred izgubo oblasti vsi trpeli. 10 Gl. komentar Ericha Koestermanna k mestu 12.3.2 v tacitus, annalen, 112. 31Zgodovinsko ozadje Seneki pripisane oktavije leta odrekel pretorski funkciji, ki jo je opravljal v letu 48.11 Kmalu zatem si je Silan, kot poroča tacit, na dan poroke med cesarjem Klavdijem in Agripi- no sam vzel življenje.12 Po odstranitvi Silana je Klavdij na prošnjo nekdanje- ga konzula Memija Poliona hčer oktavijo zaročil z Agripininim sinom do- micijem Ahenobarbom.13 tako Agripinin sin s cesarjem ni bil le sorodstveno povezan, temveč je postal tudi njegov bodoči zet, kar je domicijev položaj še bolj približalo položaju Klavdijevega sina Britanika iz njegovega zakona z Mesalino. Vendar Agripini to ni zadoščalo. da bi sinu zagotovila vladarsko prihod- nost, je leta 49 za njegovega vzgojitelja postavila filozofa Lucija Aneja Sene- ko. Njena odločitev je bila dobro premišljena. Seneka ni bil le eden največjih intelektualcev svojega časa, marveč ga je z Agripino povezovalo tudi čustvo globoke hvaležnosti. Prav njej je namreč dolgoval zahvalo za to, da se je po osmih letih izgnanstva, v katerega ga je zaradi razmerja z Agripinino sestro Julijo Livilo na pobudo Mesaline poslal cesar Klavdij,14 znova lahko vrnil v prestolno mesto. to pa ni bilo vse. Kakor je Agripina lahko pričakovala, da ji bo Seneka zaradi rešitve vedno naklonjeno vdan, tako je lahko domnevala, da Klavdiju povzročene mu nesreče nikoli ne bo odpustil.15 In res je Seneka še po cesarjevi smrti do Klavdija gojil prav nič filozofsko nepomirljivo sovraštvo.16 Približno leto dni po sklenitvi zaroke z oktavijo je Agripini sinov polo- žaj uspelo dodatno okrepiti in zavarovati, ko je 25. februarja leta 50 njen sin domicij Ahenobarb z adopcijo postal cesarjev posinovljenec.17 od tedaj na- prej je bilo domicijevo uradno ime Neron Klavdij Cezar druz Germanik in s pravnega vidika za nasledstvo adoptivnega očeta ni imel prav nič manjših možnosti kot Klavdijev biološki sin Britanik. Ker pa je bil Neron od Britani- ka nekaj let starejši,18 je dejansko postal celo prvi kandidat.19 Kot lahko raz- 11 tacitus, annales 12.3–4; Pseudo-Seneca, octavia, 145–49. o prekinitvi oktavijine zaroke s Sila- nom poroča tudi Kasij dion (61[60].31.8), ki pa drugače kot tacit kot razlog za Silanov padec na- vaja obtožbo, da je snoval zaroto proti Klavdiju. Lažna obtožba naj bi Klavdija prepričala, da je dal Silana usmrtiti. 12 tacitus, annales 12.8.1. 13 tacitus, annales 12.9; Cassius dio 61[60].32.2. 14 o vzrokih Senekinega izgnanstva gl. Waldherr, nero, 44–45. 15 V nasprotju s to možnostjo Anthony A. Barrett domneva, da Agripinini cilji, povezani s kre- pitvijo njenega in Neronovega položaja, niso bili v nasprotju s Klavdijevimi interesi, saj naj bi služili zgolj temu, da se julijski in klavdijski rod tesneje povežeta in tako okrepljena utrdita svojo politično moč. Zato Senekino sovraštvo do Klavdija Seneki takrat ne bi moglo koristiti in ga je Seneka skrbno prikrival; gl. Barrett, agrippina, 102–106. 16 ob Klavdijevi smrti je Seneka napisal govor z naslovom apocolocyntosis, v katerem je umrlega cesarja neusmiljeno sramotil; gl. Cassius dio 61.35.3. Spis je preveden tudi v slovenščino; gl. »Po- tikvitev. Satira na cesarja Klaudija smrt, vnebohod in pot v pekel.« Prev. A. Sovre. V: Svet hu- morja in satire, ur. d. Ravljen. Ljubljana: društvo novinarjev Slovenije, 1951, 9–23. Namene, ki so Seneko ob pisanju spisa vodili, podrobneje predstavlja Cizek, L’époque de néro, 78–86. 17 tacitus, annales 12.25–26; Cassius dio 61[60].32.2. 18 Britanik se je kot sin Klavdija in Valerije Mesaline rodil 11. ali 12. februarja leta 41, Neron pa je bil rojen več kot tri leta pred njim, 15. decembra leta 37; gl. Kienast, römische kaisertabelle, 93 in 96. 19 Eck, »Iulisch-claudische Familie«, 144. Barrett domneva, da Klavdijeva naklonjenost Neronu ni bila posledica cesarjeve omejenosti in nepremišljene poslušnosti Agripini, temveč naj bi cesar 32 Alenka Cedilnik beremo iz ohranjenih virov, prednost, ki jo je tako dobil posinovljeni Neron pred bratom Britanikom, v javnosti ni sprožila odkritega nasprotovanja, če- prav tacit piše, da takrat ni bilo nikogar, ki ga ne bi bolela Britanikova uso- da.20 Med Klavdijeve tesnejše sodelavce je možnost, da bi slednjega nasledil Neron in ne Britanik, morda celo prinesla rahlo olajšanje, saj je bil del njih vpleten v odstranitev Britanikove matere Mesaline in je zato s strahom priča- koval, kakšno bi lahko bilo Britanikovo maščevanje, če bi nekoč zasedel vla- darski prestol.21 Z adopcijo Agripina ni dosegla zgolj tega, da je svojemu sinu skorajda že zagotovila mesto cesarja, temveč se je močno okrepil tudi njen lastni položaj, ki ga je imela na dvoru. Kot prva med ženami cesarjev je še v času moževega življenja dobila častni naziv avgusta.22 to čast si je zaslužila, ker je Klavdiju podarila novega sina. Kako spretno je Agripina krepila svojo moč, kaže dej- stvo, da je prav Klavdij, potem ko mu je Mesalina rodila sina Britanika, za- vrnil enako pobudo senata, ki je ob Britanikovem rojstvu z nazivom avgusta želel počastiti že Mesalino. tej časti so sledili dogodki, ki so še okrepili Agripinin in Neronov polo- žaj na dvoru ter postavljali v ospredje Nerona, medtem ko je Britanik drsel v ozadje. Marca23 leta 51 je Neron, čeprav mu takrat niti še ni bilo 14 let, prejel moško togo (toga virilis), kar je pomenilo, da velja za polnoletnega in lahko kot mož prevzame zadolžitve, povezane z upravljanjem države.24 S tem so vsaj za leto dni prehiteli običaje, po katerih so dečki deško togo navadno odloži- li med 15. in 18. letom. V istem mesecu (4. marca) mu je bila po sklepu senata dana možnost, da svoj prvi konzulat nastopi že v svojem dvajsetem letu staro- sti (torej leta 56). hkrati je že tedaj prejel prokonzularno oblast nad ozemljem izven Rima, nekoliko kasneje pa – tako kot Avgustova posinovljenca Gaj in Lucij Cezar – še naziv princeps iuventutis. Na ta način je postalo povsem jas- no, da je Neron predvideni Klavdijev naslednik. Neron je bil poleg tega vklju- čen v vse štiri najpomembnejše svečeniške kolegije, njegov posebni položaj pa so propagirali tudi zlati novci. Ker so te izplačevali predvsem vojakom, so tako pri vojski kupovali naklonjenost do predvidenega bodočega vladarja.25 morda iz dveh razlogov pri tem ravnal s premišljeno preračunljivostjo. obstaja namreč možnost, da je Britanik bolehal za hudo obliko epilepsije (tacitus, annales 13.16.3) in da v resnici sploh ni bil Klavdijev sin. Vendar pa iz virov prav nikjer ni mogoče razbrati, da bi se Klavdij zaradi more- bitnega dvoma v svoje očetovstvo od Britanika kakorkoli osebno odvrnil; gl. Barrett, agrippina, 111–12. 20 tacitus, annales 12.26.2. 21 Cassius dio 61[60].31.8. o možnosti, da se je marsikdo iz cesarjeve najbližje okolice zaradi sode- lovanja pri strmoglavljenju Mesaline bal Britanikovega maščevanja, gl. tudi Eck, »Iulisch-clau- dische Familie«, 144–45; Waldherr, nero, 48. 22 Gl. Koestermannov komentar k odlomku 12.26.1 v tacitus, annalen, 151–52; Eck, »Iulisch-clau- dische Familie«, 145; Shotter, nero, 13. 23 Barrett domneva, da so pri Neronu slovesnost pripravili že nekoliko pred praznikom Liberalij v marcu, kot je bilo sicer običajno; gl. Barrett, agrippina, 116. 24 tacitus, annales 12.41; Suetonius, nero 7.2. Gl. tudi Koestermannov komentar k navedenemu mestu v tacitus, annalen, 177–79. 25 tacitus, annales 12.41. Gl. tudi Eck, »Iulisch-claudische Familie«, 147; Shotter, nero, 13. 33Zgodovinsko ozadje Seneki pripisane oktavije Klavdijev biološki sin Britanik ni bil deležen nobene od navedenih čas- ti, pri čemer ostaja nejasno, kaj je bil pravi razlog za njegovo zapostavljanje. Čeprav ni nobenih povsem zanesljivih podatkov, ki bi kazali na kakršneko- li značajske pomanjkljivosti ali na Britanikovo nesposobnost za vladanje, te možnosti vendarle ne moremo povsem izključiti. Ko je Britanik po zaužitem strupu izgubil nadzor nad svojim telesom in so navzoči z grozo opazovali, kako v mukah umira, je Neron Britanikovo trpljenje pojasnil kot napad epi- lepsije, za katero naj bi Britanik že dolgo bolehal.26 da bi bil Klavdijev sin lah- ko resno bolan, bi lahko sklepali tudi na podlagi Svetonijevega in dionovega pisanja.27 Vendar nihče, niti Svetonij niti Kasij dion niti tacit, za takšno mož- nost ne nudi zanesljivih dokazov. Kljub temu bi si le stežka predstavljali, da bi bila zgolj Agripinina sla po oblasti tista, ki je Nerona povzdignila na prestol in ugonobila njegovega brata Britanika.28 Bolj verjetno se zdi, da je Klavdij v prepričanju, da deluje v dobro vladajoče družine, Agripinin načrt zavestno podpiral in z namenom, da bi zavaroval interese julijsko-klavdijske dinastije, Nerona vključil kot možnega naslednika.29 takšno ravnanje je leta 51 med Neronom in Britanikom sprožilo prvi resni konflikt, ko Britanik Nerona kljub adopciji ni pozdravil z njegovim novim imenom, temveč s starim imenom domicij. Ker je Agripina v tem vi- dela začetek možnega razdora znotraj družine, je Klavdija pregovorila, naj Britanikove dotedanje učitelje in vzgojitelje zaradi njihovega slabega vpliva odstrani in jih nadomesti z novimi. tako je Britanik na dvoru izgubil opo- ro ljudi, ki so bili še vedno naklonjeni Mesalini in so varovali interese nje- nih otrok.30 dve leti kasneje, leta 53, je Agripina izpeljala še en, sicer že nekaj let na- črtovan dogodek. tega leta se je takrat šestnajstletni Neron poročil s štirinaj- stletno oktavijo. Ker sta bila po zakonu Neron in oktavija brat in sestra, je dal Klavdij še pred poroko oktavijo posvojiti drugi družini.31 o samem do- godku viri le zelo na kratko poročajo,32 zato pa tacit toliko podrobneje popi- 26 Koestermann domneva, da je Neron bolezen, za katero naj bi Britanik v resnici bolehal, uporabil za laž, s katero je prikril storjeni zločin; gl. komentar k mestu 16.3 v tacitus, annalen, 265. 27 tacitus, annales 13.16.3; Suetonius, nero 33.3, titus 2; Cassius dion 61[60].33.10. 28 Eck, »Iulisch-claudische Familie«, 147–48. 29 Glede možnosti, da je Klavdij Nerona kot možnega naslednika določil šele po tehtnem premis- leku, gl. tudi Waldherr, nero, 48–49. Najverjetneje se je šestdesetletni cesar zavedal nevarnosti, da se mu lahko življenje nepričakovano izteče, še preden bi bil njegov sin Britanik dovolj star, da bi sam zasedel njegovo mesto. V tem primeru bi lahko nekoliko starejši Neron, o čigar prilju- bljenosti v javnosti ni bilo nobenega dvoma, uspešno zapolnil praznino in tako cesarsko oblast ohranil julijsko-klavdijski dinastiji. 30 tacitus, annales 12.41.3; Suetonius, nero 7.1. Gl. tudi Barrett, agrippina, 118. 31 Cassius dio 61[60].33.2.2 Barrett, agrippina, 135. oktavijo je posvojila ugledna aristokratska družina oktavijcev, ki ji je pripadal tudi cesar Avgust. šele takrat je trinajstletno dekle tudi do- bilo ime oktavija, saj se je pred tem kot pripadnica družine Klavdijcev najverjetneje imenovala Klavdija. S posvojitvijo oktavija formalno ni več pripadala vladajoči družini in z Neronom ni bila več v sorodu; gl. Waldherr, nero, 58. 32 Suetonius, nero 7.2; Cassius dio 61[60].33.11. Kot dogodek, do katerega je prišlo proti oktavijini volji, poroko z Neronom predstavlja Pseudo-Seneca, octavia, 150–54. 34 Alenka Cedilnik suje spremljajoče dogajanje, ki je bilo znova namenjeno izključno dvigovanju ugleda in priljubljenosti predvidenega bodočega cesarja.33 takrat pa, vsaj zdi se tako, se je moralo v Agripininih skrbno premišlje- nih načrtih nekaj rahlo zalomiti. Čeprav ne razpolagamo z oprijemljivimi dokazi, bi morda lahko domnevali, da se je Agripina počutila vse bolj ogro- ženo. Bližal se je februar leta 54, ko bi Britanik stopil v svoje štirinajsto leto in tako lahko dosegel polnoletnost. tedaj bi lahko Klavdij svojemu sinu Bri- taniku podelil vse tiste časti, ki jih je bil ob tej priložnosti že deležen Neron, in položaj obeh bi bil znova izenačen.34 da Agripinine in Neronove prihod- nosti prav nič ne bi moglo več ogroziti, je moral zato kot prva žrtev znotraj najožjega družinskega kroga 13. oktobra leta 54 umreti cesar Klavdij,35 ki bi edini Agripininim načrtom lahko prekrižal pot.36 Ko so se vrata palače, ki jih je dala Agripina zaradi nemotenih priprav na prevzem oblasti zapreti, znova odprla, je bil Neron kot novi cesar najprej predstavljen pretorijanski gardi in nato še senatu. tako je oktavija postala cesarjeva žena, s čimer pa njen položaj ni bil prav v ničemer lažji, kot je bil dotlej. V palači je zavladala Agripina, ki si je v prvih dneh Neronove vladavine, kot kaže, celo prizadevala, da bi sama za- vladala celotnemu cesarstvu.37 ta želja se Agripini ni izpolnila in Neron, ki je imel ob prevzemu oblasti 17 let, se je postopoma izmikal materinemu vplivu. Pač pa so bila prva leta njegovega vladanja pod močnim vplivom predvsem dveh ključnih mož: Neronovega vzgojitelja Seneke in pretorijanskega prefek- ta Afranija Bura (Afranius Burrus). oba sta svoj položaj dobila zgolj zaradi posredovanja Agripine, vendar kljub temu po Klavdijevi smrti nista bila izvr- ševalca Agripinine volje. tacit celo poroča, da sta se ji oba vse od prvega dne Neronovega nastopa odkrito upirala. S svojim vplivom sta podprla Nerona, Agripinina moč pa je hitro slabela.38 da željam svoje matere ni več pripravljen ubogljivo slediti, je Neron po- vsem jasno pokazal, ko si je za priležnico izbral osvobojenko Akte, medtem ko 33 tacitus, annales 12.58. 34 Suetonius, Divus Claudius 43. Na možnost, da bi cesarjev osvobojenec Narcis Klavdija nagovo- ril, naj svojemu sinu Britaniku podeli enake pravice, kot jih je že imel adoptirani Neron, opo- zarja Eck, »Iulisch-claudische Familie«,150. Morda je Klavdij nekaj let kasneje obžaloval, da je Nerona tako izpostavil, in je poskušal svojega biološkega sina znova postaviti na prvo mesto; gl. Waldherr, nero, 49. 35 o možnosti, da bi Klavdij umrl naravne smrti, gl. Barrett, agrippina, 139–42. 36 Klavdij je za seboj pustil testament, v katerem je, tako lahko domnevamo, Britaniku namenil večji delež in boljši položaj, kot se je Agripini in Neronu zdelo primerno. testamenta po Klavdi- jevi smrti pred senatom niso prebrali; tacitus, annales 12.69.3; gl. tudi Koestermannov komen- tar v tacitus, annalen, 230; Malitz, nero, 18. 37 tako bi lahko sklepali na osnovi v prvih dneh Neronove vlade skovanega zlatnika, ki je imel na svoji sprednji strani upodobljena portreta Agripine in Nerona, napis na robu zlatnika pa se je glasil: »Agripina avgusta, žena božanskega Klavdija, mati Nerona Cezarja«. Ne le, da žena neke- ga cesarja pred tem na sprednji strani kovanca še nikoli ni bila upodobljena, tudi napis, kot ga je dala skovati Agripina, so si pred tem lahko privoščili samo cesarji; gl. Eck, »Iulisch-claudis- che Familie«, 151–53. o vlogi Agripine v prvih tednih Neronove vlade gl. tudi Cizek, L’époque de néro, 77–78. 38 tacitus, annales 13.1–2. 35Zgodovinsko ozadje Seneki pripisane oktavije se za ženo oktavijo povsem očitno ni več menil.39 Agripina je ob spoznanju, da izgublja moč, ki jo je nad sinom nekoč imela, in da tudi sicer njen vpliv ne- zadržno slabi, posegla po grožnji, zaradi katere je Klavdij pred tem izgubil ži- vljenje. Sinu je zagrozila z Britanikom.40 to je zadoščalo, da je moral tudi Bri- tanik, oktavijin brat, kmalu umreti. 11. ali 12. februarja leta 55, torej prav tedaj, ko bi dopolnil štirinajst let in bi lahko postal polnoleten, je bil na Neronov ukaz med obrokom v pričo vseh navzočih zastrupljen.41 Zdaj klavdijski rod ni več imel moškega predstavnika, oktavija pa je po usmrtitvi matere Mesaline ter po umorih očeta Klavdija in brata Britanika na Neronovem dvoru ostala povsem sama. Vendar oktavija, ki je na lasne oči videla, kako je moral njen brat umreti, ni bila edina izmed navzočih, ki jih je Britanikova smrt globoko pretresla. Novi umor je prestrašil tudi Agripino,42 saj je z Britanikom izgubila mož- nost, da bi sinu učinkovito grozila, hkrati pa je Neron tedaj prvič pokazal, da se niti sam ne boji moriti. Kmalu po umoru Britanika je Neron materi odvzel telesno stražo in oddelek Germanov, do katerih je imela pred tem kot cesar- jeva žena in cesarjeva mati pravico, zapustiti pa je morala tudi palačo na Pa- latinu.43 Zdaj je vsakomur lahko postalo jasno, da so Agripinini dnevi mini- li in v državi znova vlada moška roka. takšen preobrat, do katerega je prišlo samo približno šest mesecev po Klavdijevem umoru, je ponudil Agripininim sovražnikom – in teh ni bilo malo – priložnost za njihovo lastno maščevanje. domicija, sestra leta 54 na Agripinino pobudo usmrčene domicije Lepide,44 in Junija Silana,45 ki ji je Agripina preprečila načrtovano poroko,46 sta s svojim govorjenjem dosegli, da je bila Agripina obtožena snovanja zarote.47 ovadba se je sicer izkazala za lažno, vendar pa Agripina kljub dokazani nedolžnos- 39 tacitus, annales 13.12–13. Kot poroča Svetonij (nero 28.1), naj bi se Neron z Akte celo nameraval poročiti; gl. tudi Cassius dio 61.7.1. 40 tacitus, annales 13.14; gl tudi Waldherr, nero, 73–75. ob tem Agripina najverjetneje nikoli ni razmišljala o tem, da bi sina odstranila z oblasti, saj bi njegov padec pomenil tudi konec uresničenja njenih lastnih ambicij; gl. Cizek, L’époque de néro, 89; Barrett, agrippina, 169. 41 Pseudo-Seneca, octavia, 45–46; tacitus, annales 13.16–17; Cassius dio 61.7.4. Možnost, da Neron ni bil kriv za Britanikovo smrt, nekoliko podrobneje predstavljata Cizek, L’époque de néro, 89– 91; Barrett, agrippina, 171–72. 42 tacitus, annales 13.16.4; Pseudo-Seneca, octavia 170–73. 43 tacitus, annales 13.18; Suetonius, nero 34.1. 44 domicija Lepida je bila po svoji materi, Antoniji Starejši, vnukinja Marka Antonija in Avgus- tove sestre oktavije ter pranečakinja cesarja Avgusta, bila je mati Klavdijeve žene Valerije Me- saline in tako Britanikova in oktavijina babica, kot sestra Gneja domicija Ahenobarba, Nero- novega očeta, pa je bila tudi Neronova teta. V času, ko je bila Agripina v izgnanstvu, je Neron po očetovi smrti živel v njeni hiši. Po Agripinini poroki s cesarjem Klavdijem je poskušala domicija Lepida z darili in ljubeznivostmi Nerona znova tesneje navezati nase, kar je Agripina preprečila tako, da je z lažnimi obtožbami dosegla njeno usmrtitev (tacitus, annales 12.64–65). o večletnih zaostrenih odnosih med obema ženama, ki so po Mesalinini usmrtitvi prerasli v nespravljivo sovraštvo, gl. tudi Waldherr, nero, 40. 45 Rod Junije Silane nam ni zanesljivo poznan, kljub svojemu imenu pa ni bila hči Marka Junija Si- lana torkvata in Emilije Lepide. 46 Razloge za sovraštvo, ki sta ga do Agripine čutili domicija in Junija Silana, podrobneje navaja Barrett, agrippina, 174–75. 47 tacitus, annales 13.19–21. Po Britanikovi smrti je Agripina povsem odkrito stopila na oktaviji- no stran ter navezala stike z delom plemstva, ki je nasprotovalo Neronovi oblasti; gl. Waldherr, nero, 76. 36 Alenka Cedilnik ti nikoli več ni mogla obnoviti svoje moči. Čeprav pisni viri o Agripininem življenju od leta 55 do njene smrti marca 59 skorajda ne poročajo, se zdi, da Agripina sinove oblasti v tem obdobju ni ogrožala.48 domnevamo lahko, da je bila predvsem Popeja Sabina, s katero se je Ne- ron spoznal leta 58 in je veljala za eno največjih lepotic takratnega Rima, raz- log za Neronov trdni sklep, da mora tudi njegova mati umreti. Popeja Sabi- na, ki je bila vsaj šest let starejša od Nerona, je bila v času, ko sta se s cesarjem seznanila, že drugič poročena. Njen tedanji mož, senator Mark Salvij oton, je pripadal krogu Neronovih razuzdanih prijateljev in je po Neronovi smr- ti sam za krajši čas postal cesar. Moči Neronove matere Agripine pa Popeja osebno ni občutila šele takrat, ko je kot Neronova priležnica ogrozila Agripi- nine načrte, temveč že leta 51, ko je Agripina cesarja Klavdija prepričala, da je kot pretorijanskega prefekta odstavil Popejinega prvega moža Krispina in na njegovo mesto postavil Bura.49 Po umiku matere Agripine je bila Popeja Sabina edina ženska, ki je na Nerona in njegovo okolico zares usodno vplivala. Z oktavijo, sodeč po vi- rih, nikoli nista bila tesneje povezana50 in tudi ostale ženske, s katerimi se je Neron intimneje zapletel, nanj niso imele večjega vpliva. drugače kot osvo- bojenka Akte se Popeja nikakor ni bila pripravljena zadovoljiti z mestom ce- sarjeve priležnice, temveč je od samega začetka načrtovala, kako bo postala Neronova zakonita žena. A da bi se lahko poročila z Neronom, se je morala najprej ločiti od moža otona, hkrati pa je moral biti prost tudi Neron. temu nasproti sta stali dve ženski, Neronova žena oktavija iz cesarske hiše in nje- gova mati Agripina. Agripina je videla v Neronovi poroki z oktavijo dodatno legitimacijo Neronove cesarske oblasti. Poleg tega bi poroka s Popejo izničila vsa njena dotedanja prizadevanja, ki naj bi julijsko-klavdijski dinastiji omo- gočila, da bi vso oblast zbrala v svojih rokah. Zato Agripina v ločitev nikakor ni bila pripravljena privoliti. Ni povsem jasno, ali je bila le Popeja tista, ki je Nerona nagovorila, da je ubil svojo mater,51 ali pa so za dokončno odločitvijo tičali tudi drugi razlogi. tacit poroča,52 kako se je Agripina na koncu, ko je iz- rabila vse druge možnosti, sinu z namenom, da bi si znova pridobila njegovo naklonjenost, sama ponujala za ljubico. S svojim vsiljevanjem naj bi ga tako zelo obremenjevala, da jo je prav zaradi tega sklenil umoriti, pri čemer naj bi njegov načrt na koncu podprl celo sam Seneka.53 Agripina je bila po daljših 48 Eck, »Iulisch-claudische Familie«, 155. o Agripinini vlogi po letu 55 gl. tudi Barrett, agrippina, 176–80. 49 Waldherr, nero, 82–85. 50 Kot poroča Svetonij (nero 35.1), naj bi Neron kmalu po poroki celo izjavil, da oktavija od poroke ne more pričakovati več kot pravico, da nosi znamenja, ki označujejo poročeno ženo (ornamenta uxoria); gl. tudi Waldherr, nero, 97. 51 da je bila prav Popeja tista, ki je pregovorila Nerona, povsem nedvoumno piše Pseudo-Seneca, octavia, 125–29. 52 tacitus, annales 14.2; gl. tudi Cassius dio 62[61].11.3–4. 53 o majhni verjetnosti takšnih obtožb gl. Waldherr, nero, 87. Cizek ne izključuje možnosti, da bi Agripina v tem času Neronovo oblast še vedno lahko resno ogrožala; Cizek, L’époque de néro, 118. 37Zgodovinsko ozadje Seneki pripisane oktavije in skrbno načrtovanih pripravah umorjena marca leta 59.54 Leta 6255 se je Ne- ron ločil od oktavije in poročil s Popejo. Ločitev so uradno opravičili z dom- nevno oktavijino neplodnostjo,56 hkrati pa je bila obtožena ljubimkanja z egipčanskim flavtistom.57 tako so na že velikokrat preizkušeni način skušali omajati ugled, ki ga je oktavija uživala med prebivalstvom.58 Medtem ko se oktaviji in Neronu po devetih letih zakona ni rodil niti en otrok, je Popeja Neronu 21. januarja leta 63 rodila deklico, vendar je dojenček že po štirih me- secih umrl. Nato je bila Popeja leta 65 znova noseča. takrat je Neron z brco v ženin trebuh končal njeno in otrokovo življenje.59 oktavija je bila v tem času že tri leta mrtva. Usmrčena60 je bila junija leta 62 na otoku Pandaterija,61 kamor je bila malo pred svojo smrtjo poslana v izgnanstvo. Ni jasno, ali se je Neron s Popejo poročil šele po njeni smrti ali že pred njo. Razlog za oktavijin izgon na Pandaterijo je bila obtožba pre- šuštva z Anicetom, Neronovim nekdanjim učiteljem in Agripininim moril- cem.62 Anicet, ki je tudi tokrat uslužno izvršil cesarjev ukaz, je bil za svoje 54 Umor Agripine podrobno opisuje tacit, annales 14.3–9; gl. tudi Pseudo-Seneca, oktavia 311–76; Suetonius, nero 34.2–4; Cassius dio 62[61].12–13. 55 Na osnovi dejstva, da se je Neron s Popejo poročil šele tri leta po materini smrti, bi lahko dom- nevali, da Agripina ni bila edini razlog, zaradi katerega se Neron ni mogel ločiti. Poleg Agripine je ločitvi vztrajno nasprotoval pretorijanski prefek Bur, ki je bil oktaviji zelo naklonjen. Ko je ta leta 62 umrl (tacitus, annales 14.51.1), si Neronovi ločitvi od oktavije in poroki s Popejo nihče več ni upal resno nasprotovati; gl. Waldherr, nero, 86, 96 in 97. o Burovem nasprotovanju ločitvi gl. tudi Cassius dio 62.13.1–3. Avtor tragedije oktavija pa kot ključni razlog, zaradi katerega se je Neron poročil s Popejo, navaja Popejino nosečnost; Pseudo-Seneca, octavia, 588–92. Ali je bil Bur v času, ko je Popejina nosečnost postala znana, še živ, iz virov ni mogoče zanesljivo razbra- ti. Vsekakor pa se je razvoj dogodkov po razkritju, da Neron in Popeja pričakujeta otroka, zelo pospešil, saj je bila oktavija usmrčena le približno mesec dni kasneje. 56 Nejasno ostaja, ali je bil razlog za to, da Naron in oktavija nista imela otrok, oktavijina neplod- nost ali, kar se zdi skoraj verjetneje, popolna odtujenost med zakoncema; gl. Waldherr, nero, 97. da verjetno ni bil le Neron tisti, ki oktavije nikakor ni bil pripravljen sprejeti, bi morda lahko razkrivala tudi tragedija oktavija, v kateri besede naslovne junakinje razkrivajo neizmerno in povsem nepomirljivo sovraštvo do Nerona; Pseudo-Seneca, octavia, 46–54, 108–14, 248–49; gl. tudi op. cit., 537–42. 57 tacitus, annales, 14.60; Suetonius, nero 35.1–2; Cassius dio 62.13.4. Zaradi te obtožbe je bila ok- tavija, čeprav ji prešuštva niso mogli dokazati, izgnana v Kampanijo. 58 Waldherr, nero, 97–98. Kot je celotno dogajanje predstavljeno v Seneki pripisani oktaviji, naj bi se Neron tudi zaradi velike podpore, ki jo je oktavija med ljudstvom uživala, odločil oktavi- jo ubiti; gl. Pseudo-Seneca, octavia, 846–76; gl. tudi Cizek, L’époque de néro, 148–49. o veliki oktavijini priljubljenosti pri ljudstvu poroča tudi tacit, ki piše, da je Neron potem, ko je ok- tavijo že izgnal v Kampanijo, prav zaradi nasprotovanja ljudstva svoj ukaz preklical in oktavijo poklical nazaj. Nato pa se je ob vnovičnih neredih, ki so bili posledica ljudske podpore oktavi- ji, na Popejino prigovarjanje odločil, da se bo nekdanje žene za vedno rešil na podlagi obtožb, da je prešuštvovala in kovala zaroto; tacitus, annales 14.59.3, 14.60.4.–62.1; gl. tudi Suetonius, nero 35.2. 59 tacitus, annales 16.6; Suetonius, nero 35.3. 60 o oktavijini usmrtitvi med nekoliko poznejšimi viri zelo kratko poroča tudi Evtropij (7.14.3). 61 V usodi žena julijsko-klavdijske dinastije pripada otoku posebej zlovešče mesto, saj so bile nanj še pred oktavijo izgnane tudi nekatere druge pomembne predstavnice te družine: Julija, Avgus- tova hči, leta 2 pr. Kr., Germanikova žena Agripina Starejša leta 29, njena hči, Agripina Mlajša, Neronova mati, in najverjetneje tudi Agripinina sestra Julija Livila pa leta 39. Julija Livila je bila po vrnitvi iz izgnanstva na začetku Klavdijeve vlade leta 41 na otok ponovno izgnana in je na njem še istega leta tudi umrla. Na otoku je že leta 33 umrla tudi njena mati Agripina Starejša. 62 tacitus, annales 14.3–8. 38 Alenka Cedilnik lažno pričanje izgnan na Sardinijo.63 oktavijino usmrtitev so prikazali kot samomor.64 Anicet pa je na Sardiniji mirno in udobno živel do konca svoje- ga življenja. Leta 62, ko je bila usmrčena oktavija, se je na Neronov ukaz končalo tudi življenje dveh njenih sorodnikov, Rubelija Plavta, tiberijevega pravnu- ka, in Favsta Kornelija Sule Feliksa, Mesalininega polbrata in moža Klavdije- ve hčerke Antonije.65 Potem ko se je Neron ločil od oktavije, ki je njegovi ce- sarski oblasti dajala pomemben del legitimnosti, se je bal, da bi se okrog teh dveh mož oblikovalo jedro sovražne opozicije in žarišče morebitnega upora. Prav zaradi tega razloga je bil leta 64 na Neronov ukaz decim Junij Silan tor- kvat, prapravnuk cesarja Avgusta in brat že leta 49 umrlega Lucija Junija Sila- na, prisiljen napraviti samomor. Naslednjega leta pa je moral iz istega razloga umreti še njegov nečak, Lucij Junij Silan torkvat.66 Z njuno smrtjo se je za- radi Neronovega strahu pred komerkoli, ki bi utegnil ogroziti njegovo oblast, izteklo življenje še zadnjih moških potomcev cesarja Avgusta.67 BIBLIoGR AFIJA Seznam virov Cassius Dio Historia romana. V: Dio’s roman History in nine volumes. 7. zv., angleški prevod E. Cary. Loeb Classical Library. London: William heinemann, Cambridge, Massachusetts: harvard University Press, 1955. »Epitome de Caesaribus.« gl. Sextus aurelius victor. eutropius »Breviarium ab urbe condita.« V: Monumenta Germaniae Historica. auctores antiquissi- mi 2, izdaja h. droysen. München: Monumenta Germaniae historica, 2000. ioannes Zonaras annales. V: ioannis Zonarae annales. 2. zv, izdaja Mauricius Pinderus. Corpus Scripto- rum historiae Byzantine 48. Bonnae: Ed. Weber, 1844. 63 tacitus, annales, 14.62–63. tacit navaja, kako je ob tej priložnosti Neron oktavijo povsem v nasprotju s prejšnjimi očitki obtožil, da je splavila. 64 tacitus, annales, 14.64. 65 Gl. tudi Pseudo-Seneca, octavia 437–38, 464–68. 66 Kot Avgustov prapravnuk je moral zaradi nevarnosti, da bi lahko ogrozil Neronovo oblast, sko- raj neposredno po Klavdijevi smrti že leta 54 umreti tudi najstarejši brat že leta 49 umrlega Lu- cija Junija Silana in decima Junija Silana torkvata, Mark Junij Silan, ki je bil leta 46 konzul in v času, ko je bil na Agripinin ukaz umorjen, prokonzul province Azije. o njegovi usmrtitvi gl. Waldherr, nero, 64. 67 Waldherr, nero, 98–100. 39Zgodovinsko ozadje Seneki pripisane oktavije pseudo-Seneca octavia. V: octavia, attributed to Seneca. Izdaja, uvod, prevod in komentar A.J. Boyle. oxford, New York: oxford University Press, 2008. Seneca, Lucius annaeus apocolocyntosis divi Claudii. V: »Potikvitev. Satira na cesarja Klaudija smrt, vnebohod in pot v pekel.« Prev. A. Sovre. V: Svet humorja in satire, ur. d. Ravljen. Ljubljana: društvo novinarjev Slovenije, 1951, 9–23. Sextus aurelius victor De Caesaribus. V: Sexti avrelii victoris Liber de Caesaribus: praecedunt origo gentis ro- manae et Liber de viris illustribus Urbis romae subsequitur epitome de Caesaribus, izdaja Fr. Pichlmayr. Bibliotheca Scriptorum Graecorum et Romanorum teubne- riana. Lipsiae: B.G. teubner, 1966. De Caesaribus. Angleški prevod z uvodom in komentarjem h.W. Bird. translated texts for historians 17. Liverpool: Liverpool University Press, 1994. Suetonius De vita Caesarum. V: Suetonius, 2. zv., angleški prevod J.C. Rolfe. Loeb Classical Library. Cambridge, Massachusetts, London: harvard University Press, 2001. De vita Caesarum. V: Suétone, vies des douze césars, 2. zv., izdaja in prevod h. Ailloud. Collection des universités de France. Paris: Les belles lettres, 1993. Dvanajst rimskih cesarjev. Slovenki prevod in opombe J. šmit. Ljubljana: Cankarjeva založba 1960. tacitus, publius Cornelius annales. Izdaja E. Koestermann. Bibliotheca Scriptorum Graecorum et Romanorum teubneriana. Lipsiae: B.G.teubner, 1952. annalen. 3. zv., knjige 11–13. Komentar in uvod E. Koestermann. heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag, 1967. annalen. 