JEZIK IN SLOVSTVO letnik XVIII - leto 1972/73 - št. 3 Jezik in slovstvo Letnik XVIII številka 3 Ljubljana, december 1972/73 Časopis izhaja od oktobra do maja (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani Glavni in odgovorni urednik Franc Jakopin, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: Milan Dolgan (metodika), Franc Jakopin (jezikoslovje), Matjaž Kmecl (slovstvena zgodovina) Tehnični urednik: Ivo Graul Tiska AERO, kemična in grafična industrija Celje Opremila inž. arh. Dora Vodopivec Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun pri SDK 50100-678-45015 Letna naročnina 32.— din, polletna 16.— din, posamezna številka 4.— din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, 16.— din Za tujino celoletna naročnina 48.— din Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto Ljubljana, št. 421-2/72 z dne 21. 11. 1972 je revija Jezik in slovstvo oproščena prometnega davka. Vsebina Irei j e številke Razprave in članki 81 Vlado Nartnik Poskus nove obravnave slovenskega fonološkega sistema 91 Gregor Kocijan Slovensko leposlovje na srbohrvaškem jezikovnem območju (1945—1970) 99 Steian Barbarie Literarno muzejstvo pri nas in po svetu 106 Erika Mihevc-Gabrovec Profesor Milan Grošelj — sedemdesetletnik 108 Emi! Stampar Ob sedemdesetletnici profesorja Janka Jurančiča Zapiski, ocene in poročila 109 Maja Košmrlj in Jaka Müller Pregled tujih kritičnih mnenj in pripomb o Slovarju slovenskega knjižnega jezika 113 Kajetan Gantar Latinski pisci na Slovenskem 115 Tone Pretnar Kette in Bevk v »slovenski kulturni zakladnici« 116 Alenka Sivic-Dular Prva knjiga Skokovega etimološkega slovarja 118 Cvetana Tavzes Slovar starocerkvenoslovanskega jezika 120 Janez Žitnik Prirejeni izbor spisov Noama Chomskega v srbohrvaščini 3/4 V oceno smo prejeli Vlado Nartnik Filozofska fakulteta v Zagrebu POSKUS NOVE OBRAVNAVE SLOVENSKEGA FONOLOŠKEGA SISTEMA 1. Fonološki opis^ lahko izhaja iz izgovome ali iz akustične pojavnosti glasov kakega jezika. Prvo izhodišče ima na voljo izsledke bogate fonetične tradicije, ki sega še v prejšnje stoletje. Toda sodobne radiografske raziskave so pokazale, da izgovome lege niso tako stabilne^, kot se je mislilo, in da je fiziološka obravnava marsikdaj oprta tudi na drugo, akustično izhodišče^. Pri akustičnem izhodišču se proučuje fizikalni ustroj poslanih glasov ter način, kako jih uho sprejema. Pri njem tedaj ločevalna vloga glasov* nikakor ni zmanjšana. Ker pa se nekateri izgovorno oddaljeni glasovi povrh družijo v akustično podobne tipe', lahko z zavestno pritegnitvijo akustike glasovno gradivo nadalje uredimo tako, da je fonološka analiza zelo olajšana*. Na to ureditev vpliva predvsem nekaj osnovnih zvočnih kontrastov', ki se smotrno vključujejo v sistem ločevalnih lastnosti (distinctive features)^, razkritih na podlagi izgovome fonetike. 2.1 Prvi tak kontrast' obstaja med glasovi, ki so bodisi periodični toni, npr. i, a, U, ali neurejeni šumi, npr. t, k, p. Tonskim glasovom pravimo glasniki (vocoids), šumnim pa neglasniki (contoids)*'. 2.2 Nadaljnja dva para ločevalnih lastnosti pomagata razporediti same glasnike ali neglasnike. To sta svetlost •— temnost (i — u, t — p) in širokost — ozkost (a — i/u, k — t/p)", ki se navadno predočata v takihle trikotnih shemah: L- •i ' s. Marcus, Inlroduction maihématique a la linguistique structurale. Paris 1967, s. 45. ' B. Wierzchowska, Badania liinorenlgenograliczne mowy a akustyka. Biuletyn PTJ XXIV. Wroclaw 1966. s. 126. s B. Malmberg, La phonétique. Paris 1966, s. 63. ' V. A. Moskovič, Inlormacionnye jazyki. Moskva 1971, s. 9. ^ J. D. Polivanov, Recenzija na knigu R. Jakobsona. Stat'ji po obščemu jazykoznaniju. Moskva 1968, s. 141. • V. Izakovič, analiza s pomočjo sinteze in sintetizatorji. JiS XV. Ljubljana 1970, s. 242. ' B. Malmberg, Nowe drogi w jezykoznavstwie. Warszawa 1969, s. 187. ' R H. Robins, General Linguistics. London 1971, s. 146. ¦ Glej 3, s. 20. C. F. Hockelt, Kurs jezykoznawslwa wspolczesnego. Warszawa 1968, s. 82, 81 Za razporeditev slovenskili glasnikov in neglasnikov pa te dve protistavi ne zadostujeta. Med krajnimi širokimi (a; k) in ozkimi (i, li; t, p) nahajamo tudi vmesne glasove^^, ki se spet delijo na široke (e, 6; š, h) in ozke (e, 6; s, f): 2.3 Na drugi strani ni izrazite meje med glasniki in neglasniki. Ce se na primer čisti glasnik lil priduši s komaj zaznavnim šumom", preide v motni glasnik /j,'. Slednjemu pa se neglasniki bližajo v dveh stopnjah. Najprej se nezveneči /t/ v kombinaciji z grlnim tonom, imenovanim zven, spremeni v zveneči /d/. Ko se v drugi stopnji zveneči /d/ obogati še z nosnim ali plavnim tonom, dobimo neglasnika /n/ oziroma /1/j ta dva sta tonsko že tako močna, da je njun šum povsem zakrit in sestavljata posebno kategorijo zvočnikov kot nasprotje šumnikov /t/ in /d/". 2.4 Iz naštetih krajnih ozkih svetlih šumnikov, zvočnikov in glasnikov seveda lahko razvijemo ustrezne bolj ali manj popolne trikotne sheme. Ce sheme potem razpremo v daljice ter jih med seboj povežemo, dobimo fonološko mrežo, podano na naslednji strani. 3.1 V prvi dve vrsti fonološke mreže se uvrščajo nezveneči in zveneči šumniki. Iz uvrstitve vidimo, da ima vsak šumniški tip svoje ločevalne lastnosti, ki se po njih loči od vseh drugih šumnikov, zvočnikov in glasnikov. Ce sta denimo /s/ in /z/ oba vmesna, ozka in svetla neglasnika oziroma šumnika, se vendar razhajata v lastnosti zvena, ki zadostuje za ločevanje izrazov kot rasa — raza, plesati — plezati ipd. Relevantnost nadaljnjih ločevalnih lastnosti lahko ugotovimo s podobnimi protistavami raznih glasov fonološke mreže. 3.2 Iz teh protistav pa izhaja, da za istovetnost ali neistovetnost posameznih šumnikov, zvočnikov in glasnikov niso odločilne njihove integralne glasovne podobe, ampak zgolj skupnosti ločevalnih lastnosti^', ki jih nakazuje fonološka " o. Jakob.son, Zwuftowye zaftony deiskogo jazyka i ih mesto v obščej tonologii. Principy tipologiče- skogo analiza ja2ykov različnogo stroja. Moskva 1972, s. 253. " J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik 1. Maribor 1965, s. 113. " N. P. Karpov, Fonetika ispanskogo jazyka. Moskva 1969, s. 72. " F. Jakopin, Slovnica ruskega knjižnega jezika. Ljubljana 1968, s 75. v. M. Solncev, Ja2yk kak sistemno-strukturnoe obrazov/anie. Moskva 1971, 198. 82 mreža. Spričo pomembne vloge veljajo te skupnosti za posebne fonološke segmente'", imenovane fonemi". Fonološka mreža torej glasov slovenskega jezika ne predstavlja le v urejenih odnosih, ampak jih hkrati abstrahira v skupnosti ločevalnih lastnosti in s tem opisuje osnovni inventar resničnih pa tudi možnih fonemov našega jezika. Kot opis inventarja fonemov pa je fonološka mreža izjemen statični vidik jezikovne dejavnosti (langage)*^. Normalno se namreč fonemi poustvarjajo v sintagmatični dinamiki, se pravi tako, da si sledijo v govornem toku in vplivajo eden na drugega. Tu šele neposredno razbiramo lastnosti glasov, ki so v bistvu dinamična realizacija statičnih lastnosti fonemov. 3.3 Lep primer različne dinamične realizacije istega fonema nahajamo v protistavi kipa — kupa. V navedenih izrazih se fonem /k/ prvič obarva svetlo, drugič pa temno*', vendar ne toliko, da se ne bi med seboj ločili fonemi /š/, /k/ in /h/. O tem nas prepriča zaporedje izrazov: šipa — kipa — hipa — hupa — kupa — šupa. Opisani pojav imenujemo svetlostna naravnava. Drugačna pa je svetlostna izravnava (nevtralizacija)^". Ta poteka med vmesnimi svetlimi šumniki, in sicer tako, da se širokosti sledečega navzame tudi predhodni ozki šumnik: z'župnikom[žžupnikom], brez'zdéla-> [brežždela]. " z. Harris, Malhematical Slructures ol Language. New York 1968, s. 22. S. K. Saumjan, Problems ot Tbeoielical Phonology. The Hague 1968, s. 20. " R. Katičič, Osnovni pojmavi suvremene lingvističke teorije. Zagreb 1967, s U. " F. Bezlajr Osnove ionetike, Ljubljana 1960, s. 51. =" R. Simeon, Enciklopedijski iječnik Ungvističkih naziva I. Zagreb 1969, s. 925. 83 v naših zgledih vidimo, da se glas [ž] v lastnostih pokriva s fonemom lil, čeprav hkrati pripada fonemu /z/ — prim, z'upnikom, brez'déla. Lastnosti invariante /z/ so se pri dinamični realizaciji tokrat tako spremenile, da je dobljeni glas [ž] varianta dveh fonemov. Ce prej opisano naravnavo primerjamo s pojavom izravnave, spoznamo, da ni vseeno, kaj šumnikom sledi: pred glasniki je njihova realizacija enofonemska, pred šumniki pa lahko pripada po več fonemom. Prvi legi zato pravimo krepka, vtem ko je druga šibka^^ 3.4 Širša kot svetlostna je glasnostna izravnava. Med šumniki nastopa ta tako, da se zvenu ali nezvenu poslednjega podredijo vsi šumniki, ki se vrstijo neposredno pred njim: glasba -* [glâzba], prerokba -> [prerôgba]; grof gré h'gôri -> [grôv gré ygôri]. V prvih dveh primerih se /s/ in /k/, katerih krepko lego imamo v izrazih glasovanje ali prerokovanje, v šibki legi realizirata enako kot fonema /z/ in /g/. Zadnji zgled pa je nekoliko poseben v tem, da iz nezvenečih šumnikov lil in /h/ dobimo zveneči varianti [v] in [y], ki sta v tej poziciji enofonemski. 3.5 Pri nastajanju variant se glasnostna izravnava včasih kombinira s svetlostno naravnavo. Tako se krajni svetli /t/ ali /d/ prilagodi sledečemu vmesnemu svetlemu /s/ ali /š/ v izrazih kot nadse ali podšiti. Svetlostno naravnavo potrdi zlasti možnost, da pred /š/ sklop /st/ preide v [št] oziroma da se zaporedje tipa /st st/ sprosti v [s-st] : hrast šumi -* [hrašt-šumi], hrast stoji [hras-stoji]. Zanimivo pa je, da zveneči /z/ ali lil dopušča celo vzajemno naravnavo, ki se kaže v naslednjem zlitju krajnih in vmesnih svetlih šumnikov: podzidati [pod^idati], podžigati [podžigati]. Da bi to zlitje razložili, moramo omeniti širšo razliko med krajnimi in vmesnimi šumniki. Kot integralna lastnost^ se namreč pri prvih javlja nenadna čvrsta odpora (abrupt release)23, vtem ko je pri drugih ta odpora manj izrazita^*, lahko bi rekli vrzla (smooth)^'. Ce se torej vmesni vrzli šumnik /z/ ali lil znajde za naravnanim krajnim čvrstim šumnikom /d/, pomeni kljub krepkosti le nastavek prvega. Zdaj nastane vprašanje, zakaj vzajemne naravnave ni bilo tudi v izrazih nadse in podšiti. Odgovor nanj se nakaže v dejstvu, da pri nezvenečih šumnikih pričakovano zlitje že zastopata samostojna fonema Ici in /č/^", ki sta razvidna iz opozicij: Nace [nât^e], nâdse -> [nâtse], počiti -> [pot^iti], podšiti -> [potšiti]. 3.6 Vendar ugotovitev posebnih fonemov še ne pojasni mehanizma različnih realizacij [t"] — [ts], [t^] — [tš]. V čem je ta različnost? Najprej moramo opozo-j " v. A. Vinogradov, Konsonanthm i vokaUim russkogo /azyfca. Moskva 1971, s. 23. « Glej 15, s. 243. " J. D. McCawley, Le rôle d'un sysleme des traits plionologiques dans une théorie du langage. La phonologie généraUve. Paris 1967, s. 114. " A. N. Zurinskij, Zvukovo) simvolizm v jazyke. Problemy alrikanskogo jazykoznanija. Moskva 1972, s. 107. " W. Jassem, The Distinctive Features and the Entropy ot the Polish Phoneme System. Biuletyn PTJ XXIV. Wroclaw 1966, s. 93. " Glej 12, s. 138. 84 riti, da je odpora samo zadnja, tretja faza v poteku šumnikov. Prvi dve fazi, ki postaneta bolj opazni šele v izjemnih primerih, sta zapora in prepora (tenue)-'. Zapora je očitna zlasti pri srečanju dveh homorganih (svetlostno izravnanih) krajnih šumnikov. Tedaj se namreč šumnika zvrstita ob skupni nemi prepori, ki loči čvrsto zaporo prvega od čvrste odpore drugega šumnika'^. Pri krajnih šumnikih pomeni čvrsta zapora predvsem nenadno zadušitev tona, vtem ko se šum ne utegne razviti. Spričo neme prepore, ki sledi, pa se čvrsta zapora nujno veže na predhodne glasove z višjo glasnostjo: prost dan [proz dan]; regrat cvete -* [régrat-t^veté], céptec cvete [t^éptet-t'veté] ; vóz z'zitom -> [vož-žžitom]. Pri prvem zgledu vidimo, kako se homorgano zaporedje /t d/ sprosti v [d], ker sledi premalo glasnemu šumniku /s/. V srednjih dveh primerih se zaglasniški zaporedji /t c/ in /c c/ nasprotno realizirata tudi z zapornim [t], čeprav se fonem /c/ drugega primera hkrati sprosti po zgledu sklopa /st/ v zvezi hrast stoji. Podoben prenos čvrstosti na zaporo kaže /d/ pred /s/ ali /š/ v prej obravnavanih izrazih nadse ali podšiti — le da se tam odpora ne odpravi, ampak ublaži z nekoliko podaljšano preporo sledečega vmesnega šumnika /s/ ali /š/^'. Tako podalj-šavo lahko potrdi opozicija hetitski — hetitščina, kjer se šibki sklop /ts/ sicer zlije v [t''], vendar se zaporedje /tšč/ ne sprosti v [tt^j. Za vmesne šumnike smo namreč rekli, da je njihova odpora vrzla; z vidika trifaznosti pa je ta vrzla odpora nasledek iz prepore segajočega šuma. Ker torej prepora tokrat ni nema, se lahko poudari z daljšanjem. Prav zato se posamezni homorgani vmesni šumniki lahko »kosorepo« izrazijo ne le z vrzlo odporo ali zaporo, ampak tudi z (dolgo) preporo. Ponazoritev vseh treh možnosti nahajamo pri zadnjem zgledu. 4.1 Tretja in četrta vrsta fonološke mreže sta zapolnjeni z zvočniki. Zvočniki pomenijo prehod od zvenečih šumnikov k motnim glasnikom. Od prvih jih loči dodatna lastnost nosnosti ali plavnosti, ki precej oslabi prvotno šumniško naravo. Sled te je razvidna predvsem iz načina, kako se z zvočniki vežejo predhodni homorgani krajni šumniki: odtlej -> [ottlej], obvladati — [ob/Sladati]. Prvi izraz nazorno kaže daljno sorodnost homorganih neglasnikov /t/ in /1/. Vtem ko se šumnik /d/ s sledečim šumnikom /t/ glasnostno izravna in preide v zaporni [t], pa šumnik /t/ pred nadaljnjim zvočnikom /1/ odporo ohrani ter se glasnostno zgolj naravna^*. Glasnostna naravnava je v tem primeru znamenje krepke lege, saj varianta fonema /t/ kljub zvenu sledečega zvočnika ostane nezveneča. Drugi izraz je zanimiv po tem, kako se prazno mesto v fonološki mreži zapolni z varianto [yS] fonema /v/, ki jo najdemo v sklopih tipa /bvr/ ali /bvl/. 4.2 Zadnji primeri so pokazali, da so šumniki krepki ne le pred glasniki, ampak tudi pred zvočniki. To posebno naravo zvočnikov na prehodu od šumnikov h glasnikom določa jakost njihove glasnosti^*: če je namreč glasnost šumnikov minimalna, pri zvočnikih občutno narase, najvišja pa je pri glasnikih. " Glej 19, s. 45. » v. A. Vassilyev, English Phonetics. Moscow 1970, s. 240. " J. Toporišič, Slovenski ;ezik, Zagreb 1961. s. 43. Glej 12, s. 120. " M. Adlešlč, Svef zvoka in glasbe. Ljubljana 1964, s. 285. 8n Oglejmo si najprej pojave v zvezi z minimalno glasnostjo. Kadar se šumnik nahaja med fonemi z višjo glasnostjo, se izrazi kot neglasni preval, ki je ujet med dvaholj glasna hriba. V govornem toku si taki prevali in hribi izmenoma sledijo, in to zaporedje ustvari vtis valovanja glasnosti. Hribom pravimo zlogi, meje med njimi pa so nekje v prevalih*^. Kje natanko so te meje, ne moremo reči, dokler ne razčistimo tudi problema šumniških sklopov. Znano je namreč, da so v izrazih tipa pst zlogovni celo vmesni šumniki^^. Vendar se ta zlogovnost koj odpravi, če obravnavanemu tipu pridenemo foneme z višjo glasnostjo: pst -> [p.st], obstati -» [opstáti]. Kot vidimo, se vmesni šumnik /s/ realizira kot zlogoven glas [.s] le v izjemnem izrazu, sestavljenem iz samih šumnikov — sicer pa mu ustreza nezlogoven glas [s], ki prenaša vpliv krepkega nezvenečega /V tudi na predhodni zveneči /b/. Ker se šumniški sklop navadno realizira kot glasovje z izravnavo nizko glasnostjo, je kazalnik zlogovne meje v prevalih samó razmerje med zaporami in odporami. Zapore pa so večidel blage, zato lahko sklenemo, da je zlogovna meja rajši pred šumniki kot med njimi. Zlog se torej začne z minimalno glasnostjo,- ki se razodeva v načelni odpornosti šumniških sklopov. Nato se glasnost po nosnem ali plavnem pobočju vzdigne in doseže vrh v kopastem glasniku. Tu se polagoma prevesi'* in spet po nosnem ali plavnem pobočju spusti proti zlogovni meji. Nosni ali plavni zvočniki tako niso več vključeni v šumniške sklope na dnu prevalov, ampak se kvečjemu nagibajo k njim. 4.3 To nagibanje se kaže v stopnjevani svetlostni ravnavi nosnih zvočnikov, kadar sledijo šumniški prevali: sinhrón -> [siíjhrón], sám vé -> [sán)-vé]. Tu vidimo, kako se zavoljo praznih mest v fonološki mreži šibki zvočnik /n/ svetlostno prilagodi celo vmesnemu širokemu temnemu /h/. »Šibki« zvočnik /m/ niha sicer le med krajno in vmesno ozko temnostjo, vendar je zanimiv po tem, da se svetlostno ravna tudi pred »krepkim« plavnim zvočnikom /v/. Po sili razmer se namreč v prevalu lahko znajde tudi »krepki« zvočnik, vtem ko »šibki« podobno kot pred šumniki navadno ostanejo v zapornem pobočju predhodnega zloga. Zapornost je posebno očitna ravno pri zvočniku /v/, ki pred. neglasniki pa tudi pred motnim glasnikom /j/ preide v motni glas [w]: [nawlák] — pod'vlák, [kolowrat] — vrata, [kráwji] — želvji. Tipi pod'vlák, vrata in želvji na drugi strani kažejo, da se v primeru, ko razno-zložnost sklopov vi-, vr- in vj- ni možna, izhodna podoba manj glasnega /v/ lahko ohrani, ker zavoljo višje glasnosti^' »krepkega« /1/, /r/ ali /j/ vtis vezanosti »šibkega« /v/ na sklopu sledeč kopasti glasnik še ostane. " Glej 14, s. 76. " s. Skrabec, Jezikoslovni spisi U. Ljubljana 1921, s. 30. N. I. Lepskaja, Nekotoiye voprosy izučenija struktary sloga. Issledovanija po rečevoj informacii. Moskva 1968, s. 127. J. Toporišič, Alternativni soglasniški sklopi slovenskega knjižnega jezika. JiS IV (1959), s. 204. 