Pouk in zabava
Besedna uganka.
Priobčil Fr. Rojec.
Vidi se v daljini, čuti se v bližini, lovi ga z rok<5, trud zaman ti bo!
Kar živi na sveti, roora ga itneti; kjer dovolj ga ni, smrt vse zaduši!
Skrbno paii vedno, da ti bo vse čedno, potlej pa tel<5 le krepil ti bo!
Če se kje okuži, zdravju tam ne služi, le bolezen tam z njim v vsak sili hram!
Če je kdo vrh gore, pa še višje more z njega poraočjo! Torej — kaj je to ?
Rešitev in itnena rešilcev priobčimo v prihodnji številki.
Rešitev uganke v uri v sedmi številki.
1,  2 = jasli,      ......
2,  3 = sliva,
:               3, 4, 5  =  valovi,
'.    ¦    '   *          5, 6  =  vidre,    . :.
6,  7  =  drevo,
7,  8  =  voda, 8, 9, 10  =  danica,
10, 11, 12, 1 = Caharija.
Prav so jo rešili:  Franc Verhovščak, učenec III. razreda v Ormožu; Natalija pl  Premeisteinova, učenka VII  razreda v Idriji;
Marija Ganglova, učenka III. razreda v Idtiji; Tilka in Božena Jelenec v Kandiji; Pepca Gonzi in Micika Trstenjak, učenki III. razreda II. odd. Ormoške okoliške šole; Ivan Trop, Ivan Ma-sten, Ivan Vauportč ml., Matevž Ttstenjak, Alojzij Pajek, Vaupotič Jožef, Vaupotič Florijan, Alojz Kirič, Anton Habjanič, učenci III. razr. v Ormožu-okolici; Leo Berlic, Sv. Trojica v Slov. gor.; Tončka Podlesnik v Ribnici na Pohorju; Stanko Skok v Domžalah; Boris Ivanc, učenec III. razr. v Kranju.
131etna deklica podedovala 200 milijonov dolarjev.
Edina hči umrlega ameriškega bogataša Gcorga W. Vanderbilta, 13letna Cornelia Stuy-vesant Vanderbiltova, je ena iztned najbo-gatejših dedinj. Vanderbilt je zapustil svoji feni le en milijon gotovega denarja in pa ažitek od sklada, ki znaša štiri milijone. Svoji
hčeri pa je zapustil 200 milijonov, palačo v 5. ulici v Novem Jorku in posestvo Biltmore v Severni Karolini. Biltmore je največje po-sestvo, ki ga ima posameznik v Združenih državah, zakaj meri čez 300.000 oralov. Van-derbilt je torej največ zapustil svoji nedo-rasli. hčeri, ravnotako kakor John Jacob Astor, V Evropi je enako storil dunajski Rotschild, ki je umrl pri katastrofi parnika »Titanica«,
213
ki je enemu svojih nedoraslih otrok zapustil 600 milijonov kron, ostalira pa le užitke.
Štirinajst dni v odprtem čolnu na oceanu.
Pred meseci se je ponesrečil parnik an-gleške družbe Lejrland Company »Columbia«. Na parniku je izbruhnil ogenj, ki ga je po-polnoma uničil. Mornarji so se rešili v tri rešilne čolne, potnikov na parniku ni bilo. Dva teh rešilnih čolnov so dobili že čez ne-kaj dni. Tretji rešilni čoln pa je dobil par-nik >Leneca« šele 14 dni po nesreči. V čolnu, v katerem je.bilo prvotno 14 oseb, so našli še tri popolnoma onemogle mornarje, med temi tudi prvega častnika zgorelega parnika Raberta Tyre. Ponesrečence so prenesli na parnik in jih izročili zdravniški oskrbi. Trije bodo okrevali brez posledic, častnika pa so odpeljali v bolniščnico, kjer mu^bodo morali bržkone odrezati obe nogi, ,ki sta mu otrp-nili zaradi tnraza. Častnik pripoveduje o teh strašnih dnevih rauke in trpljenja sledeče: Ko stno 2apustili s čolnom naš parnik, nas je zanesel veter neznano kam. Izgubili smo tudi ostala dva rešilna čolna. V čolnu nas je bilo 14 mož, imeli smo za nekaj dni cvibaka in pitne vode. Upali smo, da dobimo v par dneh kak parnik. In res, še isti dan je pe-Ijal komaj tri četrt tnilje od nas parnik »Olym-pic«, last White Star Linie. Veselili smo se že, da smo rešeni, toda na parniku niso za-pazili našega čolna, in parnik se je odpeljal naprej. Drugi dan smo videli dva parnika, ki pa nas tudi nista opazila. To je vplivalo silno mučno na nas in začeli smo že skoro obupavati. Nasltdnje tri dni smo iraeli strašno slabo vreme, bili smo večkrat v nevarnosti, da ne potonemo, večkrat smo imeli do po-lovice čolna vode. Obenem smo morali skr-čiti dnevne purcije cvibaka in vpde. Prej je imel vsak mož po tri cvibake in '/4 vode na dan. Po tem neurju pa smo morali skrčiti