letnik 14, št. 2/03 Tadeja ZUPANČIČ STROJAN Matevž JUVANČIČ Vizualni jezik predstavitve prostora - ovira ali stičišče? Povečanje učinkovitosti posredovanja idej o prostoru med splošno in strokovno javnostjo Prispevek obravnava tehnike predstavijanja arhitekturnih in urbanističnih idej o prostoru ter njegovih spremembah. Poglablja se v proces sporazumevanja med sooblikovalci prostora in usmerja v problematiko razlik v razumevanju vizualnega jezika predstavitev, ki izhajajo iz različnih ravni sposobnosti vizualnega izražanja in razumevanja vizualnih sporočil. Poudarja problem nezavedanja posebnosti strokovnega jezika kot posledico navajenosti nanj. Predstavljena raziskava preverja in analizira vpliv abstraktnosti/konkretnosti vizualnih predstavitev na njihovo učinkovitost pri posredovanju sporočil splošni in strokovni javnosti. Ob razpravi o dognanjih se odpirajo številna nova vprašanja o možnostih zbliževanja različnih javnosti in iskanja skupnih točk. Prispevek med različnimi rešitvami za Izboljšanje sporazumevanja med udeleženci pri soobllkovanju prostora izpostavlja potencial trajnega izobraževanja. A ne gre le za izboljšanje splošnega razumevanja vizualnega jezika, temveč posledično razmišlja o načinih, posrednikih in njegovih pozitivnih posledicah za kulturno okolje in prostorsko kulturo. The article deals with techniques of representa- Predstavitve tion of architectural and urbanistic ideas about Splošna javnost space and its changes. It delves into the commu- Strokovna javnost nication process between co-creators of space Vizualni jezik and points out the issue of different understanding Vizualno of visual representation techniques that stem from sporazumevanje different levels in capabilities of visual expression and understanding of visual messages. The issue Represention of ignorance of specifics of professional language General public is emphasised as a consequence of Its habitual- Expert public ness. The presented research checks and analy- Visual language ses the effect of abstract/concrete visual repre- Visual sentation and their effectiveness in communica- communication ting messages to expert and lay publics. Following the discussion about results, numerous new issues arise, concerning possibilities for narrowing the gap between various publics and finding common ground. Amongst different solutions about Improving communication between actors in the creation of space, the article emphasises the potential of permanent education. However the quest is not for improvements in general understanding of visual language, but consequentially to devise ways, modes and their positive consequences on the cultural environment and spatial culture. 1. Uvod Odnosi med udeleženci v procesu načrtovanja prostora so se v zadnjih desetletjili temeljito spremenili. Ob soočanju različnih javnosti v procesu načrtovanja nastajajo motnje v sporazumevanju (na različnih ravneh), neskladja ter različna razumevanja in razlage vizualnih sporočil. I^roblematika se najbolj izrazito izraža ob stiku splošne javnosti s strokovno, tj. tisto, ki se poklicno ukvarja z načrtovanjem prostora in je vešča vizualnega jezika. Strokovno javnost lahko nadalje delimo na javnost, ki aktivno uporablja vizualno sporazumevanje, je vešča njegove uporabe, zapisa in razlage (arhitekti, krajinski arhitekti, oblikovalci, urbanisti idr.), ter javnost, ki se omeji na pasivno uporabo sporazumevanja v smislu razlage, ne pa tudi zapisa (prostorski sociologi, ekološki psihologi). Javnost ni skladna in rahlo povezana tvorba, katere člani smo pravzaprav vsi, vendar le v redko izmenjujemo informacije z drugimi člani. Izoblikovanje enotnih stališč je O:! letnik 14, št. 2/03 V primerjavi s strokovno javnostjo težko, nji-iiovo