PLANINSKI VESTNIK
opreme in vajah iz Obergurgla in Wilder Kaiserja leta 1948 - zgovoren prikaz napredka in uvod v strokovni del zasedanja IKAR 1998.
Demonstratorji so prikazali reševanje z žičnice s klasičnim in helikopterskim posegom z vitlom in vrvjo ter reševanje z gorskimi nosili in improvizirano reševalno žičnico s skalnega brezpotja. Opazovalcev in pohval ni manjkalo.
Svečani del smo zaključili z večernim tovariškim kramljanjem, naslednji dan pa se je že začelo delo v komisijah.
V spominu na 50-letnico (KAR bo ostala tudi bogata alpinistična in reševalna oprema, ki so jo v času
skupščine razstavljale vodilne firme, ne nazadnje pa tudi izčrpno, z diapozitivi spremljano predavanje dr. Konrada Spindlerja, strokovnjaka Instituta za pra-in zgodnjo zgodovino z Univerze Innsbruck o ledenem možu - Otziju, ki ga je led na komaj petnajst kilometrov oddaljenem ledeniku tristo metrov pod Hauslabjochom na meji med Avstrijo in Italijo več tisoč let varoval in ohranil pred razpadom in branil pred radovednimi pogledi.
Nekdo je tisto davno smrt komentiral z zanimivo mislijo: »Če bi takrat obstajal IKAR, bi ledenega moža in tega predavanja najbrž ne bilo, saj bi mu reševalci gotovo pomagali in ga rešiii,«
ODŠEL JE LEGENDARNI OSKRBNIK ČEŠKE KOČE NA SPODNJIH RAVNEH NAD JEZERSKIM
IN MEMORIAM: ANDREJ KARNIČAR
MARJAN RAZTRESEN
Nekaj dni po letošnjem Velikem šmarnu, 18. avgusta, so številni Jezerjani na zadnjo pot na jezersko pokopališče pospremili svojega rojaka Andreja Karničarja, legendarnega oskrbnika Češke koče na Spodnjih Ravneh pod severnim ostenjem Grintovca, čevljarja po osnovnem poklicu, ki ga je podedoval po svojem očetu, ter gornika in večnega popotnika po nemirnih prostranstvih nenavadnih premišljevanj po duši, kar je kot potomec podgorskih Keltov nemara prinesel s seboj na svet.
Rodil se je 25, novembra 1923 v eni od starejših jezerskih družin kot eden od šestih otrok, treh sinov in treh hčera, Jezerjanu Francu, po domače Šuštarju, in njegovi ženi Ivani, po domače Mahlarjevi, rojeni Virnik, na Zgornjem Jezerskem. Tudi njegov oče je bil čevljar po poklicu, ker je bila to pač življenjska nuja Kol otrok je Andrej rad posedal v očetovi čevljarski delavnici posebno takrat, ko je imel ta obiske: njega dni so taki obiski nadomeščali televizijo, radio in časopise, saj so takrat drug drugemu tako pripovedovali novice in še marsikaj zanimivega iz družbenega življenja. Z odprtimi usti, kot je pozneje večkrat pripovedoval svojim otrokom, je poslušal jezerske nove in prastare štorije in se začenjal seznanjati z izročilom svoje doline, v kateri so se hkrati začenjale njegove prve poti v gore nad njo. Sredi tridesetih let je bilo Jezersko znamenito naravno zdravilišče, kjer je marsikateri domačin živel od turizma - otroci so, na primer, v sezoni nabirali borovnice in jagode in jih prodajali hotelirju v Kazini ali turistom. Ko je bil Andrej star kakšnih deset let, ga je župnik Gostlša naprosil, naj njegove goste pelje do Češke koče Mnogo pozneje, ko je bil že oskrbnik v tej koči, je oče Andrej svojim otrokom nekajkrat dejal, kako lep poklic da je gorsko vodništvo - »čudovito je ljudi voditi po gorah in se ob večerih vračati v planinska zavetišča ali v doline, biti oskrbnik take koče v gorah pa tudi ni slabo«.
