Boris Ilakovac: Burnum 11. Der romisehe Aquadukt Plavno Polje - Burnum. Berichl iiber die Forscliungen 1973 und 1974. Ostcrreichische Akademie der Wissenschaften. Schriften der Balkankommission. Antiquarische Abteilung 15. Osterreichi- sehe Akademie der NVissenschaften, Wien 1984 . 54 strani, 31 slik. 3 priloge. Knjiga izčrpno prikazuje akvedukt, ki je oskrboval z vodo rimski vojaški tabor Burnum. Izhodišče raziskave je bila natančna topografija s sondiranji na izbranih mestih. Topogra- fija je v delu temeljito predstavljena po odsekih, z ustreznim slikovnim gradivom in načrti. Vodovod je tudi dobro doku- mentiran s tehničnimi podatki. Burnum leži na robu kanjona reke Krke. vendar višinska razlika med taborom in vodo znaša kar 100 m. Izviri na Plavnem polju so v zračni črti oddaljeni 19,6 km in ležijo 171 m višje kot Burnum. Vodovod je potekal po 32.6 km dolgi trasi, tako da je enakomerno izgubljal višino. Geografske ovire so graditelji obvladali na različne načine. Dvige v terenu so premagali z globokimi vseki v skalo, na pobočjih je bila izklesana polica, po kateri je potekal kanal, v ravnini je bil kanal speljan po nasipu, predele, ki so preveč padali, pa so izravnali z masivnim nasipom. Po dveh tehničnih detajlih, to je poteku po nasipu in tesnenju z glino, se burnumski vodovod razlikuje od drugih akveduktov rimske Dalmacije. Na nekate- rih mestih so ob kanalu odkrili tudi globoke kolcsnice, ostanke ceste, ki je spremljala vodovod in je služila za dovoz materiala ob gradnji. Tik ob trasi leži tudi osem opuščenih kamnolomov, ki so jih verjetno izrabljali ob gradnji. Vendar le-ti, glede na preračunano maso, še vedno niso zadoščali za celotno količino porabljenega gradiva. Pred taborom je bil zgrajen castellum aquae. ki jc služil kot vodni rezervoar in kot čistilna naprava za odlaganje sedimentov. omogočal pa je tudi hlajenje vode. Vodovod je bil načrtovan in narejen istočasno z vojaškim taborom v Burnumu, po koncu panonsko-dalmatskega upora, v prvi polovici 1. st. n. š. Velika vrednost dela je prav v vzorni celoviti predstavitvi vodovoda, tako da so poleg natančne topografije objavljeni tudi konstrukcijski in geodetski podatki. Juna HORVAT podobnost sigillatc z aretinsko sigillato. Razprostranjenost posameznih oblik pa je tudi morala presegati lokalne okvire. Italsko sigillato so razdelili na 54 oblik po oblikovnih značilnostih, ne pa po fakturi keramike ali kronologiji. Oblike so razvrščene vizualno, čeprav se kronološki razvoj v mnogih primerih ujema s tipološkim zaporedjem. Združene so v osem širših skupin, ki se deloma pokrivajo s starejšo razvrstitvijo na servise. Oblike so oštevilčene in razložene z risbami ter opisi. Vsak narisani kos je označen s tridelnim številom, od katerega prvi del predstavlja obliko, drugi podobliko in tretji del individualno številko primerka. Sistem je zelo uporaben, saj omogoča poznejše uvrščanje novih podoblik oziroma iden- tifikacijo kosa samo po obliki ali pa tudi po podobliki. Vsaka oblika je poimenovana v štirih jezikih: nemško, angleško, italijansko in francosko. Sledijo opisi oblike in podoblik. K definiciji so avtorji vključili tudi izvorno področje, datacijo, seznam risb, seznam najpomembnejših in najbolj oddaljenih najdišč (tako da se da dobiti približno sliko razširjenosti) ter nazadnje konkordanco s starejšimi tipologijami. Tipologiji sledijo ekskurzi o