Ш А?г > • - , S ' ' ■ -IS’ ГЈ^- шр Ш - ■ : лг Pekrska tragikomedija Andrej Brvar pogreša talente Vlada kupuje, kar je zastonj Tipičen potrošnik ne obstaja! Šola v političnem primežu ш , ’ • .' ■ /•* *' . illillbll S » f Načeloma je Katedra, ki jo držite v rokah, zadnja, ki je po 31. letih izšla v Jugoslaviji. Koliko je to res in kaj pomeni, je gotovo vprašanje, ki ni samo politične narave, Kulturne navezave z jugom so bile vedno mnogo več, kot le sol duhovnega življenja Slovencev. Medijsko tržišče je sorazmerno kompletno — govorimo seveda o južnih republikah in provincah in njihovi ponudbi pri nas — in bi glede na značaj odklapljanja utegnilo veliko izgubiti. Če bodo Hrvati ostali brati, bomo njihove produkte še lahko od-jemali, se pravi ne bomo prikrajšani za Sportske novosti in Alana Forda, a ob črnogledih napovedih bi lahko ostali brez srbske produkcije, ki je zelo močna, kakovostna in referenčna, zlasti v prevajalski dejavnosti. Dostop do leposlovja in strokovne literature v sorodnem jeziku pa ni zanemarljiva stvar. A kaj bi. Po definiciji se blagovni promet ustavi le v skrajnih političnih razmerah. Če zmoremo verjeti, da s 26. junijem te ne bodo poslabšane, bomo še vedno lahko brali v srbohrvaščini. Četudi to ne bo in. i t- i NOVIM OBLASTNIKOM AL’ E POVE NOBENA PRATKA Pravijo, da bo 26. junija pripra-valjeno vse, kar je potrebno za ustanovitev nove države. Tedaj da bomo začeli jemati slovo od Srbov in Hrvatov in si padli v objem — kot Slovenci? Prej kot Italijani, Madžari, Gorenjci, Dolenjci, Štajerci, Primorci, Kranjci, Romi in kaj vem kdo še vse, ki se dandanes po čudnem nesporazumu (kaj čte, je bla pošta zmeraj žlahtl), namesto Slovinci imenujejo Slovenci. In so dejali še, češ bo kar bo, mi bomo država, pa naj nas priznajo ali ne! — in so mislili seveda, ko so to dejali, na mednarodno politično skupnost. Priznanje. — Sodrug Jože Vo-grinc-Glinc je v prejšnji številki Katedre lepo pokazal kam bo pri takšnem priznanju pes taco pomolil. Njegov načrt razprodaje te nove države je bil vsaj realističen, če že ni bil razmeroma natančna napoved razpleta, ki bo moral slediti sezonskemu znižanju cene blaga s slovensko nalepko po famozni odcepitvi. In pri tem bi smeli biti zares zadovoljni, ko bi si za primerjavo lahko sposodili živžav in prerivanje na kakšni Ox-ford Street takoj po Božiču. Ne, slovenska razprodaja bo takšna, kakršne pač poznamo — dolgočasna in cenena in na koncu se bodo po skladiščnih kotih prašili kupi neprodanih in neuporabnih duš, ki jim je že zdavnaj potekel rok trajanja. Kakor koli že, takš-nole žepno državico poceni in malomarno kupiš ali pa greš mi-mo nje in se brez škode delaš, kot da je sploh nisi opazil — tako ali tako se bo slej ko prej ponižno priplazila za tabo in se ponujala še ceneje! Kaj pa scenariji za primer, da bi se nova država priznanju odpovedala, da bi ji zanj ne bilo mar? Nepriznanje. — V takem bi bili na hitro pri roki dve poti, izolacija in samozadostnost s samozadovoljstvom ali ekspanzionizem v eni od inačic manjšinjskega imperializma. Akademski časopis Katedra Tyrševa 23 62000 Maribor Telefon (062) 212-004 Fax (062) 24-246 s pripisom »za Katedro« Št. žiro računa 51800-678-81846 Ustanovitelj in izdajatelj: študentska zveza Univerze v Mariboru (v pravnem neredu prehodnega obdobja) Predsednica časopisnega sveta: Dragica Korade Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji Uredniitvo: Danilo Vezjak (glavni urednik) Sašo Dravinec (odgovorni urednik) Robert Hernec, Albert Mrgole, Rajko Muršič, Miro Lenič, Darinko Kores-Jacks, Petra Vidali, Janez štembergar. Oblikovanje: Didie šenekar Naslovnica: Oto Rimele Tehnična urednica: Snežana Štabi Tisk: GZP Mariborski tisk Cena izvoda: 20 din Polletna naročnina 100 din, za pravne osebe 200 din, celoletna naročnina za tujino 30 DEM oz. enako vsoto v drugi valuti Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št. 421-1/70 Ti dve poti si nasprotujeta samo na videz in ju zlahka beremo skupaj. Na primer takole: — država se po sili razmer izolira in zateče v izpovedovanje doktrine, po kateri so treznost, odpovedovanje in ponos, ki izvira iz pripadnosti takšni državi, stebri bodočega napredka. Telesna izurjenost in žilavost bosta za to vero vrednoti za sebe in po sebi, za konjenico pa itak vemo, da je žez drn in strn hitrejša in gibčnejša od vsake, naj si bo še tako motorizirane vojske. Na kopnem se tedaj za prednost ne bomo bali, tistih nekaj sežnjev morja ubranimo kot nič in za nebo? — No, za nebo bo poskrbel kler, saj počemu ga sicer imamo! Takole v zavetju in skrbno zavarovani bomo izurili svoje udarne, pehotne in konjeniške enote, hranil jih bo pridni kmet in vodil preudarno izbrani oblastniški trop modrih razumnikov. Ti bodo še posebej modri zato, ker se bodo odpovedali tudi šoli, za katero tako ali tako vemo, da odgojuje mlečnozobce in mehkužneže, bi-všeučitelje in znanstvenike pa bomo vključili v izvajanje javnih del, kjer se bodo ob delu znova vrnili k svojemu bistvu, se pravi k slovenski zemlji. Rodna politika se bo posvetila skrbi za skokovito rast prebivalstva in pametni odbiri na telesu in duhu zdravih treh stebrov slovenske države. Vse to pa bomo počeli poti-hem, na varnem, pod plaščem nebrižnosti mednarodne politične javnosti za na videz nebogljene in ničvredne Slovence. In potlej ... ... In potlej bomo planili in pomendrali to tako imenovano mednarodno skupnost, ki jo bo potehmal tlačila slovenska peta — nekako tako, kot si je pred nedavnim zamislil Jože Vogrinc-Glinc, ko je razložil svoj načrt slovenske osvojitve sveta. Je to tako neverjetno? Ni!— Pomislite samo na Filipove in Aleksandrove Makedonce in na vrle Rim-ce, preden jih je do kraja povozil čas, se pravi cesarstvo. Ali pa na psihofizične lastnosti Slovenca, ki ga mimo pridnosti tudi bojaželjnost po naravi krasi in je bila kriva samo zla usoda, da se doslej ni mogla do kraja uveljaviti.* Iztok Saksida * Negativna utopija? — Morebiti ali pa tudi ne. Zagotovo pa nič bolj prismuknjena in negativna kot načrti zdajšnje oblastne garniture, po katerih se bo slovenska država izvila in utrdila za vsako ceno, četudi za evropskimi mejami. MRTVI KO ANTIPROPAGANDA ČUDA TEHNIKE Da bi nek izdelek zaslužil lepo ime čudo tehnike, ni toliko pomembno, da se zares bistveno razlikuje od izdelka z enako uporabo, ki pa ni »čudo tehnike«, ampak gre predvsem zato, da proizvajalec kupca fascinira. To ima za posledico višjo ceno in boljši prodajni efekt. Zadnje čase krožijo po naših domovih najrazličnejši akviziterji, ki prirejajo demonstracije različnih izdelkov, ki ne le, da jih prodajajo kot čuda tehnike, ampak kot nekakšno ekskluzivno ponudbo, ki je v trgovinah sploh ni mogoče kupiti. Prednosti napram »navadnim izdelkom« so vsaj glede uporabnosti minimalne, zato bo pameten potrošnik dobro premislil, če jih velja kupiti, oz. če višja cena, pogosto zahtevano devizno plačilo, dolgi dobavni roki itd. odtehtajo uporabne prednosti. Akviziterska prodaja ima zagotovo tudi prednosti — potrošnik lahko na mestu samem preveri uporabnost ponujenega mu artikla. Toda, pozor! Uspešni akviziterji goljufajo — ne lažejo o uporabnih prednostih, jih pa pretirano poudarjajo, pri tem pa nujno »pozabljajo« na slabosti. Jedi, pripravljene v AMC posodi na var- čen, hiter in zdrav način, niso prav pretirano okusne, za običajen način priprave pa zadoščajo tudi navadni piskri. Pranje pregrešno drage Domo vip posteljnine v stroju ni prav priporočljivo. »Neuničljivi« sesalec Vorwerk se je vašemu antipropagatorju v enem mesecu kar dvakrat temeljito pokvaril — rezervneaa dela. ki je šel k vragu v drugem primeru, na servisu niso imeli, ker se jih je baje pokvarilo toliko, da niso računali na toliko reklamacij, in je bilo treba počakati kakih 14 dni, da so prispeli iz Nemčiie ... Če je izdelek, ki ga kupite kot čudo tehnike, pa se izkaže, da to ni, še vedno mogoče uporabljati vsaj kot navaden izdelek oz. ga prodati dalje oz. ga vreči v smeti, pa to ne velja za čudežne rešitve, ki nam jih dan na dan servirajo naši oblastniki. Ne le, da se tem praviloma ni mogoče izogniti, tudi stanejo dolgoročno bistveno več. Organiziran upor (najsi bo v obliki državljanske nepokorščine ali aktivne resistence) praviloma ne pride v poštev, ker je država močnejša in nasilnejša od državljanov. Torej, živela ilegala! Jacks m a Predlagamo komitentom, ki poslujejo s KBM v ekspozituri Melje, da vsakič, ko se pojavijo na banki, pustijo pri blagajni kakšen dinar. Za džezvo, da bodo bančniki lahko prišli do svojega kofetka. Predsedniku delavskega sveta, ki se v času, ko varčevalce non-stop zajebavajo in jim mešajo glavo z dnevnimi spremembami poslovanja, ukvarja s takšnimi neumnostmi, pa sporočamo gromki fuck off. UTRINKI 20 V banki sem našel zloženke, s katerimi seznanjajo stranke o novih zmožnostih varčevanja, ki je hkrati oblikovanje premoženja. Ogledal sem si predvsem dve, v katerih sta opisana MultiPlan 1 in MultiPlan 2. Prva oblika varčevanja traja 28 (osemindvajset) let, druga 23 (triindvajset). Obeh podatkov si niti ne znam prav predstavljati, ker nisem navajen na tako dolgoročno načrtovanje in razmišljanje. Podrobnosti o tem, kakšne koristi ima varčevalec, so še bolj nenavadne. > MultiPlan 1 predvideva mesečni obrok skozi celotno obdobje, hkrati pa izplačila različnih vsot, ki se zgodijo od četrtega leta varčevanja. Ker vabijo k tej obliki varčevanja predvsem mlade, so leta izplačila povezana s povprečjem potreb, ko ljudje opravijo večje nakupe. MultiPlan 2 pozna dve obdobji: prvih sedem let varčevalec vplačuje mesečni obrok. Nato se premoženje oblikuje iz obresti. V pogodbi je predvideno, ali se oblikuje 8, 12 in 16 let. S to obliko varčevanja načrtujejo ljudje svoja sredstva za čas po upokojitvi, ali za plačilo šolanja otrok. Sestavni del obeh ponudb je življenjsko zavarovanje. V časopisih sem prebral, da so Nemci svojo izrazito varčevalnost poistovetili s hranilno knjižico in stanovanjskim varčevanjem. Banke jih skušajo privabiti k drugačnim oblikam in tudi državna finančna politika je sprejela ukrepe, s katerimi so hranilni knjižici odvzeli nekaj njene privlačnosti. Druga opazna značilnost Nemcev je življenjsko zavarovanje, praviloma povezano s še drugimi oblikami zavarovanja. Nesrečam se ni mogoče izogniti, vendar jih skušajo nekako načrtovati. Podatka, da banke dobro poslujejo in da je odziv na obe opisani obliki varčevanja zelo dober, potrjujeta trditev, da je temeljni način razmišljanja dolgoročno oblikovanje premoženja. Prezir in s strahom povezano sočutje sta dve obliki odnosa do tisith, ki so izpadli iz tega sistema. Vedno več jih. Kdor izgubi službo (delo), pogosto ne more več obdržati stanovanja. Vse oblike podpore pa so vezane na stalno bivališče. Se manj si lahko te osebe privoščijo redno mesečno vplačilo obrokov za varčevanje. Ali si se zasidral v krog socialne države ali pa si iz njega izpadel, sta dilemi življenjske poti in miselna vzorca, ki določata pogovor. Racionalnost, ki jo premoženje določa in s katero premoženje nastaja, je duh kapitalizma. Preskočil je krog omejenih verskih skupin in postal določnica mišljenja večine državljanov. Nekaj stoletij je bilo potrebnih za uveljavite te vrste racionalnosti in zaznamuje jih vrsta silovitih razreševanj družbenih nasprotij. Dvoje dobi nov pomen, ko razmišljam o tej racionalnosti najprej reklo, da »je denar sveta vladar«, ki ga lahko označim za poetično obliko družboslovnega teorema o prečni funkciji, ki prežema in določa smer družbeni totaliteti; potem pa samoumevnost, s katero kupci v trgovini pričakujejo, da jim bo blagajničarka vrnila tudi poslednji pfenig. Razmišljanje se konča s trpkim spoznanjem. Obdobje moje finančne samostojnosti je sovpadlo z obdobjem »inflacijskega pričakovanja«. Načrtoval sem zmeraj tako, da bi se okoristil z razvrednotenjem denarja. Ne vem, ali lahko to in takšno socializacijo spodrinejo izkušnje nekaj mesecev bivanja v krajih z drugačno racionalnostjo. Bojim se, da zgolj branje Maxa Webra ne more nadomestiti zgodovinskega učnega procesa, o katerem sem bral pri Klausu Ederju in Oskarju Negtu/Aleksan-dru Klugeju. Še več, bojim se, da so težave pri razumevanju vseh navedenih avtorjev povezane tudi z drugačno socializacijo, z drugačnimi temeljnimi vzorci. Evropa, pozdravljena. Skušam te razumeti, ne vem, ali znam v tebi tudi živeti. Igor Kramberger ŠTUDENTSKA ORGANIZACIJA UNIVERZE V MARIBORU Gosposvetska c. 83 62000 MARIBOR Na osnovi sklepa vlade ŠOU Maribor objavljamo RAZPIS DIREKTORJA ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE UNIVERZE V MARIBORU za mandatno dobo 4 leta. Pogoji: Kandidati za razpisano delovno mesto morajo poleg splošnih, z zakonom določenih pogojev, izpolnjevati še naslednje pogoje: — visoka ali višja izobrazba ekonomske ali pravne smeri, — aktivno znanje nemškega ali angleškega jezika, — organizacijske in vodstvene sposobnosti. Kandidati naj pošljejo pisne prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev v 15 dneh po objavi na naslov: Študentska organizacija Univerze v Mariboru Gosposvetska c. 83 62000 MARIBOR Kandidati bodo o izbiri obveščeni v roku 8 dni po sprejetju sklepa o izbiri. Ad s Razno Predsednik delavskega sveta je pod toeko "razno" predlagal delavski svet odobri nakup džezve iz sredstev neposredne porabe za ekspozituro Melje. da skupne Delegati stroške odobri 11 SKLEP: 1 so po podanem predlogu sklenili, da drobnega inventarja kriti delavci sami takšnih stroškov in sprejeli naslednji morajo zato tovrstne ne bodo Delavski svet LB-KBM, d.d. ne odobri nakupa džezve iz sredstev skupne porabe in predlaga delavcem ekspoziture Melje, da znesek za nakup džezve poravnajo s svojimi sredstvi. Delavski svet je ob tem tudi sklenil,.da v prihodnje ne bo odobraval taksnih in podobnih stroSkov, saj je mnenja, da morajo tovrstne storSke drobnega 1hventarja, ki so namenjeni za potrebe delavcev, kriti Seja delavskega sveta je bila zaključena ob 15.30 uri. Zapisala Slavica Subernik Predsednik delavskega sveta LB-KBM, d.d. Borut Rataj, 1•r. a ALI HOČEŠ IZDATI SVOJ LITERARNI PRVENEC? Mladinski kulturni center (MKC) Maribor razpisuje natečaj za Izdajo literarnega prvenca,. Natečaj je namenjen literatinjam in literatom vseh starosti, ki pišejo poezijo, prozo, dramske tekste ali karkoli drugega, kar je v zvezi z literaturo. Natečaja se ne morejo udeležiti tisti, ki jim je že izšla knjiga (samozaložniške izdaje so pri tem izvzete). Svoje stvaritve, napisane v slovenščini, pošljite najkasneje do 30. 9. 1991 v dveh izvodih na naslov MKC MARIBOR, OROŽNOVA 2, 62000 MARIBOR s pripisom »ZA LITERARNI PRVENEC«. Natečaj je anonimen, zato pošiljke označite s šifro, v ločeno kuverto z isto šifro pa vložite listek z vašim imenom, priimkom, naslovom in podpisom. Razpisovalec se obvezuje, da bo najboljšemu udeležencu natečaja, ki ga bo izbrala štiričlanska komisija, izdal knjigo. Natečaj je drugi po vrsti in bi naj bil vsakoleten. Na prvem, ki je bil izveden v sezoni 1989/90, je komisija v sestavi France Forstnerič, Andrej Brvar, Dragica Korade in Metka Pelc prvo mesto prisodila Jadranki Žiberna. Njen roman »Potrpežljivost ribe ali ponovni razkroj« bo izšel v kratkem. Maribor, 15. 2. 1991 za MKC: Jože Kos LJUBLJANSKA MIROVNIŠKA LOGIKA j LJUBLJANSKI PLES I TARANTELA Vse doslej sem živel v naivni veri, da gre pri latentnem rivalstvu med Mariborom in Ljubljano za nekakšno folklorno posebnost, ki izhaja iz znane slovenske karakterne poteze nevoščljivosti (saj veste: nič hudega, če sosedu krava crkne), toda zadnji dogodki kažejo, da se Ljubljana — hote ali nehote, vede ali nevede — do Maribora dejansko obnaša nesramno in ponižujoče. Najprej nisem mogel verjeti svojim ušesom, ko je obrambni minister izjavil, da je Maribor slovensko mesto, potem pa me je na podoben način še bolj presenetil tudi njegov kolega, mirovnik Marko Hren, ki je dan pred kulturnim sejmom Altera Pars na ljubljanskem Radiu Študent govoril o tem, da se Mariborčani v svojem odporu niso tako izkazali kot pred leti Ljubljančani, ker pač za razbesnjeno množico (tega gospod Hren sicer ni izjavil v pejorativnem smislu, dalo pa se je razumeti, da mariborski aktivni odpor ni bil nenasilen, kar seveda ne bo ravno držalo) in poskrbela mirovniška služba pod njegovim vodstvom. Kolikor mi je znano, ima Maribor mirovnikov celo več kot Ljubljana (in kaj potem, če je med njimi toliko Jehovih prič), čeprav je res, da niso institucionalizirani, kar pa je posledice zelo dolge zgodbe, ki se imenuje eksodus humanistov iz Maribora — za kar ima dobršen del zaslug ravno ljubljanska univerzitetna centralizacija. Da bi gospodu Hrenu in ljubljanskim mirovnikom šinilo v glavo, da jih Maribor v tistem kritičnem trenutku potrebuje, pa je seveda odveč pričakovati — Maribor je predaleč, tam pač živijo robustni domorodci, ki so kulturno vsaj za eno stopnjo pod nivojem ljubljanskih prosvetljencev in se z njimi sploh nima smisla ukvarjati. Da bi bila mera polna, pa so se ljubljanski oblastniki »velikodušno« (in enodušno) spomnili Maribora dva tedna kasneje, ko so prišli v skoraj polni zasedbi na pravo socrealistično narodniško proslavo v Pekre — v trenutku, ko jih je Maribor potreboval, pa so pošiljali predvsem telegrame podpore in s performativi poskušali pred javnostjo oprati svoje duše. Če predpostavimo, da oblast po naravi ni strahopetna in da tisto vročo noč ni pakirala kovčkov, ampak je strnila svoje vrste, da bi ubranila svoje podanike PSIHOPATOLOGIJA JUGOSLOVANSKE KRIZE IN pred navalom »bizantinskih hord« iz Balkana, potem nam ne more biti jasno, zakaj se proti nevarnosti ni borila tam, kjer se je konflikt manifestiral, ampak je prepustila vse breme pogajanj občinski oblasti, ki sama po sebi ni imela mandata obrambe Slovenije. In če že predpostavimo, da so se ljubljanski velmožje v tistih trenutkih zares »krčevito borili« za »neodvisnost, suverenost« in kar je še sorodnih atributov in čarobnih inkantacij tega trenutka, in da so zategadelj morali nujno »biti na položajih«, potem sledi, da se Slovenija razteza nekje med Ljubljanskim barjem (Ig) in Šmarno goro (Tacen). Vsak drug partikularen del Slovenije je potemtakem bistveno manjšega pomena od Ljubljane in v konkretni situaciji prepuščen samemu sebi. Za dodatno potrditev nelagodnega občutka ob odnosu na tej relaciji pa je poskrbel še odnos do kulturnega sejma Altera pars, ki ga je medijsko Ljubljana povsem prezrla (čeprav je iniciativa prišla ravno iz Ljubljane), saj se nobenemu mediju ni zdelo vredno poslati poročevalca iz Ljubljane. Tako je Maribor doživel sluzasto medijsko promocijo skozi militaristično orgijo nove razvojne politike te države, ki veljaško uničuje še zadnje klice zdravega razuma, ki je pred časom zahteval mirovniško prihodnost te dežele. Pekrski strumni korak hrabrih mladcev, varuhov domovine, je nagravžna manifestacija »novega Slovenca«, ki se z vsakim paradnim korakom bolj približuje balkanskemu peklu. Upam, da se razum v pregretih glavah ne spreminja v plutonij, ker bi bila kritična masa militantne enoumnosti lahko prav kmalu presežena. Ljubljanska kotlina bi bila v tem primeru izbrisana s sveta, toda to bi bila le slaba uteha »zafrustrirane-mu Mariboru«, ki bi postal slovenska prestolnica. Hudič je pač, da je militaristična logika v svojem bistvu unitar-no-centralistična, še večji hudič pa je, da smo jo enkrat v širšem okviru že »preboleli« in se iz »beograjske« zgodbe nismo prav ničesar naučili. Bog pomagaj prihodnosti, ki temelji na mešanici frustracij, arogance, poniglavosti, zavistnosti, kratkovidnosti, stereotipnosti, paranoje in strupa — saj vemo, kam vodi ples ob piku tarantele! Rajko Muršič Realnost nasilja in realnost strahu pred nasiljem sta lahko povezani bolj ali manj, in vzro-čno-posledično v obeh smereh. Kdor se boji nasilja, naj to realno obstaja ali ne, bo slejkoprej tudi sam posegel po njem, da bi se ubranil; tisti, ki postane objekt nasilja, se prav tako brani — in boji. Racionalen razplet konflikta je nemogoč že zato, ker sta tako strah kot nasilje nekaj iracionalnega. Da bi bil mogoč, če že ne racionalen razplet, pa vsaj za vse kolikor-toliko sprejemljiv kompromis kot prvi korak k možnemu razpletu, bi bila potrebna vsaj minimalna točka strinjanja. Objektivna resnica, na primer. Že rimski zgodovinopisec Sev-tonij, ki je pred dobrimi 1500 leti napisal knjigo Dvanajst rimskih cesarjev, je vedel, da je resnica nekje vmes med različnimi (nasprotnimi) mnenji. V želji po objektivnosti je osvetil tako dobre, kot tudi slabe strani vsakega od cesarjev. Sam je skušal pri tem ostati kar se le da nevtralen, sodbo pa je prepustil braicem. Če kot bralec (sploh današnji in kot tak povsem neprizadet bo’ dogajanju v Rimu pred skoraj 2000 leti) nekako »objektivno« seštevam »pluse« in »minuse«, mi mora biti od vseh opisanih cesarjev najbolj simpatičen Kaligula. Da, prav tisti, ki ga dandanes po zaslugi »poljudne zgodovine« (v romansi-ranih, strip in filmskih izdajah) poznamo predvsem po norosti, razuzdanih orgijah in nepopisni krutosti. Resnica srbskih deklet, ki iz hrvaške Slovenije panično bežijo v Vojvodino, je, da hrvatski special-ci na veliko posiljujejo in počnejo še hujše svinjarije z nemočnim srbskim prebivalstvom. Preden je Kosovo prišlo pod oblast »enotne Srbije«, so z nemočnim srbskim prebivalstvom nasploh in s srbskimi dekleti posebej prav to počeli tudi Albanci, le da so imeli manj podpore in bili slabše organizirani od hrvaške policije, torej tudi manj nevarni. Vsekakor se strinjam s kolegico Dragico Korade, ki meni, da so vsaj z vidika zavesti hrvaška posilstva srbskih deklet enako resnična kot odrezane glave in iztaknjene oči treh hrvatskih policistov, čeprav nobena od bežečih Srbinj ni bila zares posiljena, masakrirani hrvatski policaji pa so zares mrtvi (po TV smo celo videli grozljive slike njihovih trupel, ki, čeprav srbski STRAH RESNICA uporniki trdijo, da gre za fotomontažo, delujejo še kako prepričljivo). Resnica obojih je torej edinole strah. Nekaj sicer iracionalnega, a še kako obstoječega — in skupnega. O čemer je treba racionalno razpravljati in kar je treba prav tako racionalno odpraviti. Že vsaj od Freuda sem vemo, da je prvi korak k ozdravitvi duševne bolezni pacientovo racionalno spoznanje resnice. Tiste resnične, najgloblje resnice, pa se ne obeša na veliki zvon. Zadrži se zase, morda se komu prišepne, a za rešitev krizne situacije je treba o njej mirno in trezno razpravljati. Ne more pa je »spontano« in enoglasno izkričati množica, zbrana na mitingih, niti gromoglasni in brezprizivni govorniki, še sploh pa ne ob spremljavi strelov in eksplozij. Če mi nekdo zaupa, da ga je strah, mu verjamem, da ga je zares strah; če slišim koga kričati: »Ubil ga bom!