86 4.4 Zadnjo domnevo potrdi protistava kri — kervi z obrnjenim zaporedjem: »šibkemu« bolj glasnemu /r/ sledi »krepki« manj glasni /v/. Ker manj glasni Ivi vezanost bolj glasnega lil na glasnik lil povsem pretrga, se je pred /r/ razvil glasnik /e/. Zvočniki se potemtakem vežejo v neizravnano glasovje, ki sega višje ali nižje v zlogovno pobočje. Zvočniška glasnost rase na splošno takole: v — m — n — 1 — r^*. Za »šibke« zvočnike velja, da so manj glasni kot »krepki« ali se pa naslanjajo na predhodni glasnik lei: vrata — ervati, mrak — erman, mnogo — gumen, žemle — žemel'. Tu naj poudarimo, da pri zvočniških sklopih pravzaprav ne gre za »šibko« ali »krepko«, ampak bodisi za zunanjo ali notranjo lego. Ce krepkemu šumniku lahko sledi zvočnik ali glasnik, je v soseščini notranjega zvočnika samo glasnik. Prav tako je pri krepkosti važno zaporedje (tj. bližina + smer), za notranjost zvočnikov pa je odločilna le bližina, se pravi, da je sosedni glasnik lahko spredaj ali zadaj. Primer obrnjene bližine imamo v tipih gumen ali žemel', kjer pred bolj glasnim zunanjim zvočnikom Ini ali /1/ spet stoji glasnik /e/. 4.5 Spričo zamenjave zaporedja z bližino pa iz odpornih sklopov vr-, mr-, ml-dobimo tudi zaporne ustreznike -rv, -rm, -Im: vrata — barv, mrak — šarm, mlaka — palm. Vendar je med odpornimi in zapornimi sklopi tega tipa opazna razlika. Po premeni /v/ [w] lahko rečemo, da glasnost zapornih zvočnikov teži k izravnavi, s tem pa tudi k zmanjšani medsebojni razločnosti. Da bi se ta razločnost nekako ohranila, se dodatno okrepi zunanji zvočnik. Ta okrepitev pa se izrazi v obliki zlogovnosti, torej barv [bar.w], šarm [šar.m], palm [pai.m]. Vendar je zlogovnost zunanjega glasu dopustna le pri dvočlenskih sklopih, pri tričlenskih pa jo prepreči glasnik /e/, ki se tokrat razvije ne med notranjim in zunanjim, ampak šele med zunanjim in tretjim zvočnikom: žemle — žemel' — žemeln, barve — barv — barven, gerla — gerf — gerlen. Izraza barven in gerlen sta poučna še po nadaljnjih premenah: barven — barvna, gerlen — gerlna. Pri teh premenah namreč prva oblika dvozložnost ohrani, druga pa postane trizložna. Vzrok za to je v glasnostni razvrstitvi: če je manj glasni Ivi pred /n/ lahko odporen in zato nezlogoven, je bolj glasni /1/ kvečjemu zaporen in postane zlogoven. Glede na okolje pa zunanji Ivi doživlja razne realizacije*': [bar.w — barwna] — barvliva. Najprej [w] iz zapornosti preide v odpornost, potem pa se pred /1/ razkrije izhodna podoba fonema Ivi. 4.6 Pogosto prehajanje Ivi v [w] opozarja, da meja med plavnimi zvočniki in motnimi glasniki ni ostra. V tej zvezi moramo omeniti še eno posebnost: avl' — šaver, rjuha — erja. " J. I. Kuz'min i D. M. Lisenko, Fonetičeskaja interpretacija stimulov s rezkimi izmenenijami intensivnosti. I Analiz recevyh signalov čelovekom. Leningrad 1971, s. 88. | " Slovenski pravopis. Ljubljana 1962. s. 24. : Prva opozicija kaže, kako glasnik /e/ razbije zaporni sklop -vr. Iz tega sklepamo, da motni [w] kot varianta fonema NI po glasnosti lahko preseže zvočnik IV, ne pa tudi lil. Nadaljnji razvoj je takle: v prvem primeru se motni [w] okrepi v čisti [u] in s tem omogoči dovolj izrazito zapornost zunanjega IV, v drugem pa se pred glasnikom /e/ obnovi izhodna podoba fonema /v/. Kot vidimo, je v notranji legi odločilna dinamična glasnost variante in ne fonema. Ta glasnost pa je precej labilna. V drugi opoziciji je na primer odporni notranji /j/ videti- enkrat bolj, drugič manj glasen kot zvočnik lil. Tu ne gre zanemariti tudi neenake glasnosti ozkega /u/ in širokega /a/'^; prvi je manj glasen in se zato z ./j/ spoji v dvoglas [ju], pred drugim pa se stopnjuje pridušenost glasnika /j/. Visoka glasnost fonema /j/ se pokaže šele v zunanji legi z značilnim razvojem glasnika /i/: [slawja] — slavij, barja — barij. 4.7 Ce je glasnik /j/ nasproti zvočnikom bolj glasen, so šumniki praviloma manj glasni: jadra — jader — jadern, ladje — ladij — ladijski; židek — požirk, svizec — svinc. Pri prvih dveh zaporedjih izrazov je manj glasni /d/ v notranji legi, zato se je pred zunanjim lil razvil motni glasnik /e/, pred zunanjim /j/ pa čisti glasnik lil. V zadnjih dveh protistavah pa sta manj glasna /k/ in Id v zunanji legi in glasnik /e/ za notranjim lil ali /n/ pogovorno rad onemi. Minimalna glasnost namreč pomeni povečano razločnosf, zato šumniki v zlogovno pobočje ne silijo ¦ toliko kot zvočniki. To potrjujejo številni dvo- in tričlenski odporni ali zaporni sklopi heterorganih šumnikov, npr. kdo — tetk, stkati — čistk. Manj navadna pa sta primera smreka — zmleti. O tem priča značilno umikanje »zbornih« oblik pred pogovornimi v podobnih tipih: kupljen kiiplen, ognjen -» ognen. Šumniki so namreč rajši odporni kot zaporni, to pa nasprotuje težnji zvočniških sklopov po raznozložnosti. 4.8 Pojavi v šumniških in zvočniških sklopih kažejo, da se neglasniki navadno vežejo v izravnana ali neizravnana glasovja, vtem ko je zlogovnost pri njih izjemna. Spričo primarne nezlogovnosti pa se neglasniki vključujejo dalje v kategorijo nezlogovnikov (konsonantov), ki ji od glasnikov pripada samo motni glasnik /j/**. Vsi drugi glasniki so zlogovniki (vokali)*'. 5.1 Tako smo naposled prišli do zadnjih dveh vrst fonološke mreže, do motnih in čistih glasnikov. Čeprav imajo glasniki bistveno drugačno vlogo v zlogu, se vseeno značilno ravnajo pred sledečimi neglasniki. Vrh tega pojava pa navadno ni sintagmatična izravnava, ampak paradigmatična priravnava. Nazoren zgled zanjo je prehajanje vmesnega /e/ pred lil v krajni lil oziroma ozkega 6 pred /v/ v široki [6]: večer-> [večir]. sova[sova]. 3' v. A. Vinogradov, Tipologija singaimoničesliiii tendencij v jazyliaîi Aliiki i Evrazii. Problemy alrikanskogo jazykoznanija. Moskva 1972, s. 129.' " A. Trstenjak, Oris sodobne psihologije 1. Maribor 1971, s. 438. " v. v. Martynov, Siav;anska;a J indoevropejskaja akkomodacija. Minsk 1968, s. U. " Glej 23, s. 119. 88 Po motnem [w] kot varianti fonema /v/ se ta posebnost prenese tudi pred glasnik /j/ Vmesna glasnika /o/ in /o/ se namreč pred zapornim /v/ priravnata v srednji glas [O], glasnika /e/ in /e/ pa pred zapornim /j/ v srednji glas /e/*^ Nadaljnjo pojavnost obeh glasov naj podajo primeri- , zdrav -> [zdro-w], kraj -> [krej] ; klovn [kloun], žeja -> [žeja] Prva dva primera kažeta, kako se glasnik /a/ pogovorno priravna celo v oba srednja glasova. Iz drugih dveh izrazov pa je razvidno, da pred raznozložnim [u] ali /j/ namesto srednjega motnega [9] oziroma [e] nastaneta tudi srednja čista glasova [ó] in [e] 5.2 Zanimivo je, da pred neglasniki srednja glasnika nastopata kot samostojna fonema /9/ m /e/ O tem pričata protistavi kot stolp — poist, kervoses — ses kjer se srednja glasnika vzajemno ravnata z neglasniki polst [powst], ses [sas] Kot vidimo, se zvočnik [1] za predhodnim /9/ svetlostno priravna z /v/, glasnik /e/ pa pred sledečim neglasnikom preide v plavni glas [0] 5.3 Motni glasniki tako dinamično oponirajo plavnim zvočnikom ter srednjim m čistim glasnikom vij — vir, sé] — sov, vas — ves, trepet — pet, kop — kop Cisti glasniki so spričo primarne zlogovne vloge z neglasniki predvsem v kon-trastu'*', čeprav oponiranje ni izključeno, prim. pet — pst Podobno kot nezveneči šumniki pa so čisti glasniki spet polno zastopani ridi — redi — redi — radi — ródi — rodi — rudi 5 4 Videli smo, kako se nezlogovni glasovi ovešajo zlogovnim, ki so navadno realizacija glasnikov Zlogovni glasovi pa se naprej razvrščajo po hierarhiji na glašenosti m nenaglašenosti*'' Prva se praviloma realizira pri polnoglasnikih, druga pa pri nepolnoglasnikih Njihove protistave /i/ — /i/, /e/ — /e/. /o/ -/o/, /u/ — /u/ na] ponazorijo primen budi — budi, sem — nisem, bolni — bolnik Ostali nepolnoglasniki oponirajo celo po več polnoglasnikom, prim /é/e/e/ — 'e/, /a/a/ —/a/, /ó/ó/o — /o/ Kontrast motnost — čistost ali ozkost — širokost je sicer opaziti tudi pri njih, vendar vezan na lego V okviru ene besede se namreč (pred polnoglasnikom stoječa) vhodna /e/ m /o/ bolj ali manj ožita*^, (za polnoglasnikom stoječa) izhodna /e/ m /o/ pa širita Za /a/ kaže. da je moten samo izhoden za zapornim /v/ ali /j/ avgust -» [awgúst], čaka]te [čakejtej " Glej 37 s 14 " A Martmet, Elementa de linguistique generate Pans 196? s 27 "sv Kodzasov i J M Otrjašenkov Eksperimental'nye issledovanija udaremia Issledovanija po rečevoi iniormacii Moskva 1968 s 95 *'* F Fezla) Oris slovenskega knjižnega izgovora Ljubljana 1939 s ?0 89 6.1 Za pozicijo nepolnoglasnikov, kot smo jo pravkar določili, pa stoji še ena neznanka, saj besednega okvira po dosedanjem opisu še ne poznamo. Tako lahko zaporedje gôrskodélo izgovorimo na dva načina*': gorsko délo — gor skodélo. Tu lepo vidimo, kako je loi v zlogu -sko- izhoden ali vhoden glede na to, če je presledek / / med loi in /d/ ali med /r/ in /s/. Prav tak presledek je tudi na koncu obeh zaporedij. Ker presledek določa okvir, ki se vanj umešča posebno zaporedje fonemov, imenovano beseda, velja za relevanten morfonološki prehod, znan pod imenom junktura*' ali sindem**. 6.2 Presledek se pogosto kaže v dodatnem kontrastu med izhodnim in vhodnim zlogovnikom na koncu in začetku dveh besed. V tej zvezi se pomudimo pri stopnjevani ravnavi nepolnoglasnika /e/. Zanj velja na eni strani omeniti, da se s sledečim odpornim /v/ zlije v [w], z zapornim /v/ pa v [u], prim. eviti [witi], evlíti [uliti]. Na drugi strani je značilno, kako se ravnani nepolnoglasnik /e/ pa tudi /u/ in /i/ vežejo s predhodnim zlogovnikom: zaerdéti -> [zardéti], nebo erdí [nebó-frdí], nauk [náwk], gré iskat — [gré-l-jskat]. Iz primerov je razvidno, da ravnani /e/ »razprtega« zloga sploh onemi, vtem ko /u/ in III ÍJreideta v [w] oziroma [j]. Vendar drugi in četrti primer kažeta, da podoben pojav poteka tudi skoz presledek, čeprav je iz zveze [é+j] hkrati očitno, da je /e/ pred nastalim [j] obstojen. Tega je kriva težnja, da bi glasniki v »priprtih« končnih zlogih bili čisti*': dno [dnô], dna [dná]. 6.3 Nič manj izrazit ni vpliv presledka na končne nezlogovnike. Ti postanejo tokrat zaporni ne le pri homorganem, ampak tudi pri heterorganem stiku. Končni šumniki hkrati praviloma zgubijo zven^. Zveneče zaporne šumnike zato dobimo le po glasnostni izravnavi, ki deluje tudi skoz presledek: hud je [hut je], sit bo -> [sid bo] ! nov o\.ú\. -> [now ôtok], bel oblak [béw oblak]. Končni zvočnik /1/ se na drugi strani priravna z zapornim /v/, čeprav ne dosledno, prim. mila — [mil], [míw] — mila. Torej sta presledka vsaj dva — temni / / in svetli /• /. Seveda se fonem /1/, ki mu sledi temni / /, s predhodnim /e/ zlije v [u], npr. vedel ^ [védu]. Analogno pa se tak /1/ zlije v [u] tudi s predhodnim iiepolnoglasnikom /e/ ali /i/: vedel [védu], vodil -> [vodu]. 6.4 Svetu in temni presledek pa imata dve skupni lastnosti: ostrost in ločljivost. Po prvi se namreč ločita od blagega presledka, prim. med'ród — med'mlád rod. " Glej 43, s. 95. " J. p. B. Allen and P. van Buren, Chomsky: Sefecled Readings. London 1971, s. 81. " S. D. Kacnel'son, Fonemy, sindemy i »promežu(očnye« obrazovani/a. Fonetika Fonologija Grammatika. Moskva 1971, s. 138. " J, Rigler, Juinonotianjski govori. Ljubljana 1963, s. 109. " Glej 33, s. 62. 90 Kot vidimo, so pred blagim /7 fonerni zgolj ločljivi, njihova realizacija pa je enaka kot sredi besede: z't6d in z'ond6d -> [stot in zondot], ev'erži -> [w9rži], ev'evv6du [wuv6du]. j Prav zato so besede pred blagirii presledkom redno nenaglasne in včasih celo nezlogovne, pred ostrim pa navadno naglasne ali vsaj zlogovne, prim. mi — mi, sem — sem, je — je, že — še. Vendar pred ostrim presledkom obstajajo tudi naglasne besede z več polnoglasniki''. Tu spet nastane problem določanja meje" med izhodnimi in vhodnimi nepolnoglasniki. Reši ga seveda nov presledek, ki je j tokrat notranji (internat juncture)'^ nasproti prejšnjim zunanjim: s6-verstnik[s6-|-V9rstnik]. j Iz zadnjega primera je očitno, da zvočnik /v/ skoz notranji /-/ tudi ne povzroči priravnave ozkega 161 v široki [6]. Toda hkrati je treba poudariti, da so pred notranjim presledkom fonemi neločljivi in tako rekoč »zacementirani«*'. 7. Pri opisu slovenskega fonološkega sistema smo s fonemov polagoma prešli ha sindeme, katerih inventarja pa nismo izčrpali. Za nadaljnjo obravnavo bi bile potrebne obsežne sintaktične, semantične pa tudi paralingvistične raziskave^, ki i bi daleč presegle okvire tega sestavka. Kljub temu pa smo z obstoječimi pre- j sledki opredelili pojem besede in si s tem utrli pot v morforogijo. Beseda je namreč tista osnovna enota'', ki se v njej bolj ali manj ujamejo nižje fonološke in višje morfološke enote ne le v statiki, ampak tudi v dinainiki. Gregor Kocijan Ljubljana SLOVENSKO LEPOSLOVJE NA SRBOHRVAŠKEM JEZIKOVNEM OBMOČJU (1945-1970) (nadaljevanje) UI. Pripovedna proza Število v srbohrvaščino prevedenih proznih del je zlasti pri nekaterih avtorjih (Ivan Cankar, Prežihov Voranc, Miško Kranjec idr.) precej veliko in tudi posamezna dela dokaj pogosto izdajana. Podobno kot za poezijo bi tudi o pripovedni prozi lahko rekli, da je kar precej izdaj namenjenih šolski mladini in seveda; " J. Toporišič, O eno- in večnaglasnosti nekaterih besednih kategorij. JiS XIV (1969), s. 51. « R. L. Birdwhistell, Kinesics and Context. Philadelphia 1970, s. 133. " Glej 15, s. 166. " O. s. Ahmanova, Voprosy optimalizacii estetsvennyh kommunikativnyh sistem. Moskva 1971, s. 34. » Glej 8, s. 190. 91 temu ustrezno tudi urejeniii in opremljenih s spremnimi besedami^. Med preostalimi izdajami pa je treba posebej omeniti izbrana dela pomembnejših pisateljev, npr. Frana Levstika, Josipa Jurčiča, Janka Kersnika, Ivana Cankarja, Prežiho-vega Voranca itd. Iz obdobja realizma so v hrvaškosrbski jezik prevedena dela Fiana Levstika (1831—1887), Josipa Jurčiča (1844—1881), Janka Kersnika (1852—1897) in Ivana Tavčarja (1851—1923). Popularnost Levstikovega Martina Krpana je jasno izpričana s številnimi izdajami, saj je od leta 1947 do 1970 to klasično delo slovenske proze izšlo (samostojno ali hkrati z drugimi deli) kar petindvajsetkrat'". Od Levstikovih prevedenih del je treba omeniti še Popotovanje iz Litije do Čateža (Oda-brana dela, Beograd 1956). Dela drugih omenjenih pisateljev pa so na srbohrvaškem jezikovnem območju prevajali nekoliko manj. V letih 1950—1955 so izšle štiri knjige Jurčičeve pripovedne proze, med drugim Sosedov sin (Susedov sin). Deseti brat, Domen idr. (1966. leta je izšel Deseti brat še enkrat). Nekaj več izdaj kot Jurčičevih del je izšlo Kersnikovih. Dokaj pogosto izdajani deli sta povesti Agitator in Jara gospoda (Skorojeviči), poleg tega pa so izšli še Cikla-men, Očetov greh (Očev greh), Kmetske slike (Seoske slike) itd. Lahko bi rekli, da je pripovednik Janko Kersnik kar dobro in res premišljeno predstavljen. Proza Ivana Tavčarja pa je bila v primerjavi z drugimi avtorji v tej skupini naj-manjkrat izdana: Visoška kronika (Visočka kronika) je izšla dvakrat (1949 in 1966), poleg tega pa tudi novele iz zbirke Med gorami (1957, 1958). Posebno poglavje v prevajanju slovenske literature v hrvaškosrbski jezik je izredno bogat in izčrpen izbor iz del Ivana Cankarja. V obdobju od 1946 do 1970 domala ni minilo leto, da ne bi izšlo nekaj Cankarjevih del (izjemi sta leto 1952 in 1958). V več kot osemdesetih knjižnih enotah s prevodi Cankarjevih del lahko najdemo mnogo črtic in novel, poleg tega pa tudi večje stvaritve, kot so Hlapec Jernej in njegova pravica (Sluga Jernej i njegovo pravo), Hiša Marije Pomočnice (Dom Majke božje pomočnice), Martin Kačur, Na klancu, Grešnik Lenart, Sosed Luka (Sused Luka), Zgodba o Simnu Sirotniku (Priča o Šimenu Sirotniku) idr. Največkrat prevedeno in izdano Cankarjevo delo je Hlapec Jernej in njegova pravica, saj se je z njim ukvarjala vrsta dobrih prevajalcev, izšel pa je več kot štiridesetkrat. Cankar spada tudi m.ed tiste avtorje, o katerih delu je ob prevodih pogosto zapisana spremna beseda ali uvod^\ ki želi vpeljati bralca v svet Cankarjeve besedne umetnosti, skoraj praviloma pa spremlja dela droben zapis o avtorju in objavljenem delu. Od pomembnejših proznih del pisateljev-sopotnikov moderne oziroma predstavnikov mejnih oblik realizma'^ srečamo v srbohrvaškem prevodu le roman Pod ^ Zelo pomembno je, da so posamezne izdaje prevodov opremljene z uvodi, spremnimi besedami, življenjepisi, zapisi ali drugimi pojasnili o avtorjili in njihovem delu. To je bolj uveljavljeno pri starejših pesniicih in pisateljih, medtem ko ob delih sodobnejših avtorjev kaj takega ne zasledimo velikokrat. Več kot sedmina knjižnih izdaj ima takšna ali drugačna spremna besedila; to velja zlasti za izdaje, ki so namenjene šolski mladini, za antologije, izbrana dela itd. (Sarajevo 1947, 1954, 1961; Beograd 1947, 1948, 1943, 1950, 1953, 1956, 1958, 1963, 1964, 1966, 1968, 1969, 1970; Zagreb 1949, 1959, 1962, 1963, 1964, 1965, 1970; Novi Sad 1949.) Omenimo naj samo nekaj avtorjev pomembnejših uvodov oziroma spremnih besed: Odabrani listovi, 1949 — Dimitrije Vučenov; Izabrana proza, 1951 — Boris Ziherl: Odabrana dela, 1951 — Dušan Puhalo; Odabrane strane, 1954 — Vojin Dramušič; Odabrani tekstovi, 1954 — Ladislav Zimbrek; Pripovetke, 1961 — Božidar Kovačevič; Vinjete, 1964 — Roksanda Njeguš; Sluga Jernej i njegovo pravo, 1965 — Dimitrije Vučenov; itd, Prim. Franc Zadravec; Zgodovina slovenskega slovstva V., 1970, str. 175. 