žigih, o okraševanju gladke sigillate, o velikostih posod in tri pomožne tipologije, v katerih so razvrščena dna gladke sigillate, ustja in dna reliefno okra- šene italske sigillatc ter vrči. Delo se zaključuje s konkordan- cami z dosedanjimi tipologijami. Vsebina prispevkov posameznih avtorjev jc usklajena do največje možne mere, besedil pa niso prevajali, ampak so objavljena v jezikih, v katerih so bila napisana (nemško, angleško, italijansko). Conspectus je premišljena in zelo uporabna knjiga, ki jc dosegla namen, ki so si ga zastavili avtorji. Sistematizirano je predstavila dosedanje vedenje in presegla okvire starejših tipologij s tem, daje izrabila njihove najboljše dele in zapolnila nekatere praznine. Priročnik omogoča tudi nespecialistom hiter pregled nad italsko terro sigillato. specialistom pa nudi na enem mestu zbrane najsodobnejše poglede in poenoteno hrbtenico raziskovanja - tipologijo. Tako bo ta knjiga vodič vsakemu arheologu, ki se bo ukvarjal z rimsko arheologijo, ne glede na to. ali se želi posebej posvetiti keramiki ali ne. Jana HORVAT Conspectus formarum terme sigillatue italico modo confec- tae. Romisch-Germanische Kommission des Dcutschcn Ar- chaologischcn Instituts zu Frankfurt a. M., Materialicn zur romiseh-germanisehen Keramik, Heft 10. Habelt, Bonn 1990. 210 strani, 7 slik, 5 razpredelnic, 63 tabel, 2 prilogi. Od prve Loeschckejcvc tipologije italske sigillatc leta 1909 sc jc pojavila cela vrsta novih, ki so se med seboj sicer dopolnjevale, a same zase ostajale nepopolne. Arheolog, ki jc hotel izrabiti prednosti tcrre sigillatc za datacijo najdišč in za spoznavanje ekonomskih tokov, jc torej moral obvladati različne tipologije in poznati njihova posamezna šibka mesta. Avtorji Conspecta. sami najboljši poznavalci italske sigillatc, menijo, da je dozorel čas za pregledno predstavitev doseda- njega znanja in za oblikovanje nove tipologije, ki bo združila obstoječe. Conspectus je zasnovan kot priročnik, katerega jedro je tipologija italske sigillate in sigillatc, delane drugod v imperiju na italski način. Zelo dragoccna so uvodna poglavja, ki dajejo zanesljivo sliko vedenja o tcrri sigillati. Poglavje o proizvodnji sc ukvarja z razvojem italske sigillate, od začetkov, vključno s črno sigillato, prek klasičnega obdobja do poznega časa. Razvoj je opisan pregledno, po fazah in po posameznih delavniških središčih. Med proizvodnjo izven Italije je izčrpncjc upošte- vana predvsem delavnica v Lyonu, La Mucttc. Poseben del jc posvečen raziskavam kemične sestave keramike, ki je najbolj zanesljiv kazalec izvora tcrre sigillatc. Poglavje o datacijah sežeto predstavlja absolutno datirana najdišča, za- ključene skupine gradiva, grobove in naselbine s stratigrafijo. Nova tipologija italske sigillate jc prikazana v obliki kataloga s slikovnim gradivom, ki ga spremljajo opisi in kratek komen- tar. Pogoj za vključitev v tipologijo jc bila zadostna vizualna Raziskovanje rimske keramike jc z izidom te knjige opazno napredovalo. Dobili smo zanesljivo, brezhibno oporo pri na- daljnjem delu. Ko izražam vsestransko priznanje tej knjigi, bi želela vendarle (a) zastaviti nekaj vprašanj avtorjem, in to takih vprašanj, ki bi jih poznejše razprave in objave lahko pojasnile. Ker pa poznamo našo prakso, bi rada (b) tudi bralcc knjige pri nas opozorila na nekaj dejstev. Ob površnem branju ali celo taki rabi tabel