«, si najbrž le daje duška, a četudi misli resno, ni nujno, da mu bo nakana uspela. Če trčita dve resnici, ki se med sabo izključujeta, pa ena drugo prevpije, je to samo razlog več, da neprizadeti zunanji opazovalec bolj verjame tisti drugi, prev-piti, poraženi, »potlačeni«. In če v sporu ni možen neposreden dogovor, je potreben nevtralen, neprizadet razsodnik, ki ga priznavata obe strani, nekakšen deus ex machina. V naši situaciji to ne morejo biti zvezni organi, JLA pa še manj. Morda kdo zares od zunaj, npr. iz toliko opevane Evrope, na katero se vsi tako radi sklicujemo. Tovrstne ponudbe so, le sprejeti jih je treba. Šele na tej točki bo lahko zares jasno, katera oz. čigava resnica je bližja resnični: tistega, ki ponudbo sprejema. Kdor jo a priori odklanja, ne le, da se zanaša zgolj na argument moči, ampak priznava, da laže, da mu sploh ni za resnico, ampak za nasilje samo... Darinko Kores—Jacks KO . JAGENJČKI OBMOLKNEJO Je že res, da so neodvisni individualisti redki, zato pa je toliko večja njihova moč. Njihova silhueta se mogočno riše na praznem obzorju. Ko ljudstva grme na dno prepada, kjer se milijoni duš gnetejo v brezoblično trumo, se razlega njihov glas kot edina človeška beseda, in njihovo početje potrjuje togota ti- stih, ki jo taje. Medtem ko v New Yorku psihiatri služijo na račun pacientov, ki se želijo pogovarjati o dr. Hanni-balu Lecterju, kanibalskem psihiatru iz hita The Silence of the Lambs, se v tej deželici, konstantno korakajoči na mestu v Evropo, spreminja v psihiatrični kavč njen parlament. Bolj ko se bliža zgodovinski dan (še eden v dolgi vrsti suvereniziranja Slovencev) sajenja slovenske lipe in korakanja slovenskih vojakov v slovenskih uniformah, za katere razni Švajncenegerji prostodušno priznavajo, da so v končni fazi namenjene uspešnejšemu sejanju smrti, več kliničnega materiala ponuja omenjena vulgo-psihiatri-čna delavnica. Tako rekoč ni seanse, na kateri ne bi od tistih, ki nas predstavljajo, čeprav vseh nismo volili, izvedeli, da niso zadovoljni z nami. Niti kot z državljani niti kot z novinarji. Čeprav sodeč po dosedanjih medijskih izkušnjah in predpripravah na zgodovinski junijski dan, ko naj bi celo vesoljci ploskali dvigovanju slovenske zastave, ni bojazni, da bi naše ljudstvo ostalo brez ustreznega čtiva, cedečega se od patetike in še česa, si mali in malo večji cenzorji ne morejo kaj, da ne bi poostrili nadzora v dobro neukih državljanov. Potrebna je prava doza pravih informacij, kajti v krajih, kjer 3e-spotstvo še zdaleč ni cvetelo samo v komunizmu, ampak bujno uspeva že stoletja — pa naj se režimi imenujejo tako ali drugače —, ljudje pač nimajo šans, da bi se učili misliti s svojo glavo. Pač v duhii maksime, da so razlike stvar pogube, ne poguma. Ker so tudi novinarji samo ljudje, velja vse to seveda tudi zanje: misliti in pisati je treba v imenu višjih ciljev, ki jih kajpada postavljajo tisti, ki natanko vedo, kaj je dobro zanje (za oblast) in s tem, se razume, za narodov blagor. Za ta blagor je tudi nova, tako imenovana demokratična oblast pripravljena početi vse, kar so počele že tiste pred njo: od »dobrohotnih« nasvetov medijskim šefom, naj v teh zgodovinskih časih zreducirajo poročanje o strankarskih sporih, delavskih revoltih in drugih nezaželenih rea-lijah, najprej... Romain Roiiand, Clerambault Za vzdrževalce despotske mentalitete je enako kot za patološke ljubosumneže značilno, da jim ni dokazov zvestobe nikoli dovolj. Občutek nepotešenosti bi jih najbrž pestil, tudi če bi v medijih mrgolelo pisem gorečih mladeničev, pripravljenih boriti se za »naše Alpe, naša jezera, naš lipov list«; tudi če bi iz javnega življenja počistili vse, ki imajo »ciničen in, sarkastičen odnos do osamosvojitvenih naporov Slovenije«; in tudi če bi povsem ukinili tisto tanko črto, ki po obrambnem ministru »loči opozicijo od narodnega izdajstva«. Vse to se v »samostojni Sloveniji, ki se mora roditi na novih temeljih in z novimi ljudmi,« pa čeprav bo za to poleg znoja in solz tekla tudi kri, že dogaja - skupaj z nonšalantnim privatiziranjem državnega denarja, torej denarja davkoplačevalcev, namenjenega za nov časopis s predvojnim imenom po meri oblasti. In skupaj z denarno podporo iz istega vira za nekdanji tednik, ki naj bi bil v času, ko sta ga urejala sednaji obrambni in policijski minister, po sedanji uradni obrazložitvi »oral ledino pri pluralizaciji medijev«. O tempora, o moreš! Medtem ko mnogi od tistih, ki so v času oranja ledine ždeli po mišjih luknjah, danes najglasneje zahtevajo razpravo o »moralnem liku novinarjev in medijev« (pri čemer jim je razprava ekvivalent za čistko), so se številni nekdanji dejanski orači pustega strnišča zdaj znašli na seznamih sovražnikov, ki krožijo bodisi po Demosovih filialah bodisi v demosovskih glavah. Pluralnost da, toda do prave mere — to je načelo oblikovalcev novega sveta, ki se v parlamentarni psihiatrični delavnici izživljajo z razpravami o invalidnosti in nenormalnosti novinarjev, bralcev in sploh vseh tistih, ki se ne navdušujejo nad bojno-obrambno retoriko in nad satanizacijo drugače mislečih. Če bo šlo tako naprej, ni več daleč čas, ko bo tudi iz vesoljske orbite opazno, da si ta košček sveta pod Alpami pravzaprav zasluži slogan: Slovenija, suverena norišnica. Ali jetnišnica. Darka Zvonar BARVNE - LASERSKE - COLOR - FOTOKOPIJE FOTOKOPIJE VELIKIH FORMATOV ... A1 ... A2 ... FOTOKOPIJE NA BARVNE PAPIRJE POVEČAVE - ZOOM - POMANJŠAVE BIROSTORITVE tiskarna založba trgovina kopirnica pisarniško ^maribor reklamne storitve Katedra 3 Andrej Brvar je urednik za izvirno književnost pri Založbi Obzorja v Mariboru. Kot pesnik je dobro poznan slovenski javnosti, morda še posebej, ker je stalno veljal za literarnega upornika. Njegovo druženje z literarnimi prijatelji Forstneričem, Jančarjem, Krambergerjem in Partljičem je pomembno označilo sedemdeseta in seva tudi v današnji čas. Katedra: Kako se urednik velike, »nacionalne« založbe, Založbe Obzorja, in hkrati ploden ustvarjalec, uspe znajti v tem čudnem času nacionalnih in nacionalističnih pobud, prerekanj, trenj in vojaških spopadov? Brvar: »Najprej droben popravek, namreč naša založba ni velika, Založba Obzorja je majhna, revna založba, ki natisne letno 35 do 40 naslovov izvirnega programa. Kar pa zadeva družbenopolitično in kulturno situacijo, v kateri smo se znašli, mislim, da stvar, gledana trezno in z razdalje, sploh ni tako grozno kaotična in zapletena. Vsa najrazličnejša prerekanja pri nas vidim kot ustvarjalno kipenje, kot vzpostavljanje novih družbenih in političnih temeljev za bodoče življenje Slovencev Jugoslavija je dokončno preživela. Dvakrat smo bili v njej, obakrat je bil zaključek isti. Zavedati pa se je treba, da se je med sosedi na tem evropsko-balkan-skem prostoru spletlo veliko pristnih vezi. Predvsem so dragocene tiste osebne, prijateljske. Sam skušam ohranjati vse stike, ki sem jih bil navezal s srbskimi, bosanskimi, hrvaškimi... književniki. Dopisujemo si, normalno potekajo literarne izmenjave, delamo tudi na nekaterih skupnih projektih. To je kapital, ki nam bo še prav prišel. Konec koncev se podobno začenja obnašati tudi gospodarstvo in prav je tako. Katedra: Kako torej občutiš čas, v katerem tako intenzivno živimo zgodovino? Brvar: »Ta čas je seveda zanimiv, in ker je zanimiv, je napet, in ker je napet, je nevrotičen Nevroza je v vseh nas. Kadarkoli odpreš časopis ali vključiš televizijo, padeš v ta ali oni stres. Poglej samo otroke, kako se že igrajo 'teritorialce- in 'jugoslovansko armado-. Izza pušk igračk se gledajo enako, kot so se oni v Pekrah Hkrati pa menim, da je zdajšnji čas tudi zelo ustvarjalen čas, ka- terega konsekvence, tudi literarne, se bodo pokazale v bližnji prihodnosti. Trenutno pa prav družbeno politična situacija veže nase precej kreativnih sil. Na pisateljskem področju je čutiti določeno pomanjkanje novih del. Veliko pi- sateljev je povsem angažiranih v politiki, pri najmlajših piscih pa — talenti so sicer zmeraj, a pri najmlajših ne vidim izrazitejših. Morda jih ni tudi zaradi postmodernističnega, skrajno pluralističnega, s tem pa tudi estetsko izrazito di-sperzičnega obdobja. Naše obdobje je obdobje individualnih, »žepnih« poetik, brez neke vodilne makropoetike, ki bi pisatelja varovala kot nekakšna topla greda. Če kdaj, potem danes velja le osebna ustvarjalna potenca.« Katedra: Kakšen je odnos politike do tebe in kakšen tvoj odnos do politike? Brvar: »Tega, da bi politika kakorkoli skušala vplivati name kot urednika, ne čutim. Odgovorni urednik, ki je do nedavnega bil predvsem odgovoren do vladajoče politike, je zdaj odgovoren le v pravno administrativnem smislu. Zato se v moje delo ne vtika. Vsakokratne založniške programe lahko kreiram resnično samo po literarno estetskih kriterijih. Moj odnos do politike pa je seveda drugačen, kot je bil prej. Kar se zdaj dogaja, me kot pisatelja in Slovenca zadeva na povsem osebni ravni. Prej sem bil, kot vsa moja generacija, v permanentnem afrontu do oblasti, in temu primerno se je oblast obnašala tudi do mene. Če ne bi prišlo do njenega zloma, bi verjetno še danes životaril v Mariborski knjižnici. Sicer pa je bistvo mojega političnega interesa usmeijeno k nacionalni problematiki. Ta pa seveda presega zgolj politične dimenzije« Katedra: Kako pa ocenjuješ slovensko kulturno politiko? Brvar: »Dejstvo je, da slovenska kulturna politika, kar zadeva njeno materialno osnovo, ne more delati čudežev. Denarja je malo na vseh koncih in krajih, kupna moč je na ničli, kar se kaže tudi v nakladah naših knjig, ki se sučejo med 500 in 600 izvodi po naslovu. Po drugi strani pa je seveda jasno, da tako mizerna osnova ne more in ne sme biti razlog za plasiranje določenih kulturno političnih kriterijev, češ, tega dela ne bomo sofinancirali, ker ni denarja, v resnici pa gre zato, da knjiga ni zaželena. Bojim se, da bi se začelo na ta način rangirati izdaje, da bi prišlo do ideološkega re-vanšizma in s tem do prevlade tipično slovenske ozkosrčnosti, čeprav se seveda zavedam, da bodo državne podpore deležna predvsem tista dela, ki bodo v interesu vsakokratne vladajoče stranke. Tako je v vseh parlamentarnih demokracijah. V tem smislu me prav zanima, kakšen bo razrez sredstev za prihodnje leto in kakšne podpore bo deležen program naše založbe, ki je sicer številčno skromen, a vsebinsko širok.« Katedra: Morda pa je za tako mizerno stanje konec koncev kriva tudi struktura državotvornih identifikacijskih faktorjev pri nas. Nacionalno identiteto ta trenutek namreč utemeljuje zlasti vojska. Brvar: »Zlasti vojska, kot praviš, gotovo ne. Kulturno duhovni in gospodarski elementi so seveda pomembnejši. Vendar pa Teritorialna obramba v trenutku, ko nam grozi vojaško posredovanje iz Jugoslavije, igra pomembno vlogo. Proti grobi bizantinsko balkanski moči, ki se zdaj kaže skozi jugoslovansko armado, je treba postaviti adekvatno moč. Če bi mi danes ne imeli TO in bi se šli nemilitirizirano območje, bi lahko samo še sanjali o tem, da se bo 26. junija začel uradni odcepitveni proces« Katedra: Intimno se torej strinjaš z objektivnim dejstvom, da slovensko oboroževanje ureže manj pogače tudi za izdajatelj-stvo. Brvar: »Bodi prepričan, da bi tudi v nasprotnem primeru ne imeli za kulturo prav nič več denarja, kot ga imamo zdaj, ker bi ga itak porabili za kakšne 'konkretnejše' in 'pomembnejše* zadeve« Katedra: Ali drži, da je slovensko izdajateljstvo in kulturni modus nasploh zdaj na nižji kvalite- tni ravni kot pred nekaj leti, v času opozicionističnega razcveta? Brvar: »To se mi zdi v ideološkem smislu razumljivo. Naspro-tovalni element vnaša v dela določeno napetost, rezkost, čistost, tudi razvidnost. Zahodnoevropski pisatelji so nam svojčas zavidali našo družbeno politično rezonan-co. Danes, ko lahko tudi pri nas tiskaš vse, če le imaš denar, pa je tudi družbeno politična rezonan-ca manjša. Ampak to nima s kvaliteto nič opraviti. To je, kot sva že rekla, odvisno od individualne ga talenta.« Katedra: Torej ti je večja formalizacija znotraj aktualnega literarnega ustvarjanja bližja? Brvar: »Človeška zgodovina se dogaja tudi skozi estetsko misel, se pravi, človek reflektira samega sebe tudi skozi estetiko in zato tako imenovane literarne smeri niso nič drugega kot nekakšne stopnice k samospoznavanju človeka. Tega spoznanja na nov, specifičen način, v času postmodernizma ni, ali vsaj ne na dovolj evidenten način. To, kar pišejo najmlajši, si je med seboj strašno podobno, podobno po vsakršni kaotiki, oziroma že kar kaotično uniformirano — kot so si navse-■ koč povsem prozorna, torej je to, o kar je vanjo zapakirano, mnogo bolje vidno) in primerna predvsem za pakiranje živil (za razliko od PVC »diha« z živili, ki zato dalje ohranijo svežino in okus) kot embalaža za enkratno uporabo, kot odpadek pa se lahko reciklira ali sežge (pri tem daje 11000 kcal/kg, torej zadošča za sežig 5 kg PVC). PET vzdrži temperature do 260 stopinj in je nadomestek za aluminij, pločevino in steklo pri trajnih konzervah in povratnih (ponovno uporabnih) steklenicah: iz PET so plastične posode za kuhanje v mikrovalovnih pečicah in še marsikaj, kot odpadek pa se lahko predela npr. v talne obloge. D. K. J. Nasprotovanje PDP in NDP pravni državi, vztrajanje na posebnih pravicah za svojo narodnost in ignoriranje vsega, za kar si prizadeva »oblast« bo Albancem še najmanj pomagalo pri prizadevanjih za boljše pogoje življenja v Makedoniji. V zahodni Makedoniji Albanci bežijo pred popisovalci! Albanski stranki (Narodna demokratska partija in Partija za demokratsko prosperiteto) sta uspeli prepričati državljane albanske narodnosti, da bojkotirajo popis. Mednacionalna trenja, ki so prerasla v odkrito nasprotovanje med Makedonci in Albanci, se odslikavajo tudi pri izvedbi popisa, kar bo vzpodbudilo dodatne politične prepire. Pozivajoč Albance k bojkotu sta albanski stranki izkoristili nezaupanje do makedonskih oblasti in že kar kronično »presli-kavanje« kosovskih dogodkov v zahodni Makedoniji. Stranki sta zahtevali, da naj popis v krajih, kjer je albanski živelj v večini, izvajajo Albanci, da morajo biti popisni listi natisnjeni v albanščini in da mora ena kopija z danimi podatki ostati pri popisanih državljanih. Te zahteve so razlagali kot odstranjevanje kakršnihkoli možnosti manipuliranja s številom Albancev v Makedoniji. Liderji posameznih strank namreč navajajo zelo različne podatke o številu albanskega življa — pač odvisno od svojih političnih stališč. Voditelji Makedonske nacionalne fronte razumljivo ostro reagirajo na vsako eventualno pripombo, da bi lahko bili tudi Albanci nosilci suverenosti, pri tem pa poudarjajo, da je temeljni problem, ki vzpodbuja številčno premoč Albancev v zahodni Ma- kedoniji, njihov ogromen demografski prirastek in povsem nenadzorovano priseljevanje s Kosova. Ali je delež Albancev med makedonskim prebivalstvom res kar 30%, kot trdijo posamezni liderji albanskih strank, ali bistveno manjši, kot trdijo makedonski voditelji, bi se lahko izkazalo na referendumu, če ne bi bil bojkotiran. Dejstvo pa je, da zanesljivi podatki enostavno ne morejo obstajati. Albanci s Kosova se priseljujejo v zahodno Makedonijo in Skopje, kjer se ne prijavljajo in delajo na črno (znan je primer iz slavne skopske »Dižonske« ulice, kjer živijo ljudje brez kakršnihkoli dokumentov — priseljenci, ki v uradnih evidencah sploh ne obstajajo), njihovega števila pa preprosto ni mogoče ugotoviti. Nekdanja želja, da bi Skopje po potresu razglasili za mesto-rekon-valescenta, s čimer bi omejili priseljevanje, je bila v času bratstva in enotnosti proglašena za — nacionalizem. Tako se je zgodilo, da je namesto 300.000 prebivalcev (kar ustreza ocenam in komunalnim možnostim glavnega mesta) njihovo število danes dvakrat večje. Reakcije na albanski bojkot popisa so dveh vrst. Makedonske stranke ostro protestirajo. Nekateri njihovi voditelji celo zahtevajo, da naj bi vsem nepopisanim državljanom preprosto odvzeli državljanstvo, ponovno pa tudi načenjajo stare dileme o tem, kdo sploh ima zgodovinsko pravico do življenja na tem ozemlju. Tako je združenje »Združeni Makedonci« na izjavo Vuka Draško-viča, da bi se lahko v zahodni Makedoniji konstituiralo avtonomno albansko območje, odgovorilo s predlogom, da se formira republika Kosovo, kamor bi bili deportirani Albanci iz Makedonije. In medtem, ko en nonsens zamenjuje drugega, se na veliko postavljajo vprašanja o kazenski odgovornosti državljanov albanske narodnosti, ki so odklonili dajanje podatkov popisovalcem, kakor tudi njihovih vzpodbujevalcev iz vrst PDP in NDP — posebej zato, ker bi bil poskus ponovnega popisa prevelik finančni udarec za kolabirano makedonsko gospodarstvo. V kontekstu bojkota popisa se že kdo ve kolikič postavlja vprašanje zamenjave pojma narodnost s pojmom narodnostna manjšina (da bi nas »končno ra- zumeli tudi drugod po svetu«) in specifične komunikacije med na-rodom-nosilcem suverenosti v Republiki in narodnostnimi manjšinami v /T/e/.Albanski voditelji poudarjajo, da v Makedoniji živi albanski narod, za kar pa zaenkrat ne obstaja nikakršna pravna argumentacija, razen sklicevanja na dolgoletno eksistenco Albancev na tem ozemlju, kar pa ni pravna, ampak zgodovinska kategorija. Dejstva, da se boj za človekove in narodnostne pravice ne vodi z bojkc tiranjem pravil pravne države, voditelji albanskih strank zaenkrat žal nočejo sprevideti... Siniša Stankovič Z odpiranjem meja se vse bolj zaostruje problem ekonomskih migracij oz. selitev za delom, predvsem v razvite zahodnoevropske države. V ČSFR in drugih vzhodnih državah še vedno jemljejo zdomstvo kot marginalen problem, a izkušnje mnogih držav (Grčije, Turčije, Jugoslavije, Španije ...) kažejo, da bi bilo treba tudi v bivšem vzhodnem bloku začeti s proučevanjem razlogov, poteka in posledic v zvezi s tem kot k enemu temeljnih socialnoekonomskih problemov. Gotovo je namreč, da bo podcenjevanje problema skupaj z negotovim razvojem ekonomske in politične situacije rezultiralo kot masovno širjenje ekonomske migracije z vsemi negativnimi posledicami za celotno družbo, posebej pa za posameznike, ki jih neposredno zadeva in njihove družine. Selitev za delom v drugo državo je normalen družbeni pojav, razširjen skoraj povsod po svetu. Tudi v nekdanjih realsocialističnih državah zajema vse širši krog ljudi in vse bolj vpliva na družbeno življenje v državah, ki jih iskalci dela zapuščajo, kot tudi v tistih, kjer iščejo delo. V ČSFR je že zdaj nekaj stotisočev nezaposlenih, zadnje čase pa brezposelnost narašča tudi po 20% mesečno, kar je mnogo več od predvidenega. S tesnobo pričakujemo konec šolskega leta, ko bo s srednjih šol in univerz na borzo dela prišlo še mnogo novih iskalcev zaposlitve. In to prav zdaj, ko prvič v novejši zgodovini ČSFR ni mogoče računati na zaposlitev v državnem sektorju, privatni pa še ni formiran. Zaradi tega se že zdaj mnogi, predvsem mladi, obrača proti Zahodu, kjer iščejo trajno ali vsaj sezonsko zaposlitev. Ponoči od petka na soboto in od nedelje na ponedeljek so mejni prehodi zatrpani s kolonami gastarbeiterjev. Zdi se, da bo tudi v ČSFR zdomstvo predvsem problem mladih ljudi, z razliko v tem, da sicer zadeva vse vrste in nivoje izobrazbe, a najbolj absolvente srednjih in visokih šol. Vsaj na začetku bo torej zdomstvo predvsem mladinski problem, ki bo že letos dobil velikanski obseg. Z manjšo skupino sociologov sem opravil omenjeno raziskavo fenomena zdomcev iz ČSFR, ki je potrdila, da so njihove temeljne značilnosti podobne tistim iz prejšnjih migracijskih valov v Evropi Tudi Čehoslovaška ekonomska migracija ima ekonomske, demografske in socialnopolitične aspekte. Po današnjih ocenah je bilo koncem 80-ih v državah EGS na delu kakih 10 milijonov zdomcev. Novi val se začenja pojavljati prav zdaj, ko padajo zadnje ovire svobodnemu gibanju Evropejcev, hkrati pa se v vzhodnih državah pojavljajo ekonomski problemi neslutenih razsežnosti. Dosedanja migracija je bila omejena predvsem na nekvalificirane in polkvalificirane delavce. Visokokvalificirani strokovnjaki so se med migranti pojavljali le redko, in še ti so opravljali predvsem sezonska dela. ki niso zahtevala strokovne kvalifikacije (če pa že, so to počeli za nižje plačilo od običajnega). Naša raziskava je potrdila, da med položajem tujih delavcev iz južne Evrope in se- verne Afrike in zdomcev iz ČSFR ni bistvene razlike. Pač pa se razlike med zdomci iz različnih držav pojavljajo v njihovem življenjskem stilu in hitrosti prilagajanja novemu okolju in asimilacije. Socialne in psihične probleme, s katerimi se srečuje Španec ali Italijan v Nemčiji ali Franciji, je mogoče primerjati s tistimi, na katere naleti Maročan v Italiji ali Španiji. Statusni položaj ekonomskega migranta ni bistveno odvisen od njegove izobrazbe ali položaja v delovnem procesu, ampak je zanj odločilna etnična pripadnost in začasnost bivanja v novem okolju. Do zdaj so odhajali iz ČSFR iskat delo v glavnem mladi, predvsem telesno dobro razviti moški z nizko kvalifikacijo in slabim