izražanje pa še dosti težje. Ta problem se še bolj očitno izraža v arhitekturi, urbanističnem oblikovanju ter pogovoru o oblikah in prostorskih povezavah, kjer se ena stran (relativno) vešče vizualno izraža, druga pa le stežka formulira ustrezne odgovore že na besedni ravni, kaj šele na vizualni. Stroka se zaradi navajenosti na lastni, vizualni jezik največkrat ne zaveda njegovih posebnosti in znanj, ki so jDotrebna za razumevanje vizualnih sporočil oz. predstavitev Nepoznavanje in nerazumevanje vizualnega izražanja pri splošni javnosti pogosto vodita v spore, ki mnogokrat ne izhajajo iz različnih interesov, temveč predvsem iz razlik med pričakovanim in dejanskim razumevanjem videnega in predstavljenega. Dogaja se, da strokovna javnost opozarja na posledice v splošni javnosti nerazumljivem jeziku, slednja pa sporoča nezadovoljstvo, čeprav ne more izraziti razlogov. Prva usmerja vizijo v idealne podobe, druga ravna v skladu z vsesplošno prakso, modnimi smernicami, predvsem pa sledi čimprej oprijemljivim ekonomskim rezultatom. Tako obe strani dobita občutek, da govorita v tujem jeziku. Pri sporazumevanju vseh strani je pomembno skupno poznavanje osnov jezika, ki je v primeru poseganja v prostor, urbanističnem oblikovanju in arhitekturi izrazito vizualno usmerjen. Zbliževanje obeh jezikovnih zmožnosti in srečevanje v preseku zaloge znanj sta zato zahtevni, včasih že v bistvu nasprotujoči si nalogi vseh udeležencev v procesu sooblikovanja prostora. Podobna, le manj izrazita nasprotja nastajajo pri sporazumevanju med strokami, ki se ukvarjajo z načrtovanjem in oblikovanjem prostora - med tistimi, ki pasivno uporabljajo vizualni jezik in tistimi, ki ga uporabljajo aktivno. 2. Izhodišča: vizualno sporazumevanje in predstavitve v procesu vizualnega sporazumevanja se izmenjujejo sporočila, katerih gradniki so predstavitve. Na kratko jih je moč opredeliti kot: »[...] vsak sistem simbolov, ki nam nekaj predstavlja (pomen). Predstavlja (zastopa) in simbolizira nekaj v odsotnosti tega.«^^] O ai'-hitekturi oz. o kulturnem prostoru razpravljamo, ga razlagamo in prepoznavamo skoraj izključno ob pomoči predstavitev (teoretiki povezujejo arhitekturo kot j^repoznano stroko z razvojem perspektive 1^1). Zato so slednje pogosto obravnavane kot arhitektura. Še več, postanejo lahko umetnost zaradi umetnosti. »Predstavitvena orodja niso nikdar nevtralna. « [31 Navedeno dejstvo samo po sebi ni problematično, izr^iža in sproža lahko idejno moč ustvarjalca. Problem nastane, ko te predstavitve izgubijo povezavo z drugimi ravnmi arhitekturnega izražanja, predvsem s tistimi bolj praktičnimi, ki niso namenjene posameznikom, ampak širšim skupnostim. Predvsem v procesih, v katerem ta skupnost tudi sodeluje, in ni le uporabnik, ampak »prebivalec« [4] svojega lastnega okolja in zanj skrbi. Včasih je predstavitev bolj prepričljiva kot tisto, kar predstavljamo, trdi urednica pregleda različnih vidikov predstavitev arhitekture Kester Rattenbuiy. Osnovna raven predstavitev kaže, kako arhitekturo razumejo arhitekti. Druga raven - objave, novinarstvo, razstave, knjige - oblikuje splošne norme. Šele na tretji ravni zasledimo kritično teorijo, ki se dostikrat bolj ulcvarja s predstavitvami kot s predstavljenimi objekti. Ni torej naključje, da avtorica sklene knjigo z obravnavami kritične teorije in njenega vpliva na razumevanje sporočilnosti obojega, arhitekture in njenih predstavitev. 