92 svobodnim soncem (Pod slobodnim suncem)'' Frana S. Finžgarja, medtem ko moramo prevedena dela nekaterih drugih avtorjev tistega časa, npr. Rada Murnika, Frana MUčinskega in Ivana Preglja, uvrstiti med mladinsko slovstvo. Od prevedenih del pisateljev iz obdobja ekspresionizma in socialnega realizma, med katerimi so mnogi segli tudi v naš čas*^, naj najprej omenimo Bogomira Ma-gajne (1904—1963) zbirko humoresk Maska in Franceta Bevka (1890—1970) izbor novel, dvakrat izdano novelo Granata in roman Kaplan Martin Cedermac (ki ga je 1955. leta izdala Srpska književna zadruga, prevedel pa Milan Rakočevič). Juš Kozak (1892—1964) je na hrvaškosrbskem jezikovnem območju znan zlasti po dveh izdajah zbirke novel Maske (1952, 1963) in prav tako po dveh izdajah romana Sentpeter (1957, 1963). Če k temu dodamo še novelo Zemlja, izbor novel Rodno mesto i druge pripovetke. Celico (Celija), Blodnje (Lutanja) in še mladinsko povest Aleš, lahko ugotovimo, da v srbohrvaščino ni prevedeno tako malo. Po eno prozno delo pa je izšlo od tehle avtorjev: Jožeta Pahorja (1888—1964; Serenissima), Ferda Kozaka (1894—1957; Noč pred jutrom), Vladimira Bartola (1903—1967; Alamut) in Bratka Krefta (Kalvarija iza sela i druge pripovijetke). Poleg Cankarja imata med prevajanimi avtorji najvidnejše mesto Lovro Kuhar-Prežihov Voranc (1893—1950) in Miško Kranjec. Med prvimi izdanimi Prežiho-vimi deli na srbohrvaškem jezikovnem območju sta romana Jamnica (Zagreb in Beograd 1947, Sarajevo 1966) in Požganica (Zagreb 1947). Leta 1955 pa se jima je pridružil še roman Doberdob (tudi 1962 in 1964), sicer pa je v obravnavanem obdobju nekajkrat izšla zbirka Samorastniki pa tudi nekaj drugih novel, bodisi v zbirkah ali pa samostojno, nadalje Borba na tujih tleh (Borba u tudjini) itd. Glede na prevedeno si bralec na hrvaškosrbskem jezikovnem območju lahko ustvari o Prežihovem literarnem delu dokaj celotno podobo. Tega za Miška Kranjca ne bi mogli trditi (njegov opus je res izredno obširen), pa čeprav je prevedeno kar precej. Lahko opazimo, da je prevedenih in izdanih poleg petih obsežnejših del tudi lepo število novel in krajše proze, med drugim tudi zbirka Rad sem jih imel (Volio sam ih, Sarajevo 1957). Od Kranjčevih romanov so izšli Prostor na soncu (Mjesto pod suncem, Zagreb 1947), Os življenja (Osovina života, Beograd 1949), Zgubljena vera (Izgubljena vera. Novi Sad 1956), Zemlja se z nami premika (Zemlja se s nama pokreče, Sarajevo 1958) in Povest o dobrih ljudeh (Priča o dobrim ljudima, Beograd 1959). Prevedena so tudi vsa pomembnejša dela Ivana Potrča (1913), in sicer Svet na Kajžarju (Svijet na Kajžarima), Na kmetih (Strasti na selu), Zločin in Srečanje (Susret); podobno velja tudi za Cirila Kosmača (1910). Zbirka novel Sreča in kruh (Sreča i hleb) je leta 1951 doživela dve izdaji in prav tako tudi kratki roman Pomladni dan (Prolečni dan, 1959 in 1968), poleg tega pa je izšlo še nekaj novel. Pri Antonu Ingoliču so na srbohrvaškem jezikovnem območju pustili ob strani nekatera njegova pomembnejša dela. Poleg zbirke krajših novel so izšli tile romani in povesti: Pot po nasipu (Put po nasipu). Stavka (Štrajk), Kje ste, Lamutovi? (Gdje ste, Lamutovi?), Nebo nad domačijo (Nebo nad zavičajem) in Gimnazijka (Gimnazijalka). Z mnogo manjšimi deleži kot omenjenih pet avtorjev so prisotna dela drugih slovenskih prozaistov, zlasti mlajših. V Zagrebu je 1962. leta izšlo " Beograd 1947, 1953, 1956 in 1965. " Prim. Fianc Zadravec: Zgodovina slovenskega slovstva VII., 1972, str. 5 in 95. 93 i delo Ignaca Koprivca (1910) Hiša pod vrhom (Kuca pod vrhom), z Miro Miheli-čevo pa so se bralci v drugih jugoslovanskih republikah lahko seznanili ob prevodih dveh njenih romanov April (Beograd 1961) in Mavrica nad mestom (Duga nad gradom, Zagreb 1967), Med pogosteje prevajane avtorje bi lahko prišteli še Ivana Biatka (1914) s prevodi Teleskopa, Pomladi v februarju (Proljece u febru-aru). Vročega asfalta Evrope (Vruči asfalt). Raket in sekvoj itd. Nekaj let po -izidu originala je izšel tudi srbohrvaški prevod romana Daljave (Daljina) Mateja Boia, Gospodična Mary (Gospodjica Mary) Filipa Kalana Kumbatoviča (1910) in Vila ob jezeru (Vila na jezeru) Borisa Pahorja (1913) in po eno ali dve deli srednjega pisateljskega rodu; Mi/;'e Vošnjaka (1923) Naša velika matura, Bena Zupančiča (1920) Meglica (Izmaglica) in Sedmina (Pozdravi Mariju), Toneta Svetine (1925) Ukana (Zamke), Jožeta Javorška (1920) Okus sveta (Ukus svijeta), Andreja Hienga (1925) Gozd in Pečina (Timonova kči) in izbor novel Samoče ter Kajetana Kovica Ne bog ne žival (Ni bog ni životinja). Od mlajših avtorjev je leta 1969 izšla knjiga Zidine i prostranstvo Rudija Šeliga (1935). Tudi za antologije proze bi prav tako kot za antologije poezije lahko z gotovostjo trdili, da so odigravale in še odigravajo zelo pomembno vlogo pri seznanjanju bralcev na hrvaškosrbskem jezikovnem območju s slovensko pripovedno prozo in mu omogočajo vpogled v njene značilnosti. Marsikatero ime slovenskega pisatelja, ki ga nismo srečali v samostojni izdaji v srbohrvaškem prevodu, je našlo prostor v antologijah. Zelo zanimiva je primerjava med prvo povojno antologijo slovenske proze iz leta 1951 (Suvremene slovenske novele, Zagreb; antologijo sta uredila Slavko Kolar in Miško Kranjec) in izborom iz leta 1966 (Savremena slovenačka pripovetka, Beograd; uredila Roksanda Njeguš). Ti dve antologiji skupaj dajeta kar dober pregled povojnega slovenskega pripovednega snovanja, s tem da prva začenja z Bevkom, Kraigherjem, Jušem Kozakom in Prežihovim Vorancem in konča pri Ferdu Go-dini in Borisu Pahorju, medtem ko druga začenja pri Cirilu Kosmaču in Edvardu Kocbeku, konča pa pri Pavletu Zidarju, Petru Božiču in Marjanu Kolarju.*' Odabrane slovenske novele iz leta 1954 (Sarajevo) so zajele le manjši izbor slovenskih pripovednikov (od Finžgarja in Cankarja do Cirila Kosmača), medtem ko je Antologija slovenačke proze v dveh zvezkih (Beograd 1961) doslej najbolj obširno predstavila slovenske pripovednike in njihova bolj ali manj značilna krajša in daljša prozna dela od Frana Levstika do Cirila Kosmača^". i IV. Mladinska književnost Ni nepomembno, da več kot tretjino vseh knjižnih enot — prevodov iz slovenske literature v hrvaškosrbski jezik — zajema mladinska in otroška literatura. V največji meri je seveda zastopana proza, čeprav tudi pesniških del ni malo. " Suvremene slovenske novele: Prežihov Voranc, Vladimir Bartol, Karel Grabeljšek, Edvard Kocbek, Bogomir Magajna, Ivan Potrč, Lojz Kraigher, Milan Sega, Mira Mihelič, Tone Seliškar, Ciril Kosmač, France Bevk, Juš Kozak, Anton Ingolič, Miško Kranjec, Ferdo Codina in Boris Pahor. Savremena slovenačka pripovetka: Ciril Kosmač, Edvard Kocbek, Beno Zupančič, Andrej Hieng, Boris Pahor, Lojze Kovačič, Danilo Lokar, Peter Božič, Alojz Rebula, Marjan Rožanc, Smiljan Rozman, Saša Vuga, Pavle Zidar in Marjan Kolar. "* Poleg omenjenih je izšlo tudi nekaj posebnih antologij slovenske pripovedne proze, in sicer: Slovenačke narodne priče (Beograd 1954), Slovenačke narodne pripovijetke (Sarajevo 1954), Priče s krša i mora (Zagreb 1955) in Slovenačke narodne pripovetke (Beograd 1963). 94 Povesti in krajša proza za mladino Franceta Bevka in Toneta Seliškarja (1900— 1969) spadajo med najbolj prevajana in najbolj pogosto izdajana dela slovenske mladinske književnosti na srbohrvaškem jezikovnem območju. Od 1949 do 1970 je izšlo več kot šestdeset knjižnih enot Bevkove mladinske proze, Se-liškarjeve pa več kot sedemdeset. Od Bevkovih mladinskih del sta bili največkrat izdani knjigi Mali upornik (Mali buntovnik, sedemkrat) in Partizanske zgodbe (Partizanske priče, sedemkrat), s tem da je dokaj pogosto mogoče opaziti tudi nekatere druge (Črni bratje — Črna brača, Lukec in njegov škorec — Lukec i njegov čvorak, Pastirci — Cobančiči, Knjiga o Titu itd.) Pri Seliškarju pa se domala vsako leto lahko srečamo s kakšno izdajo Bratovščine Sinjega galeba (Družina Sinji galeb), močno priljubljene knjige pa so tudi Mule (Mazge), Tovariši (Drugovi), Liščki (Cešljugari), Indijanci in gusarji (Indijanci i gusari) itd." O izdajah Levstikovega Martina Krpana, ki ga je mogoče uvrstiti tudi med pripovedna dela za mladino, smo okvirno ugotovitev že zapisali; dodamo naj samo še to, da je leta 1957 izšla tudi zbirka Levstikovih pesmi za otroke Najdihojca. V skupino pogosto izdajanih pripovednih del za mladino spadajo tudi Solzice (Djurdjevak) Prežitiovega Voranca. Od leta 1949 do 1970 je zbirka črtic Solzice izšla (bodisi v Beogradu, Zagrebu ali Sarajevu) v celoti ali delno več kot dvajsetkrat. Podobno je tudi z zbirko Župančičevih pesmi Ciciban, ki jo na hrvaškosrbskem jezikovnem območju zelo pogosto izdajajo, seveda različno urejeno in v različnem obsegu. Med preostalimi slovenskimi pisatelji, ki so pisali za mladino in katerih dela so v večji meri prevedli v hrvaškosrbski jezik, je treba omenjati še Antona Ingoliča, Elo Peroci (1922) in Josipa Vandota (1884—1944). Od Ele Peroci je izšlo več krajših del za najmlajše, med obsežnejšimi pa Majhno kot mezinec (Zvončiči zvone); med Ingoličevimi deli sta najbolj razširjeni Deček z dvema imenoma (Dječak sa dva imena) in Tajno društvo PGC, ki je od leta 1960 do 1970 doživelo osem izdaj, medtem ko je Josip Vandot najbolj znan po svojem Kekcu nad samotnim breznom (Kekec iznad usamljenog ponora). Ce bi hoteli v popolnosti zajeti vso prevedeno literarno tvornost za mladino, bi morali našteti še vrsto imen in del, ki so v obdobju 1945—1970 izšla v Beogradu, Sarajevu, Zagrebu in drugod. Toda za to informacijo naj bo dovolj, kar smo nanizali doslej in kar je na srbohrvaškem jezikovnem območju doživelo največjo razširjenost in priljubljenost. V. Literarnozgodovinska in literarnokritična misel K seznanjanju s slovensko literaturo in spoznavanju njenih značilnosti in zakonitosti so nemalo pripomogle tudi posamezne izdaje nekaterih literarnozgodovin-skih in literarnokritičnih del vidnejših slovenskih literarnih zgodovinarjev in kritikov. 2e spet je treba poudariti, da je naš pogled le delen, saj manjka vpogled v precej obsežno dejavnost v okviru revij in druge periodike. Po drugi strani pa je seveda res, da je večjemu krogu bralcev dostopno le tisto, kar je v knjižni obliki, medtem ko je vse drugo omejeno na dokaj majhno število strokovnjakov in ljubiteljev, ki posegajo po revialnem in drugem tovrstnem tisku. " Posebej je treba opozoriti, da so v Sarajevu od 1956 do 1960 izhajala Seliškarjeva zbrana mladinska dela, izšlo je 14 knjig. 95 Od celotnejših pregledov slovenskega slovstva je po drugi svetovni vojni izšla v srbohrvaškem prevodu le Istorija slovenačke književnosti (Sarajevo 1959) Stanka Janeža. Pač pa je mogoče opaziti več daljših in krajših monografskih prikazov posameznih pomembnejših slovenskih literarnih ustvarjalcev. Obsežnejše monografske študije so izšle o Antonu Aškercu {Marja Boršnik, 1906; Beograd 1957), o Primožu Trubarju (Miiko Rupel 1901 — 1963; Beograd 1960) in o Francetu Prešernu (Anton Slodnjak, 1899; Beograd 1962). Za širšo rabo zelo prikladni in uporabni pa so krajši orisi posameznih pisateljev in obdobij, ki sta jih izdajali založba Rad v zbirki Delavska univerza in založba Prosveta. V tem okviru so izšle brošurice o Francetu Prešernu (Boris Ziherl), Antonu Aškercu (Marja Boršnik), Franu Levstiku (Anton Slodnjak, Marja Boršnik), Janku Kersniku (Marja Boršnik), Otonu Zupančiču (Marja Boršnik, Boris Ziherl), Ivanu Cankarju (Boris Ziherl), Prežihovem Voranču (Bojan Stih), Mišku Kranjcu (Franc Zadravec) itd. Med literarnokritičnimi deli in deli, ki obravnavajo literarno-družbeno problematiko, pa so v hrvaškosrbskem jeziku izšli prevodi posameznih knjig Josipa Vidmarja (1895) in Borisa Ziherla (1910). Vidmarjeve Književne kritike so izšle dvakrat (1955, 1964), poleg tega pa še zbirke esejev Zapisi i kritike (1954), Za i pro-tiv (1963), Literarni eseji (1963) in Dramaturški zapisi (Dramaturški listki, 1968); od del Borisa Ziherla pa naj navedemo: Članki in razprave (Clanci i razprave, 1948), Umetnost in miselnost (Umetnost i idejnost, 1957), Književnost in družba (Književnost i društvo, 1958) itd. Prerez skozi približno sto let slovenskega literarnega eseja — od Matije Copa do Bogomila Faturja in Mateja Bora — pa je dala Antologija slovenačkog književnog eseja (Beograd 1964, uredil Drago Sega) ih s tem na strnjen, toda pregleden način opozorila na to delo pri Slovencih. VI. Prevajalci Naš namen ni dajati vrednostne sodbe o posameznih prevajalcih in njihovih prevodih, marveč samo informativno opozoriti na precej veliko množico prevajalcev slovenske literarne ustvarjalnosti. Mnogi med njimi so prisotni že ves povojni čas, sproti pa dotekajo novi, tako da se število neprestano povečuje. Povsem razumljivo je, da so nekateri po nekaj prevodih iz slovenščine — zaradi najrazličnejših vzrokov — to delo opustili in jih pozneje ne srečamo več. Doslej je slovensko literaturo prevajalo v srbohrvaščino več kot sto prevajalcev, njihovi prevodi pa so izhajali pri najrazličnejših založbah (pomemben delež imajo beograjske založbe Prosveta, Nolit, Rad, Srpska književna zadruga, Skol-ska knjiga, Novo pokolenje, sarajevske Svjetlost, »Veselin Masleša«, Narodna prosvjeta, zagrebške Nakladni zavod Hrvatske, Mladost, Zora, Prosvjeta, Kultura, Skolska knjiga in druge) v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Novem Sadu, Kru-ševcu in drugod. Med prevajalci, ki so zapisani na prevodih od prvih povojnih let ali pa od začetka 50. let pa vse do najnovejšega časa, moramo v prvi vrsti omeniti: Trifuna Djukiča (O. Zupančič, F. Prešeren, A. Aškerc), Jovanko Hrvačanin (A. Aškerc, F. Bevk), Gustava Krkleca (O. Župančič, F. Prešeren), Andjelko Mar-tič (F. Bevk), Desanko Maksimovič (O. Zupančič, A. Aškerc), Doro Pilkovič-Mak-simovič (1. Cankar, Prežihov Voranc, F. Levstik), Roksando Njeguš (I. Cankar, C. Kosmač), Hijacinta Petrisa (I. Cankar, Prežihov Voranc), Toneta Potokarja (I. Cankar, Prežihov Voranc, A. Ingolič), Djuza Radoviča (I. Cankar, Prežihov 96 Voranc), Milana Rakočeviča (F. Prešeren, F. Bevk, I. Potrč) in Ladislava Žim-bieka (I. Cankar) Sicer z nekoliko manjšim prevajalskim opusom, vendar pa prav tako dragocena imena so: Ivan Biajdič (A. Ingolič, I. Potrč, K. Kovic), Ciro Culič (T. Seliškar), Tode Colak (F. Bevk), Hamid Dizdar (T. Seliškar, K. Destovnik-Kajuh), Ferdo Deiak (I. Cankar, M. Mihelič), Uroš Djonič (T. Seliškar, J. Vandot), Muris Idri-zovič (I. Cankar, J. Vidmar, O. Zupančič), Emilija Jurišič (F. Bevk, T. Seliškar), Milan C. Jovanovič (T. Seliškar), Jakša Kušan (M. Mihelič, F. S. Finžgar), Marija Krsmanovič (F. Bevk), Dejan Poznanovič (S. Kosovel), Vida Supičič (A. Ingolič), Nada Stanič (T. Seliškar), Stanko Tomašič (I. Cankar, O. Zupančič), Grigor Vitez (F. Levstik, E. Peroci), Dimitrije Vučenov (I. Cankar, J. Kersnik), Eleonora Vuji-čič-Kernc (F. Bevk), Marijana Zandar (F. Levstik, J. Kozak), Branimir Žganjar (T. Seliškar, I. Cankar) in drugi. Mnogi so torej ostali neimenovani, vendar bo za ta naš namen verjetno zadostovalo, da smo omenjali le nekatera najpogosteje srečana imena. (Morda ne bo odveč tudi pripomba, da je mogoče opaziti le preveč — več kot 10 % od celote — knjižnih izdaj, v katerih ni naveden prevajalec. Taka praksa gotovo ni dobra, zato bi jo kazalo spremeniti.) VII. Preskusna primerjava Poglejmo, kaj nam povedo primerjave med letnicami izida posameznih del v izvirniku in prevodu v hrvaškosrbski jezik. Avtor in naslov dela Leto izdaje v slovenskem jeziku Leto izdaje v srbohrvaškem prevodu 1. Prežihov Voranc: Jamnica 1945 1947 2. Prežihov Voranc: Solzice 1949 1949 3. Miško Kranjec: Pot do zločina 1948 1950 4. Ciril Kosmač: Sreča in kruh 1946 1951 5. Mira Mihelič: Ogenj in pepel 1949 1949 6. Mira Mihelič: Operacija 1950 1950 7. Ciril Kosmač: Pomladni dan 1953 1959 8. Miško Kranjec: Imel sem jih rad 1953 1957 9. Miško Kranjec: Zgubljena vera 1954 1955 10. Ivan Potrč: Na kmetih 1954 1955 11. Ivan Potrč: Zločin 1955 1956 12. Beno Zupančič: Sedmina 1957 1958 13. Anton Ingolič: Kje ste, Lamutovi? 