znanjem jezika — ne le dežele gostiteljice, ampak celo lastnega. Zadnje čase pa je za češke zdomce značilno, da jih ima kar 45% srednjo ali visoko šolo, največkrat pa dobijo v tujini delo, ki zahteva nižjo kvalifikacijo — do poviševanja kvalifikacije med bivanjem v tujini prihaja le izjemoma. Edino geslo češkega gastar-beiterja je zaslužiti čimveč denarja v čimkrajšem času in se vrniti domov. Temu je podrejen celoten delovni in življenjski režim, in to je izvor njegove neprilagodljivosti na prevladujoči način življenja v deželi, kjer gostuje, saj biva tam le »začasno«. A zadnje čase se vse pogosteje dogaja, da po izpolnitvi te osnovne želje za zaslužkom pride za njim zakonski partner z otroci in prav tako z namero, da se zaposli. Zdomec živi vedno »drugje« in »začasno«. V deželi, kjer dela, se trudi zadržati svoj sistem vrednot, ker pač verjame v začasnost bivanja na tujem. Kadar pride domov, manifestira stil življenja, ki ga obkroža v tujini. Ko je odhajal v tujino, je računal s tem, da bo moral delati drugače in morda več kot doma, ni pa bil pripravljen tudi drugače živeti. Zato je vsak drugi intervjuvani češki zdomec govoril o tem, da opaža dezintegracijo svoje osebnosti in družine, in to neglede na to, če je njegova družina ostala doma ali šla z njim na tuje. Najbolj občutijo psihosomatske težave, stanja tesnobe, izčrpanosti, utrujenosti, pogosto se ločujejo ipd. Kot kaže, za češke zdomce tudi ne velja splošno razširjena trditev, da med svojim zdomstvom pridobivajo izkušnje in si dvigajo kvalifikacijo ter izkoristijo vse to, ko se vrnejo domov. Kot možen izhod iz težavnega položaja se nudi lasten aktiven pristop k stvarnosti, in to tak, da ne živijo pod pritiskom prehodnosti in začasnosti bivanja v tujini, ampak se poskusijo vživeti v »tukaj in zdaj« novega okolja. Naša raziskava pa kaže, da ta način izberejo le izjeme, večina pa dobesedno veruje v povratek domov, toda šele, ko bodo bogataši. A bogastvo je vedno kot v nedogledu in dokončen povratek se odlaga, tako da je odhod v zdomstvo za večino nikoli zaključeno potovanje med prejšnjo in novo domovino. Jifi Svitek Katedra 10 UNIVERZA V LJUBLJANI in UNIVERZA V MARIBORU SKLAD BORISA KRAIGHERJA ZA ŠTIPENDIRANJE ŠTUDENTOV VDO V REPUBLIKI SLOVENIJI Ljubljana 17. maja 1991 RAZPIS ŠTIPENDIJ IZ SKLADA BORISA KRAIGHERJA ZA ŠTIPENDIRANJE ŠTUDENTOV VDO V REPUBLIKI SLOVENIJI (v prihodnje SKLAD DR. FRANCA MUNDE) SKUPŠČINA SKLADA RAZPISUJE 70 ŠTIPENDIJ ZA ŠTUDIJSKO LETO 1991/92 Štipendijo lahko dobijo študenti, ki s svojimi izrazito nadpovprečnimi učnimi rezultati in uspešnim vključevanjem v študijske, strokovne in raziskovalne dejavnosti dokazujejo izjemne intelektualne sposobnosti in študijske rezultate. Štipendije so namenjene potrebam slovenskih univerz, znanosti in kulturi. Štipendije lahko dobijo študenti od vključno tretjega (3) letnika dalje, ki imajo vsaj prav dobro (8) povprečno oceno opravljenih izpitov. Za študijsko leto 1991/92 Skupščina sklada razpisuje 3 (tri) oblike štipendij: — celoletne štipendije — enkratne štipendije za študij na drugih ustanovah — štipendije za obisk mednarodnih znanstvenih srečanj 1. Kandidati za CELOLETNO ŠTIPENDIJO morajo predložiti: — vlogo za pridobitev štipendije (obrazec SPN-1, DZS 8,40) — življenjepis — potrdilo o opravljenih izpitih z ocenami — potrdilo o vpisu — mnenje vsaj enega pomembnega strokovnjaka s področja študija in raziskovanja — bibliografijo objavljenih del ali potrditev o sodelovanju pri raziskavah z mnenjem vodje raziskave 2. Kandidati za ENKRATNE ŠTIPENDIJE za študij na drugih ustanovah morajo ob dokumentih iz 1. točke predložiti še: — študijski program 1 — dokazilo o vrhunski kakovosti ustanove kamor odhajajo študirat (ali mnenje pomembnega strokovnjaka) — povabilo ustanove (če ga imajo) — potrdilo o dodatnih virih financiranja (če ga imajo) 3. Kandidati za štipendije za OBISK MEDNARODNIH ZNANSTVENIH SREČANJ morajo ob določilih iz točke 1., predložiti še: — program srečanja in mnenje o pomenu znanstvenega srečanja za kandidatov študij Prošnje s prilogami morajo kandidati oddati najkasneje do 15. septembra 1991 na naslova: Univerza v Ljubljani, Sklad Borisa Kraigherja (v prihodnje Sklad dr. Franca Munde), Trg osvoboditve 11, 61000 Ljubljana, p.p. 362 ali na Tajništvo Univerze v Mariboru, Krekova 2, 62000 Maribor (samo študenti Univerze v Mariboru). Po 15. septembru prošnje lahko oddajo le — če se je kandidat vrnil s služenja vojaškega roka — če se je kandidat naknadno vpisal (v tem primeru lahko odda dokumentacijo najkasneje 10 dni po vpisu) O rezultatih razpisa bodo kandidati obveščeni do 15. oktobra 1991. leta. Ob zaključku razpisa se bo Skupščina sklada odločila o možnostih ponovnega razpisa enkratnih štipendij in štipendij za obisk mednarodnih znanstvenih srečanj za leto 1991 (konec semestra) . Skupščina Sklada II! ČASNIK ZA SLABE ČASE Dobimo se na cesti. Vsako sredo pri vašem prodajalcu časnikov. SMMVAIUSM KOMUNALNA MIKA UIIUAM K.I. 61000 ljubljena ■ kraigherjev trg 1 Шоп: (061) 216444 teku: 31606 teMax: 314-549, 215-124 I. SPLOŠNO V maju boste prejeli v sobe obrazce, oz. IZJAVE, katere morate, zaradi evidence prostih kapacitet za novince, izpolnjene in podpisane vrniti referatom do 30. 6. 1991. V kolikor boste izpolnjevali tudi ostale pogoje za nadaljnje bivanje v domovih, ne bo potrebno vlagati nobenih drugih prošenj. Do 30. 6. 91 morajo biti poravnane tudi vse fin. obveznosti do domov. Stanovalci, ki v navedenem roku NE bodo oddali izjav ali bodo odgovorili odklonilno, se bodo morali izseliti iz doma najkasneje 31. 8. 1991. Stanovalci, ki bodo sicer v roku oddali izjave (da želijo ostati v domu), pa se bodo naknadno izselili, NE bodo imeli pravice do naknadne ponovne vselitve v dom kot stari stanovalci, lahko pa vložijo prošnjo kot novinci — seveda popolno in pravočasno. II. PROŠNJE ZA DODELITEV ENOPOSTELJNIH SOB Stanovalci, ki že imajo enoposteljne sobe ali bi jih želeli imeti v nasl. študijskem letu, morajo na posebnem obrazcu (dvignejo ga v. referatu) vložiti PROŠNJO do 30. 6. 91. Tisti, ki prošenj ne bodo vložili, če tudi že stanujejo v enoposteljnih sobah, se bodo morali 1.9.91 preseliti v dvoposteljne sobe. Enoposteljne sobe bodo dodeljene skladno z določili Pravilnika. Prošnjam ni potrebno prilagati nobenih dodatnih rokopisov ali tdravniških potrdil. Samo vložitev ŠTUDENTSKI DOMOVI MARIBOR Gosposvetska 83, MARIBOR Skladno s Pravilnikom o merilih in pogojih ter načinu za sprejem-bivanje v domovih, razpisom za sprejem v dom, ter sklepom 2. seje Komisije za sprejem študentov v ŠD OBVEŠČAMO STANOVALCE DOMOV O NAČINU IN POGOJIH ZA NA-DALJNI SPREJEM STARIH STANOVALCEV V DOM za študijsko leto 1991/92 IZJAVE ne bo zadostovala hkrati tudi za dodelitev enoposteljne sobe, če tudi jo že koristite. III. VLOGE TUJIH DRŽAVLJANOV (štipendisti in privatisti) Tako kot ostali, vložijo do 30. 6. 91 izpolnjeno IZJAVO. Enako velja tudi za prošnje za enoposteljne sobe. O nadaljnjem bivanju tujih študentov v domu odloča ZAMTES, zato je potrebno pri Zamtesu tudi urediti vse formalnosti, kakor bodo zahtevali. IV. MLADI RAZISKOVALCI IN SODELAVCI UNIVERZE Zaradi evidence o prostih kapacitetah morajo, tako kot ostali stanovalci, do 30. 6. 91 vložiti IZJAVE o nadaljnem bivanju v domu. Enako velja tudi za vložitev prošenj za enoposteljne sobe. O dodelitvi ležišča v domovih bo odločila Univerza, zato je do 30. 6. 91 potrebno na sedežu Univerze v Krekovi 2 (pri mag. Ivani-šinu) urediti vse potrebne formalnosti. V. PONAVLJALCI KATEREGA KOLI LETNIKA ŠTUDIJA — STARI STANOVALCI (razen tujcev in podiplomcev) Poleg pravočasno vložene IZJAVE in ev. prošnje za dodelitev enoposteljne sobe, MORAJO VSI PONAVLJALCI, katerega koli letnika študija, NE GLEDE NA TO, DA BODO PRVIČ PONAVLJALI LETNIK, VLOŽITI PROŠNJO KOT NOVI PROSILCI. Obrazce lahko dvignejo v obeh referatih, priložiti pa morajo vsa zahtevana dokazila. Rok za oddajo prošenj teh prosilcev je 4. 10. 1991. O možnosti njihovega nadaljnjega bivanja v domu bo odločila komisija za sprejem študentov v ŠD. Samo pravočasno oddana IZJAVA ne bo zadostovala za nadaljnji sprejem, v primeru, da po-navljalec ne bo do 4. 10. 91 vložil še popolne prošnje kot novinec. VI. OSTALO — vse formalnosti v zvezi z nadaljnjo dodelitvijo ležišča v domu je potrebno opraviti v rokih, kot so določeni; z zamudo vloženi dokumenti se štejejo kot nevlo-ženi; — vsi stanovalci ste vsako leto sprejeti le POGOJNO, do naknadne preverbe statusov in ostalih pogojev za bivanje v domu; — stari stanovalci bodo seznanjeni o pogojnem sprejemu s skupinskim (začasnim) seznamom v obeh referatih za študentske zadeve, dokončno pa v mesecu oktobru 1991; — začasno vseljeni stanovalci (redni študentje) in pogodbeni stanovalci (tudi študentje brez statusa, ki bivajo trenutno v domu po pogodbi), MORAJO, če so zainteresirani za nadaljnji sprejem, vložiti prošnje KOT NOVI PROSILCI, v roku od 1. 6. do 9. 7. 91; — POGOJEV ZA NADALJNJE BIVANJE V DOMU, NA FONDU ZA REDNE ŠTUDENTE NIMAJO (ne morejo zaprositi za sprejem): — absolventi 7. stopnje, ki so v letu 90/91 koristili absolventski status (redni in ev. podaljšani), ne glede na možnost podaljšanja le-tega po 1. 10. 91. V primeru, da bodo nadaljevali študij na podiplomski stopnji, se lahko prijavijo kot kandidati za ležišča, ki so namenjena za podi-plomce, pod pogoji, navedenimi v IV. točki tega obvestila. — prehodno vseljeni gostje za čas letnih počitnic (redni študentje ali druge osebe). KOMISIJA ZA SPREJEM ŠTUDENTOV V ŠTUDENTSKE DOMOVE B irostroj PRECIZNA MEHANIKA SERVIS BIROTEHNIKE, Gregorčičeva 24, Maribor, tel. (062) 23-686 SALON BIROOPREME Gregorčičeva 7, Maribor, tel. (062) 26-992 Poleg servisa in prodaje biroopreme in računalnikov vam nudimo ves pripadajoč potrošni material. POSEBEJ OPOZARJAMO na pestro ponudbo registrirnih BLAGAJN za trgovino in gostinstvo — izbirate lahko med tradicionalnimi in inteligentnimi blagajnami, ki sproti vodijo evidenco zalog, nabave, prodaje itd., vzdržujejo komunikacijo med različnimi prostori in sploh olajšujejo delo. Pokličite ali obiščite nas! Radi vam bomo pomagali tudi z nasveti. Marketing je pri nas shodil že pred nekaj časa, pa tudi politični marketing je že zlezel iz plenic, zato morda ne bi bilo napak pogledati, kako stojijo stvari na tem področju drugje. Kakšno enoumje lahko proizvede marketing smo lahko dodobra izkusili v času priprav na referendum. Stvari pa lahko popolnoma uidejo iz rok tudi v drugo smer ob predpostavki, da se nacionalna ekonomija ne pojavlja v obliki naravne nesreče. Samo želeti si je, da bi (politični) marketing tudi pri nas proizvajal manj enoumja. A za kaj takega je poleg blaginje potrebna tudi različnost medijev, saj le tako ne bi bili prisiljeni poslušati, gledati in brati venomer istega. Seveda pa se ni zanašati, da bi zaradi različnosti medijev količina enoumja kar takoj upadla, a morda bi imeli tako vsaj več možnosti, da nehamo hoditi »naprej v preteklost«. Če obstaja tema, ki je v zadnjem času pritegnila posebno pozornost, tistih ki se z njo ukvarjajo, potem je to prav gotovo obnašanje potrošnika. Pozornost, v kateri se mešata začudenje in zaskrbljenost. Začudenje ob vse večji izbirčnosti potrošnikovega obnašanja; zaskrbljenost, ker je vse teže izrisati jasno sliko ciljnih skupin, na katere se komercialno upravljanje nanaša. Kaj se torej dogaja? Na kratko: potrošniki se vse bolj obnašajo kot ljudje in zaradi tega vse manj reagirajo po modelih, na katerih sloni marketing. Kako je potekalo (in še poteka) izrisovanje tovrstnega upravljanja? Najbolj znana je seveda seg-mentacija ciljnih skupin po demografskih kriterijih. Iz univerzuma prebivalstva izberete npr. cluster »razred dobrostoječih B1«, moškega spola, povprečna starost 37,4 let, poročen, povprečno 1,3 otrok, visokošolska izobrazba, živeč v mestu in si zamislite »ta bi torej lahko bil primeren potrošnik produkta x«. Zal tako poenostavljeno razmišljanje, ki je zajeto v besedici torej, že od sedemdesetih let ne deluje več. Potrebna je bila podrobnejša raziskava... in . * * Ш KAR NAPBEJ... $10* NEULOVLJIVI POTROŠNIK dogodila se je. Z odgovori na stotine vprašanj o vrednotah, mnenjih, aktivnostih in interesih so anketirani potrošniki podali psi-hografski portret o sebi in svojem življenjskem stilu. Raziskava je obrodila posebej simpatične opise v smislu »Milou, angažirana, kritična, anti-meščanska, emanci-pirana ženska, 12,6%. Vsakdo je seveda takoj prepoznal svojo taščo, soseda ali sebe, kar je privedlo do izdatne količine »aha-doži-vetij«. Kmalu pa se je izkazalo, da so pretanjene osebnostne razlike, zajete v opisih ciljnih skupin, težko združljive z uporabo medijev in izdelkov. Če bi lahko prikazali, da je npr. tip »Geert-Jan«, uspešni, k tradiciji naravnani moški, 11,6%, tipični bralec Telegrafa, voznik Mercedesa, pivec Heine-ken piva, ki se brije z Braunovimi brivniki in spi v Hilton hotelih ali kupuje v Society Shop-ih, bi tako tipologijo lahko celo smiselno uporabili. A o tovrstnih korelacijah ni ne duha ne sluha. Tip potrošnika »Geert-Jan« je moč najti med bralci vseh vrst časopisov, vozi vsakršnih vrst avtomobile in pije vsakršne vrste piva. Ponovno se je torej izkazalo, da je nemogoče prepričljivo dokazati, da potrošnik iz psihografske skupine A, B, F, H in O pripada torej ciljni skupini primerni za naš izdelek, naš servis, našo trgovino«. Le v peščici primerov je bilo moč govoriti o korelacijah med življenjskim stilom in potrošniškim obnašanjem, a v takem primeru je bila tipologija tako ekstremna, da bi skorajda lahko govorili o karikaturah. Na eni strani spektra je bil npr. tip »neomadeževanega biodinamičnega makrobiotičnega hipija« (za marketing ne posebno zanimivega); na drugi strani pa tip »yuppija«, mladega hitro živečega povzpetneža, ki vozi BMW ali SAAB, je v restavracijah, igra squash in živi v Penthous-ih. Kljub temu, da je bilo medtem znanstveno dokazano, da »totalni yuppie« ne obstaja, živi ta tip potrošnika v reklamah kot idealni človek še naprej najbrž zato, ker se veliko ustvarjalcev reklam v njem tako zlahka prepozna. Potrošnik pa ostaja svojevoljno bitje. Ne da bi se tega sam zavedal, se brani pred enostransko komercialno manipulacijo pojma življenjski stil, ki je je deležen preko marketinga in reklam. V svojem obnašanju kaže veliko več skladnosti s pomenom, ki ga ima ta pojem v znanosti, namreč: izraziti svojo individualnost. Individualnost, ki pozna veliko obličij, in se spreminja z razpoloženjem in okoliščinami. Samo na sebi ni to nič novega. Rek, da »je človek bitje polno nasprotij«, je že zelo star. Edina razlika z ne tako davno preteklostjo je le, da sedaj svojih nasprotij ne rabimo več potlačevati, marveč jih lahko svobodno razstavimo. Včasih zamenjajo ljudje na dan več življenjskih stilov kot oblek. Tradicionalni modeli ciljnih skupin predpostavljajo določeno homogenost v obnašanju potrošnikov. Bolj ko se v to poglabljate, vse manj homogenosti najdete, in marketin-garji dobivajo sive lase od tega. Nekaj primerov iz življenja. Vidite nekoga, kako se utaplja v lastnem potu na dirkalnem kolesu ali igrišču za squash in pomislite, da je ta prav gotovo kupec Latte ali Linere’, saj očitno zelo skrbi za svojo kondicijo. Potem pa vidite taisto osebo, kako se baše s pivom in frikadelami2. »Fit-ness & Fatness, to vendar ne more biti res«, pomislite, a dejstvo je, da hodita pogosto z roko v roki. Ali pa vidite žensko, ki brska po cenenih spodnjicah v He-mi3, hip zatem pa jo vidite, kako v ekskluzivnem butiku ne da bi trenila ali zardela plača približno 600 guldnov za lepo bluzo. Varčevalno in zapravljivo, iz trenutka v trenutek drugače. Ali pa vidite ostareli par, ki je pravkar zaprl svojo trgovino z zelenjavo. Ni videti, da bi znala kak tuj jezik, zato menite, da bosta prav gotovo šla varno prezimit v nizozemsko kolonijo v Torremolinosu. Potem pa ju srečate na ekskluzivnem 23-dnev-nem kulturnem in avanturističnem potovanju po Peruju, Ekvadorju in Galapaških otokih. (Turistične organizacije so v vse večjih količinah preplavljene s turisti, ki jih same imenujejo »Torremoli-nos-turisti«, ki se na slepo odločajo za daljnja in kulturološka potovanja, ne da bi vedeli kaj jih čaka, potem pa težijo, ker tam ni na voljo hamburgerjev in pomfrija.) Vse več ljudi počne nasprotno od pričakovanega. Na primer: direktor banke, ki se ukvarja z baletom; komercialni manager, ki študira filozofijo, iz katere bi rad celo promoviral; zidar, ki se ukvarja s transcendentalno meditacijo; manekenka, ki vsako leto kot kuharica sodeluje na'potovanju po Nepalu; Helfs Angel, ki opravlja prostovoljno delo v domu za dementne upokojence; feministične bralke Opzij4, ki kdaj pa kdaj zlezejo v kak skrit kotiček z romančkom iz zbirke Bouquet-reeks5, kjer sestra Elza — povsem predvidljivo — konča v objemu očarljivega kirurga; in celo zvesti VPRO6 privrženci včasih pogledajo kak program na EO7, če so ravno razpoloženi. Seveda pa za marketing to ne bi bilo tako težavno, če bi le obstajala kaka metoda, s katero bi bilo moč vnaprej ugotoviti, kdaj se bo določeni potrošnik odločil za določen izdelek ali servis. A taka metoda ne obstaja. Potrošnik je neulovljiv in nepredvidljiv, kot metulj, ki na poti do orhideje spontano pristane na regratu, da bi se nato spotoma ustavil še na hortenziji. S tem se je marketing iz (psudo)znanosti spremenil v neke vrste igro na srečo. Edino, kar so si ponudniki dobrin in servisov ob tem uspeli izmisliti, je povečanje različnosti ponudbe. Značilen primer take strategije je Sara Lee/Douwe Egberts8, ki je z največjim možnim tempom lansi-ral več različic kave in vrst čaja na tržišče, izmed katerih večina nikoli ne bo zavzela več kot 1% delež prodajanosti. To je seveda nekaj, na kar ta marketinški velikan s svojimi domnevno nedotakljivimi deleži pri Pickvvick čaju in Roodmerk kavi pred leti niti pomislil ne bi. Zakaj pa ravno zdaj? Enostavno; da bi povečal možnost, da izbirčni potrošnik v kakršnemkoli razpoloženju že, trenutku ali priložnosti izbere prav njihov izdelek. Če bi potrošnik vedel za probleme, ki jih povzroča marketingu, bi se na ta račun prav dobro zabaval. Nekako takole: »ha, poglej jih zdaj z njihovimi marketinškimi diplomami; mislili so da me lahko s svojo spretnostjo krasno manipulirajo, a o tem kar počnem čisto slučajno odločam sam. Naj se kar lepo potijo in gnjavijo na svojih kongresih in po strokovnih časopisih o polarizaciji potrošnikov, razdeljenosti tržišča, razpadanju ciljnih skupin, demasifikaci-ji, fragmentaciji, cafetaria-obna-šanju, pašni-kulturi, konfeti-gene-raciji in podobnih brihtnih terminih. Kaj zdaj težijo!? Že leta me v svojih reklamah nagovarjajo, kako fino je biti kakršen pač sem, da moram pokazati, kakšen sem, da vem kaj hočem, da sem se našel itd. Samo čaščenje svobode in individualnosti. Zdaj, ko ubogam njihove pripombe, pa si pulijo lase. Ampak sem jih spregledal. Govorijo o -mojem načinu življenja- mislijo pa seveda zmeraj le svoj način življenja, Kakor da bi bil lahko samsvoj in svoboden le z njihovim tobakom, njihovo pijačo, njihovim avtom, njihovimi oblekami, a povsem slučajno to ni tako!