1^1 Predstavitve so vedno delne, vendar na njih pogosto temelji naše razumevanje prostora. Arhitekturna oz, urbanistična stroka razpolaga s široko paleto tradicionalnih in sodobnih predstavitev, ki ob pomoči različnih tehnik in posrednikov posredujejo (in kdaj hkrati sprejemajo) podobe prostorskih pojavov in predstav o njih. Primernost (za različne namene, javnosti) in razumljivost predstavitev je v zadnjem času predmet intenzivnih znanstvenih raziskav Največ raziskovanja se osredotoča na proces vizualnega sporazumevanja znotraj arhitekturne oz. urbanistične stroke (npr. raziskave TU Dunaj 1^1). Vse pogosteje pa je moč zaslediti poskus približevanja splošni javnosti z raziskovanjem, ki je usmerjeno v spoznavanje lastnih izraznih sredstev (predstavitev, njihovih letnik 14, št. 2/03 kombinacij, vmesnikov) ter reakcij javnosti na njih in v spoznavanje vizualno sporazu-mevalnih zmožnosti javnosti v splošnem. Skupina raziskovalcev na univerzi v Lundu je tako razislrovala, kako novi mediji vplivajo na zaznavo in posredovanje arhitekturnih idej javnosti.Druga raziskava proučuje vpliv lastnosti posameznikov na zaznavo grajenega okolja pri splošni javnosti, t^l Nekateri odkrivajo nove načine predstavitev za splošno javnost, ki jih omogočajo sodobna računalniška orodja (Borde, A. et al, 1999)-Podobno se tudi najnovejše raziskave na univerzi v Aalborgu usmerjajo v preverjanje razlike med analognim in virtualnim (kot predstavitvijo realnega prostora) ter v stopnjo razumevanja obeh ob prejšnjem poznavanju prvega ali drugega prostora. Različne vidike lahko strnemo v nekaj osnovnih raziskovalnih vj-^rašanj: - katere predstavitve in koliko jih splošna javnost razume? - kako se javnost na njih odziva? - katere predstavitve uporabiti pri sporazumevanju in katere so bolj učinkovite pri posredovanju informacij splošni javnosti? - in ne nazadnje, katere predstavitve so javnosti najbolj všeč? Bistveno vprašanje, ki zaznamuje celotno področje raziskav, pa je: - vprašanje o razlikah v razumevanju vizualnih predstavitev pri splošni in strokovni javnosti ter v iskanju skupnih točk. 2.1 Raziskava: učinkovitost različnih skupin predstavitev pri splošni in strokovni javnosti V luči teh vprašanj smo pripravili raziskavo, ki je preverjala stopnjo učinkovitosti različnih skupin predstavitev pri splošni in strokovni javnosti. Na podlagi trditve, da lahko delimo vizualne predstavitvene tehnike v dve večji skupini so bile predstavitve, uporabljene v raziskavi, razdeljene v več skupin. Delitev izhaja iz domneve, da človekovo razmišljanje sestavljata dva načina - konceptni in izkustveni. Oba sta se izoblikovala skozi čas, z njima pa lahko povežemo tudi dve večji skupini predstavitev, ki podajajo prostor in medsebojne prostorske relacije. Slika 1 : Konceptne predstavitve Skupina konceptnih predstavitev, uporabljenih v raziskavi (Predstavitve pripravljene na mednarodni urbanistični delavnici v Komnu, 2001, dopolnjene in predelane za potrebe raziskave) Izkustvene predstavitve lahko opredelimo kot tiste, ki so bližje človekovemu dojemanju prostora in vsakdanjim izkušnjam z njim. Konceptualne pa so bolj abstraktne, s sistemom strokovnih znakov, ki ga splošna javnost ni vešča, Med izkustvene tako sodijo perspektivne risbe, skice, računalniško senčeni in venderirani modeli, animacije, v katerih je opazovalec vključen kot prvoosebni opazovalec (v prostor zre skozi svoje oči) in opazuje svet, ki mu je blizu (materiali, ljudje, reference o višini, globini). Konceptne predstavitve pa obsegajo načrte, abstraktne sheme, perspektive in poglede, ki jih človek ni vajen iz vsakdanjih izkušenj ter največkrat obsegajo strokovne kode. Pri takšnih predstavitvah so razrahljane povezave med vsakdanjimi izkušnjami in predstavljenim prostorom do te mere, da je kljub merljivosti večine predstavitev težko oceniti relacije (med višinami, globinami, razdalje itn.). bolj učinkovito posredujejo želeno vizualno sporočilo končnemu prejemniku. V poskusu razumevanja splošne javnosti in spoznavanja razlik med načrtovalci (njihovimi namerami) in uporabniki (njihovim razumevanjem namer) je