1958 1960 14. Anton Ingolič: Nebo nad domačijo 1960 1964 15. Mira Mihelič: April 1959 1961 16. Dominik Smole: Antigona 1961 1962 v oklepajih so navedena samo imena tistih avtorjev, vajali. katerih dela so posamezni prevajalci največ pre- 97^ Leto izdaje Leto izdaje Avtor in naslov dela v slovenskem v srbohrva- jeziku škem prevodu 17. Ivan Potrč: Srečanje 1962 1965 18. Tone Svetina: Ukana 1965 1968 19. Andrej Hieng: Gozd in pečina 1966 1967 20. Beno Zupančič: Meglica 1966 1968 Takšno primerjanje nam seveda lahko omogoči le zelo približno predstavo, saj je vzorec preveč naključen (v bistvu bi morali primerjati vsa dela, ki so izšla v obdobju od 1954 do 1970), poleg tega pa nam za zdaj še niso dovolj znane različne okoliščine, ki so lahko pospešile oziroma zavrle prevajanje posameznih del iz slovenščine v srbohrvaščino. Pisatelji, ki smo jih izbrali, so popularni med slovenskimi bralci, večina nanizanih del je bila dobro in hitro sprejeta, nekatera so doživela ponovne izdaje, obenem pa lahko trdimo, da so ti avtorji dokaj dobro znani tudi med bralci na hrvaškosrbskem območju. Kaj je mogoče na podlagi te primerjave sklepati? Prvič, da je verjetno malo del, ki bi bila prevedena še isto leto, kot je izšel izvirnik, da pa je tudi to možno, če delo ni preobsežno in če gre za večje ali posebne potrebe (Miheličeva —• drami) ali veliko popularnost (Solzice); drugič, da je videti nekako normalno, če preteče od ene do druge izdaje eno do dve leti, ko gre za dobra besedila in večji uspeh pri bralcih (Prežihov Voranc; Jamnica; I. Potrč; Na kmetih; B. Zupančič: Sedmina, M. Miheličeva: April; D. Smole: Antigona; A. Hieng: Gozd in pečina itd.); tretjič, da kljub takim lastnostim del, kot smo jih prej navedli, zaradi najrazličnejših razlogov prejšnje trditve za nekatera dela ni mogoče posplošiti (C. Kosmač; Sreča in kruh, M. Kranjec: Imel sem jih rad, T. Svetina; Ukana itd.), in četrtič, da kljub vsemu tudi največje prikazane razlike v izhajanju niso hudo pretirane, čeprav je povsem jasno, da bi si želeli čim hitrejši odziv, to je prevod. Ta droben in nesistematičen preizkus samo opozarja, da bi se bilo dobro bolj poglobiti v načeto vprašanje in izluščiti zakonitosti, ki naj bi nato pomagale temeljiteje osvetliti včasih dokaj zapleteno in težko razložljivo problematiko. VIII. Sklep 2e v uvodu sem v pojasnilo in opravičilo zapisal, da mi je šlo za zdaj šele za uvodno razglabljanje o obravnavani temi in da nas čaka še dosti dela, če hočemo odgovoriti na prenekatero še ne dovolj pojasnjeno, toda odločilno vprašanje. Mislim pa, da že takšna razgrnitev problema, kot je pred nami, zbuja prepričanje, da so bili za seznanjanje in tudi za globlje spoznavanje slovenske literature na srbohrvaškem jezikovnem območju storjeni zelo veliki napori in da je to izrednega pomena za nadaljnje medsebojno duhovno oplajanje in bogatenje in ne nazadnje za dobro sožitje. Za prihodnje ostajata po mojem zlasti dve nalogi: doseči večjo načrtnost na tem področju (klasična in sodobna dela) in hitreje prevajati, kar je vrednega v sodobni slovenski literaturi. To oboje pa nedvomno velja tudi za nas, Slovence. 98 Stefan Barbaric Slovenska matica v Ljubljani LITERARNO MUZEJSTVO PRI NAS IN PO SVETU Snovi literarnih muzejev, ki se je loteva naslednja obravnava, se je doslej slovenska kulturna publicistika bolj poredko dotikala. Kvečjemu v ljubiteljskem ali v praktičnem smislu. Tu stopamo korak dalje, prepričani o potrebi, da naj tudi to področje zajame informirana strokovna razprava. Seveda je treba takoj poudariti, da v organizaciji literarnih muzejev po strokovni plati vzhodnoevropske dežele odločno vodijo. Razlogi za to so znani, ne nazadnje finančna zagotovljenost vzdrževanja znanstvenih ustanov (vštevši literarnih muzejev) in ustreznega števila strokovnoznanstvenih delavcev v njih. Seveda so glede na stopnjo razvitosti literarnih muzejev med vzhodnimi deželami občutljive razlike, to že glede na uveljavljenost načela potrebe takih muzejev in glede na različne kulturne tradicije. Da se pri vzhodnoevropskih deželah tudi »zahodnjaki« lahko česa nauče, je nazadnje poudaril znani avtor Herzoga Saul Bellow, ko je sklice-vaje se na Solženicinov primer zavračal bolestni duh negacije vrednot, ki je dovolj pogost med zahodnimi intelektualci.* Seveda ni treba poudarjati, da širokega in zapletenega vprašanja, kako je z znanstveno organizacijo tod in drugod, na tem mestu ni mogoče studiozno načenjati. Stiki med sorodnimi kulturnimi ustanovami so že od nekdaj pomenili dragoceno priložnost za medsebojno izmenjavo mnenj in izkušenj. Seveda takole preverjanje zamisli in delovnih metod ni zadovoljevalo samo želje in potrebe po vzajemnem seznanjanju, največkrat je merilo preko tega, k razčlenjevanju in vzporejanju možnosti, postopkov in rezultatov na ožjih in na širših ploskvah. ^ Samo mimogrede: čemu neki služijo vzporejanja in primerjave, saj so — kakor je znano — pogoji in okviri delovanja posamičnih ustanov vse prej ko enakšni? Katere vidike primerjanja naj uporabljamo, da bo naš poseg kolikor mogoče prilagojen resničnemu stanju in hkrati naravnan v razvojno smer? Res je, golo mehanično primerjanje pojavov in dejstev ne more služiti stvarem, lahko bi peljalo tudi do napačnih in zmotnih zaključkov. Vsako smiselno vzporejanje mora nujno biti funkcionalno, to pomeni, da stremi k razlagi delovanja posameznikov in ustanov v konkretnih povezavah, v danem prostoru in v jasno določenih menjavah časovnih silnic. Tak postopek terja in zasluži resen napor, kajti pravilno zastavljeno primerjanje je očiten vzgon napredovanja: omogoča, da bolje vidimo lastne dobre in slabe strani, varuje pred samovšečnim preveličevanjem, ki je pogost spremljevalec vase zagledanih (»provincialnih«) okolij, ščiti pa tudi pred (pretirano kritičnim) podcenjevanjem lastnih dosežkov. Tako pojmovanje v naši literarnozgodovinski miselni zakladnici seveda ni nič novega, saj si je npr. že mladi Jurčič zapisal v beležnico: »Kakor ne boš nikoli prav za prav vedel, kak je tvoj domači zvonik v vasi, dokler ne boš poznal ga v primeri z drugimi .. .« ¦ Gl. Le Monde, 19. oktober 1972. OPOMBA: Avtor izkorišča to priložnost, da se zahvali vsem ustanovam in posameznikom, ki so mu poslali naprošene podatke. Če spisek literarnomuzejskih ustanov na Slovenskem ni popoln ali je sicer v tem in onem pomanjkljiv, je krivo tudi to, da vseh (ali več) podatkov avtor v danem času ni mogel dobiti. Nujno je v tej zvezi ponovno omeniti naše slej ko prej zapuščeno Navje. Ponovno, ker sem v Martinu videl »narodni cintorin«, kjer je pokopana vrsta slovašlcih preporoditeljev in kulturnih delavcev. Ko so mi ga pokazali, sem pomislil, da se stopnja kulturne moči in zavesti naroda meri tudi po tem, kako so oskrbovani grobovi pomembnih ljudi iz preteklosti 1 99 I 100 v zadnjem tednu meseca septembra je Muzej slovaške literature (Pamätnik slo-venskej literatüry) pri Slovaški matici v Martinu priredil mednarodni kolokvij na temo o »mednarodnem sodelovanju literarnih muzejev socialističnih dežel«. Iz Jugoslavije sva se kolokvija udeležila dva, zastopnica Muzeja grada Beograda in podpisani kot odposlanec Slovenske matice, ki je bila povabljena kot prirediteljem najbližji slovenski naslovnik. Čeprav se dejavnost na,še Matice v marsičem razlikuje od nalog, ki jih opravljajo druge Matice, smo se v vodstvu po posvetovanju s predstavniki ustanov, ki so temi kolokvija kolikor toliko blizu, odločili, da se bomo kolokvija udeležili, bili smo si soglasni, da »ne bi bilo prav, če iz Slovenije nikogar ne bi bilo«. To je seveda nalagalo določene obveznosti; pripraviti referat v nemščini (ruščini), ga razmnožiti in poslati vnaprej skupaj z eksponati za priložnostno razstavo (fotografije iz notranjščine Prešernove rojstne hiše ipdb.) Utegnilo bi koga zanimati, kako da so bili prav Slovaki pobudniki take znanstvene prireditve, o katere tematiki tudi zelo razgledani med nami komaj kaj vedo. V tem primeru je zaslužna Slovaška matica, ki se v vseh pogledih lahko pohvali z zelo razvejano dejavnostjo (260 ljudi osebja). »Pametnik« je organizirala strokovna skupina, ki deluje od leta 1967 ter je najbliže povezan z zelo bogatim literarnim arhivom, ki glede na to, da je bil Martin v prejšnjem stoletju slovaško narodnokulturno središče, privablja tudi številne bratislavske raziskovalce. Literarnomuzejska skupina razvija izdajateljsko dejavnost, vendar bodo dobili ustrezne razstavne prostore šele, ko bo dograjena mogočna palača (ko bo Matica razpolagala s tremi poslopji). Prav je, da v razpravi, ki se loteva področja, ki je za naše razmere precej neobdelano, razčistimo termine, predvsem, kaj nam »literarni muzej« (»literarno muzejstvo«) pomeni. Madžarski zastopnik (dr. L. Illes), ki se je v diskusiji ob tem vprašanju ustavil, je pripomnil, da se zaveda neke zasilnosti termina, vendar ni mogoče najti boljšega, ki bi zaobsegal vse, kar si v delovnem programu »muzeji« zastavljajo kot svoje specifične naloge. Nemci (DDR), ki — kot sicer — teže k strogi terminološki striktnosti, so v glavnem informativnem referatu želeli formulirati razliko med »Gedenkstätte« (spominsko mesto) in »Museum«, vendar ne ravno uspešno in prepričljivo. Tema referata, ki sem ga pripravil za mednarodni kolokvij in ga tam med kakimi 15-imi iz vseh prisotnih držav predložil kot slovenski (drugi jugoslovanski) prispevek, se je glasila; »Idejna zamisel literarnih muzejev in njihova organizacija v Sloveniji«. Ker na Slovenskem nimamo osrednjega muzeja, kot so npr. na Češkem, na Slovaškem, v Madžarski, v Romuniji in še kje, je bila prva naloga avtorja referata, informirati udeležence kolokvija, kakšne vrste literarnih muzejev imamo pri nas in kako le-ti delujejo. Med literarnomuzejske ustanove prištevamo spominske hiše in sobe, v katerih je razstavljeno gradivo v zvezi z literarnim delom in njegovim tvorcem, in drugič, v katerih je omogočeno javno obiskovanje, torej ne glede na to, kako jih vzdržujejo (kot del pokrajinskega muzeja, zasebno ali kako drugače). Ker z zadevnimi podatki ne razpolaga noben središčni zavod, se je Slovenska matica obrnila na različne naslove in zbrala gradivo, kolikor ga je bilo mogoče takrat v avgustu dobiti. Sodim, da je umestno in prav, če v glasilu Slavističnega društva seznanimo slaviste in druge interesente vsaj o tem, kje vse na Slovenskem imamo ustanove in naprave literamomuzejskega značaja. Pri tem me podpira misel na diskusijski nastop na zadnjem slavističnem občnem zboru v Murski Soboti, v katerem je bilo omenjeno kritično stanje v nekem takem spominskem kraju in ki je izzvenel , kot poziv zborovalcem, naj kot učitelji slovenščine v takih primerih praktično ¦ pokažejo svojo narodno in kulturno zavest. Prvi primer slovenskega literarnega muzeja je Prešernova rojstna hiša v Vrbi. i Bilo je to leta 1939, ko je slovenska mladina na poziv vidnih kulturnih osebnosti ; (pobudnik pisatelj F. S. Finžgar) odkupila Prešernovo hišo, ki so jo nato preure- \ dili v muzej, tj. ga opremili s predmeti in pohištvenimi deli, ki žele ponazoriti vzdušje doma, v katerem je doraščal veliki pesnik. Kakor je takratna zbiralna i akcija slovenske mladine pomenila svojevrstno kulturno manifestacijo, tako da- j nes pomeni Prešernov dom znano »hišo romanja«, kamor vodijo neštete ekskur- i zije študentov in izletniške poti. Znano je, da so Nemci kljub uničevanju vseh znakov slovenskega v okupirani Sloveniji Prešernovemu muzeju prizanesli, kot povedo poznavalci, zaradi njegovih nemških pesmi. Po vojni se je ustanavljanje spominskih muzejev razmahnilo in danes so posejani po vseh slovenskih pokrajinah. Sledi seznam spominskih hiš in sob, urejen po pokrajinah. a) Ljubljana 1. Narodna in univerzitetna knjižnica: majhna ilustrativna trajna razstava, obsega nekatere redke kodekse in prvotiske, bila je osnovana pred kratkim kot zarodek širše muzejske zbirke. 2. Cankarjeva spominska soba na Rožniku, tu je Cankar preživel večji del let po vrnitvi v Ljubljani (1910-17). Soba je opremljena z izvirnim pohištvom, knjigami, dokumenti in fotokopijami. Odprta 1950. Vodič izšel doslej v 2 izdajah. b) Gorenjska 3. Prešernova rojstna hiša v Vrbi (gl. prej). Brošura. 4. Prešernov spominski muzej v Kranju: hiša, v kateri je pesnik preživel zadnja leta. Odprta 1964. 5. Rojstna hiša pisatelja F. S. Finžgarja v Doslovičah. Odprta 1971. Brošura. 6. Spominska soba pisatelja I. Tavčarja v muzeju v Skofji Loki: pohištvo, slike in dokumenti. Odprta 1948. c) Dolenjska 7. Rojstna hiša pisatelja J. Jurčiča na Muljavi. Brošura. 8. Spominska soba pisatelja J. Trdine. Bila je v gradu Gracarjev turn. Odprta 1958. Ta čas so predmeti deponirani v Dolenjskem muzeju v Novem mestu. 9. Spominska soba pesnika O. Župančiča na Vinici, odprta 1951. V upravi Belokranjskega muzeja v Metliki. 10. Zasebna zbirka družine Gangl v Metliki (pesnik Engelbert G., u. 1950), odprta 1951. mL 11. Rojstna hiša ameriško-slovenskega pisatelja L. Adamiča (u. 1951) v Blatu pri Grosupljem. 13. Spominska soba nabožnega pisatelja, škofa in jezikoslovca indijanskih jezikov F. I. Barage (u. 1868) v gradu Mala vas pri Dobrniču. V upravi nadškofijskega ordinariata v Ljubljani. č) Notranjska 13. Rojstna hiša I. Cankarja na Vrhniki »na klancu«, prvotno hišo je upepelil požar leta 1879. d) Štajerska in Pomurje 14. Spominska soba V. Levstika v Študijski knjižnici v Celju: rokopisi, prvotiski, prevodi in slike. Odprta 1967. 15. Rojstna hiša pesnika A. Aškerca v Globokem pri Rimskih Toplicah. 16. Spominska soba »ilirca« pesnika in kritika S. Vraza v njegovi rojstni hiši na Cerovcu pri Ljutomeru. Odprta 1951. 17. Stalna zbirka naprednega tiska v hiši pisatelja M. Kranjca v Veliki Polani. Zasebna last. e) Koroška (jugoslovanski del) 18. Spominska soba pisatelja Prežiha Voranca v Studijski knjižnici Ravne: spisi v izvirniku in prevodih, rokopisi ipdb. Odprta 1950. 19. Spominska soba istega pisatelja na Preškem vrhu, kjer je pisatelj preživel zadnja leta. Zasebna zbirka, last njegove vdove. 20. Spominska soba pisatelja Ks. Meška v župnišču Slovenj Gradec. Zasebna last. f) Goriška 21. Rojstna hiša pesnika S. Gregorčiča v Vršnem pri Kobaridu. 22. Hiša pisatelja F. Bevka v Gorici, predvidena kot muzej. Spominsko sobo snuje tudi muzej v Idriji. Brošure, ki so omenjene (ad. 3, 5, 7), je izdal Zavod za spomeniško varstvo Slovenije. V tuji publicistiki se tovrstni muzeji imenujejo monografskobiografski ali samo monografski muzeji. Tudi takih muzejev je v deželah, ki imajo osrednji muzej, lepo število: češki referat jih navaja 110 (poleg 70—80 razstav v pokrajinskih muzejih), Slovaki so jih našteli 50 (med njimi več takih s 3—5 stalno nameščenimi strokovnimi močmi) itd. Kaj je pobudilo tako množično ustanavljanje spominskih sob in hiš? Hvaležno spoštovanje do zaslužnih rojakov v preteklosti, kot pove znana rečenica: »Narod, ki svojih velikih mož ne časti, jih vreden ni«? Klasičnorom.antični kult pesnika- 102 vidca, ki ga je moderna obnovila (Zupančič; »Nesmrtni geniji... narodu vsakemu so dali znak / poslanstva svojega, svoj red / in potrdilo za ta svet/«? V referatu za kolokvij sem navedeno vprašanje obdelal v treh vidih: upoštevaje narodnozgodovinski, regionalni in socialnopolitični moment, ki določajo notranje odnose med književnim ustvarjalcem (v preteklosti) in med sonarod-njaki. Koliko se je slovenska narodnokulturna in politična zavest oblikovala ob književnosti, da je v glavnih postavkah jasno, tudi to, kako je ljudstvo brez aristokracije povezovalo svojo nacionalno emancipacijo s kultiviranjem svojega jezika, to je jezika socialno podrejene množice. Tu ni mesto za širše razpletanje misli, kakor bi bilo sicer vabljivo. Ustavljam pa se ob drugem momentu, posebej zavoljo tega, ker sem ga dobil naknadno potrjenega v publikaciji madžarskega Petofijevega literarnega muzeja. Spominski muzej v kraju oziroma pokrajini, ki ima posebno zvezo s pesnikom (ali je tam rojen ali dobil navdiha), navadno bolje aktivira zanimanje okoličanov, ustvarja med njimi in pesnikom intimnejši odnos. Hkrati lahko služi literarni tvorec v preteklosti kot dokaz prisotnosti tvornega duha, kot pričevanje o kulturni kapaciteti in vitalnosti določene regije v prejšnjih obdobjih. Ta poteza kulturne samozavesti še vedno velja kot važna sestavina nacionalne vzgoje. In nazadnje, kar ni manj pomembno, literarni muzej v svojem »naravnem« okolju je na svoj način spojen in stopljen z okoljem. Kot tak lahko neposredneje govori obiskovalcu od drugod, na neprisiljen način opozarja na organsko zvezo med pesnikom in pokrajino in na koncu koncev prispeva k boljšemu razumevanju in doživljanju pesnikovih del. II Reči moram, da je kolokvij tako po organizacijski kot po vsebinski strani ne le zadovoljil, temveč presegel še tako zahtevna pričakovanja. Razumljivo seveda, da nam v tistih štirih dneh niso mogli razkazati vsega, kar bi bilo vredno in koristno videti ali česa bi si človek posebej želel, meni osebno je manjkal ogled »slovaških Firenc« Levoče itd. Vendar, kar so nam v večji ali manjši stiski časa lahko pokazali, je bilo poučno in spodbudno. Videli smo nekaj literarnih muzejev (Janka KraVa v Liptovskem Mikulašu, L'ud-mile Podjavrinske v Bzincih nedaleč od kopališkega mesta (Piešt'any, Jilemnickega v Juru pri Bratislavi), naravnost razkošni galeriji dveh slikarjev ¦— narodnih umetnikov v Martinu in v Ružomberku, muzej Tatranskega narodnega parka in še kaj. Kolokviju so posvetili vidno pozornost tudi republiški in lokalni politični forumi. In ne bi se ustavljal ob neposredni prisrčnosti in ljubeznivi gostoljubnosti, če se ta tudi v slovanskih deželah spričo moderne industrializacije ne bi vse bolj izgubljala. Na tem mestu želim pokazati na problem osrednjega literarnega muzeja, ki je za naše razmere še veliko vprašanje prihodnosti. Posebej se bomo ustavili pri treh tipih, kot jih predstavljajo češki, nemški in madžarski primer. A. Centralni (univerzalni) literarni muzej (Pamatnik narodniho pisemnictvi) na Strahovu je našim obiskovalcem Prage dovolj poznan. Ustanovljen leta 1953 je kmalu zaslovel kot naravnost idealna rešitev za razstavljanje in hranjenje literarnega gradiva. Ločen od velemestnega hrupa je stari častitljivi samostan na sosednem hribu pri Hradčanih sprejel vase poleg ogromnih razstavnih dvoran, 103 ki od koraka do koraka razgrinjajo rast češke literature od najstarejših začetkov pa do danes, izvirno biblioteko (nad 600 tisoč zv.), bogat literarni arhiv (z rokopisi in korespondencami) in še literarno galerijo. Poleg stalnih prireja muzej še občasne razstave ter predavanja o aktualnih temah iz književnosti (književne zgodovine). Posebej veličastno deluje število in prostornost dvoran, gradivo je razporejeno pregledno in tako, da ni nikjer čutiti utrudljive nakopičenosti. Število znanstvenega in ostalega osebja: o. 150. B. Weimar, mesto-muzej, neločljivo povezano z velikimi imeni najvišjega vzpona nemškega ustvarjalnega duha, znamenite »zvezdne ure človeštva«: Goethe, Schiller, Herder, Wieland in drugi. »Kraj, ki obišče ga kak žlahtni človek, / je posvečen; čez sto let še zveni / njegovo delo in beseda vnuku.