« Dejansko, v boju za naklonjenost in denar potrošnika so »osvoboditev« potrošnika propagandisti sami vzbudili. S tem so k štirim medsebojno povezanim faktorjem, ki vsak zase je in še zmeraj prispeva k razvoju potrošnika, dodali košček propagande. Kot prvo: tolerantnost. V vsakem izmed nas prebivajo mnoge duše, in vsaka izmed njih bi rada kdaj pa kdaj prišla do izraza. Nekoč jim to ni bilo dovoljeno — mnoga naša obličja smo morali potlačiti, ker pač niso ustrezala pravilom in zakonitostim okolja, spola, starosti, socialnega statusa in kar je pač še tega. Ce v tem niste uspeli, ste lahko kaj hitro dobili nalepko »šizofrenik«. Šizo-frenija. razcepljenost osebnosti, je nekoč veljala za bolezen. Zdaj je življenjski stil, kar zveni vsaj nekoliko bolje. Nikomur ni treba obličij svoje individualnosti potlačiti iz strahu, da bi bil izvržen. Vse je dovoljeno, vse je mogoče. Potem je seveda logično, da vse več ljudi uživa komaj doseženo svobodo. Gledati, iskati, eksperimentirati — vse to spada zraven. Tako nastajajo trendi in proti-trendi. Kot drugo: blaginja. Njen prispevek k stanju stvari je sicer sam po sebi umeven, a vendar kaže njen vpliv posebej omeniti. Veliko stvari, ki so bile nekoč privilegij elite, so dandanes dostopne množici s čemer se je svoboda izbire enormno povečala. Iz ali-ali kulture smo prispeli v in-in kulturo. Kot tretje: konkurenca. V Moskvi sem nekaj časa delal družbo znanki, ki je čakala v vrsti pred trgovino, kjer so prodajali fižol — samo fižol. Nekaj ulic naprej je njena mati čakala v vrsti pred trgovino, kjer so prodajali prekajene slanike — samo prekajene slanike. Torej so tisti dan jedli fižol s prekajenimi slaniki. Pri nas je ravno obratno: ne iščejo kupci ponudnikov, marveč se ponudniki trudijo najti kupce. Ponudniki se po svojih najboljših močeh trudijo izigrati konkurenco in si zmišlju-jejo vedno nove prijetne stvari za ljudi. Deseti okusek topljenega sira, dvajseti okusek čaja, trideseta varianta omake za pečenje na ražnju, štirideseti tip piva. Potrošnik pa kupi enkrat to, drugič spet ono. In ker je zaradi konkurence možnost izbire vse večja, postaja potrošnik vse bolj muhast. Zakaj potem sploh še tožiti nad pojavom, ki ga je marketing nedvomno sam proizvedel? Kajti jasno kot beli dan je, da je to posledica svobodne konkurence. Edini, ki imajo pravico tožiti nad tem so trgovci na drobno, katerih trgovine niso raztegljive, v svoj asortiment pa morajo sprejemati vse več različic izdelkov, medtem ko ostaja njihov iztržek približno enak. Kajti kupci sedaj ne uživajo količinsko več hrane, marveč zgolj menjavajo okuse. In končno, so mediji človeštvu sami usmerili pogled na neslute-ne možnosti v deželi izobilja. Medijski potrošnik se nahaja na trgu, kjer se priporoča tisočglava množica življenjskih stilov. Včasih zavestno, kot v propagandnih sporočilih, a ravno tako pogosto tudi nenamerno ponujajo mediji primere, ki ljudi privedejo do novih idej. Potrošnik potem iz tisočerih idej, ki so mu servirane izbere košček tega, ščepec onega, močan zalogaj tistega in polno pest onega, in z njimi komponira, kot da bi bile njegova dejanska osebnost, njegov dejanski stil življenja. Posledice, ki so jih s svojim delovanjem povzročili množični mediji — predvsem televizija, so za uspešnost marketinga veliko težje, kot sam porast blaginje. Dokler so ljudje hoteli edinole več, so se gibali v enosmerni liniji, ki je bila zlahka predvidljiva. Zaradi tempa neprestano spreminjajočih se dražljajev, ki ga producirajo mediji, pa je človeška sposobnost koncentracije na en cilj strašansko padla. Zato ne govorimo zaman o »staccato kulturi« (Zij-derveld), v kateri smo postali po- polnoma domači s hitrimi prehodi: od prizorov vojne na domačo ležernost, od revščine tretjega sveta na bogastvo tipa Dynastya, od ekološke katastrofe na prijeten kviz, od nostalgije na science fiction, od masovnega pomora na kikirikijevo maslo, od video spota na meditirajočega duhovnika, od dokumentarca o naravi na porno-film. Množični mediji so nas oskrbeli z »zasvojenostjo«, potrebo po spreminjajočih se dražljajih, ki se izraža tudi v našem potrošniškem vzorcu. Ne težimo več le za eno stvarjo, marveč hočemo od vsakega nekaj in še malo. Uživati povsod vsakega po malo, vse do prenažrtosti iz strahu, da ja ne bi bili česa prikrajšani. Problem »neulovljivega« potrošnika, ki se izmika jasno določljivim ciljnim skupinam, je zadnja leta raziskovalce tržišča navdahnil k odkrivanju novih ciljnih skupin, s čemer bi marketing lahko pridobil prednost. Tako smo v zadnjih treh letih — po yuppijih — imeli čast spoznati dinks-e (double income, no kids), ul-tras-e (selective big spenders), get Set-e (bodi pozoren na znak za dolar), food-ije (obsedeni s hrano in pijačo), yuffie-je (Young Urban Failures — ker v nasprotju z yuppieji ne dajo nič na materialne stvari, temveč bolj cenijo duhovnost. Možno jih je uvrstiti v new age gibanje, ki tudi pri nas [NLj privlači vse več ekološko zavednih potrošnikov, in so vse kaj drugega od še nedavno karikirane podobe hipija.). Vse te tipologije prihajajo iz Amerike, kar velja tudi za coco-oner-je — trenutno predmet marketinških razprav —, ki se zaprejo pred hudobnim zunanjim svetom in se doma prijetno raznežijo. Nedvomno se bomo v bodoče soočili še z nekaterimi drugimi ameriškimi izumi ciljnih skupin, kot npr. OINKS (one income, no kids), SUFS (stili living in the Fif-ties), BICEPS (bi-sexual college-educated professionals), RAM-BO’S (rough American macho boys) in NONO (no-nonsense kids), če naštejemo le nekatere. Vsem tem tipom potrošnikov pa je ena stvar vendarle skupna: vsi skupaj v večji ali manjši meri spadajo med grazer-je9, ki iz trenutka v trenutek počnejo, kar se jim pač zazdi. Tudi termin gra-zing prihaja iz Amerike, na obnašanje potrošnika pa je prenesen z obnašanja govedi. Govedo namreč ne popase celega travnika od začetka do konca, pač pa šop trave tukaj, šop trave tam. In tako je tudi z dandanašnjim potrošnikom. Ta se vse impulzivneje pusti voditi temu, kar se mu (slučajno) znajde na poti in sr reče »to je fino« ali »o ja, to potrebujem«. Zato je soočanje (povsod, prostorsko in časovno biti kar največ prisoten) trenutno prioriteta marketinga. Kolikor frekventnejše soočanje, toliko večja možnost zadetka pri »pasočem se« potrošniku. Hans Ferree Unlimited, (filozof marketinga) I. H. 1 Maslo z man] maščobe. 1 Pommes-frits, kroketi ipd. hrana, pripravljena z veliko maščobe. 3 Poceni veleblagovnice na Nizozemskem. * Feministična revija. 5 Nizozemska verzija Dr. romanov. s Vrijzinnig Protestantse Radio Omroep — najbolj progresivna, svobodnjaška TV postaja na Nizozemskem. 7 Evangelische Omroep — TV postaja z najbolj religiozno obarvanim programom. 8 Eden največjih nizozemskih proizvajalcev kave, čaja, tobaka in cigaret. 9 To graze — pasti se. Posodice za vodo v Gompi Na Kitajskem živi petdeset etničnih skupin, večinoma v robnih predelih: pokrajini Xinjiang, na Tibetu, v' Notranji Mongoliji, Yunnanu ... Če odmislimo vsa ta območja, od sodobnega kitajskega imperija ne ostane ravno veliko — ožja Kitajska se skrči za več kot polovico. Najbolj izrazit konflikt med Kitajsko in etničnimi skupinami je prav na visoki Tibetanski planoti. S povprečno nadmorsko višino skoraj 5000 metrov, več kot milijon in dvesto tisoč kvadratnimi kilometri površine in s približno enim prebivalcem na kvadratni kilometer (tako pravijo uradni viri) je Tibet eno najostrejših življenjskih okolij na svetu. Območje je za tujca privlačno kulturno-zgo-dovinsko in z golo, divje neposredno naravo, z rjavimi, na široko odprtimi pobočji, modrimi jezeri in sneženimi vrhovi. Vendar je tibetanska resničnost daleč od divje gorske romantike: kitajska nadvlada na Tibetu je vstopila že v peto desetletje ... Ko je Irak okupiral Kuvajt, so se proti zasedbi takoj vzdignili glasovi mednarodne skupnosti. Ko je Kitajska pred 42 leti začela z okupacijo Tibeta, je dogodek minil brez izrazitega nasprotovanja katerekoli države; glas Tibeta je bil takrat prešibak, Tibet pa preveč zaprta dežela, da bi se bila sposobna z mednarodnim nastopom upreti kitajski okupaciji. Leta 1949 je Kitajska nasilno vdrla na Tibet in od takrat Tibet preživlja najtemnejše obdobje svoje več kot dvatisočletne zgodovine. Od začetkov okupacije do danes je umrlo nasilne smrti več kot milijon dvestotisoč Tibetancev, medtem ko so Kitajci uničili več kot šettisoč tibetanskih samostanov... Na tibetanskem etničnem območju (ki je veliko večje, kot »uradni« Tibet) danes živi šest milijonov Tibetancev in sedem in pol milijonov Hanov, tj. Kitajcev. Na Tibetu Kitajska odla- ga nuklearne odpadke, ropa naravna bogastva, za »red in mir« pa skrbi pol milijona kitajskih vojakov in represivna kitajska politika. Najbolj brutalen primer kolonializma v sodobnem svetu je naseljevanje Hanov na Tibet, prisilna sterilizacija tibetanskih deklet, zatiranje tibetanske kulture in jezika ... to je moderni genocid, ki na Tibetu še vedno poteka. Tibetanski problem je še vedno daleč od tokov mednarodne politike in o njem v domačih medijih le občasno zasledimo kakšno novičko. Zato ne bo odveč zaokrožena informacija o tibetanskem problemu na splošno in položaju tibetanskih beguncev v svetu. Pravzaprav je glavni namen aktualizirati tibetanski problem in ga postaviti v današnji kontekst azijskih in svetovnih političnih tokov, ki niti niso tako abstraktni in tako daleč. Tibetanski problem lahko vzamemo širše: kot simbol za vse narode, ki imajo vlogo manjšine v neki državi, ki jih zatira in se v njej niti najmanj ne počutijo dobro, pri čemer pa jim lastna nacionalna identiteta in zgodovina pa dovoljujeta možnost formiranja lastne države ali vsaj pravega avtonomnega statusa v neki drugi- Veliko knjig je bilo že napisanih o neodvisnosti Tibeta in še celo sami kitajski zgodovinarji so priznavali, da je bil Tibet pred letom 1720 neodvisen. Toda kasnejši dogodki in predvsem zaprtost Tibeta za zunanji svet so prispevali k temu, da si je Kitajska vedno bolj na glas lastila Tibet. Najprej pod pretvezo, da so Tibetanci eni izmed petih narodov, ki sestavljajo kitajski imperij, potem pa je Čangkajšek še to do takrat veljavno uradno stališče postavil na glavo z revizijo, da so Tibetanci kitajske rase. Toda dejstva so drugačna. Niti etnološko niti zgodovinsko Tibetance ne moremo prištevati med Kitajce. Zgodovina, jezik, pisava in antropološke Začetek mednarodnega leta Tibeta je tudi pri nas označil prvi dogodek. V četrtek, 7. marca je bila v likovnem salonu Univerzitetne knjižnice v Mariboru otvoritev razstave »Tibet, kultura iz plemenite dežele«, ki je na tem mestu ostala do 8. aprila 1991. Razstavo je organizirala Skupnost CHANGCHUB, ki jo v tem prispevku, kot je tudi razstavo samo, predstavlja Alenka deBonne. »Začetek delovanja skupnosti sega okrog tri leta nazaj, ko smo se imenovali še Vajra inštitut. Changchub skupnost Dzogchen smo ustanovili z namenom zaščite, razvoja in podpore tibetanske kulture in Dzogchen Učenja, kot tudi z namenom mednarodnega kulturnega sodelovanja. Registrirali smo se avgusta 1990.« In kakšen je bil doseedanji odziv v Sloveniji? »Odziv ni širši, ker se srečujemo z miselnimi omejitvami ljudi, tudi z ignoriranjem javnih medijev... vendar sem entuzijastična glede našega dela.« Kakšni pa so »okviri« Dzogchen Učenja, ki ga zastopa Changchub Skupnost? »Dzogchen je najvišje Učenje tibetanskega budizma, tudi v ČLOVEKOVE PRAVICE NA TIBETU TIBETANSKI PROBLEM PO ŠTIRIDESETIH LETIH KITAJSKE OKUPACIJE Bon-po tradiciji, tj. predbudistični tradiciji Tibeta, obstaja Dzogchen Učenje; Dzogchen je tibetanski ,izraz za »Veliko popolnost«, v sanskrtu je to ime »Mahasadhi« in tako smo tudi naslovili svojo revijo, kjer objavljamo tekste o Dzogchen Učenju in tibetanski kulturi v slovenščini in angleščini. Dzogchen se nanaša na prvobitno, naravno primordialno stanje vsakega posameznika. Ni vezano samo na Tibet. Sogyal Rin-poche pravi v uvodu knjige »Dzogchen in Padmasambhava« naslednje: -Dzogchen je oboje: končno in skrajno učenje vseh Buddh. Čeprav se na splošno povezuje z Nyingma ali Starodavno šolo tibetanskega budizma, ki jo je ustanovil Padmasambhava, so Dzogchen prakticirali skozi stoletja mojstri različnih šol kot svojo najbolj notranjo prakso. Njegov izvor sega v predčloveško zgodovino, omejen ni niti na budizem niti na Tibet niti na naš svet; zapisano je, da je obstajal v trinajstih različnih svetovnih sistemih.« Kdor bi želel o Dzogchen Skupnosti zvedeti še kaj več, lahko piše na naslov CHANGCHUB, p.p. 19, 62250 Ptuj. značilnosti Tibetancev govorijo v prid dejstvu, da so Tibetanci poseben narod, ki je nekoč živel v samostojni državi. Sklepanje pogodb je že od nekdaj značilnost suverenosti in neodvisnosti države in tibetanska vlada je podpisala dve pogodbi z vlado Britanske Indije, prvo leta 1904 brez kakršnegakoli ozira na kitajsko vlado v Pekingu in drugo leta 1914, ko se je Kitajska vzdržala podpisa pripravljene tripartitivne pogodbe. Leta 1948 je tibetanska trgovska misija potovala s potnimi listi, ki jih je izdala vlada Tibeta, in ki so jih priznale vlade Indije, Pakistana, Irana, Velike Britanije, Francije, Švice, ZDA ... Po ustalitvi komunističnega režima na Kitajskem pa so se kmalu pojavile uradne izjave in zahteve, da je Tibet integralni del Kitajske in da mora kitajska narodnoosvobodilna vojska osvoboditi Tibet imperialističnega vpliva Velike Britanije in ZDA in zaščititi meje Kitajske (ko je kitajska vojska leta 1949 vkorakala na Tibet, je bilo tam pet tujcev...). Leta 1959 so Kitajci začeli kruti genocid, zaradi katerega je od takrat umrlo že več kot milijon Tibetancev. Izredna represija kitajske politike je dosegla vrhunec neposredno po letu 1959, ko je na Tibetu izbruhnil množični upor proti kitajski nadvladi. Potem se je položaj »ustalil« na ravni mirujoče napetosti, ki je ponovno izbruhnila pred štirimi leti. RAZVOJ ZADNJEGA OBDOBJA TIBETANSKEGA PROBLEMA OD SEPTEMBRA 1987 DO DANES Jeseni leta 1987 so upori Tibetancev v Lhasi, glavnemu mestu Tibeta, ponovno opozorili na že »speči« problem Tibeta pod kitajsko okupacijo. Od takrat so se nasilni dogodki vrstili pod skoraj nepredirno tančico kitajske propagandne trdnjave in zaprtega Tibeta. Informacijski urad Dalai Lame v Dharamsali pa vseeno zbere dovolj informacij o stanju na Tibetu. 27. septembra 1987 se je začel novi val uporov Tibetancev. Od takrat je okrog petdeset demonstracij minilo vse prej kot mirno, Lhasa pa se je spremenila v policijsko mesto. Po neuradnih ocenah so Kitajci v zadnjih treh letih ustrelili oz. do smrti mučili 1000 Tibetancev, medtem ko jih je veliko več še vedno v zaporih. Točno oceno ubitih je skoraj nemogoče dobiti, saj so kitajski viri zaviti v jezik propagande in fraz, tibetanski viri pa neregularni in opisni. Marca 1988 so kitajske varnostne sile, združene z vojsko, ponovno krvavo zatrle drugi največji izbruh demonstracij; čez eno leto, od 5. do 7. marca 1989 pa (tako navajajo neodvisni viri) so kitajske okupacijske sile ustrelile med 300 in 800 demonstrantov in jih aretirale okrog 5000. Poročila očividcev so pretresljiva, medtem ko ni težko najti paralel med početjem Kitajcev na Tibetu in nemških nacistov v drugi svetovni vojni: oborožena policija je streljala vsepovprek, vdirali so v hiše in na mestu postrelili cele družine, čeprav niso imele zveze z demonstranti; neko nosečo žensko so z bajonetom zabodli v hrbet, drugo ustrelili v oko ... Med mučenji v zaporih so Tibetance pretepali z električnimi pendreki, ženskam so jih porivali v anus in vagino, jim prebadali lica z iglami; zapornike so prete- m ¥ J?.'- pali z železnimi palicami, brcali v glavo; nasilno so jim jemali kri, medtem ko je bila hrana izredno slaba in nehigienična. Če so zapornika dobili, da je hrano vrgel stran, so jo pazniki pomešali s človeškimi iztrebki in jih prisili, da so to jedli... Ko so kakšnega zapornika le spustili, je moral plačati za hrano in »bivanje« v zaporu ali pa so »račun« poslali njegovi družini. Znani so primeri, ko so svojci morali plačati naboje, s katerimi so ubili njihovega sina, ki mu je bila izrečena smrtna obsodba ... Kaj se dogaja v zaporih na Tibetu danes, lahko le ugibamo ... ALI VESTE, DA ... je okupacija Tibeta pustila za seboj že več kot 1.200.000 mrtvih Tibetancev; ... je na Tibetu uničenih več kot 2000 samostanov; ... je na Tibetu več kot pol milijona kitajskih vojakov? (informativni letak Tibetanskega odbora, ZDA) Po zadnjih velikih demonstracijah marca 1989 je kitajska nadoblast v Lhasi uvedla izredno stanje — tri mesece pred pokolom na Tiananmenu. Mesto so nadzorovali policija, specialci in pripadniki vojske (PLA — People’s Liberation Army). Vsak Tibetanec je moral nositi posebno dovolilnico, medtem ko so tiste, ki niso prebivali v Lhasi, izgnali. Tibetanski prebivalci drugih krajev so v glavno mesto prišli lahko le s posebno dovolilnico. V mestu so postavili številne kontrolne točke, na katerih je vojska in oborožena policija kontrolirala Tibetance ... Če se je razpoloženje med Tibetanci približalo vrelišču, so Kitajci spustili na ulice Lhase več kot sto kamionov, napolnjenih s po tridesetimi oboroženimi vojaki, ki so s policijskimi džipi stalno patrolirali po mestu. Tako so storili med marčevskimi upori leta 1989 in jeseni istega leta, ko je Dalai Lama dobil Nobelovo nagrado za mir. Kljub izrednemu stanju je še prihajalo do demonstracij, ki pa so bile manjšega obsega in se nikoli niso razvile v večji upor. Spomladi leta 1990 so Kitajci zaradi velikega števila romarjev z več desettisoč vojaki nadzorovali območje svete gore Kailas, nedaleč vstran od meje z Nepalom. Kitajska oblast je maja 1990 res odpravila izredno stanje, vendar sta vojska in policija (ki so ju Tibetanci pred uvedbo izrednega stanja »prisrčno sprejeli«, kot navaja kitajska propagandna revija »Chi-na’s Tibet«) še vedno prisotna na Tibetu. Zbiranja Tibetancev v bližini samostanov in templjev so izrecno prepovedana, samostani pa še vedno »gostijo« vojake, ki nadzorujejo menihe. Veliko menihov in nun so Kitajci izgnali iz že tako redko naseljenih samostanov (pred kitajsko okupacijo so nekateri samostani šteli več kot tisoč menihov, danes pa le nekaj sto ...) in jim prepovedali vrnitev. Kitajska oblast še vedno vrši racije po hišah Tibetancev in išče »dokazne materiale« (slike Dalai Lame, prepovedano Tibetansko zastavo, izdaje tibetanske vlade v izgnanstvu ...), medtem ko uradni viri navajajo, da »Partija in oblast ne smeta omiliti bojne moči... s sovražnimi elementi se moramo spoprijeti z železno roko demokratične diktature ljudstva«. Taka je podoba Tibeta danes. MEDNARODNO LETO TIBETA Dalai Lama je dejal, da je Tibetu ostalo le še pet do deset let časa, preden bo položaj postal popolnoma brezupen. Kitajci s prijemi, znanimi iz temnega obdobja nemške zgodovine, manjšajo tibetansko populacijo in skrbijo za to, da bi tibetanski narod sčasoma izginil s tega planeta. Takrat bi bili Kitajci očitno zadovoljni s svojo moderno kolonialno politiko. Ogromna površina viso- »Prevladuje obču,'k, smo izgubljeni. Starši sc zc’ žalostni, ko izgubijo otroka, mi pa nismo izgubili člana družine, ampak svojo deželo! Ko se to zgodi te imajo za izobčenca, ko hočeš preko meja. Uradna indijska politika sicer priznava edinstvenost tibetanske kulture, vendar o Tibetu govori le kot o avtonomnem delu Kitajske... pravzaprav ga nobena država ne priznava za samostojnega. Vsi se bojijo tega kitajskega zmaja... ne vem, zakaj. Pravimo, da te strpnosti lahko nauči le sovražnik in ne prijatelj. Če pogledate nazaj v zgodovino: v času rimskega imperija so ljudje mogoče lahko mislili, da bo trajal večno. .. ali pa britanski imperij... in kaj je danes Anglija? Majhen droben otok pri Evropi. In kje je Rim? Nekje v Italiji, kolikor vem. Naša narodna identiteta je zelo, zelo močna. Način, kako obdržati našo kulturo živo je, da ohranimo svoj jezik in budistično filozofijo. To je najpomembnejše. Ta celo privlači zahodnjake. Usmerjena je v modrost in nenasilje, ravno tega pa na tem svetu ni! Način oblačenja se bo lahko spremenil, naš jezik in filozofija pa nas bosta držala skupaj. Kitajci se bodo počutili nelagodno... saj se že, mimogrede, Kitajska je trenutno v razsulu...« (Palchor Tsering, predstavnik Dalai Lama Representative Office v Katmanduju) ke tibetanske planote bi bila potem na voljo le Kitajcem: nihče se več ne bi razburjal, ko bi s tibetanske planote odvažali surovine in nanjo skladiščili več nuklearnih odpadkov; strateško pomembna azijska visokogorska meja — Himalaja — bi tako na severni strani dokončno postala kitajska lastnina, Tibet pa obsežno varovalno območje pred možnimi vdori z juga. Toda ljudstvo iz osrčja Azije si svoje prihodnosti ne predstavlja v vlogi podložnikov Kitajcev. Na svetu živi šest milijonov Tibetancev, od tega jih 120.000 živi izven Tibeta. Ravno ti nosijo vedno večjo odgovornost predstaviti svetu, kaj se dejansko dogaja na Tibetu. Značilnost vseh tibetanskih skupnosti v tujini je velika politična aktivnost; nenazadnje je tudi tibetanska vlada situirana v Indiji. Letošnje leto ima za Tibetance še poseben pomen. »Hiša Tibeta« iz New Yorka, ki je pokrovitelj in glavni usklajevalec dogodkov leta, je imenovala leto 1991 za mednarodno leto Tibeta Namen tega leta, ki bo trajalo od 10. marca 1991 do 10. marca 1992, je pospešiti razumevanje in vrednotenje tibetanske kulture, zgodovine in vere ter ustvariti širše poznavanje sedanjega položaja na Tibetu. Dogodki leta se bodo vrstili na področjih vizualnih in dramske umetnosti, izobraževalnih programov, političnega in verskega dialoga ter kulturne izmenjave. Dario Cortese BARVNE - LASERSKE - COLOR - FOTOKOPIJE FOTOKOPIJE VELIKIH FORMATOV ... A1 ... A2 ... FOTOKOPIJE NA BARVNE PAPIRJE POVEČAVE - ZOOM - POMANJŠAVE BIROSTORITVE tiskarna založba trgovina kopirnica pisarniško ц«иmaribor reklamne storitve SSSSSSJ! Katedra 17 % MOZART PAR f EXCELLENCE / MITOLOGIJA MOZARTOMANIJE 60-ih poleg Tima Learyja naredil največ za glorifikacijo drog, pozneje pa se je nekoliko umiril, je vsekakor dobra zasedba. Proti koncu filma se izkaže, da je prav Oče Tom botroval Bobovi јипкеу-evski karieri. Nič čudnega: Bob stoji le kot pars pro toto za mnoge, ki jih je Borroughs zvabil na svoj (literarni) trip, kjer so videli, da med blaženostjo in potlačenostjo niti ni tako velike razlike. In o tem pravzaprav govori ta film. Dejan Sluga Wolfgang Amadeus Mozart, duhovni inspirator salzburških »Mozartkugein«, je že dolgo neločljivi del masovne kulture in njene potrošniške mitologije. Prav dejstvo kratke Mozartove eksistence pred okroglimi dvesto leti je tisto, ki popelje klasike na enega izmed številnih koncertov njegove glasbe, modne sodobnike po nakupih najlepših T-shirts z odtisom Mozartovih rokopisov, petičneže k najboljšim CD-jem z vrhunskimi izvajalci. Nemoralizira-joči biografi pa imajo možnost, da ponovno opozorijo na specifično univerzalnost Mozartove genijal-nosti, ki se je kot nalašč usidrala v infantilni, neuglajeni, naivni in konec koncev tudi neizobraženi osebi (razen strokovno glasbeno), ter je zato v 18. stoeltju, stoletju galantnosti in z vladajočim idealom izobraženca, tudi klavrno propadla. Tako se lalhko zabavamo ob Mozartovih pikantnih pismih (tistih seveda, ki jih po Mozartovi smrti ni uspela cenzurirati Mozartova žena Konstanca We-ber), med katerimi so najbolj popularna pisma Mariji Ani Thekli, Mozartovi sestrični, imenovani tudi Basle. Ta se tako kot druga ne odlikujejo samo s svojim straniščnim humorjem, pač pa tudi z zasoljenimi pornografskimi odlomki, čeprav je res, da jih je zaradi tirolske domiselnosti včasih prav težko dešifrirati. Potrošniška mitologija mozar-tomanije je le eno od mitoloških obzorij, ki jih razgrinja Mozart in njegova univerzalnost. Drugo mitološko obzorje, mnogo bolj re- prezentativno za Mozartovo umetnost kot »Mozartkugein«, razgrinja ena od karakterističnih legend evropske umetnosti, dobro poznana leganda o Mozartu in Salieriju. Mozart, kot eden od obeh protagonistov predstavlja v legendi utelešenje Genija v konfliktu s Salierijem/Obrtnikom. Njun konflikt, ki se konča z umorjenim Mozartom, predstavlja enega izmed temeljnih konfliktov umetnosti, večno nasprotje med Umetnikom/Genijem in Umetelni-kom/Taientom. Ta konflikt je najbolj ostro izražen prav v 18. stoletju, katerega produkt je ta legenda, je pa hkrati tudi arhetipski konflikt v umetnosti in prav zaradi svoje bazičnosti odpira travmatično vprašanje »WAS IST KUNST«. Problem Mozartove in Salierjeve zgodbe je v nemožno-sti njune skupne eksistence, kjer Umetnik s svojo absolutno geni-jalnostjo ruši Umetelniku temelje njegovega obstoja na Zemlji. Zgodba o lahkomiselnem Mozartu in zavistnem Salieriju se nam tako nenadoma razkrije kot Mit, kot Zgodba, v kateri prepoznamo bistven del zgodovine umetnosti. Mozart tako postane zaradi svoje genijalnosti (v zgodovini umetnosti je prav on tudi najbolj tipičen in popularen primerek genija) mitološka oseba par excel-lence. Ponuja nam prvovrsten užitek, saj nas ob »echte salzbur-ger Mozartkugel« z njegovim portretom povede tudi v jedro ene od Zgodb o evropski umetnosti. Pogoj pa je, da ne pozabimo na Salierija. Bojana Kunst > BEATIFIC & BEATEN л DRUGSTORE COWBOY f (R: GUS VAN SANT JR.) Kako posneti film o drogah in pri tem ne pasti v poceni moraliziranje o škodljivosti ali psihedelično mitologiziranje? Torej ohraniti distanco do obeh ekstremov in dobiti nekaj avtentičnega in naturalističnega? 