bi bile lahko posledice v nekaterih povezavah škodljive. a) Ko beremo o padski in pozni padski sigilati, za severo- vzhod imperija prav gotovo najbolj pomembni italski zvrsti, pogrešam večji poudarek na vlogi, ki jo mora pri opredeljeva- nju igrali faktura, »fabrikat«. Žal ločevanje ni povsod tako preprosto, vsaj moje izkušnje tako govore, kot so pravila sortiranja, ki jih jc bilo mogoče zgraditi na podlagi gradiva s Štalenskega vrha. Avtorji prispevka o kemičnih, pedoloških in drugih eksaktnih raziskavah nas v Conspcctusu pravilno opozarjajo na dejstvo, da plasti, v katerih so sigilato našli, lahko vplivajo na njeno naravo. Po mojih opažanjih lahko te okoliščine sigilato tako spremene, da je to vidno tudi s prostim očesom. Vem sicer, da je knjiga namenjena prikazu oblik, a ker - nedvomno pravilno - povzema tudi vse drugo, kar jc za razsikovalno delo pomembno, moram opozoriti na pomen faktur. Pri prikazu oblik 39-46 bi želela brati o dejstvu, ki ga pri nas zelo hitro opazimo, namreč da so pri teh oblikah fakture zelo različne, tako različne, da bi dovoljevale misliti, da sc jc proizvodnja nekako razpršila, in to nc šele v provinci, ampak še v Padski nižini. Enakega poudarka bi si želela tudi pri prikazu oblik 20.4.2-20.4.4 ali 34.1.2 in 34.2.2, četudi si skupine, kar sc mi zdi spet pomembno, med seboj niso nikoli enake. Tudi v poznih razvojnih fazah (če smemo temu tako reči) in v enakih kronoloških sklopih po mojih izkušnjah faktura krožnika z izvihanim ustjem (F 43 nekako) in skodelice s poudarjenim robom (F 34 torej) ni nikoli enaka ali povsem enaka. Druge značilnosti spremljajo končne faze vsake od oblik, ki so v padski proizvodnji zadnje. Spet drugačne in še dodatno težavne za določanje so, vsaj v naši Istri, pozne oblike 47 in 48, saj se po fabrikatu in premazu mnogokrat približujejo že drugim sredozemskim namiznim keramikam. V poznih fazah padske proizvodnje mora tičati torej še precej ugank. Ali je torej mogoče (saj imamo vendarle knjigo o tipih v rokah), da je v razvoju posameznih tipov kaj več pravil? V Emoni je bilo npr. moč slediti razvoju nekaterih značilnosti oblik 26, 36, 4, 6 in 20. Ali je kje drugje tudi tako? Ponovno poudarjam, da v Emoni ni mogoče postaviti vse sigilate v grobovih, ki so vsebovali novce iz 2. stoletja, v to isto stoletje. Še vedno vztrajam pri datacijah iz RCRF, Acta 17-18 in Arh. vest. 30. Malce problematično sc mi zdi naštevanje najdišč v katalo- škem delu. Bolje bi bilo. ko bi bila odlična uvedba referenc še malo razširjena, med najdišči pa naj bi bile navedene predvsem dobro datirane celote. Za uporabnost knjige nasploh je povsem brez pomena, za delo v naših krajih pa ne to, da je oblika 49 iz Trebnjega navedena kot zgled. In vendar je ta najdba, čeprav gotovo izvira iz grobišča, brez spremnega gradiva, v Ptuju smo pa isto obliko našli (Čas. zgod. narod. NV 1, t. 1: 1) v zaključeni izraziti plasti iz 1. stoletja. Vprašanje je tudi, ali je krater iz Novae res aretinsko delo (F 52.2.1). Kvaliteta reliefne keramike iz Viminacija, ki jo obdeluje Lj. Bjelajac, namreč narekuje nekaj previdnosti. b) Vse bralce pri nas bi posebej opozorila na navodila za rabo knjige na str. 45 (Ph. Kenrick). Prehitra odločitev za eno obliko je škodljiva. Zelo koristen za prakso je dodatek o nogah, ki ga je napisala S. Zabchlicky-Schcffenegger. Za opredeljevanje jc, kot smo že slišali, faktura