4. zv., knjige 14–16. Komentar in uvod E. Koestermann. heidelberg: Carl Win- ter Universitätsverlag, 1968. anali. Slovenski prevod F. Bradač. Maribor: Založba obzorja, 1968. Seznam literature Barrett, Anthony A. agrippina. Mother of nero. London: B t Batsford Ltd, 1996. Cizek, Eugen. L’ époque de néron et ses controverses idéologiques. Roma aeterna 4. Lei- den: E. J. Brill, 1972. Eck, Werner. »die iulisch-claudische Familie: Frauen neben Caligula, Claudius und Nero.« V: Die kaiserinnen roms. von Livia bis Theodora, ur. hildegard temporini in Gräfin Vitzthum, 103–63. München: Verlag C.h.Beck, 2002. Kienast, dietmar. römische kaisertabelle. Grundzüge einer römischen kaiserchronologie. 3. izd. darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2004. Malitz, Jürgen. nero. München: Beck, 1999. Shotter, david. nero. 2. izd. London, New York: Routledge, 2005. Waldherr, Gerhard h. nero. eine Biografie. Regensburg: Verlag Friedrich Pustet, 2005. 40 Alenka Cedilnik thE hIStoRICAL BACKGRoUNd to thE PSEUdo- SENECAN oCtavia Summary The paper presents the historical background of the Pseudo-Senecan play oc- tavia. The work of an unknown author, it depicts the sad fate of Nero's first wife and daughter of Claudius, octavia, who was exiled because of Nero's im- pending marriage to Poppaea Sabina and soon executed in exile. As to the protagonists' destinies, the basic plot largely follows the accounts of the ex- tant historical sources, except for the length of the action, which is reduced to three days; in point of fact, the precise sequence of the events concerning Nero's marriage to Poppaea and divorce from octavia is unknown. Since the extant sources on octavia's life are few and provide little information, the de- tails of her destiny remain unclear. The historical background of the play, the developments at the Roman court affecting octavia, extends from the year 48, when octavia's engage- ment to Lucius Junius Silanus was broken off in anticipation of Agrippina's marriage to Emperor Claudius early in 49, to be followed by a new engage- ment to Agrippina's son, the later Emperor Nero, to 62, when Nero's planned marriage to Poppaea Sabina led to octavia's exile and speedy execution on a false charge of adultery. In this temporal frame, the paper highlights the following milestones in octavia's life: Agrippina's appointment of the phi- losopher Lucius Annaeus Seneca as tutor to her son domitius (later known as Nero) in 49 Ad; Claudius' adoption of Agrippina's son on 25 February 50 Ad; the proclamation of thirteen-year-old Nero's coming of age in March 51; Nero's marriage to octavia in 53; the death of Claudius and Nero's rise to power in 54; Nero's murder of Britannicus in 55, and of his mother, Agrippi- na, four years later (59); Nero's affair with Poppaea Sabina, whom he had met in 58, and their wedding in 62, as well as octavia's exile and execution in the same year. But despite the close bearing of these events on octavia's fate, she is largely or completely ignored in most written sources on the topic. Rath- er than attempt to disentangle the many questions raised by octavia's little known life, the paper thus gives a mere outline of her life story, trapped in the dynastic intrigues of the contemporary Roman court, which are luridly de- picted in the tragedy octavia, formerly attributed to Seneca. Aleš Maver peržani in Hermanova bitka: dva vojaška spopada na odru I Čeprav so Ajshilovi peržani s svojo upodobitvijo salaminske bitke najstarejša ohranjena atiška tragedija in morda celo najstarejša ohranjena drama svetov- ne književnosti sploh,1 s svojo osredotočenostjo na vojaški spopad pri poznej- ših rodovih dramatikov niso našli ravno veliko posnemovalcev. Če nič dru- gega, so temu botrovali že uprizoritveno-tehnični razlogi. da so s tovrstnimi dramskimi besedili pri prestavljanju na oder težave, potrjuje končno odrska usoda obeh v nadaljevanju pod lupo vzetih dram. Kar se tiče peržanov, se sicer ni izpolnila mračna Staigerjeva vizija, po kateri »na ponovno oživitev peržanov v doglednem času verjetno ni misliti«.2 oživljeno zanimanje za nasprotje med Vzhodom in Zahodom v luči ameri- ških vojaških pustolovščin na Bližnjem vzhodu je namreč blagodejno vpli- valo na njihovo recepcijo ob koncu 20. in v začetku 21. stoletja.3 Hermanova bitka si po drugi strani ni nikdar opomogla od svoje izrazite priljubljenosti v času nacističnega režima in je bila po drugi svetovni vojni deležna sila red- kih uprizoritev, pa še med temi je imela vzhodnonemška iz leta 1957 v har- zu izrazito politično konotacijo.4 Navsezadnje je potrebno pripomniti še, da je drama prvo uprizoritev doživela šele dobrih petdeset let po nastanku, a o tem pozneje. Kljub uprizoritvenim zagatam bi lahko peržanom iz Kleistovega časa ob bok postavili kar nekaj drugih dramskih del, ki se ravno tako napajajo ob vojaških dogodkih. omeniti bi bilo denimo moč Schillerjevega Wallen- 1 Staiger, »Nachwort«, 95. 2 Ibidem, 98. 3 Gl. Macintosh, »tragedy in Performance«, predvsem 321. 4 Potekala je namreč pod geslom »Rimljani so Američani in Aristan je Adenauer«. 42 Aleš Maver steina ali vojaške prizore iz – predvsem – drugega dela Goethejevega Fau- sta. Razlog, zakaj je Hermanova bitka posebej zanimiva, so precejšnje po- dobnosti med tekstoma, ki pa kar tekmujejo z naravnost osupljivimi razli- kami. Seveda naj takoj opozorim naj najpomembnejšo med slednjimi, zaradi katere bo kdo celo porekel, da je vse povedano v nadaljevanju možno bra- ti samo v velikem oklepaju. Medtem ko Ajshil opisuje le osem let oddalje- no dogajanje, v katerem je bil sam udeležen, je Hermanova bitka lep primer eskapistične literature, saj posega po dogodku, od časa svojega nastanka od- daljenem kar tisoč osemsto let. Vendar si bralec kljub novejšim opozorilom raziskovalcev Kleistovega življenja in dela, da velja pri aktualističnem branju previdnost,5 ne more kaj, da ne bi v like drame iz 1808 prenesel oseb iz takrat- nega časa, da ne bi v Rimljanih videl Napoleonovih Francozov, v hermano- vih heruskih Prusov in v Marbodovih Svebih Avstrijcev. In če je tako branje vsaj možno, potem se odpre s peržani vrsta vzporednic. oba dramatika sta posegla po »najsvetlejšem dogodku iz zgodovine do- movine« in oba sta izrazito poudarjala osvobodilni moment bitk v ospredju svojih dram. Kot se je Ajshil bojeval proti Kserksu pri Salamini, se je Kleist osebno boril v protifrancoskih bojih v času pred tilsitskim mirom, ki ga od nastanka njegovega besedila loči le leto dni, in je prav mesece pred njim pre- življal v francoskem ujetništvu v Fort de Joux.6 tudi zaradi tega sodobniki sploh niso dvomili, o kom berejo v (takrat kajpak neobjavljeni in neobjavlji- vi) drami: Za njegovo (Kleistovo, op. A. M.) najboljše delo štejem najmanj obravnava- no Hermanovo bitko. Slednja ima obenem zgodovinsko vrednost. Ustrezne- je sploh ni moč naslikati pasjega duha Renske zveze, kakršen je tedaj vladal (vi tega niste doživeli). tedaj je vsakdo razumel razmerja, kdo je Aristan, ki ga slednjič odvedejo v smrt, kdo so tisti, ki menijo, da s postavljanjem in po- šiljanjem slov rešujejo domovino. Na tisk leta 1809 sploh ni bilo misliti.7 Iz nadaljevanja tega pisma se da celo razbrati, da je upravičenost enačen- ja Rimljanov s Francozi in heruskov s Prusi potrdil Kleist sam. dahlmann namreč prenaša njegov domnevni odgovor na pomislek o tusneldinem bru- talnem končnem obračunu s svojim rimskim občudovalcem Ventidijem, ko nanj naščuva medvedko: »Kleist mi je odvrnil: 'Moja tusnelda je poštena, a nekoliko naivna in nečimrna, kakršna so danes dekleta, ki jim imponira- jo Francozi, ko pa se takšne narave vrnejo k samim sebi, potrebujejo srdi- 5 tako nazadnje Vinken, Bestien, passim. 6 Prim. Angress, »Kleist über Sklaverei«, 157. 7 odlomek iz pisma Kleistovega prijatelja Friedricha Christopha dahlmanna zgodovinarju Gott- friedu Gerhardu Gervinusu z dne 26. oktobra 1840, povzet po Ippel, ur., Briefwechsel, Bd. 2, 197 isl. 43peržani in Hermanova bitka: dva vojaška spopada na odru to maščevanje.'«8 S tem pa postanejo primerjave s peržani vsaj nekoliko bolj smiselne. II oglejmo si naprej v obeh dramah zelo opazno in izpostavljeno sopostavi- tev, σύγκρισις, nasprotnikov v obeh bitkah, Grkov in Perzijcev pri Salamini v peržanih in Rimljanov in germanskih plemen pod vodstvom heruskov v bitki v tevtoburškem gozdu. Ni treba prav daleč, da bralec ravno na tej toč- ki ugotovi enega glavnih razločkov med obema besediloma. Nanj vpliva že verjetno največkrat omenjena značilnost peržanov, da namreč salaminski tri- umf in katastrofo spremljamo iz zornega kota poražencev in zmagovalci na odru sploh ne nastopijo. Kar že samo po sebi narekuje prijaznejšo sliko »sov- ražnika«. Ajshil kajpak ne pozabi opozoriti na bistvene razlike med Perzijci in Grki, zlasti Atenci. Kot njegov tertium comparationis velikokrat stopi v ospredje odnos do suženjstva in svobode, kar se nakazuje že v Atosinih preroških san- jah z začetka drame: παῖς δ ἐ̓μὸς μαθὼν κατεῖχε κἀπράυνεν, ἅρμασιν δ᾽ὕπο ζεύγνυσιν αὐτὼ καὶ λέπαδν᾽ὑπ᾽ αὐχένων τίθησι. χἠ μὲν τῇδ ἐ̓πυργοῦτο στολῇ ἐν ἡνίαισί τ᾽ εἶχεν εὔαρκτον στόμα, ἡ δ ἐ̓σφάδᾳζε, καὶ χεροῖν ἔντη δίφρου διασπαράσσει, καὶ ξυναρπάζει βίᾳ ἄνευ χαλινῶν, καὶ ζυγὸν θραύει μέσον. (Ajshil, peržani 189-96) Ko to moj sin je videl, ju je skušal pobotati: obe je vpregel v voz, na tilnik jima je nataknil jarem. Njih ena se ponašala z jarmom, voljnó je v ustih uzdo žvečila, a druga cepetala je, z rokámi je uzdo trgala in se upirala, naposled jarem je zlomila v dvoje. (Prevod Kajetan Gantar) Podobna primerjava odmeva iz opisa epiloga perzijskega poraza pri Sala- mini. tam je namreč rečeno, da je zdaj tiranske oblasti vzhodne velesile ko- nec in da si bodo ljudstva vzela doslej tlačeno svobodo: 8 Ibidem. 44 Aleš Maver τοὶ δ ἀ̓νὰ γᾶν Ἀσίαν δὴν οὐκέτι περσονομοῦνται, οὐδ᾽ἔτι δασμοφοροῦσιν δεσποσύνοισιν ἀνάγκαις, οὐδ ἐ̓ς γᾶν προπίτνοντες ἅζονται· βασιλεία γὰρ διόλωλεν ἰσχύς. οὐδ᾽ἔτι γλῶσσα βροτοῖσιν ἐν φυλακαῖς· λέλυται γὰρ λαὸς ἐλεύθερα βάζειν, ὡς ἐλύθη ζυγὸν ἀλκᾶς. (Ajshil, peržani 584-94) Ljudstva Azije ne bodo več pokorna zakonom Peržanov, ne bodo več davkov nosila gospodu, ne bodo ga več na kolenih po božje častila: strta je kraljeva moč! tudi jezik zemljanov noče več pod stražo: zlomljen je jarem prisile, ljudstvo si jemlje svobodo svobodnih besed. (Prevod Kajetan Gantar) V ta kontekst sodi slednjič še velikokrat evocirana oznaka Atencev, del odgovora na Atosino vprašanje, kdo so neki ljudje, ki so spravili na kolena njenega sina: οὔτινος δοῦλοι κέκληνται φωτὸς οὐδ᾽ ὑπήκοοι (peržani 242).9 Vse skupaj podaja torej precej jasno sliko, na kateri je razmejitev med pri- padniki zmagovalcev in poražencev pri Salamini več kot nedvoumna. A kot bo razvidno v nadaljevanju in kot je splošno znano, je uspelo udeležencu bitke Ajshilu manj kot desetletje po njej ob vsem ohranjanju stereotipov o tem, da Vzhodnjaki nimajo težav s sprejemanjem suženjstva in tiranije, ob- držati posluh za individualno trpljenje in individualno stisko, s čimer je ne- koliko razvodenil precej klišejsko obarvane splošne sodbe, kot sem jih na- vajal doslej. Ravno z individualizacijo pa je križ pri Kleistu. tam se zdi, da imajo nje- govi Rimljani (po vsej verjetnosti Francozi njegovega časa) komaj kaj skupne- ga s svojimi germanskimi nasprotniki in torej niti njihovo trpljenje ne more priti do srca bralca ali gledalca. toda pojdimo po vrsti. Če Ajshil razliko med Grki in Perzijci vidi zlasti v dojemanju in vredno- tenju svobode, postreže Hermanova bitka z drugačnim klišejskim parom. Germani naj bi nosili svoje srce in svojo misel vsem na očeh, Rimljani naj bi nikoli ne govorili tistega, kar zares mislijo, in so povrhu grozno samovšečni 9 »ti ljudje nikomur niso sužnji ne podložniki!« (Prevod K. Gantar.) 45peržani in Hermanova bitka: dva vojaška spopada na odru in naravnani samo nase. da je tako, herman gledalcu pove že na samem za- četku, ko se vsaj na videz še ni odločil za spopad na vse ali nič in za »osvobo- ditev Germanije«. Ko razpreda o tem, komu bi privoščil oblast nad svetom, modruje: Wenn sich der Barden Lied erfüllt, und, unter einem Königsszepter, jemals die ganze Menschheit sich vereint, so läßt, daß es ein deutscher führt, sich denken, ein Britt‘, ein Gallier, oder wer ihr wollt; doch nimmer jener Latier, beim himmel! der keine andre Volksnatur verstehen kann und ehren, als nur seine. (h. Kleist, Hermannsschlacht I, 3) Če se izpolni pesem bardov in se bo vse človeštvo kdaj združilo pod enim žezlom, si znam predstavljati, da ga bo vodil Nemec, Britanec, Galec ali kdor že hočete. A nikdar, za božjo voljo, tisti Latinec, ki ne more razumeti in ne spoštovati narave nobenega drugega ljudstva kakor le svojo. Zlaganost in dvoličnost Rimljanov poudarja herman tudi, ko odgovarja svoji ženi tusneldi na njeno zatrjevanje, češ da jo rimski oficir Ventidij, ki ji je med lovom na tura rešil življenje, ljubi. Zaničljivo meni: Nun, Thuschen, ich versichre dich, ich liebe meinen hund mehr, als er dich. du machst, beim Styx, dir überflüssge Sorge. Ich zweifle nicht, o ja, wenn ihn dein schöner Mund um einen dienst ersucht, er tut ihn dir: doch wenn er die orange ausgesaugt, die Schale, herzchen, wirft er auf den Schutt. (Die Hermannssschlacht II, 8) No, tusneldica, zagotavljam ti, da svojega psa ljubim bolj kot on tebe. Pri Stiksu, delaš si odvečne skrbi. Saj ne dvomim, da bi ti, če bi tvoja lepa usta prosila zanjo, storil uslugo. A ko bo izsesal pomarančo, bo lupino, srček, vr- gel na odpad. V Hermanovi bitki se zdi, da predstavo o poštenih Germanih in zvijač- nih Rimljanih odkupujejo tudi nasprotniki kneza heruskov, kar ni nepo- membno ob premišljevanju o vprašanju, v kolikšni meri smemo krepke izja- ve glavnega protagonista postavljati v bližino Kleistovih lastnih pogledov (na »Rimljane« svojega časa).10 In če ob hermanu na klišeje pristajajo tudi rim- ski oficirji, je odgovor na dilemo vsaj korak bliže. Ventidij namreč poveljniku 10 Če je bolj ali manj jasno, da med enim in drugim ne gre postavljati enačaja, kot podčrtuje An- gress, »Kleist über Sklaverei«, 167-68, je vsaj po mojem mnenju dramatika jeza na francoske »vsi- ljivce« pogosto vendarle postavila v bližino lika njegovega »terorista«. 46 Aleš Maver operacije v tevtoburškem gozdu strah pred morebitno hermanovo dvojno igro pomiri z besedami: Quintilius! das faß ich in zwei Worten! Er ist ein deutscher. In einem hämmling ist, der an der tiber graset, mehr Lug und trug, muß ich dir sagen, als in dem ganzen Volk, dem er gehört. (Die Hermannsschlacht III, 5) Kvintilij, to bom povzel v dveh besedah: Nemec je. V enem koštrunu, ki se pase ob tiberi, je več laži in zvijačnosti kot v vsem ljudstvu, ki mu pripada. Varus, ki je kljub relativno brezobzirnemu izvajanju rimske in Avgustove imperialistične politike še vedno eden bolj simpatičnih Rimljanov v drami, se na takšno diagnozo zanese, zato se, ko prevara pride na dan, začudi: hermann? So kann man blondes haar und blaue Augen haben, / und doch so falsch sein, wie ein Punier? (Prav tam, V, 9) herman? torej je moč imeti plave lase in modre oči, pa biti vendar tako hi- navski kot Punec? Pokaže se, da so v obeh dramah sicer trdo zakoličene razlike med vsako- kratnima nasprotnikoma v bitki v Kleistovem besedilu precej bolj nepremo- stljive kot pri grškem tragiku. V peržanih preseneča ravno to, da ni ne duha ne sluha o kakršni koli »kolektivni krivdi« Perzijcev, ki naj bi si resda delili nekatere zgoraj omenjene nelepe lastnosti, za Kserksovo invazijo na Grčijo. Ne, celotno težo odgovornosti preloži Ajshil na pobudnika in vojskovodjo, njegova predrznost in samopašnost pa sta tisti, ki spodbodeta usodo in bo- gove k maščevanju nad perzijsko vojsko pri Salamini. Ko bi ne bilo tako, bi tragedija dejansko že v času svojega nastanka bodla v oči, kot kakor edina ohranjena predstavnica svoje vrste z zgodovinsko snovjo bode danes. tako pa se je po vsej verjetnosti čisto dobro vključevala v trilogijo še z dvema igra- ma mitološke vsebine.11 Eden ključnih elementov, ki je omenjeno omogočil, je bila spretna in zgo- dovinsko bržkone ne docela upravičena poteza,12 s katero je Ajshil pouda- ril bistveno nasprotje med nepremišljenim, zaletavim Kserksom in njegovim očetom darejem. V usta slednjega je celo položil samoomejevalni načrt, ki naj bi bil vodilo perzijske politike in so ga atenski gledalci kajpak sprejeli z navdušenjem: 11 Prim. Gantar, »Spremna beseda«, 136; gl. še Senegačnik, »Klasična atiška tragedija«, 110-11 in 115. 12 Prim. Staiger, »Nachwort«, 96. 47peržani in Hermanova bitka: dva vojaška spopada na odru εἰ μὴ στρατεύοισθ ἐ̓ς τὸν Ἑλλήνων τόπον, μηδ᾽ εἰ στράτευμα πλεῖον ᾖ τὸ Μηδικόν. αὐτὴ γὰρ ἡ γῆ ξύμμαχος κείνοις πέλει. (peržani 790-92) dežele Grkov se ne dotaknite, čeprav premoč Peržanov bo še večja: saj sama zemlja Grkom je zaveznik! (Prevod K. Gantar) tudi sicer je ravno darej tisti, ki vso krivdo za salaminsko katastrofo na- prti sinovi mladostni zaletavosti: νῦν κακῶν ἔοικε πηγὴ πᾶσιν ηὑρῆσθαι φίλοις. παῖς δ ἐ̓μὸς τάδ᾽ οὐ κατειδὼς ἤνυσεν νέῳ θράσει· ὅστις Ἑλλήσποντον ἱρὸν δοῦλον ὣς δεσμώμασιν ἤλπισε σχήσειν ῥέοντα, βόσπορον ῥόον θεοῦ· καὶ πόρον μετερρύθμιζε, καὶ πέδαις σφυρηλάτοις περιβαλὼν πολλὴν κέλευθον ἤνυσεν πολλῷ στρατῷ. θνητὸς ὢν θεῶν τε πάντων ᾤετ ,̓ οὐκ εὐβουλίᾳ, καὶ Ποσειδῶνος κρατήσειν· πῶς τάδ᾽ οὐ νόσος φρενῶν εἶχε παῖδ ἐ̓μόν; δέδοικα μὴ πολὺς πλούτου πόνος οὑμὸς ἀνθρώποις γένηται τοῦ φθάσαντος ἁρπαγή. (peržani 743-52) Vsakomur od mojih dragih zdaj privrel je vir gorja. V zaletavosti mladostni to zakrivil je moj sin, ki je mislil, da bo ustavil helesponta sveti tok, v spone ga kot sužnja vklenil, božjo vodo Bospora, da bo morsko pot spreménil s težkimi verigami, most orjaški čeznjo speljal za vso množico vojské. V blaznosti je mislil, da zemljan ukanil bo boga, samega Pozejdona! Razum se mu je omračil. Vse bogastvo neizmerno, ki sem trudoma ga zbral - strah me je, da ne bi padlo grabežljivcem v lahek plen! (Prevod K. Gantar) A tragiški pesnik gre še dlje in že od vsega začetka namiguje na to, da po- raz pravzaprav ni bil delo človeških rok, temveč božje odločitve, kar se vidi že iz navedenih darejevih besed. Podobno ob glasnikovem poročilu o izidu bit- ke slišimo, da Perzijci niso izgubili, ker bi bili slabši od nasprotnikov, marveč jih je uničil »demon, ki ni pravično tehtnice ravnal«.13 In darej že pred obtož- bo Kserksa, ki sem jo navedel prej, pove: ἀλλ̓ , ὅταν σπεύδῃ τις αὐτός, χὠ θεὸς συνάπτεται (peržani 742). Če je tako, stopijo vse poprej izrečene stereotipne izjave o značaju Grkov in Perzijcev v ozadje. Navsezadnje ni nihče imun na oholost in zaletavost, s čimer zelo hitro trči ob »urnega boga« in si nakoplje enako nesrečo kot Kserksova odprava. 13 Prim. peržani 344 isl. 48 Aleš Maver III V Hermanovi bitki je bistveno drugače, tam takšne relativizacije neizmerne- ga prepada, ki da loči Germane in Rimljane, ne bomo našli. V Kleistov zago- vor se da kajpak povedati, da je bil Ajshil precej laže velikodušen do nasprot- nikov, ki so manj kot deset let pred nastankom peržanov požgali Atene. Raz- plet celotne zadeve je bil za Grke slednjič ugoden, medtem ko je bilo leto po sklenitvi tilsitskega miru s pruskega stališča nadvse črno in ni bilo zmanjša- nje francoske moči nikjer na vidiku, ne glede na to, da se je prenekateri nem- ški knez z Napoleonom čisto dobro sporazumel. Vrhu tega si grško-perzijskih sovražnosti bržkone ne kaže predstavljati tako, kot so videti post festum, nam- reč kot usodni obračun dveh popolnoma mimobežnih sil, ki bi lahko povsem preobrnil tok svetovne zgodovine. Perzijci so bili pač slejkoprej pomemben dejavnik v življenju skoraj vseh grških skupnosti, vsaj tolikokrat kot naspro- tniki tudi kot zavezniki. Kleistovemu hermanu se po drugi strani vsekakor zdi, da so Rimljani kolektivno odgovorni in krivi za okupacijo Germanije. Bilo bi sicer mikav- no in vabljivo, da bi dramatik skušal v Avgusta projicirati Napoleonov lik, a tega kljub nekaterim nastavkom v začetku ne stori. Sovražniki so prejkone vsi Rimljani, ki so se znašli na germanskih (=nemških?) tleh, in že zgolj zaradi tega. herman to jasno izrazi, ko ob končnem pokolu Septimiju, ki se sklicuje na to, da je vojni ujetnik, in ga poziva, naj se spomni svoje dolžnosti zmago- valca, odvrne: du weißt, was Recht ist, du verfluchter Bube, und kamst nach deutschland unbeleidigt, um uns zu unterdrücken? Nehmt eine Keule doppelten Gewichts, und schlagt ihn tot! (Die Hermannssschlacht V, 13) Veš, kaj je prav, preklicani fante, pa si prišel v Nemčijo, ne da bi te kdo žalil, da bi nas zatiral? Vzemite kij dvojne teže in ga pobijte! da v tevtoburškem gozdu zmagoviti vojskovodja ne dela razlik med Rim- ljani, se je videlo že iz zgoraj navedenih besed tusneldi. Celo več, vsak odklon od njegove črno-bele predstave mu je bil samo v napoto, saj ga je oviral pri njegovih naporih za mobilizacijo germanskih plemen k uporu. Najprej se je pridušal, da so ga Rimljani s svojo zadržanostjo pri uničevanju razočarali: Ich aber rechnete, bei allen Rachegöttern, auf Feuer, Raub, Gewalt und Mord, und alle Greul des fesellosen Krieges! Was brauch ich Latier, die mir Gutes tun? Kann ich den Römerhaß, eh ich den Platz verlasse, 49peržani in Hermanova bitka: dva vojaška spopada na odru in der Cherusker herzen nicht daß er durch ganz Germanien schlägt, entflammen: so scheitert meine ganze Unternehmung! (Die Hermannsschlacht IV, 3) Jaz pa sem, pri vseh bogovih, računal na požig, rop, nasilje in umor in na vse grozote nebrzdane vojne! Kaj mi pomagajo Latinci, ki mi delajo dobro? Če mi, preden zapustim ta kraj, v srcih heruskov ne uspe tako razvneti so- vraštva do Rimljanov, da bo udarilo po vsej Germaniji, bo spodletel moj ce- lotni podvig! takšno naziranje še podkrepi, ko znova na tusneldino prigovarjanje, naj vendar prizanese dobrim nasprotnikom, posmehljivo odvrne: die Guten mit den Schlechten. Was! die Guten! das sind die Schlechtesten! der Rache Keil soll sie zuerst, vor allen andern, treffen! (Prav tam, IV, 9 ) dobre s slabimi. Kaj? dobre? ti so najslabši! Klin maščevanja jih mora za- deti prve, pred vsemi drugimi. Znova in še vedno je ključno vprašanje, v kolikšni meri se hermanovo gledanje pokriva z dramatikovim. Ali je Hermanova bitka kljub podobnim izhodiščem živo nasprotje peržanov, ki lahko kljub nekaterim stereotipnim izjavam obveljajo za vzorčni primer spoštljivega obravnavanja nasprotnikov, in to še v senci komaj minule nevarnosti? Je Kleistovo besedilo na koncu res sadistično zatekanje k veliki zmagi iz preteklosti, ki naj s krvavim epilogom, popolnim obračunom z vsemi sovražniki brez razlike, z v Ubijcu Aristanu poosebljenimi »domačimi izdajalci« vred, nakaže, kam bi morala iti ali bo šla pruska (osvobodilna) vojna proti Francozom? Gotovo hermanova popolna dominacija na odru, zlasti proti koncu, omogoča tudi takšen sklep. In goto- vo ga ne more prav zelo omajati lik tusnelde, kakor domneva Angressova.14 Če pustimo ob strani, ali je treba v njej gledati neumno gos, kot hoče večji del nemške tradicije, izražen tudi v do danes ohranjenem najpomembnejšem ostanku stoletne uporabe Hermanove bitke za šolsko čtivo, ali ne, vsekakor ni nikakršna, še posebej pa ne načelna zagovornica humanističnega ideala. Res pride iz njenih ust stavek »Weil als dämonenartig dir / das Ganz' erscheint, so kannst du dir / als sittlich nicht den Einzelnen gedenken« (Die Hermanns- schlacht II, 8),15 a ni podložen s kakšnim splošnim spoznanjem o človekovem dostojanstvu, marveč – kot tudi poznejše zavzemanje za Ventidija – zgolj z osebnimi interesi. Ko teh ni več, se prelevi tusnelda v pravo žensko različico svojega okrutnega moža. 14 Angress, »Kleist über Sklaverei«, 168. 15 »Ker se ti celota zdi demonska, si posameznika ne znaš predstavljati krepostnega.« 50 Aleš Maver tehtnejši ugovor proti enačenju hermanove in dramatikove perspektive bi denimo bil, da najdemo tudi v Hermanovi bitki darejevi podobno izjavo o zgrešenosti, zlasti pa o minljivosti brezglavega in brezmejnega ekspanzioni- zma, ki pride iz ust Rimljana. Seveda – podobno kot navsezadnje Perzijčeva – šele takrat, ko je katastrofa že tu. In Varus prepozno ugotovi: da sinkt die große Weltherrschaft von Rom vor eines Wilden Witz zusammen, und kommt, die Wahrheit zu gestehen, mir wie ein dummer Streich der Knaben vor! Rom, wenn, gebläht von Glück, du mit drei Würfeln doch, nicht neunzehn Augen werfen wolltest! (Die Hermannsschlacht V, 21) tukaj tone veliko rimsko gospostvo nad svetom pred šalo nekega divjaka in se mi, če povem po pravici, zdi kot neumna fantovska norčija! o Rim, ko, napihnjen od sreče, le ne bi hotel s tremi kockami vreči devetnajstih pik! Končno pa se je potrebno še enkrat ustaviti ob hermanovem liku. Zdi se namreč, da je prav on v Hermanovi bitki najbolj podoben Kserksu. Sicer ne natakne spon helespontu, vendar na poti do cilja nikakor ne izbira sredstev. Ko rimskega nasilja ni toliko, kot ga je pričakoval, si v skladu s svojo zavestjo o odvisnosti uspeha od jeze Germanov na Rimljane ne pomišlja najprej na- pihniti sorazmerno redkih ekscesov in slednjič celo poslati svojih v sovraž- nike preoblečenih mož, ki naj bi terorizirali prebivalstvo. Vrhunec vse sku- paj doseže z deklico hally, ki jo oče, potem ko jo onečastijo, ubije, medtem ko herman ukaže njeno truplo razkosati na petnajst delov in dele razposlati germanskim plemenom. Pri čemer je precej zastrto, ali ne gre celo posilstvo samo kar na rovaš hermanovih ljudi. S tem se seveda vojskovodja iz juna- ka spremeni v »prvega čistokrvnega terorista v svetovni književnosti«.16 Ker seveda ni nikjer več kakega boga ali demona kot v peržanih (predvsem Ger- mani imajo bogove resda na ustih, toda to je sočasno vse), ki bi mu stopil na prste, stoji ob koncu drame pred bralcem in gledalcem kot veliki zmagovalec. A ne glede na vzporednice njegovega početja s strategijo pruskega ministra Steina za pregon Francozov17 vrže njegova brutalnost senco celo na na prvi pogled neproblematični značaj cilja njegovega boja in Hermanovo bitko na ta način osvobaja predvsem v času nacizma poudarjanega sija velikega domo- ljubnega teksta. 16 Angress, »Kleist über Sklaverei«, 166. 17 Gl. Schede, Heinrich von kleist, 113. 51peržani in Hermanova bitka: dva vojaška spopada na odru BIBLIoGR AFIJA Angress, Ruth K. »Kleist über Sklaverei und imperialistische herrschaft: die hermanns- schlacht und die Verlobung in St. domigo.« V: heinrich von Kleist: Die Hermanns- schlacht: ein Drama, 153-176. Wien (dunaj): Burgtheater Wien, 1987. Gantar, Kajetan. Spremna beseda v Ajshil: peržani. vklenjeni prometej, 119-64. Ljublja- na: Mladinska knjiga, 1982. Ippel, Eduard, ur. Briefwechsel zwischen jacob und Wilhelm Grimm, Dahlmann und Ger- vinus. Bd. 2. Berlin: dümmler, 1886. Macintosh, Fiona. »tragedy in performance: nineteenth- and twentieth-century produc- tions.« V: The Cambridge Companion to Greek tragedy, ur. P. E. Easterling, 284-323. Cambridge: Cambridge University Press, 1997. Schede, hans-Georg. Heinrich von kleist. Reinbek: Rowohlt, 2008. Senegačnik, Brane. »Klasična atiška tragedija.« V: Ajshil: pribežnice, 73-134. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008. Staiger, Emil. »Nachwort.« V: Aischylos: Die perser. Sieben gegen Theben, 95-102. Stutt- gart: Philipp Reclam, 1970. dIE PERSER UNd dIE hERMANNSSChLACht: ZWEI MILItäRISChE AUSEINANdERSEtZUNGEN AUF dER BühNE Zusammenfassung da Die perser als ein drama, in dessen Vordergrund eine Schlacht steht, in der Geschichte der Weltdramatik relativ einsam dastehen, versucht der Beitrag, Parallelen zwischen dem Werk des Aischylos und der Hermanns- schlacht heinrich von Kleists zu finden. Solche Parallelen gibt es, aber nur vorausgesetzt, dass es sich beim text Kleists tatsächlich um ein eskapistisches drama handelt, das in den franzö- sisch-preußischen Auseinandersetzungen aus dem Beginn des 19. Jahrhun- dert eine Wiederholung des römisch-germanischen Konflikts aus der Antike sieht, was gerade in moderner Forschung trotz einiger ziemlich eindeutigen Aussagen Kleists zu teil bezweifelt wird. dann stehen wir vor einigen erstaunlichen ähnlichkeiten zwischen den beiden texten, aber zugleich vor einigen ebenso krassen Unterschieden. Bei- de Autoren bauen nämlich auf einem starken Gegensatz zwischen den jewei- ligen Widersachern, wobei bei dem Vergleich von Griechen und Persern Be- tonung auf ihrem unterschiedlichen Verständnis der Freiheit, bei Römern und Germanen aber auf ihrer Verlogenheit bzw. Aufrichtigkeit liegt. Aber Die perser vermögen – auch durch das vollständige Ausbleiben irgendwel- cher kollektiven Schuld – trotzdem ein echtes Mitleid für das individuelle Leiden der Geschlagenen zu vermitteln, was der Hermannsschlacht wegen 52 Aleš Maver ihrer wenigstens auf dem ersten Blick ausgeprägten schwarz-weißen optik kaum gelingt. dennoch gibt es einige Stützpunkte, die das drama Kleists von seinem Nimbus des großen patriotischen textes der deutschen befreien. der domi- nierende Gesichtswinkel hermanns ist nämlich kaum mit demjenigen des dramatikers gleichzusetzen. Außerdem scheint es mir, dass gerade hermann die Rolle des Xerxes bei Aischylos übernimmt, indem er jede Grenze über- schreitet und damit zu einer äußerst komplizierten Gestalt wird. II. 54 Jerneja Kavčič Jerneja Kavčič Med sinhronim in diahronim pogledom: nekaj problemov skladnje nedoločnika v helenistični in bizantinski grščini dobro znano je, da je grščina v svoji zgodovini izgubila večino neosebnih gla- golskih oblik. Primerjava starogrškega izvirnika in njegovega prevoda v novo grščino je zgovorna: Συνδειπνῆσαι δὲ τῷ Κίμωνί φησιν ὁ Ἴων παντάπασιν μειράκιον ἥκων εἰς Ἀθήνας ἐκ Χίου παρὰ Λαομεδόντι, καὶ τῶν σπονδῶν γενομένων παρακλη- θέντος ᾆσαι καὶ ᾄσαντος οὐκ ἀηδῶς, ἐπαινεῖν τοὺς παρόντας ὡς δεξιώτερον Θεμιστοκλέους. (Plutarh, življenjepis kimona, 9.1) Ion pravi, da je pri Laomedontu večerjal skupaj s Kimonom, ko je še kot majhen deček prišel s hiosa v Atene. Ko so ga po opravljenih daritvah pro- sili, naj zapoje, in je zapel vsega občudovanja vredno, so ga prisotni hvalili kot boljšega od temistokla. V novogrškem prevodu so prav vsi nedoločniki in deležniki izvirnika na- domeščeni z osebnimi glagolskimi oblikami ali drugače, z odvisnimi stavki: Ο Ίων λέει πως, όταν ήταν πολύ νέος και έφτασε από τη Χίο στην Αθήνα, δείπνησε μαζί με τον Κίμωνα στο σπίτι του Λαομέδοντα, κι αφού έγιναν σπονδές, παρακάλεσαν τον Κίμωνα να τραγουδήσει· εκείνος τραγούδησε πολύ καλά κι όσοι ήταν εκεί τον επαίνεσαν σαν πιο ικανό από τον Θεμισ- τοκλή.1 1 Prevod Μεταφραστική Ομάδα Κάκτου (»prevajalska skupina Založbe Κάκτος«). 