1.: film bi posnel kot psevdo-doku-fikcijo. 2.: Za glavnega igralca bi izbral Matta Dillona. 3.: Na pomoč bi mu poslal Williama Barroughsa. Potem, ko »cowboy-junkey« Bob (M. Dillon) s svojim gangom, se pravi ženo (Kelly Lynch), prijateljem in njegovo žensko, izprazni nek drugstore, smo že v naslednji sekvenci priča tipični narkomanski sceni: v bedni hotelski sobi si druščina postreže z raznovrstnimi kemikalijami. Kamera z voyeristično doslednostjo natančno spremlja praznjenje ampul, segrevanje žlic, zategovanje prevez in nabrekanje žil, vbrizgavanje in reakcijo. Takšna opisna sekvenca z zelo specifično akcijo ima čisto določen namen — filmu poskuša dati dokumentaren značaj. K temu prispevajo še drugi momenti: film se začne kot »dokumentarec«, vanj nas vpeljejo »home-video« posnetki članov ganga, inscenacija je skromna, enolična, dolgočasna - večina dogajanja se odvija v zelo podobnih prostorih, nekateri prizori (npr. nakup in menjava drog, konflikti s policijo itd.) delujejo, kot da bi bili posneti za TV-poro-čila ipd. Lažna dokumentarnost PRVI PO GRASSU D. M. THOMAS, ARARAT (GIBRALTAR 5, ZO, 1991) O Pričakovanje prvega po Grassu v zbirki Gibraltar je presegalo običajno radovednost radovednih literarnovednih. Pa ne le zato, ker se danes zaradi razlogov, ki presegajo področje zgolj literarnega, konci zbirk pač dogajajo. Šlo je za dvome strogo literarnega značaja. Po tem, ko je Grass uporabil in izrabil vse že in še ne uporabljene pripovedne tehnike, da bi čez človeško zgodovino naredil križ, ko se je trudil dokazati, da srečni konci še v scenarijih več niso možni, in je potrdil, da per-sonificira krizo ene od slepih ulic sodobnega evropskega romana, se je zdelo logično, nadvse pravično in sposobno, da zbirko, ki sodobni evropski roman promovira, pesimistično zaključi, kot jo je Domenico del Rio optimistično pričel. Prav zato smo iskali v Grassovem nasledniku nekakšne -višje pomene«. Kar smo našli, je sledeče: tudi pri Thomasu se vračajo na kraje nesrečnega imena (vesoljni potop), ker tudi tukaj prvi konci niso brez posledic za nove začetke in predvsem nove konce. Toda Thomasove improvizacije GIBRALTAR izzvenijo, za razliko od Grassa, če že veliko bolj veselo ne, pa vsaj zabavno. Ne-turobnost je Thomas dosegel z dokaj preprosto potezo — vse skupaj je postavil v še en oklepaj (tokrat najbrž oglati), tako da se improvizira znotraj improvizacije na temo improvizacije. Kar daje, seveda, še tako resnim rečem kot so konci, konotacijo igrivosti. Ararat je iz leta 1983. Podgan-ka je pet let mlajša. S postavitvijo ob Grassa fungira avtor Ararata kot videc, ki je v začetku osemdesetih anticipiral krizo konca desetletja — in jo razrešil. Dal evropskemu romanu še eno možnost. Kot (ker) je dal Gibraltar možnost njemu, da tako »izpade«. Da sta Grass in Thomas presneto dobra, so povedali že pred nami. Da se je v vsej zgodovini človeškega pisanja pisalo zato, da bi se lahko pisalo dalje, tudi. Da -zgodovine literature« ne pišejo pisci, je prav tako že znano. Da jo piše tudi zanimiva uredniška politika, se potrjuje vedno znova. Petra Vidali vzpostavlja distanco in eliminira potrebo po kakršnemkoli rezoni-ranju. Bob na vprašanje, zakaj jemlje droge, preprosto odgovori: »Ker mi je všeč!« Tako film neposredno razkriva dejstvo, da za jemanje drog ni treba zmeraj iskati razlogov v socialni ali psihološki deviantnosti komzumen-tov, ampak predpostaviti, da lahko gre zgolj za hedonizem: užitek v potovanju pač. S tem, ko družba ta užitek diskriminira (npr. v nasprotju z alkoholom), avtomatsko tudi kriminalizira uživalca, kar zapira krog. Matt Dillon je s svojo interpretacijo Boba, preračunljivega fixar-ja, veliko prispeval k avtentičnosti filma. S svojim coolerstvom. brandovskim mrmranjem in mac-ho-imidžem uspešno razbija kliše o јипкеуиШ nekom, ki se komaj vleče iz kota v kot. Že v prejšnjih vlogah (Rumble Fish, Chicago Blues...) je kazal nagnjenje do ekstremnih značajev, te pa se je lotil tako, da je opravil več pogovorov z avtorjem predloge, romana Drugstore Cowboy, Jamesom Foglerjem, ki prestaja večletno zaporno kazen zaradi »zlorabe mamil«, dobro pa je proučil tudi narkomanski milje. V vlogi Očeta Toma, bivšega duhovnika, uživalca in dealerja. nastopa VVilliam Borroughs. Ce Dilloney torej igra nekoga, ki -mu je s svojim odfukanim značajem zelo blizu«, pa Borrough s takore-koč igra samega sebe. Človek, ki je s svojo literaturo in življenjem v RITEM SLIKE STRAH PRED NEGIBNOSTJO Glasbeni video spot (odslej (Si/S) kot sinteza imaginarnega, realnega, mitskega in dokumentarnega, derealizira svet in ponovno vzpostavi realno prek televizije (TV) kot medija realnosti. Že njegovi poimenovanji — »SPOT«, kar pomeni mesto v programski shemi, ali pa »CLIP«, kar bi lahko prevedli kot enoto v posnetku ali »posnetek« — nas navajata na topos GVS. Le-ta se najbolj navezuje na reklame in je hkrati najbolj TV forma TV. V sebi združuje prvine večine TV oblik, kot so reklame, premori, dnevniki, neposredni prenosi večjih dogodkov, nadaljevanke in celo TV filmi, ter tako prevzame večino značilnosti le-teh. Ker smo se v zadnji številki Ekrana lahko seznanili s tehniko in načini produkcije GVS, bomo tu zapisali nekaj o GVS kot končnem produktu. Za nekaj osnovnih značilnosti GVS smo analizirali GVS skupine Aerosmith Janie s Got a Gun, enega izmed treh nagrajenih GVS lanskega leta na MTV, Seveda tudi pri podelitvi nagrad nismo zvedeli imen avtorjev in tudi ne ostalih tehničnih podatkov o samem GVS. Pomembni so pač samo trije podatki. Prvi je ime izvajalca. Kljub temu, da ima in pa s hitrim menjavanjem kadrov postane spot gledalcu zanimiv, ne da bi se pri tem vprašal, kaj mu besedilo in slika sploh sporočata. Sicer pa to tudi je namen GVS. Le-ta naj zabava in skuša gledalca prepričati v kvaliteto glasbe. Tako ob koncu GVS ugotavljamo, da pravzaprav nismo videli prav nič ali pa zelo malo, pač pa smo le »slišali« komad. Slika je le njegova spremljevalka in mu je torej vedno podrejena. Spreminja se sočasno z menjavanjem ritma in nam tako ponuja vizualno podobo ali sublimacijo le-tega. Tako je tudi pri GVS Aerosmith, kjer se v 5 min. in 25 sek. zvrsti 243 kadrov (menjava na 1,33 sek.); taki hitrosti pa gledalčeva sposobnost percepcije ne more slediti. V nenehnem gibanju so tako vsi protagonisti kot tudi kontrasti svetlobe in kamera. Prav vsesplo- šno gibanje in premikanje je bistvena karakteristika vsakega GVS. Njihova eksistenca je prepojena s strahom — s strahom, da slika ne obstane, onemi in postane negibna. Učinek gibanja pa se lahko doseže z različnimi tehnikami in sredstvi, od zoomiranja kot najbolj preprostega, do računalniških trikov, dinamične kamere ali pa s samim plesom. V primeru Aerosmith so ta efekt dosegli z montažo (hitra menjava kadrov), ki je prilagojena dinamiki glasbe. To pa je zahtevalo drugi pomemben (vendar ne nujen) pogoj GVS — »nepravilno« nizanje kadrov. Le-to prispeva k vtisu hitrega gibanja, ki je odraz avtorjeve naglice, njegove obsedenosti s časom, ki jo zaznavamo tudi mi in hitimo s spremljanjem glasbe (slike) ter tako spregledamo celoto GVS. A. K. Mirnik PARALELA ALI % EKVIVALENT 'l PRISPEVEK K LOKALNI REGIONALIZACIJI ta zelo malo pri odločanju o tem, kakšen naj bo GVS, vam bodo poleg glasbe poskušali vsiliti še njegov image in prostor, kjer je izvajalec najbolj domač. V primeru Aerosmith je to vedno koncertni prostor — avtohtono okolje zvezd malo »tršega« rocka in heavy metala. Najdejo se tudi izjeme, izvajalci rapa in disca, ki pa tam raje plešejo, kadar tega ne izvajajo kar v studiu (npr. Madon-na). Tretji prostor pa je eksotična narava. Tja pridejo pozirat nepopravljivi nostalgiki in romantiki (Sinead 0’Connor, »lahki« roc-kerji). Naslednji podatek, ki ga lahko zvemo ob predvajanju konkretnega GVS, je naslov albuma, na katerem se konkretni komad nahaja; sledi pa mu naslov komada, ki je odločujoč dejavnik za to, kakšno sliko bomo gledali v konkretnem GVS. Refreni sodijo v kategorijo feti-šizma, zato slika vedno temelji na določeni izkušnji, ki se navezuje na refren, tj. fetiš. Besedilo komada Janie s Got a Gun govori o očetu, ki posili svojo hčer, ta (Janie) pa ga zato ustreli. Založba je odsvetovala ravno uporabo izraza »posilstvo«, ki pa tudi v samem spotu namerno ostane prikrito, kljub temu, da je prav to konstitutivni element komada. Prav s tem Valorizacijska metodologija tako umetnostne zgodovine kot umetnostne kritike sloni predvsem na primerjavah dveh ali več vzporednih oziroma sočasnih umetnostnih pojavov, pri čemer se kot poglavitna ovira lahko kaže prav neprimerljivost primerjanega. Elemente strogo panožnih kriterijev kaže v primerih, ki segajo iz najožjega področja stroke, podpreti s kriteriji drugih družbenih ved, in prav sociološka opredelitev bi v takšnem pristopu omogočila podrobnejšo analizo oziroma primerjavo med Graškim tednom v Mariboru in kulturnimi dnevi ZR Nemčije v Sloveniji. Obe prireditvi sta potekali približno sočasno in v obeh primerih so »slavnosti« segale tudi na likovno področje; pa čeprav le-temu v sklopu celotne manifestacije tudi tokrat pripada samo minoren medijski pomen, vendarle dovolj jasno kaže kopico tudi sicer indikativnih momentov. Neglede na to, da predstavitve del Josepha Beuysa v ljubljanski Moderni galeriji in razstave 125 Jahre Steier-markischer Kunstverein-VVerk-bund, ki je bila na ogled v starih prostorih Razstavnega salona Rotovž, nikakor ni moč soditi z enakovrednimi strogo umetnostnimi merili, obstaja prav s pritegnitvijo interdisciplinarnih recenzentskih parametrov tako kot vrsta nepremostljivih razlik tudi kopica skorajda identičnih analogij. Resda je ob Beuysovi razstavi v Ljubljani še pregled nemške grafike osemdesetih let (v Cankarjevem domu) in nekakšna društvena razstava v Mestni galeriji, se tokrat zaradi razločnejše razmejitve omejujem predvsem na razstavi, ki sta bili predstavljeni v prostorih obeh osrednjih likovnih institucij za umetnost dvajsetega stoletja, torej v največji republiški (Moderna galerija) in v osrednji štajerski galeriji (Umetnostna galerija Maribor). Medtem ko je Maribor dobil nedvomno najboljše, kar premore avstrijski štajerski VVerkbund, se je morala slovenska prestolnica zadovoljiti z dokaj netipičnim izborom Beuysovega opusa, pač takšnim, kot ga je zmogel organizirati nemški partner Moderne galerije. Seveda pa se takšno (za Maribor sila ugodno) razmerje v hipu poruši, če vemo, da je Beuys ena ključnih umetniških osebnosti svetovne avantgarde, ki je prav v vso svoje delo investiral kreativno energijo nadvse inventivnih avtorskih potencialov, 'ki jih sploh ne kaže iskati, kaj šele, da bi jih bilo moč vsaj v reduciranem odvodu najti v štajerski združbi predstavljenih likovnikov. Ekvivalent njihovega duhovnega obzorja bi v naši samoupravni organiziranosti kulture še najbolj ustrezal nivoju zekao-jevske mediokritetne reprodukcije postimpresionistično ali nadrealistično zajetih prilagajanj likovne govorice idejnemu miljeju malomeščanske dojemljivosti. In še ena (morda) razlika: dogovori prenosa razstave so v mariborskem primeru potekali izključno na politični medmestni ravni, brez vključevanja stroke (čeprav od nje očitno sprejeti), medtem ko je v drugem primeru državni aparat samo poskrbel za zunanji organizatorski okvir, ki ga je nato vsebinsko zapolnil izbor na podlagi dejanskih kvalitativnih kriterijev. Seveda je otvoritev obakrat potekala na najvišji lokalno-politi-čni ravni (torej enkrat občinski in enkrat republiški), kar je zagotovilo številno občinstvo tudi iz vrst političnega (para)establishmenta. Ne le njegovim pripadnikom je pripisati vzhičen aplavz, ko so predstavniki Gradca slavnostno objavili, da v svoje vrste sprejemajo tudi eno mariborsko izdelovalko slik, kar je bilo takoj razumljeno kot počastitev, ki je premnogim prisotnim vzbudila iluzijo o globoki zasidranosti v toliko poudarjani Evropi. Paralel temu nagovoru ne manjka tudi v vsem »rundherum« ljubljanske razstave, za katero je pred kamerami ena nemških organizatork izjavila svoje upanje, da bo pri nas vzbudila številne odzive saj ob Beuysovi umetnosti ni moč ostati ravnodušen. Slednje nedvomno drži, kot drži tudi, da so bile debate pro et kontra avantgarde rahlo deplasirane že pred dobrimi dvajsetimi leti. Torej ta izjava implicitno vključuje domnevo, da so to »kontraverzno« razstavo velikodušno posredovali okolju, katerega kulturni domet ne presega domačijske etnopro-dukcije. In kje je iskati bistveno vsebinsko razliko med obema nagovoroma? Nikjer, niti v ironično grenkem posmehu peščice poznavalcev, ki so s tem še enkrat več potrdili svoj status marginalne enklave stroke v poplavi par-venijskega populizma. Odstop direktorja Moderne galerije in vzrok zanj pa tako ali tako definitivno sodi v drugo zgodbo! Mitja Visočnik KRATEK KURZ MAGIJE V ŠESTIH ČARANJIH 1. - UVODNE RESNICE Magija, dovolj čudna beseda, ki sproža najrazličnejše predstave, bo v tem kratkem kurzu dobila svojo edino možno opredelitev. Naš kratki kurz ima namreč te različne predstave urediti, zato po že ustaljeni maniri začenja s pregledom glavnih postaj tistih obravnav, ki so zase nekoč verjele, da so znanstvene. Ker pa je kurz kratek, se bo treba omejiti na najnujnejše, na dva klasika: J. G. Frazerja in E. Durkheima Pri Frazierju, imenitnem predstavniku viktorijanskega družboslovja, imamo opraviti s povsem nedopustnim zvajanjem magijskega načina mišljenja in delovanja na posameznika. Magija je zanj preprosto logična napaka, zadeva posameznikovega primitivizma. Po njegovem mnenju je za delovanje magije ključnega pomena prepričanje, tako imenovane zakonitosti simpatije, s katerimi poskuša Frazer opredeliti ma-govo vero, da so stvari povezane na temelju vizualne podobnosti (npr. školjka — ženski spolni organ) in medsebojnega stika (človek — šop las). Lingvistika bi prvi primer imenovala metaforičen, drugega pa metonimičen. Magov postopek bi bil denimo naslednji: Pred sabo ima sliko sovražnika; slika je torej njegova podoba, metafora. Vzel bo torej oster nož in sliko prebodel, »zakon podobnosti« pa bo poskrbel, da se bo smisel tega dejanja nemudoma prenesel na naslikanega. Ta bo seveda zdaj pohitel z zvijanjem v bolečinah in v njih morda tudi dopolnil svoje življenje. Da bi uprizoril črno magijo po drugi, metonimični varianti, po »zakonu stika«, potrebuje mag nek predmet, ki je bil nekoč z njegovim sovražnikom v neposrednem stiku. Dovolj bo že šop las, prstan, kos obleke, izpadli zob ali proteza, kakšna resolucija (najboljša je seveda tista, ki je niso napisali tajniki, ampak sovražnik sam) itd. Kar bo mag naredil takemu predmetu, se bo zaradi »simpatije« avtomatično preneslo na nekdanjega lastnika. Po tej pomembni klasifikaciji se je treba vrniti h kritiki. Frazer naredi sledeč zaključek: »Skratka, magija ni samo zgrešen sistem obnašanja, ampak tudi zgrešen sistem priročnih zakonov; je brezplodna veščina in lažna znanost,- Navedena klasifikacija »zakonov simpatije« se je izkazala za klasično. Problematično pa je zvajanje magije na čisto individualno osnovo, posameznika, norca..ki je povsem napačno. Da bi problem postal jasnejši, si ga zdaj oglejmo še z nasprotnega vidika. Po Durkheimu (ime je treba brati po francosko) pri magiji ne gre za miselno slabost posameznika, temveč je v ozadju družbena sugestija, ki posameznika, povsem obvlada. S tistim, kar se v družboslovju imenuje socialni determinizem, je Durkheim seveda pretiraval, je pa pozornost obrnil v pravo smer in tako so se lahko kasnejši terenski raziskovalci osebno prepričali, da bo že omenjeni sovražnik začel umirati šele tedaj, ko bo zvedel, kaj se dogaja z njegovo sliko ... Prav to dokazuje, da mora med »divjaki« obstajati nek trden družbeni dogovor ali sporazum, nekakšna vera v principe, ki so prirodi čisto vnanji, ki pa se lepijo na vse v njihovo življenje vstopajoče predmete. Lekcijo bom končal z vprašanjem in opozorilom, ki bosta nakazali—ali pot nadaljnim lekcijam. Najprej vprašanje: »Kako to, da pripisujemo stvarem več ati manj vrednosti; se pravi, kako to, da plačujemo za nekatere stvari več, za druge manj, ko pa vemo, da atom vrednosti ne obstaja, da vrednosti skratka ni?« Temu se je v 19. stoletju prvi čudil nek v religiji očitno podkovan človek po imenu Karl Marx, in to norost poimenoval z blagovnim fetišizmom. Pa pustimo te nemogoče primerjave in opozorimo na naslednje: So ljudje, ki pripravljajo imenitne zvarke magije in parapsihologije. Ta kratki kurz mora s takimi poceni pozami energično obračunati že v prvem delu. Pravilno gledanje namreč uči: Parapsihološki fenomeni so zadeva duše in telesa (psihe in some), pa seveda kulture, treninga, magija pa je nekaj čisto drugega, umetnega. Je način, kako neka čisto družbena sugestija, recimo temu ekonomija, postane priročni zakon. Ivan Kosovel dalje prihodnjič Kdor je, je. Če nad prvi e prejšnjega stavka postavimo ostrivec, nad drugega pa krativec, dobimo mednarodni pregovor, znan menda še iz časov starega Rima. Baje obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki jejo zato, da živijo, in tisti, ki živijo zato, da jejo. Ta druga vrsta se deli na dve pasmi: gurmane in požeruhe. Sociologi trdijo, da razlika med njima ni biološka, ampak statusna: uglednemu požeruhu pravimo gurman, neuglednemu gurmanu pa požeruh. Filologi razlagajo stvar drugače, namreč etimološko, in razlike med pasmama ne priznavajo, saj beseda gurman v francoščini pomeni požeruha. Biologi zanikajo celo razliko med vrstama, saj se pripadniki obeh med sabo uspešno parijo in imajo plodne potomce. Potem redukcije pridemo torej do dejstva, da ljudje jemo. Pijemo tudi. In če je naše zasebno pre- GOJZAR 1. menu slovenskih vojakov GOLAŽ IN ŠE KAJ SLOVENSKI GOLAŽ VS. SRBSKI PASULJ OLAGUMI KJE IN KAKO GA DOBITI Fuk brez muk - AIDS gratis Ob slovesni zaprisegi prve (de)generacije slovenskih vojakov, ki služijo narodu v TO, so javni mediji posebej poudarili, da so novopečenim zaprisežnikom, njihovim staršem in še komu postregli s slovenskim golažem namesto srbskega pasulja, običajnega v JLA. Kot poznavalca in ljubitelja hrane me je pri tem zbodla beseda »slovenski«. Namreč, vse do slovesnega trenutka, ko je bil urbi et orbi razglašen 1. menu novopečene slovenske vojske, sem bil trdno prepričan, da je golaž specialiteta sosednje Madžarske. V knjigi Slovenske narodne jedi je med jedmi, značilnimi za vso Slovenijo, le ješprenov golaž, ki pa je v bistvu ričet s svežim svinjskim mesom in papriko, tega pa večina Slovencev ne prepoznava kot golaž. Kar pade povprečnemu Slovencu na pamet ob jjesedi golaž, je avstrijska oz. dunajska varianta madžarskega golaža — nekoliko slabša varianta prav tega pa je bila 1. (edini) klasični menu že v avstrijskem delu avstroogrske vojske, kjer so služili domovini tudi slovenski fantje. Da bi neka jed postala glavna jed prvega (osnovnega) vojaškega menuja, mora izpolnjevati kar nekaj zahtev. Njena kalorična in prehrambena vrednost (predvsem vsebnost beljakovin) mora biti zadostna. K njej se mora podati osnovna hrana kot nekakšno dodatno kalorično polnilo — pri nas je to kruh — pa tudi kaj drugega, vendar po namenu in sestavi podobnega. Priprava jedi ne sme biti preveč komplicirana — najboljša rešitev so torej enolončnice, ki jih je mogoče kuhati in pogrevati tudi v improviziranih razmerah, npr. na prostem, in ki zahtevajo dostopne, po možnosti ne pretirano drage sestavine. Osnovni recept mora imeti dovolj variacij, te pa se od njega ne smejo bistveno razlikovati po načinu priprave, pač pa po sestavinah, okusu ipd. In končno, okus jedi mora biti splošno sprejet — jed mora skratka biti dovolj znana in priljubljena. Če s tega vidika primerjamo 1. menu v JLA (pasulj »z« ali »brez«) in slovenski vojski (golaž), se izkaže, da sta obe glavni jedi skoraj idealni. Prehrambena vrednost obeh je, če upoštevamo možne variacije, dodatke ipd., približno enaka, prednost golaža pa je, da se k njemu poleg kruha podajo še testenine, polenta, krompir ipd. Enako velja za pripravo, pri čemer je prednost pasulja ta, da ga je mogoče v celoti skuhati iz sestavin, ki jih je mogoče shranjevati za dalj časa brez hladilnika ipd., a žal je treba osnovno sestavino pred uporabo nekaj časa namakati, medtem ko je osnovna sestavina golaža sicer hitro pokvarljiva, a tudi zlahka dosegljiva na terenu (se pač rekvirira in zakolje ali ulovi kako primerno živin-če, ki jih je, vsaj v partizanskih okoliščinah, na dosegu dovolj). Glavna prednost golaža je torej ideološka oz. nacional(isti)čna razlika: če že ni povsem slovenski (čeprav ga tako imenujejo), vsaj srbski ni! Sobota popoldne. Nekaj stvari nam je zmanjkalo, in kdo drugi bo šel v dežurno trgovino, če ne jaz. Pa jasno, vsi ostali imajo toliko dela, predvsem s pitjem kave in pripravami na večerno žurko. Srečo imam — naša samopostrežna je do šestih odprta. Hodim po trgovini in mečem v košarico stvari, ki so mi jih domači naročili. Saj res, med drugim bo danes moj prvi resnejši zmenek z novim dragim. Nikoli ne veš, kako se bodo zadeve tekom večera razvijale, izkušnje pa mi pravijo, da moraš za take stvari, kot je kontracepcija, kar sam poskrbeti, ker je večina slovenskih kavalirjev prepričanih, da se njih to ne tiče. Pa še v dobi AIDSa smo! Vse police v trgovini pregledam, kondomov oziroma preser-vativov (beri po domače — ola gumijev...) nikjer. Ker sem vse ostalo že zmetala v košarico, grem proti blagajni. Prodajalko povprašam po iskanem artiklu pa mi preprosto pove, da jih nimajo. Rahlo sem začudena, po vseh propagandnih kampanjah proti AIDSu sem namreč pričakovala, da bo kondome moč dobiti kjerkoli. Imeli so jih, pred nekim davnim časom, mi pove, pa zanje sploh ni bilo zanimanja. Svetuje mi, da naj poskusim v dežurni trafiki. Ne bodi lena se odpravim tja. V vrsti pred in za mano vse sivo-zeleno — vojska — in toliko da ne prepričana sem, da bom kondome tukaj dobila. »Žal jih nimamo,« pove prodajalka in me napoti na kolodvor. O ne, tako daleč se mi že ne da hoditi, povrh vse- ga se mi že mudi! In se spomnim — pred časom sem nekje brala, da bi naj po Mariboru postavili avtomate s takimi pripomočki; poskusno najprej v hotelih na straniščih. Grem do Orla. »Na stranišču,« me pouči natakar. Grem do intimnih prostorov. In res, na steni je pritrjen avtomat, v njem pa dve vrsti kondomov. Da pa bi jih dobila iz avtomata, bi potrebovala dva petdinarska kovanca, ki ju seveda nimam. Na srečo je tam gospa, ki mi več kot prijazno razloži, da ona prav za te priložnosti zbira kovance. Kot kaže so kupci večinoma moškega spola, in tako je rahlo presenečena nad mojim zanimanjem. Kovance mi vseeno da in še pravi, da so ljudje tako trapasti, da se sramujejo kondome kupovati, zadeve pa so čisto življenjske in v tem nevarnem času AIDSa gotovo potrebne. Zahvalim se ji in grem. Očitno smo res še toliko zavrti, da je marsikomu kupovanje kondomov dejanje, ki se ga sramuje. Še več, večina se jim raje odpove, kot pa da bi jih morali kupiti. Zadrege — pred sosedi, znanci, prodajalci,... samim seboj — morda pa mislimo, da so venerične bolezni daleč stran od nas, AIDS pa da je kuga razvitega sveta, kamor Maribor očitno ne sodi. Ali pa je globoko v nas le še zakoreninjena stara ljudska modrost, ki pravi, da je fuk z olagu-mo še najbolj podoben lizanju sladoleda skozi šipo ali vohanju rožic s plinsko masko? Mirjam I PRAV OBRNJENA NAGRADNA KRIŽANKA IZJAVA NADOBUDNEGA FEMINISTA: »Seveda sem za žensko gibanje! Če so pri miru, je dolg-cajt.