soočila in primerjala dve javnosti - strokovno in splošno. Vodilni vprašanji sta se na eni strani spraševali o razlikah in o skupnih točkah, rezultati pa naj bi nakazali smer, v kateri je moč zmanjšati razlike in poudariti stične točke: - koliko sovpadajo jDričakovanja strokovne in splošne publike, ko gre za razumevanje problemov v prostoru na osnovi različnih predstavitvenih tehnik? - kaj lahko načrtovalci in oblikovalci prostora, ki si želimo boljšega razumevanja med soustvarjalci prostora in zavedanja posledic prostorskih sprememb, storimo za ]ijegovo doseganje? Hipoteza raziskave je bila, da je s smiselno uporabo kombinacij načinov predstavitev mogoče izboljšati učinkovitost, razumevanje in posredovanje idej o prostoru. J^aziskava je bila namenjena iskanju tistih predstavitvenih načinov in njihovih kombinacij (v sklopu delitve na izkustvene in konceptne predstavitve), ki najbolj točno, najhitreje in naj- 3. Postopek in material Serijo desetili predstavitev urbanega oblikovanja vaškega trga smo predstavili prostovoljnim udeležencem iiiternetne raziskave. Vsak si je ogledal serijo predstavitev in hkrati odgovarjal na vprašanja, Vključene Primer izkustvene predstavitve, za katero so vprašani trdili, da jim je ponudila največ informacij in vpogleda v načrtovani prostor. Slika 2: Izkustvene predstavitve Skupina izkustvenih predstavitev, uporabljenih v raziskavi (Predstavitve pripravljene na mednarodni urbanistični delavnici v Komnu, 2001, dopolnjene in predelane za potrebe raziskave) letnik 14, št. 2/03 so bile predstavitve, ki so lahko v vsakdanji l^raksi tako analogne kot digitalne, vse ^Da so primerne za začetno (idejno) stopnjo načrtovanja. Vprašanja so zahtevala količinske (višina, razdalja) in kakovostne odgovore. Nekaj nad 200 udeležencev je bilo enakomerno porazdeljenih v dve veliki skupini: strokovno publiko, ki se z vizualnimi predstavitvami srečuje vsakodnevno, jih pripravlja in jih je vajena uporabljati (strokovnjaki), ter splošno publiko, ki ima omejene izkušnje s takšnimi predstavitvami in jih mora razumeti s svojim splošnim znanjem, vedenjem in vsakodnevnimi izkušnjami (uporabniki). Računalniški program je poskrbel za naključnost in enakomerno polnjenje štirih pogojnih skupin: konceptne predstavitve, izkustvene predstavitve, skupek vseh predstavitev in arhitektov izbor (po njegovem mnenju najbolj učinkovitih predstavitev) . Količinske odgovore (velikost, število itd.) smo raziskovalci določili vnaprej kot konstante, s katerimi smo merili točnost odgovorov vprašanih. Merili smo tudi čas odgovarjanja. Iz razmerja med točnostjo in hi- trostjo odgovarjajočega smo ugotovili učinkovitost. Analizirane spremenljivke so vključevale: splošne demografske podatke (spol, starost, stopnja in smer izobrazbe); točnost za2nave glede na točnost odgovorov na vprašanja; čćis zaznave; izbor predstavitve, ki je odgovarjajočemu posredovala največ podatkov in izbor predstavitve, ki bi jih uporabnik izbral za predstavitev drugim uporabnikom; všečnost posameznih predstavitev in všečnost predstavitve kot celote. 4. Rezultati Pri analizi podatkov, pridobljenih z raziskavo, smo uporabili statistične metode, vključevala pa je: analizo točnosti odgovorov na posamezno vprašanje, analizo točnosti vseh odgovorov glede na posameznega uporabnika, analizo točnosti na neposredna in posredna vprašanja, primerjavo točnosti odgovorov strokovne in splošne publike, primerjavo odziva na izkustvene in konceptne predstavitve. Slika 3: Arhitektov izbor Skupina predstavitev po izboru načrtovalca - skupek konceptnih in izkustvenih predstavitev (Predstavitve pripravljene na mednarodni urbanistični delavnici v Komnu, 2001, dopolnjene in predelane za potrebe raziskave) letnik 14, št. 2/03 Analize so pokazale: - izkustvene predstavitve posredujejo podatke bolj točno kot konceptne tako pri splošni kot strokovni publiki, v splošnem je njihova učinkovitost dosegla najvišje vrednosti; - podvojeno število informacij (skupek vseh - konceptnih in izkustvenih predstavitev) jii vedno najbolj učinkovito, saj uporab- Slika 4: Raziskava - vprašalnik Vprašani so odgovarjali na spletni vprašalnik. Na levi strani je bila skupina predstavitev, na desni pa vprašanja zaprtega in polodprtega tipa. Slik porabi veliko več časa za zaznavo, točnost pa. se bistveno ne poveča; - načrtovalčev izbor predstavitev, se pravi tistih, ki so po njegovem mnenju najbolj ustrezne za predstavitev in ki naj bi posredovale največ informaci, je šele na drugem mestu po učinkovitosti; - izkustvene predstavitve dosegajo bolj točne odgovore na posredna vj^Drašanja; - na neposredna vprašanja (kot so štetje, ocena velikosti itd.) dosegajo tako izkustvene kot konceptne enalra točnost; - izkustvene predstavitve ohranjajo posredovano stopnjo podatkov v času - čas ima zelo malo vsiliva na točnost odgovorov; - stopnja točnosti posredovanih podatkov pri konceptnih predstavitvah narašča s časom izpostavljenosti uporabnika predstavitvi; - strokovna publika lažje in bolj točno razume konceptne predstavitve kot splošna, ki največkrat porabi tudi več časa zanje. 5. Razprava 5.1 O rezultatih raziskave in njihovi uporabnosti Raziskava potrjuje trditev, da raven abstraktnosti oz. konkretnosti predstavitvenih tehnik različno vpliva na prenos sporočil pri strokovni in splošni publiki. 2 drugimi besedami - s premišljenim izborom predstavitev je torej mogoče izboljšati učinkovitost sporazumevanja med različnimi udeleženci v procesu načrtovanja in dogovarjanja o prostoru. Določene, izkustvene predstavitve po učinkovitosti očitno prednjačijo pred konceptnimi tako pri splošni kot strokovni publiki. Ta stična točka je ena izmed temeljnih, na katerih se obe javnosti laliko zbližujeta. Stroka potrebuje nujno formalizacijo ideje za kasnejšo izvedbo, v kateri nastopajo predstavitve, ki zahtevajo strokovno znanje in poznavanje strokovno dogovorjenih simbolov (izrazito konceptne predstavitve z veliko informacijami, katerih zaznava narašča s časom izpostavljenosti), vendar se na tej stopnji stroka dogovarja z drugimi strokami, ki ta jezik vsaj pasivno obvladajo. Za sporazumevanje s splošno javnostjo pa so te predstavitve neprimerne, neuporabne in nesmiselne. Približevanje javnosti pomeni sporazumevanje na temelju vizualnega jezika, ki upošteva vsakdanje izkušnje s prostorom, splošno izobrazbo in razgledanost, z možnostjo letnik 14, št. 2/03 orientiraiija, tako fizičnega (količinskega, jasnih i^rostorskih razmerij, možnili primerjav) kot tudi kultuinega (vpetost predstavljenega v siDecifični kulturni prostor, v določeno kulturo). V današnjem svetu, ki je preobremenjen z velikim številom posredovanih informacij, si velja še posebno zapomniti dognanje, ki jasno kaže na to, da podvojeno število posredovanih podatkov ne poveča učinkovitosti, temveč jo ravno nasprotno - zmanjšuje. Več posredovanih podatkov bistveno poveča čas zaznave, ki se pravzaprav podvoji, točnost oziroma razumevanje pa se bistveno ne povečata. Uporabnost predstavitev se bo merila in se že meri tudi s časom, ki ga privarčujejo uporabnikom v primerjavi z drugimi časovno bolj potratnimi predstavitvami. Ni zanemarljiv niti čas, porabljen za pripravo predstavitev. Čas priprave in zaznave ter točnost zaznave so ključni pojmi, s katerimi bi lahko merili ekonomičnost predstavitev. Ob široki množici predstavitev, ki jih ima načrtovalec na voljo, obstaja veliko možnih kombinacij in izborov. Izhajajoč iz ugotovitve, da je treba inforjnacije izbirati, se mora tudi stroka nenehno spraševati o svoji