56 Jerneja Kavčič Konstrukciji »συνδειπνῆσαι δὲ τῷ Κίμωνί φησιν ὁ Ἴων« in »φησιν ὁ Ἴων /…/ ἐπαινεῖν τοὺς παρόντας« tako nadomeščata »Ο Ίων λέει πως /…/ δείπ- νησε μαζί με τον Κίμωνα« ter »Ο Ίων λέει πως /…/εκείνος τραγούδησε πολύ καλά κι όσοι ήταν εκεί τον επείνεσαν«, absolutni genetiv »τῶν σπονδῶν γε- νομένων« je preveden kot »αφού έγιναν σπονδές« itd. Nova grščina pozna le nekaj deležniških oblik, medtem ko je nedoločnik izginil v celoti: vpraš- ljivo je namreč, ali je s sinhronega vidika upravičena raba izraza »nedoloč- nik« (gr. απαρέμφατο) za glagolsko obliko, ki se uporablja v novogrškem opisnem perfektu tipa έχω γράψει (»imam napisano, napisal sem«). Po sploš- no sprejeti razlagi2 nadaljuje oblika γράψει starogrški infinitiv aorista, v no- vogrškem perfektu pa se je znašla potem, ko so oblike današnjega pluskvam- perfekta (είχα γράψει) v srednjeveški grščini najprej izgubile prvotni pomen »bil sem sposoben napisati« ali »lahko sem/bi napisal« in se začele upora- bljati v vlogi preteklega pogojnika (»bi bil napisal«). Iste oblike so kasneje dobile pomen pluskvamperfekta (»sem imel napisano«, »sem bil napisal«), po njihovem zgledu pa se je izoblikovala na sedanji čas nanašajoča se gla- golska oblika (έχω γράψει). ta se v novi grščini uporablja v pomenu nekda- njega perfekta (»imam napisano«, »sem napisal«). S tega, zgodovinskega (ali diahronega) vidika torej oblike, kot je γράψει, nadaljujejo starogrški infini- tiv aorista, zato poimenovanje »nedoločnik« (ngr. απαρέμφατο), ki se zanje včasih uporablja, ni povsem neutemeljeno. A za takšno terminološko reši- tev se odločajo zlasti starejše opisne slovnice novogrškega jezika, kakršna je slovnica Manolisa triandafyllidisa.3 Mnoge druge se izrazu izognejo. Ena bolj znanih novogrških slovnic, pisanih v angleškem jeziku, se namesto za običajni angleški izraz za nedoločnik (infinitive) odloča za termin non-fini- te, kot je razbrati zato, ker se oblika uporablja izključno v opisnem perfek- tu: »non-finite se včasih imenuje tudi infinitive. Vendar pa se v novi grščini uporablja izključno v perfektu«.4 non-finite je pravzaprav kompromisna re- šitev, ki ne skriva navezave na tradicionalni termin infinitiv. Bolj odločna so druga dela; ta »fosilni ostanek starogrškega infinitiva aorista«5 tako pozna še poimenovanja, kot sta perfect formant (»perfektov formant«)6 in aorist par- ticiple (»particip aorista«).7 obe zanemarita zgodovinski vidik in se omembi nedoločnika izogneta. A ne glede na to, kako se oblika imenuje, s sinhronega vidika očitno sov- pada s 3. os. edn. tako imenovanega dovršnika.8 Brez vpogleda v nastanek 2 Prim. Browning, Medieval and Modern Greek, 83. Prvotna oblika infinitiva je bila seveda (v tem primeru) γράψαι. 3 Prim. triandafyllidis, Νεοελληνική Γραμματική, 143. 4 holton, Greek, 112; prev. J.K. 5 Prim. Moser, »The Greek forms in –ontas«, 44. 6 Mackridge, The Modern Greek Language, 118. 7 hesse, Syntax of the Modern Greek verbal System, 43. 8 ta izraz uporabljam za obliko, katere poglavitna funkcija v novi grščini je izražanje dovršnosti, na primer v dovršnem futurju (θα γράψω »bom napisal«). V vseh primerih razen v perfektu obli- ka nadaljuje starogrški konjunktiv aorista, zato se nekatere novogrške slovnice – podobno kot 57Med sinhronim in diahronim pogledom modernega opisnega perfekta (in najbrž si ni težko zamisliti jezika, ki je v zgodnejših razvojnih fazah dokumentiran slabše kot grščina in tako natanč- nega vpogleda ne omogoča) tako ne bi imeli nobenega razloga obliko γράψει v perfektu tipa έχω γράψει poimenovati z izrazom »nedoločnik« ali s kako iz- peljavo tega izraza. toda v središču pričujočega prispevka niso terminološka vprašanja no- vogrške opisne slovnice, temveč zgodovina grškega nedoločnika in prevladu- joče predstave o tej zgodovini ter posredno širše predstave o grškem jeziku v mlajših razvojnih obdobjih. Zgoraj citirani odlomek iz Plutarhovega življe- njepisa kimona in njegov novogrški prevod ustvarjata vtis, da je zgodovina nedoločnika v grščini zgolj proces izginjanja ali morda celo poenostavljanja; ali drugače, da je skladnja nedoločnika v mlajših obdobjih zgodovine grške- ga jezika (t.j. v helenistični in bizantinski dobi) predvsem proces postopnega izginjanja te glagolske oblike. Izrazi, kot sta izginjanje in poenostavljanje, se posebej pogosto uporabljajo v zvezi z omenjenima obdobjema. Cilj pričujoče- ga prispevka je pokazati, da je takšen (zgodovinski) pogled preozek, čeprav je močno razširjen. Če skladnjo nedoločnika v mlajših razvojnih obdobjih grš- kega jezika opazujemo zgolj z vidika vnaprej poznanega rezultata (t.j. izgi- notja nedoločnika), se zlahka zanemarijo jezikovni pojavi, ki niso povsem v skladu s tem predpostavljenim potekom ali pričakovanjem celo nasprotujejo, podoba skladenjskega spreminjanja pa je pomanjkljiva. tako kot se je izkaza- lo zgoraj ob obravnavi vprašanja, kako poimenovati obliko γράψει v novogr- škega perfektu tipa έχω γράψει, je zato zorni kot iz zgodovinskega smiselno spremeniti v sinhronega. SKLAdNJA NEdoLoČNIKA V dELIh, PoSVEČENIh MLAJšIM oBdoBJEM ZGodoVINE GRšKEGA JEZIKA Robert Browning v svoji zgodovini grščine, naslovljeni Medieval and Modern Greek, približno dvajsetkrat omenja spremembe, ki jih je doživljal nedoloč- nik v helenistični in bizantinski grščini. Največkrat je govora o zmanjšani pogostnosti nedoločnika in o njegovem izginotju, na primer v zvezi z opisni- mi glagolskimi oblikami tipa ἔχω + nedoločnik, ki so jih »v splošnem proce- su izginjanja nedoločnika in drugih neosebnih glagolskih oblik«9 nadomes- tile opisne oblike tipa ἔχω νὰ + konjunktiv. Čeprav nekatera mesta ta izrazi- to zgodovinski pogled presežejo in zgolj naštevajo z nedoločnikom tvorjene opisne glagolske oblike, ne da bi omenjala kasnejši razvoj,10 se v veliki večini v primeru oblik tipa γράψει v perfektu έχω γράψει – odločajo za temu ustrezen izraz (npr. ngr. υποτακτική); prim. Kruge, Grammatik des neugriechischen, 64. 9 Browning, Medieval and Modern Greek, 79, prev. J. K. drug primer: »Izglagolske izpeljanke na –σιμο postanejo pogostejše, najstarejši (osamljen) primer se najde na papirusu iz 5. ali 6. stoletja. Njihova pogostnost je povezana z upadom rabe nedoločnika«; op. cit., 66, prev. J.K. 10 op. cit., 31, 33‒35. 58 Jerneja Kavčič primerov obravnava ne izogne izginotju nedoločnika.11 V zvezi s sodobnimi južnoitalijanskimi grškimi narečji se tako omenja »ohranitev nedoločnika« (»preservation of infinitive«),12 pojem, ki implicira svoje nasprotje, torej izgi- notje nedoločnika. še posebej zato, ker ni mogoče izključiti vpliva sosednje italijanščine na ta narečja,13 pa bi bilo to dejstvo povsem smiselno obiti in se omejiti na strogo sinhroni opis. Pretežno zgodovinski pogled je zaznati tudi v novejši in obsežnejši hor- rocksovi zgodovini grškega jezika. Sodeč po indeksu je namreč kar na nekaj straneh govora o »postopnem omejevanju rabe [konstrukcije AcI] v ‘osnovni’ kojne«.14 A delo kljub temu ne more obiti nekaterih drugačnih, temu procesu bolj ali manj izrazito nasprotujočih pojavov. Mednje sodijo: ‒ raba »pleonastične oblike določnega člena του z nedoločnikom kot okrepi- tev prostega nedoločnika, ki bi se v klasični grščini uporabljal za pridevni- ki, za glagoli s pomenom ‘ukazovati’ ter za glagoli s pomenom ‘obljublja- ti’« ter raba iste konstrukcije »za izražanje namena (v vlogah, kjer bi se v klasični grščini uporabljal particip futurja ali, pogosteje, stavek ἵνα + kon- junktiv ali optativ, odvisno od tega, ali je v glavnem stavku rabljen glavni ali stranski čas)«;15 ‒ visoka pogostnost posamostaljenega nedoločnika: »V popolnem nasprotju z usodo konstrukcije AcI je za kojne značilna obilica posamostaljenega ne- določnika in čeprav slednji izhaja iz klasične konstrukcije, se je hitro moč- no razširil in se začel uporabljati v za klasično atiško prozo neznačilnem obsegu«.16 Ugotovitev spremlja naslednji komentar: »to bi bilo lahko prese- netljivo v luči umikanja ‘golega’ nedoločnika kot podrednega dopolnila; a to, da se kategorija, ki je pod pritiskom, najprej omeji na določeno število kontek- stov in skladenjskih vlog in nato v tem omejenem številu kontekstov doživi obdobje, ko se uporablja še posebej pogosto, preden dokončno izgine, je pre- cej razširjen pojav«.17 Komentar se očitno ne more izogniti omembi izginja- nja nedoločnika, čeprav ni videti, da bi bil obravnavani skladenjski pojav, to- rej posamostaljeni nedoločniški polstavki, s tem procesom neposredno po- vezan (pa tudi možnosti, da med pojavoma ne obstaja niti posredna poveza- va, ni mogoče izključiti). S tega v osnovi zgodovinskega vidika je presenetljiv vsak pojav, ki pričakovanemu poteku sprememb (omejevanju rabe in izgi- njanju kategorije) bolj ali manj očitno nasprotuje. šibka točka horrocksove razlage je v trditvi, da izginjajoča kategorija potem, ko se njene skladenjske vloge omejijo, v tem zmanjšanem številu skladenjskih vlog običajno doživi obdobje širitve. Podkrepljena ni namreč z nobenim primerom. 11 Prim. op. cit., 8, 43, 63, 95, 124. 12 op. cit., 124; prev. J.K. 13 Prim. sp., str. 70, in Kontosopoulos, Διάλεκτοι καί ἰδιώματα, 17‒18. 14 horrocks, Greek, 493; prev. J.K. Prim. op. cit., 498‒99. 15 op. cit., 156; prev. J.K. 16 op. cit., 94; prev. J.K. 17 op. cit., 95; prev. J.K. 59Med sinhronim in diahronim pogledom Nekoliko drugačen je naslednji pogled na skladnjo nedoločnika v kasnej- ši, bizantinski grščini; govori namreč o »novih funkcijah« nedoločnika, ki so se pojavile kljub temu, da je nedoločnik izginjal: »V času med 11. in 17. st. so potekale zadnje faze izginjanja nedoločnika. Nedoločnik nadomestijo osebne glagolske oblike tudi v primerih, kot sta osebek nadrednega glagola in nedo- ločnika sonanašalna. /…/ Kljub izginjanju nedoločnika pa v srednjem veku naletimo na nove funkcije: (a) od 10. st. dalje na posamostaljen nedoločnik, ki se uporablja v časovni rabi (časovni nedoločnik) in je posebej pogost v času med 12. in 15. st. /…/, (b) na nedoločnik kot dopolnilo pomožnega glagola ἔχω za tvorbo predpreteklika ter pomožnega glagola εἶμαι za tvorbo prihodnji- ka (slednji je še posebej pogost od 13. st. dalje) in (c) na obliko εἶσθαι (εἶσται, εἶστε), nedoločnik glagola εἶμαι, ki je nadomestil klasični εἶναι (gre za morfo- loško nadomestilo, katerega vzroki so oblikoslovni – poenostavitev – in gla- soslovni). Zaradi teh novosti postavlja hesseling (1892) izginotje nedoločnika v 15. st.«18 Zgornji prikaz je skušal opozoriti na pomanjkljivosti pristopa, ki je v osnovi zgodovinski in skladnjo nedoločnika v helenistični in bizantinski gr- ščini interpretira izključno z vidika izginjanja te glagolske oblike. Enak je cilj nadaljevanja tega prispevka. osredotoča se na skladnjo nedoločniških pol- stavkov, odvisnih od glagolov govorjenja in mišljenja v helenistični in zgod- nje bizantinski grščini, in v tem okviru obravnava naslednje vidike skladnje teh stavkov: ‒ rabo konstrukcije AcI v primeru sonanašalnih osebkov glavnega stavka in nedoločniškega polstavka ‒ rabo nikalnic v nedoločniških polstavkih, odvisnih od glagolov govorjenja in mišljenja ‒ rabo nedoločnika v odvisnih vprašalnih stavkih. Kot skuša pokazati prispevek, so obravnavani skladenjski pojavi za kla- sično grščino neznačilni in so, seveda v pisnih virih, izpričani šele v heleni- stični dobi in kasneje. A povezava med njimi in med procesom izginjanja ne- določnika iz govorjenega jezika ni verjetna ali vsaj ne očitna; prav zato pa so pomembni za razumevanje skladenjskih sprememb, ki jih je doživela grščina v helenistični in bizantinski dobi. R ABA KoNStRUKCIJE ACI V PRIMERU SoNANAšALNIh oSEBKoV Kot je dobro znano, se v klasični grščini osebek nedoločniškega polstavka izpušča, če je isti (ali drugače, sonanašalen) kot osebek nadrednega stavka. 18 Grammatiki in Lavidas, »Το απαρέμφατο στον άξονα της διαχρονίας«, 2; prev. J. K. V odlomku omenjeni časovni nedoločnik je izpričan tudi v slovenščini, na primer v Prešernovem povodnem možu: »to videt, mladenič se Urški približa«. Na to opozarja Mihevc-Gabrovec, »L’ infinitif«. 60 Jerneja Kavčič običajna konstrukcija v primeru sonanašalnih osebkov je torej nasled- nja: Εἰπὲ δή, ὦ ἄριστε· ἡ δὲ θεοῖς ὑπηρετικὴ εἰς τίνος ἔργου ἀπεργασίαν ὑπηρετικὴ ἂν εἴη; δῆλον γὰρ ὅτι σὺ οἶσθα, ἐπειδήπερ τά γε θεῖα κάλλιστα φῂς εἰδέναι ἀνθρώπων. (Platon, evtifron, 13e8) daj, no, povej, dobri moj: izvrševanju katere dejavnosti naj bi služila služ- ba bogovom? to ti gotovo veš, ko pa praviš, da najbolje izmed vseh ljudi po- znaš božje zadeve. osebek nedoločniškega polstavka (»τά γε θεῖα κάλλιστα εἰδέναι ἀνθρώπων«) je sonanašalen z osebkom nadrednega stavka (»ἐπειδήπερ φῄς«), zato v nedoločniškem polstavku ni izražen.19 Kot običajno pravijo opisne slovnice klasične grščine, se v istem primeru (sonanašalnih oseb- kov) uporablja konstrukcija AcI, torej nedoločniški polstavek s tožilniškim osebkom, kadar se osebek nedoločniškega polstavka posebej poudarja. Nič bistveno drugačna ni razlaga znotraj modernejšega pristopa k opisu sklad- nje nedoločniških polstavkov.20 »Če pa je v primeru istih osebkov nadred- nega glagola in nedoločnika osebek nedoločnika izrecno poudarjen (tak primer so nasprotja), stoji tako kot v latinščini AcI«.21 Na istem mestu je med primeri takšne rabe AcI-ja naveden spodnji odlomek iz herodotove Zgodovine. Μετὰ δὲ Σόλωνα οἰχόμενον ἔλαβε ἐκ θεοῦ νέμεσις μεγάλη Κροῖσον, ὡς εἰκάσαι, ὅτι ἐνόμισε ἑωυτὸν εἶναι ἀνθρώπων ἁπάντων ὀλβιώτατον (hero- dot 1.34) Po Solonovem odhodu pa je Kreza zadela velika božja kazen, kot se zdi, zato, ker je menil, da je on najsrečnejši izmed ljudi. to je odlomek iz znamenite zgodbe o Solonu in Krezu, ki se vrti okrog vprašanja, kdo je najsrečnejši človek na svetu (kot je znano, ga je Krez zasta- vil Solonu). Potem ko Solon Krezu, prepričanemu, da je prav on najsrečnej- ši na svetu, našteje nekaj imen (telosa ter Kleobisa in Bitona), ga Krez v jezi odslovi, njega samega pa zato, ker se je imel za najsrečnejšega človeka na sve- tu, zadane božja kazen (o tem citirani stavek). Misel, da je bil Krez kazno- van zato, ker se je imel za najsrečnejšega na svetu, herodot izrazi s stavkom »ὅτι ἐνόμισε ἑωυτὸν εἶναι ἀνθρώπων ἁπάντων ὀλβιώτατον«, torej z nedoloč- niškim polstavkom, odvisnim od nadrednega ἐνόμισε (»mislil je«), katerega osebek pa je tožilniški (osebno-povratni zaimek ἑωυτόν). Če izhajamo iz zgo- 19 Prim. tudi Thuc. 1.67 (citat na str. 64). 20 Prim. Sevdali, »Focus and AG infinitival subjects«, 7‒9. 21 Kühner in Gerth, ausführliche Grammatik, 31; prev. J.K. 61Med sinhronim in diahronim pogledom raj navedene razlage, je osebek tožilniški zato, ker je posebej poudarjen; ali konkretneje: v citiranem stavku herodot pravi, da je Krez imel sebe (in ne te- losa, Kleobisa in Bitona ali kogar koli drugega) za najsrečnejšega na svetu. So- deč po kontekstu je razlaga povsem sprejemljiva, čeprav ne v celoti dokazlji- va; navsezadnje imamo opraviti s težko opredeljivim pojmom poudarka. Kot kaže Sovretov prevod citiranega stavka (»ker se je sam imel za najsrečnejšega človeka«),22 kjer je poudarek prej na osebku nadrednega stavka kot na osebku nedoločniškega polstavka, ta razlaga ni edina možna.23 Ista konstrukcija (AcI v primeru sonanašalnih osebkov) se kljub temu, da je bila v klasični grščini razmeroma redka, uporablja tudi kasneje v helenis- tični grščini. A pogosto bi le stežka govorili o posebnem poudarku na tožil- niškem osebku nedoločniškega polstavka. Med tovrstne primere sodi nasled- nji novozavezni odlomek: ἰδοὺ διδῶ ἐκ τῆς συναγωγῆς τοῦ Σατανᾶ, τῶν λεγόντων ἑαυτοὺς Ἰουδαίους εἶναι, καὶ οὐκ εἰσὶν ἀλλὰ ψεύδονται. (Razodetje 3.9.1.) Glej, iz Satanove shodnice ti jih podarjam nekaj, ki pravijo, da so Judje, a niso, temveč lažejo. osebek nedoločniškega polstavka je isti kot osebek glavnega stavka (Jud- je), v nedoločniškem polstavku (ἑαυτοὺς Ἰουδαίους εἶναι) pa je izražen s to- žilniško obliko osebno-povratnega zaimka (ἑαυτούς). Če bi se ta konstruk- cija uporabljala po enakem pravilu, kot se domneva za klasično grščino, bi poudarek moral ležati na osebku nedoločniškega polstavka (smisel stavka pa bi bil: »pravijo, da so oni [in ne kdo drug] Judje«). A razlaga ni verjetna; kot se razbere iz nadaljevanja (»niso Judje, temveč lažejo«), bi bil poudarek lahko samo na nedoločniku εἶναι. tako rekoč identičen je naslednji primer: »Οἶδά σου τὴν θλῖψιν καὶ τὴν πτωχείαν, ἀλλὰ πλούσιος εἶ, καὶ τὴν βλασφη- μίαν ἐκ τῶν λεγόντων Ἰδαίους εἶναι ἑαυτούς, καὶ οὐκ εἶσιν ἀλλὰ συναγωγὴ τοῦ Σατανᾶ.« (»Vem za tvojo stisko in tvoje uboštvo, vendar si bogat, ter za brezbožno govorjenje tistih, ki pravijo, da so Judje, kar pa niso, temveč so shodnica Satana.«)24 drugačen je kontekst spodnjega, prav tako novozavez- nega odlomka: 22 herodot, Zgodbe, 63. 23 Prim. tudi začetek herodotove pripovedi o Solonu in Krezu (hdt. 1.30), kjer stoji naslednji sta- vek: »Ὁ μὲν ἐλπίζων εἶναι ἀνθρώπων ὀλβιώτατος ταῦτα ἐπειρώτα.« (»ta je to spraševal upajoč, da je najsrečnejši izmed ljudi.«) Nekoliko nepričakovano je osebek nedoločniškega stavka izpuš- čen, čeprav bi tudi na njem lahko pričakovali poudarek (in posledično konstrukcijo AcI); morda je razlog v tem, da je nadredni glagol ἐλπίζω »upati« in ne νομίζω »misliti« kot v zgoraj citira- nem primeru. Nedoločniški polstavki, odvisni od glagola ἐλπίζω (in nekaterih drugih glagolov) niso v celoti istovetni z nedoločniškimi polstavki, odvisnimi od glagolov mišljenja, kakršen je νομίζω; prim. Rijksbaron, The Syntax and Semantics, 109. 24 Raz 2.9.1‒4; Prim. heb 5.5.1‒5.6.3; Phil 3.13. 62 Jerneja Kavčič Καὶ γὰρ τοῖς δεσμίοις συνεπαθήσατε, καὶ τὴν ἁρπαγὴν τῶν ὑπαρχόντων ὑμῶν μετὰ χαρᾶς προσεδέξαστε, γινώσκοντες ἔχειν ἑαυτοὺς κρείττονα ὕπαρξιν καὶ μένουσαν. (Pismo hebrejcem 10.34) Kajti tudi z vklenjenimi ste sočustvovali in z veseljem ste sprejeli, da vam je bilo odvzeto premoženje, ker ste vedeli, da imate boljše in trajno imetje.25 tudi v tem primeru je osebek nedoločniškega polstavka izražen s tožilni- kom povratno-osebnega zaimka (ἑαυτοὺς). A o njem bi težko trdili, da nosi poseben poudarek in da je torej smisel nedoločniškega polstavka naslednji: »vedeli ste, da imate vi [in ne nekdo drug] boljšo in trajno imetje [ali: eksi- stenco].« ta interpretacija ni verjetna, ker iz sobesedila ni jasno, s kom naj bi se vzporejal osebek nedoločniškega polstavka (»vi«); poudarek bi bil prej lah- ko na predmetu nedoločniškega polstavka (t.j. na »imetju« oz. na »eksisten- ci«, gr. ὕπαρξις). ta nepoudarjena raba konstrukcije AcI zanesljivo ni novozavezna poseb- nost. Izpričana je že na starejših papirusnih najdbah ter pri mnogih piscih helenistične in rimske, pa tudi (zgodnje) bizantinske dobe.26 Naslednji primer sega v zgodnjo bizantinsko dobo:27 Ὁ δὲ γέρων εὐθὺς ἰδὼν αὐτὸν, πρὸ τοῦ μέ τι λαλῆσαι, λέγει μοι κατιδίαν· »Τί θέλει ὁ ἀδελφὸς οὗτος;« Ἐγὼ δὲ εἶπα· »Παρακαλεῖ εἶναι μεθ’ ἡμῶν«. Τότε λέγει μοι ὁ γέρων· »Πίστευε, ἀδελφὲ, οὗτος οὐκ ἐβαπτίσθη. Ἀλλ’ ἀπένεγκε αὐτὸν εἰς τὴν μονὴν τῶν Εὐνούχων, καὶ ποιοῦσιν αὐτὸν βαπτισθῆναι ἐν τῷ ἁγίῳ Ἰορδάνῃ.« Ἐγὼ δὲ πρὸς τὸν λόγον ἐκπλαγεὶς, ἠρώτων τὸν ἀδελφὸν, τίς εἴη καὶ πόθεν εἴη. Ὁ δὲ ἔλεγεν ἑαυτὸν ἐκ τῆς Δύσεως εἶναι, καὶ τοὺς γονεῖς αὐτοῦ Ἕλληνας ὑπάρχειν, καὶ μὴ εἰδέναι δὲ εἰ ἐβαπτίσθη, ἢ οὔ. (Joannes Mo- schos, pratum Spirituale 138 = PG 87 III 3001 β) Brž ko ga je starec videl, mi je, še preden sem spregovoril, na samem rekel: »Kaj hoče ta brat?« Jaz pa sem rekel: »Prosi, da bi bil z nami.« tedaj mi sta- rec reče: »Verjemi, brat, tale ni bil krščen.« odpelji ga naravnost v Samostan evnuhov in storili bodo, da bo krščen v svetem Jordanu. Presenečen nad sli- šanim sem brata vprašal, kdo je in od kod. on pa je rekel, da je z Zahoda in da so njegovi starši Grki ter da ne ve, ali je bil krščen ali ne. V stavku »ἔλεγεν ἑαυτὸν ἐκ τῆς Δύσεως εἶναι, καὶ τοὺς γονεῖς αὐτοῦ Ἕλληνας ὑπάρχειν«, καὶ μὴ εἰδέναι…« (»govoril je, da je z Zahoda in da so njegovi starši Grki ter da ne ve…«) sta osebka nadrednega in nedoločniške- 25 Gr. ὕπαρξις lahko pomeni tudi »eksistenca, obstoj«. 26 Prim. Mayser, Grammatik, 335; Jannaris, an historical Greek Grammar, § 2067; Ljungvik, Bei- träge, 42; Radermacher, neutestamentliche Grammatik, 181; Mihevc-Gabrovec, Études, 75; Ro- senquist, Studien zur Syntax, 64. 27 Prim. Mihevc-Gabrovec, loc. cit; v istem delu prim. tudi 57 PG 87 III 2912 A ter PG 87 III 2958 B. 63Med sinhronim in diahronim pogledom ga polstavka sonanašalna, rabljena pa je konstrukcija AcI. Kot razberemo iz konteksta, je stavek preprost odgovor na vprašanje o identiteti in poreklu moža, o katerem se ne ve, ali je bil krščen ali ne. Nobenega razloga ni, da bi se predpostavljal poseben poudarek na osebku nedoločniškega polstavka.28 V tem primeru bi bil pomen nedoločniškega polstavka najverjetneje »on sam [in ne nekdo drug] je z Zahoda in njegovi starši so Grki, ne ve pa, ali je bil krš- čen ali ne« in bi se vzpostavljalo nasprotje z neko drugo osebo, ki za razliko od govorečega ne bi bila z Zahoda (in njeni starši ne bi bili Grki itd). A takšna oseba v sobesedilu ni omenjena. Konstrukcija se vseskozi uporablja vzporedno z »bolj klasično« različico, nedoločniškim polstavkom z izpustnim osebkom. Iz približno istega časa kot zgornji je naslednji stavek:29 Ταῦτα δὲ εἰποῦσα ἡ Ἑλένη τῷ Πριάμῳ καὶ τῇ Ἑκάβῃ ᾔτησεν αὐτοὺς ὁρκώσασα μὴ προδοθῆναι, καὶ λέγουσα μηδὲν τῶν Μενελάου εἰληφέναι, ἀλλὰ τὰ ἴδια μόνα ἔλεγεν ἔχειν. (Joannes Malalas, kronika 96.17) Ko je helena to povedala Priamu in hekabi, ju je zaklinjajoč se, da ju ne bo izdala, prosila in govorila, da ni vzela nič Menelajevega, temveč da ima samo to, kar je njenega. odlomek vsebuje dve konstrukciji s sonanašalnima osebkoma (»λέγουσα μηδὲν τῶν Μενελάου εἰληφέναι« in »τὰ ἴδια μόνα ἔλεγεν ἔχειν«), osebek ne- določniškega polstavka je obakrat izpuščen. V helenistični in zgodnji bizan- tinski dobi je konstrukcija z izpustnim osebkom izrazito pogostejša od AcI- ja30 in težko bi bilo trditi, da se je AcI v primeru sonanašalnih osebkov tedaj uporabljal pogosteje kot v klasični dobi. Rosenquist hkrati ugotavlja, da se AcI v primeru sonanašalnih osebkov (v obdobju, ki ga obravnava, to je v zgo- dnji bizantinski grščini) uporablja skorajda izključno za nadrednimi glagoli govorjenja, medtem ko se za glagoli mišljenja uporablja samo izjemoma.31 A kljub podatkom o pogostnosti je utemeljena trditev, da vsaj nekate- ri helenistični in zgodnje bizantinski pisci uporabljajo AcI v primeru sona- našalnih osebkov na način, ki je za klasične pisce neznačilen. Medtem ko so slednji, kot kaže, konstrukcijo uporabljali, kadar so hoteli posebej poudari- ti osebek nedoločniškega polstavka, se v helenističnih in zgodnje bizantin- skih besedilih najdejo drugačni primeri: zdi se, da bi bila raba konstrukcije AcI v primeru sonanašalnih osebkov tu prej lahko povezana (tako zlasti Ro- 28 Enaka interpretacija: Mihevc-Gabrovec, loc. cit. 29 Joannes Moschos: 6./7. st., Joannes Malalas: 6. st. Primer z izpustnim osebkom iz dela Joannesa Moschosa: pratum Spirituale 72 PG 87 III 2924 d (citat na str. 67). 30 Prim. Kavčič, The Syntax, 49. 31 Rosenquist, Studien zur Syntax, 64, ki navaja tudi enega izmed redkih primerov, ko je konstruk- cija odvisna od glagola mišljenja. Stavek je iz dela vita Theodori Syceotae (62.10): »ἐλογίζετο γὰρ ἑαυτὸν ἐκπεπτωκέναι τοῦ μοναχικοῦ μέτρου« (»sodil je, da se je izneveril meniški zmernosti«). 64 Jerneja Kavčič senquist) s pomenom nadrednega glagola.32 Vsekakor pa posredna ali nepo- sredna povezava med takšno rabo konstrukcije AcI in med procesom izgi- njanja nedoločnika iz grščine ni očitna in je zato malo verjetna, čeprav je hkrati ni mogoče v celoti izključiti. R ABA NIKALNIC V PoVEdNIh NEdoLoČNIšKIh PoLStAVKIh Kot običajno navajajo slovnice klasične grščine, se tako imenovani povedni nedoločniški polstavki, odvisni od glagolov govorjena in mišljenja (t.j. tisti, ki so sposobni izražati zadobnost, preddobnost in istodobnost nedoločniške- ga in nadrednega stavka, deloma pa so se že v klasični grščini lahko nado- meščali z odvisnimi stavki na ὅτι), v klasični grščini zanikajo z nikalnico οὐ(κ). V spodnjem primeru ta nikalnica zanika nedoločniški polstavek »εἶναι αὐτόνομαι κατὰ σπονδάς«. Aἰγινῆταί τε φανερῶς μὲν οὐ πρεσβευόμενοι, δεδιότες τοὺς Ἀθηναίους, κρύφα δὲ οὐχ ἥκιστα μετ’ αὐτῶν ἐνῆγον τὸν πόλεμον, λέγοντες οὐκ εἶναι αὐτόνομοι κατὰ τὰς σπονδάς. (tukidid 1.67) Ajginci niso odkrito pošiljali poslancev, ker so se bali Atencev, na skrivaj pa niso zato nič manj nagovarjali k vojni in govorili, da niso samostojni, kot je bilo dogovorjeno. Nikalnica μή se po drugi strani uporablja v tako imenovanih dinamičnih nedoločniških polstavkih (ali drugače, v nedoločniških polstavkih, ki izra- žajo »potencialno resničnost«33 ter zadobnost). o takšni razporeditvi nikal- nic govori večina slovnic klasične grščine. Po Kühner in Gerthu je nikalnica v nedoločniških polstavkih, ki so odvisni od glagolov govorjenja in mišlje- nja in se uporabljajo za izražanje odvisnega govora (kar je alternativni opis t.i. povednih nedoločniških polstavkov), »praviloma οὐ (in zelo redko μή)«.34 Enaka je razlaga novejših del. še jasnejšo ločnico kot Kühner in Gerth, ki sta pri svoji trditvi razmeroma previdna in dopuščata vzporedno rabo obeh ni- kalnic, tako postavlja Rijksbaron: po njegovi razlagi se v povednih nedoloč- 32 ta razlaga je gotovo upoštevanja vredna. Že iz klasične grščine je namreč poznano pravilo, po katerem se nedoločniški polstavki, odvisni od glagolov govorjenja, obnašajo drugače kot nedo- ločniški polstavki, odvisni od glagolov mišljenja: medtem ko so se prvi lahko nadomeščali z od- visnimi stavki, ki jih uvaja veznik ὅτι, to ni bilo mogoče v primeru slednjih ter v primeru glagola φημί »rečem, pravim« (ki pa je pomensko blizu glagolom mišljenja). Če drži Rosenquistovo opa- žanje, bi se torej v primeru sonanašalnih osebkov za nadrednim glagolom govorjenja uporablja- la nedoločniški polstavek z izpustnim osebkom ali konstrukcija AcI, medtem ko bi se za nadred- nim glagolom mišljenja praviloma uporabljala samo konstrukcija z izpustnim osebkom. 33 Rijksbaron, The Syntax and Semantics, 97. Ko je nedoločnik izginjal, so jih postopoma nadome- stili odvisni stavki, uvedeni z veznikom ἵνα (ngr. να). 34 Kühner in Gerth, ausführliche Grammatik, 193. 65Med sinhronim in diahronim pogledom niških polstavkih v klasični grščini uporablja nikalnica οὐ in v dinamičnih nikalnica μή.35 V helenistični grščini je opaziti težnjo po posplošitvi nikalnice μή v ne- določniških polstavkih, odvisnih od glagolov govorjenja in mišljenja: nanjo pogosto naletimo v stavkih, v katerih bi – izhajajoč iz zgoraj navedenega pra- vila za klasično grščino – pričakovali nikalnico οὐ(κ). Mednje sodi naslednji novozavezni primer: Ἐν ἐκείνῃ τῇ ἡμέρᾳ προσῆλθον αὐτῷ Σαδδουκαῖοι, λέγοντες μὴ εἶναι ἀνάστασιν, καὶ ἐπηρώτησαν αὐτὸν λέγοντες … (Matejev evangelij 22.23) tistega dne so k njemu prišli saduceji in govorili, da vstajenja ni, ter ga vpra- šali… tako rekoč identičen je stavek: »Προσελθόντες δέ τινες τῶν Σαδδουκαίων, οἱ ἀντιλέγοντες ἀνάστασιν μὴ εἶναι, ἐπηρώτησαν αὐτὸν λέγοντες…« (»Pri- stopilo je nekaj saducejev, tistih, ki so govorili, da vstajenja ni, ter ga vpraša- li…«)36 Nikalnica μή zanika tudi sledeči nedoločniški polstavek, in tudi v tem primeru bi po pravilu, ki je veljalo v klasični grščini, prej pričakovali nikal- nico οὐ(κ): »λογίζομαι γὰρ μηδὲν ὑστερηκέναι τῶν ὑπερλίαν ἀποστόλων.«37 (»Mislim, da v ničemer ne zaostajam za veličastnimi apostoli.«) Kot pravi slovnica Blass, debrunner in Rehkopf, se v novozavezni grščini nedoločniških polstavki, odvisni od glagolov govorjenja in mišljenja, pravi- loma zanikajo z nikalnico μή, medtem ko se nikalnica οὐ(κ) uporablja za za- nikanje drugih besed v stavku: »Če v infinitivni konstrukciji stoji οὐ, ne za- nika nedoločnika, temveč samo to določeno besedo.«38 Upoštevajoč slovnico Kühner in Gerth39 bi bilo začetke posploševanja nikalnice μή (proces je bil, kot kaže, v novozavezni grščini končan) možno iskati že v precej zgodnejšem obdobju. Nikalnica μή zanika povedne nedoločniške polstavke tudi v mnogih dru- gih besedilih helenistične in zgodnje bizantinske dobe. Sodeč po stanju v Novi Zavezi se verjetno vsaj deloma po zgledu klasične atiščine uporablja vzpored- no z nikalnico οὐ. Sledi nekaj primerov iz prvih stoletij po Kr.: v vseh razen v odlomku iz Plutarha je nedoločniški polstavek zanikan z nikalnico μή. Αὐτὸς δ’ ἐκείνοις ὥς φασιν ἐρωτώμενος, διὰ τί τοῖς πλείστοις ἀδικήμασι ζη- μίαν ἔταξε θάνατον, ἀπεκρίνατο, τὰ μὲν μικρὰ ταύτης ἄξια νομίζειν, τοῖς δὲ μεγάλοις οὐκ ἔχειν μείζονα. (Plutarh, Comparatio Solonis et publicolae 17.4) 35 Prim. Rijksbaron, The Syntax and Semantics, 104 in 106. 36 Lk 20.27; prim. tudi Mr. 12.17 ter Apd 23.8. 37 2 Kor 11.5. 38 Blass, debrunner in Rehkopf, Grammatik, 358; prev. J.K. 39 Prim. zg., str. 64. 66 Jerneja Kavčič Kot pravijo, jim je na vprašanje, zakaj je za večino krivičnih dejanj določil smrtno kazen, odgovoril, da ima za majhne takšno kazen za primerno, za velike pa da ne obstaja večja. Λακεδαιμονίους δὲ ἀποκρίνασθαι μὴ εἶναι σφίσι πάτριον ἀκολουθεῖν ἄλλοις, ἀλλ’ αὐτοὺς ἄλλων ἐξηγεῖσθαι. (Arijan, alexandri anabasis 1.1.2) špartanci pa so odgovorili, da ni v skladu z njihovo tradicijo, da bi drugim sledili, temveč da oni vodijo druge. Ἀκούω γοῦν ἁπάντων λέγόντων μηδὲν εἶναι Τύχης καὶ Εἱμαρμένης δυνατό- τερον. (Lukijan, juppiter confutatus 3.5)40 Vse pač slišim govoriti, da nič ni močnejšega od Sreče in Usode. …ἀπ[ὸ] τούτων ὧν ἠγόρασεν κτημάτων φαμὲν τοῦτο [πᾶ]ν μηδὲν εἶναι πρὸς τὸν κατήγορον (Poxy 472, 2 st. po Kr.) trdimo, da izmed posesti, ki jih je kupila, nobena v celoti ne pripada tože- či strani. Kot pravi Mandilaras, nikalnica μή začenja na neliterarnih papirusnih najdbah v 3. st. po Kr. nadomeščati nikalnico οὐ. Kasneje jo izpodrine v celo- ti.41 tudi v književnih delih s konca antike ni težko najti primerov povednih nedoločniških polstavkov, ki so zanikani z nikalnico μή: … καὶ ἐξέθετο λόγον ἐγκωμιαστικὸν εἰς τὴν Ἀφροδίτην, λέγων μείζονα αὐτῆς θεὰν μὴ εἶναι μήτε τὴν Ἥραν μἠτε τὴν Ἀθηνᾶν. (Joannes Malalas, kronika 92.13)42 … in spisal je slavilni spis na čast Afroditi, v katerem pravi, da niti hera niti Atena ni od nje večja boginja. Ἐπηρώτα δὲ αὐτὴν εἰ Χριστιανὴ ὑπῆρχεν, ἣ δὲ πάλιν εἶπεν μὴ εἶναι, ἀλλ̓ ἐπιθυμεῖν ἐκ πολλοῦ. (Mark diakon, življenje porfirija, škofa v Gazi 97.9)43 40 Pri istem avtorju prim. tudi jupp. trag. 35.1: »Τί φῄς, ὦ ἱερόσυλε Δᾶμι, θεοὺς μὴ εἶναι μηδὲ προνοεῖν τῶν ἀνθρώπων;« (»Kaj praviš, ti svetoskrunski damis, da bogov ni in da za človeško ne skrbijo?«) 41 Mandilaras, The verb, 329. Zanimivo je, da je zaključke procesa, ki je bil v novozavezni grščini, kot je videti, dokončan, na papirusnih najdbah zaznati šele kasneje. to bil bilo možno pripisati njihovi slogovni raznolikosti: tudi v zasebnih pismih so si denimo bolj izobraženi pisci prizade- vali za »lepši« slog, zato niti v njih ne moremo izključiti vpliva klasične grščine; prim. Luiselli, »Authorial Revision«. 42 V istem delu prim. tudi 32.8, »ὁ δὲ Ἡρακλῆς, προσεσχηκὼς μὴ εἶναι αὐτὸ αἷμα, ἀλλὰ βάμματος παραξένου ἀρετήν« (»ko je herakles opazil, da to ni kri, temveč učinek čudnega barvila, se je začudil«), ter na str. 63 citirani stavek 96.17 in znotraj njega zvezo λέγουσα μηδὲν τῶν Μενελάου εἰληφέναι (»govoreč, da ni vzela nič Menelajevega«). 