« KATEDRIN VODIČ PO GOSTILNAH NA ZDRAVJE IN DOBER TEK! OD NASLEDNJE ŠTEVILKE DO VEČNOSTI Ker prejšnje, narobe obrnjene križanke, ni rešil nihče, celo naš najzvestejši reševalec ne, jo obračamo prav. Rešujete jo kot skrito križanko, v katero je treba vnesti 62 črnih polj. Polja niso oštevilčena, opisi gesel pa si sledijo v vrstnem redu, kot se pojavljajo v križanki. Vodoravno: Lat. kratica za prejšnji dan. Aktualna oblika lastninjenja. Naočar-ka. Afriška država. Menično jamstvo. Polmer. Zdravilo. Gl. štev-nik. Kratica nekdanje oblastne partije. Vzh. obale Sredozemlja. Član slov. predsedstva (Ivan), Lu- dolfovo število. Slavilna pesem. Pikantna salama. Avstrija. Medmet poka. Predzadnja črka. Čistoča. Umetnost. Klic ali pozdrav. Okrasni kamen. Domači učitelj. Problem. Ohrovt (ljudsko). Velika gramofonska plošča. Zaničljiv iz: raz za človeka. Amer. zvezna država. Italija. Ital. pisatelj (Dario). Asociated Press. Slov. Pukovnik (Andrej Šuster). TV zaslon. Jezero v SZ. Fluor. Lat. »k«. Vnetje sklepov. Slov. tekstilna tovarna. Jezero v Avstraliji. 21. črka. Menu. SHR kljubovanje. Vrv. Slov. slikar (Lojze). Tona. Slov. pisateljica (Pavlina). Kos govedine. Bol- garski kralj. Igralka West. Mesto v Italiji. Navpično: Cirkuški telovadec. 6. ton C-dura. 1. solmizacijski zlog. Fant. Švedska. Nacistični vojaški oddelki. Osramotitev. Slov. revija. Peč. Grm s trdim lesom. Valeria-na. Grški mitološki sodnik. Kdor upočasnjuje. Dušik. Fosfor. Vrsta klobase. Nevernik. Predlog. Afriški veletok. Amer. mera za mleko. Spolni skrunilec trupel. Hrvatska naftna družba. Izraelski politik (Moše). Trotil. Pravljično mesto. Ogulin. Ozka odprtina v zidu. 3. samoglasnik. Sokolski pozdrav. Pogan. Litij. Uporaba. Zaporedni črki. Valovita tkanina ali papir. Kraj pri Tržiču v Italiji. Kaveljček pri trnku. Razsodba v islamskem svetu. 1. črka. Špan. spolnik. Češki filozof. Žveplo. Rock glasbenik (Nick). Maharishijeva tehnika avtogenega treninga. Japonski drobiž. Gr. črka. Scottov lit. junak. Arabski Žrebec. Klic pri bikoborbah. Moško ime. Verdijeva opera. Slov. smučar (Robert). Gorovje v SZ. Znanost oz. kompleks spoznanj. Reši, izreži, dopiši svoje cenjeno ime in naslov ter pošlji na našega do 5. 7. letos. Pravilne rešitve bodo nagrajene. hranjevanje stvar preference vsakega posameznika in morda pripadnosti socialnim skupinam, to ne velja za javno prehranjevanje in tiste, ki ga omogočajo, to pa so gostinski lokali. Da bi pripadnikom vseh vrst in pasem olajšali izbiro lokala za javno prehranjevanje in napajanje, bomo od naslednje številke strokovno ocenili po en lokal. Ker so zvezde in zvezdice v aktualni družbenopolitični situaciji dokaj nepopularna zadeva, bomo lokale ocenjevali s točkami od 0 do 10. Pri skupni oceni bomo upoštevali ambient (urejenost, opremljenost, čistočo ...), postrežbo, izbiro, kvaliteto, pa tudi cene ponudbe. Razen temeljitega prikaza naših vtisov in skupne ocene bomo tabelarično prikazali pluse in minuse vsakega lokala. Ocenjevat se bomo odpravljali inkognito. Za relativno objektivnost jamči uredništvo. t K i I GLASBA - MED ŽAROMETI DRUGA GODBA 1991 V PREBIJANU OKVIRJEV ZVOČNEGA SVETA Fotografija: Andreja Bahar Letošnji drugačnoglasbeni sejem (že kar sedmi po vrsti) je znova — in tokrat morda še najbolj — zapolnil siceršnjo praznino v festivalskem dogajanju okoli podalpskega močvirja (ne pozabimo: tradicionalni jazz festival so organizatorji razkosali na koščke in ga prenesli v ljubljanski kulturni bunker, festivala z glasbo 20. stoletja v Radencih pa najverjetneje ne bo več) in še enkrat z izjemno pestro ter kakovostno ponudbo postavil to prireditev v sam vrh (tovrstnih) evropskih festivalov. Čeprav je bilo glavno težišče zvočne ponudbe vendarle dokaj etnično obarvano, pa je tudi letošnja Druga godba temeljito prebila okvirje, ki smo jih v zvočno-me-dijskem svetu sicer vajeni. Rdeča nit, ki se vleče od kulturnega no-vorockovskega bluesa, preko glasbenega teatra, cirkusa in improvizacije do različnih vidikov ljudskogodbene zvočnosti, je vsekakor pravi balzam za kulturno življenje v rojevajoči se državi, ki jo uradna kulturna politika neusmiljeno potiska v sfere pavperi-..zacije, domačijske gnilobe in zaprtosti ter nostalgične operetno-sti. Če bi hoteli poiskati bolj konkretno skupno točko večine nastopov na letošnji Drugi godbi, bi jo prav gotovo našli v samem fun-dusu glasbenega dogajanja: v predmetih, ki nam služijo kot objekti, na katerih gradimo zvočne gradove. Vsaj v treh dogodkih smo se soočili s posebnim obravnavanjem sicer neglasbenih predmetov, ki lahko v izraznem kontekstu zvočne sfere postanejo glasbila, ali pa s prezentacijo glasbe, katere bistven del je sam način produkcije zvoka. To je še bolj veljalo za belgijskega (valonskega) »zvočnega čarovnika« Maxa Vandervorsta, ki sicer ni čaral s klobukom, iz katerega bi prifrfotali kakšni pisani zvočni zajčki, zato pa nas je navduševal z raznoraznimi instrumentalnimi križanci in med nastopom od nekod privlekel dve veliki vreči piskajočih plastičnih igračk, na katere je igral. To je bil performan-ce, ki ni bil performance, koncert, križan s teatrom in kabarejsko čarovništvo, ki se ne brani razkrinkati svojih čudaških prijemov Videli pa smo kaj različne variante »glasbil«: sesalec za prah je v navezi z zračnico iz kolesa postal nekakšno trobilo in kričalo, plastične in spodrezane steklenice so ob pritrjenih bambusnih piščalih postale nekak križanec med zvonovi, orglami in flavto, kanglica za zalivanje rož se je prav dobro znašla v vlogi saksofona, pa tudi metla se kot bas ni prav nič slabše obnesla, konzerve so lahko postale ksilofon ali tamburica, da čajnika, ki je postal unvierzalno tolkalo, ne omenjam. Njegov,v bistvu glasen nastop, je bil sicer iz- jemno duhovit in zabaven, sproščen in iskriv, pa tudi po svoje navdušujoč in prava paša za oči s krožnim tokom presenečenj, toda vseeno je bila umetelnost Ma-xa Vandervorsta preveč do potankosti naštudirana in rutinirano izvedena, tako da nas kakšne dve ali tri melodije, ki so se ponavljale na različnih zvočilih, glasbeno niso mogle povsem zadovoljiti. Ne glede na to pa je bistveno, da smo se lahko na nekem glasbenem dogodku od srca nasmejali. Drugo možnost eksperimentiranja z zvočili je prikazal nemški improvizator na kitari, Hans Rei-chel, ki se je svojemu glasbilu posvetil na čisto tehničnem nivoju, saj je sam napravil dvovratno (električno) kitaro s kobilico na sredi in magneti na obeh straneh, tako da je lahko praktično neodvisno igral tako na levi kot na desni strani glasbila, kar ob mojstrski izvedbi zveni skrajno zanimivo in — po zaslugi pretanjenega glasbenika — tudi zelo skladno in ušesom prijazno. Hans Reichel se marsikdaj v meditativnosti približa nekakšnemu »new age« mi-lozvočju, vendar pa ne na standarden tonalni naččin. Ta glasbenik zna predvsem skrbno prisluhniti svojemu instrumentu in z briljantno tehniko iz njega ob primernih pgojih iztisniti kar največ. Kaže, da tokrat izjemnemu glasbenemu dogodku niso bile naklonjene predvsem okoliščine (postavitev v dvorani in del snobovske publike, ki se je »pokazal« le zaradi Vinka Globokarja), tako da Hans Reichel ni pokazal vsega, kar zmore — poleg tega pa nas je Druga godba že tako razvadila, da nas »samo« solidni nastopi ne morejo več navdušiti. Enega od najbolj izzivalnih in navdušujočih nastopov na Drugi godbi 1991 pa je prikazal Vinko Globokar, glasbenik slovenskega rodu, ki sicer deluje predvsem v Parizu. Gre za izjemno kreativno osebnost, ki jo primerno cenijo tudi svetovni poznavalci sodobne glasbe, v kateri se združujejo odličen pozavnist, improvizator, skladatelj, animator in pedagog. Svoj nastop, »instrumentalni teater«, je Vinko Globokar naslovil: »Moje telo je postalo ena sama pozavna«, in to potem tudi zares pokazal. V uvodu je prvič izvedel lastno delo »Prestop II za pozavno in elektroniko«, v katerem je še enkrat potrdil, da dandanes glasbene meje (če sploh obstajajo!) niso tudi meje zvoka, in da je tudi prostorska komponenta izvedbe postala enakovreden del glasbene kompozicije. To po domače pomeni, da je za določen izrazni rezultat treba upoštevati tudi konkreten prostor, v katerem se neko delo izvaja, in — nenazadnje — tudi glasbenika iz mesa in krvi, ki je nosilec zvočnega dogajanja. V samo skladbo je Vinko Globokar vpletel tudi nekatere povsem teatrske elemente in govor, posebej pa je presenetila uporaba sintetizatorskega efekta ob zaključku dela. V teh koordinatah se je gibal tudi kasnejši nastop — od izjemno udarne skladbe za solo pozavno »Res/ax/ex/ ins-pirer«, preko »klasik« Beria in Kagela do skladbe »?Corporel«, katere instrumentalni objekt je kar izvajalčevo (in v tem primeru tudi skladateljevo), telo. Česa takšnega prav zares še nismo doživeli, briljantnemu Globokarjevemu nastopu pa se lahko zahvalimo, da nas bo vsaj za nekaj časa minila skepsa glede »avand-garde« in izraznih možnosti sodobne glasbe. In še nekaj: Druga godba je temu izjemnemu glasbeniku vrnila dolg, ki si ga je eta-blirana kulturniška politika Cankarjevega doma nakopala pred leti — žal že zopet s tipično balkansko »šlamparijo«, ki je zakrivila, da Vinko Globokar ni mogel izvesti skladbe »Vorstellung«, ker ni bilo operaterja, ki bi pognal filmski projektor. Razna zvočila pa so v svoj ko-dificiran zvočni svet znali vplesti tudi preprosti ljudje, kar so nam ob samem zaključku Druge godbe prikazali Muzikantje iz Svečine. Nastavki njihove zvočne en-kratnosti izhajajo iz prebrisane uporabe vsakdanjih delovnih predmetov (kose, klep stol, rifle in grabelj) v svetu vsakdanje ljudske zvočnosti Slovenskih goric. Improvizacija pri uporabi različnih zvočil je bila v preteklosti kar karakterna značilnost muzikalično navdahnjenih kmetov, tako da je reafirmacija teh elementov na nov »folklorističen« način občudovanja vredna. Kljub nekaterim »kik-som« (predvsem gre za veliko prekratek nastop in določeno breme treme) je desetčlanska svečinska skupina prikazala izredno dinamičen nastop in premagala še en tabu, ki kraljuje pri »pravovernih« ljubiteljih ljudske glasbe: uporabo frajtonarice. Ob bolj profesionalnem pristopu in podpori, ki bi je ti ljubiteljski godci morali biti deležni z ustreznih institucij, se nam ne bi bilo več treba bati, da bi avtentičnega slovenskega godčevstva tako kmalu zmanjkalo, saj je med Muzikanti iz Svečine tudi dovolj mlajših godcev in pevcev. Žalostno pa je, da se do tovrstnih prizadevanj vesoljno občinstvo vede skrajno ignorantsko, tako da je bilo ob tej priložnosti koncertno prizorišče v preddverju Križank skorajda prazno, kar še enkrat dokazuje, da se Slovenci — le zakaj? — svoje zvočne dediščine (ki je vse prej kot pa revna, kar bi nam radi dokazali oberkrajnerski puhloglavci) pravzaprav sramujejo. Sramota! Povsem drugače pa je na Češkem, od koder so prišli Mala du-dacka muzika in izvedli briljanten nastop, zvočno precej soroden tistemu izpred nekaj let z madžarskimi Muzsikas, poln pestre in udarne godbe/vse skupaj pa se je dalo razumeti tudi kot privlačna učna ura, ki jo je vodila doktorica etnologije Marcela Mačkova (in obenem izvrstna vokalna solistka zasedbe). Tudi češki godci so amaterji in izhajajo iz folkorne »scene«, toda že s samim pristopom h koncertni prezentaciji svoje zvočne dediščine kažejo, da imajo do te komponente nacionalne kulture spoštljiv, življenjski in »kulturen« odnos. Pred tem pa smo z modernizirane ljudskoglasbene strani deležni še izvrstne (zmanjkuje mi že superlativov — toda to, kar nam je pripravil Ferus Mustafov, dejansko presega vse meje) predstave makedonskih Romov pod vodstvom genialnega Ferusa Mu-stafova, ki je spemenil Križanke v eno samo plesišče, na katerem so se brez distance — verjetno prvič — pomešali ljubljanski Romi in slovenska publika ter ob peklenskih »čočekih« in ostalih ritmičnih vragolijah ustvarili neverjetno plesno-koncertno vzdušje. Kljub temu, da smo poznali nekaj Ferusovih posnetkov in njegovih izjav v pravem Clayevem stilu, še zdaleč nismo pričakovali takšne zvočne eksplozije. Ferus Mustafov je izjemen solist (in multiin-strumentalist), ki vodi zvočno povsem posodobljeno romsko skupino (električna kitara, bas, bobni, sintetizator in harmonika) mlajših glasbenikov, ki sicer daleč zaostajajo za mojstrom, toda vseeno še kako znajo držati glasbeno napetost. V njegovih rokah so se menjavala najrazličnejša glasbila (zurle, piščalka, žepna trobenta,...), še najbolj pa se je »razpihal« na (alt) saksofonu in klarinetu, na katerima je pokazal prav mojstrsko igranje. V prvem delu so godci Ferusa Mustafova izvajali plesne, ritmično nabite in bogate, precej avtentične skladbe z makedonskega zvočnega bazena (kot je znano, so Romi pravi mojstri v izvajanju siceršnje glasbe okolja, v katerem živijo), ki so poslušalstvo spravile na noge, po odmoru je sledilo nekaj pesmi izraziteje »novokomponiranega« značaja, ob koncu pa se je Mustafov lotil še (izjemno kvalitetno izvedenega) svvinga, ki se je na trenutke približal celo hard bopu, in temperamentnega venčka slovenskih viž v svetlobni hitrosti, zaključil pa s svojimi čočki. Ferus Mustafov in njegova skupina so dokazali, da ni problem v tem, da se ljudsko zveneča skupina oprime sodobnih glasbenih instrumentov, ampak v tem, če tradicionalne glasbe, ki jo sprejme za osnovo svojega glasbenega izraza, nikakor ne banalizira in poskuša prodajati kot kič. In če zaključim, da sta bila dva nesporna vrhova letošnje drugoglasbene ponudbe nastop Vinka Globokarja in veselica pod taktirko Ferusa Mustafova (ob bolj rutinirano izvedenem nastopu pa bi se tema dvema dogodkoma lahko približali tudi Muzikantje iz Svečine), potem je jasno, da je Druga godba ravno tam, kjer se začenja in končuje celotno svetovno glasbeno dogajanje. Na tradicijo črnske »folklore« — blues — se je navezovala skupina The Gun Club, ki je uvedla letošnjo Drugo godbo. Gre za kultno skupino, ki izvaja novi ameriški rock z jasno definiranim (torej spoštljivim) odnosom do tradicije tako bluesovske kot rockovske (mislim na rock'n'roll eksplozijo v petdesetih letih in na ameriške variante punka v osemdesetih). Glasbeniki te zasedbe so dobesedno nametani iz vseh vetrov: ameriški element (pravzaprav je mestic) zastopa vodja benda, svojeglav poet in kitarist Jeffrey Lee Pierce s svojim sugestivnim vokalom, pomaga mu solist Kid Congo Povver, ki v bend vnaša nekaj romanskega duha, saj izhaja iz Mehike, na basu briljira Japonka Romi Mori, bobnal pa je Anglež. Njihov nastop je bil namenjen rockovskim sladokuscem in fanatičnim oboževalcem benda (ki jih tudi pri nas ne manjka), ki so zares prišli na svoj račun kljub precejšnji enodimezio-nalnosti zvočnega sveta The Gun Club, ki je hromila napetost koncerta predvsem v prav dolgočasnih uvodnih in zaključnih komadih (v katerih se je vse vrtelo okoli emocionalizma), medtem ko je bend zares zablestel v nekaj eksplozijah ob višku koncerta, ko so tudi skeptikom dokazali, da gre za zares veliko skupino. Rocku na Drugi godbi torej — hvala-bogu — tudi letos ni spodrsnilo. To pa še ni bilo vse, saj se je v že itak pestro ponudbo Druge godbe »vrinila« še ena komajda glasbena zadeva, za katero se je potrudil francoski kulturni center Charles Nodier iz Ljubljane — pravi pravcati cirkus na potepu. Cirque en kit je sicer cirkus, v katerem ima pomemben delež »besede« glasba, vendar ne gre le za to, ampak za duhovito predstavo, na kateri ni manjkalo niti vrvohodcev, niti akrobatov, niti klovnov — le požiralcev ognja in levov ni bilo. Skoraj dveurna zabava v preddverju Križank ni razočarala prav nikogar, saj se z manjšim cirkusom pod milim nebom srečujemo vse preredko. Skratka, kljub nekoliko slabšemu obisku (posledice vsakdanje ekonomske, socialne in politične negotovosti ter kar nekakšne tozadevne splošne otopelosti se torej poznajo tudi na Drugi godbi, ki je pred tremi sproducirala zan-menito geslo: »Dost mamo!«) in kljub (zavoljo klasične afriške šlamparije) odpadlemu koncertu Dade Krama (eden od tolkalcev namreč ni mogel skozi kontrolo na londonskem letališču zaradi zapadle vize) lahko zaključimo, da smo bili deležni izredno kvalitetnega glasbenega — in, kar je še pomembnejše, ne samo glasbenega! — dogajanja in priče nekajkratnega preboja predsodkar-skih okvirjev, ki smo jih v tovrstni ponudbi sicer vajeni. Samo upamo lahko, da ta dežela do drugega leta ne bi zgrmela v (ekonomski) prepad in izolacijo, ki bi nam morebiti odtegnila Drugo godbo 1992 Rajko Muršič A. Konjikušič Neverjetno zveni, da v nekem, ne ravno velikem mestu brez stalne scene za živo nastopanje (skorajda brez koncertov), brez festivalov, gostovanj tujih bendov in brez diskografske hiše, že nekaj časa deluje nekaj najpomembnejših jugoslovanskih glasbenih formacij. Toda kljub temu domuje v Novem Sadu sijajna in izobražena publika, pomembna pa je tudi mešanica kultur in tradicij, kar je morda lahko razlog, da tam poleg pomembnih rock skupin (Luna, La Strada, Boye, Obojeni program...) najdemo tudi zasedbe in ustvarjalne posameznike, ki se bavijo z novo glasbo, ki je nekje na meji med roc- (igra klavir, kontrabas, harmonij ...) in pravi: »Še vedno najraje delam z av-todidakti, ki so mnogo bolj odprti in neobremenjeni. Akademski tipi zmeraj izhajajo iz nekakšnih šolskih osnov, iz teh nekaj aksiomov ...