524 Ker takrat na Jezerskem od gorništva ni bilo mogoče
Andrej Karnlčar, kot so ga zadnja leta poznali obiskovalci Češke koče
živeti, so ga dali v uk za čevljarja, toda preden je končal to šolanje in dobil spričevala o opravljenem mojstrskem izpitu, se je začela druga svetovna vojna; najprej so ga Nemci poslali na prisilno delo, potem so ga mobilizirali v nemško vojsko in ga poslali na rusko fronto, kjer je bil ranjen. Konec vojne se je skupaj s številnimi premaganci znašel na Koroškem, v političnem taborišču nove Jugoslavije v Šentvidu nad Ljubljano pa je hudo zbolel za tifusom. O tem sicer pozneje ni hotel nikoli nikomur pripovedovati: naj trpljenje ostane pozabljeno, je dejal, naj pridejo na dan bolj svetle strani življenja. Potem se je le vrnil na svoje Jezersko in hotel nadaljevati, kjer je ob začetku vojne obstal - hotel je nadaljevati čevljarsko obrt. Vendar mu ni bilo usojeno: to bi bilo zasebništvo, kapitalizem torej, in ker mu tega niso
PLANINSKI VESTNIK
Re&evanje hudo bolnega planinca s Kočne: ko helikoptersko reSevanjo nI bilo v modi«, ga je oskrbnik Kamičar naložil na rame in ga prinese i v kočo.
čevljarskega deta ni bilo toliko, da bi lahko družina od (ega živela, se je družinski oče občasno zaposlil v kamnolomu, v remontnih delavnicah in še kje. Konec petdesetih let se mu je ponudila zaposlitev, ki mu je bila očitno pisana na kožo: domače planinsko društvo je potrebovalo oskrbnika Češke koče. Andrej Kamičar se je ponudil in sprejeli so ga, vendar šele potem, ko je na Vršiču opravil tečaj za oskrbnika planinske koče v organizaciji Planinske zveze Slovenije, ki je zajemal tudi kletarstvo, dasiravno posebnih potreb po takšni kvalifikaciji vsaj tiste čase v planinskih kočah ni bilo, in položil varščino, ki bi ostala društvu, če bi bila v koči prevelika izguba. Na Spodnjih Ravneh je ostal eno poletje, naslednjih nekaj let spet delal v dolini, od leta 1960 do predlanskim pa je bi! vsa leta oskrbnik Češke koče. Tam je začel delati iz čisto eksistenčnih vzrokov, potem pa je ugotovil, da je to pravo delo zanj: rad je bil med ljudmi, rad jim je svetoval in pomagal, narava mu je sproti polagala obliže na kakšno ranico, vsako pomlad pa je bilo okoli koče smučanje še takrat, ko so doline že dolgo zelenele.
Spomladi so pogosto vsi Karničarji odšli v Češko kočo, oče in mati na delo, tisti od otrok, ki so morali hoditi v šolo, pa so od tod vsako zgodnje jutro odhajali na
hoteli povedati neposredno, so ga tako pogosto klicali na orožne vaje, da so mu sproti propadali vsi čevljarski posli. Poleg tega je bil še nekoliko boemski, kar je skrival za masko zdravja in bolezni: po tifusu bi se moral pozdraviti, zdravje pa je videl v naravi, predvsem še zimski, ko je vsak prosti trenutek izkoristil za smučarski tek.