43 Prim. tudi 32.9, »Μηκέτι γὰρ δύνασθαι φέρειν ἔλεγεν τὰ ἄτοπα τὰ γινόμενα« (»Govoril je na- 67Med sinhronim in diahronim pogledom Spraševal jo je, ali je kristjanka, ona pa je ponovno povedala, da ni, a da si tega že dolgo želi. Med te primere sodi tudi že zgoraj navedeni stavek iz dela pratum Spiri- tuale, kjer nikalnica μή zanika od nadrednega glagola govorjenja odvisni ne- določnik εἰδέναι: »ἔλεγεν ἑαυτὸν ἐκ τῆς Δύσεως εἶναι /…/ καὶ μὴ εἰδέναι δὲ εἰ ἐβαπτίσθη, ἢ οὔ« (»govoril je, da je z Zahoda /…/ in da ne ve, ali je bil krščen ali ne«).44 V istem delu se prebere naslednji stavek: Ὁ δὲ νεώτερος ἔλεγεν μὴ ἔχειν πρᾶγμα εἰς φόνον μηδὲ εἶναι μετ’ αὐτοῦ. (Jo- annes Moschos, pratum Spirituale 72 = PG 87 III 2924 d) Mlajši je govoril, da z umorom nima nič in da ni z njim. tovrstni primeri se najdejo zlasti pri avtorjih, ki pišejo v tako imenova- nem »ljudskem« jeziku oz. v »nižjih registrih«, čeprav se vsaj pri nekaterih iz- med njih najde tudi nikalnica οὐ. ob koncu antike je tak pisec Joannes Ma- lalas: a za spodaj navedena primera bi bilo pravzaprav možno trditi, da se ni- kalnica οὐκ nanaša samo na pridevnika, ki stojita ob njej (ἐλάττω in ἀγαθόν), in ne na vsebino celotnega nedoločniškega polstavka. Če to drži, je stanje pri tem piscu enako kot v novozavezni grščini.45 … ὅστις καὶ εἶπεν τὴν γὴν μέσην εἶναι τοῦ παντὸς κόσμου καὶ τὸν ἥλιον οὐκ ἐλλάτω τῆς γῆς ὑπάρχειν. (Joannes Malalas, kronika 158.20) … ta, ki je rekel, da je zemlja na sredini sveta in da sonce ni nič manjše od zemlje. Γινομένων δὲ καὶ ἄλλων σημείων, οἱ Τρῶες εἰδότες λέγουσιν οὐκ ἀγαθὸν αὐτοῖς εἶναι τὸν οἰωνόν. (Joannes Malalas, kronika 112.5) Ko so bila dana še druga znamenja, so trojanci z gotovostjo trdili, da to za- nje ni dobra prerokba. Pri dveh drugih piscih s konca antike, pri Marku diakonu in Joannesu Moschosu, je po drugi strani nikalnica μή zanesljivo prevladala v celoti. Za oba velja, da se njun slog približuje govorjenemu jeziku tedanjega časa (nekaj primerov je navedenih zgoraj).46 Ker se proti koncu antike v književnih bese- mreč, da ne more več prenašati nenavadnega dogajanja«), in 68.17, »ἣ δὲ διεβεβαιοῦτο ὅρκοις μηδὲ αὐτὴν μηδὲ τὸ αὐτῆς τέκνον εἰδέναι ἑλληνιστί« (»ona je s prisegami zatrjevala, da niti sama niti njen otrok ne znata grško«). 44 Prim. str. 62. Nikalnica οὐ se seveda nahaja v odvisno-vprašalnem stavku. 45 Prim. str. 65 (o nikalnicah v novozavezni grščini). 46 o jeziku Marka diakona gl. hult, variation, in o jeziku Joannesa Moschosa zlasti Mihevc-Ga- brovec, Études. 68 Jerneja Kavčič dilih, ki naj bi razmeroma zvesto odražala razmere v tedanjem govorjenem jeziku, ter na neliterarnih papirusnih najdbah postopoma uveljavlja nikalni- ca μή, lahko sklepamo, da je podoben proces potekal v govorjenem jeziku. Gre za težnjo, katere zametke je najbrž iskati razmeroma zgodaj, že v (pozni?) klasični grščini. domneve ni mogoče preveriti s pomočjo današnjega govor- jenega jezika, torej nove grščine; ta namreč nedoločnika nima. A vsaj delno potrditev bi bilo možno iskati v skladnji novogrškega deležja, torej oblike, ki nadaljuje starogrški particip prezenta aktiva. ta se – seveda v skladenjskih vlogah, v katerih se uporablja, to pa je izključno vloga prislovnega določila – zanika z nikalnico μή; v klasični grščini je za zanikanje participa veljalo po- dobno pravilo kot za zanikanje nedoločnika.47 tudi v primeru rabe nikalnic gre za razvoj, ki bi se ga težko predvidelo, če bi se v skladenjskih spremembah nedoločnika pričakovalo zgolj njegovo po- stopno izginjanje. Komentar je zato lahko podoben zgornjemu: čeprav pove- zave med težnjo po prevladi nikalnice μή v povednih nedoločniških polstav- kih in med procesom izginjanja nedoločnika ni mogoče v celoti izključiti, je hkrati malo verjetno, da sta oba procesa posredno ali neposredno povezana; zanesljivo ne gre za očitno povezavo. NEdoLoČNIšKI odVISNI VPR AšALNI StAVKI V helenistični grščini so izpričani nedoločniški polstavki tipa nisem vedel, kaj storiti. Poznajo jih mnogi moderni jeziki (poleg slovenščine na primer tudi nemščina in angleščina v stavkih, kakršna sta Was tun? oz. What to do?), v nadaljevanju pa se zanje uporablja izraz deliberativni nedoločniški polstavki. Kot poudarja slovnica Kühner in Gerth (pa tudi nekateri drugi viri), je bila v klasični grščini ta skladenjska vloga prihranjena za konjunk- tiv, medtem ko deliberativni nedoločniški polstavki niso izpričani.48 A nanje naletimo že razmeroma zgodaj v helenistični grščini.49 Videti je, da se upo- rablja samo odvisna konstrukcija (in ne tudi neodvisna tipa kaj storiti?); ne- kaj primerov: Ὁ ἀντίδικος ὑμῶν διάβολος ὡς λέων ὠρυόμενος περιπατεῖ ζητῶν τίνα καταπιεῖν. (NZ 1 Petr 5.8)50 Vaš nasprotnik hudič hodi okrog rjoveč kot lev in išče, koga bi požrl. 47 Prim. Kühner in Gerth, ausführliche Grammatik, 193, in naslednji novogrški stavek, v katerem nikalnica μήν zanika deležje έχοντας: Μην έχοντας τι να κάνω πήγα επίσκεψη στη γιαγιά μου. (»Ker nisem imel kaj početi, sem šel na obisk k babici.«) 48 Kühner in Gerth, ausführliche Grammatik, 23; prim. Jannaris, an historical Greek Grammar, VI § 17c, Mayser, Grammatik, 54. 49 Mayser, loc. cit., navaja (en sam) primer iz 3. st. pr. Kr. 50 Nekatere izdaje zaimek črtajo; prim. Nestle in Aland, novum testamentum, ad. loc. 69Med sinhronim in diahronim pogledom …ἠξίου βουλεύεσθαι τί ποιῆσαι. (Jožef Flavij, antiquitates joudaicae, 1.339.4)51 hotel se je posvetovati, kaj storiti. ... ἐὰν δὲ ἦν ἡμέρα πρὸς ἡλίου δυσμὰς κλίνασα καὶ οὐκ εἶχον ποῦ ἀπελθεῖν, ἰδίοις ἀναλώμασι διῆγον. (življenje teodorja iz Sikeona 147.46) Če pa se je dan nagibal proti večeru in niso vedeli, kam oditi, so bivali na lastne stroške. ob koncu antike je konstrukcija razmeroma pogosta v delu pratum Spi- rituale: Ἀλλὰ τί ποιῆσαι οὐκ οἶδα. (Joannes Moschos, pratum Spirtuale 27 = PG 87 III 2873 β) A kaj storiti, ne vem. ...ἐὰν πέσης μετ᾽ ἐμοῦ, ἔχεις ποῦ λαβεῖν με καὶ θρέψαι; (Joannes Moschos, pratum Spirituale 39 = PG 87 III 2892 β) Če ležeš z mano, me boš imel kam vzeti in me živeti? Ἐλθόντων δ’ ἡμῶν ἐπὶ τὴν ἔρημον, ἠσθένησεν ὁ Ἑβραῖος μέχρι θανάτου, καὶ ἐν ἀθυμίᾳ ἦμεν πολλῇ, μὴ εἰδότες τί ποιῆσαι αὐτῷ. (Joannes Moschos, pra- tum Spirituale 176 = PG 87 III 3044 C) Ko smo prišli do puščave, je Jud na smrt zbolel, in bili smo v hudih skrbeh, ker nismo vedeli, kako z njim ravnati. Konstrukcijo omenja vrsta avtorjev, ki preučujejo tako imenovani »ljud- ski jezik« helenistične in bizantinske dobe.52 Med njimi je Jannaris, njegov komentar pa je zelo jasna ubeseditev načel, o katerih je bilo več govora na za- četku prispevka: skladenjske spremembe, ki jih je nedoločnik doživel v hele- nistični in bizantinski grščini, se tako interpretirajo izključno kot znamenja izginjanja te glagolske oblike. »še več, o umiku nedoločnika jasno pričajo po- gosti pojavi napačne rabe te oblike v P [=poklasičnih] besedilih: /…/ c) na- mesto vprašalnega konjunktiva za ἀπορέω, οὐκ ἔχω, σκοπέω in podobnimi glagoli, kjer se povezuje s kako vprašalno ali oziralno besedo.«53 Rabo nedo- ločnika v deliberativnih nedoločniških polstavkih Jannaris označi za misap- 51 Nekatere izdaje v tem stavku pred nedoločnik dodajajo »δεῖ« (»treba je«). 52 Poleg že omenjenih gl. tudi: Radermacher, neutestamentliche Grammatik, 147; Ljungvik, Beiträ- ge, 40. 53 Jannaris, an historical Greek Grammar, app. VI § 17c; prev. J.K. 70 Jerneja Kavčič plication (»napačno rabo«) in možnost, da bi šlo za skladenjsko vlogo nedo- ločnika, ki se je razvila v govorjenem jeziku po koncu klasične dobe, ni do- puščena. Čeprav pričujoči prispevek skuša opozoriti na neustreznost pristopa, ka- kršen je Jannarisov, je pri obravnavi deliberativnih nedoločniških polstavov potrebna določena mera previdnosti. opraviti imamo namreč s helenistično in bizantinsko grščino, ko je melodični naglas prehajal (ali že prešel) v di- namični naglas. Zato je na mestu vprašanje, kakšna je bila po tej spremem- bi razlika med zgoraj citiranim stavkom »Ἀλλὰ τί ποιῆσαι οὐκ οἶδα« in med podobnim stavkom, v katerem bi se namesto vprašalnega uporabil naslonski nedoločni zaimek τι; ta stavek pa bi se glasil: »Ἀλλά τι ποιῆσαι οὐκ οἶδα«. Z zamenjavo se sicer gravis, s katerim je naglašena beseda »ἀλλά« (»a, toda«), spremeni v akut, a vprašanje je, ali je po prehodu melodičnega naglasa v di- namičnega med obema stavkoma obstajala razlika v izgovarjavi. Manj dvo- umni so primeri, kot je spodnji. Lahko se namreč predpostavi, da je imela beseda ἐγίνωσκον tako v melodičnem kot v dinamičnem naglasnem sistemu dva naglasa: Ἐποίησα οὖν ὅλην τὴν ἡμέραν ἀδολεσχῶν καὶ οὐκ ἐγίνωσκόν τι ποιῆσαι. (Joannes Moschos, pratum Spirituale 161 = PG 87 III 3082 β) Cel dan sem prebil v brezdelju in nisem vedel, kaj storiti. A ta primer seveda dokazuje obstoj stavkov z nedoločnim naslonskim τι (odvisnim od nadrednega glagola) in ne obstoja stavkov z naglašenim vpra- šalnim (ter od nedoločnika odvisnim) τί. Kot že omenjeno, so poleg tega ne- katera mesta, na katerih se najdejo deliberativni nedoločniški polstavki, tek- stnokritično težavna,54 medtem ko je spis pratum Spirituale na voljo v eni sami, razmeroma zastareli izdaji. Povedano postavlja pod vprašaj zanesljivost zgoraj citiranih besedil. Kljub temu pa ni mogoče obiti dejstva, da se povsem isti tip stavkov najde tudi v kasnejši bizantinski ljudski ter v kretski renesančni književnosti, poz- najo pa ga tudi grška narečja, ki se danes govorijo v Južni Italiji. V nareč- ju vasi Bova so tako izpričani stavki, kot je »ðen éxo pu pái« (»nimam kam iti« ali »ne vem, kam iti«),55 v bizantinskem epu Digenis akritas pa se najde naslednji stavek, pravzaprav mlajša različica zgoraj citiranega »οὐκ οἶδα τί ποιῆσαι«: »οὐκ ἔχω τί ποιήσει« (»nimam kaj storiti« ali »ne vem, kaj storiti«).56 Kot dodaja horrocks, gre zasluga za to, da imajo grška narečja v Južni Italiji ta tip nedoločniških polstavkov, sosednji italijanščini: »Poleg tega uporablja- jo južnoitalijanska narečja nedoločnik v odvisnih vprašalnih stavkih, k temu, 54 Prim. op. 50 in 51. 55 Navedeno po: horrocks, Greek, 390. 56 Dig. akrit. (escor.), 869; prim. pratum Spirituale 27 (2873 β) in 176 (3044 C). 71Med sinhronim in diahronim pogledom da se je ta raba ohranila, pa je pripomogla podobna italijanska konstrukcija (cf. non ho dove andare/cosa fare).«57 A ne glede na vpliv italijanščine gre očitno za konstrukcijo, ki se je naj- verjetneje pojavila v helenistični grščini in se ohranila v bizantinsko dobo, v južnoitalijanskih narečjih pa se uporablja tudi danes. Stavki, kakršen je zgoraj citirani »οὐκ ἐγίνωσκόν τι ποιῆσαι« (»nisem vedel/imel kaj storiti«), torej tisti, v katerih je rabljen nedoločni naslonski (in ne vprašalni) zaimek τι, bi bili poleg tega lahko izhodišče za razvoj deliberativnih nedoločniških polstavkov. S tega zornega kota se pojav nove vrste nedoločniških polstav- kov izkaže za manj presenetljivega. Kot je videti, je bil v času, ko so se slednji razvili, nedoločnik povsem običajno dopolnilo glagolov, kot so γι(γ)νώσκω, οἶδα, ἔχω, ζητάω – ali drugače, glagolov, za katerimi so izpričani delibera- tivni nedoločniški polstavki.58 odvisni stavki, ki jih uvaja veznik ἵνα in so v kasnejšem razvoju nadomestili deliberativne nedoločniške polstavke,59 se za naštetimi glagoli ne najdejo niti v novi Zavezi. Čeprav je nedoločnik v hele- nistični grščini izgubljal nekatere skladenjske vloge, je bil trdno zasidran kot dopolnilo glagolov, za katerimi so izpričani deliberativni nedoločniški pol- stavki. 60 Zgoraj obravnavani nedoločniški odvisni vprašalni stavki so deliberativ- ni, izražajo torej govorčevo negotovost ali oklevanje. Poleg njih so izpriča- ni nekoliko drugačni nedoločniški odvisni vprašalni stavki. ti za razliko od zgornjih ne izražajo govorčevega oklevanja in dvoma, temveč gotovost, zato bi jih lahko poimenovali povedni. oba spodaj navedena primera sta iz dela življenje teodorja iz Sikeona. V prvem je nedoločniški polstavek (»τί εἶναι τὸ τούτου πέρας«, »kaj je smoter tega«) odvisen od nadrednega nedoločni- ka εἰπεῖν (»povedati«), drugi nedoločniški polstavek (»ποίαν ταύτην εἶναι τὴν ἀποδημίαν«, »kakšna je ta odsotnost« ali »čemu ta odsotnost«) pa je odvisen od nadrednega μαθεῖν (»izvedeti«): Καὶ παρακαλούμενος παῤ ἡμῶν τί εἶναι τὸ τούτου πέρας εἶπεῖν, εἰδέναι μὲν ἔφασκεν αὐτὸς οὐ χρῆναι δὲ λέγειν τοῦτο κατὰ λεπτόν... (življenje teodor- ja iz Sikeona 162. 5) Ko smo ga prosili, naj nam pove, kaj je smoter tega, je govoril, da sicer ve, a da natančno ne more povedati. 57 horrocks, Greek, 390; prev. J.K. 58 Prim. horrocks, Greek; Ljungvik, Beiträge; Blass, debrunner in Rehkopf, Grammatik; Kavčič, The Syntax idr. 59 Prim. ngr. Δεν ξέρω τι να κάνω. (»Ne vem, kaj storiti.«) 60 V helenistični grščini so se na primer umikali nedoločniški polstavki, odvisni od glagolov miš- ljenja. ti se v klasični grščini niso mogli nadomeščati s finitnimi odvisnimi stavki (uvedenimi z veznikom ὅτι), v helenistični grščini pa so razmeroma zgodaj izpričani primeri, kakršen je Nt Mt 10.34: μὴ νομίσητε ὅτι ἦλθον βαλεῖν εἰρήνην ἐπὶ τὴν γῆς. (»Ne mislite, da sem prišel vzposta- vit mir na zemlji.«) 72 Jerneja Kavčič Ἡμῶν δὲ μαθεῖν ἀξιούντων ποίαν ταύτην εἶναι τὴν ἀποδημίαν, αἰνιγματωδῶς εἶπεν... (življenje teodorja iz Sikeona 167. 22) Ko smo hoteli izvedeti, čemu ta odsotnost, nam je dal zagoneten odgo- vor… to je zelo redka in slabo raziskana konstrukcija. Ker je videti, da gre za osamljene primere, ki se pojavijo šele ob koncu antike in v kasnejših virih niso pustili sledov, bi lahko šlo za izključno literarno, morda hiperkorektno rabo nedoločnika. od deliberativnih nedoločniških polstavkov se oba zgoraj navedena primera ločita tudi s skladenjskega vidika. Medtem ko je osebek ne- določniškega polstavka v primeru prvih enak kot osebek nadrednega stavka in zato izpusten, sta zgoraj citirana stavka iz dela življenje teodorja iz Sikeona drugačna: osebka tu nista sonanašalna, zato je osebek nedoločniškega stavka v tožilniku (»πέρας« v 162.5 in »ἀποδημίαν« v 167.22); ali drugače, rabljena je konstrukcija AcI. ZAKLJUČEK Zgodovino grškega nedoločnika je nedvomno zaznamovala močna težnja po omejevanju njegove rabe in po nadomeščanju z osebnimi glagolskimi oblika- mi. A vseh skladenjskih sprememb, ki jih je nedoločnik doživel v helenistični in bizantinski dobi, ni mogoče prepričljivo razložiti kot znamenja tega proce- sa. Najbolj zgovoren primer so stavki tipa nisem vedel, kaj storiti (ali delibera- tivni nedoločniški polstavki). Upravičena je domneva, da so se pojavili šele v helenistični grščini, v južnoitalijanskih grških narečjih pa se uporabljajo tudi dandanes. Razlaga, da gre za napačno rabo nedoločnika in da so tovrstne na- pake posledica njegovega izginjanja, je malo verjetna. Priča o prevladujočem, izrazito zgodovinskem pristopu k opisu skladnje nedoločnika v helenistični in bizantinski grščini. Izginotje te glagolske oblike se ne obravnava kot rezul- tat procesov spreminjanja (ti bi se, kot pričajo južnoitalijanska grška narečja, lahko iztekli tudi drugače), temveč kot edini vzrok sprememb, ki jih je skla- dnja nedoločniških polstavkov doživela v omenjenih obdobjih. Pojav delibe- rativnih nedoločniških polstavkov ni presenetljiv, če se zorni kot obravnave iz zgodovinskega spremeni v sinhronega. Izkaže se, da je bil v času, ko so se slednji pojavili, nedoločnik (še) povsem običajno dopolnilo nadrednih gla- golov tega tipa nedoločniških polstavkov, torej glagolov, kot so γι(γ)νώσκω, οἶδα, ἔχω, ζητάω. Videti je, da se je v helenistični grščini spremenila tudi raba nikalnic v tako imenovanih povednih nedoločniških polstavkih ter deloma zgradba teh nedoločniških polstavkov v primerih, ko sta bila osebka nadrednega stavka in nedoločniškega polstavka sonanašalna. Zlasti v besedilih, pisanih v tako 73Med sinhronim in diahronim pogledom imenovanem ljudskem jeziku, se proti koncu antike vse bolj uveljavlja nikal- nica μή na mestih, kjer bi bila z vidika skladnje klasične grščine pričakovana nikalnica οὐ(κ); v primeru sonanašalnih osebkov pa se poleg nedoločniških polstavkov z izpustnim osebkom uporablja tudi konstrukcija AcI (ne da bi se tako kot v klasični grščini osebek nedoločniškega polstavka posebej poudar- jal). Čeprav ni mogoče v celoti izključiti povezave med tema pojavoma in med izginjanjem nedoločnika, je povsem možno, da sta omenjeni spremembi po- tekali mimo vsake povezave s tem procesom. BIBLIoGR AFIJA Blass, Friedrich, Albert debrunner in Friedrich Rehkopf. Grammatik des neutestamentli- chen Griechisch. 18. izd. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2001. Browning, Robert. Medieval and Modern Greek. 2. izd. Cambridge: Cambridge Univer- sity Press, 1983. Grammatiki, Karla, in Nikolaos Lavidas. »Το απαρέμφατο στον άξονα της διαχρονίας της ελληνικής γλώσσας.« 6ο Διενθές Συνέδριος Ελληνικής Γλωσσολογίας, Πανε- πιστήμιο Κρήτης (ρέθυμνο), 18.‒21. septembra 2003. http://www.philology.uoc.gr/ conferences/6thICGL/. herodot iz halikarnasa. Zgodbe. Poslovenil Anton Sovrè. 2. izd. Ljubljana: Slovenska ma- tica, 2003. hesse, Rolf. Syntax of the Modern Greek verbal System: The Use of the Forms, particularly in Combination with θα and να. Copenhagen: Museum tusculanum Press, 1980. holton, david, Peter Mackridge in Irene Philippaki-Warburton. Greek. a Comprehensive Grammar of the Modern Language. London in New York: Routledge, 1997. horrocks, Geoffrey. Greek. a History of the Language and its Speakers. 2. izd. oxford: Wiley-Blackwell, 2010. hult, Karin. Syntactic variation in Greek of the 5th century. Göteborg: University of Göte- borg, 1990. Jannaris, Antonius N. an historical Greek Grammar, chiefly of the attic dialect. London: MacMillan & Co, 1897. Kavčič, Jerneja. The Syntax of the infinitive and the participle in early Byzantine Greek. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2005. Kontosopoulos, Nikolaos G. Διάλεκτοι καί ἰδιώματα τῆς Νέας Ἑλληνικῆς. 4. izd. Atene: Εκδόσεις Γρηγόρη, 2006. Kruge, hans. Grammatik des neugriechischen. Lautlehre. Formenlehre. Syntax. Köln: Ro- miosini, 1997. Kühner, Raphael, in Bernhard Gerth. ausführliche Grammatik der griechischen Sprache. Zweiter teil: Satzlehre. hannover in Leipzig: hahnsche Buchhandlung, 1904. Ljungvik, herman. Beiträge zur Syntax der Spätgriechischen volksprache. Uppsala: Alm- qist & Wiksells, Leipzig: o. harrassowitz, 1926. Luiselli, Raffaele. »Authorial Revision of Linguistic Style« V: The Language of the papyri, ur. t. V. Evans in d. d. obbink, 71-96. oxford: oxford University Press, 2010. Mackridge, Peter. The Modern Greek Language. oxford: oxford University Press, 1985. Mandilaras, Basil G. The verb in in the Greek non-literary papyri. Atene: hellenic Minis- try of Culture and Sciences, 1973. 74 Jerneja Kavčič Mayser, Edwin. Grammatik der griechischen papyri aus der ptolemäerzeit. Band II 3: Satz- lehre, Syntetischer teil. Berlin in Leipzig: B. G. teubner, 1934. Mihevc-Gabrovec, Erika. Études sur la syntaxe de ioannes Moschos. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960. ———. »L’ infinitif temporel en grec du moyen-âge et en slovène.« Linguistica 13 (1973): 219‒28. Moser, Amalia. »The Greek forms in –ontas: A study in ‘convertability’, temporality, aspectuality and finitness.« Glossologia 17 (2006): 43–67. Nestle, Eberhard in Erwin, in Barbara in Kurt Aland, izd. novum testamentum. Graece et Latine. 27. izd. Stuttgart: deutsche Bibelgesellschaft, 1984. Ploutarchos. Βίος Κίμωνος. Prevod Μεταφραστική Ομάδα Κάκτου. Atene: Εκδόσεις Κάκ- τος, 1993. Radermacher, Ludwig. neutestamentliche Grammatik. 2. izd. tübingen: Mohr Siebeck, 1925. Rijksbaron, Albert. The Syntax and Semantics of the verb in Classical Greek. an introduc- tion. 3. izd. Chicago in London: The University of Chicago Press, 2006. Rosenquist, Jan olof. Studien zur Syntax und Bemerkungen zum text der vita Theodori Syceotae. Uppsala: Almquist & Wiksell, 1981. Sevdali, Christina. »What Focus can do for Subjects: the Case of AG infinitives.« http://83.212.19.218/icgl7/Sevdali.pdf. triantafyllidis, Manolis Α. Μικρή Νεοελληνική Γραμματική. Solun: Εκδόσεις ινστιτού- του Νεοελληνικών Σπουδών, 1966. BEtWEEN SYNChRoNIC ANd dIAChRoNIC VIEW: SoME PRoBLEMS oF thE SYNtAX oF thE INFINItIVE IN thE hELLENIStIC ANd BYZANtINE PERIodS Summary The description of the syntax of the infinitive in hellenistic and Byzantine Greek is dominated by the historical approach, which interprets syntactic changes in the light of the anticipated disappearance of the infinitive. how- ever, the syntax of the infinitival clauses dating from these two periods dis- plays phenomena apparently not known to Classical Greek, at least not in an identical form. Moreover, these phenomena cannot be adequately explained as signs heralding the disappearance of the infinitive. The paper addresses: (1) the use of the AcI structure when the subject of the main clause is coreferen- tial with that of an indicative infinitival clause dependent on a verb of speak- ing or thinking; (2) the use of negative particles in infinitival clauses depend- ent on verbs of speaking or thinking; (3) the use of the infinitive in indirect questions. It is particularly the use of the infinitive in deliberative indirect questions of the i did not know what to do type that argues against construing the syn- 75Med sinhronim in diahronim pogledom tax of hellenistic and Byzantine Greek infinitival clauses as a mere trend to- wards the limitation and final disappearance of the infinitive. Arguably the clauses of this type originated as late as the hellenistic period, while Jan- naris’ attempt to explain them as a wrong use of the infinitive, caused by its decline, is not convincing. hellenistic Greek also witnessed a change in the use of negative particles in indicative infinitival clauses and in the use of the AcI structure where the subject of the main clause was coreferential with that of the infinitival clause. Especially texts written in the demotic language dis- play a gradual predominance of the particle μή where Classical Greek would require οὐ(κ). Where the subjects are coreferential, moreover, an alternative to an infinitival clause, with the subject left unexpressed, is the AcI struc- ture (which, in contrast to Classical Greek, places no emphasis on the subject of the infinitival clause). While a connection between these two phenomena and the gradual disappearance of the infinitive cannot be ruled out, the two changes may well have evolved quite independently of the disappearing proc- ess. 76 Jerneja Kavčič Prevodi 78 Prevod Blaž Strmole Iz Carmina Burana (CB 185 in 200) Prevod Blaž Strmole iCH WaS ein CHint So WoLGetan (CB 185) Ich was ein chint so wolgetan, virgo dum florebam, do brist mich div werlt al, omnibus placebam. Ko sem še devištva cvet kot dekle nosila, ves se mi je klanjal svet, vsem bila sem mila. Ia wolde ih an die wisen gan, flores adunare, do wolde mich ein ungetan ibi deflorare. Cvetke brala sem prek trav, toda tam med griči, čakal je nepridiprav, da me razcvetliči. Er nam mich bi der wizen hant, sed non indecenter, er wist mich div wise lanch valde fraudulenter. Za rokó me je prijel, vendar ne vsiljivo, z mano prek poljan hitel, vedel se sumljivo. Er graif mir an daz wize gewant valde indecenter, er fůrte mih bi der hant multum violenter. Srajčko belo je močno zgrabil, nič kaj milo, me povlekel za rokó, z divjo grobo silo. Er sprach: »vrowe, gewir baz! nemus est remotum.« dirre wech, der habe haz! planxi et hoc totum. Reče: »Pojdiva od tod, gozd je tam v daljavi.« Naj prekleta bo ta pot, bol mi v srcu pravi. »Iz stat ein linde wolgetan non procul a via, da hab ich mine herphe lan, tympanum cum lyra.« »Ljubka lipa od poti, daleč se ne skriva, s harfo lira tam leži, boben moj počiva.« 80 Prevod Blaž Strmole do er zu der linden chom, dixit »sedeamus«, – div minne twanch sêre den man – »ludum faciamus!« Ko do lipe sva prišla, reče: »Posedíva,« gnala ga je divja sla, »igrico začniva!« Er graif mir an den wizen lip, non absque timore, er sprah: »ich mache dich ein wip, dulcis es cum ore!« Zgrabil moje je telo, strah ga ni ustavil: »tebe, ličece sladkó, žensko bom napravil.« Er warf mir ůf daz hemdelin, corpore detecta, er rante mir in daz purgelin cuspide erecta. Srajčko mi grobó je snel, célo me razgalil, vame trdi kol napel, na gradíč navalil. Er nam den chocher unde den bogen, bene venabatur! der selbe hete mich betrogen. »ludus compleatur!« S tulom lok svoj vzel je v dlan, dobro sva lovila, a potem zagnal me v stran: »Igra je minila.« Ref. hoy et oe! maledicantur tilie iuxta viam posite! Ref. ojoj, gorje! Ah, preklete lipe te, ki ob poti tam stojé! BaCHe Bene venieS (CB 200) Bache bene venies, Gratus et optatus, Per quem noster animus Fit letificatus. dobrodošel, Bakh, med nas, gost naš zaželeni, v duhu bomo z radostjo tvojo prepojeni. Iste cyphus concavus de bono mero profluus Si quis bibit saepius Satur fit et ebrius Z vinom dobrim zvrhano kelih, glej, naliti, kdor izpije ga do dna, se pijan nasiti. hae sunt vasa regia, Quibus spoliatur Jerusalem et regalis Babylon ditatur. Za kraljeve kupice Babilonci silni vdrli so v Jeruzalem, našli plen obilni. 81Iz Carmina Burana (CB 185 in 200) Ex hoc cypho conscii Bibent sui domini, Bibent sui socii, Bibent et amici. Vsi zavestno naj pijó vino v tej posodi, znanci in tovariši skupaj med gospodi. Bachus forte superans Pectora virorum In amorem concitat Animos eorum. Bakh osvaja vsem možem srca nenamerno, v duhu jim podžge strasti, silo neizmerno. Bachus saepe visitans Mulierum genus, Facit eas subditas tibi, o tu Venus! Bakh pri rodu ženskem rad večkrat se ustavi, voljne in pokorne vse Veneri napravi. Bachus venas penetrans Calido liquore, Facit eas igneas Veneris ardore. V žile njihove prodre s toplo tekočino, ognjevite naredi Venera z vročino. Bachus lenis leniens Curas et dolores Confert iocum, gaudia, Risus et amores. Nežni Bakh nam ublaži vsako skrb, bolezen, za veselje poskrbi, radost, smeh, ljubezen. Bacchus mentem femine solet hic lenire cogit eam citius viro consentire. Žensko pamet omehča, prag kreposti zniža, spodbudi, da hitro se z drugim moškim zbliža. Bacchus illam facile solet expugnare, a qua prorsus coitum nequit impetrare. táko, ki združitvi se skuša še upreti, ob pomoči Bakhovi lažje je podreti. Bacchus numen faciens hominem iocundum, reddit eum pariter doctum et facundum. K zadovoljstvu srečno pot možu Bakh pokaže, učenost mu podari, jezik z njo namaže. Bacche, deus inclite, omnes hic astantes leti sumus munera tua prelibantes. Bakh, naš bog prevzvišeni, pred teboj stojimo, srečni, da z darovi se tvojimi krepimo. 82 Prevod Blaž Strmole omnes tibi canimus maxima preconia, te laudantes merito tempora per omnia. V hvalospev povzdignimo k petju svoje glase, tvoje hvalimo ime za vse večne čase. Ref. Istud vinum, bonum vinum, vinum generosum, Reddit virum curialem, probum, animosum. Ref. dobro vino, sladko vino, vino dobrotljivo, možu da poštenje, častnost, dušo radoživo. Gottfried Wilhelm Leibniz o temeljnem izvoru stvari∗ Prevod Kristina tomc 1. Poleg sveta oziroma skupka končnih stvari obstaja neko vladajoče eno, ne le tako, kot je v meni duša ali – bolje rečeno – kot sem jaz sam v svojem tele- su, ampak v še mnogo globljem pomenu. Eno, ki vlada univerzumu, namreč svet ne le vodi, ampak ga tudi izdela oziroma ustvari, je nad svetom in tako rekoč zunajsvetno1 ter je tako poslednji razlog stvari. Ne samo v nobeni od posameznih stvari, ampak tudi v celotnem skupku in nizu stvari namreč ne bi mogli najti zadostnega razloga za njihov obstoj. Zamislimo si, da bi knjiga elementi geometrije2 večno obstajala, en izvod vedno prepis drugega: čeprav bi kot razlog za sedanjo knjigo lahko navedli prejšnjo knjigo, po kateri je bila sedanja knjiga prepisana, je jasno, da bi ne glede na to, po koliko knjigah na- zaj v preteklost bi segli, nikoli ne prišli do popolnega razloga, ker bi se bilo vedno mogoče čuditi, da so ves čas obstajale takšne knjige, da knjige sploh obstajajo in da so bile tako napisane. to, kar je resnično glede knjig, ravno tako velja za različna stanja sveta, kajti stanje, ki sledi drugemu stanju, je (če- prav po določenih zakonih spreminjanja) na neki način prepisano po pred- hodnem stanju. In tako ne glede na to, kako daleč v prejšnja stanja bi se vrnil, v njih nikoli ne bi našel popolnega razloga za to, da sploh obstaja neki svet in da je prav takšen. 2. tudi če bi si torej zamislil, da je svet večen, vendarle ne bi predpostavil nič drugega kot zaporedje stanj in v nobenem od njih ne bi našel zadostnega razloga, še več, ne glede na število predpostavljenih stanj se ne bi temu razlo- gu prav nič približal, zato je jasno, da ga je treba iskati drugod. Kajti čeprav v večnih stvareh ne bi bilo nobenega vzroka, bi kljub temu morali razločiti nji- * Razpravo De rerum originatione radicali je Leibniz napisal 23. novembra 1697 za acta erudito- rum, vendar si je avtor kasneje premislil in objave ni dovolil. Zahvaljujem se profesorju Miranu Božoviču za vzpodbudo in dodatno literaturo ter Jerneju habjanu za koristne nasvete. 1 extramundanum. 2 Gre za Evklidovo delo Stoicheia (elementa). 84 Prevod Kristina tomc hov razlog. Razlog v trajnih stvareh je nujnost sama oziroma bistvo, v nizu spremenljivih stvari pa bi razlog – če bi si a priori zamislili, da je ta večen – bila premoč nagibov sama (kot bo kmalu jasno), kjer razlogi sploh ne zavezu- jejo (z absolutno oziroma metafizično nujnostjo, tako da bi njihovo nasprotje vodilo v protislovje), pač pa nagibajo. Iz tega očitno sledi, da se, tudi če pred- postavimo večnost sveta, poslednjemu zunajsvetnemu razlogu stvari oziro- ma Bogu ne moremo izogniti. 3. Razlogi za svet se torej skrivajo v nečem zunajsvetnem, drugačnem od verige stanj oziroma niza stvari, katerih skupek tvori svet. In tako moramo od fizične oziroma hipotetične nujnosti, ki poznejše stvari sveta določa po prejšnjih, priti do nečesa, kar je absolutno oziroma metafizično nujno in za kar ni mogoče navesti razloga. Pričujoči svet je namreč nujen fizično oziroma hipotetično, ne pa absolutno oziroma metafizično. to seveda pomeni, da iz predpostavke, da je svet v določenem trenutku tak, sledi, kakšne stvari bodo nastale v nadaljevanju. Ker poslednji temelj torej mora biti v nečem, kar je metafizično nujno, in ker je razlog za obstoječe3 lahko le v obstoječem, mora obstajati neko edino metafizično nujno bivajoče4 oziroma bivajoče, iz bistva katerega izhaja bivanje. obstajati mora torej nekaj, kar je drugačno od mno- štva bivajočih stvari oziroma od sveta, glede katerega smo se strinjali in po- kazali, da ni metafizično nujen. 