« Prva pomembnejša zasedba, v kateri je igral, je bila Ritual Nova, ki jo je ustanovil skupaj z Borisom Kovačem, kar je trajalo do leta 86, ko sta oba krenila vsak svojo pot (in kar je najpomembnejše: oba sta uspešna). Takrat je nastal duet Intellectual Caba-ret, v katerem je Tickmayer skupaj z bobnarjem Oordem Deliba-šičem (kasneje je igral tudi v Ri- kom, jazzom in klasiko, z glasbo, za katero se zdi, da prinaša pomembne premike. Na teh straneh smo že omenjali Borisa Kovača in Circo Della Primavera, pred leti (ko je gostoval na Drugi godbi) pa tudi glasbenika, ki je kot kaže dosegel celo več od prej omenjenih, Stevana Kovača Tickmayerja (r. 1963), in mu sedaj, ko je dosegel tudi svetovni renome, posvečamo nekaj več prostora. Tickmayer je doživel to, kar nobenemu od tukajšnjih glasbenikov še ni uspelo: v zadnjih nekaj letih (od 1987) je na Madžarskem, v Jugoslaviji in v Franciji izdal 3 albume, en CD in 4 kasete. To seveda ni padlo z neba, saj je fant talentiran, delaven in vztrajen. Vzporedno s konkretnimi glasbenimi aktivnostmi je bil tudi ključna figura v organizaciji dveh festivalov nove glasbe v Novem Sadu leta 1987 in 1988 (na katerem so med drugim sodelovali Peter Brotzmann, duet Minton/ Turner, Grencso Kolektiv, Marzi-dovšek, Dresch Ouartet, Tick-mayer Formatio...), pisal je za časopis »Uj Symposion«, še danes pa na radiu Novi Sad pripravlja dve oddaji o novi glasbi. Čeprav ima klasično izobrazbo (diplomiral je namreč na novosadski glasbeni akademiji — smer kompozicija), je Tickmayer v veliki meri glasbeni samouk tual Nova, sedaj pa v Circo Della Primavera in rock skupini Kitovi) prvič povsem udejanil svoje ideje. Katedra: Od kod ime Intellectual Cabaret? Tickmayer: To je bil tedaj nekakšen kompromis, spoj med neko sodobno glasbo in melodičnostjo ter prepoznavnostjo nekaterih starejših stvari. To so teme, malodane imbecilni songi, pomešane z izkušnjo nove glasbe. Tu je bilo tudi nekaj kabare-jevskega prizvoka, kar naju je oba takrat zelo zanimalo. Toda to ni bil cabaret, kajti danes ima cabaret v glavnem pejorativen prizvok — pod tem razumejo nekakšno ceneno zabavo, kar pa ni resnica, kajti prve kabarejske predstave so obiskovali tudi De-bussy in podobni. To je bil sinonim za nekaj progresivnega. S tem sva hotela povrniti ta prvobitni pomen, zato tudi Intellectual, kar po malem cilja tudi na samoironijo. Ta duet ostaja stalni del Tick-mayerjevega ustvarjanja (sodeloval je na Drugi godbi 1988, istega leta pa je izšla še dvojna kaseta) do leta 1989, projekt pa sta prav pred kratkim znova obudila (na poziv mehiškega skladatelja Artu-ra Meza bosta posnela ploščo za mehiško tržišče). Tickmayer pa je poleg tega kolektivnega projekta in solističnega nastopanja potreboval tudi večji ansambel, ki bi izvajal njegove kompozicije. BARVNE - LASERSKE - COLOR - FOTOKOPIJE ®IROSTCJRITVE FOTOKOPIJE VELIKIH FORMATOV ... A1 ... A2 ... ”90°“? FOTOKOPIJE NA BARVNE PAPIRJE p°s='rn"s5S v v reklamne trg «. p*«? POVEČAVE - ZOOM - POMANJŠAVE •«en«».eas -------------------------------------------EXPRESS TAJNICA i PRVI OSEBI - INTERVJU: STEVAN KOVAČ TICKMAYER OSREČUJOČI TRENUTKI GLASBA prva scena načrtovana brez glasbe, toda na moj predlog, s katerim se je Nadj strinjal, smo ji dodali še glasbo. Izgleda, da smo nekajkrat imeli tudi nekaj božje pomoči. Jaz sem nekatere dele dobival na videu, Nadj tudi med delom veliko stvari spreminja, poznajo se tudi vplivi drugih ljudi, ki sodelujejo v predstavi. Julija lansko leto sem videl kakšnih 15 minut predstave na videu, ostalo pa mi je Joseph le približno opisal, zarisal najpomembnejše scene in bistvene trenutke, nekatere scene sem dobil pismeno. Nekaterih stvari sploh nisem videl, recimo »Nacht musik« in zadnje scene, kar je nekako 20 minut. Zanimivo pa je, da sta bili ravno ti dve sceni napravljeni giede na glasbo, ki sem jo prinesel Nadju in mu je bila všeč. Ker ni mogel tega napraviti prej, je to glasbo vzel kot predlogo. Tu so torej tri elementi: en je, ko sem jaz delal po tem, kar so napravili oni, torej po gibih, drugi je verbalni dogovor, ki je izpadel izredno dobro in tretji je to, kar je on napravil po glasbi. Katedra: Ali lahko gledaš na glasbo za »Comedia Tempio« neodvisno od predstave? Tickmayer: Absolutno. Tako smo jo tudi izvajali v Novem Sadu, deloma pa tudi na zagrebškem Bienalu. Katedra: Nama pa se zdi, da je to vendarle odmik od tega, kar si delal prej. Tickmayer: Preden sem odšel na Nizozemsko, sem čutil, da bom moral nekaj spremeniti. Recimo: generalno gledano je bilo to, kar sem delal na klavirju, mnogo vehementnejše, z več gibi, kompozicije za večji ansambel pa so se gibale po bolj umirjenih tokovih. Sedaj me zanima ravno delo z ansamblom, ne več z orkestrom (zadnje izvedeno delo pred odhodom na Nizozemsko je bilo za vojvodinsko Filharmonijo mladih — op. a.). Katedra: Nadaljni načrti? Tickmayer: Trenutno delamo nadaljevanje Intellectual Cabare- ta, še naprej pa delam tudi z Josephom. To je naslednja predstava, ki jo bomo izvedli na festivalu v Avignonu leta 1992, kaže pa, da bo Nadj že v maju začel delati na igranem filmu, skupaj s teatrom. To, kar me pa trenutno najbolj okupira, pa je projekt, ki je še daleč, v maju 1994, ko bomo izvedli komorno opero z dvajsetimi glasbeniki, nekaj pevci in kakšnimi desetimi plesalci. To, kar lahko povem vnaprej, je, da bo tema Danilo Kiš, vendar ne tako, da bi predelovali njegovo življenje, temveč bomo iz njegovih knjig vzeli nekaj tem, tako da sedaj v glavnem berem Kiša in razmišljam o tem. To bi moral biti zares velik podvig. Kljub vsemu bo Tickmayer po svetu še naprej krožil s predstavo »Commedia Tempio«, igral bo tudi solo in z zasedbo Formatio, julija pa ga čaka tudi nastop na jazz festivalu v Budimpešti... Zagrabite ga, kjer morete! Bojan Dordevič Aleksandar Konjikušič Katedra: Iz Intellectual Cabaret je zrasel Tickmayer Formatio? Tickmayer: To je v resnici začelo funckionirati konec 86-tega, ko nismo imeli niti dostopa v studio, niti prostora za koncertne nastope. Takrat smo zbrali večji ansambel — kvintet: dve pozavni in dva roga, trobento, klavir in bobne, in začeli vaditi kar v moji sobi. Sosedje se do takrat nikdar niso pritoževali — tudi sestra je pred mano končala akademijo, pa tudi sam sem vadil, tako da so bili vajeni kakšnih 5 do 6 ur igranja dnevno. Toda ko smo dobili dva trobilca, je bilo preveč in tega več niso prenesli. Popolno sranje. Nimaš kje vaditi. Takrat sem začel delati na Radiu Novi Sad, po drugi strani pa sem imel nekaj uspeha tudi v skladanju nove glasbe. Ravno ta suita, ki je izšla pri Re-commended Records (>lntellec-tual Cabaret, Resume« se je pojavila na record-magazinu Re Records Quaterly Vol 2, No. 2 — op. a.) je bila dobro sprejeta na tekmovanju mladih skladateljev v Opatiji. Vse to je naraslo v očeh nekaterih ljudi in tako smo dobili prostore, kjer je_ bil tudi klavir in začeli vaditi... Že takrat, ko smo napravili ta festival, je bilo vse lažje. Če smo imeli več sreče ali pameti, ne vem. Vseeno smo v tem obdobju od leta 86 do 88 prišli od ničle do organizacije dveh festivalov, velikega števila koncertov, poznanstev, napredovali smo v vsakem pogledu in kot krona tega perioda sta dve plošči. Omenjeni plošči sta izšli leta 1988 v produkciji Glasbene mladine Vojvodine. Ena je solistični klavirski album »Spes« (razprodan!) s komponirano-improvizira-nimi stvarmi, drugi pa je Tickmay-er Formatio: »Boldogito Pillana-tok/Urban Musič«, atmosferska in sproščujoča glasba, podobna delom Nymana in ameriški mini-malistov, vendar z občutenjem srednjeevropske/panonske ravnice. Pred svojim poreklom in podnebjem Tickmayer ne more in ne želi pobegniti. Držala bo trditev, da sta ta dva albuma bila velik korak k Evropi. Vrata so se počasi odpirala, neodvisna evropska distribucija (Recommended in podobni) pa je plošči prodajala po celem kontinentu. Zasedba Formatio podlega drastičnim spremembam v številu in instrumentih (za sedaj od 5 do 16 članov). Zaradi tega smo vprašali mladega skladatelja, kako pripravlja material za tako veliko zasedbo. Tickmayer: Večina tega materiala je na pol napisanega, na pol improviziranega. Zanimivo — v ansamblu je samo nekaj ljudi, ki znajo improvizirati. Ko pišem, imam v mislih vsakega člana posebej. Ravno to me je privedlo do tega, da sem ustanovil Formatio. Najlažje je sicer sedeti doma in pisati za neke ljudi, ki jih sploh ne poznaš, ker ne veš, kdo bo tvoje delo izvajal... Ko pišem za Formatio, imam pred očmi določenega izvajalca, poznam njegove možnosti, reakcije in zvok njegovega isntrumenta, še posebej ker posamezne kompozicije izvajajo različni ljudje različnih sposobnosti. To do neke mere pogojuje skladbo, toda tudi jaz jo pogojujem, ker v skrajni liniji jaz izbiram izvajalce. Tako sem iskal nek spoj komponiranega in improviziranega materiala, kajti nekateri igrajo samo po notah, drugi pa z minimumom napisanega materiala. Najpogostejši sodelavci v Formatio so doslej bili bobnar Deli-bašič in madžarski saksofonist Istvan Grencso (edini, ki je bil član vseh variant te zasedbe). Z Grencsom je imel Tickmayer večje število skupnih živih nastopov, ki so bili povsem improvizirani. Eden izmed takšnih nastopov (v novosadskem studiu M) je izšel v Franciji na začetku leta 1990 na plošči »Chamber Musič« pri založbi Libelulla, katere lastnik je Joseph Nadj. Po Tickmayerjevih besedah bo ta album ostal tudi njegova edina povsem improvizirana plošča. Koristna posledica prvih dveh plošč je bila, da je Tickmayer dobil povabila za nadaljnje šolanje, eno od Louisa Andriessena (to je najpomembnejši nizozemski sodobni skladatelj, napisal »Ho-ketus«, »De Staat«...) za bivanje v Haagu, drugega pa od An-thonyja Braxtona (ob Sun Ra-ju največja črna zvezda nove glasbe) za šolanje v Ameriki. »What a dilemma!«, kot bi to ubral dobri stari Fred. Katedra: Kaj je, poleg materialnega faktorja, odločilo med An-driessenom in Braxtonom? Tickmayer: Kar se Braxtona tiče, bi bilo tisto gradivo, s katerim se on bavi, zame manjšega pomena. Poleg tega on veliko potuje in igra, predvsem v Evropi, in je veliko vprašanje, koliko bi lahko zares delal z njim, kar pa bi bilo zame najvažnejše. Druga stvar je, da je on meni bolj zanimiv kot instrumentalist, medtem ko to, kar komponira, ostaja v liniji postve-bernovske izkušnje: torej We-bern, Stockhausen — ravno darmštadski Stockhausen! — in ta cela linija, ki jo on v svojem načrtu meta-jezika veže s svojo izkušnjo črnske tradicije od samega začetka črnske glasbe vse do free jazza. V skladateljskem smislu mi je manj zanimiva ta nekakšna vebernovska linija, poleg vsega pa — zakaj bi šel iz Evrope poslušati o Webernu, če me to ne zanima, ne zanima pa me, ker bi to lahko napravil tudi v Freiburgu. Pa tudi ta collage je neizplačljivo drag. To, kar je prevagalo na stran Nizozemske, je dejstvo, da me ta scena na Nizozemskem, začenši s skladatelji in izvajalci, veliko bolj privlači od Amerike. Mislim, da so se v zadnjih 15-tih letih na Nizozemskem dogajale zelo zanimive stvari, od Andriessena, haške in amsterdamske šole — konkretno Diderick VVagenar, s katerim sem sodeloval pol leta — do ljudi, ki prihajajo iz nekakšnega jazz »backgrounda«, vendar se ravno tako bavijo s komponiranjem sodobne glasbe, kot so Gus Jan-sen, Paul Termos in ostali; o Mengelbergu in številnih mojstrih improvizacije pa bolje da ne govorim! Katedra: Kako je konkretno iz-gledalo to šolanje? Tickmayer: To jemljejo zelo liberalno, totalno drugače od šolanja tukaj. Tam izhajajo od človeka, torej od tistega, ki prihaja k profesorju, kot od povsem formirane osebnosti, spoštujejo in cenijo to, kar napravi, kasneje pa uskladijo interese. Nikakršnih pritiskov v smislu: »Če želiš delati z mano, moraš delati tako, kot hočem jaz.«, tam ni, ni epigonstva. Ni striktnega šolskega reda, po katerem bi moral v letu dni napisati toliko in toliko domačih nalog, ampak se že na začetku dogovoriš o tem, kar te zanima, za katero zasedbo bi pisal in o problematiki, ki te zanima in temu se predavatelj prilagaja. Kar se tehničnih pogojev tiče, je tam zares organizirano vrhunsko — že zaradi dejstva, da gre za Kraljevski konzervatorij — s finančne strani niso štedili, tako da smo imeli na voljo sijajno knjižnico, nototeko, fonoteko, pa tudi koncertno življenje v sami instituciji je bilo sijajno organizirano. Vsak večer je kakšen koncert, prihajajo pa tudi gostje od drugod. Poleg vsega pa na Nizozemskem ni prave zime, tako da lahko vsak večer izbereš koncert, na katerega bi šel — neprestano se nekaj dogaja. Katedra: Kakšne možnosti si imel za žive nastope na Nizozemskem? Tickmayer: Priznati moram, da je to šlo zelo težko, čeprav sem s tem skrbel za del financiranja. Razlog je v tem, da tudi najmanjši klub zaključuje svoje programe za 6 mesecev naprej, in celo več. Na začetku sem se skoncentriral na konservatorij, tako da je že bilo pozno, ko sem si začel organizirati stvari v zvezi z nastopi. Kljub vsemu sem nekajkrat igral — v glavnem solo, v Rotterdamu, Eindhovenu v krasnih prostorih, ki se imenujejo Apollo Haus. Nastopal sem še na jazz festivalu v Liednu in v Haagu. Tickmayer se kot izvajalec zmeraj giblje nekje na seji jazza in nove klasike, kot skladatelj pa je zelo odprt, vendar tudi resen in zlahka sodeluje z odprtimi ljudmi. Tako tudi ni bilo problema pri sodelovanju z Josephom Nadjem, plesalcem, koreografom in režiserjem iz Kanjiže, ki že 10 let dela v Franciji, kjer je s svojim ansamblom naredil že štiri prredstave. Glasbo za najnovejšo je napisal in jo z zasedbo Formatio izvaja Tickmayer v živo. Premiera je bila v Orleanu 29. 11. 1990, medtem ko je bila svetovna premiera v Theatre de la Ville v Parizu, kjer je bila dvorana s tisoč sedeži pet dni zaporedoma nabito polna. Ta doslej največji Nadjev uspeh je lahko poleg dobrega dela Evrope videla tudi naša publika v marcu v Subotici, Ljubljani in Zagrebu. Glasba je bila tako dobra, da jo je Theatre Jel iz Orleana izdal tudi na CD-ju in kaseti. Katedra: Kako je prišlo do tvojega sodelovanja z Nadjem? Tickmayer: Za to sodelovanje sva se dogovorila že pred enim letom, čeprav se poznava že dalj časa. Načeloma sva se nekoč dogovorila, da bova pripravila nekaj skupnega. Najprej je bilo več variant, recimo s samo štirimi glasbeniki in z mnogo manj glasbe, toda to, kar mi je všeč, je, da je Nadj zelo fleksibilen: ko sem odšel v Orlean in videl, kaj se tam dogaja, sem začutil, da bi bilo boljše, če bi dodali še več glasbe. Tako je bila na primer kompletna Katfdre 21 . . t . ч % ч > ZjG O DBE P№» ISliHii fl »Don’t Walk Away In Silence...« JOY DIVISION Enajst let kasneje lan Curtis Pod skalpelom MAMA DOLORES - Rja v ustih GOTTSCHEE — Malo resnice (Front rock) Tistim vsevednežem, ki so prepričani, da je rock v Sloveniji pobralo, lahko Front rock trešči še dve dozi resnice v njihove dendijevske face, kajti (hvaia-bogu!) Slovenija je v svoji majhnosti lahko tudi prav velika in -podeželski« rock'n'roll je lahko vsaj tako udaren, kot je bil pred leti »meščanski«, toda fazni razmik v punkoidnem (predvsem tekstovno gledano) pristopu metliških Mama Dolores in kočevskih Got-tschee kaže samo na surovo dejstvo, da se nekatere stvari zunaj ljubljanske kotline pač dogajajo v upočasnjenem tempu. Tudi »demokratizacija«. Na obeh singiih na 33 obratov (na obeh so po štiri skladbe — dovolj glasbe za LPI) je veliko avtentičnega novega rocka, od punkovsko ostrih Mama Dolores do križanskih Got-tschee (hardcore, nekaj metala, pa tudi kitarskega rockiranja) — -staromodnost'« nekaterih rešitev ni moteča. Rajko CASPAR S PETER BRČTZMANN -Last Home (Pathological Records) Čeprav verjetno drži, da se free jazz ali svobodna improvizacija (biološko) stara, saj se je v tej smeri praktično vse začelo dogajati že pred dobrimi dvajsetimi let/, pa ne moremo reči, da jo bo treba kmalu pokopati. Nenazadnje je dokaz, da improviziranega škri-pljanja še ne bo kmalu pobralo, tudi album, ki sta ga zvarila oče Peter in sin Caspar Brdtzmann. Peter Brdtzmann je starosta evropske improvizirane glasbe in je s svojimi saksofoni piskal že z vsemi evropskimi glasbeniki iz te scene, ki kaj veljajo. V osemdesetih letih ga je pot zanesla v Nevv York, kjer je spoznal novo generacijo glasbenikov, ki se sicer ne pečajo več z glasbo, ki bi jo bilo mogoče spredalčkati pod datoteto free-jazz, vseeno pa igrajo glasbo, ki je tako široka, da lahko v njej pride do izraza tudi svobodno piskanje takšnega hrupneža, kot je Peter Brdtzmann Mislim seveda na Last Exit, ki so konec osemdesetih znati pokazati da električni jazz ni nujno tudi blagozvočni jazz-rock. To isto pa je na drugem koncu sveta, v rodni Nemčiji, dokazovat tudi Petrov sin Caspar Brdtzmann, ki je s svojo električno kitaro počet marsikaj. Skupina Caspar Brdtzmann's Massa-ker (še en!) je harala po evropskih odrih in s svojo eksplozivno verzijo sodobne pluralne električno-jazzov-ske zvočnosti pridobila na svojo stran veliko navdušenih ljubiteljev nekonvencionalnega zvočenja. In kaj lahko dobimo od tega družinskega srečanja? Veliko hrupa, disonanc, napetosti, piskanja in cviljenja, a tudi nekaj povsem umirjenih in celo presenetljivo (harmonično) skladnih partov. Izbruhi improvizirane zvočne napetosti sicer niso ravno prava paša za ušesa, zato pa toliko bolj prijajo duši, ki je več kot sita infantilno bebavega popa, s katerimi nas iz dneva v dan zastrupljajo razni radijski in TV-oddaj-niki. Rajko Muršič CASPAR I BRDTZMANN BRDTZMANN BOB DYLAN — The Bootleg Series (Rare and unreleased 1961—91) (Columbia) Bob Dylan prav v teh dneh proslavlja svojo petdesetletnico in trideset tet, odkar je podpisat za založbo Columbia. Rojstni dan so proslavili s celodnevnim dogajanjem 18. maja v Lei-cestru, ki ga organizira fanzin oboževalcev Dylana, imenovan Isis, v okviru prireditve pa so se odvijali sejem, video predstave in nastop Marka Richarda. ki je lani zmagal na tekmovanju posnemovalcev Boba Dylana. Založba Columbia pa je proslavila omenjene obletnice z izdajo petih plošč oz. treh cedejev z naslovom Piratska serija: Redki in neizdani posnetki od 1961 do 91 — prvi trije deli. Tako je, založba namreč napoveduje še nadaljnje tovrstne izdaje, naslednja bi se naj podrobneje ukvarjala z neizdanimi posnetki iz obdobja iz srede in druge polovice šestdesetih let, torej iz časa plošč Highway 61 Revisited in Blonde On Blonde, ko je bil Dylan na svojem ustvarjalnem vrhuncu. Pričujoči prvi trije deti se namreč ukvarjajo predvsem z Dylanovim akustičnim obdobjem do 1964 leta Ti posnetki Atmosphere 18. maja letos mineva 11 let od tistega nedeljskega večera, ko je lan Curtis potem, ko je na televiziji gledal film Stroszek svojega priljubljenega režiserja Wilhelma Herzoga, sesut od koncertnih naporov, predvsem pa zaradi osebnih težav (uradno je bila ugotovljena akutna depresija z napredujočo epilepsijo, za katero je bolehal že dalj časa) napisal na iistek: »At this very moment I wish I vvere dead. I Just can 't čope апутоге." To je bilo nekaj ur pred odhodom skupine Joy Division na njihovo prvo ameriško turnejo. Pravkar so posneli pesem Love Will Tear Us Apart. ki je nato pristala na 13. mestu lestvice. John Peel je naslednji dan takole začel svojo oddajo: »Bad news lads. lan Curtis has died«. Joy Division so nastali v začetku leta 1977, potem ko so obiskali nastop skupin The Clash in Sex Pistols v domačem Machestru. Pete Shelley iz manchestrske punk skupine Buzzcocks je skupini predlagal ime Stiff Kittens. vendar so ga kmalu zamenjali za Warsaw, ki so si ga sposodili iz naslova pesmi Warszawa s takrat izdane plošče Low Davida Bo-vvieja. 25. maja 1977 so odigrali svoj prvi nastop v klubu Electric Cir-cus kot predskupina Buzzcock-som. Bobnar Stephen Morris se jim je pridružil večer pred koncertom. Ko je kasneje grozilo zaprtje tega kluba, so v njegov spomin lastniki novembra 1977 organizirali festival, na katerem je nastopila vrsta lokalnih skupin, med njimi Buzzcocks, The Fali, Slaugh-ter And The Dogs, John Cooper Clarke in Warsaw. Koncert so posneli, založba Virgin pa je izdala 10-inčno live kompilacijo z naslovom Short Cicuit. Warsaw so spremenili ime v Joy Division prav na dan izdaje te plošče 9. junija 1978. Na omenjeni zbirki so bili udeleženi s pesmijo At A La-ter Day. To je edina posneta inačica te pesmi — sicer ni nič posebnega, v spominu pa je ostala le zato, ker je v napovedi lan Curtis zaklical: »17/ vsi ste pozabiti Rudolfa Hessal« To je zadoščalo, da so jih začeli proglašati za prikrite privržence nacizma, za kar so iskali dokaze tudi v njihovih besedilih, recimo v pesmi They Waiked In Line, ki jo najdete na plošči Stili, izdani posthumno ok- tobra 1981. leta. Seveda je sprememba imena v Joy Division te napade še dodatno izzvala, saj je to termin, znan iz nemških koncentracijskih taborišč — tako so namreč SS-ovci imenovali prostitutke v njih. Obtoževanja, da so člani skupine pronacistični, so se nadaljevala tudi zaradi njihovega sivočrnega oblačenja, zaradi ovitka nekaterih njihovih plošč (na eni je deček arijskega videza z bobnom v rokah, ime Joy Division pa je napisano v gotici) in podobnega. Mogoče so se tudi zato preostali člani skupine po smrti lana Curtisa maja 1980. leta nekoliko ironično poimenovali s še enim terminom iz nacistične zgodovine, Nevv Order, Novi red, s čimer pa so seveda hoteli predvsem povedati, da je stanje v skupini dokončno in usodno spremenjeno po Curtisovi smrti. Pesem Warsaw so Joy Division posneli decembra 1977 ob še treh pesmih, ki so izšle na EPju An Ideal For Living. To malo ploščo so nato izdali pri založbi Enigma v nakladi 5 000 izvodov, kasneje pa je izšla še v obliki 12-inčnega EP-ja pri njihovi lastni založbi Annonymous Records. Konec 77. leta so se Joy Division spoznali z lokalnim televizijskim uslužbencem, Топујет Wil-sonom, ki je vodil tudi nek glasbeni klub, kasneje pa je z družabnikom Alanom Erasmusom ustanovil založbo plošč Factory Records. Prva plošča, ki je izšla pri novoustanovljeni založbi Factory, je bila kompilacija posnetkov skupin, ki so nastopale v omenjenem klubu. Naslov ji je bil preprosto Factory Sampler, izšla je v obliki dveh EP-jev in pod zaporedno število FAC 2.Pod številko ena je namreč izšel rumeno-črni konstruktivistični poster, ki je napovedoval odprtje kluba The Facto- ry- Ob skupinah Durutti Column, Johnu Dovieju in Cabaret Voltaire so bili na omenjeni kompilaciji udeleženi seveda tudi Joy Division z dvema posnetkoma, Digital in Glass. Joy Division so nato redno'na-stopali v klubu The Factory ter razvijali svoj izvirni stil. Pri tem jim je bil dragocen pomočnik producent založbe Factory, Martin Hannett, ki je razumel njihove glasbene cilje in jih znal tehnično udejaniti. Hannett je pred tem produciral prvi EP skupine Buzz- cocks z naslovom Spiral Scratch in večino pesmi Johna Cooperja Clarkea ki ga je tudi glasbeno spremljal kot polovica dua Invisi-ble Girls. Drugi je bil Steve Hopkins. Mimogrede, Martin Hannett je pred kratkim umrl, star 42 let, za posledicami pljučne infekcije. Manager Rob Greeton je skupini Joy Division na božični večer 1978. leta organiziral prvi londonski nastop v znanem klubu Hope And Anchor. Vendar so Joy Division zares prodrli šele 1979. leta. Že začelo se je obetavno: s povabilom rock staroste Johna Peela na snemanje — sedaj že zdavnaj klasičnih — sessionov. Predvajal jih je v februarju 1979, kar jim je omogočilo, da so postali znani širšemu krogu ljudi. Sledili so mnogi nastopi v Manchestru in okolici, ob tem pa je skupina tudi resno delala na novi glasbi. Njihove nastope pa je spremljala vse večja tiha množica privržencev, ki so jim rekli »brigada dežnih plaščev«. Skupino so spremljali po vseh njenih nastopih, bila je »njihova« in to so ljubosumno čuvali. V tem času so se Joy Division pripravljali na snemanje prve velike plošče. Tony VVilson je zbral vse dohodke kluba ter založbe Factory, vključno s svojimi življenjskimi prihranki, skupaj 8.500 funtov, ter vse namenil za celotno produkcijo prve velike plošče skupine Joy Division. Skupina je seveda imela