Leta 1951 se je poročil z Anico in v njej našel dušo, ki ga je vse življenje popolnoma razumela in mu celo ob njegovih navidez nenavadnih zamislih stala ob strani. Rodilo se jima je šest otrok: leta 1952 Izidor, leto dni pozneje Dorica, leta 1956 Luka, dve leti za njim Irma, leta 1962 Davo in leta 1970 naposled še Drejc. Sicer pesniška duša je moral poskrbeti za družino, ki jo je s težavo preživljal s čevljarstvom, na vsakodnevno pot v Kranj v tovarno, kar je bilo tiste čase primerna možnost za življenje, pa ni hotel nikoli pomisliti. Tudi za takšno hojo po gorah, kakršno poznamo zdaj. ni imel smisla, čeprav so se mu ponujale nad hišo, ki sta si jo zgradila z ženo. Pač pa ga je močno privlačilo smučanje, ki je bilo na Jezerskem v smučarskem društvu organizirano že od leta 1932. Najprej zaradi zdravja in potem zato, da bi se uveljavil, je začel naj-resneje vaditi smučarski tek in je na tekmovanjih, tudi državnih, dosegal vrhunske uspehe, o čemer pričajo Številni pokali, ki so v njegovi zapuščini. Leta 1949 je kot izredno delaven član postal predsednik domačega športnega društva in s to funkcijo ostal do leta 1985. Ko se je odločil, da na Jezerskem ne bodo samo tekli, ampak tudi alpsko smučali, kar je bilo takrat bolj moderno in imenitneje, pa seje udeležil tečaja za učitelje alpskega smučanja; takšno smučanje je prinesel na Jezersko in kot učitelj smučanja naučil te veščine ne le generacijo svojih otrok, ampak tudi vnukov. S smučanjem in s kulturnim delovanjem na Jezerskem se je hotel uveljaviti, potem ko so mu ljudje na oblasti kar pogosto dali vedeti, da njegovega sodelovanja v nemški vojski - čeprav je bil mobiliziran - niso pozabili. Na jezerski oder je kot režiser postavil vrsto ljudskih iger-do Finžgarjeve Verige, ko je na steni domačijske izbe na sceni spregledal razpelo, ki pa so ga opazili tisti, ki so imeli takrat na skrbi takšno delo, in mu jasno povedali, naj se s tem do nadaljnjega ne ukvarja. Tako se je spet umaknil v smučanje; organiziral je smučarske tečaje za domačo mladino, ki jih je vodil, žena pa je za mlade tečajnike na družinske stroške kuhala čaj. in začel aktivneje delovati v jezerskem planinskem društvu, kjer je postal član upravnega odbora in potem tudi gospodar Češke koče. Hkrati je - seveda skupaj z ženo - poskrbel za družinsko streho, ki je bila najprej nad hlevom, potem pa sta zakonca Kamičar začela zidati svojo hišo, ki je bila dokončana dvajset let pozneje.
Žena Anica mu je vse življenje neomajno stala ob strani, kot je bila obljubila pred oltarjem, in ga podpirala v vsem, česarkoli seje lotil. Kadar je bil na orožnih vajah, kar je bilo kar pogosto, je podnevi poskrbela za otroke, ponoči, ko so spali, pa je sedla na možev čevljarski stolček in se lotila naročenih popravil. Toda ker na vasi
Smučarski učitelj svojih otrok Andrej Kamičar in njegova pomočnica In žena Anica: tako sta se naučili smučali vsa) dve generaciji je-
lerskih otrok.	525
Ob 90-letnlcl Češko koto je bila pred koto osredn|a slovesnost z mašo, ki sta jo darovala škof Jožef Kvas in župnik z Dovjega France Urbanija.
Jezersko in se popoldne vračali dve uri daleč na Spodnje Ravni. Prvih približno deset ali kaj let, ko iz doline k Češki koči še ni bilo žičnice in ko je bilo treba tja gor vse znositi na hrbtih, je bi! oče Andrej oskrbnik in pogosto tudi nosač, ker je bilo to delo dobro plačano, od kilograma. Četudi bi marsikateri Jezerjan takrat kaj vedel o nosačih po himalajskih gorah, bi se mu to ne zdelo nič nenavadnega: tudi sami so - izključno za denar -nosili po 30-, 40-kilogramske tovore na goro. Pri konstrukciji prepotrebne tovorne žičnice k Češki koči je intenzivno sodeloval. Leta 1969, ko sojo zgradili, je postal še njen strojnik, kajti strojnica z motorjem je bila na gornji postaji, da je imel nad njenim delovanjem nadzor; ko so spodaj naložili tovor, so trikrat udarili po nosilni vrvi, kar je oskrbnik zgoraj dobro slišal in napravo pognal.