zelo pomembna. Bolj kot doslej je treba upoštevati tudi v plasteh drugega in poznejših stoletij najdeno italsko sigilato. V 2. stoletju njena navzočnost v plasteh ni nujno vselej sekundarna. Pozni izdelki tu lahko dobijo dodatne kronološke potrditve o dejanskem koncu izdelave v Padski nižini, zelo kvalitetne izdelke starejših faz so pa lahko v naselbinah še dolgo rabili. Vsekakor nas napredek raziskovanja v drugih, velikih razi- skovalskih središčih ne odvezuje naloge, dobro obdelati in objaviti naselbinska izkopavanja po naših krajih. Vsega ni moč razumeti s pomočjo Gomolavc in Burnuma, pa tudi medna- rodni javnosti jc treba ugotovitve predstavljati tako. da jih bo sprejela. Še vedno velja slavica non leguntur, na kar nas umestno že dolgo opozarja M. Zaninovič. Die Erforschung der romisehen Keramik ist durch das Erscheincn dieses Buchcs einen betrachtlichcn Schritt wciter gekommen. Wir haben eine verlasslichc, perfekte Stiitze fiir dic wciterc Arbeit bekommen. Mcinc Anerkennung der geta- nen Arbeit auBernd, stelle ich (a) den Autorcn jedoch einige Fragen, wclche spater cinmal durch »Feinarbeit« gcklart vver- den konnten, und mache weiter (b) - die Praxis kennend - dic Benutzer in meiner Heimat auf Einiges aufmcrksam. Durch sehnelles Lesen oder sogar oberllachliches Vervvendcn der Tabcllen konnte dics namlich folgenschwcr vverden. a) Bei der Vorstcllung der Padana und »Tardopadana« (was meiner Meinung nach eine trcffende Bezeichnung ist), der fiir den Nordosten des Impcriums jcdcnfalls wichtigsten Gattung, vermisse ich cinc grosscre Betonung der Bedcutung des »Fabrikats«. Lcidcr ist das nicht ubcrall so einfach-vvenig- stens ich sehe das hierzulande so - vvic es von Magdalcnsberg aus zu scin scheint. Im Bcitrag iiber die naturvvissenschaftli- chcn Analysen vverden vvir (S. 29-30) ja richtig auf die Veranderungcn durch die Bodenlagerung aufmcrksam ge- macht. Meiner Erfahrung nach konnen diese, auch mit dem blasscn Augc crkcnnbarcn Untcrschiedc, an verschicdcncn Fundstellen betrachtlich ins Gevvicht fallcn. Ich vvciss, es ist von Formen dic Rede, aber dic Grundcharakteristikcn von anderem vverden jedoch (und zvvcifclsohnc richtig) erortert. So vviirde man bei der Entvvicklung der Formen 39 bis 46 eine grosscre Betonung der Tatsachc vviinschen, dass cs sich hicr vvegen des sehr versehieden seheinenden Fabrikats schon auch in der Pocbene um cinc Aufsplitterung der Produktion han- dcln konnte. Dassclbe diirftc auch fiir dic Formen 20.4.2- 20.4.4 ocjer 34.1.2, 34.2.2 gcltcn, obzvvar bcidc Gruppen von Formen (also cinc Abstufung der Form 43 etvva und cinc der Form 34) auch in spaten Entvvicklungsformen (vvenn das so behauptet vverden darf) und in einem ehronologiseh gleichzu- setzenden Komplex und vveiter noch - vvichtig - meiner Erfahrung nach an demselben Fundort immer voneinander versehiedene Fabrikate aufvveisen. Die spate Entvvicklung oder das Absterben der Steilrandteller und Kragenschalen vvird durch andere Charakteristiken als die Spatphasen der Barbotineteller kundgegeben. Wieder anders und durch be- zeichnendes Annahern den friihercn mediterranen Keramik- sorten vvird z. B. auf der VVestkiiste Istriens das Fabrikat der Spatphasen von Form 47 und 48 gekennzeichnet. Meiner Meinung nach stecken in den Spatphasen der Tardopadana noch etliche Ratsel. Weiter vviirde mich interessieren, ob man doch nicht. da es sich um eine vorvviegend typologische Aufarbeitung handelt. im allgemeinen mehr von der Entvvicklung der einzelnen Typen beobachten kann. In Emona konnte man z. B. chrono- logische Feinheiten in der Entvvicklung der Formen 26 und 36 (der senkreehte Wandteil vvird mit der Zeit sehrager nach ausscn gcneigt bzvv. das ganze Gefass vvird flacher, seichter) und auch eine gevvisse Entvvicklung bei den Formen 4. 