popolno ustvarjalno svobodo, pri tem pa ji je pomagal Martin Hannett. Aprila 1979 so tako v štiri in pol dneh posneli pet-nast pesmi, od katerih so deset izbrali za ploščo Unknovvn Plea-sures. Ena od pesmi je bila She’s Lost Contro) ki so jo izdali tudi na mali plošči. Plošča Unknovvn Pleasures je bila tiskana in opremljena vsaj tako dobro kot izdaje velikih založb, če ne še bolje. Pazljivo izdelan izgled skupine je dopolnjevala ustrezno oblikovana oprema ovitka. »Bili smo le majhna založba,« je dejal Tony VVilson, »vendar smo imeti enega najboljših producentov in enega najboljših di-zajnerjev v deželi«. To je bil mladi Peter Saville, ki je leto pred tem zapustil manchestrski Art College. Vsak ovitek je oblikoval na podlagi podatkov, ki mu jih je dala skupina. Tako je neobičajen simbol na črnobelem ovitku plošče Unknovvn Pleasures grafična obdelava radijskih valov, ki jih je oddajala ugasla zvezda in ki jo je v neki znanstveni knjigi odkril kitarist skupine Bernard Albrecht. Na ovitkih plošč ni bilo fotografij skupine, niti podatkov o njihovih članih, le zaporedna številka izdaje, ime založbe in producenta ter naslovi skladb. Unknovvn Pleasures je izšla junija 1979. lea. Sprejeli so jo s primernim navdušenjem, slavili so jo ne zgolj kot osupljivo in spoštovanja vredno ploščo, temveč tudi kot najbolj izviren in samosvoj prvenec desetletja. S svojim zvokom so Joy Division vplivali na vrsto skupin, ki so jih ali odkrito posnemale, ali pa so v svoj zvok vpletle vsaj elemente stila Joy Division. Veliko teh skupin je kasneje snemalo za založbo Factory. Pesmi je pisal lan Curtis. Vizija je bila njegova. Basist Peter Ho- ok je ob tem pripomnil: »Ljudje mislijo, da so besedila gonilna sila naših pesmi, vendar menimo, da mi prav tako vplivamo na lana, kot on na nas. Nekako tako: če bi mi prenehali igrati, bi tudi on nehal pisati pesmi« Poleti 1979. leta so Joy Division nastopali na več glasbenih festivalih, septembra istega leta pa so izdali malo ploščo s pesmijo Transmission. Približno ob istem času, oktobra 1979. leta, je pri založbi Boba Lasta, Fast Products v Edinburgu na maxi singlu izšla kompilacija Earcom 2: Contradiction, na kateri sta bili dve pesmi Joy Division, ki sta ostali s snemanj za ploščo Unknovvn Pleasures, to sta bili Auto-Suggestion in From Safety To Where?. Nato so posneli pesmi Atmosphere in Dead Souls, ki sta marca 1980 izšli na mali plošči pri francoski založbi Sordide Sentimentale. Izdanih je bilo le 1578 izvodov. Omenjena mala plošča je izšla kot del konceptualnega paketa z naslovom Licht Und Blindheit, Luč in slepota, ki je vseboval še esej nekega Jean-Pierre Turmela in sliko njegovega sodelavca Je-an-Francois Jamoula. Nekakšen »gesamtkunstvverk«. Pred manjšo evropsko turnejo v začetku 1980. leta so Joy Division posneli še svoje druge sessio-ne za Johna Peela in oboji so kasneje izšli na dveh EPjih. Aprila 1980. leta je izšel t.im. flexi disc v omejeni nakladi s pesmimi Komakino, Incubation ter And Then Again. Marca 1980. leta so Joy Division začeli s snemanji za svojo drugo veliko ploščo in za naslednjo malo ploščo z naslovom Love Will Tear Us Apart. Ostali so v Londonu, kjer so odigrali niz nastopov, na enem od njih se je lan Curtis zrušil. Njegovo zdravstveno stanje se je slabšalo, sledile so odpovedi koncertov. Ob tem pa se je bližala tudi prva ameriška turneja. V petek, 2. maja 1980. leta so odigrali nastop v dvorani birminghamske univerze. Posnetki s tega koncerta so zabeleženi na drugi plošči dvojnega albuma Stili. To je bil njihov zadnji nastop. Pesem Love Will Tear Us Apart je izšla konec maja 1980. leta, sledila ji je druga velika plošča skupine Joy Division z naslovom Closerm z ovitkom, na katerem objokujejo mrtvega Jezusa Kristusa. Založba Factory je imela veliko težav s prepričevanjem, da niti nagrobni kamen na ovitku plošče Love Will Tear Us Apart, niti mrtvi Jezus Kristus na ovitku plošče Closer niso mišljeni kot spomin na lana Curtisa, temveč so bili ovitki naročeni in izdelani že tedne pred Curtisovo smrtjo. Oktobra 1981. leta je izšla še prej omenjena plošča Stili s še neizdanimi oz. težko dosegljivimi ter s koncertnimi posnetki. Založba Factory jo je izdala tudi zato, ker se je po Curtisovi smrti pojavila vrsta piratskih koncertnih plošč, med njimi so najbolj znane Amsterdam, Le Terme in Gruft-gesaende. Za Joy Division je ostal tudi video z naslovom Here Are The Young Men, posnet na nastopih po Evropi 1979 in 198Cf. leta. Pesem Atmosphere, ki je bila prej dosegljiva le na omenjeni redki mali plošči, je posthumno izšla tudi na drugi strani EPja s pesmijo She’s Lost Control, namenjenega za ameriško tržišče. Preostali člani skupine so se preimenovali v Nevv Order, spremenili glasbeni izraz, vendar jih je duh lana Curtisa obsedal še na plošči Movement; izdani novembra 1981. leta, zatem pa je končno sledil prelom. Začel se je s pesmijo Temptation, nato pa je njihov dokončno novi zvok — plesni tehno-pop z neobveznimi besedili — predstavila pesmica Blue Monday, v obliki EPja izdana marca 1983. leta. Postala je velika uspešnica, New Order pa uspešna pop skupina, ki se je (vsaj na zunaj) znebila spomina na lana Curtisa. Člani zasedbe so se od lana Curtisa poslovili s pesmijo in A LonelyPlacez druge strani EP-ja Сегетопу. Milko Poštrak Katedra 22 Miha Fras OPOTARNICA GLASBA NAPOVEDUJEMO OPEN AIR MARIBOR 1991 Po odlično organiziranem in izvedenem koncertnem delu festivala Altera pars konec maja (Front rock) bo v Mariboru 21. junija spet celovečerni rock koncert. Mladinski kulturni center Maribor oz. sekcija Klub MKC pripravljata ta dan OPEN AIR Maribor 91. Prizorišče dogajanja bo Rotovški trg, kjer se je z lanskima koncertoma Ekaterine Velike in Laibacha pričela (doslej najbolj pestra in najbogatejša) mariborska koncertna sezona 1990/91. Open Air se bo začel ob 18. uri z metal blokom, prva pa bo nastopila najobetavnejša mariborska skupina SATIRICAL POEM, nato pa bodo na vrsti PRAG-WALD iz Prebolda (skupina bo predstavila svoj prvi single, izdan pri MKC Maribor) in XENOPHO-BIA iz Slovenj Gradca. Prvi del Open Aira bodo zaključili gostje iz Celovca, death metalci DICHARMONIC ORCHE-STRA, ki so v Mariboru nastopili pred dvema letoma, takrat še na začetku svoje glasbene poti, v tem času pa so zelo napredovali in se prebili med najpomembnej- CARTER - THE UNSTOPPABLE SEX MACHINE Mariborski koncert leta? Pa smo dočakali tudi to, da lahko Maribor zapišemo na rock zemljevid Evrope. To smo uspeli z duetom Carter (The Unstoppa-ble Sex Machine) katerih koncert na ŠTUK-u, so organizatorji MKC napovedovali s tem sloganom. Londonski kitarski duet, ki svoje drvenje podpira z nasneto podlago v obliki ritem sekcije (bas in bobni) ter raznoraznih vzorčenih zvokov, ki je s svojim zadnjim izdelkom 30 Something torpediral kar prvo mesto angleške neodvisne lestvice, se je resnično pokazal v močni luči. Tako scensko (light shovv, dim ...) kot zvočno je postavil nove koncertne dimenzije v >sivem mestu«, čeprav se mi zdi, da brez predskupine Lačni Franz, ki je izvedla standardno nespremenjeno dolgočasen nastop, poln obrabljenih fint, obisk ne bi bil niti polovičen. Čeprav snemajo novo ploščo, smo morali še enkrat skozi večkrat prečuto torturo ljudskih hitov in se ob Carterjih zavrteti za 359 stopinj. Že pred koncertom sem razmišljal, kako bosta funkcionirali na enem nastopu dve tako različno usmerjeni skupini in moram priznati, da je dolgotrajna pavza zabrisala diskontinuiteto. Carterji, ki prihajajo iz južnega Londona, dela, ki se kliče Crystal Palače, so — za razliko od trenutno aktualnega mancesterske-ga >rave on< pop sounda — čvrsto in energično udarili po punk vodah, iz katerih izvirajo, in jim primešali dodatek melodičnega napitka z ekstraktom Pet Shop Boys in Soft Celi, da je cocktail ZAGREB V VRTINCU NEODVISNE ROCK PRODUKCIJE FAN CLUB RAMONES, BOOTLEG CD IN KUP NOVE ROCK PLASTIKE še metal skupine na avstrijski sceni. Organizator in selektor prvega dela koncerta je Jure NO NAME Kelhar. V drugem delu koncerta bo prva nastopila zagrebška skupina PHANTASMAGORIA, ki bo jeseni (po šestih letih delovanja in koncertiranja) končno dočakala svoj vinilni prvenec. Verjetno najzanimivejši dogodek večera bo nastop gostov iz Češke, skupine E iz Prage, ki se bodo v Mariboru ustavili v okviru svoje prve evropske turneje. V informacijo povejmo, da gre za najboljšo rock skupino na trenutno zelo pestri češki in slovaški rock sceni (za njih pa se zavzema tudi predsednik Havel). MAJKE iz Vinkovcev bodo s svojim garažnim rock and rollom prvič bombardirali Maribor, JANI KOVAČIČ in njegov JE’ BENT pa bodo približno ob 24. uri zaključili koncertno sezono v Mariboru. Že dan prej, v četrtek, 20. junija pa bo v paviljonu Mestnega parka koncert mariborske skupine INSIDE, ki bo tako na svoj način že drugo leto zapored pozdravila prihod poletja (koncert se bo začel ob 21. uri). V. K. V kotlu razpadajoče države se očitno kuha slastna rock’n’roll juha in kaj lahko se nam zgodi, da se z nameravano priključitvijo k Mitteleuropi v resnici odcepimo od rock’n’rolla. Že lansko leto smo kolikor toliko sproti opozarjali na to, da se na »jugu« nekaj dogaja, ko so nas začeli obsipavati s prvimi neodvisnimi rock vi-nilčki, pa tudi s tiskom (Novi Fti-tam in Heroina) in celo vabili na koncerte. Sedaj je ta produkcija doživela takšen razmah, da bi verjetno lahko govorili o pravi rock renesansi, ki je za zdaj — stekel lažje po grlu. Trikratni bis, za katerega so zaslužni tudi obi-' skovalci iz drugih krajev, ki so Maribor napravili svetovljansko slovenski, je prinesel na oder ponovno njihovo maskoto, po kateri imajo ime, debelinka z imenom Carter, ki je znal sprovocirati avditorij do konca, da je s težavo zapustil prizorišče, ki je s svojimi praznimi pivovskimi plastenkami kreiralo resnično pokoncertno scenografijo. Kljub poštenemu nastopu smo lahko vseeno zaskrbljenima angleško *neodvisno< sceno, ki očitno — kar ni nič novega — nima kaj pokazati. Carter niso slaba skupina, oziroma so odličen in samosvoj projekt, dovolj zanimiv za koncerte, vendar ne toliko, da bili number one. Nekateri jih postavljajo za Pet Shop Boys s kitarskim zvokom, kar pa se meni ni zdelo niti približno resnično, saj izvirajo in delujejo na popolnoma drugih glasbenih temeljih kot bolj »odvisni« popri. Za izhodišče jim služi hitri punk, ali celo hardcore, dovolj pitno obdelan, da je sprejemljiv za širše kroge. To pa je ogromno, sploh če gledamo iz mariborske pozicije. Očitno to, da je nekdo prvi na angleški neodvisni lestvici, ne more prekriti agropopovske zaplanka-nosti in blatnodolovske samozadostnosti, kar mi poraja elementarno vprašanje. Če so mladi prebivalci stokrat omenjenega mesta sploh pismeni. Glasbeno sigurno niso. PETER TOMAŽ DOBRILA žal obšla Slovenijo, kljub temu, da nam je še dano brez težav z mejami in miselnimi blokadami spremljati pospeške balkanskega rock’n’roll vrtinca, katerega producentski epicenter je v Zagrebu. Prav tam je konec lanskega leta vzniknil tudi pravi pravcati Ra-mones Fan Club, ki so ga bratje Ramones počastili s koncertom. Da je bil zagrebški koncert Ramones boljši od ljubjanskega (tudi zaradi primernejše publike!), potrjuje tudi prvi piratski CD pri nas: Escape From Zagreb, ki v eni uri reproducira vse, kar se je dogajalo na koncertu 24. novembra lani. V to je všteta tudi »obupna« (vvalkman) produkcija (in posvetilo nekaterih komadov jugoslovanskemu Fan Clubu), ki je namenjena predvsem najboljgo-rečim ljubiteljem tega najbolj avtentičnega rock’n’roll banda zadnjih 15 let. V Ramones Fan Club se lahko včlanite, če pokličete v Zagreb na telefon 561-758 (Alen) ali 416-721 (Davor), oziroma pišete na naslov Brače Cvijiča 5 in priložite 70 din za članarino ter 300 din za bootleg CD. Da je Zagreb v tem trenutku zares epicenter rock’n’rolla na področju za zdaj še skupne države, dokazuje tudi prava serija un-derground rock’n’roll, punk in HC skupin, ki izdajajo svoje vinilne prvence. Najprej naj omenim single na 33 obratov benda Hell’s Bells z naslovom Apage Sata-nasl, ki je izšel pri založbi Intere-strada, prinaša pa rezek in energičen punk s hardkorovsko ostrino, tipičen za zagrebško rockov-sko podzemlje. V pododoben milje spadajo tudi Gregor Samsa z za odtenek bolj melodičnem igranem singlu Three Interesting Plans za založbo Search And Епјоу. Najbolj udaren in kompleksen hardkorovski pljunek pa so prispevali prav tako zagrebški Motus Via Est na LP-ju Cogito aude, ki je izšel pri Sacro Egoi-smo Records iz Dunaja in v sa-mizdat produkciji. Gre za daljše, kompleksno strukturirane HC komade, odigrane na zavidljivem tehničnem nivoju, obdelujejo pa klasične velemestne tesnobne teme s kompleksom balkanoidnih nasilniških tenzij. Vsekakor ena boljših plošč zadnjega časa! Za konec zagrebškega paketa se nam predstavljajo še Tamnichars z veliko ploščo Till The Next Go-odbye, ki je izšla pri založbi Cor-moran, in s svojo mladostniško in spevnejšo varianto zagrebškega rock’n’rolla, ki sicer izhaja iz pun-ka, a se veže tudi na »stari rock« in zlata petdeseta. Njihove simpatične rock pesmi instrumentalno slonijo predvsem na premišljeni igri bas kitare, žal pa jih »izdaja« preslabo obvladovanje angleščine. V tem paketu velja omeniti še LP puljskih The Spoons, ki po-sebj koketirajo s psihedeličnim Založba Front rock ne miruje. Kmalu naj bi izšel vinilni prvenec skupine Razle Dazle iz Cirkovcev pri Ptuju. Na mali plošči, ki se bo vrtela 33,3-krat na minuto, bp šest pesmi nadobudnih metal-ko-rovcev. Tik pred izidom je enourna retrospektivna video kaseta Centra za dehumanizacijo, ki prikazuje šestletno obdobje skupine. Front rock še vedno ni opustil ideje objaviti LP hardkorovcev MDC — Live in Maribor. V pripravi pa je še nekaj singlic mladih domačih skupin, ki jim Front rock nudi prvo streho nad glavo. Velika knjiga fint — VKF V Mariboru se je pojavil nov fanzin: VKF Velika knjiga fint. Fanzin se je dobesedno samo pojavil, kajti avtorjev tega izdelka ne moremo prijeti, ker jih ne vemo kje iskati. Za fanzin zelo nenavadna poteza, saj je ravno dopisovanje eden izmed ključnih momentov ustvarjanja teh fotokopiranih časopisov za mladi rod (mimogrede: v tem primeru zelo slabo kopiranega). Pa vendar vsebinsko VKF odstopa od domačega glasbeno fanzinskega povprečja. Ne ukvarja se izključno z glasbo. Poleg ocen koncertov Ramonesov, lggy Popa in nekaj mariborskih (kjer trgajo klubsko sceno, mogoče je tu razlog anonimnosti), najpogostejši avtor spisov VKF lggy piše tudi o športu, predstavlja hardcore poezijo (Crepeeng Disaster) in lastno (Titu), lastno filmoteko, svetovanje mladostnikom, IO test, piše še o kulturni politiki, o cerkvi, tu je tudi strip. Vse teme so obdelane na VKF svojski način, sarkastično, ironično in humoristi- čno, saj je VKF zbirka tumarij in fint. Prav zabavno branje in vzpodbudno za mariborske razmere. dh 'fanzin « » Št. O (nic) mcirijf г/А/Г£ rockom iz konca šestdesetih (predvsem zaradi značilne uporabe orgel), vendar pa se jim seveda še kako pozna (predvsem v energičnih zvočnih nastavkih) puljska novorockovska zgodovina. Plošča z naslovom Voxin' (saj se še spomnite Foxxin’ njihovih someščanov Messerschmitt, mar ne?) je izšla pri zagrebški založbi The Valley Records. Ne moremo pa zaobiti niti (ne samo geografsko) zelo oddaljene skopske rockovske scene, ki nam je v zadnjih mesecih postregla z dvema vinilnima produktoma. V teh krajih najbolj znana (in tudi popularna) makedonska skupina Mizar, ki se še bolj posveča svojim kulturnim (pravoslavnim) in zvočnim koreninam, je izdala pri ljubljanski založbi Dallas svojo drugo ploščo z naslovom Svjat Dreams 1762—1991. Gre za logično nadaljevanje prvenca (kljub nekaterim personalnim spremembam) in še en dokaz, da nismo bili zgolj muha enodnevnica. Iz skopske urbane scene pa izhaja tudi skupina Arhangel, katere vodja Riško Vrtev je v začetku 1НШ unesem NOVOSTI FRONT ROCKA IN VKF GREGOR SAmiV osemdesetih sodeloval z eno od prvih variant zasedbe Mizar,, vendar pa Arhangel, ki je izšla pri založniški hiši Haos iz Beograda, prinaša pa deset povprečno triminutnih rock pesmi z izrazito lirično konotacijo na kitarski osnovi, lahko spremljamo simpatično izrazni rock brez kakršnihkoli posebnih prilastkov. Ker bi nam navajanje naslovov vseh omenjenih naslovov vzelo preveč prostora, lahko razveselimo tiste, ki nimajo časa stikati po zakotnih trgovinah, da bodo lahko vse omenjene plošče (morda celo vse vinilne produkte neodvisnega založništva v Jugi) naročili po pošti na naslovu: Funhou-se Promotions/Distribution, oziroma Matija Vorgič, Maslinska 9, 41 040 Zagreb. Rajko smar/e ALTERNATIVNA KNJIGARNA VAM PREDLAGA, DA PREBERETE: Elliotta — Guns’n’Roses 210,00 Horta — The Doors 210,00 Nilsena — lggy Pop 210,00 Smitha — The Cure 210,00 Edgea — Joy Division 210,00 Fritha - Punk 210,00 Uhvati ritam: Rock i književnost 170,00 Vitsaksija — Platon i Upanišade 300,00 Hertzoga - Fickaraldo 210,00 Junga — Hipnotizam i spiritizam 200,00 Berdjajeva — Novo srednjevekovlje 250,00 Djedušicka - Predstave Grotovskog 250,00 Edina možnost nabave pravih knjig je naročevanje po povzetju. Vse knjige so natisnjene v latinici - srbohrvaščina. Naročila sprejemamo na naslov: MOD, post fah 9,73300 Foča, BiH. Pod skalpelom predstavljajo polovico celotnega materiala v tej zbirki. Seveda si lahko postavimo vprašanje. kakšen smisel ima izdajati dose-daj nerabljene posnetke nekega Boba Dylana Se posebej, če upoštevamo, da večine tu zajetih posnetkov v času njihovega nastanka Dy/an ni uporabil prav zato, ker so se mu zdeli premalo dobri. Vendar po poslušanju štirih ur omenjenih posnetkov osupli ugotavljamo, koliko izvrstnih pesmi je Dylan ustvaril in nikoli izdat. Nekatere od njih so se kasneje pojavite v predelanih inačicah na uradnih izdajah, vendar tudi tu zastopane, včasih še rudimentar-ne ali poskusne izvedbe, nosijo silovit ustvarjalen naboj. Druge pesmi pa so bile do sedaj dostopne te na množici piratskih izdaj. Ena bolj znanih je tista s posnetki iz dvorane Albert Hall, kjer je nastopil s skupino The Band. Plošča se je imenovala Live At The Albert Hall, pri Columb/ji pa za eno naslednjih izdaj napovedujejo prav te posnetke. Vendar to še nikakor ni vse. Ob posameznih biserih tudi iz sedemdesetih let, recimo izredni inačici pesmi Idiot Wind, dobimo na koncu zbirke še par ostankov s snemanj za ploščo Infields iz 1983. teta, ter dve presenečenji. Najprej je to še neizdana inačica pesmi When The Night Comes Falllng From The Sky iz 1985. leta, ki se je kasneje v drugi izvedbi pojavila na plošči Empire Burlesque in na koncu mogoče relativno največje presenečenje: izvrstna pesem Series 01 Dreams, ki je ostanek s snemanj za ploščo Oh Мегсу, je pa vsaj enakovredna najboljšim pesmim s te plošče (recimo Most Of The Time). Zakaj neki je Dylan ni uvrstit vsaj na kakšno malo ploščo? Det odgovora boste našli, v bogato opremljenem spremnem gradivu k zbirki. Prav lahko se zgodi, da bo omenjena zbirka v licenčni izdaji izšla tudi pri nas, vsaj zato, ker je Bob Dylan 10. junija letos nastopil tudi pri nas, na stadionu Olimpije v Ljubljani. Omenimo še, da je založba Columbia že 1985. leta izdala zbirko petih plošč oz. treh cedejev, imenovano Bi-ograph Tista izdaja je bila sicer nekoliko običajnejša, saj je prinašala klasičen pregled nekaterih najboljših pesmi Boba Dylana, med njimi pa je bito pomešanih tudi 21 neizdanih inačic znanih, pa tudi nasploh še neizdanih pesmi. In tudi tiste inačice večkrat niso zaostajale za uradno izdanimi izvedbami, ati pa so jih na tak ali drugačen način celo presegale. Milko Poštrak £ QUOD MASSACRE - Ouod Massa-cre (Search S Епјоу) Čeprav je večina besedil, ki jih slišimo na plošči, v angleščini, in tudi založba se sliši precej angleško, je tokratna plošča meseca domača. Zakaj pa ne — če je izdaja namenjena tudi tujemu trgu (ki ga je tudi vredna), lahko končno odpade tudi pravilo o *slovenski besedi na vsako slovensko ploščo«. Konec koncev smo prav lepo navajeni angleščine številnih tujih bendov, ki ne izhajajo iz angloameriškega govornega področja. Ouod Massacre so s svojim prvencem dokončno potrditi, da je naša glasbena produkcija kvalitativno lahko enakovredna tuji (medtem ko ji kvantitativno to ne bo tako kmalu uspelo). V sodobnih tokovih rocka je glasba Ouod Massacre programirana na melodije, polnost zvoka in perlekcijo igranja. To je kompakten kitarski rock, ki vstopa v mednarodne glasbene tokove naravnost in brez zadržkov. Od drugih YU bendov, ki tudi začenjajo svoj (predvsem) rockovski prodor, jih loči to, da ne gredo v garažo, ne v osnovne obrazce primarnega rocka. Stopnja nadgradnje je v tem primeru orientacija k bogatim strukturam in melodijam (ki bi včasih rabite še malo dodelanosti) in prehod na nivo, na katerem so Ouod Massacre kvaliteten sodoben bend. To pomeni tudi, da jim ne gre odrekati prodajnih kvalitet, ki so bite v naši glasbeni produkciji dolgo časa tabu: uvrstitev med akterje mednarodne rockovske sedanjosti pa ni nastala na osnovi kopiranja izstopajočih predstavnikov le-te. Čeprav so Ouod Massacre omejeni z okviri melodičnega rocka, ki ga igrajo, v njih ne najdemo razpoznavnih elementov katerega izmed » velikih«imen, pa tudi ameriški trend velikih in težkih kitar ni njihov razpoznavni znak. V današnjih časih si je težko izboriti svoj košček na že dodobra obdelanem glasbenem terenu rocka, tako da je prav dobrodošlo dejstvo. da je Ouod Massacre to uspelo. dc MARIBORSKE MINIATURE ŠTUK, 28. MAJA 1991 Z rockom smo se včasih bojevali proti vojni v Vietnamu, tudi zdaj so se ljudje z rockom bojevali proti lakoti v Afriki, mi se danes bojujemo proti vojni in proti lakoti tukaj in zdaj. Želim vam obilo zabave. fotografije: Boris Strmšek N \ m л p 'j s* o "I Џ % w (dr. Rastko Močnik na koncertu, 28. maja Џ 1991)! Џ ■ r Т M /Ш p- $ % ш 'S h*'' 1 GUSTAV ALTERA PARS I KULTURNI FESTIVAL