Kot oskrbnik je bil tudi dober gospodarstvenik. Ko so obnavljali kočo, je arhitektu tako pomagal z nasveti, da so kočo podkletili in ji še kaj prizldali, ne da bi spremenili zunanji videz koče, kakršno so postavili člani Češke podružnice Slovenskega planinskega društva. Težko je karkoli delal po naročilu, pri vsakem opravilu je hotel biti inovativen. Čeprav mu ne bi bilo treba, je vse svoje oskrbniško življenje od konca maja do sredine oktobra pisal nekakšen dnevnik, evidenco dogajanj v koči in okoli nje, od vremena do obiskov znanih gostov. Pisal je tudi pesmi, od katerih pa se, žal, ni nobena ohranila. Jeseni, ko je bilo že več slabega vremena in nI bilo toliko planincev, je bil pogosto tam zgo-526 raj sam, vendar mu ni bilo nikoli dolgčas: opazoval je
naravo okoli sebe in premišljeval o smislih in nesmislih tega sveta, pa tudi o vrednotah, po katerih je živel vse življenje, ko mu je bilo najbolj sveto slovenska dediščina, ohranjanje domače kulture in vera; čeprav je bil človek modernih načel in zamisli, je bil hkrati tradi-cionalist, ki ni nikoli šel iz okvirov praizvirov slovensko-sti.
Za oskrbnika visokogorske planinske postojanke je bil menda rojen - lahko bi rekli, da je bil zdravnik za pla-ninčevo dušo. Za odgovor na vprašanje planinskega obiskovalca si je vedno vzel dovolj časa, četudi je imel še toliko dela; spraševalca je povabil, naj se mu pridruži pri delu, ta čas pa mu je povedal, kar je gornik hotel zvedeti. V svojih zadnjih oskrbnikih letih pa je že imel v koči takšne pomočnike, da se je svojemu planincu lahko popolnoma posvetil. Na vprašanja svojih obiskovalcev ni odgovarjal iz vljudnosti, vsakega spraševalca je najprej ocenil in mu šele nato svetoval. Ko so nekateri dvomili, ali bodo ta dan do predvidene spremembe vremene še lahko prišli do cilja, je marsikoga spodbudil, naj se te ture kar loti, marsikaterega pa je od načrtovanega pohoda odvrnil, ko je ocenil, da mu ta dan verjetno ne bo kos. Morda je bil tako cenjen tudi zaradi tega, ker je znal presoditi, kako se bo načrt v takratnih razmerah uresničit. Marsikatero pot okoli Češke koče je markiral, kot gorski reševalec je marsikateremu planincu pomagal iz hudih težav. Nekoč so ga obvestili, daje na Kočni hudo bolni planinec, in ker blizu ni bilo nikogar, ki bi pomagal, helikoptersko reševanje pa še ni bilo »v modi«, se je odpravil na goro, planinca naložil v nahrbtnik, ki ga je priredil v nosila, In ga prinesel v kočo - potem pa zaradi razbolelih mišic teden dni skoraj ni mogel stopiti na noge. Kar pogosto se je mnogo pozneje spominjal tudi tistih let, ko so ljudje iz socializma bežali čez gorsko mejo v Avstrijo, nekateri brezsrčni vodniki pa so brezobzirno izrabljali stisko beguncev. Tako je nekdo beguncu obljubil, da ga bo peljal čez mejo, ga v pozni jeseni pripeljal v Dovško Škrbino pod Grintovcem. ki je kajpada še daleč od državne meja, rekoč, da je v Avstriji, se od njega poslovil in ga pustil v neznanih mrzlih gorah. Ko so naslednjo zgodnjo pomlad tja gor prišli prvi hribovci, so v snegu In skalah videli sedeče zmrznjeno truplo in seveda takoj vedeli, za kaj gre, obvestili o tem »organe« In ti so za vodstvo prosili človeka, ki je bil v teh gorah doma, oskrbnika Andreja Karničarja. Po policah in prehodih, po plezalnih smereh tudi do tretje težavnostne stopnje je tja gor