« Besede, ki jih je avtor Tassa dal govoriti Leonori, grofici Scandianski, se zelo prilegajo mestu Weimar skoroda v celem, zato se je naravnost ponujalo, da so številne zgodovinske stavbe določili kot kulturni spomenik (1953). Muzej (das Goethe-Nationalmuseum der Nationalen Forschungs — und Gedenkstätten der klassischen deutschen Literatur in Weimar) je »srečna spojitev« raziskovalnega inštituta, arhiva, biblioteke in muzeja v ožjem smislu besede. Zajema samo v Weimaru sedem stavb in kakšnih deset v bližnji okolici (vštevši Jeno). Vse to je za naše pojme ogromno, ko nekak mogočen kulturni koncem, h kateremu pripadajo celo parki (135 ha), spomeniško varstvo (skrb za 100 zgodovinskih stavb). Weimarski muzej ni univerzalen v češkem (ali madžarskem) smislu. Področje zbiranja obsega nemško literaturo med 1750 in 1850, tudi vrsta rednih edicij (Beiträge zur deutschen Klassik i. dr.) je naslonjena na to znamenito obdobje. Razen tega muzeja imajo v Nemški demokratični republiki pisano vrsto manjših in večjih literarnih muzejev oziroma podobnih ustanov. C. Madžarski literarni muzej v Budimpešti deluje že od leta 1959 dalje, imenuje se po pesniku Sandorju Petöfiju (Ä. Petöfi Irodalmi Muzeum). Muzej ni monografski, kakor bi bilo soditi po nazivu, marveč zajema vso madžarsko književnost. Je znanstvena institucija osrednjega pomena z zelo razvito zbirateljsko, raziskovalno, popularizatorsko in publicistično dejavnostjo. Oddelkov je šest: muzeološki (programira literarne razstave, skrbi za popularizacijo), rokopisni (zbira in urejuje pisateljske ostaline, se v prvi vrsti osredotoča na 20. st.), knjižnica (ki zbira biblioteke vidnejših pisateljev, prvotiske in arhivsko dokumentacijo), umetnostni (slike v zvezi s pisatelji, grafike, ilustracije, fotografije), glasbeni (hranjenje magnetofonskih trakov) in gospodarski. Posebej velja opozoriti na znanstveno in publicistično dejavnost Petofijevega muzeja, v prvi vrsti na letni zbornik (ki bo npr. letos posvečen 70-letnici tudi pri nas znanega pesnika Illyésa Gyule). C. Poljaki so prikazali delovanje Mickiewiczevega muzeja v Warszawi (ustanovljen 1951). Razpolagajo s knjižnico (100.000 zvezkov), rokopisnim oddelkom in dokumentacijo, zbirajo in razstavljajo tudi iz obdobij po romantiki, čemur je bil muzej prvotno namenjen. Kritično so opazili tudi, česa še nimajo. Število nameščencev: 34. 104 Za Ruse in za Ulcrajince podrobnih podatkov nisem dobil. D. Beograjska zastopnica je precej na splošno poročala o literarnem muzejstvu pri nas, naštela je posebej; beograjski Muzej Vuka i Dositeja (v starem mestu), Njegošev muzej na Cetinju, Institut za književnost i teatrologiju pri JAZU v Zagrebu, razen tega še spominsko hišo Bore Stankoviča v Vranju (v Sloveniji Prešernovo rojstno hišo). Bolgari — sodeč po obširnem referatu, ki je bil predložen — imajo lepo število literarnih muzejev. Referentka je poudarjala nujnost vskladitve okolja in muzeja, želela je stilno adaptacijo notranjščine ipdb. Še besedo, dve o osrednjem muzeju. Zborujoči so si bili soglasni, da tim. monografski muzeji ne rešujejo vseh potreb literarne izobrazbe, ki ji v prvi vrsti žele vse te ustanove služiti. Osrednji muzej je poklican, da predvsem s strokovnimi nasveti pomaga manjšim muzejem pri zbiranju gradiva in pri razstavah. Amaterstvo danes ne more več zadovoljevati, je poudaril češki referent (dr. A. Bohač). Muzeji naj služijo širjenju in poglabljanju literarnega zanimanja, ne feti-šiziranju predmetov, ki so bili slučajno last tega ali onega pisca (kot je ironiziral npr. zbiranje pip, oguljenih naslonjačev itd.) Ni dovolj samo razstavljati, treba je znati razstavljati, osmisliti predmete in stvari v literarnointerpretacijski smeri. Sklepi, ki so sledili, so predvideli praktične oblike sistematičnega sodelovanja literarnomuzejskih ustanov udeleženih narodnokulturnih skupin. Srečanje — kakor je bilo strokovno — ni pomenilo samo strokovnega dialoga, delovalo je v več smereh kot dragocena spodbuda. Taka je bila tudi misel, ki je posvetovanje posebej razgibavala, da se literarno muzejstvo kot pristojni posrednik izročil preteklosti tvorno vključuje — v živo sodobnost. 105 JUBILANTA PROFESOR MILAN GROŠELJ — SEDEMDESETLETNIK Letos v septembru je minilo 70 let, kar se je v Kamniku začela življenjska pot profesorja Milana Grošlja. Iz rodnega kraja ga je pripeljala v Ljubljano, kjer je dokončal gimnazijo in kjer si je na univerzi izbral klasično iilologijo za svojo stroko. Po diplomi I. 1925 je prol. Grošelj še eno leto nadaljeval svoj študij v Parizu pri vodilnih lingvistih, ki so takrat predavali na Sorboni, na Éco-le des Hautes Etudes in na College de France. Sledila so leta srednješolske službe in v teh letih — deloma pa tudi pozneje — so nastale šolske izdaje najbolj branih klasičnih avtorjev, opremljene z izvrstnimi uvodi in komentarji. Kljub temu, da se je prof. Grošelj z vso vnemo in vestnostjo posvečal pouku na gimnaziji in si prizadeval, da bi ga izboljšal, ga to ni odvrnilo od želje in potrebe po znanstvenem delu. Njegovo zanimanje in znanje je bilo široko — o tem so vedno zopet pričale tudi razprave iz sorodnih strok od slavistike in germanistike do etnologije — vendar ga je na začetku znanstvene poti privlačila predvsem latinska sintaksa. S tega področja je tema njegove disertacije iz 1. 1934 z naslovom: Iz sintakse latinskega genetiva in dativa. Ze tu vidimo, kako ga je njegov izraziti smisel za sintakso privedel do vrste izvirnih razlag za pojave, ki so bili do tedaj nejasni. Našel je npr. odgovor na vprašanje, zakaj se genetiv kolektivne ednine dobi le izjemoma v nasprotju z normalno pogosto rabo drugih sklonov, zelo domiselno je izvedel dativove funkcije iz osnovne funkcije dativa iudicantis in s tem dopolnil debato o nastanku dativa, na novo je osvetlil pojav oblikovnega zlitja latinskega dativa in ablativa v množini. Takih novih idej je v disertaciji še več. Na filozofski fakulteti je prof. Grošelj najprej predaval honorarno, 1. 1940 je bil imenovan za docenta in leta 1950 za rednega profesorja. V tem obdobju se je še vedno posvečal predvsem študiju latinske in grške sintakse. S finim čutom in s tankim posluhom za jezikovne pojave je odkrival razne nianse v rabi, prodiral do izvora in prvotnega smisla te ali one konstrukcije in pri tem pogosto osvetljeval latinsko rabo s paralelami iz starih in modernih jezikov. Svoja dognanja je posredoval študentom v zanimivih predavanjih o sintaksi latinskih sklonov in o sintaksi glagola. Škoda je, da prof. Grošelj svojega deleža v sintaktičnih študijah ni nikoli strnil in publiciral. V tisku so tako dostopna le krajša dela in to ne samo iz grške in latinske sintakse, temveč tudi iz sintakse slovanskih narodov. S tega področja sta razpravi: Abundantni refleksivru zaimek in medij (Slav. revija 3, 1950, 414—418) in O posesivnem adjektivu v slovanščini in toharščini (Linguistica 1, 1955, 2—10). Od sintakse je prof. Grošelj prešel na stilistične študije. Najbolj ga je pritegnil Horac; v njegovih odah je tankočutno opazoval, kako je dal pesnik pogosto tudi brez neposrednih izrazov občutiti svoja čustva, kako je z neko figuro tako rekoč naslikal svojo misel ali pritegnil pozornost z nevsakdanjo konstrukcijo. V izvirnih interpretacijah Horacovih prvih dveh knjig od (O vplivu afekta na stilizacijo Horacovih od. Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani I, 1950, 29—131) najdemo vrsto domiselnih opažanj in z njihovo pomočjo se lahko čisto drugače vživimo v to ali ono Horacovo pesem. Zanimanje prof. Grošlja je seveda vedno vzbujal tudi stil drugih avtorjev; z občudovanjem se spominjamo odličnih interpretacij Tacita, Salusta, Apuleja, Petronija idr. 106 Zadnjih 20 let so končno v ospredju zanimanja prof. Grošlja etimološke študije. Morda še bolj kot na prejšnjih področjih prihaja tu do izraza njegovo bogato znanje in široka razgledanost tudi izven okyira klasičnih jezikov. Cela vrsta člankov v Živi Antiki, večinoma naslovljenih Etyma Graeca ali Ety-ma Latina, med njimi pa tudi Etyma Slavica v Slavistični reviji (5—7, 1954, 121—124 in 423—424), predstavljajo dragocen prispevek v iskanju izvora raznih besed. Pogosto je s tem prispevkom storjen že zadnji korak do cilja in ga tako že registrirajo novi etimološki slovarji, zopet drugod je nakazana prava smer in dana izvirna pobuda za nadaljnje iskanje. Izvirne rešitve so prinesle prof. Grošlju priznanje v domačih in tujih jezikoslovnih krogih. Naša Akademija ga je izvolila za dopisnega člana in ko je bil v Munchnu 1. 1953 kongres obnovljene Indogermanische Gesellschaft, je bil med ustanovnimi člani, nato pa je bil izvoljen v njen širši odbor. Z orisom znanstvenih interesov in dosežkov pa lik profesorja Grošlja še zdaleč ni popoln, saj občudujemo v njem tudi izrednega pedagoga. Delu na fakulteti se je vedno posvečal z veliko vnemo in ljubeznijo in ni varčeval niti s časom niti z energijami. Vse premalo se zavedamo, da je organizacija študija klasične filologije na naši univerzi predvsem njegovo delo; pred njim so bili tu le zelo skromni začetki. Največ pa mu njegovi učenci dolgujemo za njegove seminarje. Ker nas je bilo vedno malo in smo morali biti zalo v seminarju vedno aktivni, je bila to za nas čudovita šola. Pri njem smo se naučili solidnosli in preciznosti v znanstvenem delu, pomagal nam je osvojiti pravilne delovne metode in jih prilagajati problemom in gradivu. Njegovi učenci so se zato uveljavili tudi v sorodnih strokah. Njegova pedagoška prizadevanja so se izražala tudi v tem, da je skrbel za znanstveni naraščaj. Zavedal se je, da sta kontinuiteta in tradicija najboljši poroštvi za napredek. Zavzeto je spremljal in usmerjal delo svojih mladih sodelavcev, vselej pripravljen, da s svojim bogatim znanjem pomaga in svetuje. Obzirno zna pokazati pot k izboljšanju pa tudi sproščeno in brez ljubosumja priznati sposobnost in uspeh. Ko govorimo o življenjski poti prof. Grošlja, o njegovem znanstvenem vzponu in pedagoških uspehih, se lahko končno tudi spomnimo, kako so ga na tej poti nekajkrat doleteli težki udarci in bridke ure. Tako je bilo takrat, ko je goreče letalo razdejalo klasični seminar in popolnoma uničilo knjižnico. Ko pa je hotel začeti z novim delom, ga je čakala nova preizkušnja: p»gosto je naletel na odklanjanje svoje stroke, na nerazumevanje, na očitek nepotrebnosti. Nič čudnega torej, če je bil kdaj pesimist. V zadnjih letih je rahlo zdravje prisililo prof. Grošlja, da se je umaknil v pokoj. S tem pa ni izgubil stika z dogajanjem v stroki; sodeluje pri urejanju Linguistice, kot član medakademijske-ga odbora sodeluje pri nastajanju slovarja srednjeveške in novoveške latinščine, ki ga za ozemlje Jugoslavije pripravlja zagrebška akademija. Živo se zanima za usodo pouka latinščine na osemletki in na gimnaziji, zato se rad udeležuje tudi dela v aktivu profesorjev latinščine, vedno pripravljen s svojim znanjem in izkušnjami koristno svetovati in z raznimi predavanji posredovati novosti v stroki. Profesorju Grošlju želimo ob njegovem jubileju, da bi še zelo dolgo lahko tudi v lastno zadovoljstvo spremljal rast in razvoj naše klasične filologije in ling-vistike. Erika Mihevc-Gabrovec Filozofska fakulteta v Ljubljani 107 OB SEDEMDESETLETNICI PROFESORJA JANKA JURANCICA 18. decembra bo slavil redni profesor Filozofske fakultete v Ljubljani dr. Janko Jurančič sedemdesetletnico svojega življenja. To pomembno obletnico je jubilant dočakal hrabro, svež in agilen, v polnem zamahu znanstvene in pedagoške dejavnosti. — Osnovo za svoje kasnejše delo si je pridobil že v času študija srbohrvatisti-ke v Ljubljani in v Beogradu, kjer je bil učenec pokojnega profesorja A. Beliča in kjer se je navdušil za Vuka Ka-radžiča in jezikoslovje. Že takrat se je začel ukvarjati s primerjalno problematiko srbohrvaškega in slovenskega jezika, pozneje pa je ustvaril dela, ki so pomagala in koristila medsebojnemu poznavattju jezikov in literatur naših narodov. Jurančičevo znanstveno delo je postalo zlasti plodno, ko je bil po večletnem službovanju na srednjih šolah izvoljen najprej za profesorja Višje pedagoške akademije v Ljubljani (1951) in nato za izrednega (1962) in rednega profesorja (1972) Filozofske fakultete v Ljubljani. S področja primerjalnih tem Jurančiča lepo predstavljajo knjige široke praktične uporabnosti, ki pa imajo zaradi solidnosti obdelave in pionirskega značaja tudi svojo znanstveno težo. Omeniti moramo diferencialno slovnico »Slovenački jezik. Gramatika slovenačkog jezika za Hrvate i Srbe« (1965), sintetični pregled »Južnoslovanski jeziki« (1957), prvi resni in zelo obsežni »Srbohrvatsko-slovenski slovar« (1955) in krajši priročni »Srbskohrvatsko-slo-venski in slovensko-srbskohrvatski slovar« (1970). Ti slovarji so končno omogočili natančno prevajanje iz enega jezika v drugi; upravičeno jih je pohvalila hrvatska in srbska strokovna kritika in praksa, tj. prevajalci, ki najlaže ugotovijo, koliko jim slovar pomaga ali pa jih pušča na cedilu. S posebno ljubeznijo profesor Jurančič preučuje hrvatsko kajkavščino in sploh leksiko panonskega bazena. S tega področja je njegov pomembni znanstveni prispevek — disertacija o jeziku Tita Brezovačkega in več sintetičnih razprav, npr. »O strukturi leksike v srb-skohrvatskem in slovenskem jeziku« (Razprave SAZU, 1970), »O leksiki v panonskih govorih« (1966). — Kot soliden poznavalec srbohrvatskega in slovenskega akcenta je prispeval upoštevano razpravo »O slovenskem in srbo-hrvatskem akcentu«. Izpod Jurančičevega peresa smo dobili več portretov srbskih, slovenskih in hrvatskih jezikoslovcev (Vuk, Miklošič, Hraste, Stojičevič, Ilešič) in vrsto recenzij (npr. o slovnici M. Stevanoviča). Na primerjalni osnovi temelji tudi razprava o problemu starejše hrvatske književnosti »O Marinu Držiču in njegovih dramskih delih na slovenskih gledaliških odrih« (Dokumenti, 1970); v njej je dopolnil bibliografijo Držiče-vih prevodov v slovenščino in s kritičnimi analizami ocenil adaptacijo Drži-čevih dram v slovenščini. S spremno besedo o avtorjih je priredil za tisk vrsto del iz hrvatske in srbske književnosti (Njegoš, Mažuranič, Nazor, D. Obradovič, ljudska epika, Krleža — z jezikovnim komentarjem »Balad«). Profesor Janko Jurančič spada tudi med zaslužne slovenske pedagoge; s svojimi sistematično pripravljenimi učbeniki in berili iz srbske, hrvatske in makedonske književnosti že dolga leta skrbi za pouk tega predmetnega področja na osnovnih in srednjih šolah; sodeloval je pri vzgoji več generacij slovenskih slavistov. 