4. da bi malo razločneje pojasnili, kako iz večnih oziroma bistvenih ali metafizičnih resnic izvirajo začasne, naključne oziroma fizične, moramo rav- no zaradi tega, ker raje obstaja nekaj kot nič, najprej priznati, da je v možnih stvareh oziroma v možnosti sami ali v bistvu neka potreba po bivanju ali tako rekoč težnja po obstoju in – na kratko – da bistvo samo po sebi teži k bivanju. od tod nadalje sledi, da vse možne stvari oziroma tiste, ki izražajo bistvo ali možno realnost, z enako pravico težijo k bivanju glede na količino bistva ozi- roma realnosti ali glede na stopnjo popolnosti, ki jo vsebujejo. Popolnost ni namreč nič drugega kot količina bistva. 5. Zato je res nadvse jasno razvidno, da med neskončnimi kombinacijami možnih stvari in od neskončnimi možnimi nizi obstaja tisti, po katerem je privedeno v bivanje največ bistva oziroma možnosti. Kajpada je v stvareh ved- no načelo določitve, ki ga moramo poiskati v največjem oziroma v najmanj- šem: da je namreč treba doseči največji učinek ob tako rekoč najmanjšem iz- datku. V našem primeru imamo lahko čas, kraj ali – z eno besedo – spreje- mljivost ali prostornost sveta za izdatek oziroma zemljišče, na katerem je tre- ba kar najprimerneje graditi, raznolikost oblik pa ustreza udobnosti stavbe, številčnosti in izbranosti sob. Stvar je taka kot pri nekaterih igrah, kjer je tre- ba vsa mesta na plošči napolniti po določenih pravilih. Če ne uporabiš nekaj iznajdljivosti, si nazadnje prisiljen pustiti praznih več mest, kot bi jih mogel 3 existentis. 4 ens. 85Gottfried Wilhelm Leibniz, o temeljnem izvoru stvari ali hotel, saj te zaustavijo neugodno ležeči deli plošče. Vendar obstaja dolo- čen postopek, po katerem je zlahka mogoče napolniti kar največ mest. Če na primer predpostavimo, da je določeno, naj naredimo trikotnik, iz tega tudi brez vsake druge določitve sledi, da narišemo enakostranični trikotnik. In če bi recimo morali iti od ene točke do druge, bi izbrali najlažjo ali najkraj- šo pot, čeprav je ne določa nič drugega. Ravno tako drži, da če enkrat pred- postavimo, da bivajoče velja več kot nebivajoče oziroma da je razlog, da raje obstaja nekaj kot nič, ali da je treba od možnosti preiti k dejanskemu, od tod, tudi če ni nič več določeno, sledi, da obstaja toliko, kolikor je največ mogoče glede na razpoložljivost časa in kraja (oziroma možnega reda obstoja), popol- noma tako, kot so kocke zložene skupaj tako, da jih je na določeni površini kar največ. 6. od tod je že čudovito razvidno, kako se pri samem izviranju stvari iz- vaja neka božanska matematika oziroma metafizični mehanizem in kakšno vlogo ima pri tem določitev največjega: tako kot je v geometriji od vseh ko- tov določen le pravi kot in tako kot se tekočine v neenotnih zmeseh razpore- dijo v najprostornejšo obliko, namreč v obliko krogle. Najboljši primer pa je ta: tako kot v obči mehaniki sami iz medsebojnega vplivanja več težkih teles naposled nastane takšno gibanje, ki povzroči v celoti največji padec. Kajti kot vse možne stvari z enako pravico težijo k obstoju po zakonu realnosti, tako vsa težka telesa z enako pravico težijo k padanju po zakonu težnosti, in kot v tem zadnjem primeru nastane gibanje, ki vključuje kar največji padec težkih stvari, tako v prvem primeru nastane svet, ki omogoča največje proizvajanje možnih stvari. 7. In tako imamo zdaj fizično nujnost, ki izhaja iz metafizične: tudi če namreč svet ne bi bil metafizično nujen, tako da bi njegovo nasprotje vodilo v protislovje oziroma logično absurdnost, je vendarle fizično nujen ali dolo- čen, tako da bi njegovo nasprotje vodilo v nepopolnost oziroma moralno ab- surdnost. In kot je možnost načelo bistva, tako je popolnost oziroma stopnja bistva (po kateri obstaja največ hkrati možnih stvari) načelo bivanja. Zato je obenem jasno, kako je stvarnik sveta lahko svoboden, čeprav vse naredi na vnaprej določen način, saj deluje po načelu modrosti oziroma popolnosti. Neopredeljenost seveda izvira iz nevednosti, in kolikor bolj je kdo moder, to- liko bolj je opredeljen za najpopolnejše. 8. toda, boš rekel, ta primerjava nekega določujočega metafizičnega me- hanizma s fizičnim mehanizmom težkih teles je, čeprav se zdi prefinjena, vendarle napačna, saj težka telesa, ki delujejo v skladu s silo, zares obstaja- jo, možne stvari oziroma bistva pred bivanjem ali brez njega pa so navidezna ali izmišljena, torej v njih samih ne moremo najti nobenega razloga za ob- stoj. odgovarjam, da ne tista bistva ne tako imenovane večne resnice o njih niso izmišljeni, ampak obstajajo tako rekoč na nekem področju idej, namreč v Bogu samem, viru vsega bistva in bivanja ostalih stvari. Sámo bivanje de- janskega niza stvari dokazuje, da se ne sme zdeti, da smo to govorili v prazno. 86 Prevod Kristina tomc V tem nizu namreč ne najdemo razloga, kot smo pokazali zgoraj, ampak ga je treba poiskati v metafizičnih nujnostih oziroma večnih resnicah, bivajoče stvari pa ne morejo nastati drugače kot iz bivajočih stvari, na kar smo že prej opozorili, zato morajo večne resnice imeti bivanje v nekem absolutno ali me- tafizično nujnem subjektu, to je v Bogu, po katerem se tiste stvari, ki bi bile sicer navidezne, (rečeno barbarsko,5 a nazorno) realizirajo. 9. Zares opažamo, da se na svetu vse dogaja po zakonih večnih resnic, ne le geometrijskih, ampak tudi metafizičnih, se pravi, ne le v skladu s snovnimi nujnostmi, ampak tudi v skladu z oblikovnimi razlogi. In to je resnično ne le na splošno glede na razlog, ki smo ga ravno pojasnili, da svet raje obstaja kot ne in da raje obstaja na ta način kot drugače (razlog, ki ga zagotovo moramo iskati v težnji možnih stvari k obstoju), ampak tudi ko se spustimo k posa- meznim stvarem, vidimo, da imajo v vsej naravi na čudovit način svoje me- sto metafizični zakoni vzroka, moči in dejavnosti ter da imajo ti zakoni večjo moč kot povsem geometrijski zakoni snovi sami. to sem pri preučevanju za- konov gibanja v svoje veliko začudenje spoznal tako zagotovo, da sem bil na- posled prisiljen opustiti zakon geometrijskega sestavljanja sil, ki sem ga nek- daj kot mladenič, ko sem bil večji materialist, zagovarjal, kot sem obširneje razložil na drugem mestu.6 10. tako je torej poslednji razlog realnosti tako bistev kot bivanj v enem, ki mora biti seveda večje od sveta samega, nad in pred njim, saj imajo po njem realnost ne le obstoječe stvari, ki jih zaobjema svet, ampak tudi možne stvari. to eno pa zaradi medsebojne povezanosti vseh teh stvari lahko poiščemo le v enem izviru. očitno je, da se obstoječe stvari iz tega izvira neprestano izli- vajo, proizvajajo in so bile proizvedene, saj ni jasno, čemu bi iz sveta samega raje priteklo eno njegovo stanje kot drugo, raje včerajšnje kot današnje. Poleg tega je jasno, da Bog deluje ne le naravno, ampak tudi svobodno, da je v njem samem ne le učinkujoči vzrok, ampak tudi smoter stvari in da je on razlog ne le veličine ali moči v že narejenem vesoljnem stroju, ampak tudi dobrote ali modrosti pri izdelovanju tega stroja. 11. da ne bi kdo mislil, da smo tukaj zamešali moralno popolnost oziro- ma dobroto z metafizično popolnostjo oziroma veličino, in da ne bi prve za- nikal, potem ko je priznal drugo, je treba vedeti, da iz povedanega sledi ne samo to, da je svet najpopolnejši fizično ali – če ti je ljubše – metafizično ozi- roma da je bil ustvarjen tisti niz stvari, v katerem je dejansko zagotovljeno kar največ realnosti, ampak tudi to, da je ta svet moralno najpopolnejši, saj je moralna popolnost v primeru duš7 samih v resnici fizična popolnost. Zato je svet ne le največjega občudovanja vreden stroj, ampak je, kolikor je sestavljen iz duš, tudi najboljša država, v kateri so duše deležne kar največ sreče in vese- lja, v tem pa je njihova fizična popolnost. 5 Leibniz uporabi obliko realisentur. 6 V razpravi z naslovom Specimen dynamicum, ki je bila objavljena leta 1695. 7 Mentibus. 87Gottfried Wilhelm Leibniz, o temeljnem izvoru stvari 12. toda rekel boš, da mi na svetu izkušamo nasprotno, da se namreč naj- boljšim zelo pogosto godi najslabše, da ne le nedolžne zveri, ampak tudi ne- dolžne ljudi prizadenejo in pobijajo celo z mučenjem in, naposled, da se svet, zlasti če bi presojali upravljanje človeškega rodu, zdi prej neki zmeden kaos kot stvar, ki jo je uredila neka najvišja modrost. Priznam, da se tako zdi na prvi pogled, a če se v zadevo bolj poglobimo, moramo narediti nasproten sklep. Iz povedanih besed samih je a priori jasno, da je zagotovo dosežena največja možna popolnost vseh stvari, torej tudi duš. 13. Zares je nepravično soditi, ne da bi preučili celoten zakon, kot pravijo pravniki. Poznamo le majcen del večnosti, ki se razteza v neskončnost. Kako neznatna stvar je namreč spomin nekaj tisočletij, ki nam ga predaja zgodo- vina! In vendar na podlagi tako majhnega izkustva nepremišljeno sodimo o neizmernem in večnem. to je podobno, kot če bi ljudje, rojeni in vzgojeni v ječi ali – če ti je ljubše – v podzemnih sarmatskih rudnikih soli, mislili, da na svetu ni druge luči kot tista medla bakla, ki komaj zadošča, da vodi njiho- ve korake. Zazrimo se v prelepo sliko in zakrijmo vso razen majcenega delč- ka: tudi če bi si jo zelo natančno ogledal – še več, kolikor bolj od blizu jo boš gledal –, le kaj drugega se bo videlo na njej kot neka neurejena in naključna zmes barv, ki je daleč od umetnosti? toda ko boš odstranil pregrinjalo in po- gledal vso površino slike s primernega mesta, boš vendarle spoznal, da je av- tor umetnine to, kar se je zdelo brez premisleka razmazano po platnu, ustva- ril z največjo veščino. to, kar oči odkrivajo v slikarstvu, ušesa prepoznavajo v glasbi. odlični skladatelji zelo pogosto mešajo neubrane tone z ubranimi, da bi poslušalca vznemirili in tako rekoč zbodli ter da bi ta bil, zaskrbljen za- radi izida, toliko bolj vesel, ko bi se kmalu v celoti obnovil red. Prav tako kot se neznatnih nevarnosti ali prestanih nesreč veselimo zaradi samega občut- ka ali dokaza svoje moči ali sreče. Ali prav tako kot nas pri nastopu vrvohod- cev ali plesanju med meči (sauts perilleux) razveseljuje strah sam in kot sami otroke v smehu napol spustimo, kot da bi jih nameravali vreči. Podobno je opica Kristjana, danskega kralja, še kot dojenčka, zavitega v sveženj, odnesla na vrh strehe in ga med splošnim vznemirjenjem živega in zdravega vrnila v zibko, kot da bi se norčevala. Po enakem načelu je dolgočasno nenehno uživa- ti slaščice; primešati je treba ostre, kisle in celo grenke jedi, da bi vzpodbudile okus. Kdor ni okusil grenkega, si ni zaslužil sladkega in ga sploh ne bo cenil. Zakon radosti je ravno v tem, da užitek ne izvira iz enoličnosti, saj ta rodi na- veličanost in nas naredi otopele, ne vesele. 14. tega, kar smo rekli o delu – da je lahko en del neurejen, pa se v celoti vseeno ohrani harmonija –, ne smemo razumeti tako, kot da se delov ne bi nič upoštevalo ali kot da bi zadostovalo, da je ves svet popoln kot celota, tudi če bi bil človeški rod nesrečen, če ne bi bilo v univerzumu nobene skrbi za pravič- nost ali če se nas ne bi nič upoštevalo, kot menijo nekateri, ki napačno sodijo o celoti stvari. Kajti vedeti moramo, da kot je v najbolje urejeni državi poskr- bljeno za največje možno dobro posameznikov, tako tudi univerzum ne bi bil 88 Prevod Kristina tomc dovolj popoln, če se ne bi gledalo na posameznike, kolikor je to mogoče ob tem, da se ohrani splošna harmonija. Za to stvar ne bi mogli določiti nobene- ga boljšega merila, kot je zakon pravičnosti sam, ki veleva, naj vsakdo prejme del popolnosti univerzuma in lastne sreče glede na mero lastne vrline in svoje volje, katere želja je torej skupno dobro. S tem se dovršuje ravno to, kar ime- nujemo božja dobrotljivost in ljubezen, in samo v tem sta po sodbi modrih teologov tudi moč in vpliv krščanske vere. Ne smemo se čuditi, da se tolikšna pozornost v univerzumu posveča dušam, ker te v največji možni meri odse- vajo podobo najvišjega stvarnika in ker je njihov odnos do njega ne le tak, kot je odnos strojev do izdelovalca (kot pri vseh ostalih stvareh), ampak tudi tak, kakršen je odnos državljanov do vladarja. Poleg tega bodo duše trajale tako dolgo kot univerzum sam ter na neki način izražajo in v sebi samih združu- jejo celoto, tako da bi bilo mogoče reči, da so celoviti deli. 15. Glede trpljenja, zlasti trpljenja dobrih mož pa moramo biti trdno pre- pričani, da vodi v večje dobro teh mož. to je resnično ne le v teološkem smi- slu, ampak tudi v fizičnem, tako kot zrno, vrženo na tla, trpi, preden rodi sa- dove. Nasploh je mogoče reči, da je trpljenje, ko ga prestajamo, zlo, po učin- ku pa je dobro, saj je bližnjica do večje popolnosti. tako kot se v fiziki tiste tekočine, ki počasi zavrejo, tudi počasneje izboljšajo, tiste, v katerih je vrenje močnejše, pa se boljšajo hitreje, saj z večjo silo izločijo (neustrezne) dele. ob tem bi rekel: da stopiš korak nazaj, zato da bi z večjim zagonom skočil naprej (qu’on recule pour mieux sauter). Skleniti moramo, da so te misli torej ne le prijetne in tolažilne, ampak tudi popolnoma resnične. Nasploh menim, da ni nič resničnejše kot sreča in nič bolj osrečujoče in slajše kot resnica. 16. Prepoznati moramo tudi neko nenehno in povsem neomejeno napre- dovanje vsega univerzuma k višku obče lepote in popolnosti božanskih del, tako kot se univerzum nenehno približuje večji omikanosti.8 Podobno kot je zdaj velik del naše zemlje obdelan9 in bo vedno bolj obdelan. Čeprav je res, da včasih kakšno površino znova poraste gozd ali da je znova uničena in da pro- pade, moramo to vseeno razumeti tako, kot smo malo prej razložili trpljenje: da namreč to uničenje in propad sam pripomoreta, da dosežemo nekaj večje- ga, tako da imamo na neki način dobiček iz škode same. 17. Če bi kdo ugovarjal, češ da bi bil moral svet tako že zdavnaj postati raj, je odgovor na njegove besede pri roki: čeprav je že mnogo substanc dose- glo veliko popolnost, zaradi neskončne deljivosti kontinuuma v breznu stvari vendarle vedno ostajajo speči deli, ki jih je še treba zbuditi in pripeljati do ve- čjega in boljšega ter – z eno besedo – do boljše omikanosti. Zato se napredo- vanje nikoli ne konča. 8 Cultum. 9 Culturam recepit. Eseji in refleksije 90 Alojz Rebula Alojz Rebula Moj odnos do antike Moja ljubezen do antike se je začela z mojo ljubeznijo do grščine, seveda po zaslugi človeka, ki me je je učil. V Malem semenišču v Gorici me je – žal samo eno leto v četrti gimnaziji – učil profesor Jožko Bratuž, takrat raznarodoval- no preimenovan v Bertossi, brat slovenskega narodnega mučenca, glasbenika Lojzeta, umorjenega s fašističnim napojem po cerkvenem obredu v Podgori. Pouk Jožka Bratuža ni presegal slovnične ravni, konkretno morfologije, s posebno pozornostjo na akcentuacijo. A ta neoženjeni svetniški laik je to svoje delo opravljal, kot sem nakazal že marsikje v svojem literarnem spomi- njanju, z neizmernim pedagoškim erosom. tako na primer, da je menjavo pa- roksitonov in proparoksitonov v drugi deklinaciji dokazoval s telovadenjem nog ob katedru. V Malem semenišču v Vidmu, kamor se je semeniška gimna- zija zaradi po vojaštvu zasedene stavbe preselila, je mojo ljubezen do grščine razmahnil v ljubezen do antike profesor Giovanni Zanier, duhovnik, učenec znanih italijanskih klasičnih filologov na univerzi v Padovi (spominjam se, da je imenoval grecista Valgimiglia in latinista Marchesija, tega znanega tudi kot komunista in člana CK KPI). Giovanni Zanier ni bil toliko filolog kot estet, prefinjen estet romanskega tipa, odprt tudi drugim literaturam, od francoske (v zavodu je učil tudi fran- coščino, ki jo je bil študiral v Grenoblu) do ruske. ob tem profesorju si za- znal, kaj je čar lirike, kaj je vzvišenost čustva, kaj je na primer horacijeva po- ezija v svoji »mrzloti za večnost«, kakor je rekel. Nekoč, pred neko zavodsko proslavo, mi je naročil pesem v latinščini, ne spominjam se, ali v distihih ali v sapfični strofi. Nekoč na koncu leta mi je poklonil izdajo Vergilijevih Bukolik. Pozneje je postal ravnatelj neke državne gimnazije. Ko sem nekoč v Vidmu predaval o slovenski literaturi, me je počastil s svojo prisotnostjo med poslu- šalci. V pokoju je izdal knjigo o krajevni zgodovini. Po končani gimnaziji se mi je zamejcu, zapisanemu raznaroditvi, kot ju- tranje sonce prikazala edina možna univerza, ki me je zanimala, ljubljanska, česar tudi na zapisujem prvič. Kaj bom na slovenski univerzi študiral, glede 92 Alojz Rebula tega ni bilo v meni niti slutnje oklevanja: v poštev je prihajala edinole najuni- verzalnejša humanistična znanost, klasična filologija. da ta stolica na ljubljanski univerzi obstaja, sem bil izvedel že kako leto prej z vprašanjem, zastavljenim med Pismi bralcev tržaškega dnevnika il pi- ccolo. Niti konca pameti mi ni oplazilo vprašanje, koliko je bila tista študijska izbira v nastajajoči socialistični dobi smotrna. Pač pa se je tega vprašanja mo- ral zavedati profesor Milan Grošelj, ki mi je vpis na klasično filologijo odsve- toval, češ da z njo ne bom dobil službe. Neupoštevanje njegovega sicer dobro- namernega nasveta je ena preredkih stvari, na katere sem v svojem življenju ponosen. Med pričakovanjem predavanj sem v svoji sobici v Meksiki prevedel v verzih Evripidove Bakhe. V njegovem delu me je njihova vsebina najbolj pri- tegnila. Privoščil sem si drznost, da sem obiskal profesorja Sovreta in mu to povedal. Zelo verjetno sem velikega prevajalca našel sredi dela, zakaj srečanje je bilo suho, ni se zanimal zame, rekel je, da se utegnemo s prevodom pomu- diti na seminarju. Na prevod sem potem pozabil in ga tudi – verjetno vredne- ga izgube – izgubil. Z umirjenim, resnobnim, strogim profesorjem Grošljem sem šele spo- znal, kaj je klasična filologija. »Die klassische philologie hat auf ihren Banner die akribie geschrieben«, se spomnim njegovega citiranja njegovega profesorja Lunjaka, učenca, kakor je profesor občudujoče pripomnil, znamenitega nemškega filologa Ritschla, specialista za Plavta. Pri profesorju Grošlju sem se zavedel znanstvenosti – v njem si čutil kult do znanstvenega – in mednarodnosti klasične filologije: dve spoznanji, ki mi ju srednješolski študij v Italiji ni dal. Prvo delo, ki mi ga je dal v obdelavo, je bila že orumenela knjiga nekega nemškega strokovnjaka za homersko vprašanje, katerega imena se ne spomi- njam. Začetnika me je delo bolj potrlo kot pritegnilo. tudi za diplomsko delo – propercijev pesniški jezik – bi bil lahko dobil kaj primernejšega kot z mito- logijo obremenjenega elegika. toda profesor Grošelj je bil v osnovi filolog, z izrednim talentom za pojav besede in posebej sintakse. Vtis sem imel, da sem se pri njem za svoje uhajanje v literaturo rehabiliti- ral s kolokvijem iz historične gramatike latinščine. Proti koncu študija sem v italijanskem listu prebral razpis nagradnega natečaja za latinsko prozo. Morda je šlo za nekakšen Certamen Capitoli- num, ne spominjam se. tema: prispevek rima svetovni civilizaciji. Napi- sal sem sestavek in profesorja Grošlja vprašal, ne da bi mu črhnil, za kaj gre, če mi dovoli, da ga pretipkam na pisalni stroj iz kabineta. Privolil je s pripombo: »Samo da ne kaj protidržavnega.« Stvar sem poslal v Rim, ne da bi se potem sploh kaj zanimal za izid natečaja. Bilo je dejanje mlado- stne naivnosti, saj si ni bilo misliti, da bi v tistih dneh, politično razžarje- 93Moj odnos do antike nih prav v zvezi z usodo trsta, mogel tržaški Slovenec računati na karkoli iz Rima. Ko je bilo treba pozneje nostrificirati ljubljansko diplomo, sem mislil na- praviti to na rimski univerzi iz svoje stroke. oglasil sem se pri latinistu pro- fesorju Paratoreju. Že omemba, da sem Slovenec iz trsta, mu je zasenčila de- sničarsko dušo. tako sem raje šel delat tezo iz danteja, mojega najbolj obču- dovanega poeta, pri drugače dostopnem profesorju Maverju. ta jo je potem objavil v ricerche slavistiche. Pred koncem študija na namig profesorja Grošlja, ali bi hotel ostati na univerzi, nisem rekel ne, čeprav v meni ni bilo nikakršne akademske ambici- je, pa tudi ne velike znanstvene razpoložljivosti: že sem se predajal močnejše- mu čaru, kreativni literaturi. Čez čas pa mi je kratko rekel: »Za vas bo bolje, da greste v trst.« Politični ne od zgoraj me ni niti malo prizadel. Sicer pa mi politika ni bila zaupala niti ob vpisu na klasično filologijo. V seminarju se je znašla kolegica, bivša partizanka, poslana na klasično filologijo z nalogo, da kontrolira nevarnega zamejca zahodnih idej, pa se je po uri latinske inštruk- cije z mano prepisala na Univerzo v Zagreb, ker vsiljene vloge ni mogla prene- sti. tega meni ni povedala, povedala pa je pred smrtjo kolegici, moji znanki, in sem stvar v svojem – že objavljenem dnevniku – tudi zabeležil. K študiju filologije sem imel pridružen – pod B – tudi študij arheologije. Bila mi je seveda manj privlačna, čeprav zelo zanimiva. Ko sem se v nekem poletju udeleževal izkopavanja staroslovanskega grobišča na ptujskem gra- du pod vodstvom profesorja Korošca, sem istočasno pripravljal za profesorja Klemenca referat o ptujskih mitrejih. Na slovensko srednjo šolo v trstu sem šel rad. Slovenstvo v mestu je vsta- jalo od mrtvih in tudi slovenska kultura se je oživljala. Klasična filologija je bila sicer stroka moje ljubezni, a mi ni mogla biti usojena kot življenjska za- poslitev: za kaj takega je bilo v meni premalo znanstvene dispozicije. A kar je bilo zame pomembnejše – čedalje bolj me je privlačevala literatura, po kate- ri sem se oziral že kot študent filologije. Naj omenim na primer izposojanje Claudela v Francoskem inštitutu in branje ruskih klasikov. Poleg literature pa me je mikal tudi svet misli (Croce, Nietzsche, Camus, pozneje Maritain). Seveda sem bil odrezan od drage klasične filologije. Lahko sem ji sledil le od daleč. Nisem pa odklonil nekaterih prevodov, za katere sem bil naprošen (iz Plavta in Ajshila in Svetega pisma). Vendar se je moj stik z antiko osvežil, ko sem z nižje gimnazije prešel na klasični oddelek liceja Prešeren. Italijanski šolski program za klasični licej je obsegal dovolj široko področje, iz katerega je bilo mogoče izbirati ali avtorje (v grški liriki, dramatiki in filozofiji) ali od- lomke iz njih (iz nekaterih obveznih kakor homerja, herodota, Platona, Ci- cerona, tacita). Za maturante sem uvedel po en referat, ki naj bi ga pripravili in z njim nastopili, in sicer ali iz teme, ki so jo sami predlagali, ali iz druge, ki sem jo predložil sam. teme so najraje obravnavale odmeve antične literature v modernih literaturah. 94 Alojz Rebula odkar je začelo izhajati glasilo slovenskih klasičnih filologov keria, sem posamezne številke predstavljal v kulturni rubriki slovenskega tržaškega ra- dia. Glede antike v mojem literarnem delu se je s prijateljsko naklonjenostjo razgovoril princeps philologorum Slovenicorum Kajetan Gantar v zborniku ob moji osemdesetletnici. Sam bi rekel, da me je antika privlačila v celoti svoje pojavnosti, materi- alne, družbene in duhovne. Moja posebna pozornost je veljala na eni strani momentu sublimnega v antični literaturi, na drugi pa momentu vrhunsko miselnega, manj retoričnega. Če bi ta zanimanja hotel strniti v en sam izraz, bi morda rekel, da me je prvenstveno zanimalo »večno« v antiki, njena uzr- tost v dve takšni temeljni vrednoti, kakršni sta resnica in lepota. ocene 96 Valentin Kalan Aristotel. politika. Spremna beseda, komentar in prevod Matej hriber- šek. Zbirka Pravna obzorja 40. Lju- bljana: GV Založba, 2010. [775 str.] Pri Založbi Gospodarskega vestni- ka, ki jo vodi direktorica Vida šibe- nik in v znani zbirki Pravna obzorja, ki jo ureja akademik prof. dr. Mari- jan Pavčnik, je novembra 2010 izšlo Aristotelovo delo politika (Πολιτικά, politica, 1252-1342). delo je prevedel doc. dr. Matej hriberšek z oddelka za klasično filologijo. Izid te knjige v slovenščini je skoraj praznični dogodek za sloven- sko kulturo, kajti Aristotelova poli- tika, ki jo je E. Barker imenoval za »zadnjo besedo Grkov k politični znanosti«, pomeni vzpostavitev po- litične filozofije in politologije. Zato bi mogli reči, da bi ta knjiga mora- la biti prevedena vsaj že v letu slo- venske osamosvojitve 1991. politika ni edino Aristotelovo delo s podro- čja politične teorije. Ve se, da je Ari- stotel spodbudil sistematično zbira- nje ustav grških držav in sam napi- sal Ustavo atencev (Ἀθηναίων πολι- τεία). Poleg tega je politično deloval kot svetovalec makedonskega kralja Filipa II. Makedonskega in zanj pripravil spis pravni spori (Δικαιώ- ματα). Zato ni čudno, da ga je Filip II. poklical na dvor za vzgojitelja sina Aleksandra in makedonske aristo- kracije. Za Aleksandra Velikega je Aristotel napisal dve deli: o kralje- vini (Περὶ βασιλείας) in aleksander ali o kolonistih (Ἀλέξανδρος ἢ ὑπὲρ ἀποίκων), ki seveda nista ohranjeni. Slovenski prevod politike uva- ja obsežna in izčrpna prevajalčeva spremna beseda, v kateri je posebej koristen analitičen pregled vsebi- ne po poglavjih. Prav tako uvodo- ma prevajalec izpostavi nekaj težav pri prevajanju posameznih izrazov iz politične teorije, npr. vladavina (ἀρχή). delo je prevedeno zelo natančno in dobesedno. Prevod spremljajo šte- vilne opombe, izmed katerih neka- tere prinašajo prevajalske variante, druge pa so pojasnila, ki se nanaša- jo zlasti na politično onomastiko in opis oseb. Pri tem so bile prevajalcu v veliko pomoč izkušnje, ki si jih je pridobil pri prevajanju Plutarhovih življenjepisov. V slovensko besedi- lo so vključene številne grške besede in besedne zveze, ki olajšajo razume- vanje Aristotelovega besedila. V kla- sičnih filozofskih besedilih namreč obstajajo mnoga mesta, katerih vse- binske razsežnosti se pojasnijo šele z vpogledom v izvirnik. Če pravimo, da Aristotelova po- litika vzpostavlja politično teorijo ali politično filozofijo, smo seveda 98 Valentin Kalan dolžni pojasniti, kaj tvori struktu- ro te znanosti. Struktura neke zna- nosti se določa s tremi sestavina- mi: po področju, s splošnimi aksio- mi in z definicijami. Področje politi- ke je polis kot politična skupnost, ki se bistveno razlikuje od despotskega vladanja in od drugih oblik družbe- nosti, kot so družina, naselje ali ple- menska družbena ureditev. temelj- ne predpostavke politike so dobro, sreča, enakost, svoboda, zakon, do- bro življenje, udeležba pri odločanju in upravljanju, politični pluralizem. opredelitve se nanašajo na klasifi- kacijo ustav, določitev državljana, na oblikovanje vrline, na status lastnine in imetja, na opis posameznih delov države itd. Vse te tri komponente pa so nujno prepletene. Aristotel tako skuša zajeti pravo ureditev (διάθε- σις) neke države. Celotno delo obsega osem knjig. Principe politike podajajo prve tri knjige. Prva knjiga se začenja z do- ločitvijo države, polis kot »politične skupnosti«, nato pa obravnava eko- nomijo, tj. hišno gospodarstvo in su- ženjstvo, denarništvo, družino in družinske odnose, naselje in nasta- nek države. druga knjiga razpravlja o idealnih državah. Posebej obrav- nava Platonovo idealno državo in podvrže kritiki njegovo hipotezo o skupnosti žena in otrok in o skupno- sti lastnine. Podaja tudi oceno Falea- sove in hipodamove ustave. V tretji knjigi je pomembna zlasti obravnava naslednjih vprašanj: kaj/kdo je drža- vljan (πολίτης), kaj je država (πόλις) in kaj je politična suverenost. Bist- veno določilo državljana je udelež- ba pri odločanju in vladanju ali vsaj možnost udeležbe pri posvetovanju in odločanju. Bistveno za državo pa je, da je to sestavljena celota, katere identiteto določa ustava (πολιτεία). Sledi klasifikacija ustav, razpravlja- nje o pravičnosti in suverenosti ter zagovor kolektivnega presojanja kot edine možnosti zagotavljanja poli- tične t. i. »modrosti«. Naslednje tri knjige, politika 4, 5 in 6, govorijo o grških političnih sis- temih in njihovem delovanju. Mar- sikaj v njih spada v zgodovinopisje s poudarkom na politični ureditvi. V četrti knjigi, ki podaja klasifikacijo in pregled glavnih vrst ustav, se raz- prava spet začne z vprašanjem, kaj je politika in kaj so naloge politične te- orije. Ustavne ureditve so lahko pra- ve in dobre ali pa odstopanja in od- miki od pravičnih ureditev: prave so kraljevina, aristokracija in poli- teja (πολιτεία), odstopanja pa so ti- ranija, oligarhija in demokracija. V splošnem pa Aristotel obravnava pet ustav: oligarhija, demokracija, mo- narhija, aristokracija in politeja. Gle- de vsake ustave je več tipov ali vrst. Aristotelov ideal je politeja kot prava sestava ali »mešanica« (μῖξις) in po- vezava (σύνθεσις) demokracije in oli- garhije: tega pa ni lahko doseči. Ari- stotel je namreč zagovornik sredine kot najboljšega možnega v politiki. Za Aristotela je velika napaka neke ustave, če ljudstvo izključi iz politi- ke. V peti knjigi obravnava najrazlič- nejše vzroke nestalnosti in trajnosti in stabilnosti različnih ustav. Prese- nečenja ob hitrih spremembah ustav so posledica dejstva, da se politične spremembe pogosto dogajajo neopa- zno. Aristotel to duhovito ponazori 99Aristotel. politika s trošenjem denarja v primerih, ko z vrsto majhnih izdatkov potrošimo veliko. do napačnih presoj in napač- nih sklepov (paralogizmov) prihaja prav zato, ker so vzroki velikih spre- memb sprva neznatni in neopazni. – Aristotel seveda govori tudi o vzro- kih, ki ohranjajo neko državo. o vzrokih propadanja in ohra- njanja ustav je govor tudi v šesti knji- gi, ki se zaključi s prikazom uradov in funkcij (ἀρχαί), ki so nujni za delo- vanje polis. Gre za podrobno razpra- vo o javni upravi (politika 6.8), ki jo je prevajalec opremil z vrsto opomb. Med številnimi uradi ne manjka niti računski urad in med uradniki ne umanjkajo računovodje. Sedma in osma knjiga prinaša- ta Aristotelova predavanja o idealni državi s posebnim ozirom na vzgojo, izobraževanje in umetnosti. Sedma knjiga se začenja s postavitvijo sre- če kot telosa (cilja, smotra) polis in posameznika in z vzpostavitvijo raz- likovanja med praktično-političnim in filozofskim življenjem. Ker drža- ve ni brez ozemlja, Aristotel podaja geografske pogoje za idealno drža- vo (velikost ozemlja, morje, podne- bje). ob tem razpravlja tudi o vpli- vu podnebja in okolja na značaj lju- di in s tem državljank in državljanov. Nato razpravlja o primerni legi mes- ta in o ureditvi mesta. Urbanizem in arhitektura se pri njem ujemata s po- litično teorijo. dobre in srečne drža- ve pa ni mogoče doseči brez vzgoje mladine in izobraževanja državlja- nov. Razpravo o vzgoji Aristotel za- čenja z opisom družinskega življe- nja in tvega celo evgeniko družine. V osmi knjigi je opisan državni oziro- ma javni sistem izobraževanja, ki je nadaljevanje Platonove teorije vzgoje v Državi. teme osme knjige so: izo- braževanje v različnih starostnih stopnjah, prosti čas in igra, glasbena vzgoja, telesna vzgoja, običajni učni predmeti, ritmi in harmonije v glas- bi. osma knjiga je pomembna tudi za filozofijo glasbe. V spremni besedi dr. hriberšek obravnava tudi literarno zgradbo