peljal policiste in vojake in jim moral pomagati, da se ni zgodila še kakšna nesreča, ko so vsi skupaj prišli do trupla. Za nešteto zaslug za svoje delovanje v gorah in v planinski organizaciji je dobil vrsto priznanj, med drugim Bloudkovo plaketo, medaljo za 35-letno delo v Gorski reševalni službi, bronasti, srebrni In zlati častni znak PZS In svečano listino Planinske zveze Slovenije. Doma, v družini, je bilo v glavnem tako, kot je ocenil družinski oče, da bo prav. Otroci materialno sicer niso Imeli toliko, kot bi si želeli, vendar je oče Andrej znal v razmerah patriarhalne slovenske družine poskrbeti za siceršnje prijetno počutje svojih otrok v družini in za nji-
PLANINSKI VESTNIK
hovo duhovno rast. Ko so začeli v gore hoditi še drugače kot po planinski poti do Češke koče in nazaj na Jezersko, ko so začeli plezati in smučati po navpičnih smereh, kjer so si poprej drznili poleti plezati samo najbolj Izkušeni alpinisti, jim tega ni prepovedoval ali jih drugače odvračal od tega, ampak jim je samo svetoval, kako naj ukrepajo in kako naj se pazijo. Čeprav jih je navidez v teh vrhunskih podvigih podpiral, se je v resnici bal zanje: kaj bi dal, če se tega ne bi lotevali, ampak iz svoje kože, ki je bila hkrati vsaj nekoliko tudi njegova, pač niso mogli. Svojim otrokom je neizmerno zaupal; četudi komu od njih v šoli ni šlo tako, kot bi vsi skupaj želeli, ob slabi šolski oceni ni nikogar kaznoval, ampak mu je zelo strpno povedal kakšno spodbudno besedo, ki je zalegla več kot kazen
Ves čas življenja je imel vseskozi vrsto idej, ki pa so bite po njegovem globokem prepričanju vse izvedljive, kajti nobena ideja nič ne koristi, če je ne uresničiš, kot je pogosto dejal. Niti ob zamislih drugih ni nikoli molčal, ampak je povedal naglas, kar je mislil; to pogosto niso bile kritike, temveč njegovo videnje rešitev. Vsaj od časov svojega oskrbovanja Češke koče je pisal nekakšen dnevnik, ob tem še pesmi, še pred temi leti pa si je sprva zapomnil in nato začel zapisovati zgodbe, ki jih je slišal po Jezerskem V prvih letih svojega oskrbnlštva, ki ga je zaposlovalo v poletnih mesecih, je pozimi, največ pred božičem, hodil kot klavec po Jezerskem od hiše do hiše in ob prvovrstnih družabnih dogodkih, kakršni so koline, poslušal jezerske zgodbe
in dogodivščine, Iz katerih sta mnogo pozneje, že v zadnjem desetletju njegovega življenja, nastali dve njegovi knjigi, Jezerske štorije, ki jih je še dočakal, in Jezerska kronika, ki jo je pripravil do zadnjega stavka in zadnje vejice, Izida pa ni dočakal. Predvsem zadnja leta življenja, ko ni več toliko hodil k Češki koči in ko je imel mnogo več časa, se je popolnoma posvetil dokončanju tega dela, v katerem je velik del utapljal tudi žalost po smrti svoje ljubljene žene leta 1994. Zadnjič je bil kot oskrbnik in tudi sicer v Češki koči teta 1996, ko so ga tja gor peljali s helikopterjem. Malo je želel in malo so ga siliti domači, naj vendarle še poskusi, toda ko je spoznal, da so njegovi gorniški časi minili, da v planinski koči in okoli nje nt več absolutni gospodar, ker so mu druga za drugo odpovedovale življenjske funkcije, naslednjo pomlad ni izrazil niti najmanjše želje, da bi še enkrat šel tja gor v tisti svoj čami svet, pa čeprav samo za en sam dan; ko ni bil več gospodar v njem, mu je popolnoma zadostoval spomin nanj.