usposobljenosti izbiranja ravno tistih pravih, ki dosegajo visoko stopnjo učinkovitosti. Preverjenih receptov sicer ni, ker je vsaka okoliščina nova, vsaka vključuje drugačno problematiko prostora in soudeležene javnosti. Kljub temu pa iahko jtačrtovalčevo zavedanje pomena pravilnega izbora in zavestnih odločitev pri izboru predstavitev bistveno prispeva k bolj učinkovitemu posredovanju namer v procesu sporazumevanja. V omenjeni raziskavi je bil načrtovalčev izbor šele na drugem mestu, kombinacija izključno izkustvenih kombinacij se je izkazala za bolj učinkovito. Drugo mesto ni slabo, vendar je zaenkrat le od Jiačrtovalca in njegovega poznavanja splošne javnosti (deloma celo občutka za javnost) odvisno, kako učinkovit bo njegov izbor. V približevanju javnosti in spoznavanju različnih javnosti se bodo načrtovalcem sčasoma izoblikovale bolj jasne smernice. 5.2 Odprta vprašanja in nadaljnje delo Raziskava je pokazala, da splošne javnosti ne gre podcenjevati - zaloga znanj in zmož- nost razumevanja vizualnih predstavitev sta večji, kot bi pričakovali. Tako so vizualne konceptne predstavitve dosegale relativno visoko točnost, vendar v skoraj podvojenem času zaznave. Če javnost ni vajena vizualnega sporazumevanja na način, kot ga razume stroka, še ne pomeni, da ga tudi ne razume - gre za okornost, ki jo je moč premagati z načrtnimi posegi. O tem priča otrokova zmožnost abstrakcije in vizualnega razmišljanja, ki z današnjim načinom izobraževanja sčasoma zakrni. Tildi nekritično poenostavljanje izraznih sredstev ne more prispevati k ohranjanju in bogatenju kulture (arhitekturnega) jezika predstavitev Iskanje ravnovesja med tradicionalnimi in inovativnimi predstavitvenimi tehnikami, med preobloženostjo in skopostjo informacij, abstraktnostjo in konkretnostjo, konceptualnim in izkustA'enim je torej v izhodišču usmerjeno v zasledovanje inovativnega duha brezčasne modernosti vizualnega jezika. Ta duh ni odvisen od stopnje razvoja medi-jev.[io] Prispeva pa k ohranjanju kulturnega nivoja vizuahiega jezika, čeprav se prej omenjeno ravnovesje prilagaja različnim javnostim v procesu posredovanja idej o prostoru. Jezik arhitekturnih predstavitev je splošni javnosti slabo poznan. O matematiki, geografiji, fiziki, psihologiji, sociologiji in podobnih področjih se vsaj na osnovnošolski ali srednješolski ravni sporazumevamo skoraj vsi, ki smo imeli takšno izobrazbo, 'ili ne gre za podrobno in strokovno poznavanje področja, ampak za informativno poznavanje njegovega obsega, njegovih zakonitosti, osiiovnega besednjaka, predvsem pa za razumevanje in vpogled v strokovni jezik in način izražanja na tem področju. Matematične i]i fizikalne formule niso le skupek črk in znakov, ampak nam nekaj povedo (če ne drugega, vsaj to, da so to formule in da gre za določeno področje), branja geografskih kart in zemljevidov so nas učili v šoli in zato prepoznamo zemljevid, večina ga zna tudi uporabiti, razume njegove simbole. Posredno prek spoznavanja s področji so nam učitelji posredovali tudi etiko in vrednote poklica in smo jih nezavedno ponotranjili. O arhitekturi in oblikovanju urbanega prostora pa v osnovnem in srednješolskem izobraževanju izvemo zelo malo. Ne spoznamo se s področjem, obsegom delovanja, z njegovim jezikom in načinom izražanja. Še več, v vsem tem času ne s^Doznamo vidikov in vrednot poseganja v prostor, razen trenutno priljubljenega ekološkega vidika v najrazličnejših okrnjenih različicah, iji niti ne spregovorimo o kakovostnem oblikovanju in rabi prostora. Zato se v kasnejšem obdobju splošna javnost, dejanski sooblikovalec posegov v prostor, odziva tako, kot se - nevešče, razpršeno in dejansko jnanjvredno - ter zapostavljenost tudi občuti in izrazi kot frustracijo, nenehni, že iiačelni spoi' z