108 Kot temeljit poznavalec južnoslovan-ske leksike sodeluje profesor Jurančič pri SAZU kot član glavnega redakcijskega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika in je načelnik leksiko-loške sekcije v Inštitutu za slovenski jezik SAZU. V svojem jubilejnem letu je bil profesor Jurančič še posebno aktiven. Predaval je v Mednarodnem slavističnem centru v Beogradu o Vuku Karadžiču in o kajkavskih preporoditeljih, na slavističnem zborovanju v Murski Soboti je govoril o panonski leksiki, na jugoslovanskem seminarju za tuje slaviste v Zadru pa je predaval o srbohrvat-skem in slovenskem akcentu; v tisku je njegov prispevek o dveh kajkavskih slovničarjih (Zbornik v čast M. Steva-noviču) in izšla je razširjena izdaja njegovega »Srbohrvatsko-slovenskega slovarja« (1972) z novim predgovorom o hrvatskosrbskem jeziku ter z izdatno obogatitvijo gesel. Profesor Jurančič je dal slovenski znanosti lep prispevek. Njegova znanstvena in strokovna dela kažejo, da je eden najboljših poznavalcev hrvatske kaj-kavščine, soliden strokovnjak za problematiko srbskohrvatskega in slovenskega jezika ter starejše književnosti, leksikograf, ploden posrednik med jugoslovanskimi narodi, spoštovan in cenjen tudi zunaj Slovenije, zlasti med srbskimi in hrvatskimi filologi. Ob tako bogatih znanstvenih dosežkih, izkušnjah in interesih ter ob njegovem občutku za aktualna vprašanja in potrebe stroke lahko od jubilantove velike vitalnosti in delavnosti pričakujemo še številne nove znanstvene prispevke. — Po vsem tem torej ob sedemdesetletnici profesorja Janka Jurančiča ne praznujemo le jubilej plodnega in kvalitetnega znanstvenega, strokovnega in pedagoškega dela, temveč obhajamo tudi mali praznik slavistike naših narodov. L m i , Stampar Filozofska fakulteta v Ljubljani Zapiski, ocene in poročila PREGLED TUJIH KRITIČNIH MNENJ IN PRIPOMB O SLOVARJU SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA Slovar slovenskega knjižnega jezika I' je vzbudil dokajšnjo pozornost ne le v slovenski kritični javnosti — ki je reagirala nanj nekajkrat tudi čustveno — temveč tudi v tujini. Dokaz tega zanimanja je 10 * SSKJ 1: Slovar slovenskega knjižnega jezika. Prva knjiga A—H. Ljubljana 1970. Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik. Založila Državna založba Slovenije. LX11 + 844 sir. ' Po abecednem redu: 1. R. G. A. de Bray — The Slavonic and East European Review, 1971, /115/, 282—284; 2. Irena Grickat — Južnoslovenski filolog, 1971. 3—4. 485—492: 3. Miloš Helcl, Libuše Kroupova, Jaroslav Machač, Bela Poštolkova, Zdecka Sochova — Slavia, 1971 3, 440—447: tujih kritik oz. informativnih zapisov^. Poleg nemške in srbske sta zaradi svoje ana-litičnosti in problemskosti še zlasti zanimivi obe daljši češki oceni, saj je domača in tuja kritična javnost omenjala, da je 4. A, Jedlička — Naše reč, 1971, 2, 103—107; 5. Kiss Lajos — Nyelvtudomänyi Közlemenyek, 1971, 1, 273—275; 6. Bärbel Müller — Zeitschrift für Slawistik, 1971, 5, 7G0—765; 7. Joseph Paternost — Canadian Slavic Studies, 1971, 5:3, 424—426; 8. Josef Skulina — Sbornik praci filosoficke fakiil-ty Brneske university, rada jazykovednä (A), 19, 1971, 241—242; 9. A. S/uprun/ in H. B/ulahau/ — Vesnik Belaruska-ga dzjarzaunaga universiteta imja U. I. Lenina, 1970, 3, 85—66; 10. Mile Tomici — Studii si cercetari lingvistice', 1972, 1, 99—100. 109 SSKJ I upošteval med tujimi modeli zlasti Slovnik spisovneho jazyka českeho — ki je začel izhajati 1958 in je bil lani končan — na kar opozarja tudi uvod v SSKJ I. Se zlasti zanimivi pravimo zato, ker moremo prav ob čeških kritikah najjasneje ugotoviti, v čem in kako daleč je šel slovenski slovar drugačno, lastno pot. Ostale ocene in poročila preverjajo slovar zlasti ob Pleteršni-kovem oz. večkrat povezujejo slovenske jezikovne pojave z domačimi, vendar tudi te, zlasti še obe angleško pisani kritični informaciji, vsebujejo nekaj tehtnih pripomb. Vse tuje kritike in poročila pa presojajo SSKJ I z mednarodnimi merili, saj jemljejo kot osnovo za ocenjevanje stanje sodobne slovarske znanosti. Razumljivo je, da se tuji ocenjevalci ukvarjajo pretežno s splošnimi slovarskimi in jezikoslovnimi problemi — dokaj dosledno preverjajo utemeljenost, znanstvenost in sistemskost principov in njihovih praktičnih uresničitev •— medtem ko ostajajo taki notranje jezikovni problemi, kot so npr. stilno-plastna razmerja konkretnega besedišča, na robu njihove kritične pozornosti. V slovenski slovarski kritiki je precej opazno odklonilno stališče do teoretičnega izhodišča slovarja. Težnji opisati stvarno, resnično (sodobno) stanje jezika so predpostavljali idejo o popravljaj očem ali vsaj veliko močneje urejajočem slovarju, seveda v smislu subjektivno (in zato dokaj različno) pojmovanih idealnih rešitev, pri čemer so se bolj ali manj vidno kazali vrednostni, estetski, narodnostni in deloma celo moralni nazori. V tujih kritikah je izhodiščno načelo slovarja nevprašljivo. V uvodu h kritiki slovarjev v reviji Naše reč je zapisano, da je »popis besednega zaklada znanstvena naloga«, nekoliko pred tem pa beremo o znanstvenem popisu besedišča kot neogibnem pogoju za naloge slovarja sodobnega knjižnega jezika. Kritika M. Helcla in drugih v Šlavii govori o »podrobno obdelanem slovarskem konceptu in premišljeno organiziranem delu kolektiva«, vendar »(bi) bilo pri nadaljnjem izpopolnjevanju slovarja mogoče pomisliti še na dopolnilo glede izgovora besed«, I. Grickat pravi, »tako koncept kot realizacija zaslužita veliko znanstveno priznanje«, medtem ko J. Skulina piše, da so ljubljanski leksi-kografi že s prvim delom SSKJ zavzeli častno mesto v sodobni moderni leksikografiji, pri čemer črpajo v polni meri iz progresivnosti funkcijske lingvistike. Gradivo za 1. knjigo slovarja je obsegalo okoli 3 milijone izpisov, zlasti iz leposlovja. B. Müller opozarja, da bi bilo potrebno pri- tegniti še več virov za časopisni jezik, Je-dlička pa pogreša material govorjenega jezika, ker ima ta v sodobnem jezikovnem sporazumevanju in oblikovanju knjižne norme izredno pomembno vlogo. Vendar ni ta pomanjkljivost značilna samo za SSKJ I, temveč za slovarje na splošno. Prav zaradi relativno omejenega števila izpisov, meni B. Müller, podobno pa tudi J. Grickat in M. Helcl idr., je pravilno, da besede nimajo oznake o pogostnosti uporabe. Poleg sinonimov nakazujejo frekvenco tudi slovnični kvalifikatorji in, ali, tudi, a kritiki v Slavil izražajo pomisleke glede zadnjih, češ da nakazana razlika ni in ne more biti dovolj objektivno utemeljena. Obseg zajetega besedišča po mnenju A. Jedličke ustreza tipu modernega razlagalnega slovarja, B. Müller pa omenja, da je bilo sprejeto pogovorno, žargonsko, narečno ipd. besedišče v takem obsegu, v kakršnem se uporablja — stilno obarvano seveda — v splošnem knjižnem jeziku. V konkretne analize se tuja znanstvenika, razumljivo, nista spuščala. J. Paternost ugotavlja, da so v razlagah uporabljeni simboli in kratice, ki sicer nimajo gesel, posebej pa ga moti odsotnost zemljepisnih imen in imen za narodnosti, ki se v razlagah sicer uporabljajo, a se jim nikjer ne da najti določitve izgovora, oblik ipd. Večina kritikov je opazila prisotnost najnovejšega (modernega in modnega) besednega zaklada, glede terminologije same pa B. Müller ugotavlja, da slovar dostikrat presega začrtani obseg, tj. besedišče povprečnega izobraženca, in navaja nekaj primerov s področja anatomije, fizike, kemije itd. (npr. abdomen, abdominalen, abla-cija, ablaktacija itd.), s čimer se ruši resnično razmerje med strokovnimi izrazi in splošnim, nevtralnim besednim zakladom. Helcl idr. pišejo, da je izbor terminologije zelo skrbno pretehtan in ovrednoten in da se obseg mednarodnih strokovnih besed lahko primerja z Dodatkom k češkemu Slovniku, medtem ko Grickat pravi, da slovar »tekoče spremlja razvoj znanstvene, tehnološke in publicistične terminologije najnovejšega časa« in se ji zdi v tem smislu celo popolnejši od glosarja v večjem, toda zato starejšem beograjskem akademskem slovarju. Ker je SSKJ razlagalni slovar praktičnega značaja, je razumljivo, da v tujih kritikah zavzemajo precej prostora pripombe glede ureditve geselskega članka, tipov in razvrstitev razlag, ponazarjajočih primerov, fraz in terminologije. Tuji kritilci seveda največkrat ne preverjajo identifikacijske 110 pravilnosti, zadostne ustreznosti razlag predmetom, pojavom — pripombe imajo kvečjemu o mednarodnem besednem blagu (npr. frazeologija, centralna) — zato pa usmerjajo svojo kritično pozornost toliko bolj k notranji analizi, logičnosti in sistem-skosti razlag samih. Jedličkova recenzija se loteva omenjene problematike kar teoretično. Pravi, da izhaja sodobna leksiko-grafija iz prepričanja o obstoju sistemskih odnosov znotraj besedišča, vendar da vprašanja s tem v zvezi na sploh še niso zadosti rešena. Ko načelno ocenjuje, v kolikšni meri upošteva SSKJ I ta gledanja, pride do ugotovitve, da so slovenski leksikografi posvetili sistematiki besedišča znatno pozornost in si prizadevali, da bi obdelava gesel v slovarju resnično odražala odnose med enotami besednega zaklada. Kritiki v Slavii pišejo o sistematiki zlasti v zvezi z glagolom in pravijo, da »(je) velika skrb, posvečena razlagalnim postopkom pri posameznih glagolskih tipih in poenotenju razlag pri kakorkoli sorodnih glagolih, nedvomno velika pozitivna stran slovarja«, obenem pa opozarjajo, da sistemskost ne sme iti na škodo razlage konkretne besede. V zvezi z razlagami pa naštevajo tudi nekatere pomanjkljivosti: domači sinonimi so navedeni le pri prevzetih strokovnih besedah, ne pa tudi narobe, sploh pa bi sami sinonime prikazovali dosledneje in jasneje, medtem ko berlinska kritičarka piše, da je uporaba antonimov v razlagah nedosledna (bel : bos). Slavia je tudi opazila primer, ko daje slovar namesto razlage samo informacijo (adapter za plošče), opozarja na razlagi v lirogu (balinanje, bajeslovje) in na nejasnost v zvezi z dvovidskimi glagoli ter razlagalnim pojasnilom v zvezi (s, z). Grickat je odkrila napako, ko se pojavi sicer obvezni predmet predhodnega glagola že v razlagi (bruhati), načenja pa še zanimiv problem o (ne) možnosti elipse v zvezi z glagolom biti : klop je iz kamna (narejena, izdelana?). O terminoloških razlagah sodijo Helcl in drugi, da so pretehtane in skoordi-nirane, pač pa imajo pomisleke glede razvrščanja pomenov (pri glagolih) in gnezdne-ga gradiva po formalnoskladenjskih in abecednih kriterijih, kar sicer poznajo nekateri sodobni francoski in nemški slovarji. Dobra stran tega je lahko praktična preglednost, vendar, pravijo, se zastirajo jasne pomenske distinkcije in pojavlja se čezmerno drobljenje. Po njihovem bi bilo pametneje upoštevati pomensko sorodnost oz. izvor ali pa navesti terminološke zveze ali pomene kar pri ustreznem splošnem pomenu. Kritiki v Slavii pogrešajo tudi navajanje glagolskih zvez v formalizirani, abstrahira-ni obliki z izpostavitvijo vprašalnih zaimkov. Ta pomanjkljivost, ki jo sicer omiljuje dejstvo, da so (bi morale biti) možne rek-cije navedene v ilustrativnem gradivu, po sodbi praških kritikov slabi normativno vlogo slovarja. Helcl idr., I. Grickat, B. Müller in de Bray se posebej ustavljajo pri konceptu ilustrativnega gradiva. Sodobni slovarji kažejo različne rešitve: od dobesednih navedkov s podatkom o izvoru do navajanja značilnih, tipičnih bolj ali manj prirejenih iztržkov. Beograjska ocenjevalka meni, podobno kot berlinska, da so svobodno modificirane sin-tagme ali najkrajši stavki dobra rešitev za slovar srednjega obsega (a možni so tudi drugačni koncepti), zlasti če se ob osnovnih razlagah pojavljajo zelo nevtralne, stilno blede, se pravi najpogostejše, najti-pičnejše zveze, ki omogočajo spoznati tako potrebno kolokvijalno strukturo jezika. V kritiki Helcla idr. beremo, da je »(o)bseg ilustrativnega gradiva primeren, v primerjavi s prvim delom SCKJ marsikje repre-zentativnejši«, kar povezujejo s premišljenim načinom navajanja eksemplifikacijskih zvez, de Brayu pa so zgledi rabe besed v različnih plasteh jezika kar »čudovito jasni«. Berlinska kritika načenja tudi vprašanje frazeologije in opozarja na nedoslednosti pri reševanju posameznih primerov (delovni čas, duhovna kultura). Vprašanja v zvezi s stilnimi oznakami — njihovimi pojmovnimi in praktičnimi sorazmerji — predstavljajo osrednje in verjetno najbolj tehtno področje slovenskih kritik v zvezi s slovarjem. Od tujih kritikov piše o tem problemu najobširneje Jedlička, ki pravi, da obravnavanje pogovornih jezikovnih sredstev v slovenščini ni povsem razčiščeno, tudi teoretično, jezikoslovno ne, vendar »(n)i dvoma, da spada izdelani sistem kvalifikatorjev z naslonitvijo na sodobno leksikografsko teorijo k velikim prednostnim slovarja. Konkretna določitev in vrednotenje posameznih leksikalnih enot pa nedvomno prinaša dokaj problemov (...)«. V isti kritiki tudi beremo, da so na osnovi zbranega označenega gradiva možne plodne znanstvene diskusije, obenem pa, da so določitve stilnih oznak odvisne od nazorov in izhodiščnih stališč, zato se v razpravi lahko pojavljajo razlike in nasprotja. Tudi Grickat meni, da je sistem uporabljenih kvalifikatorjev »zelo dobro obdelan«, ima pa pomisleke v zvezi z določenimi vidiki normativnosti. Pričakuje namreč oznako, ki bi kvalificirala kot barbarizem besede, »ki to so«, in dodaja, da odsotnost te kvalifikacije, čeprav je na nek 111 način tudi stilna, predstavlja vsekakor kon-sekvenco odsotnosti etimoloških obvestil sploh. Tudi kritika v reviji Zeitschrift für Slawistik odpira problem normativnosti: normativnost slovarja, ki želi biti norma-tivno-informativen, se kaže v izboru in razlagi besed, s sinonimi in kvalifikatorji. Ocenjevalka meni, da slovar sicer obširno navaja možne rabe, zlasti pri glagolih, pridevnikih in samostalnikih, vendar da pri tem normativnost variant ni dovolj pogosto jasno razvidna. Poleg naštetih problemov, pomislekov ali sugestij se v tujih ocenah in poročilih pojavlja še več »drobnih« ugotovitev, dotika-jočih se npr. razmerja med zapisom (črko) in izgovarjavo (glasom), reševanja naglas-nih vprašanj, vprašljivosti nekaterih slovničnih rešitev (besedna vrsta, sklanjatev ipd.). Tako de Bray in Paternost omenjata, da je slovar glede razločevanja tonemov sledil Pleteršniku, kar je za fonetične specialiste vsekakor dragocen podatek, obenem pa je R. G. A. de Brayu dalo osnovo, da lahko ugotavlja (pogojno) zmago »tone-mistov«. Dalje tudi opozarja, da tujke in izposojenke nimajo navedenega izvora, pri glagolu pa si menda želi obe vidski obliki navedeni tudi skupaj. Skulina piše, da se v zvezi s pravorečjem govori splošno o izgovoru nekaterih glasov, ne pa o izgovoru konkretnih, posameznih besed, na koncu pa meni, da bi se najbrž dalo povedati veliko več o fonološki strani slovenščine (iz uvoda se namreč ne da povsem jasno ugotoviti, če so é in e oz. e in o fonemi ali alo-foni). Omembe vredna je tudi opomba Helcla idr., ki sicer pohvalijo stilno zaznamovane sklonske možnosti, problematično pa jim je navajanje (še pravkar?) samo žargonskih končnic (brucom), verjetno zaradi rušenja (izključevanja) sklanjatvenega sistema knjižnega jezika. 2e domači kritiki so opozorili na problem, kako določiti vrsto tistim besedam, ki so prišle iz tujih jezikov, pa svoje besedo-vrstne narave — gledano z osnovnega stališča slovarja, tj. stališča današnjosti in tu-kajšnosti — več ne kažejo ali pa se po »vedenju« razločujejo od funkcijsko enakih domačih besed, npr. baby čevlji ali ad infinitum. Slovenski leksikografi so jih določili funkcijsko (neskl. prilastek, prislov), češkim recenzetom pa je prvi tip še pridevnik, drugi pa predlog. Podobno problematičnost funkcijskega določanja omenja Grickat v zvezi z glagolom kot velelnikom oz. samostalnikom »pri nagovoru«. Sicer pa Helclova idr. kritika pohvali ekonomičnost navajanja slovničnih oblik, pri pisnih dvojnicah pa pogrešajo vidnejše zaznamova- nosti pisne norme, medtem ko Jedlička piše, da so dobro obdelana načela za navajanje variantnih pravopisnih podob pri prevzetih besedah, o čemer se je v slovenski kritiki razvilo obširno razpravljanje. Neposrednejšo povezanost gesel z obliko-slovnimi oz. naglasnimi shemami pogreša več ocenjevalcev. B. Müller so gramatične sheme v uvodu dobre, vendar ugotavlja, da je podatke težko najti, medtem ko je de Bray zelo zadovoljen s preglednicami za dinamični naglas, a za toneme, pravi, ni jasnega pregleda. O uvodu kot teoretični osvetlitvi slovarskega dela se tujci izražajo zelo naklonjeno. I. Grickat je npr. zapisala, potem ko je pozitivno ocenila tehnično, formalno stran uvoda: »Z druge strani predstavljajo mnogi deli uvoda doprinos sami leksikografski teoriji in so podobni odstavkom iz študij o logični bazi definiranja.