Sodnik je vjel krivo pričo.
Po P. K. Rosegger-ju.
Brenčurjev stari hlapec Joško pride v mesto in p rasa za sodišče.
„Velika hiša tam na trgu, ki ima nad vrati tiča z dvema glavama; pojdite po stopnicah ; v predsobi že čakajo ljudje. Sedite na klop, vas bodo že poklicali", je rekla stara Mara Jošku.
„Hvala lepa, — je že prav". — Joško stori tako. Ni mu bilo treba dolgo čakati.
Birič odpre vrata v sobo. Notri sedijo in stojijo ljudje vst. navskriž ; pri eni mizi gospod sodnik in pred njim božje razpelo z dvema gorečima svečama.
„Naprej, le naprej!" kriči sodnik hlapcu Jošku; bil bi z obravnavami rad hitro gotov; jutri je božič. „Kako vam je ime ?" praša hlapca.
„Meni?" se namuzne ubogi Joško.
„No, le hitro, hitro!" pritiska sodnik.
„Kako se jaz pišem ? Joška Smrekar-ja me kličejo.
„Koliko ste stari?"
„Oh no", pravi Joško „saj tega ne bo treba."
„Tak povejte, koliko ste stari!"
,,Pa naj bo v imenu božjem! Tako nekako šestdeset. Blizu pri sedemdesetih. Čas hitro teče."
»Katoliški ali luterski ?"
„Bom pa rajši katoliški."
„Ste vi z obtožencem v sorodstvu, v sovraštvu ali v njegovi službi ?"
„Jaz ?" pravi Joško, s kom ? S tem tu ? Oh, gospod sodnik, kam pa mislite ?"
„Prihranite si take opazke! Vzdignite roko in prisežite!"
„ Ja — zakaj pa ? Morebiti zaradi tega — le tu ; kaj takega pa še no!"
Sodnik skoči po konci in zavpije: „Zapreti vas dam na mestu, ako se predrznete mi s samo eno besedico še ugovarjati! Roko
vzdignite in recite za menoj :
„Jaz prisežem!"
„Jaz posežem !"
„Tako gotovo, kakor mi Bog pomaga!"
„ Gotovo mi Bog pomagaj!"
„Vse povedati, kar vem!"
„Vse povedati, kakor vem !"'
„Nič zamolčati!"
„Nič zakričati!"
„ Resnico in nič več, kakor resnico povedati !"
„Resnico   in   nič več resnico povedati!"
„Amen!"
„Aman !u
„No, kaj imate povedati ?"
„Ja", pravi Joško, „naš gospod Brenčur Vam izročajo pozdrav, ponižno povabijo jutri opoldne na kosilo, in prosijo, da bi po tisti sod jabolčnika poslali."
„K—a—&—j !" se zarezi sodnik, Vi niote prava priča ? !"
,,Pa res — da nisem."
Tako je sodnik vjel krivo pričo.