načrtovalci. Rešitve se kažejo tam, kjer se vzroki frustracije pojavljajo - v nenehnem izobraževanju in vpeljevanju takšnih vsebin v osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje. Na raziskovalnem področju se z aktivnim izobraževanjem odpira veliko novih vprašanj, ki osvetljujejo dosedanja dognanja na področju vizualnega sporazumevanja in predstavitev v novi podobi. Diercioc in sodelavci trdijo, da je moč izobraževalne podatkovne sisteme učinkovito uporabiti tudi na področju izobraževanja v arhitekturi. Vpeljejo in razložijo jasno zasnovo strukture takšnih sistemov, ki obsega: kreatorja (podatkovne baze), uporabnika, bazo podatkov (zalogo znanj) in uporabniški vmesnik, ki je posrednik med bazo podatkov in uporabniki. Pojem izobraževalna baza podatkov razumejo kot digitahii sistem. Slednji vsebuje specifične podatke, ki jih je moč uporabiti v procesu arhitekturnega izobraževanja, V tem primeru gre za vjDrašanje posrednikov informacij v izobraževanju in v splošnem sporazumevanju z množično javnostjo; ~ kakšna je razlika med človekom kot posrednikom in drugimi posredniškimi mediji? - kakšni naj bodo posredniki? - kako naj se posredniki prilagajajo različnim javnostim? - koHko naj bodo interaktivni (zmožnost sporazumevanja v različnih smereh)? - katere vizualne predstavitve so najprimernejše in kakšno sosledje je najbolj učinkovito? Na drugi strani pa je zahtevno tudi vprašanje vsebine oziroma zaloge podatkov, ki jih vsebujejo izobraževalni podatkovni sistemi: - kako se vsebina prilagaja različnim javnostim? - kakšen naj bo obseg vsebine? - kako približati vsebino različnim interesom posameznika znotraj množice drugih (individuacija)? 6. Sklep Rešitev težav pri sporazumevanju med različnimi javnostmi v oblikovanju in načrtovanju prostora ne gre iskati v podrejanju jezikov, temveč v srečanju na polovici poti, v približevanju obeh strani. V različnosti jav-]iosti gre iskati rešitve prilagajanja in približevanja udeležencev. Stroka lahko del poti opravi z opazovanjem in spoznavanjem svojih načinov sporazumevanja. S preverjanjem lastnega, predvsem vizualnega jezika ter 1'azličnih dostopnih medijev in z ugotavljanjem, kaj javnost bolj razume in kaj manj, kaj ji je blizu in kje nastaja najbolj učinkoviti presek razumevanj z obeh strani. S prilagajanjem ravni sporazumevanja se lahko prek starostnih skupin (vrtec, osnovna, srednja šola itn.), glede na različne življenjske stile in bivanjske preference zbliža z različnimi javnostmi brez izgube pestrosti strokovnega jezika. Za drugo polovico poti splošne javnosti pa je prav tako delno odgovorna stroka, saj od razpršene javnosti Jie moremo pričakovati lastnih pobud. Strokovna javnost, vajena izražanja v vizualnem jeziku, mora, podprta z ozaveščeno politiko, najti načine in motivacijo za usklajeno, stalno, sistematično izobraževanje splošne javnosti o vrednotah kulturnega prostora. Medsebojno oplajanje rezultatov - na eni strani izobraževanja (približevanja javnosti) in na drugi prilagajanja ter približevanja stroke splošni javnosti - bi lahko vodilo do temeljnega soglasja o vrednotah prostora, ki ga danes ni in ki ga v prihodnosti nujno potrebujemo. Z boljšim razumevanjem jezika se lahko zmanjšajo napetosti, ki izhajajo iz nesporazumov in napačnih razlag sporočil tako prve kot druge strani. Z večjo ozaveščenostjo in izboljšano stopnjo sporazumevanja, ko bosta obe strani razumeli druga drugo in vsaj poskušali konstruktivno delovati, pa se ob op-timistič]iih napovedih lahko zmanjša stihija, ki trenutno vlada v prostoru. Doc. dr. Tadeja Zupančič Strojan, univ. dipl. inž. arh., Univerza v Ljubjani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana E-pošta: tad6ja,zupancic@arh,uni-li,si Matevž Juvančič, univ. dipl. inž. arh., Arh[tel