Sredi letošnjega poletja, ko je v Češki koči vrvelo planincev, je v dolini ugasnilo življenje Andreja Karničarja, ki je najbolje od vseh poznal to planinsko domovanje. V večnost je odšel mož, ki se ga bodo spominjali še rodovi planincev: najneposredneje tisti, ki so ga poznali, potem v resničnih planinskih zgodbah tisti, ki bodo kdaj prišli na Jezersko ali v Češko kočo in zvedeli, kakšen mož je njega dni hodil po Istih poteh, po katerih hodijo zdaj oni.
POSVET O GAMSIH NA ZAVAROVANIH OBMOČJIH ALP V SLOVENIJI
na vsakršna raba naravnih virov. Tu ni lova in ribolova, nabiralništva, gozdarske in kmetijske dejavnosti ter vodnega gospodarstva. Prepovedani so posegi v prostor. preoblikovanje površja in negativni vplivi na naravo, kot sta hrup in onesnaževanje. Kriteriji za II, kategorijo zavarovanih območij so tako precej strožji od tistih, ki so veljali doslej za osrednje območje TNP.
DVA PRISTOPA
NARAVA ALI PUŠKA?
UROŠ SEVER
Po grabnu, ki se s Tosca spušča proti Vojam, sta tekla koza In kozlič. Takega bi nekdaj odstrelili, je brez daljnogleda ocenil mladiča Ftorljan, naravovarstveni nadzornik Triglavskega narodnega parka. Izkušeni lovec je opazil, da je za svojo starost preslaboten in prihajajoče zime najbrž ne bo preživel. A kljub svoji negodnostl bo imel priložnost, da se prebije skozi mraz in sneg do pomladi. Vsaj dokler se bosta živali zadrževali na tistem območju Triglavskega narodnega parka, kjer lova ni več.
* p •
Opustitev lova na določenem območju Triglavskega narodnega parka je neposredna posledica uveljavljanja mednarodnih meril varovanja in razvoja v narodnem parku, ki bodo sčasoma nadomestila sedanjo delitev na osrednji in robni del parka. Nova kategorizacija, ki jo je razvila IUCN. Svetovna zveza za varstvo narave In naravnih dobrin pri UNESCO, in jo postopoma uvaja uprava TNP za upravljanje v parku, zahteva za ohranitev mednarodnega statusa parka, da je v il. kategorijo zavarovanih območij uvrščenih vsaj 75 odstotkov njegove površine. Na takšnem območju je prepoveda-
Uprava TNP je zato izdelala strategijo uveljavljanja in uresničevanja varstvenih kategorij IUCN »Varstveni koncept 2000«. V skladu z njo je doslej uveljavljen varstveni režim II. kategorije na območju 24.500 hektarov ali 29 odstotkov površine Triglavskega narodnega parka. To pa pomeni tudi prepoved lova na tem območju.
Prepoved lova nasploh in prepoved lova na gamse posebej je zbudila odpor v lovskih vrstah. Odpor ima več razsežnosti in samo umanjkanje trofej z 1,2 odstotka površine Slovenije je slovenske lovce še najmanj prizadelo, saj je bil lov na tem območju že doslej omejen na netrofejni lov in sanitarni odstrel Gre za konflikt dveh različnih pristopov k upravljanju z divjadjo. Do sedaj veljavni koncept temelji na uravnavanju 527