« Na koncu opozorimo še na to, da izražajo ocenjevalci poleg dobrih želja tudi zaskrbljenost glede precej negotove dobe izhajanja in dokončanja slovarja, pri čemer J. Paternost spominja, da je že prvi zvezek izšel z enoletno zamudo. Glede na stanje slovenskega jezikoslovja sploh, slovaropisja pa še posebej, je razumljivo, da v SSKJ I nekaterih stvari manjka, nekatere pa bi se mogoče dale rešiti tudi bolje. Naloge, pomisleki in predlogi — včasih tudi nasprotujoči si ¦— na katere tuje kritike opozarjajo, so: stilno izpopolnjevanje gradiva; še skrbnejši in sistematičnej-ši izbor gesel, obdelava razlag in razvrstitev pomenov; izpopolnitev ali ponovna proučitev slovničnih podatkov (vid, določitev možnih zvez, določanje vrst, praktičnejša povezava gesel s shemami za naglas, oblikoslovje); večja in jasnejša stilna in pisna normativnost. Kot obsežnejše dolgoročne naloge se omenjajo teoretične raziskave posameznih stilnih plasti in odnosov med njimi, slovarski prikaz sinonimnih in anto-nimnih odnosov ter etimološke pojasnitve. Tuje kritike na vse to opozarjajo včasih kot na spremembe, včasih kot na drugačne možnosti. Slovenski leksikografi so jim lahko, enako kot domačim, samo hvaležni. Osnovna sodba tujih kritikov o SSKJ I pa je — če odmislimo vso mero vljudnosti, ki jo je pri njih pač več kot v domačih nazorskih in konkretnoanalitičnih »obračunih« — pohvalna, zato slovar tak, kakršen je, vendarle dostojno predstavlja svetu sodobni slovenski knjižni jezik. Maja Košmrlj in J a k a Müller SAZU v Ljubljani 112 LATINSKI PISCI NA SLOVENSKEM* Ob naslovu Simonitijeve bibliografske publikacije bo bralec, tudi če je vešč latinščine, najprej za hip obstrmel. Naslov bi lahko poslovenili kot »Latinski pisatelji novejšega obdobja iz Slovenije«. Pod »novejšim obdobjem« si v slovenski literarni (ali politični) zgodovini navadno predstavljamo zadnja tri desetletja. V latinščini obdobij ne merimo po desetletjih, temveč po stoletjih in tisočletjih; v konkretnem primeru je mišljeno razdobje od pojava prvega latinskega tiska na Slovenskem (1470) do leta 1848. Pod latinskimi tiski iz tega razdobja se bo povprečni izobraženec morda domislil Bohoričeve slovnice {Arcticae homlae), morda tudi še Herbersteinovih Moskovskih zapiskov ali Schonlebnovih teoloških, zgodovinskih in drugih razprav. Toda vsakdo bo najbrž presenečen obstrmel ob impresivni številki, koliko latinskih tiskov je Simoniti zabeležil v svojem pregledu: čez 1700 bibliografskih enot! Res je sicer, da k tej visoki številki precej pripomorejo razni dekreti, diplome, zakonski predpisi, ki so pisani brez slehernih literarnih pretenzij in imajo kvečjemu dokumentarno vrednost; dalje latinski predgovori, posvetila ali naslovne strani k nemškim, slovenskim ali drugačnim publikacijam, številni ponatisi istih del in podobno. Toda tudi če odštejemo vse takšne tiske, ki včasih obsegajo komaj eno stran, ostane delež latinskih besedil v naši kulturni preteklosti še zmerom presenetljivo visok. Zato morda ne bi bila pretirana trditev, da je naša starejša literatura v bistvu trojezič-na: naši pisatelji objavljajo svoja dela deloma v slovenščini, deloma v nemščini in latinščini. Čeprav so ta dela napisana v tujem jeziku, so vendar izraz istega narodnega duha in istega ustvarjalnega hotenja, le da se v primeru latinske publikacije obračajo na širši, mednarodni krog občinstva. In kakor si slovenske literarne zgodovine ne moremo zamišljati brez omembe Valvazorjeve Die Ehre des Herzogtums Krain in brez omembe Prešernovih nemških poezij, tako sodi vanjo tudi precejšen del latinskih tekstov, zabeleženih v tej bibliografiji. Kdo vse pri nas ni pisal in objavljal svojih del tudi v latinščini! Tu zasledimo imena vseh naših velikih protestantskih piscev — Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina, Adama Bohoriča, Sebastijana Krelja —, dalje Tomaža Hrena, J. V. Valvazorja, Janeza Svetokriškega, Marka Pohlina, Matija Kastelica, Valentina Vodnika, Jerneja Kopitarja, Franca Miklošiča, A. M. Slomška in številnih drugih. Se daljša je vrsta tistih piscev, ki so svoja dela objavljali sploh samo v latinščini, kot npr. oba Vergerija, Gallus, Perger, Hvale, večina članov Aca-demiae operosorum, in drugi. Ce so bili ti avtorji v naših literarnih zgodovinah pogosto precej mačehovsko obravnavani, tedaj je bilo temu krivo predvsem pomanjkanje ustreznega delovnega pripomočka: podatki o njihovih delih so namreč precej odmaknjeni in raztreseni, sama dela pa v mnogih primerih skoraj nedosegljiva. Ta ovira je sedaj odstranjena. Simonitije-va bibliografija bo poslej nepogrešljiv pripomoček slehernemu, ki bo raziskoval našo starejšo kulturno zgodovino, našo ustvarjalnost na literarnem področju, naš prispevek razvoju filozofije, teologije in eksaktnih znanosti. S pridom bo po njej posegal zlasti, kdor bo skušal ugotavljati, koliko je šla naša znanstvena misel in literarna ustvarjalnost do začetka XIX. stoletja v korak z razvojem znanosti in literature drugod po svetu. Bogastvo naše lati-nistične literature, ki smo ga doslej le slutili, leži zdaj tako rekoč razprostrto pred nami. Poleg bibliografije po abecednem zaporedju avtorjev, ki sestavlja osrednji del knjige (str. 11—154), je posebno dragocen sistematični indeks (str. 155—182), kjer so naši latinisti razvrščeni po posameznih strokah. Kot je razvidno iz tega indeksa, so najšte-vilneje zastopani latinski teksti nabožne in teološke vsebine, ki zajemajo 12 stolpcev ali skoraj četrtino vseh naslovov (verjetno bi bil ta odstotek še višji, če bi seštevali slovenske publikacije iz istega obdobja).Zanimivo je, da naše latinsko leposlovje ne zaostaja dosti za versko literaturo, saj obsega deset stolpcev ali približno petino vseh naslovov. Presenetljivo visok je tudi delež medicinskih tekstov (šest stolpcev ali skoraj desetina vseh naslovov). Vendar niso vsi avtorji, ki so zabeleženi v Simonitijevi bibliografiji, slovenskega rodu. Kot lahko razberemo iz latinskega predgovora, so v bibliografiji zaobsežena: 1. latinska dela avtorjev slovenskega rodu, ki so bila izdana v Sloveniji ali zunaj nje; 2. latinska dela avtorjev tujega rodu, ki so bili rojeni v Sloveniji; 3. latinska dela tujih avtorjev, ki so bila natisnjena ali ponatisnjena v Sloveniji; 4. dela, ki so jih Sloven- • Primož SIMONITI, Sloveniae scriptores Latini re-centioris aetatis. Bibliograpbiae fundamenta. Zagreb— Ljubljana 1972. 113 ci iz tujiii jezikov prevedli v latinščino. Z drugimi besedami, pri obravnavanem gradivu se križata dva kriterija: kriterij nacionalne pripadnosti avtorjev in kriterij geografske provenience tisliov. Ob tem se nehote vsiljuje vprašanje, ali ne bi bilo umestno, v takšno bibliografijo pritegniti še eno vrsto latinskih besedil: v tujini natisnjena latinska dela avtorjev, ki so bili sicer tujega rodu, a so dalj časa živeli in delovali v Sloveniji ter opisovali naše kraje ali naše razmere in kot taki nedvomno sodijo v naš kulturni prostor. Tako bi npr. v bibliografijo sodil verzificirani opis Cerkniškega jezera, ki ga je v XVI. stoletju objavil Leonberg iz Regensburga {Amoenissimae iuxta atque !ertüissimae in convallibus sitae regiunculae Cirknizae de-scriptio). Težko pogrešamo v takšni bibliografiji Hieronima Megiserja, zlasti njegova slovarja Dictionarium quattuor linguarumin Thesaurus Polyglottus. Sestavljavec bibliografije bi v takšnih primerih, ki so mu brez dvoma znani, pač lahko prekršil togo zastavljene okvire in se ravnal po »posluhu«. Navsezadnje so Megiserjeve publikacije za našo kulturno preteklost pomembnejše kot pa npr. dve od mnogih latinskih izdaj Tomaža Kempčana, ki sta bili slučajno tiskani tudi v Ljubljani in sta kot taki zašli tudi v bibliografijo (prim. štev. 1456 in 1457). Še težje pogrešamo v bibliografiji G. A. Scopolija, ki je šestnajst let preživel v naših krajih ter objavil dela kot Flora Car-niolica, De Hydrargyra Idriensi, Entomológica Carniolica in vrsto drugih publikacij, ki so »našo domovino razglasile prek njenih meja« (Zm. Bufon v SEL). Scopolijeva Flora Carniolica je npr. sicer res izšla na Dunaju, toda napisana je bila v Idriji, kot navaja avtor sam v posvetilu cesarici Mariji Tereziji: Dobam Idriae 15. Junii 1760. Podobno velja tudi za nekatere publikacije Baltazarja Hacqueta. Slednji je bil sploh pravi brezdomec, nemiren kozmopolit, ki je sorazmerno še najdlje, celih 21 let, zdržal ravno v Sloveniji. Sicer pa je občutek narodne pripadnosti pri mnogih izobražencih tega obdobja še precej relativen pojem. In navsezadnje se lahko vprašamo, kaj je pomembnejše: dejstvo, da je bil kdo rojen v Sloveniji (in še to je v nekaterih primerih sporno!) in nato vse življenje preživel na Dunaju ali kje drugje ter objavljal dela, ki so nastala v nekakšnem nacionalnem vakuumu, se pravi dela, ki bi lahko nastala kjer koli v tedanjem humanističnem svetu, ali dejstvo, da je kdo v Sloveniji preživel nekaj let ali desetletij, spoznal in vzljubil našo deželo in naše ljudi (ali jih naposled tudi zamrzil, kot Hacquet) ter si tu spletal prijateljske in sorodstvene vezi? Seveda za te omejitve ne odgovarja sestavljavec bibliografije, kajti delovni okviri so mu bili dani od zunaj, od Medakademijske-ga sveta za izdajo Slovarja novejše latinščine v Jugoslaviji (Concilium tiium aca-demiarum léxico Latinitatis recentoris aeta-tis lugoslaviae condendo), ki je pobudnik te bibliografije. Ti okviri so morali biti usklajeni s podobno zasnovano bibliografijo hrvaških latinistov, ki jo je pred leti (1968) v treh zvezkih izdal Šime Jurič. Ju-ričeva in Simonitijeva bibliografija, ki jima bo sledila še — verjetno precej skromnejša — bibliografija srbskih latinistov, sodita v serijo, ki ima skupen naslov lugoslaviae scriptores Latini recentioris aetatis in ki je zamišljena kot osnova za ekscerpira-nje gradiva za Slovar novejše latinščine v Jugoslaviji. Toda ravno zato, ker ta bibliografija ni sama sebi namen, bi morala upoštevati besedila, kot so omenjene Scopoli-jeve in Hacquetove razprave; ravno te in podobne publikacije vsebujejo marsikatero specifičnost latinskega besedišča, ki se je porajalo na Slovenskem. Ce je res, da je dobila novodobna latinščina v vsaki deželi poseben kolorit, tedaj pride »slovenska latinščina« lepo do izraza ravno v delih omenjenih avtorjev. Tako npr. navaja Scopoli v svoji Flori 127 slovenskih rastlinskih imen [nomina Carniolica) j in Hacquet daje številnim rastlinam znanstvene oznake po naših krajih {Rhamnus Hydriensis, Gentia-na Terglovensis, Scabiosa Trenta, Atha-manta Golaka itd.). V zastavljenih okvirih in omejitvah je sestavljavec svoje delo opravil z vzorno znanstveno akribijo, z doslednostjo, ki pride do izraza zlasti pri transkripciji lastnih imen v raznih variantah, s suverenim poznavanjem gradiva in s solidnim obvladanjem bibliografske metode. Ker gre za pionirsko delo na tem področju, je seveda razumljivo, da so v njem ostale še tudi nekatere vrzeli; to je predvidel že avtor sam v predgovoru. Naj na tem mestu opozorim na nekaj manjših pomanjkljivosti! V bibliografiji ni zabeležena knjiga Ožbal-ta Gutsmana Christianske resnize (Celovec 1770), ki vsebuje med drugim tudi latinsko posvetilo predstojniku (4 strani), navodilo dušnim pastirjem [Ad animarum curatores, 2 strani) in latinsko kazalo. — Dalje pogrešam navedbo natisa apokrifne 39. in 40. Horacijeve ode v Linhartovi pesniški zbirki Blumen aus Krain. — Ob Andreju Divu je Simoniti zabeležil presenetljivo visoko 114 število (kar petnajst) izdaj in ponatisov njegovega latinskega prevoda Homerja. In vendar njihova vrsta s tem še ni izčrpana: zadnja takšna izdaja z Divovim prevodom Homerja je izšla, kot sem omenil v svojem zapisku o Andreju Divu (ZC 24, 1970, 273), leta 1656 v Amsterdamu. — Za filozofa Antona Erbera (bibliografske enote 349—355) bi bilo lahko zaradi večje preglednosti navedeno tudi vzporedno geslo Erberg, ker se v strokovni literaturi večkrat navaja tudi pod tem imenom (npr. v SBL). — Podatke o dveh ljubljanskih izdajah latinske vadnice jezuita Emanuela Al vara (iz leta 1686 in 1694) bi bilo treba dopolniti še z omembo izdaje, ki jo je leta 1733 natisnil ljubljanski tiskar Adamus Fri-dericus Reichhard. Več vrzeli je tudi med viri, ki so navedeni uvodoma (Notae compendiariae ionlium, str. 7—10). Tu npr. pogrešam Schmidtovo Zgodovino šolstva in pedagogike na Slovenskem ter prva dva zvezka Pogačnikove Zgodovine slovenskega slovstva, ki ravno našim latinistom odmerja sorazmerno več prostora kot prejšnje literarne zgodovine. Tako npr. omenja Pogačnik ZSS I str. 179 delo nekega Jožefa Kosana, Christianiis moribundus (1749), ki ni zabeleženo niti v Simonitijevi bibliografiji niti v SBL. Ker se med viri omenja npr. Goliev prevod Herbersteinovih Moskovskih zapiskov, bi bilo prav, da bi bil omenjen tudi Mlinaričev prevod Valvazorjevega Theairum moitis humanae s spremno besedo Emilijana Cev-ca (1969). Toda to so le obrobne pripombe, ki ne zmanjšujejo teže in pomembnosti tega bibliografskega priročnika. In še sklepna pripomba: Simonitijevo delo naravnost kliče po podobno zasnovani bibliografiji starejših nemških tekstov, ki so nastali na Slovenskem. Predvsem pa po novi, dopolnjeni izdaji Simoničeve Slovenske bibliografije. Kajetan Gantar Filozofska fakulteta v Ljubljani KETTE IN BEVK V »SLOVENSKI KULTURNI ZAKLADNICI« V uredniškem konceptu in interpretaciji Kettejeve poezije, ki je izšla lanskega septembra kot dvanajsta', in Bevkovega romana Kaplan Martin Cedermac, ki ga je kot trinajsto knjigo^ zbirke »Iz slovenske kulturne zakladnice« izdala mariborska založba Obzorja lanskega novembra, sta opazna dva literarno teoretična in literarno zgodovinska nazora, ki prevladujeta v današnjem slovenskem kulturnem prostoru: eksistencialističen, ki v idejnih m filozofskih plasteh umetnine in umetnosti sploh odkriva osnovna znamenja resnice besedne umetnine, in tradicionalen, ki pojmuje umetnost in umetnino kot harmoničen proizvod izjemnega človeka-ustvarjalca in njegovega specifičnega položaja v družbi, ki je tudi sama specifična in zategadelj sama po sebi vpliva na umetnikovo delo in njegove ta-bulativne, idejne, stilne in jezikovne determinante. Metodi, kot kaže že dejstvo, da se pojavljata ob istem času in v isti ediciji, zaradi odprtosti, ki jo razodevata teksta spremnih študij Nika Grafenauerja in Franceta Koblarja, ne izključujeta druga druge, čeprav je tudi res, da ne iščeta medsebojnih zvez, temveč s priznanjem, da sta samo ena izmed mnogih (Grafenauer) ali z zavestjo o variabilnosti (Koblar) priznavata resnico in pomen tudi drugim. V postopku Nika Grafenauerja sta prisotni tudi zavest in ambicija, aktualizirati Kettejevo poezijo, zategadelj opis ontološke zgradbe pesnikovega poetskega sveta v ustreznem zgodovinskem kontekstu osvetljuje s stališča sodobnega eksistencialističnega mišljenja biti z namenom, da bi dognal, kako se resnica naše nacionalno historične prakse izraža v resnici Kettejevega pesniškega sporočila, in — nasprotno — na kakšen način se sporočilo Kettejeve poezije vključuje v območje realnosti zgodovinskega sveta in aktualizira v njem. Gre torej za dognanje identifikacije zgodovinske resnice — se pravi: slovenstva •— s pesniško ali njune medsebojne negacije, izhodiščno gradivo — Grafenauer namreč izhaja iz odmevov na Kettejevo pesniško knjigo in iz Cankarjevega in Aškerčevega spora o Kettejevi poeziji potegne skupni vrednostni znak vrhunske kvalitete: narodni duh — gravitira k identifikaciji, ki jo Grafenauer odkriva v Kettejevem predavanju »O lirični poeziji«, ki je bilo v avtor- * Dragotin Kette, Poezije. Uredil in spremno besedo napisal Niko Grafenauer. Maribor, Založba Obzorja, 1971. Iz Slovenske kulturne zakladnice 12, 242 str. • France Bevk, Kaplan Martin Cedermac. Uredil in spremno besedo napisa! France Koblar, Založba Obzorja, 1971. Iz slovenske kulturne zakladnice 13. 