6 un 20 beobachten. Kann das auch andcrsvvo stimmen? Weiter moehte ich nochmals betonen, dass in Emona sicher- lich nicht alle Sigillaten in den durch Miinzen ins 2. Jahrhundcrt datierten Grabern so datiert vverden konnen, vvic dies beim oberflachlichen Lesen des Padana-Kapitels scheinen konnte. In den Emonenser Graberfeldern handelt es sich auch um einen gevvissen (obzvvar kleinen Prozentsatz) von gestorten. sekundar vermisehten (besondes im altergrabenen Fonds im Nationalmuseum, von S. Petru in Katalogi in monografije 7 publiziert) oder unsichcr gedeuteten (Einzelfragmcnte vverden als Beigabe gedeutet) Grabern. Ich halte so an den Daticrun- gen der RCRF Acta 17-18, 1977, und des Arh. vest. 30, 1979, fest. Wciter finde ich das Aufzahlen der Fundorte im Katalogteil manehmal leicht problcmatich. Die perfekten Referenzen sol- Iten liebcr noch ervveitert vverden. bei den Fundorten dagegen solite man sich auf datierte Kontexte besehranken (Z. B. die Form 49 von Praetorium Latobicorum ist. obzvvar zvviefclsohne vom Graberfeld stammend. doch ein Streufund; dagegen stammt dieselbe Form z. B. in Poetovio-nach Čas. zgod. narod. NV 1, 1965, Taf. 1: 1 aus einer ca. bis zu den Flavicrn datierten. gesehlossenen Schicht. Dies konnte, ich vveiss es genau, klcinlich klingen. doch kann es fiir die Forschung hierzulande nicht ohne Nutzen bleiben.) Zuletzt vviirde ich noch dic Dcutung der Form 52.2.1 bzvv. den Krater aus Novae doch - vvenn jetzt nicht schon durch sichere naturvvisscnschaftliche Analysen bestatigt-unter ein Icichtes Fragczcichcn stellen. Dazu vviirde mich dic Oualitat der Reliefkeramik (anderer Formen) von Viminacium, vvelehe Lj. Bjelajac bcarbeitet, veranlassen. b) Aufs genauestc solite die Anlcitung Ph. Kenricks auf S. 45 beachtet vverden! Das Zuvveisen auf eine obcrflachliche Weise ist schadlich. (Dabci solite man dem Conspectus bzvv. Susanne Zabehlicky-Schcffencggcr tur den Zusatz iiber Fussty- pen besonders dankbar sein.) Es soli sehr genau auf das Fabrikat geachtct vverden. Man muss bei den Sicdlungsgrabun- gen aufs ncue auch dic den jiingeren Siedlungsschichten beigemcngten padanisehen Scherben genau beachtcn. Es vviirc namlich keinesfalls notig. dass alle entvveder sehr spate oder auch sehr gute padanisehe Sigillaten in den Schichtcn des 2. Jh. tatsiichlich da nur sekundar erseheinen. Dic ersten konnen tatsachlich lange in Gebrauch geblieben und die zvvcitcn dagegen ein Bevveis mehr fiir die Lange der Produktionsdaucr scin. Ali die Aufarbeitungcn, vvelehe in anderen vvisscnschaft- lichen Zentrcn im Gangc sind. nehmen uns die Pflicht. gutc Grabungsaufarbeitungcn vorzubereiten. nicht ab. Die Ge- schehnissc konnen nicht bloss durch Gomolava oder Burnum gcklart vverden. Und vveiter: auch die ncuestcn Datcn solltcn moglichst friih und anschaulich dem internationalen Forschcr- publikum vorgcstcllt vverden. Slavica non leguntur behauptet M. Zaninovič vvohl mit Recht immer vvicdcr. Iva M1KL-CURK