politike in Aristotelov stil. Razprava govori o poskusih sprememb zapo- redja knjig, ki pa niso prinesli pra- vih rezultatov. Zato prevajalec ohra- nja tradicionalno zaporedje. V zve- zi z Aristotelovim stilom se preva- jalec dotakne razlage, da so Aristo- telovi ezoterični spisi nekakšni pri- bližni zapiski za predavanja. taka ocena je nepotrebna in napačna. de- jansko je Aristotel v filozofijo zgolj uvedel prozni stil (ki se razlikuje od Platonovih dialogov). Filozofski spis se zdaj imenuje πραγματεία ali »razprava«: namreč razprava o dolo- čeni stvari (πρᾶγμα). to je monolo- ška razprava, ki je dober odraz nje- govega mišljenja pri delu. Aristotel ob posameznih vprašanjih pogosto upošteva splošna mnenja ali predpo- stavke posameznih filozofov, ne da bi pri tem izgubil izpred oči naravo (φύσις) stvari ali fenomena, o kate- rem govori. tako njegov način pisa- nja odseva njegovo filozofsko meto- do, ki je z ene strani doksografska, tj. aporetična in dialektična, z dru- ge strani pa analitična oziroma feno- menološka. Poleg zadev, ki spadajo v politič- no teorijo, pa Aristotelova politična filozofija obravnava tudi življenjski 100 Valentin Kalan pomen političnega udejstvovanja. temeljne teze politike so: – vsaka znanost in umetnost in vsa- ko dejanje si prizadeva za neko dobro; – cilj politike je skupno dobro, ki zagotavlja obstoj in neodvisnost neke skupnosti: zato je to dobro nekaj najbolj odločilnega; – politika je upravljanje države, ki vsem ljudem zagotavlja živeti, ži- veti skupaj in dobro živeti; – politika je najvišja znanost o člo- veških zadevah, ker odloča o odlo- čilnih stvareh in omogoča njihovo izvedbo po nekem načrtu: kar je arhitektura za gradbeništvo, to je politika za družbeno in »politično življenje« in se zato imenuje arhi- tektonska znanost. toda politika ni samo stvar zna- nja, temveč tudi stvar bivanja. Zato ob spremljanju Aristotelovih teo- retskih dosežkov ne smemo prezre- ti empirične razsežnosti Aristotelova politike. Polna je epizod iz zgodovi- ne posameznih držav (od Mileta do tarenta) ali iz osebne zgodovine po- litikov, npr. Pitaka z Lezbosa in So- lona, ki pomembno prispevajo k po- znavanju grške politične zgodovine. te zgodbe, pogosto anekdotične, po- nazarjajo kontingetnost političnega dogajanja, govorijo pa tudi o velikem pomenu politike. Poleg tega v politiki pogosto na- letimo na opažanja, trditve in izreke, ki pomenijo pravo »modrost« (σο- φία, φρόνησις) in mestoma spomi- njajo na predsokratike. Razpravo gr- ških utopistov o tem, kako prepreči- ti, da bi ljudje delali krivico, Aristo- tel komentira tako, da predlaga troj- no zdravilo: imetje za revne, zmer- nost za tiste, ki imajo preveč želja, in filozofijo za ostale (politika 2.7). ob vprašanju o spremembah zako- nov in ustave je mnenja, da ljudje ne iščejo podedovanega, temveč dobro. Gradnjo piramid (politika 5.11) šte- je za tiranski ukrep, volitve funkci- onarjev šteje za oligarhičen element, medtem ko je žreb pravi demokratič- ni postopek (4.9). Nekaj drugih pri- merov: vsaka razlika lahko povzro- či razhajanje; razlika med jezo in so- vraštvom je v tem, da je jeza pove- zana z bolečino, sovraštvo pa je brez bolečine; θυμός je moč, s katero lju- bimo (7.7); sreča je navzoča na mno- go načinov, zato je mnogo πόλεις; vodstvo je tu zaradi dobrobiti podre- jenih; počitek je zdravljenje bolečine. Zanimiv je tudi Aristotelov zagovor političnega pluralizma: utemeljuje ga na podlagi vrline in presodnosti, ki ju je v določeni meri deležen vsak posameznik (3.11). Aristotelova politika je za poli- tično teorijo podobnega pomena kot poetika za literarno teorijo ali orga- non za formalno logiko. V njej bo vsak bralec našel nekaj zase. Razmi- šljanje o politiki in politična presoja lahko po zaslugi tega prevoda dobita jasnejšo orientacijo. valentin kalan vpletel bom belo vijolico. antologija helenističnega epigrama. Prevedla, opombe in spremno študijo napisala Jelena Isak Kres. Knjižna zbirka Po- ezije/KUd Logos 13. Ljubljana: KUd Logos, 2009. [189 strani.] Že ko odpremo antologijo vpletel bom belo vijolico, v kateri mag. Jele- na Isak Kres predstavlja 124 epigra- mov štiriintridesetih abecedno raz- vrščenih avtorjev iz helenističnega obdobja grške književnosti, opazi- mo, da se uvršča med študioznejše izdaje v Logosovi zbirki Poezije, kar se za gradivo iz časa aleksandrijskih filologov tudi spodobi. Poleg tradici- onalne spremne študije na koncu – v tem primeru je naslovljena »heleni- stični literarni epigram« in dokaj iz- črpna, saj se razteza od 153. do 184. strani – smo namreč deležni tudi razmeroma dolgega »Predgovora« na samem začetku (11–16) in izčr- pnih opomb s tekstnokritičnimi va- riantami in konjekturami vred; tu je treba pohvaliti uredniško politiko, ki je tradicionalne Logosove konč- ne opombe nadomestila s sprotnimi, mnogo prikladnejšimi za bogato ko- mentirano besedilo. Medtem ko se spremna študi- ja poglablja v literarnozgodovinske probleme in domneve, ki jih odpi- ra epigramatična zvrst, in je v tem smislu nekoliko zahtevnejše bra- nje, ponuja »Predgovor« stvaren očrt osnovnih podatkov o tej zvrsti (nje- nega razvoja, značilnosti, zgodovi- ne starejših antologij), ki je primeren tudi za povsem laičnega bralca. Nič manj pozornosti pa ne posveti več- ni aporiji klasične filologije – slove- njenju grških imen, iz česar lahko že pred branjem samih prevodov zaslu- timo, da se je prevajalka lotila svo- jega dela z veliko skrbnostjo. Njena odločitev, da bo v glavnem ohranjala izvirni grški naglas, se pri besedilih, ki nikoli niso šla skozi medij latin- ščine, vsekakor zdi smiselna in ute- meljena. Večplastni naslov vpletel bom belo vijolico, ki ga lahko razumemo tudi kot metaforični opis zlaganja, »spletanja« različnih drobnejših pe- smi v celoto (v slogu »Poet tvoj nov Slovencem venec vije«), ni nastal po- sebej za slovensko antologijo heleni- stičnih epigramov, čeprav se ji zdi pisan na kožo. Gre za začetek epigra- ma, ki v Grški antologiji (anthologia Graeca – aG), znani tudi kot pala- tinska antologija, nosi oznako 5.147, njegov avtor pa je Meleager iz Gadar v današnji Jordaniji, ki je v 1. stoletju pr. Kr. sestavil zbirko svojih ter tu- jih epigramov z naslovom venec oz. Stéphanos – najstarejšo znano an- tologijo grškega epigrama, ki je bila eden od treh glavnih virov za orja- ško Grško antologijo. Ker pesem aG 102 Nada Grošelj 5.147 tako z motiviko kot s prevodom osvetljuje nekatere glavne značilno- sti helenističnega epigrama in njego- vega prevajanja pod roko Jelene Isak Kres, jo lahko navedemo v izvir- niku in prevodu: Πλέξω λευκόιον, πλέξω δ' ἁπαλὴν ἅμα μύρτοις / νάρκισσον, πλέξω καὶ τὰ γελῶντα κρίνα, / πλέξω καὶ κρόκον ἡδύν· ἐπιπλέξω δ' ὑάκινθον / πορφυρέην, πλέξω καὶ φιλέραστα ῥόδα, / ὡς ἂν ἐπὶ κροτάφοις μυροβοστρύχου Ἡλιοδώρας / εὐπλόκαμον χαίτην ἀνθοβολῇ στέφανος. »Vpletel bom belo vijolico, vpletel bom nežno nar- ciso, / vpletel bom mirto in z njo li- lijo, ki se smejí, / vpletel bom ljubki žafran in pripletel škrlat hijacinte, / zraven še vrtnice, te rože zaljubljenih src; / venček bo heliodorine lepe, opojno dišeče / kodre okoli sencà s cvetjem bogato posul.« (95) ta epigram je v mnogočem zna- čilen predstavnik svoje zvrsti. Po ob- segu je droben (šestvrstičen), spisan pa v elegičnem distihu, najpogostejši epigramatični metrični obliki. V na- števanju cvetlic, zvečine opremljenih z ukrasnimi pridevki, se kaže značil- ni helenistični »razmah katalogizi- ranja« (»helenistični epigram« 180), sicer nakazan že v najstarejši grški poeziji. In naposled je tu še možnost večpomenskosti, intelektualna draž, ki so jo stari morda doživljali inten- zivneje kot današnji bralci (prim. »helenistični epigram« 184): če je Meleager v uvodni pesmi k vencu (aG 4.1) povezoval pesnike iz svojega »cvetobera« s cvetlicami in drugimi rastlinami, se je bralec skoraj zago- tovo moral spomniti na to in dopu- stiti možnost, da utegnejo biti cvetli- ce iz gornjega epigrama metafore za pesmice v heliodorino hvalo. V prevodu pesmi aG 5.147 pa se po drugi strani pokaže nekaj temelj- nih značilnosti prevajalkinega pri- stopa. dosledno se je odločala za po- ustvarjanje izvirne metrike (pač v obliki, prirejeni zakonitostim sloven- skega jezika), zato so zložena v neo- porečnih elegičnih distihih vsa slo- venska besedila z izjemo hegesipove- ga epigrama aG 6.266, kjer se daktil- ski heksameter tako v izvirniku kot v prevodu izmenjuje z jambskim tri- metrom (v slovenščini hiperkatalek- tičnim). opazna je skrb za pomen- ske odtenke – ponovitve in variacije; kjer zapiše avtor πλέξω, tudi preva- jalka ponavlja glagol »vpletel bom«, edinkrat, ko se pojavi ἐπιπλέξω (v 3. vrstici), pa še sama vnese drugo, malce daljšo sestavljenko: πλέξω καὶ κρόκον ἡδύν· ἐπιπλέξω δ' ὑάκινθον / πορφυρέην; »vpletel bom ljubki ža- fran in pripletel škrlat hijacinte«. V prevodu omenjenega odlomka sicer ni poustvarjen izvirni verzni prestop (ὑάκινθον / πορφυρέην), pač pa je to pesniško sredstvo odslikano pri več drugih odlomkih, denimo pri 5. in 6. verzu Erikijevega nagrobnega nago- vora Sofoklu (aG 7.36): ὡς ἄν τοι ῥείῃ μὲν ἀεὶ γάνος Ἀτθίδι δέλτῳ / κηρός; »Naj ti na atiške tablice vedno prite- ka sijoči / vosek!« (63) V zvezi s po- ustvarjanjem besednorednih značil- nosti izvirnika lahko opozorimo vsaj še na Pozejdipov epigram aG 5.186, kjer se pentametra tako v grščini kot v slovenščini skleneta z isto besedo: Μή με δόκει πιθανῶς ἀπατᾶν δα- κρύοισι, Φιλαινί. / oἶδα· φιλεῖς γὰρ ὅλως οὐδένα μεῖζον ἐμοῦ, / τοῦτον 103Vpletel bom belo vijolico ὅσον παρ’ ἐμοὶ κέκλισαι χρόνον· εἰ δ’ ἕτερός σε / εἶχε, φιλεῖν ἂν ἔφης μεῖζον ἐκεῖνον ἐμοῦ. »Ne, Filajnís, ne boš s prepričljivim me jokom za- vedla, / vem, da ti od vseh mene naj- rajši imaš / – dokler ob meni ležiš, a če z drugim bila bi, bi mirno / rekla, da njega še bolj rada kot mene imaš.« (129) Celo glede glasovnega ujemanja lahko ugotavljamo, da se v nekaterih – seveda ne vseh – prevodih pojavi notranja asonanca natanko v istem pentametru kot v izvirniku, tako de- nimo v sklepu Anitinega epigrama aG 6.123: ἄγγελλ' ἀνορέαν Κρητὸς Ἐχεκρατίδα; »pričaj, kako je možat Ehekratídes Krečan«. (27) Eden zani- mivejših primerov je Antifanov na- pad na »gramatike«, aG 11.322, kjer najdemo namesto običajnejše no- tranje asonance glasovno ujemanje med koncema dveh pentametrov: ... πικροὶ καὶ ξηροὶ Καλλιμάχου πρόκυ- νες, / ποιητῶν λῶβαι, παισὶ σκότος ἀρχομένοισιν, / ἔρροιτ’, εὐφώνων λαθροδάκναι κόριες; »... pusto, pe- dantno gorjé, bedni Kalimaha psi, / mrak ste za dečke, ki komaj začenja- jo, smrt za poete, / proč, uši, ki nažró vse, kar prijetno zveni.« (31) Kakor so že take nadrobnosti pomembne pri ocenjevanju priza- devnosti, vložene v prevod, in ka- kor natihem krepijo ali slabijo splo- šni vtis, pa pri oceni neizogibno sto- pi v ospredje vprašanje: kako deluje slovensko besedilo kot celota? In v kolikšni meri poustvari vtis, ki ga je epigram – vsaj reprezentančni pri- merek, kakršni so zajeti v pričujoči izbor – napravil na antičnega bral- ca? Če najprej spregovori advoca- tus diaboli: kot se pri metrično stro- go zamejeni poeziji rado dogaja, tudi v teh prevodih od časa do časa pade ikt na kako besedo, ki je v slovenšči- ni izrazito nepoudarjena; v že na- vedenem epigramu aG 5.147 bi bil tak primer »ki« v prevodu 2. vrstice: »[V]pletel bom mirto in z njo lilijo, ki se smejí«, ali v Alkajevem epigra- mu aG 16.196 začetni »in« v prevodu 3. vrstice »in zasnoval tvoj obraz ves umazan« (25); prevod tu besednore- dno sicer povsem sledi izvirniku (καὶ πιναρὰν ὄψιν τεκτήνατο), toda ker slovenščina metrično dolžino nado- mešča s poudarkom, bi bil ta – vsaj pri »šolsko« skandirajočem branju – na nepričakovanem mestu. Posledica metrične sheme je tudi mestoma pri- siljen besedni red, predvsem pri pen- tametrih, ki so za slovenščino mno- go manj prikladni od heksametrov. Primer je 2. vrstica teodoridove pe- smice aG 6.155, kjer so klitike raztre- sene po slogovno zelo zaznamovanih mestih: »Iste starosti lasje so in de- ček Krobíl, ki si strigel / štiri jih leta je star pevcu Apolonu v čast.« (147) toliko s strani hudičevega advokata. In kaj bi rekel advocatus Dei? Kljub mestoma nenaravnemu besednemu redu – morda pa včasih celo zaradi njega – delujejo epigrami v prevodu kot skrbno zgrajene struk- turice, majhni svetovi zase ali »v mi- krokozmično bistvo in zaokroženo celoto skrčen[i] izbor[i] najnujnejše- ga sporočila«, kot pravi prevajalka v spremni besedi (177). K vtisu minuci- oznega piljenja pripomorejo občasne redke, pesniške besede, ki ustvarjajo slogovno izbranost: »brežna« kleč v 104 Nada Grošelj Alkajevem epigramu aG 7.1 (21), »go- rohodec« kot vzdevek za Pana v dru- gem delcu istega pesnika – aG 16.226 (25) – ali »pretanjšana« preja v An- tipatrovem epigramu aG 6.174 (39), če navedemo zgolj peščico. toda po potrebi se zrcalita v prevodih tudi neposrednost in pogovornost neka- terih izvirnikov (denimo Filodemo- vega dvogovora aG 5.46) in namer- na iluzija s pomočjo zaimkov, kot sta »takle« in »tole«, da je epigram še vedno napis, ki se nanaša na ne- kaj fizično prisotnega. Vsaka pesmi- ca zase kljub kratkosti naslika plasti- čen prizor, ki v marsikateri z zamol- kom ali nedorečenostjo namigne na kompleksen svet v ozadju z lastnimi zakonitostmi. Seveda bi lahko re- kli, da je tak vtis v prvi vrsti zaslu- ga avtorja in ne prevajalca, toda pri drobni zvrsti, kakršna je epigram, je manevrskega prostora tako malo, da šteje vsaka besedica. Prav preva- jalski pretanjšanosti Jelene Isak Kres torej lahko pripišemo dejstvo, da na- pravijo izbrani helenistični epigrami na bralca podoben vtis kot kip dekli- ce na naslovnici: košček lepote, po- topljen v svoj lastni svet. nada Grošelj Gian Biagio Conte. Zgodovina la- tinske književnosti. od začetkov do padca rimskega cesarstva. Prevod dr. Barbara Zlobec del Vecchio, Nadia Marincic Maniacco, Nadja Rebec, Lidia Rupel Concina, Neva Zaghet in Sonia Zupancich. Predgovor Mar- ko Marinčič. Ljubljana: Modrijan, 2010. [880 str.] Lani je pri založbi Modrijan izšla težko pričakovana Zgodovina latin- ske književnosti. od začetkov do pad- ca rimskega cesarstva, ki jo je skupaj s sodelavci napisal italijanski latinist Gian Biagio Conte.1 Slovenci smo tako končno dobili kvaliteten in te- meljit pregled latinske književnosti. obsežna knjiga je rezultat zahtevne- ga prevajalskega projekta gimnazij- skih profesoric iz zamejstva. Zuna- 1 Gian B. Conte. Letteratura latina: manua- le storico dalle origini alla fine dell’ impero romano (Firence: Monnier, 1987; 2002, 2005). njost krasi podoba freske iz pompej- ske Vile misterijev in tudi ko knjigo odpremo, nas oprema in oblikovanje ne razočarata. Pisave različnih veli- kosti in oblik prispevajo k večji pre- glednosti, temu so namenjene tudi zgoščene in jedrnate vsebinske ozna- ke, ki na levi strani spremljajo celot- no besedilo. tudi če iščemo posa- mezen podatek, se v knjigi ni težko znajti, zato jo lahko uporabljamo kot enciklopedijo oz. slovar. Prav tako je treba pohvaliti skrbno redakcijo in temeljite korekture, saj napak prak- tično ni. Kot pove podnaslov, Zgodovi- na latinske književnosti zajema zelo obsežno časovno obdobje: od prvih zapisov v 7. stol. pr. n. št. in rojstva latinskega leposlovja v 3. stol. pr. n. št. do Bede Veličastnega (672–735) in začetkov nacionalnih književnosti v srednjem veku. S tega vidika se Con- tejevo delo sklada z Zgodovino rim- ske književnosti Michaela von Albre- chta2, ki ima s Contejem tudi sicer veliko skupnega, medtem ko se osta- li pregledi latinske književnosti po- gosto končajo že z 2. stol. n. št.3 Knjiga se začne s kratkim, a za- nimivim predgovorom dr. Marka Marinčiča, ki osvetli pomen dela za slovenski prostor in predstavi av- 2 Michael von Albrecht, Geschichte der römi- schen Literatur von andronicus bis Boëthi- us, mit Berücksichtigung ihrer Bedeutung für die neuzeit, 2 zvezka (Bern: A. Francke, 1992). 3 Prim. npr. E. J. Kenney in W. V. Clausen, ur., The Cambridge History of Classical Li- terature, 2. zvezek: Latin Literature (Cam- bridge: CUP, 1982); Stephen harrison, ur., a Companion to Latin Literature, Blackwell Companions to the Ancient World (ox- ford: Blackwell, 2005). 106 Kristina tomc torja. Contejeva Zgodovina latinske književnosti vsebuje pet delov, ki si sledijo po kronološkem zaporedju: prvi del, ki sta ga prevedli Lidia Ru- pel Concina in dr. Barbara Zlobec del Vecchio, obravnava zgodnjo in srednjo republikansko dobo, drugi del, ki sta ga prevedli Nadia Marin- cic Maniacco in dr. Barbara Zlobec del Vecchio, je posvečen pozni repu- blikanski (Cezarjevi) dobi (78–44 pr. n. št.), tretji del je prevedla Nadja Re- bec in je namenjen avgustejski dobi (43 pr. n. št.–17 n. št.), Neva Zaghet je prevedla četrti del, ki se ukvarja z obdobjem zgodnjega cesarstva (do l. 193), v petem delu, ki ga je preve- dla Sonia Zupancich, pa je razdelana doba poznega cesarstva. Sledijo zelo uporabni dodatki, ki jih je preve- dla dr. Barbara Zlobec del Vecchio. Po zadnjem delu knjige bodo verje- tno veliko posegali predvsem laični bralci in dijaki ali študentje. od dveh krajših slovarjev prvi obravnava ges- la s področja politike, družbe in ide- ologije, drugi pa izraze iz retorike, metrike in literarne teorije. tu lah- ko npr. izvemo, kdo je bil homo no- vus, kako so izgledali politični boji v Rimu, kakšna je razlika med pojmo- ma urbanitas in rusticitas, kaj pome- ni izraz bustrofedon, kaj je pretericija in kako se je uporabljal trohej. Kra- tek pregled grških književnikov pri- naša čez 200 gesel o grških piscih in njihovih delih, poudarjen pa je zlasti njihov pomen za rimsko literaturo. obseg gesel nekoliko niha; presene- tljivo malo prostora je npr. odmerje- nega Platonu, več kot enkrat manj kot Aleksisu iz turijev in več kot trikrat manj kot Aristotelu. Najdaljše geslo je kalimah. Za slovarji se na devetin- štiridestih straneh razprostirajo zgo- dovinske preglednice, ki bodo zago- tovo dobrodošel pedagoški in orien- tacijski pripomoček. od 8. stol. pr. n. št. do konca 3. stol. n. št. lahko vzpo- redno sledimo dogodkom iz rimske kulture, rimske zgodovine ter grške zgodovine in kulture, od 4. do 8. stol. n. št. pa stolpca z grško zgodovino in kulturo ni več, saj v tem času Grčija za Rim ni bila več tako pomembna. Knjiga se zaključi z zelo uporabnim kazalom osebnih imen, ki sta ga ure- dili dr. Barbara Zlobec del Vecchio in Živa Borak.4 Contejev prikaz latinske lite- rature na prvi pogled deluje precej konservativno. Kronološka razpo- reditev narekuje, da se skozi kaza- lo v naslovih poglavij pojavljajo po- samezni avtorji, zvrsti in obdobja. Pri obravnavi piscev se Conte drži ustaljene sheme: v uvodu na krat- ko predstavi avtorjevo življenje in dela, sledi podrobnejša obravnava posameznih del, recepcija v kasnej- šem času (pod manj ustreznim na- slovom vpliv, kot je prevedena itali- janska Fortuna) in bibliografija. V to trdno formulo so zajeti vsi pomemb- ni podatki, ki jih pričakujemo od tovrstnega preglednega dela. Ven- dar Conteju uspe preseči suhoparno faktografijo, saj se avtorjev in njiho- vih del loteva z metodologijo, ki se je oblikovala skozi poglobljen štu- dij sodobne literarne teorije v odno- 4 Pregled vsebine je dosegljiv na spletni stra- ni založbe Modrijan: http://www.modrijan. si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/ Knjige/antika/Zgodovina-latinske-knjizev- nosti. 107Gian Biagio Conte. Zgodovina latinske književnosti su do latinske literature in tradicio- nalnih filoloških pristopov. Avtorjev ne ločuje na kanonične in obrobne, veliko prostora nameni tudi tistim, ki ne pišejo leposlovja (npr. slovni- čarjem in pravnikom), njegova ‘od- prtost’ in demokratičnost sta očitni že iz pozornosti, ki sta je deležna po- zna antika in začetek srednjega veka. Pri življenjepisih vedno navede vire, iz katerih črpa podatke, besedila in pisce pa predstavi v kulturnem, poli- tičnem in socialnem kontekstu, tako da si bralec lahko ustvari celostno podobo časa, v katerem je nastalo posamezno delo. Conte tudi v Zgo- dovini latinske književnosti vztrajno raziskuje napetost med pričakova- nji in presenečenji. tradicija ustvar- ja pričakovanja, izbira zvrsti določa sklop pravil, ki jim mora ustrezati posamezno besedilo, če hoče zado- stiti predvidevanjem svojih bralcev, hkrati pa vnaprej predpisana forma dopušča številna presenečenja, pra- vila so samo podlaga za izvirne spre- membe. Latinska literatura je že v samem izvoru v dialogu z grško, že v izhodišču je receptivna. Kot je za- pisal v uvodnem eseju k angleškemu prevodu svoje Letteratura latina,5 Conte literarno zgodovino razume kot zgodovino literarnih kodifikacij in njihovih transformacij, literatura je zanj sistem, ki se neprestano raz- vija in kjer variable niso pomembne nič manj od konstant. omenjeni esej z naslovom Literarna zgodovina in 5 Gian B. Conte, Latin Literature: a History, prev. Joseph B. Solodow, pregledala don Fowler in Glenn W. Most (Baltimore in London: Johns hopkins University Press, 1994). zgodovinopisje zelo jasno in jedrnato predstavi Contejev pogled na litera- turo in njegove smernice pri pisanju Zgodovine latinske književnosti, zato je škoda, da ga nimamo tudi v slo- venskem prevodu. tudi pri recepciji in bibliografiji je očitno, da so se prevajalke drža- le italijanskega izvirnika. Glenn W. Most je za angleško izdajo na novo napisal odlomke o recepciji, ki jih je precej razširil, saj je poleg odmeva pri italijanskih avtorjih, ki prevla- duje v izvirniku, dodal še recepci- jo v drugih tradicijah. Mostovi pri- spevki so odlično napisani, uravno- teženo in poglobljeno osvetlijo neiz- meren potencial latinske literature in njen izjemen pomen v kasnejših obdobjih, medtem ko izvirnik nago- varja predvsem italijanske bralce oz. tiste, ki jih zanima recepcija v Itali- ji. Barbara Zlobec del Vecchio, ki se je lotila zamudnega pregleda bibli- ografije v vseh poglavjih slovenske- ga prevoda, je vključila tudi prevo- de in razprave v slovenščini in tako delo približala slovenskim bralcem, izhodiščna bibliografija pa je ostala enaka kot v izvirniku, zato se precej razlikuje od tiste v angleškem prevo- du, ki jo je spisal don Fowler. V slo- venski izdaji je tako dosti večji delež del v italijanščini, seznami so pre- cej krajši in tudi par let starejši, po drugi strani pa bolj ustrezajo vsebi- ni posameznih poglavij, saj v angle- škem prevodu mestoma prihaja do precejšnega razhajanja med biblio- grafijo in besedilom o določenem avtorju. Če potrebujemo obsežnej- šo bibliografijo, moramo poseči po von Albrechtovi Zgodovini rimske 108 Kristina tomc književnosti6 ali po Latinski literatu- ri, ki je izšla kot drugi del The Cam- bridge History of Classical Literatu- re, za novejšo bibliografijo k dvaj- setim latinskim piscem je poskrbel tudi Stephen harrison,7 najboljše pa so seveda specializirane bibliografije za posamezne avtorje. Kako velik korak je s prevodom Contejeve Zgodovine latinske knji- ževnosti naredila slovenska klasična filologija, je najbolj očitno, če pomi- slimo na edino primerljivo delo, ki nam je bilo v slovenščini dosegljivo že prej. Zgodovina latinske književ- nosti Benedetta Riposatija,8 ki jo je leta 1983 po dvanajsti izdaji italijan- skega izvirnika prevedel drago But- kovič, je v primerjavi s Contejem za- nimiva le kot kurioziteta. še bolj od kopičenja podatkov nas odbijeta pri- stop do literature, ki je za današnji čas razumljivo zastarel, in nabuhel slog, povsem neustrezen za pregle- dno delo, ki naj bi se trudilo poda- ti čim bolj nepristransko sliko. Vrh vsega je bila ta knjiga pravzaprav do- segljiva le tistim, ki so se ponjo od- pravili čez mejo, saj je tako kot iz- virnik izšla v Italiji pri založbi dante Alighieri. Ni presenetljivo, da je na itali- janskih tleh nastala velika množica preglednih del o latinski književno- sti, vendar nobeno ni doseglo takšne mednarodne prepoznavnosti kot Contejeva Zgodovina latinske knji- ževnosti in redki italijanski filologi se lahko pohvalijo s takšnim ugle- 6 Gl. op. 2. 7 Gl. op. 3. 8 Benedetto Riposati, Storia della letteratura latina (Rim: dante Alighieri, 1965). dom, kot ga uživa njen avtor. Gian Biagio Conte, rojen l. 1941, je pouče- val na univerzah v Sieni in Pisi, kot gostujoči profesor pa tudi na oxfor- du, Cambridgeu, Princetonu, Ber- kleyu in Stanfordu. od leta 2001 je profesor latinske književnosti na Scuola normale Superiore v Pisi, kjer je tudi sam študiral; izpopolnjeval se je še v Münchnu in Parizu. Je sou- stanovitelj in urednik revije Materi- ali e Discussioni per l'analisi dei testi classici, v kateri je objavil veliko svo- jih prispevkov iz tekočih raziskav. Med njegova najpomembnejša dela sodijo razprave o Vergiliju, Lukre- ciju, elegiji, Pliniju starejšem, Petro- niju, o intertekstualnosti, pesniškem spominu in literarnih zvrsteh. Napi- sal je tudi latinski slovar in slovnico ter več antologij latinske književno- sti. Leta 2009 je pri založbi teubner izšla njegova kritična izdaja Vergili- jeve eneide, s sodelavci v Pisi pa pri- pravlja podobno izdajo Georgik. tudi Zgodovina latinske književ- nosti je nastala kot skupinski projekt, saj so sodelovali še Alessandro Bar- chiesi, Emanuele Narducci, Giovan- ni Polara, Giuliano Ranucci in Gian- piero Rosati. da je bilo avtorjev za- res več, lahko vidimo iz vsebinskih razlik med posameznimi poglavji; poglavje o horaciju je npr. napisano v povsem drugem duhu kot poglavje o Vergiliju. V slovenskem prevodu je nekaj nihanj tudi zaradi večjega šte- vila prevajalskih peres, kljub temu pa je delo dosti bolj enotno kot npr. Kenneyeva in Clausenova ali har- risonova knjiga,9 kjer gre za očitno 9 Gl. op. 3. 109Gian Biagio Conte. Zgodovina latinske književnosti zbirko različnih pisav. da je Conte dobro premišljena izbira za temelj- no delo o latinski literaturi v sloven- skem jeziku, zagotavlja tudi njego- va dostopnost, saj izkušnje potrjuje- jo, da ga lahko brez težav uporabljajo tudi tisti, ki jim latinska književnost (še) ni posebno domača. tematsko zastavljena dela,10 ki so v zadnjem času zelo priljubljena, bi težko dose- gla tako širok krog bralcev. 10 Poleg harrisonove knjige, ki je deloma or- ganizirana tematsko, prim. še Literature in the roman World: a new perspective, ur. oliver taplin (oxford: oUP, 2000); Susan- na Morton Braund, Latin Literature, Classi- cal Foundations (London/New York: Rout- ledge, 2002). Contejeva Zgodovina latinske književnosti bo nedvomno postala nepogrešljiva za vse, ki jih zanima antična ali poznejša latinska knji- ževnost, njena recepcija in vloga v kulturno zgodovinskem kontekstu. Upajmo, da bo spodbudila tudi željo po branju besedil, ki jih v slovenšči- ni že imamo, in potrebo po prevodu tistih, ki še čakajo na svoj čas. kristina tomc 110 Kristina tomc Jerneja Kavčič. novogrška slovnica. Ljubljana: Znanstvena založba Filo- zofske fakultete, 2010. [174 str.] novogrška slovnica je prvi učbenik za poučevanje novogrškega jezika na oddelku za klasično filologijo Fi- lozofske fakultete v Ljubljani, pisan v slovenskem jeziku. Je razširjena oblika internega gradiva oddelka za klasično filologijo z naslovom Uvod v oblikoslovje in skladnjo nove gršči- ne, ki ga je v prvotni obliki zasnoval prof. dr. Matjaž Babič in se je na od- delku uporabljalo od sredine devet- desetih let dalje. novogrška slovnica je nastala v času avtoričinega biva- nja na Atenski univerzi v Grčiji, ko je bila štipendistka Sklada Aleksandra S. onasisa. Zgleduje se po nekaterih tujih priročnikih in po še vedno te- meljnem delu Mala novogrška slov- nica Manolisa triantafyllidisa.1 Nam 1 Μανόλης Τριανταφυλλίδης, Μικρή Νεοελ- ληνική Γραμματική, 2. izd. (Solun: ινστιτού- το Νεοελληνικών Σπουδών, 1966). najdostopnejši in hkrati eden prvih prevodov tega dela je srbski (prevodi so nastajali zlasti od sredine devet- desetih let prejšnjega stoletja dalje).2 Slovnica obsega tri dele; uvodni del obravnava novogrško pisavo in izgovarjavo, drugi del zajema obli- koslovje novogrškega jezika in tretji del njegovo skladnjo. Slovnica je si- cer pisana s sinhronega vidika in to- rej ne zahteva predznanja stare gr- ščine, a zlasti v oblikoslovnem delu navaja številne starogrške vzpore- dnice. Poznavanje stare grščine torej ni nujno, a je bralcu v pomoč, saj je razumevanje oblik in pravil novogr- škega jezika s predznanjem stare gr- ščine lažje; v nasprotnem primeru se moramo slovničnih pravil učiti na pamet, s tem pa se izgubi tista vme- sna stopnja, diahroni vidik, ki vsem, ki obvladajo slovnico starogrškega jezika, učenje nove grščine neizmer- no poenostavi. tako v oblikoslov- nem delu avtorica pri posameznih sklanjatvah pojasni, kateri starogr- ški vzorec nadaljujejo oziroma poe- nostavitev katere starogrške sklanja- tve so. ta pojasnila so večinoma za- jeta v enem samem stavku, ki s staro grščino seznanjenemu uporabniku več kot zadošča in ustrezno zapolni vmesno stopnjo med obema časov- nima stopnjama jezika, hkrati pa ni moteče in ne povzroča preglavic tis- temu, ki se novogrškega jezika uči brez predznanja stare grščine. V oblikoslovnem delu je prika- zana ureditev samostalniških in pri- 2 Manolis trijandafilidis, Mala novogrčka gramatika, prev. Zoran Mutić (tesaloni- ka: Institut za novogrčke studije; Fondacija Manolisa trijandafilidisa, 1995). 