250 str. 115 jevi odsotnosti prebrano v ljubljanski Zadrugi 13. februarja 1896. Osnovni vrednoti — naturo in moralno neoporečnost kmet-stva, socialnega sloja, ki je nacionalnost v primerjavi z meščanstvom še ohranil — ki ju je našel v predavanju in Kettejevi korespondenci, deduktivno posplošuje na metaforiko »kmetskega« cikla Jagned, Na mostu. Ah, zapojte. Staro srečo zopet si mi dala. Le ti, dekle, ostani, V mlinu. Romanca, Večer itd.), pri čemer mu identifikacijo pesniške resnice z resnico pesnikovega življenja potrjuje znana misel Ivana Prijatelja, da »Aleksandrov bolj išče poezijo, Kette pa jo bolj živi«. Oboje mu daje izhodiščno možnost, da raziskuje rušenje omenjene identifikacije v Kettejevi refleksivni in filozofski liriki (Izprehod, Noč na poljani. Črne noči, Kadar za gorami. Moj Bog itd.), ki razodeva Kettejevo resnico o osnovnih eksistencialijah (Bogu, smrti, življenju, človeku), hkrati pa zaobsega resnico poezije kot iluzijo, ki povsem soglaša s tedanjim iluzornim, psevdorealnim pojmovanjem naroda in njegove zgodovine. Deskripcija ontološke strukture je pri Grafenauerju vseskozi precizna, verifikacija dosledna in jasna, kar potrjuje njegova sklepna sodba, da je strukturo Kettejeve poezije mogoče opisati tudi drugače, da pa je njegova metoda mogla opaziti iluzijo in igro Kettejeve poezije, ne da bi se poistila z njo in obenem odkrila blokado, ki zavira komunikacijo, ne le v bralcu, temveč tudi v zgodovini. Variabilnost Koblarjeve metode potrjuje izhodiščni podatek, da avtorjeva smrt zahteva prevrednotenje Bevkovega dela, ki se nam je za njegovega življenja kazalo kot nastajajoči, še ne končani proces, smrt pa se je izenačila z rojstvom in zaključila ter zaokrožila njegov ustvarjalni opus. Tako izhodišče zahteva bibliografski pristop k obravnavanju osrednjega Bevkovega teksta: romana Kaplan Martin Cedermac. Vzroki za ta tekst, kot za vse druge, temeljijo v avtorjevi osebnosti, ki je odzivna na vse specifičnosti sveta, ki ga je živel, zaradi česar je vsak tekst neposredno povezan z drugimi pisateljevimi deli. Geneze romana Koblar ne išče torej samo v motivih in nastajanju dela, v zgodovinski situaciji, živem modelu za osrednjega junaka, v Bevkovi maksimalni družbeni, nacionalni in pisateljski angažiranosti, temveč prav v začetkih Bevkovega ustvarjanja in njegovi rasti do obravnavanega romana, njegovo specifičnost pa osvetljujejo tudi kasnejša dela ne glede na zvrst in žanr. Gradivo — zgodovinsko, biografsko, bibliografsko in jezikoslovno, na katerem temelji Koblarje-va razlaga fabule, kompozicije, ideje, jezika in stila obravnavanega dela, je bilo v celoti že objavljeno v opombah k posameznim zvezkom Bevkovega Izbranega dela, v pričujoči knjigi je dobilo bolj strnjeno in urejeno podobo in nam sporoča resnico, da Kaplan Martin Cedermac tudi v luči novega pogleda na celotno pisateljevo delo ne doživlja nove interpretacije idejnih, fabulativnih, kompozicijskih in stilskih plasti, temveč s širšimi biografsko historičnimi in idejno stilskimi argumenti pristaja na mesto, ki ga je romanu slovenska literarna zgodovina že določila. Obe knjigi je opremil Janez Vidic, prvo z ilustracijami Vladimira Lakoviča, drugo z risbami Iveta Šubica. Tone Pretnar Filozofska fakulteta v Ljubljani PRVA KNJIGA SKOKOVEGA ETIMOLOŠKEGA SLOVARJA* Prvi del srbohrvaškega etimološkega slovarja obsega 778 strani oz. gesla do črke J (zadnja obravnavana beseda je juzbaša). V njem najdemo poleg popisa uporabljene literature in kratic ter kazala tudi predgovor s splošnimi podatki o piscu in knjigi sami. Iz njega izvemo, da je Skok slovar pripravljal dalj časa, javno pa je to razglasil že 1. 1948, torej potem, ko je imel za seboj že bogato znanstveno delovanje. Naslednjega leta je to delo podprla JAZU in ga uvrstila med svoje delovne načrte. Tedaj je piscu dodelila tudi pomočnika, V. Putanea, člana inštituta za jezik pri JAZU, in zbiranje gradiva po domači in strokovni literaturi se je nadaljevalo z okrepljenimi močmi. Vendar pa slovar ni imel sreče. Trdovratna bolezen dela ni mogla pretrgati, a ustavila oz. zavrla ga je piščeva smrt leta 1956. Nadaljevali so ga šele po letu 1961, ko je V. Putanee iz dotlej zbranega gradiva začel oblikovati dokončno besedilo za tisk. Medtem se je večkrat zamenjalo " Petar Skok, Etimologljski rječnik hrvatskega HI arpskoga jezika I. Priredil Valentin Putanee, izd JAZU. Zagreb 1971. 316 uredništvo in tudi to je verjetno slabo vplivalo na slovar. Zadnja urednika sta akademika M. Deanovič in Lj. Jonke. Ta težko pričakovani slovar vsaj deloma zapolnjuje vrzel v srbohrvaški zgodovinski in narečni leksikografiji, saj doslej takega temeljnega dela ni imela, a si je brez njega težko misliti druge študije. Doslej si je bilo treba pri študiju srbohrvaškega besedja pomagati bodisi s splošno slovanskimi etimološkimi slovarji, npr. Miklošičevim ali Ber-nekerjevim, in s slovarji posameznih slovanskih jezikov, bodisi z že zastarelim Da-ničičem, etimološkimi pripombami v akademskem slovarju in pa z raznimi drobci, raztresenimi po literaturi. V tem poročilu se ne morem spuščati v na-drobnosti pa tudi v etimološka razglabljanja ne, zato se bom omejila predvsem na nekatere posebnosti. Slovar je široko zasnovano delo in iz njega se zrcali vsa širina piščevega znanstvenega zanimanja. Pritegoval ga je kulturni prostor, s katerim so se srečali Slovani, ki danes govore srbohrvaško, pa tudi kulturni prostor, v katerem so živeli kasneje. Skok je velik del svojih moči namenil vprašanjem predslo-vanskega in predromanskega substrata na Balkanu, veliko pa se je ukvarjal tudi z ad-stratom, zlasti z romanskim in turškim. Zato ni nič čudnega, če so te besede obdelane bolje in nadrobneje, kot je obdelana slovanska leksika. Pisec je pritegnil bogato gradivo, številne dialektizme, zapise iz spomenikov in starih slovarjev pa tudi topo-nime, hidronime, antroponime in podobno. Pri zbiranju besed se je opiral predvsem na akademski slovar in gradivo zanj, posegal pa je tudi po drugi literaturi. Velika odlika tega dela je prav obsežnost srbohrvaškega gradiva, saj je v pretres pritegnilo marsikaj novega. 2e bežen pogled v knjigo nam pokaže svojevrstno zasnovo. Za etimološki slovar je nenavadno, da ima kot posebna gesla tudi besedotvorne prvine, predpone in pripone. Gesla so sestavljena tako, da so naštete najprej srbohrvaške oblike, nato pa oblike drugih slovanskih jezikov. Včasih je le omenjeno, da je beseda že praslovanska ali pa splošno slovanska. Temu sledijo etimološke razlage, prav na koncu pa je navedena literatura, iz katere so vzete besede, in tista strokovna, ki se ukvarja z obravnavano besedo ali vso besedno družino. Vendar ta zgradba ni dosledna. Najdemo tudi gesla (največkrat povzeta po akademskem slovarju, npr. gulja, dosalja, lule, im-brina itd.) brez vsakršne razlage. Ker pri- reditelji v predgovoru poudarjajo, da so v slovarju pustili samo nekatere izmed tistih besed iz gradiva, ki so bile še brez etimologije, ni jasno, po kakšnih merilih so jih izbrali. Redkejša so gesla z lokacijo, a brez vira, iz katerega so vzeta, ki jih zato ni mogoče preverjati, npr. dri jaman. Nekatera teh gesel ima le Rečnik srpskohrv. knjiž. i narodnog jezika, Bgd. 1957 in d., npr. beJa, beleča, celo v razširjenem pomenu, a Skok tega ne omenja. Presenečajo nas tudi slovenska gesla, ki jih tu in tam srečamo, npr. binec, hretiti se, ali pa toponimi, ki so zunaj hrvaškega ali srbskega etničnega prostora, npr. Gumin. Nekoliko moti tudi to, da še ni registra, po katerem bi se dalo hitro ugotoviti, kje je kaj. V besedilu je ob besedi večkrat kratica v. (= vidi), vendar pa beseda ni vedno samostojno geslo. Kadar ni, jo je mogoče najti le po naključju. Pomembno je, da je Skok zelo skrbno zapisoval areale teh besed, manj pa je bil pozoren na zakonitosti, ki bi se pri tem lahko pokazale. Škoda, da je premalo upošteval areale zunaj srbohrvaškega jezikovnega ozemlja. Razumeti pa je treba, da je bilo pred dvajsetimi leti to dosti teže kakor danes, ko imamo na voljo več etimoloških in narečnih slovarjev posameznih slovanskih jezikov. Koristna so tudi opozorila na podobne pomenske razvoje tudi v drugih jezikih. Včasih premalo upošteva homoni-me. Tako npr. haber m. poleg habar, gen. habra, pomeni »glas« (izpeljanke s turškimi in slovanskimi priponami pa »glasnik, gla-sonoša; sinonim za pušku, top«). Po Skoku je beseda znana še v romunskem, arbana-skem, bolgarskem in novogrškem jeziku ter jo zato šteje za balkanski turcizem arabskega izvora. Pri tem pa ne upošteva, da pozna slovenščina dialektalno celo besedno družino: habriti se »ustiti se, bahati se«, haber »ošaben«, habra f. »ženska, ki se mnogo usti« itd. Ker je v slovenskih besedah pomen širši, bi bilo treba zanje iskati drugo razlago, morda pa vsaj deloma tudi za srbohrvaške. Literatura ob koncu gesel je našteta tako, da iz nje ni mogoče razbrati, kako se posamezni pisci ujemajo z razlagami v geslu; večkrat je tudi brez prave povezanosti z njimi ali pa nepopolna, saj pogosto niso našteti niti vsi avtorji, omenjeni v besedilu nad njo. 2e v predgovoru je zapisano, da literature po letu 1955 niso sistematično zbirali. Najbolj nazoren primer tega je navajanje dvojezičnih slovarjev, niti omenjen pa ni Rečnik srpskohrvatskog književnog i narodnog jezika, ki ga izdaja SAN in izhaja že od 1957. leta. 117 Tiskanje tako zalitevnega besedila je vsekakor težavna naloga, tudi popravljanje odtisov ni lahko delo. Zato se ne bom nadrobneje ustavljala pri tiskovnih napakah naslednje vrste: ke nam. je — geslo dobar, str. 421; Verwundschaft nam. Verwand-schait — geslo četa, str. 315; či- > ide. 'qui nam. nasprotno — geslo čill-čioj, str. 324; "ItQo^ nam. "IoxqoS — geslo Dunav, str. 457; J889 nam. 1899 oz. letnica začetka Sko-kovega objavljanja v srbohrvaškem in francoskem predgovoru; takim se ni mogoče popolnoma izogniti. Vendar pa bi rada opozorila, da je zelo nerodno, kadar ie napak preveč, zlasti še, če pomensko spreminjajo besedilo: jedan nam. jadan ¦— geslo bogat, str. 179; -lc+-u nam. -bc-f-ii-geslo -čin, str. 325; čil nam. čil — geslo čiI/-čio/, str. 323 itd. Ni opravičljivo, če je pomen sploh izpuščen, npr. bašta,^ duma 4", ali pa, če je geslo nedokončano in nejasno, npr. endiop. Želeti bi bilo, da bi bilo tega v naslednjih delih slovarja manj. Omenila bi tudi splošno razmerje prirediteljev slovarja do gradiva. Po njihovih besedah so iz spoštovanja do pisca le uredili gradivo, ki ga je bil zapustil, dodali so samo nekaj novejše literature in popravili najhujše pomote. To je sicer lepa poteza, za sam slovar pa ne pomeni najboljše rešitve. Etimološki slovarji navadno ne izhajajo zelo pogosto, zato je toliko bolj pomembno, da so vsaj v času izida čim bolj na tekočem glede podatkov, ki so dosegljivi po strokovni literaturi. Temeljitejša dopolnila, na primeren način zaznamovana, ne bi zmanjšala našega spoštovanja do pisca. Upamo, da bo slovar kljub vsemu dobro uporaben in da se bodo prvi knjigi kmalu pridružile nadaljnje.' Alenka S i v i c- D uI a r Filozofska fakulteta v Ljubljani • Pred kratkim je Izšel drugi del slovarja z gesli od K do P (zadnje geslo je poni^ »bar, barem, dajbudi, dakle«). SLOVAR STAROCERKVENOSLOVANSKEGA JEZIKA Češkoslovaška akademija znanosti že vrsto let, natančneje od 1956, ko je izšel prvi, poskusni snopič, izdaja slovar starocerkveno-slovanskega jezika. Slovar je za slavistiko nadvse pomemben, saj je potreben tako pri primerjalnem študiju slovanskih jezikov kot pri študiju zgodovine posameznih slov. jezikov. Najpomembnejši dosedanji slovar cksl. je prav gotovo Miklošičev »Lexicon paleoslo-venico-graeco-latinum emendatum auctum«, izdan na Dunaju v letih 1862—1865. Žal je Miklošič črpal gradivo le iz mlajših cer-kvenoslovanskih spomenikov. Leta 1955 sta v Heidelbergu L. Sadnik in R. Aitzetmüller izdala Handwörterbuch zu den altkirchen-slavischen Texten. Med slovarje starocerkvenoslovanskega jezika pa ne moremo prištevati slovarjev v hrestomatijah, ki zajemajo le odlomke spomenikov, niti slovarja Sreznjevskega, ki je črpal gradivo iz staroruskih spomenikov. Češka slavistika ima bogato tradicijo v raziskovanju najstarejšega slovanskega knjižnega jezika. 2e Josef Dobrovsky (1753— 1829) je v svojem delu »Institutiones linguae slavicae dialecti veteris«, izdanem na Dunaju leta 1822, podal pregled cerkveno-slovanskega jezika. Pozneje sta bila zlasti pomembna Vaclav Vondräk (1839—1925) in Miloš Weingart (1890—1939). Oba je pri slovarskem delu prehitela smrt in njuno gradivo je bilo premalo urejeno, da bi ga lahko pozneje uporabili pri sestavljanju kakega novega slovarja. Zato so se že med drugo svetovno vojno češki slavisti odločili, da le uresničijo idejo, ki je živela med njimi že toliko časa. V Pragi, pozneje pa še v Brnu, so sestavili komisijo za sta-rocerkvenoslovanski slovar in delo je steklo. Komisija si je najprej sestavila pravila za izpisovanje gradiva, za transkripcijo, izbrala pripomočke za ugotavljanje izvirnih predlog in določila spomenike, ki naj bi bili zajeti v slovarju. Ob izbiri spomenikov je bilo precej diskusij. Nekateri so zahtevali, naj upoštevajo le najstarejše, kanonske rokopise, drugi so bili mnenja, da je treba zaobseči še besedni zaklad mlajših spomenikov. Sprevideli so, da bi bilo to delo po drugem predlogu preširoko zastavljeno, zahtevalo bi preveč časa in bi bilo tehnično prezahtevno. Odločili so se za srednjo pot. Izbrali so obdobje najstarejšega starocerkvenoslovanskega pismenstva, obdobje delovanja Cirila in Metoda, to je njune prevode evangelijev in drugih liturgijskih tekstov iz grških izvirnikov, prevode in prepise njunih učencev, poznejše prepise, ki korenijo v tej dobi, čeprav niso ohranjeni v kanonski podobi, ter tako imenovane če- 118 ške cerkvenoslovanske tekste. Te zadnje so vključili zaradi jezikovnih in kulturno-zgo-dovinskih vrednot. Za ekscerpiranje so izbrali najboljše dostopne izdaje, nekatere so popravljali po izvirnikih, druge so ponovno fotografirali. Vse izbrane spomenike so izpisali v popolnosti, besedo za besedo. To je bilo potrebno zato, ker imajo nekatere besede mnogo pomenskih odtenkov. Po končanem delu so našteli več kot milijon stotisoč izpisnih listkov. Dobra polovica jih je s starocer-kvenoslovanskimi gesli, ostali so z obrnjenimi, grško-, latinsko- in starovisokonem-ško-starocerkvenoslovanskimi gesli. In kako je geslo sestavljeno? Oglejmo si to na primeru: K/ldrOK'kj)lll€, -Hu .1. occunil in .\post Euch Supr Parini Vene CanVcnc Dijav Služ zbožnosl, bohabojnosl; iiaóojiciwcmb, 6.iat0Hec-mue; Frommifikcil.Goltesfurcht; — tvatfitia; pietas: Ai TlyO H K«3.tt-hAKKlK> :«HTli]6 IKHKS.Wly Klk KCAK'S.Wk EXrcK-fcpiH H >i(H)CTOT-k ev TOOii ti'of.fIEia l'I'2,'2 Clinsl Ochr Siepe M-.ik Sis ; aWx""^ c-kK'kA'fei'H" H BArKk|iii«.ttk v"nu>iiii;fv>K-k \-s<,\ilTil Fvof|1fCii .X :i. 12 Hill: Il «111« ii.i.vk«.w l'A i;(*)!i-k A\^>AirrKa,»ii ii kai'»-K-kpii«.wK ,\wi;(ur^ ka'Wcajka h k^akiiih mwa» ukhth CA Vi-iu-Vost "l'.H) 11). et. KAar^K-kpkCTKHie »Glava« gesla je zapisana v normalizirani obliki, to je taki, ki ustreza tradicionalnemu razumevanju idealne podobe starocerkvenoslovanskega jezika. Normalizacija je pravopisna, glasoslovna in morfološka. Edino pri tujkah se niso držali glasoslovne normalizacije. Pri pravopisni normalizaciji se uporabljajo take črke, da je omogočena natančno izražena zvočna podoba jezika. Morfološko se normalizirajo besede tako, da se samostalnik napiše v nom. sg. (plu-ralia in dualia tantum v nom. pl. oziroma du.), pridevnik v nedoločni obliki moškega spola, zaimek v nom. sg. (supletivne oblike tvorijo vsaka svoje geslo), glagol je postavljen v nedoločnik (vidski dvojici tvorita vsaka svoje geslo), prislovi raznih kon-čajev imajo tudi svoje geslo. Prav tako vezniki, medmeti, členice. Stevniki, ki so v tekstih napisani s črkami, se tudi v geslu zapišejo s pripadajočo črko in seveda z oznako, ki opozori, da črka pomeni številko. Za »glavo« sledi v isti vrsti slovnična de-terminacija. Pri sklonljivih besedah so to končnice, ki povedo, v katero sklanjatev beseda spada. Pri samostalniku in zaimku je napisana končnica gen. sg. (pl. oziroma du.), pri pridevniku končnica za določno obliko, če jo pridevnik seveda ima. Glagolu se pripišeta končnici za prvo in drugo osebo. Ce je beseda nesklonljiva, se označi z indec. (= nesklonljivo). Po morfološki določitvi se označi še besedna vrsta. Da je neka beseda samostalnik, je po-kazano s tem, da se pripiše oznaka za spol (m., f., n.), pri pluralia in dualia tantum še pl. oziroma du. Glagol ima določen vid (pf. ali ipf.), druge besedne vrste pa imajo pripadajočo oznako, npr. adj., pron., num., itd. Pri zaimkih, števnikih in veznikih je določitev lahko še natančnejša, tako da je jasno, ali je osebni zaimek ali kazalni, vprašalni, itd. Pri števnikih glavni, vrstilni, itd., pri veznikih vezalni, ločilni, protivni, itd. Pri predlogih je treba napisati še rek-cijo, včasih tudi pri glagolih, posebno če se vežejo z več skloni. Pod glavo so vedno našteti spomeniki, v katerih določena beseda nastopa. Nato sledi prevod »glave« v češčino, ruščino, nemščino, za pomišljajem pa še grška, latinska in ponekod starovisokonemška paralela iz izvirnih tekstov ali iz starih paralelnih prepisov. Po dvopičju sledijo primeri iz tekstov. Izbrani so taki, ki čim bolje osvetlijo pomene besede, razne pomenske odtenke, frazeološke prvine, sintaktične zveze in najzanimivejše morfološke pojave. Včasih nastopa beseda v tako omejenem številu variant, da je najbolje vse primere izpisati. Ob taki priložnosti se na koncu citiranja označi z Exh. (izčrpano), če pa primeri izčrpajo samo enega izmed pomenov, se to označi z in hoc sensu exh. Poleg staro-cerkvenoslovanskih primerov je še ustrezno besedilo v jeziku izvirnika, to je v grščini, latinščini ali starovisoki nemščini. Seveda primeri niso napisani v normiranem pravopisu, ampak tako, kot so zapisani v besedilu. Glagolski teksti so transli-terirani v cirilico. Ce so kakšne besede v primerih okrajšane, je treba okrajšani del izpisati v oklepaju, razen pri besedi, ki stoji v »glavi«. Na koncu gesla je še podatek, kje je treba iskati sinonimne izraze. Naj za ilustracijo navedem še nekaj krajših gesel: K/\dl'OK'kpOKdTII, -povi*> -povieuiH ipt. oceurrit in Napis zbožne, sprmmč vefili; na6oiicHo, npaeiubiio eeposamb; jromm, recht glauben; pie, rede credere: o EeAH^•fcH e(«)!kTh np-kKKiuiiilH TaHii-fc c*i;iTh « iiac(-k) KAar«K-bp9\'* H SApaKik cum «vaaoa\-k Napis 95b 21. — F.xh. 119 ^iK'ciirrtl In Sii|tr zimini'; niiOo.iicim: !roinm; — fuoK|l»' K(-k)T»p'fcH !X