216
Janko Glaser: Ob povratku.
Še dvatisočkrat moramo torej razredčiti ta fizikalni nič, eno samo tretjinko milimetra visoko bi smelo stati živo srebro v barometru, in tedaj šele smo ustvarili zrak, kakršnega bi luna morda lahko imela. Ali ga ima, ali ne, tega ne vemo; toliko pa vemo gotovo, da gostejšega nima.
Z najboljšimi zračnimi sesalkami ne moremo doseči tega cilja. Tudi toli stroga fizika smatra v taki meri razredčen zrak za prazen prostor!
Zamisli se trenutek v to brezupno puščavo! Ni ga lahnega vetriča, ki bi zašuštel v mrtvaško tišino, nije kapljice ki bi kanila hladilno na razbeljeno kamenje. Prestrašna Saharska pustinja je v primeri z luno se pravcati paradiž!
In že "čitarri na tvojih ustnih pritajeno vprašanje: »Zakaj nima luna ozračja in vode,  saj smo čestokrat culi,  da je luna prava hči« „ naše zemlje,  ki se je v pradavni preteklosti utrgala njenemu telesu?" I * ž-®!^
Rešitev te uganke se je posrečila fiziki  šele v novejšem času.
Da, tudi luna je prejela v pradavnini vso opremo, ki gre mladi zemeljski hčerki, lepo zračno obleko in odejo voda. A zapravila je to materinsko doto, toda kako?                            (Dalje prihodnjič.)
m
nin
Janko Glaser:
D
Ob povratku.
robno kujejo kovački med jelševjem na potoku. — Da kovali bi še enkrat kakor nekdaj mi, otroku!
Da kovali bi mi trdo, bolj kot nekdaj trdo, močno: manj mehkobe v srce mehko, več trdosti v dlan odločno!