112 Živa Borak devniških sklanjatev; vsak vzorec je ponazorjen s preglednico in številni- mi primeri. Vsi primeri so opremlje- ni s slovenskimi prevodi. ob posa- meznih sklanjatvenih vzorcih so po- leg tega navedena naglasna pravila in odkloni od njih. Sledijo poglav- ja o prislovih, zaimkih in števnikih. obravnava glagola je razdeljena na dva večja dela, in sicer na poglavje o spregatvi glagolskih oblik, tvorjenih iz nedovršne osnove, in na poglavje o oblikah, tvorjenih iz dovršne osnove. V uvodu k tem poglavjem avtorica na kratko navede bistvene spremem- be, do katerih je prišlo na prehodu iz stare v novo grščino, npr. izginotje starogrškega medija, konjunktiva in optativa, spremembe pri starogrških skrčenih glagolih, spremembe, ki so jih doživeli glagoli starogrške atemat- ne spregatve. V poglavjih o dovršniku in iz njega izpeljanih glagolskih oblikah avtorica izpostavi problematiko ter- minologije. Zlasti v teh poglavjih je znanje stare grščine nadvse koristno. Pravila za tvorbo dovršnika oziroma dovršne osnove in za glasovne spre- membe, do katerih pri tem prihaja, namreč izhajajo iz pravil za tvorbo starogrškega šibkega sigmatnega ao- rista. Poudarjena je razlika med upo- rabo različic zlasti tretje osebe mno- žine v pogovorni in knjižni grščini. Poglavja o glagolu se končajo z depo- nentniki in preglednico pogostejših nepravilnih glagolov. drugi del slovnice obravnava skladnjo. Uvajata ga poglavje o rabi določnega člena in poglavje o rabi sklonov, obe opremljeni z nazornimi primeri in slovenskimi prevodi ter s primerjavo med slovensko in novo- grško rabo – tako zlasti pri dajalni- ku, ki ga nova grščina nima; nave- deni so tudi primeri za rabo sklonov v pogovorni grščini. Sledijo poglav- ja o rabi pridevnika, prislova, pre- dlogov in predložnih zvez, zaimkov in glagolskih oblik; tu je poudarek na primerjavi rabe dovršnih in ne- dovršnih oblik v slovenščini in novi grščini. S slovenščino avtorica pri- merja tudi rabo aktivnih in pasivnih oblik v novi grščini. Raba glagolskih oblik se zaključi z deležjem in dele- žnikom. V poglavjih o stavku najdemo rabo nikalnih, povednih, želelnih vprašalnih stavkov, izražanje zapo- vedi in prepovedi ter besedni red v novi grščini. Slovnica se sklene s poglavji o zloženem stavku, prired- ju in podredju. Prav na koncu sto- ji preglednica slovničnih izrazov, ki se po tradiciji uporabljajo v sta- rogrških in novogrških slovnicah, ter njihovih ustreznic v pričujočem delu. Če slovnica v prvem delu daje vtis, da predvideva znanje stare gr- ščine, pa v drugem, torej skladenj- skem delu, staro grščino naravnost prezre. Zaznamki o vzporednicah s staro grščino so tako v oblikoslov- nem delu bolj pomagala za tiste, ki imajo predznanje stare grščine, v skladenjskem delu pa vzporednic med staro in novo grščino ni, a jih zato nadomestijo (morda bolj upo- rabne) primerjave med slovenšči- no in novo grščino. V skladenjskem delu avtorica upošteva tako knjižni kot pogovorni jezik, kar ima veliko uporabno vrednost. Poleg te uporab- 113Jerneja Kavčič: novogorška slovnica ne vrednosti pa delo odlikuje tudi dosledna slovenska terminologija. Novogrška slovnica je tako dobro- došel priročnik za vse, ki se učijo no- vogrškega jezika, ne glede na to, ali znajo tudi staro grščino. živa Borak 114 Živa Borak Latinščina v gimnaziji 116 Neža Vilhelm Neža Vilhelm dum docent, discunt UVodNA MISEL Vsak učitelj naj bi stremel k nenehnemu izpopolnjevanju po strokovni in pe- dagoški plati. Pozornost naj bi posvečal ne le temu, kaj predava, ampak tudi načinu, kako bo snov podajal. tako naj bi bil izziv sodobnega učitelja iskanje novih metod poučevanja ter novih načinov dela z dijaki. Pri tem mu je lah- ko v veliko pomoč šola, ki naj bi se zavezala k spremembam, k posodabljanju pouka in k izobraževanju na področju pedagogike in didaktike. oporo mora učitelj najti najprej v vodstvu šole, ki lahko kvalitetno pripomore k uvajanju novosti z logistiko. Brez podpore kolegov, ki bistveno pripomorejo k izvedbi sprememb, bi bilo uvajanje novosti v pouk praktično nemogoče. Seveda pa je najpomembnejša učiteljeva težnja k novostim, radovednost in občutljivost do dijakov. ta igra ključno vlogo pri odločanju o tem, komu bomo ponudili do- ločeno novost in v kolikšni meri. Z novostmi se srečujemo učitelji že pri delu v razredu. delo z računalni- kom, internet in interaktivne table so danes skoraj nepogrešljivi pripomočki za pouk, ki naj bi snov približal dijakom. Način razmišljanja v današnji druž- bi narekuje spremembe tudi v samih kurikulih. Profesorji moramo iskati po- vezave z ostalimi predmeti ter na ta način učiti dijake povezovanja na ravni snovi in uporabe znanja enega predmeta pri drugem. Nujno je tudi razvijanje temeljnih kompetenc, ki jih mora osvojiti uspešen mlad intelektualec.1 tako so se razvile številne kvalitetne medpredmetne povezave, med katerimi je ve- čina izvedena timsko. dijake je potrebno aktivirati z različnimi projektnimi dnevi in medpredmetnimi ekskurzijami ter jih obenem naučiti, kako se učiti določenega predmeta. Zato jih moramo seznanjati z različnimi učnimi stra- 1 Kompetence so navedene in opisane na navedeni povezavi: http://www.europarl.europa.eu/si- des/getdoc.do?pubRef=-//EP//NoNSGML+tA+P6-tA-2006-0365+0+doC+PdF+V0//SL (da- tum obiska 26. 4. 2011). 118 Neža Vilhelm tegijami. Pri vsem tem pa morajo biti dijaki vzpodbujani k prevzemanju od- govornosti do svojega znanja in uspeha ter odgovornosti do sošolcev in tudi do profesorjev. Pričujoči članek se bo osredotočil na primere projektnega pristopa ter medpredmetnega in timskega poučevanja, ki jih pri pouku latinskega jezi- ka in književnosti uvajamo in izvajamo na Gimnaziji Novo mesto. Projektni pristop, ki bo predstavljen na tem mestu, je mogoče kvalitetno prenesti tudi na ekskurzije. Vendar naj bo načrtovanje in izvedba ekskurzij ter učenje uče- nja tema drugih razprav. S prikazi primerov želi članek podpreti stališča, ki so jih izrazili oddelek za klasično filologijo Filozofske fakultete UL, društvo za antične in humanis- tične študije Slovenije, Predmetna razvojna komisija za klasične jezike, dr- žavna predmetna komisija za splošno maturo za latinščino in državna pred- metna komisija za splošno maturo za grščino o novi Beli knjigi.2 tako sloven- ska kot evropska zgodovina in kultura sta tesno povezani z latinsko tradicijo, zato mora biti latinščina kot osrednji predmet klasične gimnazije tesneje vpet v načrte humanističnih predmetov. S tega vidika je zelo smiseln predlog, da bi ure, namenjene izbirnim predmetom, dodelili nekaterim predmetom, ki bi tako lahko dosegli potrebno število ur za uvrstitev med maturitetne predme- te. Zamisel, da bi šole dobile več svobode pri oblikovanju lastnih profilov, je vredna vse podpore. PoSodABLJANJE KURIKULA Nad spremljanjem in posodabljanjem kurikulov bdi Zavod RS za šolstvo. Na podlagi analiz obstoječih učnih načrtov, spremljanja pouka, izsledkov med- narodnih raziskav, izsledkov Zavodovih projektov in izhodišč prenove gim- nazijskega programa so bile postavljene Smernice spremljanja in posodablja- nja učnih načrtov, ki jih pripravlja državna komisija za spremljanje in poso- dabljanje učnih načrtov in katalogov znanj. te smernice so dopolnilo smernic iz leta 1996. Gre za naslednja priporočila:3 – avtonomija učitelja in šole – jasna vodilna ideja predmeta – učnociljni in procesno-razvojni model – odprtost in izbirnost – kompetenčnost učencev / dijakov – kakovost in vrsta znanja 2 Gl.: http://www.belaknjiga2011.si/. 3 Priporočila so povzeta po: Amalija Žakelj, »Kurikul kot proces in razvoj: načela in cilji posodab- ljanja kurikula«, v: kurikul kot proces in razvoj: zbornik prispevkov posveta, Postojna 17.–19. 1. 2007 (Ljubljana, 2007), 8–17, zlasti 10–11. 119dum docent, discunt – razvojno spremljanje učenčevih dosežkov in razvoj metakognitivnih spo- sobnosti – povezovanje predmetov in disciplin oz. integrativni kurikul Pri posodabljanju je potrebno slediti naslednjim ciljem:4 – strukturiranje učne vsebine je odvisno od specifike in značilnosti predmet- nih področij – posodobitve na ravni vsebin – posodobitve na ravni ciljev – posodobitve na ravni pričakovanih dosežkov – posodobitve na ravni povezovanja predmetov in disciplin – posodobitve na ravni kroskurikularnih tem – posodobitve na ravni metakognitivnih sposobnosti – posodobitve na ravni didaktičnih poročil Pri posodabljanju izvedbenega kurikula je največja želja doseči večjo flek- sibilnost učnega procesa, globalni pristop učenja in poučevanja, ki spodbuja celostno učenje in poučevanje ter kompetenčnost dijakov. oPREdELItEV PoJMoV5 Medpredmetne povezave se odvijajo na linearni ravni in izhajajo iz predme- tov, ki v medsebojnih povezavah iščejo višjo kakovost doseganja predmetnih ciljev. Gre za strnitev pravil o učinkovitih interakcijah med predmeti v sistem kurikularnih povezav, ki ima lastne enote in zakonitosti, s katerimi omogoča učinkovito funkcioniranje nadsistema. timsko poučevanje je tip poučevanja, kjer dva ali več učiteljev skupno načrtuje, izvaja ali vrednoti učni proces v isti skupini dijakov ter spremlja in ugotavlja doseganje učnih ciljev. Naše povezave so bile večpredmetne, inter- disciplinarne in horizontalne. to pomeni, da se je povezalo več predmetov is- tega letnika v enem razredu. avtentična naloga je naloga, ki je usmerjena v dijaka in mu zastavlja zanj pomembna vprašanja ter ga spodbuja k samostojnemu delu in kritičnemu mišljenju. MEdPREdMEtNo IN tIMSKo PoUČEVANJE NA GIMNAZIJI NoVo MESto V šolskem letu 2009 / 2010 je bilo na Gimnaziji Novo mesto izvedenih precej medpredmetnih povezav; vse so bile izvedene timsko. Izvedena sta bila tudi 4 Prav tam, 11–13. 5 Prim. Zora Rutar Ilc, Katja Pavlič škerjanc, Medpredmetne povezave (Ljubljana, 2010), 25–27. 120 Neža Vilhelm projekta, podprta s strani Zavoda RS za šolstvo, ki sta se ukvarjala s posodab- ljanjem gimnazij. Prvi se je ukvarjal s posodabljanjem splošne gimnazije, drugi pa s posodabljanjem klasične gimnazije. Prvi, namenjen t. i. splošni gim- naziji, se je ukvarjal s timskim poučevanjem. drugi, namenjen klasični gim- naziji, pa s timskim, oz. bolje projektnim dnevom, ter z avtentičnimi nalo- gami. Poleg tega pa je bil vzpostavljen natančen nadzor nad načrtovanjem in izpeljavo medpredmetnih povezav. Latinščina se je tesneje povezovala s slovenščino. V vseh prvih letnikih je bilo izvedenih 10 ur medpredmetnega in timskega poučevanja; predmeta sta se povezala pri naslednjih temah: – homer in antična epika – antično gledališče (Sofokles in Ajshil) – antična lirika (Katul, horacij, Sapfo, Anakreont) V okviru projekta Posodabljanje klasične gimnazije je bil izveden projekt, ki je odgovarjal na vprašanje, kako lahko s pomočjo avtentičnega pristopa po- vežemo latinščino z ostalimi predmeti. Za izhodiščno besedilo je bila izbrana Vergilijeva eneida; dijaki so spoznavali Vergilijevo življenje in dela ter nadalje- vanje bukolične motivike skozi stoletja (slovenščina), podrobneje so se ukvar- jali z eneido (slovenščina), pregledali so pomembnejše dogodke za časa Vergi- lijevega življenja (zgodovina), prebrali odlomke v originalu, jih prevedli in spo- znali značilnosti jezika ter metrike (latinščina), se srečali z narcistično motnjo (psihologija), spoznali glavne filozofske tokove (filozofija) in ugotovili, kje v sli- karstvu naletimo na motiviko iz Vergilijevih del (zgodovina umetnosti). Kla- sični dan je bil zaključen s predstavitvami in povzetkom dela v skupinah. ob evalvaciji obeh projektov so si dijaki želeli več takšnih projektov, saj so novi, nenavadni in zanimivi. Všeč jim je bilo, da lahko eno snov spoznajo z več vidikov. Pohvalili so dejstvo, da eno snov, ki bi se sicer pojavljala pri več predmetih, obravnavajo naenkrat in se tako manj dolgočasijo. Pri sami orga- nizaciji projekta pa so profesorji opozorili na več pomanjkljivosti: – termin za izvedbo projekta bi bilo treba izbrati bolj premišljeno; – potrebno bi bilo večje vključevanje dijakov in profesorjev v samo organiza- cijo dela; – koordinator projekta naj nima svoje delavnice. Izkušnje, pridobljene v preteklem šolskem letu, so bile upoštevane pri le- tošnjih projektih povezovanja latinščine z drugimi predmeti. PRoJEKtNI PRIStoP6 Projektni pristop vključuje zasnovo uresničevanja zamisli in oblikovanje specifičnega modela (projekt), ki predstavlja določeno zaporedje dogodkov 6 Goran Atlagič et al., projektno delo, gradivo za učitelje (Ljubljana, 2006), dostopno tudi na: http://www.cpi.si/files/cpi/userfiles/Publikacije/Projektno_delo.pdf (datum obiska 27. 4. 2011). 121dum docent, discunt in aktivnosti, usmerjenih v doseganje zastavljenega cilja v času in prostoru. Vsak projekt je enkratna in časovno omejena organizacijska tvorba, ki ima svoj začetek in konec, ko so doseženi zastavljeni cilji. Projektni pristop opredeljujejo naslednje značilnosti: – tematsko problemski pristop; – konkretnost tematike z usmerjenostjo na življenjske razmere; – ciljno usmerjena in načrtovana aktivnost, ki jo izvajajo dijaki; – cilji so skupni vsem udeležencem projekta, postavljanje ciljev predvideva načrtovanje trajanja projekta, opredelitev števila udeležencev, kraja in pro- stora ter aktivnosti; – upoštevanje interesov, potreb in sposobnosti učencev; – kooperativnost; – odprtost: učna vsebina se ne sme omejevati na en sam vir znanja oz. en predmet; zaradi poudarka na izkustvenem učenju proces ne more potekati samo v učilnicah; projektno delo se ne omejuje zgolj na 45-minutne šolske ure; viri znanja ne smejo biti omejeni samo na predpisane šolske učbeni- ke; – poudarek na izkustvenem učenju za dosego določenih vzgojno-izobraže- valnih ciljev; v tem pogledu se projektno delo tudi bistveno razlikuje od projektov, ki potekajo v vsakodnevnem življenju. VLoGA UČItELJA PRI PRoJEKtNEM dELU Uspešen potek aktivnega učenja pri projektnem delu omogoča spremenjena vloga učitelja, pa tudi učenca. Učiteljeva naloga je doseči čim večjo sklad- nost med družbeno vzgojno-izobraževalno nalogo, individualnimi poseb- nostmi učencev ter njihovimi interesi in zmožnostmi. Zastavljene cilje pro- jektnega dela (katalog znanja) je mogoče uresničiti le z medpredmetnim povezovanjem; v okviru enega predmeta je to nemogoče. delo pri projek- tnem delu poteka po etapah. Učitelji izbirajo različne metode dela in upora- bljajo različne učne aktivnosti. Izbira metod in njihova uporaba sta odvis- ni od profesionalnih znanj in spretnosti učitelja, od njegovih osebnostnih značilnosti, stila vodenja in tudi od števila in sodelovanja vodij (individu- alno ali timsko vodenje). Za projektno delo je frontalna oblika dela manj primerna, zato je s strani učitelja potrebna vnaprejšnja priprava literature, navodil in drugih oblik dela (skupinska, v parih ...) ter koordiniranje celot- nega dela. Učitelj odpira in osvetljuje dogajanje, skupini ne vsiljuje osebne- ga mnenja, temveč spodbuja ideje. Pripravljen se je prilagajati novim oko- liščinam, v delo učencev ne posega po nepotrebnem, ne skuša nadzorovati dogajanja. Med pomembne osebnostne značilnosti učitelja projektnega dela sodijo: zaupanje, odprtost, doslednost, optimizem, izžarevanje energije, sa- mospoštovanje. 122 Neža Vilhelm Pri projektnem delu je priporočljiva uporaba različnih aktivnih metod in oblik dela (npr. skupinska učna oblika, sodelovalno učenje, strukturirane na- loge, snežena kepa…). KLASIČNI dNEVI7 1. Prvi klasični dan: Vergilij Uvodna pojasnila V šolskem letu 2009 / 10 je zavod RS za šolstvo izvajal pilotne projekte po- sodabljanja gimnazij. V okviru tega projekta je na Gimnaziji Novo mesto potekal projekt posodabljanja klasične gimnazije. organiziran je bil pro- jektni dan, za katerega se je ustalilo poimenovanje klasični dan. Namenjen je namreč samo dijakom klasične gimnazije. Zastavljeno je bilo raziskoval- no vprašanje, kako s pomočjo projektnega pristopa uporabiti antična bese- dila pri različnih predmetih. Namen projekta je prikazati uporabo antič- nega besedila pri predmetih, ki niso latinščina, prikazati njegove prednosti in opozoriti na slabosti in spodrsljaje pri izvajanju tega projekta. dokazati smo želeli, da ob skrbnem načrtovanju projektni pristop deluje. V začetku naslednjega šolskega leta je bil izveden še en tak dan z drugačno vsebino, kjer smo želeli pridobljene izkušnje še nadgraditi in potek čim bolj avtoma- tizirati. načrtovanje Prvi klasični dan smo namenili dijakom drugega letnika klasične gimnazije. Antično književnost in zgodovino dijaki sicer obravnavajo že v prvem letni- ku, a zaradi nekoliko boljšega znanja latinščine smo se odločili za drugi let- nik. ta projektni dan je bil namenjen Vergiliju, njegovemu času, literarnemu in filozofskemu ozadju. dijaki so bili že predhodno razdeljeni v sedem skupin po predmetih. Vsaka skupina je imela svojega mentorja in zadolžitve. tako so pri eni sku- pini slovenščine spoznavali Vergilijevo življenje in njegove sodobnike, pov- zeli eneido ter narisali Enejevo pot na zemljevid. druga skupina slovenšči- ne je spoznavala Georgike in Bukolike ter se ukvarjala z bukolično poezijo v kasnejših obdobjih svetovne in slovenske literature. Skupina pri zgodovini je morala obnoviti zgodovino prvega stoletja pred našim štetjem. Skupina 7 Gradiva za dodatne aktivnosti bodo na voljo v spletni učilnici, ki je dostopna na: http://sku- pnost.sio.si/. 123dum docent, discunt pri filozofiji se je spopadala s filozofskimi šolami v antiki ter ugotavljala, kje in kaj se je učil Vergilij ter kako se to odraža v njegovih delih. Psihologi so se navezali na cesarja Avgusta ter razmišljali o demagogiji in narcisih… Zgodovina umetnosti pa je ugotavljala, ali je mogoče na odmeve literar- nega dela naleteti tudi v likovni umetnosti in v kakšnem smislu to velja za Vergilija. izvedba dijaki so se razdelili v skupine glede na svoje interese. Po uvodnih pojasnilih in po seznanitvijo s časovnico so odšli z mentorji v svoje razrede, kjer so na različne načine skušali najti odgovore na zastavljena vprašanja. Pripraviti so morali tudi poročila. ta so najprej predstavili sošolcem, nato pa še vsem pre- ostalim dijakom prvih letnikov, ki pri pouku poslušajo na klasičnem dnevu obravnavano učno snov. evalvacija dijaki so menili, da je bila tema za klasični dan izbrana primerno, v prihod- nje pa si želijo pri izbiri teme več besede. Veseli so bili vprašanja, s čim bi se želeli ukvarjati na prihodnjih klasičnih dnevih. Na ta način se počutijo bolj vključene v pouk in v proces načrtovanja tovrstnih projektov. Menili so, da so učitelji dobro pripravljeni in da med seboj dobro sodelujejo, ter izrazili za- dovoljstvo nad spoznanjem, da je snovi mogoče medsebojno povezovati ter določeno snov poslušati enkrat, jo povezati z drugimi predmeti in jo na ta način osmisliti. Profesorji smo menili, da je treba datum za klasični dan izbrati bolj premišljeno. tema se nam je zdela smiselna in privlačna. Ker dijaki dru- gega letnika klasičnih gimnazij še ne poslušajo zgodovine umetnosti, bi se zdelo smotrno, da se skupina, ki se odloči za ta predmet, predhodno ne- kajkrat sestane in si osmisli pojme, potrebne za kvalitetno delo na samem klasičnem dnevu. Kljub temu, da v programu drugega letnika ni niti psi- hologije in filozofije, se tej tematiki posvečeni skupini s podobnimi težava- mi nista srečevali, saj so bile izbrane teme dovolj splošne, da so jim dijaki lahko sledili brez vnaprejšnje razlage. Strinjali smo se, da so takšni dnevi naporni in zahtevajo natančno načrtovanje, a da je tudi učinkovitost vi- soka. dijaki so aktivni in snov dobro osvojijo. Predlagali pa smo tudi, naj vodja klasičnega dne ne vodi svoje delavnice; pomembneje je, da se na sa- mem dnevu ukvarja z organizacijo in tehničnimi podrobnostmi. Snov, ki je potrebna za razumevanje in kvalitetno delo na klasičnem dnevu, naj obravnava prej. 124 Neža Vilhelm 2. drugi klasični dan: Ajshil8 V gimnazijskem učnem načrtu za pouk slovenščine Ajshilovih peržanov ni. Izmed del antične dramatike dijaki v okviru domačega branja preberejo So- foklejevo antigono ali kralja ojdipa, medtem ko Ajshil ni naveden niti med izbirnimi besedili.9 Učni načrt za pouk zgodovine v klasičnih gimnazijah po drugi strani predvideva tudi obravnavo Perzijcev in kot izhodiščni besedili predlaga herodota in tukidida, teh povezav pa ne predvideva učni načrt za splošne gimnazije. Pri pouku latinščine se dijaki seznanijo z latinskimi dra- matiki (s Plavtom, terencijem, Seneko). Medpredmetno povezavo je smiselno pripraviti v prvem letniku klasične gimnazije, kjer so nekatere povezave predvidene že v učnih načrtih. Pri načr- tovanju smo upoštevali tudi to, da mora dijak klasične gimnazije dobiti širši vpogled v antično kulturo in civilizacijo; prav tako mora biti sposoben pove- zovanja posameznih vsebin znotraj predmeta in med sorodnimi predmeti. Pred pričetkom načrtovanja smo morali razmisliti o konkretnih ciljih, ki jih želimo uresničiti pri posameznih predmetih: a) pri slovenščini dijaki: – spoznajo tri velike grške dramatike; – spoznajo značilnosti Sofoklejevega in Ajshilovega pisanja; – lahko primerjajo deli dveh grških dramatikov na več ravneh; b) pri zgodovini: – spoznajo dramatikov pogled na druga ljudstva; – primerjajo Ajshilov pogled na tuja ljudstva s herodotovim; c) pri latinščini: – spoznajo grške vzore za rimsko (in evropsko) dramo; – ponovijo primerjavo med posameznimi avtorji; – spoznajo mite, iz katerih so črpali antični avtorji. tEMELJNE ZNAČILNoStI oZ. PRIdoBItVE tER ZAhtEVE oZ. oMEJItVE INtEGR AtIVNEGA KURIKULA 10 Vsaka povezava mora najprej skozi sito smiselnosti. Ugotoviti je treba: 1. Dosegljivost cilja na predmetni ravni. Cilji na predmetni ravni so zapisani v učnih načrtih in v maturitetnem katalogu za posamezne predmete. Vse cilje smo vključili v projekt v obliki, ki je omogočala dosego cilja. Vsak cilj smo tako lahko uresničili. 8 Primer je bil predstavljen na drugem Grošljevem simpoziju 16. oktobra 2010 v Kamniku. 9 Vsi učni načrti so objavljeni na spletni strani http://portal.mss.edus.si/msswww/programi2005/ programi/gimnazija/ucni_nacrti.htm. 10 Rutar Ilc, Pavlič škerjanc, Medpredmetne povezave, 30-33. 125dum docent, discunt 2. kakovost učnih rezultatov na predmetni ravni. S pomočjo preverjanja med samim procesom (spraševanje, kvizi) so pro- fesorice med potekom poučevanja ves čas spremljale učne rezultate. dijaki so že k pouku pristopili bolj motivirani in bolje pripravljeni za delo. Zato tudi ni presenetljivo, da so bili učni rezultati dijakov boljši. 3. prenosljivost ciljev in rezultatov v druge učne situacije, v druge oddelke, na druge učitelje. Prvič smo podobno medpredmetno povezavo izvedli v preteklem šol- skem letu. Potek in izkušnje smo prenesli na novi projekt in tako dokazali prenosljivost ciljev in rezultatov na druge oddelke. Nato je potrebno ugotoviti ustreznost povezav: 1. v kolikšni meri povezave razvijajo trajno razumevanje in znanje? Povezava je zaradi aktivne udeležbe dijakov in timskega dela v razredu prisilila dijake k večji aktivnosti ter posledično k dolgotrajnejšemu znanju. Manjše skupine so omogočale bolj individualen pristop in s tem možnost, da razjasnimo morebitna vprašanja. 2. koliko je učni cilj kurikularne povezave pomemben znotraj stroke / di- scipline? Želeli smo razvijati delo z besedili in bralno strategijo. oboje je zelo po- membno za vse tri sodelujoče predmete. dijaki so morali poleg tega pripraviti govorne nastope s pomočjo računalniške tehnologije. Na ta način smo razvi- jali kompetenco nastopanja v maternem jeziku in kompetenco računalniške pismenosti. Razvijanje teh dveh kompetenc ni pomembno samo za predmete, ki sodelujejo v tej povezavi, ampak za celoten nabor gimnazijskih predmetov, kompetence pa bodo dijakom v pomoč tudi v času študija. 3. kolikšna je zahtevnost projekta? Projekt je bil v svoji prvi izvedbi zelo zahteven predvsem zaradi neiz- kušenosti, saj se nismo zavedali vsega, čemur bi bilo treba posvetiti pozor- nost. toda ob upoštevanju izkušenj preteklega leta je bila organizacija v drugo lažja. Pri drugi izvedbi je bilo hkrati lažje zastaviti problemsko nalo- go, preko katere se je izvedel projekt. tudi določanje predmetnih in višjih ciljev ter določitev poti za njihovo uresničevanje je šla sodelujočim profe- soricam bolje od rok. še najtežji del je bilo prepričevanje kolegov v smisel- nost povezav. tovrstni projekti so tehnično precej zahtevni. Projekt zahteva veliko učilnico z več računalniki, ki imajo povezavo z internetom. Zagato smo reši- li profesorji, in sicer tako, da smo priskrbeli svoje računalnike. Zato je vsaka skupina imela na voljo po en računalnik. Potreben je s projektorjem in belo tablo povezan računalnik ter učilnica, ki je na razpolago skozi celo dopoldne. Za nas je bil projekt razmeroma nezahteven, saj je bil datumsko že vnaprej znan. Vse učilnice so opremljene z računalnikom, projektorjem in belo tablo, vsak učitelj pa ima šolski prenosnik. tehnična plat projekta tako ni predstav- ljala posebne ovire. 126 Neža Vilhelm 4. koliko je učni cilj avtentičen in s tem relevanten za dijaka? koliko mo- žnosti daje za dijakovo aktivno udeležbo? Z gledališčem se srečujejo dijaki v času svojega šolanja na gimnaziji, zato je zanje relevantno poznavanje zgodovine gledališča od antike dalje. Vsepov- sod potrebujejo razvite bralne kompetence, uporabljajo IKt in pripravljajo govorne nastope. Ker so skupine majhne, je vsakemu dijaku omogočeno ak- tivno udejstvovanje in izpolnjevanje njegovih nalog. ob samem začetku je treba premisliti tudi naslednja vprašanja: 1. ali so povezave res smiselne? ali vsi sodelujoči predmeti z njimi uresniču- jejo svoje predmetne cilje bolje, kot bi jih dosegli brez sodelovanja? Povezave morajo biti smiselne. Zdi se nam pomembno, da vsi učitelji pri- dobijo za svoj predmet relevantna spoznanja, saj le tako lahko uvidijo smi- selnost povezav in vloženega truda. Ravno zato, ker je količina dela v začet ni fazi precejšnja, je cilje posameznih predmetov pametno osmisliti s cilji dru- gih predmetov – ali drugače, znanje svojega predmeta podkrepiti z znanjem drugih predmetov in tako dijaku pomagati, da si ustvari celovitejšo sliko. tako denimo pri latinščini potrebujemo napotke za delo z viri, pri čemer nam pomaga zgodovina. S pomočjo slovenščine smo lahko izvedli primerja- vo in analizo Sofoklovih in Ajshilovih del. Latinščina je zgodovino obogatila s pogledom na gledališke festivale v antiki in z natančnejšim pregledom po- mena teh festivalov v vsakdanjem življenju, k pouku slovenščine pa je dodala širši pregled na književnost in dramatiko v Grčiji. 2. ali so obravnavani primeri za dijaka res zanimivi in pomembni? tak način obravnave je za dijake zanimiv zato, ker je nov, drugačen. omogočeno jim je, da na drugačen način kot ponavadi sodelujejo med sabo in s profesorjem. Pomembno je tudi, da se podobna snov več šolskih predme- tov obravnava naenkrat in se te predmete poveže; ker se v nasprotnem prime- ru snov obravnava ločeno, dijaki določene vsebine slišijo večkrat in se ob tem dolgočasijo. Snov je hkrati dovolj zanimiva in aktualna: dijaki spoznavajo gledališče v antiki in vlogo antičnega gledališča primerjajo z vlogo današnje- ga. Spoznavajo pogled Grkov na druge narode in njihove poglede primerjajo s sodobnimi pogledi. Aktualnost in privlačnost tematike opredelimo v pred- hodni anketi, ki dijakom ponudi nekaj možnih tem projekta. Na ta način jim je dana možnost soodločanja pri projektu, to pa jim hkrati nalaga odgovor- nost za sprejete odločitve. 3. ali z njimi pri dijaki spodbuja razvoj kritičnega mišljenja in zmožnost problemske obravnave? Vse naloge zahtevajo od dijaka aktivno udeležbo in mu zastavljajo pro- blemske naloge (primerjave del, analiza besedil, izpisovanje relevantnih po- datkov, primerjava le-teh s podatki drugih avtorjev, vrednotenje). 4. je uporabljena ustrezna raven strokovnega jezika posameznih predme- tov oz. disciplin? 127dum docent, discunt Pri posameznih predmetih je bila uporabljena snovi primerna termino- logija, ki je bila razložena sproti. 5. So prisotni vsi elementi procesa, vključno z refleksijo in evalvacijo? Pri načrtovanju in izvedbi so bili upoštevani vsi elementi procesa. vloge predmetov v povezavi11 V povezave stopa različno število predmetov. Najbolj pogoste so povezave med dvema predmetoma, v predstavljenem primeru so bili predmeti trije. Predmet, iz katerega povezava izhaja, ima nosilno oz. poudarjeno vlogo. Nje- govo sodelovanje v povezavi je bistveno, saj jo predmet pomembno dopolnju- je oz. omogoča uresničitev skupnega cilja. Vsi trije predmeti, ki so v povezavo vstopili, so imeli nosilno vlogo. Predmeti, ki podpirajo dosego skupnega cilja, a z njegovo uresničitvijo niso neločljivo povezani, imajo podporno vlogo. V našem primeru je imela podporno vlogo IKt. intenzivnost povezovanja12 Povezovanje predmetov je lahko različno kompleksno. Lahko gre za: – navezovanje – integracijo s pomočjo skupnih vsebin / tem – integracijo s pomočjo skupnih dejavnosti, metod in postopkov – integracijo s pomočjo skupnega problemskega vprašanja – integracijo s pomočjo za dijaka relevantnega in v dijaka usmerjenega razis- kovanja problemskega vprašanja Predmeti v naši povezavi so se povezali s pomočjo skupnih vsebin, imeli smo skupne dejavnosti in metode ter skupno problemsko vprašanje. povezovalni elementi to so mehanizmi, s pomočjo katerih se organizira povezava, na primer: – vsebine – dejavnosti – didaktične metode ali postopki – učna orodja – miselni postopki, veščine in navade – posamezne kompetence – makrokoncept 11 Prav tam, 34. 12 Prav tam, 35. 128 Neža Vilhelm Vsak predmet lahko vstopa z drugim povezovalnim elementom, lahko pa vse predmete poveže isti element, posamezen predmet pa z njegovo pomočjo uresničuje svoje cilje. Naše predmete so povezovale vsebine, dejavnosti, didaktične metode in učna orodja ter razvijanje posameznih kompetenc. izvedbeni parametri 1. izbor krovnega cilja kurikularne povezave. Krovni cilj povezave je bilo raziskovanje vprašanja, kako lahko preko av- tentične naloge s pomočjo bralne kompetence razvijamo kritično mišljenje. Poiskali smo skupne cilje in kompetence, ki so nujno potrebne za naše pred- mete in ki so hkrati lahko v korist drugim predmetom. tako smo določili raz voj kritičnega mišljenja in bralne kompetence. 2. Določitev morfoloških značilnosti povezave. V enem dnevu so se povezali trije predmeti s skupno končno predstavit- vijo in evalvacijo. 3. Določitev nosilnega predmeta in učitelja. Nosilni predmet oz. predmet, s strani katerega je prišla pobuda, je bila latinščina. 4. izbor sodelujočih predmetov. Sodelovali sta slovenščina in zgodovina. da bi lahko pri izvedbi aktivno sodelovali in pripravili kvalitetno predstavitev, so dijaki morali poznati tudi osnove računalništva (PPt, Word, internet). 5. Določitev obsega in načina izvajanja povezave. Za izvedbo projekta je bilo predvidenih šest šolskih ur, ki so se združile v en dan. 129dum docent, discunt Časovna razporeditev obravnavanih vsebin zgodovina latinščina slovenščina istočasno, ločeno zgodovina in življenje v perzijskem imperiju grško in rimsko gledališče predstavitev Sofoklovega, Ajshilovega in Evripodovega življenja in dela število ur 2 2 2 istočasno, ločeno dijak prebere odlomka iz herodota ter izpiše podatke o Perzijcih branje Ajshilovih peržanov obravnava kralja ojdipa in antigone število ur 2 2 2 istočasno, v istem prostoru obravnava drame kot zgodovinskega vira in primerjava s herodotom primerjava Sofokla in Ajshila primerjava Sofokla in Ajshila število ur 1 1 1 istočasno, v istem prostoru predstavitve in zaključek predstavitve in zaključek predstavitve in zaključek število ur 1 1 1 130 Neža Vilhelm Določitev vsebin in ciljev za obravnavo zgodovina latinščina slovenščina vsebine dijak spozna zgodovino in življenje v perzijskem imperiju. dijak pridobi podatke o Perzijcih iz herodota. dijak obravnava dramo kot zgodovinski vir in primerja Ajshilovo besedilo s herodotovim in tukididovim. dijak samostojno predstavi izsledke dijak spozna grško in rimsko gledališče ter njun vpliv na evropsko dramo. dijak podrobno prebere Ajshilove peržane. dijak primerja Sofokla in Ajshila na podlagi treh prebranih dram. dijak samostojno predstavi izsledke. dijak spozna Ajshila, Sofokla in Evripida. dijak prebere in podrobno analizira kralja ojdipa in antigono. dijak primerja Sofokla in Ajshila na podlagi treh prebranih dram. dijak samostojno predstavi izsledke. Določitev zadolžitev za zaključni del dijaki pripravijo predstavitve s pomočjo plakatov in računalniških predsta- vitev. Sodelujoči profesorji zagotovijo ustrezen prostor in preverijo delovanje pripomočkov. dijaki in profesorji preverijo, ali je gradiva na pripomočkih možno ustrezno predstaviti, ter za dijake razmnožijo izročke. ocenjevanje znanja V okviru zgodovine in latinščine dijak napiše poročilo, iz katerega dobi oce- no za vsebinski del. Pri slovenščini dobi dve oceni: za govorni nastop ter za pravopisno in skladenjsko podobo poročila. Kritičnega mišljenja in sposob- nosti branja ni mogoče ocenjevati, saj za ocenjevanje teh komponent niso iz- delani opisni kriteriji ocenjevanja. 