porcije že tako, da so dobili štiri možje en cvibak in >/4 vode. Ljudje so začeli skoro vidno pešati in hirati. K nesreči je pritisnil še strašen mraz, tako da smo popolnoma prezebali. Osmi ati deveti dan so začeli ljudje umirati, in en dan, preden nas je dobil par-nik »Seneca«, mi je umrl 411etni Brieve. Ta mož je kmalo, ko smo se odpeljali iz Ant-wetpna, napovedal nesrečo. Pravil je nam-reč svojim tovarišem, da je parnik zgorel in da je blodil 14 dni na odprtem čolnu po morju. Zadnji je umrl kurjač Rus Jakob. Tega človeka smo imeli jako radi, ker je bil, dasi hrust — jako miroljuben in postrežljiv. Mož je začel vkljub moji prepovedi piti morško vodo in je, kakor je to navadno, znorel. Najprej nas je hotel pobiti s sekiro, nato z veslom in z drugim orodjem. Morali smo ga zvezati, kar je bilo težko, ker smo bili vsi oslabljeni, blazni Jakob pa je bil silno močan. Kričal je, da ga hočemo opleniti denarja in da naj mu pustimo za eno merico pijačc. Mož je ležal 6 ur zvezan in je ne-prestano vpil. Čez 6 ur je utnolknil, se malo zavedel in kmalo na to umrl.   Vrgli smo ga
kakor prejšnje mrtvece v morje. Kadar smo pokopali na ta način kakega nesrečneža, smo bili vedno silno potrti zaradi izgube tovariša in ker smo videli, da tudi nas čaka enaka usoda, od katere nas loči morda le še par dni. Žadnje dni smo grizli usnje od škornj, pobirali smo drobtine in prejšnje odpadke in lovili dež. Rešitev je prišla res v zad-njem času. Ta slučaj morske nesreče, da je 14 dni 14 mož na odprtem oceanu in umi-rajoč eden za drugim, je skoro edin v zgo-dovini morskih nesreč v zadnjih letih.
Žalostna usoda ubogega dekleta.
Iz Tirnova na Ogrskem poročajo o žalostni usodi neke deklice, ki je bila znana po vsem mestu zaradi svoje nesebičnosti. Gabrijela Molnarjeva, kakor se piše, je izgubila v zgod-nji mladosti svoje starše in jo je iz dobro-srčnosti vzgojila neka rodovina. Ko pa je umrla žena, ki jo je vzgojila, je ostala pri njenem možu, ki je imel neko neozdravljivo bolezen in ki je potreboval skrbne postrežbe. Dekle je streglo z vso požrtvovalnostjo svo-jemu redniku, ki je vedno govoril, da bo fea-pustil svojih par prihranjenih krajcarjev v dobrodelne namene. Nedavno pa je zastiubil dekle neki mlad pošten mož, a ona ga je od-bila, ker je bil ubog in sama tudi ni hotela zapustiti bolnika. Pred nekaj dnevi pa je umrl rednik, in notar je obvestil dekle, da se je v svoji oporoki spomnil tudi nje. Dekle se je temu čudilo, ker je vedno mislila, da. ne bo dobila ničesar. Ko pa ji je notar povedal, da podeduje 130.000 K, mu sprva ni hotela verjeti, potem pa se je začda jokati in stne-jati ter se je tako razburila, da so jo morali prepeljati v bohriščnico, kjer so zdravniki spoznali/ da se ji je od prevelikega veselja omračil um. Tako ji je plačilo za njeno ne-sebičnost postalo usodno.
Perzijske Sale.
»Hikjajet-i-Latif« se imenuje knjiga, kv vsebuje razne perzijske šale. Na primer: Vpra-šali so grbastega človeka: Ali hočeš, da ba tvoj hrbet zopet raven, ali hočeš, da dobijo tudi vsi drugi ljudje grbe ? Odgovoril je: Želim, da dobijo tudi vsi drugi grbe, da jih bom mogel tudi jaz tako pogledavati, kakor pogledavajo sedaj oni mene. — Neki pesnik je bil razžalil padišaha in ta je ukazal, zlo-činca na mestu obglaviti. Krvnik je šel po meč, pesnik pa pravi okolo stoječim: Dajajte mi zaušnice, dokler ne pride krvnik, da se ne b.o padišah dpigočasil. — Kralj se je za-čel smejati, in pesnik ni bil obglavljen. — Nekdo je kupil vsak dan 6 hlebčkov kruha. Eden njegovih prijateljev ga vpraša: Povej mi vendar, kaj narediš vsak dan s 6 hlebčki kruha ? — Odgovori- En hlebeek shranim, enega vržem proč, dva vrnem in dva zadnja posodim. — Prijatelj vpraša: Kako to? — Odgovor: Hlebček, ki ga shranim, pojem jaz: hlebček, ki ga vržem proč, dam svojemu ne-čaku; dva hlebčka, ki ju vrnem, dobijo moji starši, in zadnja dva dobijo moji otroci.