131dum docent, discunt PotEK priprave Najpomembnejši sta priprava in načrtovanje. Pobuda za medpredmetno po- vezavo je prišla s strani dijakov, ki so si pri pouku želeli več aktivnih dni. Pri nekaterih predmetih so se namreč odkrito dolgočasili, motilo jih je tudi to, da se določene vsebine pri več šolskih predmetih ponavljajo. Zato smo se že na začetku leta odločili, da jim na nekoliko drugačen način predstavimo snov, ki se jim sicer zdi tuja, neprivlačna in dolgočasna. Perzijsko državo in njihovo zgodovino smo jim tako želeli prikazati na aktivnejši način in snov povezati z nekom in nečim, kar jim je bližje, vse to pa povezati še z razvijanjem kritič- nega mišljenja in bralne strategije. odločili smo se torej, da skušamo odgovo- riti na vprašanje, kako lahko avtentična naloga pripomore k razvijanju kri- tičnega mišljenja in bralnih strategij. določili smo podrobnosti vsebin, ki jih bomo obravnavali, in načine, s pomočjo katerih bomo cilje dosegli. Namesto klasične frontalne oblike smo pripravili besedila in slike z nalogami, ki so di- jake prisilile v aktivnejše branje. Pripravili smo vprašanja, s pomočjo katerih bomo usmerjali dijake pri branju besedil in pri primerjavi z drugimi besedili. Za branje peržanov smo razdelili vloge, določili kritika, ki je ocenil besedilo, režiserja, ki si je zamislil, kako bi lahko besedilo uprizorili, scenografa, ki si je poskušal zamisliti sceno z vsemi možnimi dodatki, in kostumografa, ki je bil zadolžen za razmislek o čim bolj avtentičnih kostumih. Pri slovenščini so antigono in kralja ojdipa dijaki brali v okviru domačega branja. S profeso- rico slovenskega jezika sva pripravili enaka vprašanja za vsa tri dela in nato iztočnice za primerjavo. Podobne iztočnice smo v sodelovanju s profesorico zgodovine pripravili za primerjavo Ajshila in herodota. Prav tako smo za di- jake vnaprej pripravili vprašalnik za evalvacijo. potek S poukom smo začeli ob osmih zjutraj s plenarnim uvodom, kjer smo dija- ke seznanili s potekom dela in s pričakovanimi rezultati. Razdelili smo jih v skupine (šestkrat po tri) in jim predstavili urnik. delo v skupinah je potekalo tekoče in brez posebnih zapletov. Vse ugotovitve in poročila smo takoj natis- nili in razobesili po stenah, da so bila na voljo tudi preostalima skupinama. Po koncu vsakega sklopa smo namenili po 15 minut za kratka poročila, s kate- rimi smo seznanili drugi dve skupini z izsledki dela. dijaki so sledili navodi- lom in pokazali veliko domišljije pri primerjavah ter duhovitosti pri pripravi predstavitev. Pri samem delu so bili zavzeti, pokazali so tudi visoko mero sa- mostojnosti in znanja, ki so si ga pridobili zunaj formalnega pouka. 132 Neža Vilhelm Zaključek dijaki so vse naloge opravili pravočasno in natančno. Poročila so bila priprav- ljena s pomočjo programa power point, dijaki so govorili tekoče in brez opo- re zapiskov, pomagali so si zgolj z opornimi točkami. Jezik je bil primeren in nastop suveren. Povzetki dela so bili ustrezno kratki in smiselni. EVALVACIJA Pripravili smo dva vprašalnika, za profesorje in za dijake. rezultati – profesorice tema se nam je zdela primerna in smiselna ter hkrati za dijake ne prezahtev- na. od nas je po drugi strani zahtevala precej dodatnih priprav: potrebno je bilo prebrati dela (Ajshil, Sofokles, herodot) ter sestaviti vrsto vprašalnikov in natančnih navodil za delo. Ker takega način dela nismo vajene, je bila ta na- loga sicer precej naporna, vendar pa se zavedamo, da se je potrebno prilagajati novim didaktičnim pristopom. Zadovoljne smo bile s samim potekom načr- tovanja dela in s potekom dneva. Lahko smo uresničevale svoje ideje; meni- mo, da sta bili ostali kolegici odprti za ideje in sta sodelovali. Ugotovile smo, da bi bilo tovrstne projekte smiselno ponoviti, in na ta način izrazile tudi že- ljo, da bi se naše izkušnje izkoristile v novih situacijah in tako ne bi šle v nič. rezultati – dijaki dijaki so menili, da so bili pred samim dnevom o njegovem poteku dobro ob- veščeni in da so bila navodila jasna. tema jim je bila všeč, ker je pred tem niso poznali. Zdi se jim smiselno, da se teme, ki bi se pri posameznih predme- tih sicer podvojile, obravnavajo naenkrat. S takšno obliko delo so zadovoljni, ker so lahko pri pouku vsi sodelovali in se izkazali s svojim znanjem. Če so se pri posameznem predmetu soočali s težavami ali jih vsebina ni zanimala, so se lahko preusmerili v iskanje podatkov po internetu ali pa so pripravljali predstavitve ali nastopali. Predlagali so, da bi na podoben način obravnavali rimsko književnost, antični roman, vsebine iz vsakdanjega življenja v Grčiji in Rimu ter religijo. Menili so, da so imeli na potek pouka dovolj vpliva in da so lahko svobodneje kot sicer izražali svoje mnenje. Profesorice smo se jim zdele dobro pripravljene, predvsem pa manj nervozne in bolje razpoložene kot pri rednem pouku; zato so bili bolj sproščeni tudi sami. Z delom in pred- stavitvami so bili zadovoljni, prav tako kot z zapiski, ki so nastali pri pouku. 133dum docent, discunt Izrazili so željo, da bi lahko tudi pri rednih urah bolj sodelovali pri oblikova- nju zapiskov; poleg tega si tudi pri siceršnjem pouku želijo več aktivnosti in odgovornosti. dA ALI NE? Nekateri učitelji ne vidijo smisla v izvajanju tovrstnih projektov. Prepričani so, da vanje vlagajo preveč dela in energije, iztržek pa je preskromen. Pomembno je, da se učiteljev v projekte ne sili. V tem primeru jih namreč ne bodo izvedli kvalitetno, to pa jih bo še utrdilo v prepričanju, da so projek- ti nesmiselni in povezave »privlečene za lase«. dejstvo je, da je v kvalitetno načrtovanje projektov treba vložiti precej energije in domišljije, a rezultati in zadovoljstvo dijakov govorijo v prid pristopa. Izjemnega pomena je, da se no- vosti v pouk uvajajo ter da se o njih piše in govori. Zavedati se je treba, da so kvalitetni projekti dragocena obogatitev pou- ka, nikakor pa – vsaj v obstoječem šolskem sistemu – ne morejo biti osnova pedagoškega dela. MEdPREdMEtNo IN tIMSKo PoUČEVANJE 13 Strokovne literature o integriranju kurikula in interdisciplinarnosti je nepre- gledno veliko. Avtorji se med seboj razhajajo že v opredelitvi posameznih pojmov. Pri kratki predstavitvi medpredmetnih povezav se naslanjam na čla- nek Katje Pavlič škerjanc kurikul kot proces in razvoj.14 Kurikularne povezave so možne na treh ravneh: – znotraj predmetov – med predmeti – nad predmeti Glede na število vključenih predmetov poznamo enopredmetne in več- predmetne povezave, ki jih glede na obseg povezanosti delimo na: – delne ali parcialne – celovite ali kroskurikularne Predmeti se tako lahko povezujejo s pomočjo vsebin, veščin, dejavnosti, didaktičnih metod, uporabe učnih orodij in razvijanja posameznih kompe- tenc. Interdisciplinarno zastavljen pouk je usmerjen v dijaka, spodbuja nje- govo aktivno vlogo v procesu učenja, omogoča doseganje taksonomsko višjih 13 Rutar Ilc, Pavlič škerjanc, Medpredmetne povezave, 25–27. o pomenu medpredmetnih povezav, projektnega pristopa in vseživljenjskega učenja piše tudi dimitrij Beuermann v: kurikul kot pro- ces in razvoj (Ljubljana, 2007), 182–94. 14 »(Kros)kurikularne povezave: od fragmentiranosti do holizma«, v: kurikul kot proces in razvoj: zbornik prispevkov posveta, Postojna 17.-19. 1. 2007 (Ljubljana, 2007), 172–81. 134 Neža Vilhelm ciljev ter upošteva in spodbuja multiperspektivni prisop k reševanju proble- mov. Pomembna omejitev je spoštovanje integritete posameznih predmetov. tako mora biti predmet skladen z učnimi cilji in vključevati vse korake uče- nja in procesa, vključno s preverjanjem in ocenjevanjem. Sodelovalno poučevanje je nadpomenski pojem, ki vključuje več vrst po- učevanja: 1. načrtno sodelovanje Pri načrtnem sodelovanju gre za izmenjavo idej, diskusijske skupine, medsebojna opazovanja, skupne učne dejavnosti in zamenjave učiteljev iste- ga predmeta. 2. timsko poučevanje tipa a to timsko poučevanje imenujemo tudi tandemsko poučevanje. Pomeni, da praviloma dva učitelja poučujeta isto skupino dijakov v istem prostoru. 3. timsko poučevanje tipa B dva ali več učiteljev tesno sodelujeta, vendar ne poučujeta iste skupine učencev v istem času. ANtIČNA KNJIŽEVNoSt V PRVEM LEtNIKU SPLošNE IN KLASIČNE GIMNAZIJE Pri tej povezavi se povezujeta slovenščina in latinščina kot enakovredna pred- meta. Podporno vlogo ima IKt. Nosilna predmeta se povezujeta s pomočjo istih vsebin. Učni načrt za slovenščino v prvem letniku tako splošnih kot kla- sičnih gimnazij predvideva spoznavanje z antično književnostjo. Med avtorji, ki jih morajo dijaki obvezno spoznati, so naslednji: homer (iliada ali odis- eja), Sofokles (antigona, kralj ojdip) ter Katul (Blagoslov ljubezni) in hora- cij (epoda). Profesor lahko doda še katerega od naslednjih avtorjev: Aris totel (poetika), herodot (Zgodbe), Anakreon (eros z zlatimi lasmi), Longos (Dafnis in Hloa), Sapfo (pesmi), Petronij (Satirikon), Plutarh (življenja velikih rimlja- nov), Vergilij (eneida), ovidij (Metamorfoze) in Plavt (Dvojčka). dijaki kla- sičnih gimnazij morajo poznati Katula, horacija, Petronija, Vergilija, ovidija in Plavta ter z njimi povezane teme (lirika, antični roman, epika in dramati- ka). Ker se pa večina zvrsti začne v Grčiji, morajo poznati tudi grški ep (in s tem homerja), grško dramatiko (ter tako Sofokla) in grško gledališče, grški roman (Longos). Spoznati morajo tudi vzornike rimske lirike (Anakreon in Sapfo). 135dum docent, discunt Med možnimi povezavami smo na Gimnaziji Novo mesto v zadnjih dveh šolskih letih (2009/2010 in 2010/2011) izvedli naslednje: tema avtorji število skupnih ur število ur pri predmetu (lat + slo) antično gledališče in razvoj dramatike Sofokles, Plavt 3 1 + 1 antična epika homer, Vergilij, ovidij 4 1+ 1 antična lirika Sapfo, Anakreon, Katul, horacij 5 1 + 1 Kot vsaka medpredmetna povezava so morale tudi te skozi sito smisel- nosti. oba predmeta sta dosegala svoje cilje, zapisane v učnih načrtih in v maturitetnih katalogih. Kakovost učnih rezultatov na predmetni ravni smo preverjali sproti med samim učnim procesom s spraševanjem (refleksijami, obnovami…). dijaki so bili aktivni in so tako dosegali boljše rezultate. tudi ti so jih spodbudili k aktivnejšemu nadaljnjemu delu. S tovrstnimi medpred- metnimi povezavami smo začeli v prejšnjem šolskem letu in jih tudi uspešno prenesli v druge oddelke iste generacije. Letošnja izvedba v drugi generaciji prvošolcev je bila še bolj dodelana in je prinesla podobne rezultate kot v prej- šnjem letu. Naslednja stopnja je preverjanje ustreznosti povezav. K poučevanju an- tične književnosti smo pristopili timsko. Uporabili smo integrativni način poučevanja. to pomeni, da sva bili pri isti uri prisotni dve profesorici, ki sva se dopolnjevali in si pri poučevanju pomagali. tako sva imeli boljši pregled nad razredom in manj dijakov je imelo priložnost lenariti.15 Ker so bili dijaki prisiljeni poslušati in sodelovati, so si snov bolje zapomnili. Z avtentičnimi nalogami so znanje še utrdili in ga poglobili ter si ga tako zapomnili za dlje časa. Kot cilj medpredmetnih povezav smo si zastavile globlje razumevanje izbranih besedil ter zgodovinsko in literarnozgodovinsko osvetlitev obdobja, v katerem so živeli in delali avtorji, katerih poznavanje predpisujejo katalogi znanj. ob tem smo posebno pozornost namenjale razvijanju bralne strategije in izražanja v maternem jeziku. tudi ta višja cilja sta izjemnega pomena ne samo za v povezavi sodelujoča predmeta, ampak tudi za vse ostale predmete, s katerimi se srečuje gimnazijec. Povezave med dvema predmetoma organi- zacijsko niso zahtevne, saj je treba najti zgolj termin, ki obema profesorjema ustreza. Na žalost pa zavest o nujnosti povezav še ni na tako visokem nivoju, da bi se upoštevale pri sestavljanju urnikov (in bi ure, namenjene predmetom, kjer so medpredmetne povezave tako rekoč obvezne, sledile neposredno ena drugi, to pa bi omogočilo kvalitetnejšo izvedbo pouka). 15 Razredi imajo od 26 do 32 dijakov. 136 Neža Vilhelm Vse povezave morajo biti smiselne in realne; kot take jih morajo prepoz- nati profesorji ter jih predstaviti dijakom. dijake je treba opozoriti na vsebi- ne posameznih predmetov, ki se jih obravnava pri medpredmetni uri, ter jih hkrati opozoriti na način preverjanja in ocenjevanja znanja. Snov mora biti za dijake zanimiva in relevantna. odločilnega pomena je, da se v medpred- metnih povezavah obravnavajo vsebine, ki bi jih dijaki sicer poslušali več- krat. Na ta način tudi posamezni predmeti pridobijo dodaten čas za utrjeva- nje, preverjanje in ocenjevanje znanja. ocenjevanje V prvi generaciji medpredmetnih povezav smo učitelji ocenjevali samo snov svojega predmeta. ocenjevanje je torej potekalo enako, kot bi potekalo, če medpredmetne povezave ne bi bili izvedli. Zato smo se v letošnjem šolskem letu odločili za drugačen način ocenjevanja. dijaki so morali napisati povze- tek obravnavane snovi. opisati so morali obravnavano zvrst, povzeti življe- nje in delo obravnavanega avtorja in analizirati izbrano delo. Pri latinščini so dobili oceno za vsebino izdelka, profesor slovenskega jezika je ocenil jezikov- no pravilnost in profesor informatike oblikovno plat povzetka. tako je dijak dobil tri ocene za en izdelek. takšen način ocenjevanja se zdi smiseln tudi z vidika zavedanja dijakov, da morajo tudi pri neudeleženih predmetih paziti na jezikovno pravilnost in smotrno oblikovanost. BESEdNE ZVEZE Z NAVEZAVo NA ANtIKo V dRUGEM LEtNIKU SPLošNE IN KLASIČNE GIMNAZIJE tudi pri tej povezavi se enakovredno povežeta slovenščina in latinščina. Pod- porno vlogo ima IKt, saj morajo dijaki preverjati svoje znanje na svetovnem spletu. Povezava je namenjena dijakom drugega letnika splošne in klasične smeri, izvedena pa je bila marca 2011 v enem tednu in v vseh oddelkih dru- gega letnika. Za pouk v enem oddelku sta bili predvideni po dve šolski uri. V prvi uri so dijaki spoznavali teorijo besednih zvez, reševali so vaje na svetov- nem spletu ter v slovarjih in v pravopisu iskali prenesene pomene besednih zvez. V drugi uri so se ukvarjali z besednimi zvezami, ki se tako ali drugače navezujejo na antiko. Najprej so morali poiskati pomen in nato povzeti zgod- bo, ki je v ozadju. tako so dijaki spoznavali tantalove muke, Sizifovo delo, Pirovo zmago, jabolko spora, ojdipov kompleks. Pri odločanju o smiselnosti povezave se je sprva pojavljal pomislek, ali nima morda latinščina premajhne, na podporno funkcijo zreduciranje vloge. toda dejstvo, da se latinščina lahko povezuje s slovenščino tudi na tej ravni, 137dum docent, discunt je pomislek hitro ovrglo. »Klasiki« so večino zgodb poznali že iz prvega le- tnika, dijaki splošnih oddelkov so pa so jih večinoma slišali prvič. Slovenšči- na je dosegala svoje cilje na visoki ravni in latinščina ji je služila kot podpor- ni predmet,16 v klasičnem oddelku pa je medpredmetna povezava omogoča- la, da so dijaki ponovili nekaj zgodb, ki so jih slišali in brali v prvem letniku. Slovenščina je kakovost preverjala z reševanjem kviza na svetovnem spletu in z iskanjem po slovarjih in pravopisu. Pri latinščini se je snov lahko utrjevala samo v klasičnem oddelku. ocenjevanje ocenjevanje je potekalo pri slovenščini v obliki slovničnega testa. Zanimi- vost te povezave je, da sta poučevali dve profesorici v vseh oddelkih drugega letnika, tudi v tistih, kjer sicer ne poučujeta. Zato je bilo treba pred ocenjeva- njem v razredu, ki so ga izvedli profesorji, ki v oddelkih učijo, nujno natanč- no zapisati pripravo in gradivo. Na tej podlagi so kolegi kasneje lahko izvedli preverjanje in ocenjevanje znanja.17 dRUGI PRoJEKtI, NAMENJENI KLASIKoM da bi bilo učenje latinščine za dijake kar se da zanimivo, ga skušamo pope- striti tudi z ekskurzijami. Za dijake klasične gimnazije sta obvezni dve ek- skurziji: tradicionalna ekskurzija v Rim (s Pompeji in Neapljem) ter novost v ponudbi ekskurzij, tridnevno strokovno izobraževanje za »klasike« po dal- maciji. V želji, da bi predstavili dijakom zgodovino slovenskega ozemlja v an- tiki, pripravljamo tudi ekskurzijo po slovenskih mestih, ki so bila tedaj večje- ga pomena. Izvedli smo tudi enodnevno medpredmetno ekskurzijo v Stič- no, kjer so si dijaki ogledali samostan; večji del obiska smo posvetili izdelavi knjig in rokopisov. V Slovenski kinoteki smo si ogledali film 300, o katerem so dijaki razpravljali tudi pri pouku zgodovine. Sorodna dejavnost so izmenjave s klasičnimi gimnazijami. tu dijaki na zanimivejši in zabavnejši način spoznavajo nekatere teme, ki sicer ne sodijo med najbolj priljubljene; v ospredju izmenjav pa sta druženje dijakov različ- nih gimnazij in izmenjava izkušenj. Pouk latinščine mora biti dinamičen in pester, saj se dijaki enoličnega pristopa zlahka naveličajo. treba si je prizadevati, da so dijaki aktivni, da pri pouku uresničujejo svoje potenciale in da – v okviru programa – najdejo tis- 16 V klasičnem oddelku je povezava ponudila možnost ponavljanja zgodb, ki so jih dijaki poslušali v prvem letniku. 17 Priprave in gradiva je vodja šRt-ja zbrala v zbornik, ki bo učiteljem služil pri načrtovanju med- predmetnih povezav v bodoče. 138 Neža Vilhelm to, kar jih najbolj zanima. tako naj dijak bere, poroča, piše, razmišlja in ak- tualizira antiko ter jo vzporeja z današnjim časom. Manj privlačne teme, med katere bi dijaki nedvomno soglasno uvrstili nepravilne oblike perfekta (tem bi za mišji rep sledila tretja deklinacija), pa je treba predstavljati in utrjevati na način, ki je dijakom blizu. Izjemen pripomoček za to je i–tabla. današnji dijaki so se razmeroma malo pripravljeni učiti doma. V letoš- njem šolskem letu se je naša šola pridružila projektu Zavoda RS za šolstvo Učenje učenja. V tem okviru profesorji spoznavamo različne strategije uče- nja, ki jih predstavimo dijakom in jih naučimo učenja po novih metodah. di- jake skušamo naučiti tudi ustreznejšega zapisovanja in izpisovanja snovi. Naj bo ta kratki pregled drugih »klasikom« namenjenih dejavnosti zgolj uvod v morebiten razmislek o uvajanju novosti v pedagoško delo, več o njih pa tedaj, ko se bodo novi projekti zaključili. SKLEP Za kvalitetno izvedbo projektnega dne / tedna so nujno potrebni v projekt prepričani sodelavci, podpora vodstva in kvalitetne zamisli. Vodstvo mora tovrstno delo spodbujati in podpirati. Kolegom ne sme biti žal časa in ener- gije, ki ju vlagajo v tovrstno delo. Prisluhniti je treba tudi dijakom in, če je le mogoče, upoštevati njihove želje; tovrstne projekte namreč izvajamo zanje in zaradi njih.18 Povezave med predmeti morajo biti realne in smiselne. delo je treba te- meljito načrtovati in natanko predvideti, kaj bo določeni predmet k projektu prispeval in kaj bo pri njem pridobil. Predvideti je treba tudi način prever- janja in ocenjevanja. Za uspešno izvedbo ključnega pomena sta izbira teme, ki naj bo za dijake (in profesorje) zanimiva, ter skrbno načrtovanje posame- znih korakov. delo dijakov mora biti ocenjeno. Z ocenjevanjem vsebinskih dosežkov ni težav, ocenimo jih po kriterijih, ki veljajo za delo v razredu. težje je pri viš- jih ciljih (npr. pri spremljanju kritičnega mišljenja in bralni pismenosti). Za ocenjevanje teh dosežkov namreč še niso izdelani opisni kriteriji, zato jih ni mogoče primerno oceniti. Prav pa je, da jih spremljamo, vrednotimo in dija- ku nudimo povratno informacijo o njegovem napredku pri doseganju zastav- ljenih ciljev. 18 Pavlič škerjanc, »(Kros)kurikularne povezave«, 177-78. Varia 140 Nada Grošelj Ekskurzija društva za antične in humanistične študije: kulturnozgodovinska pot Čez Most po modrost V soboto, 15. maja 2010, se je skupinica članov društva za antične in huma- nistične študije in gostov z minibusom podala na Most na Soči na kultur- nozgodovinsko pot Čez Most po modrost, ki obiskovalcem predstavlja večti- sočletno kulturnozgodovinsko in še posebej arheološko dediščino tega kra- ja. Na Mostu na Soči je namreč stalo naselje že v srednji ali pozni bronasti dobi; najstarejša lokalna stavba, katere ostanki so se ohranili, izvira iz ob- dobja 1300—1000 pr. Kr. Največji razcvet tolminske pa je prišel v starejši že- lezni dobi, katere kultura se imenuje »svetolucijska« prav po Mostu na Soči oziroma njegovem drugem imenu, Sveta Lucija. Imena rimske naselbine na Mostu, ki je doživela svoj višek v 3. in 4. stol. po Kr., sicer žal ne poznamo, ohranjeni pa so denimo impozantni temelji vile, ki je imela celo sudarij (po- tilnico). tudi v novejšem času kraj ni izgubil kulturnega pomena, saj je bil dom več slovenskih izobražencev in umetnikov (omenimo lahko hišo pisa- telja Ivana Preglja). Vseh postaj na poti je dvaindvajset, opremljena je z informacijskimi tab- lami, razstavnimi nišami z replikami, rekonstrukcijami poslopij ipd., po njej pa nas je z izrednim poznavalstvom in predanostjo popeljal arheolog Miha Mlinar iz tolminskega muzeja, njen idejni oče in avtor knjižice Čez Most po modrost. Vreme nam je bilo kljub neugodnim napovedim naklonjeno, za- nimivosti, ki smo jih videli na arheološki poti in pozneje še v tolminskem muzeju ter na tonovcovem gradu pri Kobaridu, pa so obilno poplačale našo odločitev. tolminski muzej omogoča obiskovalcu sprehod skozi zgodovino: od originala neandertalčeve piščali prek zakladnih najdb železne dobe in rimskih artefaktov vse do tolminskega kmečkega upora (1713) in do sodob- nosti. dan smo zaključili z vzponom na arheološko najdišče tonovcov grad z 142 Nada Grošelj ostanki treh poznoantičnih cerkva (nad dvema so zdaj znova zgradili poslop- ji) in z ostanki hiše malce niže. Na začetku kulturnozgodovinske poti je niša z repliko grškega skifosa iz 5. stol. pr. Kr., okrašenega s sovico med oljčnima vejicama, katerega original (na sliki) hrani tolminski muzej. Posodico je našel Miha Mlinar v enem izmed grobov na Mostu, so- vica pa je postala simbol poti Čez Most po modrost. (Slika: david Kovačič) nada Grošelj Izvlečki / Abstracts 144 Izvlečki / Abstracts 145Izvlečki / Abstracts Brane Senegačnik oČI IN SLEPE PEGE ČASA. o PoLItIČNEM/ IdEoLošKEM IN RELIGIoZNEM oBZoRJU INtERPREtACIJE AJShILoVIh peržanov Ajshilovi peržani so predmet številnih interpretativnih zadreg in razhajanj, povezanih z njihovo izjemno (zgodovinsko) tematiko, pa tudi s pravim avtor- jevim namenom oziroma funkcijo te drame. Branje antičnih del skozi kul- turne filtre lastnega časa je sicer neizogibno in lahko tudi plodno, vendar je dejansko relevantno samo, če upošteva eno osnovnih hermenevtičnih po- stavk in vključuje refleksijo interpretovih lastnih izhodišč oziroma osvetljavo njihove relativnosti. Najstarejše ohranjeno delo evropske dramatike se veči- noma interpretira v kulturno-političnem obzorju, kakor ga definirajo sodob- ni epistemični koncepti, medtem ko ostaja njegova religiozna razsežnost ne- opažena, čeprav je nespregledljiva ne le zaradi splošnega kultnega okvira, ki je bistveno določal izvorno »hermenevtiko« tragiških del, temveč tudi zaradi besedila samega. tak konceptualno povzročen spregled »nespregledljivega« avtor označuje kot slepo pego časa. Eyes and Blind Spots of time. on the Polit ica l/ Ideologica l and Religious horizons of Interpreting Aeschylus' persians Aeschylus’ persians has caused many quandaries and divergences in inter- pretation, both in terms of its exceptional (historical) subject-matter and of the author’s true purpose, that is, the function of the play. While reading works of antiquity through the cultural lens of our own age is unavoidable and may prove fruitful, it can only carry weight if it takes into account a ba- sic hermeneutic principle, that is, if it includes a reflection on the interpret- er’s own starting-points, shedding light on their relativity. The oldest pre- served work of European drama is generally interpreted within cultural and political horizons as defined by modern epistemic concepts, while its reli- gious dimension passes unnoticed, although it should not be neglected – not only because of the general cultic framework which determined the original 146 Izvlečki / Abstracts »hermeneutics« of tragedies, but also because of the text itself. This concep- tually conditioned neglect of the »non-negligible« is described by the author as a »blind spot of time«. Alenka Cedilnik ZGodoVINSKo oZAdJE SENEKI PRIPISANE oktavije Najverjetneje v prvih letih Vespazijanovega vladanja je nastalo dramsko delo z naslovom oktavija neznanega avtorja. delo prikazuje žalostno usodo Ne- ronove prve žene oktavije, ki so jo kot trinajstletno deklico poročili z bodo- čim cesarjem, ta pa jo je po devetih letih nesrečnega zakona najprej izgnal in jo dal kmalu zatem usmrtiti. Prispevek obravnava zgodovinsko ozadje dram- skega dogajanja in s tem namenom kratko predstavlja poglavitne dogodke, ki so vodili v tragično smrt Neronove prve žene. Kot glavni mejniki obrav- navanega dogajanja so izpostavljeni: Agripinina poroka s cesarjem Klavdi- jem, oktavijina poroka z Neronom in Neronova poroka s Popejo Sabino, ob tem pa tudi usmrtitve najožjih članov Neronove družine: Klavdija, Britanika, Agripine, oktavije in na koncu Popeje Sabine. the historica l Background to the Pseudo-Senecan octavia It was most likely the early years of Vespasian’s reign that saw the composi- tion of octavia, a play by an unknown author. It portrays the sad fate of Ne- ro’s first wife, octavia, married as a girl of thirteen to the future emperor, who banished her after nine years of an unhappy marriage and soon after- ward ordered her execution. The paper examines the historical background of the plot, outlining to this purpose the main events leading to the tra gic death of Nero’s first wife. The following milestone events are highlighted: Agrippina’s marriage to Emperor Claudius, octavia’s marriage to Nero, and Nero’s marriage to Poppaea Sabina, as well as the executions of Nero’s clos- est family members: Claudius, Britannicus, Agrippina, octavia, and, finally, Poppaea Sabina. Aleš Maver peržani IN HerManova Bitka : dVA VoJAšKA SPoPAdA NA odRU Prispevek skuša potegniti vzporednice med dvema dramama, v ospredju ka- terih sta zgodovinski bitki, med Ajshilovimi peržani in Hermanovo bitko 147Izvlečki / Abstracts heinricha von Kleista. V večjem delu je primerjava smiselna le, če Kleisto- vo besedilo razumemo kot prispodobo za francosko-pruski vojaški spopad v začetku 19. stoletja, kakor se pogosto domneva. Če je temu tako, obstajajo med dramama tako zanimive podobnosti kot osupljive razlike. peržani pou- darjajo različen odnos do svobode in sužnosti pri Grkih in Perzijcih, vendar se izognejo vsakemu namigu na kolektivno perzijsko krivdo za katastrofalni poraz. Hermanova bitka po drugi strain preseneča s črno-belo logiko, ki jo izraža predvsem naslovni junak. Vendar položaj drame kot velikega domo- ljubnega besedila postavlja pod vprašaj dejstvo, da njegovega stališča nikakor ne gre izenačevati s tistim Kleista samega. the persians and Die Hermannsschlacht : two Military Clashes onstage The paper seeks to identify the parallels between two plays foregrounding historical battles: between Aeschylus’ persians and heinrich von Kleist’s Hermannsschlacht. For the most part, this comparison is meaningful only if Kleist’s text is understood as a metaphor for the early 19th century French- Prussian armed conflict, as it is often assumed. Viewed in this light, the two plays reveal both fascinating similarities and surprising differences. The persians stresses the differences between the Greek and Persian attitudes to freedom and slavery, but avoids hinting at the collective Persian responsibil- ity for their catastrophic defeat. Die Hermannsschlacht, on the other hand, comes as a surprise with its black-and-white logic, expressed primarily by the titular hero. however, the status of the play as a great patriotic text is challenged by the fact that the hero’s standpoint can hardly be equated with Kleist’s own. Jerneja Kavčič MEd SINhRoNIM IN dIAhRoNIM PoGLEdoM: NEKAJ PRoBLEMoV SKLAdNJE NEdoLoČNIKA V hELENIStIČNI IN BIZANtINSKI doBI V opisu skladnje nedoločniških polstavkov v helenistični in bizantinski gr- ščini prevladuje izrazito zgodovinski pristop. Skladenjske spremembe se in- terpretirajo izključno z vidika umikanja ter končnega izginotja nedoloč- nika. Kljub temu pa v navedenih obdobjih ni mogoče obiti skladenjskih sprememb, ki ne morejo biti zgolj posledica omenjene težnje. Mednje sodi- jo raba konstrukcije AcI v primeru sonanašalnih osebkov, raba nikalnic v povednih nedoločniških polstavkih ter nedoločniški odvisni vprašalni pol- stavki. 148 Izvlečki / Abstracts Between Synchronic and diachronic View: Some problems of the Syntax of the Inf init ive in the hel lenist ic and Byzantine Periods The description of the syntax of infinitival clauses in hellenistic and Byzan- tine Greek is dominated by a markedly historical approach, which interprets syntactic changes in the light of the decline and final disappearance of the infinitive. however, there is no avoiding the syntactic changes in hellenistic and Byzantine Greek which cannot be adequately explained as simple con- sequences of the tendency described. These changes include the use of the AcI structure in the case of coreferential subjects, the use of negative parti- cles in indicative infinitival clauses, and the emergence of indirect infinitival questions. Gian Biagio Conte ZGODOVINA LATINSKE KNJI@EVNOSTI Od začetkov do padca rimskega cesarstva Prevod: Barbara Zlobec del Vecchio, Nadia Marincic Maniacco, Nadja Rebec, Lidia Rupel Concina, Neva Zaghet, Sonia Zupancich Nepogrešljiv priročnik za vse, ki se strokovno ukvarjajo s književnostjo, kulturo in zgodovino rimske antike, z latinsko književnostjo poznejših obdobij in recepcijo latinske antike v srednjem in novem veku. Ovidij Metamorfoze Knjige I–III Prevod: Barbara Šega Čeh Longin O vzvi{enem Prevod in spremna študija: Kajetan Gantar Tertulijan [tirje spisi Spektakli – Vojak in njegov venec – @enska kozmetika – Gr{ki pla{~ Prevod in spremna študija: Marko Marinčič Z   G B C O      trda vezava, 16 × 23,5 cm, 880 strani, 47,90 € jesen 2011 Naročniki revije Keria imajo 10-odstotni popust. Naročila in informacije oglas keria antika 2011.indd 1 12.4.2011 14:13:34